128 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 šestinštirideset let od priključitve Istre, Reke, Zadra in jadranskih otokov k Hrvatski, so prebrani referati nosili tudi nekaj teh poudarkov. Beograjčan Petar Kačavenda je govoril o sedemdesetletni zgodovini KPJ. Ne le zaradi kratko odmerjenega časa, tudi sicer je njegov prispevek izzvenel šablonsko in kongresno; srbsko zgodovinopisje še ni prešlo samozadovoljstva, ko pišejo zgodovino zmagovalci. Eduard Calić iz Salz- burga (sicer Istran) je govoril o vzrokih druge svetovne vojne in ocenjeval dosežke nemškega zgodovinopisja. Tema dvema, rekli bi splošnima referatoma so sledile istr- sko-liburnijske teme. Tako je Petar Strčić, ki je gotovo eden glavnih pobudnikov in organizatorjev memoriala, govoril o osnovnih tokovih družbenega razvoja Istre v 19. in 20. stoletju. O razmerah v slovenski Istri sta govorila oba slovenska predstavnika. Fischerjeva je na podlagi demografskih podatkov raziskovala prebivalstvo v indu­ striji in obrti slovenske Istre (1869—1910), geograf Titi pa je razčlenil gospodarstvo Koprščine v drugi polovici 19. stoletja. Med ostalimi predavatelji je bil zlasti opazen delež zgodovinarjev iz vrst italijanske manjšine v Jugoslaviji. Govorili so o sociali­ stičnem gibanju v Istri (O. Paoletich, M. Budicin) in o krščanskem socializmu v Istri (B. Flego). Zanimivo tematiko so odpirali referati Enerika Depiere o poštnem pro­ metu, Vesne Girardi Jukić o odnosu do kulturne dediščine v Istri v 19. in začetku 20. stoletja, Galiana Labinjana o srednjem šolstvu v Istri do konca 19. stoletja in drugih z lokalnejšimi problemi. Ko je mogoče zbrati vtise o nekaterih prebranih referatih, se je le težko iznebiti občutka, da so mnogi raziskovalci istrske zgodovine še vedno vključeni v hrvaško nacionalno osvajanje ozemelj Istre, kot da je potreba hrvatstvo Istre znova in znova potrjevati. Istrska nacionalna problematika je v resnici precej zapletena v prvi vrsti zaradi neopredeljenih etničnih meja, ki bi jasneje opredeljevale slovanska in romanska ozemlja. Dvajseti Pazinski memorijal je seveda izpolnil pričakovanja razmeroma številne publike ki je zasedanje aktivno spremljala. Zdi se pa, da se način obravnavanja pro­ blemov'istrske zgodovine 19. in 20. stoletja izčrpuje, in da bi moral ravno ob jubileju koncepcijo sedanjemu času ustrezno menjati. Preveč je partijskih in podobnih jubi­ lejev ki krojijo vsebino posameznih vsakoletnih srečanj. Nobenega dvoma pa kljub izrečenim pomislekom ne more biti, da je Pazinski memorijal opravil izredno po­ membno nalogo. Slovenski zgodovinarji morajo biti zadovoljni, da je njihov delež pri tej najpomembnejši periodični manifestaciji hrvatskih zgodovinarjev opazen in zelo koristen. „ , . , . . . B r a n k o M a r u š i č MEDNARODNI SIMPOZIJ DELAVSKO GIBANJE NA PODEŽELJU Steyr, 4 .-7. oktobra 1989 V slikovitem Steyru, v njegovem zelo zanimivem Museum Industrielle Arbeits­ welt kjer je že dve leti impresivna in odlično pripravljena razstava, je bil v začetku oktobra mednarodni simpozij z naslovom Delavsko gibanje na podeželju. Poudarek je bil sicer na času do konca prve svetovne vojne, toda nekaj referatov je seglo tudi v čas med vojnama in celo v čas po drugi svetovni vojni. Simpozij sta organizirala Lud­ wig Boltzmannov inštitut za zgodovino delavskega gibanja iz Linza m pa Rennerjev inštitut z Dunaja. Okolje je bilo za potek simpozija kar pravšnje, zborovali smo tako- rekoč sredi razstave, tako da so nas provizorične stene le slabo ščitile pred obisko­ valci razstave, pa tudi akustika je bila sila slaba. To pa je tudi edina pripomba na sicer odlično organizacijo posvetovanja. Referenti so prišli iz osmih držav (obeh Nem- čij, CSSR, Poljske, Madžarske, Svice, Jugoslavije in Avstrije), najavljeni so bili tudi referenti iz Italije, ki pa niso prišli. . * . j-i u. Ideja o temi »delavsko gibanje na podeželju« se je organizatorjem porodila ob spoznanju, da je proučevanje delavskega gibanja v Avstriji do nedavna pretežno ob­ ravnavalo delavsko gibanje v velikih in večjih mestih, podeželje pa je bilo zapostav­ ljeno Zato so bila proučevanja specifičnosti vsakdanjega življenja na podeželju, po­ litičnega organiziranja ali prepletanja z drugimi političnimi gibanji popolnoma v ozadju. To dejstvo vsekakor velja za Avstrijo, obe Nemčiji, v glavnem za CSSR, Polj­ sko in Madžarsko, ne pa za slovensko historiografijo, ker je bilo pri nas celotno de­ lavsko gibanje pač na podeželju, saj je bil veliko mesto le Trst, kjer pa je bil položaj povsem specifičen. Zato je delavsko gibanje na podeželju pri nas bolje proučeno od marsikakšne druge dežele nekdanje habsburške monarhije, čeprav je v isti sapi treba povedati da se zlasti v ZRN in Avstriji zelo velikopotezno lotevajo novih raziskav, ki so tudi metodološko zelo celostne in obravnavajo delavsko gibanje ne samo v poli­ tičnem in gospodarskem, ampak tudi etnološkem, kulturnem m duhovnem oziru. Bi­ bliografija tovrstnih samostojnih publikacij je že velika in ze težko obvladljiva, da posameznih razprav ali člankov niti ne omenjam. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S U • 1990 • 1 12g Hartmut Zwahr iz Leipziga je v sintetičnem pregledu zajel širjenje delavskega gibanja na podeželje v času od 1848 do 1900 na ozemlju vse nekdanje Nemčije, kjer je bilo delavsko gibanje od 1875 do 1900 takorekoč brez odziva na podeželju. Ko se je polagoma vendarle začelo širiti tja, pa je bilo od mest odločilno odvisno. Pri tem je prihajalo delavstvo pod vpliv tudi nesocialističnega, zlasti konfesionalnega delavskega gibanja, po nastanku NSDAP pa tudi nacističnega. Nasprotje med mestom in pode­ željem je s številom strankinih organizacij statistično dokazljivo in izrazite prevlade mesta ni moglo spremeniti niti socialnodemokratsko niti komunistično gibanje, ampak šele socialnoekonomska preobrazba podeželja, kar pa se je v odločilni meri zgodilo šele. po letu 1945. Helmut Konrad iz Gradca, ki je tudi pisec odmevne monografije o delavskem gibanju v Zgornji Avstriji, je pripravil referat o trendih v zgodovino­ pisju delavskega gibanja v Avstriji, ki se je začelo usmerjati v celovito obravnavanje sredi sedemdesetih let. Opozoril je na tri skupne fenomene, ki se dajo izluščiti v mno­ gih "deželah Avstrije: tako imenovani pivski kravali (številna socialna nezadovoljstva so izbruhnila v gostilnah kot značilnih refugijih in shajališčih delavstva), podobne .oblike religioznih sporov in pa posebnosti v nacionalnih konfliktih. Gert Zang iz 4Konstanze je letos izdal in uredil dve knjigi z naslovom Arbeiterprovinz, Alltag, Po­ litik und Kultur zwischen Kirchturm und Schornstein, obravnavo mesta Singen v le­ tih 1895 do 1933. Od sodelavcev te knjige je bil v Steyru tudi Detlef Stender, Lorin- serjeva in Maierjeva pa sta bili le napovedani. Zang je imel zelo zanimiv referat ,ò metodoloških vprašanjih; navedel je seznam stratumov, iz katerih se je v različnih konsteiacijah delavsko gibanje na podeželju konstituiralo. To so bili priseljenci; vo­ zači, ki se vsak dan vozijo z delovnega mesta v rojstni kra j ; delavci.v velikih tovar­ nah na podeželju; delavci v manjših obratih, ki pa so monopolni; delavci, ki delajo ,doma; podeželski delavci pri državnih podjetjih (pošta, železnica, pristanišče); delavci _v hitro razvijajočem se obratu; delavci v obratu surovin (rudnik, kamnolom) in de­ lavci v modernem preskrbovalnem obratu (elektrarna). Po teh bolj metodološko obarvanih referatih so sledili referati tujcev, če gledamo z avstrijske strani. Najprej je Katalin Soos iž. Szegeda prikazala posebnosti delav- «skega. razreda .v komitatu Csongrad, ki je bil izrazito agrarno področje, zato je bilo delavsko gibanje zapoznelo in prva organizacija je tod šele iz leta 1898. Višek delovne sile je odhajal s trebuhom za kruhom in se z delavskim gibanjem seznanjal drugje, torej precej podobno kot tudi marsikje pri nas. Podoben je bil položaj v zahodnoogr- skem prostoru na današnjem Gradiščanskem in v okolici Soprona. Referent Anton Fenes iz Eisenštadta je bil deležen precejšne kritike, ker je prav za Sopron ohranjen pramaterial ljudskih štetij, tako kot za Ljubljano, vendar pa ga nihče ne raziskuje in ga tudi on ni pritegnil. Lajos Gecsényi z Dunaja je poslal referat o delavskem gi­ b a n j u v komitâtu Gyor v letih 1890—1918; ker avtorja ni bilo, seveda tudi diskusije hi bilo. Podobno kot Soosova je tudi on prikazal' rast industrializacije in delavskega gibanja nà tem področju. Poslušanja vreden je bil Kari Bahm iz Tübingena, sicer Američan, ki je govoril o nacionalnih razmerah v delavskem gibanju severovzhodne Češke na področju Litomefic, Teplic in Usti nad Labem. Ugotovil je, da je bilo tod delavsko prebivalstvo mnogo bolj nacionalno mešano kot pa to kaže dosedanja lite­ ratura, da v tem okolišu ni prišlo do narodno demokratičnega gibanja med delavci {kot se je zgodilo v srednji Češki) in da so bila delavska društva narodno indife­ rentna, bolj anacionalna kot pa internacionalna. To se je spremenilo šele okrog leta 1908 in šele tedaj je prišlo do ločenih nemških in čeških delavskih organizacij. Manj zanimiva, zato pa dovolj informativna referata sta imela Ludmila Frankova (Pelhfi- mbv) in Bohumir Janoušek (Češke Budejovice). Prva je govorila o pogojih za nasta­ nek in organizacijo delavskega gibanja v južni Češki, drugi pa o gospodarskih in družbenih osnovah za nastanek delavskega gibanja, tudi v južni Češki. Oba sta ob­ ravnavala samo marksistične delavske organizacije, meščanskih pa sploh ne, čeprav je v diskusiji Janoušek povedal, da socialni demokrati in komunisti na tem področju še med vojnama niso imeli posebnih uspehov. Delavsko gibanje v Krakovu v letih 1905 do 1914 s posebnim ozirom na delovanja Ignacyja Daszynskega je podal Josef Buszko iz Krakova, Andrzej Pilch iz Krakova je prikazal začetke strokovnih in poli­ tičnih delavskih organizacij na šlezijsko-galicijski in šlezijsko-moravski meji, med­ tem ko je Ana Zarnowska govorila o socialnem statusu in političnem obnašanju de­ lavstva v rudnikü soli Wieliczka, referatu, ki je bil zanimivejši od prvih dveh, ker je prikazoval življenje delavstva v vsej celoti, ne le politične komponente. Tretji dan dopoldne je bil predviden kot nekakšen ženski dan, saj je bilo na dnevnem redu šest referentk, ki naj bi govorile predvsem o delavkah, vendar sta nazadnje nastopili le dve: Ingrid Bauer iz Salzburga je govorila o tobakaricah v Hal- leinu, Jasna Fischer iz Ljubljane pa o ljubljanskih tobakaricah. Prva je za svojo raziskavo letos dobila nagrado Viktorja Adler ja, svojo knjigo pa je napisala s po­ udarkom na času med vojnama in še kasneje, tako da do pravega dialoga in primer­ jave med njo in Fischerjevo ni moglo priti, kajti v Ljubljani je bil na voljo obilen statistični material za čas pred prvo svetovno vojno, v Halleinu pa za ta čas skoraj 1 3 0 ZGODOVINSKI ČASOPIS H • 1990 . 1 nič. Zares škoda, da se ta primerjava ne da napraviti. Referat Fischerjeve je bil spre­ jet z velikim zanimanjem in diskusijo. Prav škoda je tudi, da ni prišla Andrea Lau- ritsch, ki naj bi govorila o celovških tobakaricah. Delno sta se našega delavskega gi­ banja dotikala tudi Karin Schmidlechner in Eduard Staudinger iz Gradca. Prva je govorila o štajerskem delavstvu med 1875 in 1890, vendar skoraj brez upoštevanja Spodnje Štajerske, drugi pa o praznovanjih prvega maja na Štajerskem, kjer je za Spodnjo Štajersko povzemal moje raziskave. Nadvse koristno bi bilo, če bi Schmid- lechnerjeva svojo raziskavo raztegnila še na našo Štajersko, saj prav družbeni in so­ cialni aspekt v moji raziskavi delavskega gibanja na Spodnjem Štajerskem najbolj manjka. Ostali referenti so obravnavali posamezne aspekte dogajanja, časovno in krajevno omejeno. Tako je Josef Stockinger iz Linza prikazal delavski vsakdan v obratu Letten, ki je bil del Werndlove tovarne pušk iz Steyra, Hubert Auer iz Inns- brucka prehod Wattensa od kmečke občine v delavsko vas, Detlef Stender iz Kon- stanza delavstvo v Singenu, Andreas Resch iz Scharnsteina štrajk v tamkajšnji to­ varni srpov leta 1908, Severin Hainisch z Dunaja papirne delavce v Lenzingu, Luis Specher iz St. Gallena tekstilce ob nemško-švicarskem Renu, Reinhard Mittersteiner z Dunaja pa italijanske delavce v Vorarlbergu v letih 1870 do 1914, med katerimi so bili tudi Slovenci iz Trsta in okolice, npr. Franc Milost, ki je bil tam nekaj časa pred­ sednik delavskega društva. Gerald Sprengnagel iz Salzburga računalniško proučuje migracije in socialno mobilnost. Prikazal je nekaj zanimivih vzorcev. Nazadnje naj še omenim, da sem imel referat o stališčih JSDS do agrarnega vprašanja in podeželja sploh, medtem ko sem v diskusiji moral poseči tudi v organizacije krščanskih social- cev in liberalcev. > .. i Tridnevni simpozij je dal ali vsaj nakazal odgovore na številna vprašanja o zgo­ dovini delavskega gibanja na ozemlju vse Cislajtanije. Diskusija je bila številna in dolgotrajna in zbornik referatov, ki bo predvidoma izšel leta 1990, bo gotovo zani­ mivo branje. Simpozij je tudi pokazal, da se vsaj v ZRN in Avstriji zelo seriozno In velikopotezno lotevajo zgodovine delavskega vsakdana, pri čemer za drage računal­ niške raziskave denar ni poseben problem. F r a n c R o z m a n ZGODOVINSKI SIMPOZIJ »MINORITSKI SAMOSTAN NA PTUJU* Simpozij je trajal 12. in 13. oktobra 1989. Ob dokaj številni udeležbi zgodovinar­ jev, umetnostnih zgodovinarjev in drugih se je odvijal v prenovljenem refektoriju Mi- noritskega samostana na Ptuju. Prisotne je najprej pozdravil provincial slovenskih minoritov p. Tarzicij Kolenko, sicer domačin. Posebej je poudaril pomen Zbornika, tiskanega dokumenta, ki je izšel ob jubileju, pomembnem ne le za ptujsko, temveč tudi za slovensko zgodovino. Pozdravu se je pridružil Janez Vrečer, podpredsednik SO Ptuj, ki je prisotnim na kratko orisal našo občino. Rafko Valenčič, dekan Teolo­ ške fakultete v Ljubljani je po pozdravu dodal, da imamo Slovenci kaj pokazati svetu z Zbornikom. Pozdravil je tudi glavni urednik Zbornika Jože Mlinaric iz Pokrajin­ skega arhiva v Mariboru. Na kratko je orisal štiriletno pot, ki jo je prehodil Zbornik, preden je zagledal luč sveta. Zahvalil se je tudi souredniku p. Marjanu Vogrinu, gvar­ dijanu tukajšnjega samostana za vsestransko sodelovanje. Po izročitvi avtorskih izvodov Zbornika prisotnim avtorjem je stekel delovni del simpozija, na katerem smo žal pogrešali kolege zgodovinarje in arhivske delavce iz širšega slovenskega prostora. Za delovnega predsednika smo potrdili Franceta M. Do- linarja iz Arhiva SRS, p. Marjana Vogrina in dr. Jožeta Mlinarica za člana. Prvi re­ ferent je bil Metod Benedik, profesor cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani. Podal je duhovno skico sv. Frančiška iz Assisija, njegovih naslednikov manjših bratov, današnjih minoritov. P. Gennaro Bove, profesor na Teološki fakulteti sv. Bonaventure v Rimu je na zelo sugestiven način podal zgodovinsko podobo manj­ ših bratov na Štajerskem in Koroškem. Jakob Emeršič, višji bibliotekar v Ljudski in študijski knjižnici na Ptuju je predstavil knjižni fond minoritske knjižnice z obilico prepotrebnih podatkov. Marija Hernja Masten, arhivistka iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju je na kratko informirala prisotne o problemih, na katere je naletela pri pisa­ nju prispevka o arhivskem gradivu samostana. Le-to se namreč nahaja na različnih mestih, posebej je problematično še neurejeno arhivsko gradivo Minoritskega kon- venta v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Peter Pavel Klasinc, arhivist iz Po­ krajinskega arhiva v Mariboru, soavtor gornjega prispevka je posebej poudaril, da je delovna skupina, ki je delala za Zbornik v Avstriji, naletela na veliko razumevanje in pomoč predvsem minoritov domačinov. Diskusija se je po prvem sklopu predavanj vrtela predvsem okoli vprašanja usta­ novne listine, ki bi dokončno potrdila letnico 1239 kot leto prihoda manjših bratov ha Ptuj. Take listine po vsej verjetnosti ni, ker so se manjši bratje drugače naselje-