GLASNIK Bulletin of the Slovene Ethnological Society Slovenskega etnološkega društva 64|1 2024 Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Glasnik SED): Znanstveno-strokovna revija Slovenskega etnološkega društva 64 | 2024, št. 1 Bulletin of the Slovene Ethnological Society: Scientific Journal 64 | 2024, Issue 1 UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 Glasnik SED (Tiskana izdaja) | Printed edition ISSN 2536-4324 Glasnik SED (Spletna izdaja) | Online edition Revija je od leta 1956 izhajala kot Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1959 (15 letnikov) kot Glasnik Slovenskega etnografskega društva, po letu 1976 pa izhaja kot Glasnik Slovenskega etnološkega društva. | The Bulletin had been published under the name Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje (Bulletin of the Institute for Slovene Ethnography) until 1956; as Glasnik Slovenskega etnografskega društva (Bulletin of the Slovene Ethnographical Society) until 1959 (15 volumes); and as Glasnik Slovenskega etnološkega društva (Bulletin of the Slovene Ethnological Society) since 1976. V enem letniku izideta dve številki. | 2 issues (1 volume) are published yearly. SLOVENSKO t n o l o š k o DRUŠTVO SLOVENE t h n o l o g i c a l SOCIETY Izdajatelj | Publisher© Slovensko etnološko društvo Zanj | Represented by dr. Tanja Roženbergar Ponatis celotne številke ali posameznih prispevkov in fotografij je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. | No part of this publication may be reproduced or transmitted, in any form or by any means, without written permission from the publisher. Quotations must contain a full mention of the source. Naslov uredništva | Address Slovenski etnografski muzej Metelkova 2 1000 Ljubljana Tel. | Tel.: (+ 386) 01 300 87 38 Elektronska pošta | E-mail: info@sed-drustvo.si Spletna stran | Website: http://www.sed-drustvo.si/ Urednici | Editors dr. Saša Poljak Istenič: glavna urednica | Editor-in-Chief dr. Tina Palaić: odgovorna urednica | Editor-in-Charge Uredniški odbor | Editorial Board dr. Tanja Roženbergar, dr. Daša Ličen, dr. Alenka Bartulović, dr. Nina Vodopivec, mag. Martina Piko-Rustia Prispevke so recenzirali člani uredniškega odbora in zunanji recenzenti. Redakcija št. 1/2024 je bila zaključena 28. junija 2024. | All articles have been reviewed by the editorial board members and by the external reviewers. The editing of this issue was completed on 28th of June 2024. Za znanstveno in strokovno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. | The authours are solely responsible for the content of their articles. Jezikovni pregled | Language Editor Irena Destovnik, Saša Poljak Istenič Jezikovni pregled angleških povzetkov in izvlečkov | English Language Editor Jeremi Slak Bibliografska obdelava v programskem sistemu COBISS | Article Classification Breda Pajsar Oblikovanje in prelom| Design and Typesetting Ana Destovnik Tisk | Printed by KOLORTISK tiskarna d. o. o. Naklada | Circulation 400 izvodov | 400 copies ČLOVEK IN NJEGOV ČAS Dojemanje časa je tesno povezano s kulturnimi in zgodovinskimi konteksti posamezne družbe, pa tudi z drugimi družbenimi dejavniki, kot so vrednote in družbena pričakovanja. Razumevanje in doživljanje časa se zato med družbami razlikuje. Kot v svoji knjigi Slovenci in čas zapiše Gorazd Makarovič, ima čas v zahodni družbi odločilno vlogo: »Ta družba čas natanko meri, s pomočjo tehničnih pomagal ga proizvaja in z njim varčuje. Obnaša se, kot bi bil čas nekaj materialnega, kar je mogoče imeti. Zato živi pod pritiskom: ljudje nimajo časa, da bi imeli čas.« Makarovič je knjigo napisal že leta 1995, a zdi se, da je koncept časa v znanosti v zadnjih letih ponovno vroča tema, zlasti v povezavi z zamišljanjem prihodnosti. Kapitalistični pritiski po čim večji učinkovitosti so povezani s številnimi stiskami in tesnobnostjo zahodnega človeka, saj nas nenehno preveva občutek, da nam zmanjkuje časa in da nekaj zamujamo. Tudi pri urednikovanju Glasnika Slovenskega etnološkega društva se urednici zaradi obilo siceršnjih obveznosti pogosto soočava s pomanjkanjem časa in skrbjo, ali bo revija pravočasno pripravljena. Prav roki za zaključek delovnih nalog, pa tudi pričakovanja o kakovosti dela in zlasti odnosi na delovnem mestu lahko predstavljajo vir pritiskov, s katerimi so povezani stres, depresija in izgorelost. Čeprav ta številka Glasnika ni tematska, pa je čas v vsakodnevnem življenju človeka tako pomemben, da se ga v analizi povsem različnih tematik dotaknejo avtorji vseh znanstvenih prispevkov. Kot pokaže Jernej Trebežnik, se s tesnobnimi občutki zaradi časa soočajo tudi tisti, ki v kapitalistični sistem dela niso vključeni. Piše o brezposelnih osebah, ki naj bi jih programi socialne aktivacije približali trgu dela, pri čemer poleg pomembnega družabnega vidika opozori tudi na doživljanje institucionaliziranega zapravljanja časa nekaterih uporabnikov teh programov. S težavami pri iskanju zaposlitve ter iz tega izhajajočih občutkov družbene izključenosti in nekoristnosti, lahko bi celo rekli občutka, da je čas obstal, v prispevku Mojce Marič in Vesne Godina V. poročajo tudi priseljenci iz različnih kulturnih okolij, ki živijo v Mariboru. V etnografski raziskavi o delu na Oddelku za etažno lastnino na Okrajnem sodišču v Ljubljani pa Svit Komel opozori na materialne razmere in odnose, ki pogojujejo, s kakšnimi situacijami se bodo zaposleni srečevali v svojem delovnem času in v odnosu do njih razvijali svojo praktično vednost. Občutke tesnobnosti in brezupa, pa tudi ujetosti v svojo življenjsko situacijo na primeru izseljevanja mladih Turkinj iz Istanbula v Evropo oriše Dagmar Nared. Nekaterim je kljub administrativnim in finančnim oviram, ki jih pred njih postavlja mednarodni mejni režim, uspelo priti v Evropo, drugim pa ne – in oboje druži tvorno zamišljanje boljše prihodnosti. Ena od oblik preživljanja prostega časa so veselice, ki so po pisanju Anje Verderber tudi v Ljubljani priljubljene in množično obiskane. Avtorica predstavi oblike, vloge in dojemanje mestnih veselic v časovni perspektivi in s tem pokaže, kako močno se je ta pojav in njegovo razumevanje spreminjal. Luka Kropivnik pa obravnava zgodovinsko povest Gospod Izidor Fučec, srednjeveška povest naših dni, ki jo je Ivan Hribar napisal v začetku 20. stoletja in v njej obravnaval različne kulturne, družbene in politične dogodke in pojave 19. stoletja. Kropivnik se je v svoji analizi osredotočil na reprezentacije »nemškutarstva« in slovenstva, ki jasno odslikavajo Hribarjev politični cilj – združitev južnih Slovanov. S to raznoliko številko, ki jo pomembno dopolnjujeta intervjuja, poročila o muzejskih in konservatorskih dejavnostih ter aktivnostih Slovenskega etnološkega društva, prav tako pa tudi nabor knjižnih ocen in vpogled v dogajanje med Slovenci zunaj slovenskih meja, vam urednici želiva lep skok v poletni čas ter čim manj stresa in delovnih obveznosti. Če želite nekoliko bolje razumeti svoj odnos do časa, ob tem pa radi obiskujete muzejske razstave, to poletje Slovenski etnografski muzej odpira novo stalno razstavo prav o času. Tudi midve si želiva nekaj prostega časa do delovne jeseni, ko lahko pričakujete tematsko številko o dekolonizaciji. Tina Palaić in Saša Poljak Istenič Kazalo Table of Contents Razglabljanja Reflections 5 Svit Komel Delo in praktična vednost Oddelka za etažno lastnino na Okrajnem sodišču v Ljubljani Prvi del: Delitev dela, spoznavne sheme in načini sklepanja The Work and Practical Knowledge of a Ljubljana District Court Condominium Department Part One: Division of Labour, Cognitive Schemata and Manners of Reasoning 19 Dagmar Nared »Nikoli ne bodo razumeli, kako se kot ženske počutimo tukaj«: O želji po migraciji mladih Turkinj iz Istanbula v Evropo “They Will Never Understand how We, as Women, Feel Here”: On Aspirations of Young Turkish Women to Migrate from Istanbul to Europe 31 Jernej Trebežnik Aktivacija dolgotrajno brezposelnih v Sloveniji: Premagovanje socialne izključenosti s spodbujanjem zaposljivosti Activation of the Long-Term Unemployed in Slovenia: Overcoming Social Exclusion through Encouraging Employability 43 Mojca Marič in Vesna Godina V. Biti priseljenec: Kako svojo integracijo vidijo priseljenci v Mariboru? Being an Immigrant: How do Immigrants in Maribor Perceive Their Integration? 57 Anja Verderber Veselice v Ljubljani: Oblike, vloge in dojemanje mestnih veselic v preteklosti in danes Veselica Fetes in Ljubljana: Forms, Roles and Perceptions of Veselica in the City Between Past and Present 70 Luka Kropivnik »Nemškutar ali planinski Hrvat«: Podoba Slovencev in Slovanov v zgodovinski povesti Ivana Hribarja “Germanized or Mountain Croat”: The Image of Slovenians and Slavs in Ivan Hribar’s Historical Novel Knjižne ocene in poročila 80 Ana Svetel 82 Rebeka Kunej Book Reviews Gregor Cerinšek: Zakulisje evropskih projektov Gregor Cerinšek: Behind the Scenes of European Projects Ana Vrtovec Beno: Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine Ana Vrtovec Beno: From Folk Theater to Heritage Staging 84 Dagmar Nared Simona Kuntarič Zupanc: »Aman Iman« – Voda je življenje: Antropološka študija vode v vasi Ašbarū v Maroku Simona Kuntarič Zupanc: “Aman Iman” – Water is Life: An Anthropological Study of Water in the Village of Achbarou in Morocco 85 Klemen Senica Aleš Gabrič: Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice: Slovensko spoznavanje Japonske, njenih prebivalcev in običajev Aleš Gabrič: From a Complete Stranger to a Warm Friend: Getting to Know Japan, its People and Customs in Slovenia 87 Špela Ledinek Lozej 89 Milan Vogel Anka Novak: Planšarstvo v Bohinju: »Vse svoje življenje sem pustil v siru« Anka Novak: Alpine Dairy Farming in Bohinj: “My Whole Life Went into Cheese” Mirko Osojnik (ur.): Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951–2007 Mirko Osojnik (ed.): Prežihov Voranc in the Mirror of the Koroški Fužinar 1951–2007 90 Maruša Kosi Blaž Bajič, Ana Svetel (ur.): Senzorični okoljski odnosi: Med spomini na preteklost in predstavami o prihodnosti Blaž Bajič, Ana Svetel (eds.): Sensory Environmental Relationships: Between Memories of the Past and Imaginings of the Future 92 Luka Benedičič 2 Daniel M. Knight: Vrtoglavo življenje: Antropologija časa in nepredvidenega Daniel M. Knight: Vertiginous Life: An Anthropology of Time and the Unforeseen Glasnik SED 64|1 2024 Muzejske strani 95 Jure Kusetič 98 Vasja Zidar Služba za premično dediščino in muzeje The Service for Movable Heritage and Museums Muzej povezuje: Poročilo o projektu Praznično leto (2013–2022) Museum Connects: A Report of the Festive Year Project (2013–2022) Museum Pages Kazalo Table of Contents Konservatorske strani Conservators' Pages 101 Dušan Strgar in Ana Mlinar Poročilo in zaključki 10. simpozija etnologov konservatorjev Republik Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Severne Makedonije A Report and Conclusions of the 10th Symposium of Ethnologists-Conservators of the Republics of Slovenia, Croatia, Bosnia and Herzegovina, Serbia, and North Macedonia Poročila 105 Vesna Liponik 107 Eva Fekonja Reports Misliti živali: Poročilo z mednarodne konference Thinking Animals: A Report from the International Conference Dediščina na obrobjih? Srednje- in vzhodnoevropske perspektive Heritage on the Margins? Central and Eastern European Perspectives Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Slovenians Living beyond the Borders of the Republic of Slovenia 110 Martina Piko-Rustia Herta Maurer-Lausegger: Prejemnica počastitvene nagrade za ljudsko kulturo Dežele Koroške 2023 za življenjsko delo na področju etnologije Herta Maurer-Lausegger: Recipient of the Honorary Award for Folk Culture of the Land of Carinthia 2023 for Life’s Work in the Field of Ethnology Intervju 119 Nika Senica Interview »Ničesar nisem želela zgrešiti«: Intervju z vizualno antropologinjo Beate Engelbrecht “I Didn’t Want to Miss Anything”: Interview with Visual Anthropologist Beate Engelbrecht 123 Martina Bofulin Esencializirana dediščina podpira in upravičuje esencializirane meje: Intervju z raziskovalcem kritičnih dediščinskih študij Davidom Charlesom Harveyem Essentialized Heritage Supports and Justifies Essentialized Borders: Interview with Critical Heritage Studies Researcher David Charles Harvey Nekrolog Marija Kozar-Mukič 131 Adela Pukl Jože Hirnök (1957–2024) Jože Hirnök (1957–2024) Miro Slana (1961–2023) Miro Slana (1961–2023) Društvene strani 133 Marija Mojca Terčelj Klici svetov: Od sobivanja do odhajanja, Ekskurzija SED v Trst Calls of the Worlds: From Coexistence to Departure, SED Excursion to Trieste 135 Marija Mojca Terčelj Klic svetov: Slavnostni govor Murkove nagrajenke za leto 2022/23 Call of the Worlds: Ceremonial Speech by Murko’s Laureate for the Year 2022/23 137 Marko Smole Pustna ekskurzija v Prezid in Loško dolino Carnival Excursion to Prezid and the Loška Valley 140 Primož Pipan Dediščina solinarstva: Etnološki večer The Heritage of Saltworks: Ethnological Evening 142 Petra Goljevšček in Eva Malovrh Society Pages »Aman Iman« – Voda je življenje: Etnološki večer s Simono Kuntarič Zupanc “Aman Iman” – Water is Life: Ethnological Evening with Simona Kuntarič Zupanc Razno 3 Miscellaneous 144 Razpis za podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine za dosežke v etnologiji na slovenskem za leto 2023/2024 Tender for the Bestowing of the Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for Special Achievements in Ethnology in Slovenia for 2023/2024 Glasnik SED 64|1 2024 129 Obituary Kazalo Table of Contents Razno 145 Navodila avtorjem Instructions for Authors Glasnik SED 64|1 2024 4 Miscellaneous Razglabljanja Svit Komel* DELO IN PRAKTIČNA VEDNOST ODDELKA ZA ETAŽNO LASTNINO NA OKRAJNEM SODIŠČU V LJUBLJANI Prvi del: Delitev dela, spoznavne sheme in načini sklepanja Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 12. 10. 2023 Abstract: Through interviews with workers at the Ljubljana District Court Condominium Department, the article presents their work and practical knowledge. It shows that practical knowledge includes not only embodied skills but also internalised cognitive schemata, manners of reasoning, and knowledge of explicit information. Furthermore, practical knowledge is not merely the knowledge of an individual. Through shared expressions, forms, models, conversations and meetings, it develops as a collective knowledge of a given workplace – a common culture of employees who under similar working conditions experience similar life situations. The first of two articles analyses the division of labour as well as cognitive schemata and manners of reasoning that employees master through their work. Ključne besede: praktična vednost, etažna lastnina, pravo, habitus, tiha vednost, izrecna vednost Keywords: practical knowledge, condominium, law, habitus, tacit knowledge, explicit knowledge Uvod logije je pojem pravnega pluralizma, s katerim je opozorila na druge možne pojavne oblike prava poleg postavljenih pravil države (Merry 1988; Dupret 2019). Maloštevilne etnografske in mikrosociološke raziskave pravnih praks na zahodu so izvedli predvsem sociologi, zlasti etnometodologi (Travers in Manzo 1997). Večina se osredotoča na delo odvetnikov, bodisi večjih pisarn, specializiranih za gospodarsko in korporativno pravo (Flood 2013), bodisi manjših, ki zastopajo bolj marginalne stranke (Travers 1997), tudi v okviru brezplačne pravne pomoči (Sudnow 1965). Del študij se posebej posveča pravniškemu govoru, npr. med udeleženci postopkov v sodni dvorani (Lynch 1997; Scheffer, Hannken-Illijes in Kozin 2008), med pogajanji o priznanju krivde (Lynch 1982) ali pa v interakcijah med odvetniki in njihovimi strankami (Sarat in Felstiner 1986, 1988). Drugim pravnim poklicem sta zlasti namenjeni posebni številki revije Policing and Society o policijskem delu (Bacon, Loftus in Rowe 2019–2020) in etnografija francoskega vrhovnega upravnega sodišča (Conseil d‘État) antropologa in sociologa Bruna Latourja (2002). Težava obstoječih etnografskih raziskav je po eni strani njihova pretežna omejenost na odvetništvo in vrhovna sodišča (Smolla 1995; Maltzman, Spriggs in Wahlbeck 2000). Izhajanje iz vrhovnih sodišč lahko utrjuje skrivenčeno V pravni teoriji in programih pravnih fakultet prevladuje predstava o pravnem delu kot bolj ali manj avtonomnem miselnem procesu snovanja in razlaganja sistemov pravnih pravil, ki ga izvajajo abstraktni subjekti – »zakonodajalec«, »sodišče«, »odvetnik«, »tožilec«, »uradna oseba« in laični udeleženci raznih poimenovanj (»oškodovanci«, »tožniki«, »toženci«, »obdolženci«). Le izjemoma akademske analize prava izhajajo iz dejanske prakse in izkušenj živih pravnih delavcev in uporabnikov prava. Etnološke in etnografske raziskave prava so tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru kontekstu precej redke in ne zares predstavljajo samostojne discipline.1 Najpogosteje so predmet opazovanja države globalnega juga, katerih normativni redi in verovanja se prikazujejo kot radikalno drugačni od zahodnega prava. V tem pogledu se etnologija spaja s pravno antropologijo, ki ima svoje izvore v ambicijah kolonialnih velesil z začetka prejšnjega stoletja, da popišejo običajna prava tujih ljudstev (Lyall 2008; Bens in Vetters 2018).2 Morda največji prispevek pravne antropo1 Izjema je npr. Sergij Vilfan, ki je v etnologiji našel metodo za raziskovanje običajnega prava, ohranjenega v ustnem izročilu (npr. Vilfan 1992). 2 Za tovrstno prepletanje pravne etnografije in antropologije v orientalističnih študijah globalnega juga gl. Starr in Goodale (2002), npr. članka ameriške antropologinje Jane Collier o čarovniških verova* njih v majskih staroselskih naseljih in škotske antropologinje Anne Griffiths o vlogi pripovedi v bocvanskih skupnostih. Svit Komel, MPhil zgodovine in filozofije znanosti in medicine, mag. prava, mladi raziskovalec, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Katedra za pravno zgodovino; svit.komel@pf.uni-lj.si. 5 Glasnik SED 64|1 2024 Izvleček: Avtor v članku na podlagi intervjujev z zaposlenimi na Oddelku za etažno lastnino na Okrajnem sodišču v Ljubljani predstavi njihovo delo in praktično vednost. Pokaže, da praktična vednost poleg utelešenih veščin obsega tudi ponotranjene spoznavne sheme, načine sklepanja in poznavanje izrecnih informacij. Praktična vednost tudi ni zgolj spoznanje posameznika. S skupnimi oznakami, obrazci, vzorci, pogovori in sestanki se razvija kot kolektivna vednost določenega delovnega mesta – kot skupna kultura zaposlenih, ki v podobnih delovnih razmerah izkušajo podobne življenjske situacije. Prvi od dveh člankov obravnava delitev dela, spoznavne sheme in načine sklepanja, ki jih zaposleni osvojijo skozi svoje delo. Razglabljanja Glasnik SED 64|1 2024 6 predstavo o pravni dejavnosti kot abstraktni razpravi o pomenu pravnih izrazov in pravil. Latour (2002: 118, 284–286) denimo nepresenetljivo pride do zaključka, da je pravo površinski metajezik, ki se z okoliščinami konkretnih primerov ukvarja le toliko, da iz njih ekstrahira nova pravila, ki jih vpne v mrežo preteklih precedensov in aktov. Vendar bolj kot da bi pojasnjevala naravo prava, njegova ugotovitev izhaja iz specifičnih delovnih nalog vrhovnih sodnikov, ki se načeloma morajo omejiti le na spore o razlagi prava in ne smejo presojati dejstvenih okoliščin. Po drugi strani pa so pravne etnografije dosti bolj opisne in manj metodološko osredotočene kot primerljive raziskave drugih poudarjeno intelektualnih dejavnosti, recimo znanosti. Medtem ko se je v 70. letih prejšnjega stoletja od splošne sociologije znanosti kot posebna smer oddelila sociologija znanstvene vednosti, ki se je lotila opazovanja znanstvenih praks s specifičnim namenom, da izpostavi, kako urjenje znanstvenikov, standardizacija, praktične veščine, slog znanstvenih besedil ipd. pogojujejo percepcijo znanstvenih predmetov, vsebino rezultatov in odločanje sporov med raziskovalci, podobne »šole« na področju prava ni, čeprav sta se recimo sociolog Michael Lynch in Bruno Latour ukvarjala tako z etnografijo znanstvenega kot pravnega dela. Študije primerov pravnih praks se povečini berejo kot vsesplošen popis opravil in govora izbranega pravnega delovnega mesta. To razliko je vsaj deloma mogoče pripisati nedostopnosti prava, tako v smislu težav prava neukega opazovalca z razumevanjem pravniškega dela (kar zase opaža Latour 2010: viii) kot naporov s pridobivanjem soglasja za sodelovanje v raziskavi, zlasti za daljše časovno obdobje (Travers 1997: 62, op. 4). V članku, objavljenem v dveh delih, analiziram delo Oddelka za etažno lastnino na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Namenoma sem izbral ne samo prvostopenjsko sodišče, temveč oddelek, zadolžen za vrsto zadev, ki so skoraj popolnoma izpuščene iz učnega načrta pravnih fakultet in za katere posledično precej pravnikov meni, da ne zahtevajo kaj dosti pravnega znanja. Moje izhodišče je ravno nasprotno: delo takšnega Oddelka je lahko bolj reprezentativno za pravno prakso in pravo, s kakršnim se dnevno srečujemo, kot pa seja vrhovnega sodišča. Raziskava temelji na 24 urah intervjujev z 22 od 32 zaposlenih na Oddelku, izvedenimi v obdobju treh tednov poleti 2023.3 Izbira metode in raziskava temeljita na predpostavki, da sami delavci lahko podajo najnatančnejše informacije o lastnem delu in veščinah. Na željo zaposlenih vse odgovore navajam pod psevdonimi. Soglasja za dlje trajajoče opazovanje nisem dobil, saj so ga ocenili kot preveč moteče; delo na Oddelku namreč v glavnem zajema branje in pisanje na 3 Dva sodnika in dva člana strokovnega osebja sem intervjuval v paru, a tega zaradi varstva anonimnosti nisem posebej zaznamoval. Vse vpisničarke in zapisničarke sem zaradi njihove zasedenosti intervjuval hkrati. Svit Komel računalniku, zato je brez zastavljanja nenehnih vprašanj nemogoče razbrati, kaj oseba počne. V raziskavi se zlasti osredotočam na praktično vednost zaposlenih, s katero označujem način zaznavanja in interpretiranja stvarnosti, ki ga ljudje v določenem zgodovinskem obdobju osvojijo in ponotranjijo skozi situacije, v katere vstopajo, ko (re)producirajo pogoje lastnega življenja. Ta opredelitev odstopa od uveljavljenih pristopov k praktičnemu načinu védenja v dveh ozirih. V nasprotju s pojmoma habitus, ki ga je uvedel sociolog Pierre Bourdieu (2000, 2023), in tiha vednost filozofa Michaela Polanyija (2022) praktične vednosti ne zamejujem na neizrekljive, utelešene čute in nagibe, temveč pokažem, da zajema tako ročne spretnosti in intuicijo kot tudi spoznavne sheme, posebne načine sklepanja in poznavanje izrecnih pravil in informacij.4 Po drugi strani pa zagovarjam materialistično interpretacijo praktične vednosti: namesto govora o splošni življenjski obliki (Wittgenstein 2014) je treba razumeti, kako so situacije, skozi katere nam je vednost posredovana in v katerih jo uporabljamo, odvisne od družbenih odnosov, v katerih reproduciramo materialno osnovo svojega življenja. V obravnavanem primeru ta razmerja obsegajo predvsem tehnične pogoje in produkcijska razmerja, v katerih poteka delo: delovna sredstva, delitev nalog, način določanja delovne norme in vrednotenja dela, pravila napredovanja, izbiranja vodij oddelkov, organizacijo delovnega časa in delovnih skupin, delitev prostorov na oddelke ter druge načine segmentacije in upravljanja dela, ki so jih operaisti analizirali pod pojmom tehnična sestava delovne sile (Mohandesi 2013: 85).5 Praktična vednost tako ni zgolj spoznanje tega ali onega posameznika, temveč skupna kultura oz. tradicija nekega delovnega mesta, ki jo z delom v večji ali manjši meri prevzemajo, ponotranjijo, uporabljajo in razvijajo vsi zaposleni na tem mestu. Zaradi te kolektivne ponotranjenosti se utegne opisana praktična vednost zdeti kot nekaj samoumevnega, vsem znanega, zlasti zaposlenim na Oddelku za etažno lastnino. A prav s temi samoumevnostmi se je treba ukvarjati, če želimo razumeti, kako razmerja, v katerih delujemo, ne samo pogojujejo naše spoznanje, temveč kako se v njegovi vsakdanjosti in očitnosti ta pogojenost zakrije kot nevpadljiva. Čeprav se zavzemam, da je pristop v članku mogoče uporabiti tudi za preučevanje drugih dejavnosti, je predmet te raziskave praktična pravna vednost. K njej ne sodi zgolj poznavanje pravnih pravil, temveč tudi obvladanje uporabe registrov, kot so kataster in zemljiška knjiga, vodenje postopkov, zasliševanje prič, oblikovanje sklepov; torej 4 Za daljšo teoretsko razpravo o Bourdieujevem in Polanyijevem pristopu gl. Komel (2023). 5 Kar pa ne pomeni, da se praktična vednost na splošno lahko razvije le v kontekstu zaposlitve. Posebna praktična vednost se oblikuje tudi izven mezdnega razmerja, pri nezaposlenih, osebah, ki se preživljajo s kriminalom, klateštvom ali pa živijo od dela drugih. vsa nujna znanja za rešitev primera in izdajo odločbe, ki pa niso povezana s samo vsebino pravnih aktov. V nasprotju s teoretskimi sistemi, o katerih poučujejo na fakulteti, praktična pravna vednost obsega specializirana znanja, prilagojena zahtevam in nalogam delovnega mesta. Poleg tega pa so jo, kot nazorno pokaže edinstvena delitev dela na Oddelku za etažno lastnino, sposobni z delom usvojiti in uporabljati tudi zaposleni brez univerzitetne pravne izobrazbe. V članku najprej predstavim delitev dela, metode preverjanja dela zaposlenih in upravljavsko strukturo Oddelka. Nato se osredotočim na tri ključne podoblike praktične vednosti: spoznavne sheme, načine sklepanja in izrecne informacije, ki jih zaposleni ponotranjijo z delom. Delitev dela in upravljanje Oddelka Kot je osnovno poslanstvo oddelka strnil sodnik Robert: »Mi smo zadnja faza tranzicije […]. Mi še vedno prevajamo principe družbene lastnine v načela zasebnega prava.« Predmet obravnave v etažnolastninskih postopkih so lahko izključno stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, ko je bil uveljavljen Stvarnopravni zakonik, ki je postavil novo ureditev pravic na nepremičninah, osnovano na zasebni lastnini. Naloga Oddelka je torej prevesti ostanke družbene lastnine in nedokončanih postopkov lastninjenja v nov sistem stvarnega prava. Kot se je izrazil sodnik Damjan: »Na fakulteti nas učijo gravitacijo – osnovne naravne zakone – tu so pa zakoni obrnjeni na glavo. Mi imamo nalogo, da […] vse to porušeno stanje uredimo in obenem še rešimo spore med udeleženci.« Delo Oddelka zajema dva nepravdna postopka: vzpostavitev etažne lastnine na stavbah in ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je namenjen uskladitvi lastninskih evidenc – katastra in zemljiške knjige – z novim stvarnim pravom. Z njim se v zemljiško knjigo vpisuje stavbe in posamezne dele stavb (stanovanja, kleti), ki še niso evidentirani, določi solastninske deleže lastnikov stanovanj na skupnih delih (hodnikih, stopniščih), skratka, popredalčka različne prostore, ki sestavljajo stavbo. Cilj postopkov ugotavljanja pripadajočega zemljišča pa je ugotoviti lastninsko pravico lastnikov stavbe na zemljiščih pod stavbo in ob njej, za katere se presodi, da so v redni rabi lastnikov in da so že po predpisih pred letom 2003 postala akcesorna stavbi, npr. parkirišča, prostori za odpadke, zelenice, igrišča itd. Prevod, ki ga izvajajo na Oddelku, torej ne zajema le spremembe pravnega pojmovanja, temveč tudi prevajanje koncepta prostora in soseske, kakršen je bil zamišljen ob gradnji v času SFRJ, v ponovno uveljavljeno načelo izključne zasebne lastnine. Temeljni zakon, ki je uokviril te postopke, je bil sprejet leta 2008 (ZVEtL 2008). Sprva je delo potekalo na nepravdnem oddelku, kar ni omogočalo zadostne specializacije, poleg tega pa so sodniki mesečno normo lahko dosegli z drugimi nepravdnimi zadevami, zaradi česar so etažnola- Svit Komel stninski postopki zastajali (Veronika 2023). Na Okrajnem sodišču v Ljubljani je bil zato septembra 2013 vzpostavljen prvi in še vedno edini oddelek za etažno lastnino v Sloveniji. Podobno kot drugi sodni oddelki je sestavljen iz sedmih kategorij zaposlenih: strokovnih sodelavcev z dokončano pravno fakulteto in s pravniškim državnim izpitom, sodniških pomočnikov, ki nimajo nujno pravne izobrazbe, vpisničarjev, zapisnikarjev, sodnikov, tajnika in odpravnika pošiljk.6 Strokovno osebje – sodniške pomočnice in strokovne sodelavke. Edinstvena značilnost Oddelka je delitev dela med sodnicami in strokovnim osebjem (v nadaljevanju: SO), ki je bila zaradi kadrovske stiske uvedena kmalu po nastanku Oddelka. V postopkih ugotavljanja pripadajočega zemljišča SO pripravlja osnutke posameznih procesnih sklepov po odredbi sodnice, ki ji je dodeljen primer, npr. sklep o postavitvi izvedenca, o združitvi postopkov itd., ne pa končnih odločb. V postopkih vzpostavljanja etažne lastnine pa se je z interno odredbo SO prepustilo pripravo osnutkov vseh odločb. Razen v primeru posebnega zapleta ali potrebe po razpisu naroka je sodnikova naloga v teh zadevah načeloma omejena na preverjanje končnih izdelkov SO (Veronika 2023; Petra 2023; Robert 2023). Predloge vzpostavljanja etažne lastnine tako samostojno rešujejo tudi nepravnice. Na Oddelku so zaposlene štiri strokovne sodelavke in sedem sodniških pomočnikov, od katerih sta dva magistrska študenta prava, preostalih pet pa ima izobrazbo z drugih področij (komunikologija, ekonomija, upravne in policijske vede).7 Dve pomočnici in pomočnik so že pred prihodom na Oddelek za etažno lastnino delali na drugih oddelkih Okrajnega sodišča, predvsem na zemljiški knjigi. Poleg tega morajo, kot pove vodja SO, vse za nedoločen čas zaposlene pomočnice opraviti izpit iz sodnega reda in 24-urno usposabljanje za imenovanje v naziv pri upravni akademiji Ministrstva za javno upravo, a vsebina teh izobraževanj ni zares povezana z etažnolastninskimi postopki (Petra 2023). Na Oddelku ni nobene načelne razlike, kateri predlogi vzpostavitve etažne lastnine se dodeljujejo nepravnicam in kateri pravnicam, enaka je tudi njihova mesečna norma. Vodja Oddelka delitev dela ocenjuje kot uspešno: »Ugotovilo se je, da se da priučiti tudi sodne pomočnike reševanja zadev« (Veronika 2023).8 Večina sodnic je omenila, da se 6 V nadaljevanju izmenično uporabljam moško in žensko obliko. Sami zaposleni namreč, kot je navada v pravnih poklicih, vztrajajo pri uporabi moškega nevtralnika, celo ko na določenem položaju delajo samo ženske. Po drugi strani pa je na vseh petih delovnih mestih, na katera se osredotočam v članku, zaposlenih več žensk kot moških, zato bi vztrajanje zgolj pri izrazju akterjev zamegljevalo spolno sestavo oddelka. 7 Od tega so trije pomočniki moški, preostalo SO so ženske. 8 Intervjuvani so kot Oddelek ob branju osnutka članka skupaj dodali naslednjo pripombo: »Treba je opozoriti, da seveda o vseh zadevah odločajo sodniki. SO pripravi osnutek sodne odločbe (in v tem pomenu je mišljeno 'samostojno reševanje'), ki ga sodnik pregleda in po potrebi korigira.« 7 Glasnik SED 64|1 2024 Razglabljanja Razglabljanja Glasnik SED 64|1 2024 8 razlika med pravnicami in nepravnicami občasno pozna v obrazložitvi sklepov in obvladanju pravnega izrazja (Nastja 2023; Marija 2023; Ema 2023; Robert 2023). Kljub temu so vse intervjuvane sodnice z izjemo ene kot relevanten kriterij, ki vpliva na kakovost dela, prvenstveno izpostavile delovne izkušnje, ne pravne izobrazbe. »Tisti [pomočniki], ki so že dalj časa tu, so ‘priučeni pravniki’, kot pravijo moji kolegi na Oddelku« (Damjan 2023).9 Razen dveh sodniških pomočnikov, ki se ukvarjata izključno z uvodnimi fazami postopka in odločanjem o sodnih taksah, je SO organizirano v skupine po tri. Vsaka skupina rešuje zadeve treh sodnic. Vodja Oddelka eno od članic skupine imenuje za neformalno vodjo skupine, ki skrbi za dodeljevanje spisov, ko opravil ne delegirajo že sodnice same. Poleg vodje skupin in vodje celotnega Oddelka ima SO še svojo vodjo, ki je po nazivu strokovna sodelavka. Vodja SO je zadolžena za letno oceno njihovega dela, od katere je odvisno napredovanje, mesečno točkovanje delovne uspešnosti in splošno organizacijo dela.10 Na letno oceno dela pomembno vpliva doseganje norme rešenih zadev, ki jo ob upoštevanju predlogov Oddelka določa predsednica Okrajnega sodišča. Vsak tip sklepa je ovrednoten kot alikvotni del mesečne norme, pri čemer se pri končnih odločbah upoštevata tudi starost in obsežnost zadeve, npr. dva odstotka norme za sklep o stroških izvedenca, 50 odstotkov za meritorni sklep o zadevi, stari več kot devet let ali z več kot 75 posameznimi deli stavbe itn. Vsi člani SO morajo oddajati mesečna poročila na standardnem obrazcu, v katerem evidentirajo količino dokončanih sklepov vsake vrste. Če posamezno opravilo ni ovrednoteno, npr. povzemanje navedb strank za sodnico, ali pa je zaradi posebnih okoliščin terjalo nadpovprečno veliko časa, imajo možnost, da uveljavljajo vrednotenje po porabljenem času, ki ga morajo natančno utemeljiti. Čeprav norma ni izključni kriterij ocenjevanja, jo večina intervjuvanih zaposlenih dojema kot pritisk, kar se kaže med drugim že v tem, da jo v glavi preračunavajo v dnevno normo in tako sami nadzorujejo, koliko morajo narediti do konca vsakega delovnega dne (Oliver 2023; Nataša 2023; Nadja 2023; Maja 2023). Kakor zahtevnost mesečne postavke povzame vodja SO: »Težko si privoščiš, da bi imel slab dan« (Petra 2023). Vpisničarke. Če si Oddelek predstavljamo kot kolektivno telo, je vpisnik, kot so se izrazile tamkajšnje zaposlene, »srce Oddelka«. Štiri vpisničarke bdijo nad fizičnim kroženjem spisov med različnimi zaposlenimi, obenem pa v skupni informacijski sistem PUND vnašajo osnovne podatke o spisih – vrsta in starost zadeve, izvedena procesna dejanja, število udeležencev ipd. – ter opombe za delo. Ob 9 Prim. delo sociologa Johna Flooda (1983) o delu barristers‘ clerks, ki opravljajo primerljivo vlogo pomočnikov v pisarnah angleških odvetnikov, specializiranih za zastopanje strank pred sodišči. 10 Naloge vodje SO niso točno določene in so odvisne od strategije vsakokratne vodje Oddelka. Svit Komel logistiki spisov skrbijo za računanje rokov (zlasti pravnomočnosti in izvršljivosti odločb), vodenje koledarja, pravilno vročanje pisanj vsem udeležencem in plačilo sodnih taks. Vsaka vpisničarka načeloma skrbi za spise dveh sodnic. Trikrat tedensko tudi odgovarjajo na telefonske klice ter sprejem strank in izvedencev. Kot izpostavijo same, je njihovo delo v primerjavi s prejšnjimi oddelki, na katerih so bile zaposlene, zaradi debelih spisov, ki jih morajo prenašati po stavbi, fizično bistveno težje. Njihove delovne obveznosti obenem nosijo precej odgovornosti. »Pokljukati vročilnice«, kar je vpisničarski izraz za preverjanje, ali so bile vsem udeležencem izdane vročilnice, je ponavljajoče se delo, ki zahteva precej natančnosti, saj zaradi manjših zdrsov lahko pade celoten postopek. Vpisnik ima le neformalno vodjo, ki koordinira dejavnost pisarne, medtem ko delo zaposlenih ocenjuje neposredno vodja Oddelka. Vpisnik Oddelka za etažno lastnino je eden izmed redkih sodnih vpisnikov, ki ima časovno, ne pa količinske norme, ker jo je, kot povedo vpisničarke, nemogoče določiti. »Imaš lahko nek majhen spis, ki ti vzame 10 minut, lahko pa imaš sodne takse za preveriti za 80 udeležencev in delaš cel dan« (Živa 2023). Tempo dela vpisničark tako narekuje »koledar«, v katerem je zaznamovano, do kdaj je pri vsakem spisu treba izvesti določeno opravilo. Zapisničarke. Strojepisnica je, kot nakazuje ime iz časov pisalnih strojev, prostor, v katerem je zgoščeno ročno delo Oddelka. Naloga petih zapisničark je priprava besedil dopisov po odredbi sodnice oz. SO in vodenje zapisnikov na narokih.11 Vsaka zapisničarka je dodeljena dvema sodnicama. Pogoj za zaposlitev na tem mestu je bilo obvladanje desetprstnega tipkanja, kar zadnje čase zaradi pomanjkanja kadra deloma opuščajo, in doseganje 220 udarcev na minuto na preizkusu ob razgovoru.12 Trije zaposleni, s katerimi sem govoril, so na srednji šoli opravili dvoletni predmet desetprstnega tipkanja. V nasprotju z drugimi sektorji Oddelka so torej njihove spretnosti in delo poudarjeno fizični, na kar opozarja že prvi vtis ob vstopu v strojepisnico. V sobo, ne večjo od pisarn posameznih sodnic, so za strnjene mize posedene zapisničarke. Njihov pogled se načeloma ne odmakne od zaslonov, tudi ko odgovarjajo na moja vprašanja ali govorijo druga z drugo. Deset prstov stalno šviga po tipkovnici in odbija prepoznaven ritem, ki se prepleta z radijsko glasbo v ozadju. To kadenco pretrgajo le nenadni skoki do tiskalnika. Medtem ko SO in sodnice secirajo spise v meniški tišini, ima strojepisnica ambient in zvočno podobo ročne delavnice. Vsi zaposleni imajo strogo določeno delovno normo. Vsak dan morajo opraviti vsaj osem »mundacij«, kar je strojepisniški izraz za »eno opravljeno zadevo«, npr. vročeno vlogo, obvestilo o pritožbi ipd. (Maša 2023). 11 Na Oddelku so tri zapisničarke in dva zapisnikarja. 12 Začetna neto plača sodnega zapisnikarja je trenutno 872,67 evra. Podobna plača, kadrovska stiska in posledična preobremenjenost so značilni tudi za vpisnik. Razglabljanja Svit Komel predsednica okrajnega sodišča vodja oddelka vodja strokovnega osebja vodja strojepisnice vodje skupin sodnice vpisničarke zapisničarke strokovno osebje Slika 1: Delitev dela in upravljavska struktura Oddelka za etažno lastnino. Puščice označujejo osebo, pristojno za ocenjevanje dela. Nazivi zaposlenih s statusom sodnih funkcionarjev so zapisani z belo, javnih uslužbencev pa s črno barvo. Praviloma bi sodni vpisnik moral imeti lastno »vodjo pisarne vpisnika«, a ta na Oddelku ni določena. sodnik pade pod povprečje, to sicer ni avtomatsko razlog za negativno oceno, a je vseeno dovolj pomemben podatek, da ga vodja v svojem mnenju posebej naslovi in zanj navede morebitne opravičljive razloge. Preseganje povprečja je načeloma odločilni kriterij za napredovanje: »Če si povprečje zelo presegel, je to eden od velikih plusov, če želiš hitreje napredovati« (Veronika 2023; podobno sodnica Ema 2023). Vsi intervjuvani sodniki razen enega »te številke« dojemajo kot precejšen pritisk (Nastja 2023; Marija 2023; Ema 2023; Robert 2023; Damjan 2023). Nekateri opozorijo na težavo, da je vsak spis ovrednoten enako, ne glede na težavnost, sploh zdaj, ko po desetih letih dela večinoma ostajajo kompleksnejši primeri. To ustvarja neenakost zlasti med na novo zaposlenimi in sodnicami s stažem, saj se prvim dodeljujejo le še novi predlogi, slednjim pa so se nabrali starejši spisi. Kot je izpostavila ena od sodnic: [T]ežko dohajaš nekoga, ki ima novejšo strukturo spisov, pa v bistvu prihaja na že izoblikovana pravila, ker [to, da so se nam nabrali] stari spisi, […] je tudi deloma rezultat tega, da smo iskali določene poti, in pa takratnega pomanjkanja prakse. […] Kar je težje kot za nekoga, ki ima novejšo strukturo spisov, z nekim know-howom.14 13 Ocena upošteva tudi mnenje sodnikov tistega oddelka sodišča druge stopnje, ki je v ocenjevalnem obdobju obravnaval pritožbe zoper odločbe ocenjevane sodnice. 14 Sodnica je želela ostati neimenovana. 15 Oceno vodje Oddelka – kakor za preostale sodnike – izdela personalni svet, oblikovan na nadrejeni instanci. Igra številk se nadaljuje po verigi navzgor. Mnenje o delu vodje Oddelka, ki je sodnica, ob upoštevanju triletne statistike Oddelka pripravi predsednica Okrajnega sodišča. Število prejetih, nerešenih, rešenih zadev in povprečni čas reševanja tvori glavnino letnih poročil Okrajnega sodišča in se ga dojema kot osrednji kazalnik uspešnega upravljanja.15 9 Glasnik SED 64|1 2024 Nekateri rezultati, npr. vrnjena pisanja in poizvednice, štejejo manj. Sodelovanje na naroku se vrednoti po času. Za transkribiranje diktafonskih posnetkov narokov je predpisana norma, koliko minut posnetka naj bi zapisnikar prepisal v eni delovni uri. Enako kot pri SO je norma sicer mesečna, a si jo zaposleni sami preračunavajo v dnevne postavke. Delo dodatno priganjajo roki, saj je zapisnike narokov treba izdati v petih dneh. Strojepisnica ima svojo vodjo, ki piše letne ocene dela zaposlenih, točkuje mesečno delovno uspešnost in koordinira delovni proces. Sodnice. Pri obravnavi sodnic kot sektorja Oddelka je koristno razlikovati med sodnico kot delno in sodnico kot kolektivno delavko. Pri posamezni sodnici je zaradi delitve dela njen delokrog v glavnem zamejen na vodenje postopkov in reševanje primerov pripadajočih zemljišč. V nasprotju z drugimi zaposlenimi, ki imajo status javnih uslužbencev, se sodne funkcionarke ocenjuje po merilih sodnega sveta. Sodnice nimajo več vnaprej predpisane norme, temveč se za vsako vodi mesečna statistika o delovnih rezultatih. Ob ocenjevanju sodniške službe se osebna statistika primerja s povprečjem rešenih zadev na Oddelku v določenem ocenjevalnem obdobju. Razen sodnic začetnic, pri katerih je to obdobje eno leto, se sodnice ocenjuje vsake tri leta. Vodja Oddelka pripravi mnenje o njihovem delu, kar je ena od podlag za oceno personalnega sveta, oblikovanega na nadrejeni instanci, tj. na višjem sodišču.13 Poleg doseganja oddelčnega povprečja se v mnenju upošteva tudi število opravljenih narokov, pritožb, vloženih zoper njihove odločbe, uspeh pritožb na instanci, povprečno trajanje reševanja zadev ipd. Če Razglabljanja Sodnik, ki v teorijah prava nastopa kot abstraktni nosilec funkcije sojenja in avtor odločb, nasprotno, ni utelešen v posamezni osebi, ampak je pravilneje o njem razmišljati kot o kolektivnem delavcu (Slika 2). Kot pokaže oris delitve dela na Oddelku, so mnoga opravila in sklopi praktične vednosti, nujni za reševanje primerov, preneseni na druge kategorije zaposlenih. Delo sodnih funkcionarjev lahko daje vtis izključno umske dejavnosti le zato, ker denimo ročno delo izvajajo zapisničarke in vpisničarke, ki so izpuščene iz skoraj vseh akademskih opisov pravne prakse. Prav tako so na Oddelku sodnice in SO – v nasprotju z nekaterimi drugimi institucijami – načeloma razbremenjeni stika s strankami med uradnimi urami, saj to delo opravljajo vpisničarke. Sodniki so, tako kot vse druge kategorije delnih delavcev, odvisni od delovnih operacij in znanj drugih zaposlenih. O končnem rezultatu njihovega dela – odločbah in drugih pisanjih – je zato pravilneje razmišljati kot skupnem proizvodu kolektivnega delavca. Delitev nalog in specializacija praktične vednosti na Oddelku nista samoumevni, temveč sta nastali kot posledica organizacijskih odločitev, ki so ustvarile posebne delovne razmere, v katerih se akumulira vednost na Oddelku: Sigurno je delo [zdaj] hitrejše […]. Bolje je organizirano, ker na začetku so bili recimo problemi, kako naj gre postopek. A naj gre najprej sodniku v roke spis ali strokovnemu sodelavcu. […] Na začetku smo uvedli interne roke, koliko časa je lahko določen spis pri strokovcu ali SP-ju [sodniškemu pomočniku], ker je delo zastajalo, zlasti ko je bilo naše delo še na nepravdnem oddelku. Tega smo se s časom razbremenili in zdaj lahko delamo samo vsebino. (Sodnica Ema 2023) Ogromno znanja se je akumuliralo. In kar se tiče rokovanja s spisi, administriranja, pazljivosti pri pravočasnem zaznamovanju postopkov. Redosled korakov je jasen: najprej gre spis k temu, da naredi zaznambo, k temu, da naredi predhodni preizkus, potem k tretjemu, da naredi poziv. (Sodnik Robert 2023) V članku bom po eni strani prikazal praktično vednost, ki jo različni delni delavci usvojijo v okviru svojega delokroga, po drugi strani pa bom pokazal, kako se s pomočjo neformalnih pogovorov, kolegijev, obrazcev, vzorcev, kratic in drugih tehnik praktična vednost prenaša, utrjuje in razvija kot vednost delovnih kolektivov – tako posameznih skupin kot celotnega Oddelka. Glasnik SED 64|1 2024 10 Spoznavne sheme Najbolj ključen element praktične vednosti je sposobnost sinteze oz. prepoznave, ki nam omogoča, da konkretne situacije in pojave prepoznamo kot primer določene spoznavne sheme oz. tipa: »to je stavba«, »to je pripadajoče zemljišče« ipd. (Eco 1999: 80ff.) Shema obsega skupek značilnosti, na podlagi katerih zaposleni na Oddelku recimo prepoznajo, da so si nekatere površine podobne in Svit Komel sodnik sodnik sodnik sodnik sodnik sodnik zapisnikar zapisnikar zapisnikar vpisničar vpisničar vpisničar skupina strokovnih sodelavcev in pomočnikov skupina strokovnih sodelavcev in pomočnikov Slika 2: Sodnik kot kolektivni delavec. S sivo so obarvani delni delavci, ki sestavljajo korporativno telo enega sodnika. Vsak zapisnikar in vpisničar pokriva spise dveh sodnikov, skupina SO pa treh. da so vse primeri pripadajočega zemljišča, obenem pa jih razlikujejo od grajenega javnega dobra v lasti občine ali parcele sosednjega lastnika. Od spoznavnih shem je odvisna vsaka uporaba pravil. Kot je pokazal že Wittgenstein (2014: § 201), pravila sama namreč ne morejo opredeliti, katero ravnanje še sodi pod neko pravilo. Določba, da je pripadajoče zemljišče last lastnika stavbe, nam npr. ne more povedati, ali je nek objekt pripadajoče zemljišče. Kot občasne napore s prepoznavo pripadajočih zemljišč opiše sodnik, ki na Oddelku dela eno leto: »[T]ežko [je včasih] ugotoviti, kaj je predmet predloga na terenu. Eno je, da je ta predmet opisan v mnenju izvedenca, drugo pa, da ga vidiš na terenu.« V končni fazi je uresničevanje pravil vedno odvisno od kriterijev podobnosti, po katerih praktiki, ki izvršujejo pravila, presojajo, ali nekateri empirični pojavi predstavljajo primere iste spoznavne sheme in se zanje posledično uporablja določeno pravilo. Akt prepoznave je podlaga za uporabo vseh pravil, a za sam ta akt ni mogoče predpisati izrecnega pravila. Sposobnost prepoznave in uporabe pravil je veščina, ki terja urjenje, prakso, pridobljeno z apliciranjem pravil v različnih situacijah.16 Sposobnost prepoznave in uporabe pravil se na ravni jezika kaže kot sposobnost poimenovanja: katerim pojavom je mogoče nalepiti določeno skupno ime.17 Pri metodi intervjuja je spraševanje po posebnih izrazih in njihovih rabah tudi glavni način dostopanja do spoznavnih shem. Več zaposlenih je imelo precej težav z odgovarjanjem na to vprašanje predvsem zato, ker jim je žargon delovnega mesta postal tako domač in nevpadljiv, da so se na poziv težko spomnili primerov svojega posebnega dojemanja in govorice (Rebeka 2023; Nastja 2023; Marija 2023). Pogosto so tudi odgovorili, da ne uporabljajo drugačnih pojmov in izrazov kot v zakonu (Petra 2023; Ema 2023; Pavla 2023; Jan 2023; Tjaša 2023). Večina spoznavnih shem, ki so se z leti prakse razvile na Oddelku, je bila namreč leta 2017 kodificiranih v prenovljenem zakonu ZVEtL-1 (glej ZVEtL-1 2017), kar je v perspektivi nekaterih zaposlenih 16 O tem je pisal že Kant (2019: B171–173, 180/A132–134). 17 Z namenom poenostavitve tu predpostavljam, da prepoznava in poimenovanje sovpadata. Seveda lahko v konkretnih situacijah obstaja soglasje o prepoznanem pojavu, ne pa o njegovem poimenovanju, ali pa se za isto shemo uveljavi več imen. obrnilo časovno sosledje: ni zakon tisti, ki je rezultat spoznanj prakse, temveč je naša praksa zgolj zvesto uresničevanje zakona. Poleg tega pa je več intervjuvancev sprva zanikalo, da zakone razlagajo na poseben način, in vztrajalo pri temeljni zapovedi, da se mora sodnik pri odločanju striktno držati zakona. Šele ko sem pojasnil, da moj cilj ni kritika odstopanj od zakona, so se strinjali, da je sledenje pravilom velikokrat pomensko odprto: »Itak, da se moramo zakona držati, ampak je več možnih pravnih rešitev« (sodniška pomočnica Rebeka 2023). Sodnice, ki so bile na Oddelku ob njegovi vzpostavitvi, so se najlaže spomnile primerov neposredno po sprejetju prvega ZVEtL leta 2008, ko je bilo treba zakonska pravila operacionalizirati in šele izumiti spoznavne sheme za pojave, na katere so naletele pri delu. Vodja Oddelka na primer obnovi, kako je takrat v zemljiški knjigi naletela na stavbe, pri katerih so bile vpisane »kar ene številke – 900, 901, 902«. Takrat sploh nismo vedeli, kaj to je, in kam sploh pogledati, da se naučiš. […] Malo smo spraševali na zemljiško knjigo, se med sabo pogovarjali in razčistili, kaj naj bi to sploh pomenilo. Morali smo naštudirati, kako se je spreminjala zakonodaja in zemljiška knjiga, da smo ugotovili, kako je prišlo do določenih vrst stanj v zemljiški knjigi. Našla sem eno knjigo, ki je pojasnila zgodovino, kako so nastala določena stanja. Potem smo dojeli, da so včasih lahko zaradi enega interventnega zakona [lastniki] tudi sami brez izvedenca delali načrte in vpisovali etažo, tudi samo ene par delov [stavbe]. (Veronika 2023) Pomembno je, da je intervjuvanka uporabila prvo osebo množine. Razčiščevanje neznanega pojava je bilo kolektivno delo takratnih sodnic in SO kot tudi zaposlenih na zemljiški knjigi, ki so si izmenjevali izkušnje in koščke informacij. Na ta način se je postopoma sestavil poseben spoznavni tip, ki ga zaposleni na Oddelku danes imenujejo »začasna etaža« oz. redkeje z oznako zaposlenih na zemljiški knjigi: »900-ke«. Petnajst let po začetku etažnolastninskih postopkov, v katerih so rešili več primerov začasnih etaž, vsaka intervjuvana sodnica in član SO to poimenovanje uporabljata rutinsko in znata iz glave z manjšimi variacijami izstreliti jasno definicijo: posebna podoblika nedokončane etažne lastnine, pri kateri so na stavbi zaradi procesov nacionalizacije in denacionalizacije z začasnimi identifikatorji, ki se začnejo s številko 900, vpisani le nekateri posamezni deli stavbe (Robert 2023; Petra 2023; Rebeka 2023). Z reševanjem konkretnih situacij in nabiranjem kolektivnih izkušenj se je začasna etaža med zaposlenimi utrdila kot ponotranjena spoznavna shema, pojav pa so postali sposobni v večini situacij prepoznati s samoumevnostjo in lahkoto.18 18 Za podobne preskoke od neznanih pojavov k samoumevnim pojmom v laboratorijski znanosti gl. primer raziskovanja tiroliberina (Latour in Woolgar 1986: 126–148). Svit Komel Podobno danes zaposleni na Oddelku rutinsko uporabljajo tudi mnogo drugih spoznavnih shem, ne da bi več razmišljali o tem, kako so bile prvotno izpeljane. Nekatere od teh shem so bile vključene v prenovljen ZVEtL-1, na primer »nedokončana etažna lastnina« (stavba, pri kateri v zemljiško knjigo niso vpisani vsi posamezni deli, skupni deli ali pa ni določena solastnina na skupnih delih stavbe), »zunajknjižna etažna lastnina« (etažna lastnina, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo) in »navidezna solastnina« (etažni lastniki so vpisani kot solastniki parcele pod stavbo, čeprav je iz pogodb razvidno, da so predmet lastnine stanovanje oz. drug posamezni del stavbe). Drugi ostajajo le v zavesti zaposlenih na oddelku: »individualno pripadajoče zemljišče« (pripadajoče zemljišče zgolj ene stavbe), »uzurpacija« (del skupnega prostora v stavbi, npr. hodnik, ki ga je posameznik ogradil in začel uporabljati kot svojo izključno last), »dejanski lastnik« (oseba, ki ima pravni naslov za pridobitev lastnine na delu stavbe, pa ni pravilno vpisana v zemljiški knjigi), »začasna etaža«. Tretje je vseboval že zakon iz leta 2008, npr. »posamezni« in »skupni del stavbe«, ali pa so del splošne pravne terminologije, kot našteje sodniška pomočnica Tjaša: »Te starinske floskule […]: 'odmera' […], 'nastanek taksne obveznosti', 'pretrga uradno dejanje', razlika med 'zavrže' in 'zavrne' – to mi prej [pred zaposlitvijo na oddelku] sploh ni bilo jasno, da je razlika –, 'domneva', razlika med 'sklepom' in 'odločbo'.« Vendar so tudi nekateri splošni pravni izrazi v praksi Oddelka dobili drugačno vsebino. Kot je recimo pojasnil sodnik Damjan, se pri delu Oddelka lastnino dojema drugače kot v siceršnjem civilnem pravu: »[L]astninska pravica ne more biti enako izključujoča v nekem zaselku v predmestju Ljubljane ali pa v soseski enega bloka. Lahko je nekaj izključujoče pripadajoče zemljišče nekega bloka, ne pomeni pa, da ostali tam ne smejo hoditi.«19 Praktiki pri svojem delu ne razlikujejo med izrazi glede na stopnjo kodificiranosti in načeloma predpostavljajo, da so vsi vzeti iz zakona. Dve sodnici – ena z dobrim letom, druga z desetimi leti delovnih izkušenj na Oddelku – se recimo nista mogli spomniti, ali je začasna etaža omenjena v ZVEtL-1.20 Podobno presenečeni sta bili pomočnica in strokovna sodelavka, ko sem izpostavil, da individualno pripadajoče zemljišče ni zakonski termin: Maja: V bistvu ga ZVEtL res ne omenja […] Nadja: Individualno rečemo, ker je predlog, da se ugotavlja pripadajoče zemljišče samo k eni stavbi. Je pa res, 19 Ob branju osnutka članka je intervjuvanec dodatno pojasnil, da je bilo v citirani izjavi mišljeno naslednje: »Pri presoji utemeljenosti predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča je treba upoštevati, da je v primerih večjih strnjenih stanovanjskih sosesk zaradi upoštevanja urbanističnih zakonitosti mesta lastninska pravica na pripadajočem zemljišču lahko omejena.« 20 Medtem ko je sodnik, ki zase pravi, da mu »je všeč zgodovina«, edini nemudoma odgovoril, da je začasna etaža izključno praktični pojem (Robert 2023). 11 Glasnik SED 64|1 2024 Razglabljanja Razglabljanja da v končnih sklepih za stranke ne poudarjamo, a je individualno ali skupno pripadajoče zemljišče. Maja: Ja, je res, včasih kje omenimo v odločbah, sicer pa je ta izraz bolj za naše razumevanje stvari. (moj poudarek) Glasnik SED 64|1 2024 Katja: Dosti se [stranke] tudi motijo pri referencah. Mojca: Lahko bi se to posodobilo pa plačevalo s kakšno QR kodo. Podobno odgovorijo vpisničarke, ko jih vprašam, kako preverjajo plačila sodnih taks: Vse: Joj, težko. Mojca: Najprej prek aplikacije UJP net. Ana: Tam se izpiše, kdo je plačal, kdaj je plačal, potem pa kljukaš tabelico. Živa: Neugodno je, ker imajo vsi udeleženci v isti zadevi isto referenco [bančnega nakazila]. Recimo mož plača še za ženo, pa to še hitro ugotoviš, ker se enako pišeta. Lahko plača mama za hči, nekdo za partnerja in je za vse ista referenca. Spoznavnih shem načeloma ne izumljamo sami, temveč nanje ob prihodu na neko delovno mesto naletimo kot na že izdelano lokalno tradicijo, ki se je moramo priučiti; to zahteva precejšen napor, za katerega je običajno predvidena uvajalna doba. »Prej [preden sem prišla na Oddelek] sploh nisem vedela, da so nerazdeljene dele vpisali kot en del, da so te 900-ke začasne oznake« (sodnica Marija 2023). Podobno se privajanja na spoznavne sheme Oddelka spomni strokovna sodelavka Maja: »To me je begalo, ko so vsi začeli govoriti o navidezni solastnini, ko sem prišla. Počasi malo naštudiraš in veš, kako zgleda« (moj poudarek).22 Na hitrost uvajanja ne vpliva toliko pravna izobrazba, začetke na Oddelku so podobno opisovale tako sodnice in strokovne sodelavke kot sodniške pomočnice. Kot bistven dejavnik, ki olajša vstop v delo, so poudarile predvsem predhodne delovne izkušnje, zlasti na zemljiški knjigi (Nadja 2023; Pavla 2023; Maja 2023; Veronika 2023; Ema 2023; Nastja 2023). Na etažni lastnini so prvi trije meseci predvideni za privajanje na poseben način dojemanja in izražanja, uveljavljen na Oddelku. Vodja SO pojasni, da se posebnih izrazov novi zaposleni priučijo predvsem z delom s primeri, pri čemer začnejo s »tipskimi procesnimi sklepi«. Vsak novo zaposleni dobi mentorja, ki mu ob morebitnih težavah svetuje pri reševanju zadev (Petra 2023; Veronika 2023). »Tiste prve tri mesece se kar naprej nanj obračaš« (Nadja 2023). Poleg tega zaposlene povejo, da so se dela priučile tudi v pogovorih z drugimi sodelavkami (npr. Tjaša 2023). Z nabiranjem spoznavnih izkušenj se sheme vedno bolj ponotranjijo, akt prepoznave pa postane nekaj rutinskega. Kar pa ne pomeni, da kriteriji, po katerih zaposlene različne situacije prepoznavajo kot podobne ali ne, postanejo tiha, neizrekljiva vednost v smislu ročnih veščin ali nekega neopisljivega akta intuicije, kot meni npr. Polanyi (2022: 14–15). Sinteza je za izkušenega praktika tiha le v smislu, da postane nevpadljiva, vsakdanja, rutinska – nekaj, ob kar bi se obregnila ali izrecno izpostavila le oseba, ki teh znanj in spoznavnih izkušenj nima. Če pa se jih opozori na posebnost teh izrazov, praktiki načeloma znajo definirati njihov pomen in pojasniti kriterije prepoznave, kar je bistvena razlika s telesnimi veščinami, ki se načeloma lahko prenašajo le z demonstracijo in vajo. Odraz in sredstvo rutinizacije spoznavnih shem je kolektivna uporaba kratic, okrajšav, ljubkovalnih izrazov in drugih oblik indeksacije, ki se uveljavijo za spoznavne sheme oz. izraze v ponavljajoči se rabi. Oddelek za etažno 21 Sodnik Robert se ob branju osnutka članka ni strinjal s to izjavo in je dodal, da čeprav na splošno »kljukanje vročilnic« ni naloga sodnika, mora kljub temu v nekaterih konkretnih situacijah preveriti, ali je bila vročitev pravilno opravljena ali ne. 22 Gl. skoraj identičen opis izkušnje doktorskega študenta geologije ob začetku dela na terenu: »[T]rajalo je dolgo časa, da so moje oči dejansko postale sposobne videti v kamnih stvari, ki naj bi jih videle« (Delamont in Atkinson 2001: 91). Zakonske in nezakonske spoznavne sheme so torej spojene v enotna kategorialni aparat in izrazoslovje, ki ju zaposleni spontano uporabljajo pri dnevnem delu. V besedišče so poleg izrazov za pravne pojave, ki so predmet postopkov, primešana še poimenovanja za delovne operacije. Najbolj vsestranski je morda termin »koledar«, ki se v govorici vpisničark uporablja kot sinonim za opomnik, rok: »poteče koledar«, »vnesi v koledar«, »spisi čakajo v koledarju«, »imaš koledar«. Še en primer je glagol »pokljukati«, s katerim vpisničarke označujejo preverjanje vročilnic, ker vsakega udeleženca, ki mu je bila pravilno vročena vročilnica, odkljukajo na seznamu (Živa 2023). V strojepisnici pa je tak izraz »mundacija«, ki pomeni nalogo, priznano kot »polnovredno« v normi zapisnikarjev. Spoznavne sheme, ki jih obvladajo zaposleni, so odvisne od konkretnih situacij, s katerimi se srečujejo v okviru dodeljenih delovnih nalog. Spoznanje strokovnega osebja, ki se ukvarja predvsem s postopki vzpostavljanja etažne lastnine, je recimo bolj specializirano za prepoznavanje začasnih etaž in navideznih solastnin. Sodnice hitreje prepoznavajo pripadajoča zemljišča, vpisničarke pa imajo več izkušenj z razbiranjem datuma in pravilnosti vročitev, kar je potrebno za računanje rokov: Mojca: Sodniki tega ne preverjajo, to je kar naša odgovornost.21 [Ana, Živa, Katja prikimajo] Živa: Moraš pogledati, da je pravilno vročeno, da je štempelj pošte, podpis vročevalca in tistega, ki mu je vročeno. Velikokrat se koga ne najde, ker je že mrtev, ker nima stalnega prebivališča. Potem moramo pogledati, kam so se preselili. Sodnik po poteku roka samo prejme spis, da preveri, če so se odredbe izvršile [in načeloma ne kontrolira izračuna]. 12 Svit Komel lastnino je zakladnica tovrstnih simbolov, ki so jih zaposleni pogosto začeli spontano uporabljati že med samim intervjujem: »PZ« (pripadajoče zemljišče), »IPZ« (individualno pripadajoče zemljišče), »SPZ« (skupno pripadajoče zemljišče), »SVEL« (skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovu), »PSD« (posebni skupni del), »SSD« (splošni skupni del), »SP« (sodniški pomočnik), »SS« (strokovni sodelavec), »ZPS« (zemljišče pod stavbo), »taksa« (sodna taksa), »denacka« (denacionalizacijska odločba), »IM« (izvedensko mnenje), »r. št.« (redna številka), »o. za FRS, odredba za finančno računovodsko službo, to vsi pri nas na oddelku vedo, kaj pomeni« (Robert 2023), »postaviti SPSP« (postaviti skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj). Nekateri zaposleni se še spomnijo težav pri privajanju na omenjene kratice, ko so prvič prišli na Oddelek (Nataša 2023). Pri nekaterih izrazih obstaja celo razlika med pisnimi in ustnimi okrajšavami: »SVEL se uporablja samo v pisnih dokumentih. Če se pogovarjamo, rečemo ‘skupnost’ in že vsi vemo, o čem govorimo« (Tjaša 2023). Kratice se načeloma ne uporabljajo v končnih odločbah, temveč le v zapisnikih narokov in pa zlasti v internih odredbah in ustni komunikaciji.23 Poleg tega ni nujno, da vse kratice uporablja celotni Oddelek, nekatere se uveljavijo le v delovnih skupinah, npr. med sodnico in zapisničarko, ki redno pokriva njene zadeve: »Jaz krajšam v odredbah, ker imam strojepisko leta in leta isto in zna za mano brati« (sodnica Nastja 2023; podobno Marija 2023). Položaj je primerljiv z restavracijo hitre prehrane, kjer pobiralec naročil zaposlenemu v kuhinji lahko zavpije »eno šestko«, namesto da se zamuja z navajanjem polnega imena naročene jedi. Učinek kratic in drugih indeksov je, da spoznavne sheme, ki jih uporabljajo zaposleni, postanejo še bolj nevpadljive, ponotranjene in vsakdanje, saj se poimenovanje lahko uporablja brez asociacije ali kakršnega koli razmisleka o njegovi vsebini. Spoznavne sheme so kolektivna vednost v dveh pogledih. Po eni strani predstavljajo skupno tradicijo Oddelka, ki jo novo zaposleni prevzamejo kot vedno že prisoten in uveljavljen način spoznavanja sveta. Po drugi strani pa se kolektivno vzpostavljajo in spreminjajo tudi kriteriji podobnosti, po katerih zaposleni presojajo, kateri življenjski primeri sodijo v nek tip. Kriteriji podobnosti se večinoma uglašujejo spontano, brez načelnega, izrecnega dogovora, npr. s pomočjo mentorstva, obrazcev, vzorcev preteklih odločb in pogovora s sodelavkami. S tem ko mentorica ali druga sodelavka priporoči, da si novo zaposleni pogleda neko preteklo odločbo, namreč že nakaže, da sta si prejšnja in nova konkretna situacija podobni. Spontana uglasitev pa ne izključuje odstopanj v dojemanju zaposlenih, zlasti ob srečanju z novimi in mejnimi situacijami. Tak primer so recimo kriteriji, po katerih se izvedencem urbanistične in geodetske stroke obračunava 23 Zapisnikarji npr. uporabljajo okrajšave za smeri neba pri opisih stavbe (Marko 2023). Svit Komel stroške za njihova mnenja. Za to delo so sicer predpisana na videz podrobna izrecna pravila (Pravilnik 2021), vendar se pri njihovi uporabi kljub temu porajajo razhajanja. Izvedencu se npr. po Pravilniku (2021) za sodelovanje na naroku prizna denarni znesek za vsake začete pol ure. Toda če narok traja uro in 32 minut, ali se ga plača za dve uri ali za uro in pol? Z drugimi besedami, ali že dve minuti predstavljata »začete pol ure«? Podobno vprašanje se pojavi pri potnih stroških: če se razdalja, ki jo priglasi izvedenka, za kilometer razlikuje od tiste, ki jo ob preverjanju ugotovi sodniška pomočnica, ali se jo kljub temu prizna? Prav tako se je dogajalo, da so izvedenci katero koli pojasnilo prvotnega izvedenskega mnenja v stroškovniku priglašali kot dopolnitev izvedenskega mnenja, ki se nagradi dodatno, čeprav obseg njihovih nalog ni bil razširjen (Robert 2023). Do leta 2023 je na Oddelku za izvedenine skrbela pomočnica, ki je kriterije zaostrila in izvedencem določenih priglašenih nagrad in stroškov ni priznala. Sodnica Ema opiše primer, ko je izvedenka urbanistične stroke priglasila stroške za zahtevnejšo dopolnitev izvedenskega mnenja, sklep, ki ga je pripravila omenjena pomočnica, pa ji je priznal le stroške za manj zahtevno dopolnitev. »SP [sodniška pomočnica] je – kako bi rekla – zelo po črki gledala pravilnik. Mi [sodniki] pa smo pač podpisovali te sklepe o stroških […] in nismo opazili, da je bila zelo striktna, zlasti pri dopolnitvi izvedenskega mnenja.«24 Prejšnja vodja oddelka je zato v zvezi s priznavanjem nagrad za izdelavo dopolnitev izvedeniških mnenj leta 2023 sklicala kolegij sodnikov in vodje SO, na katerem so dorekli okvirne usmeritve za delo strokovnega osebja. Na sestanku so tako kolektivno eksplicirali podrobnejše kriterije, po katerih se na Oddelku prepoznava različne tipe dopolnitev izvedenskih mnenj. Na Oddelku so se sicer že pred leti pojavila razhajanja pri priznavanju stroškov v določenih mejnih primerih. Tudi takrat so kolektivno določili podrobnejše usmeritve oz. kriterije izvrševanja določb Pravilnika. Tedanja vodja Oddelka je poleg tega sklicala sestanek z izvedenci, na katerem so jim te kriterije predstavili. Sodnik Robert, ki se je udeležil srečanja, obnovi: »Na [sestanku] smo razložili, kakšno je naše stališče, da izvedenci niso kar na slepo priglašali vsega, kar so hoteli. Na sestanku smo povedali, kaj je še skladno s Pravilnikom in sodno prakso« (podobno Ema 2023). Ena od pomočnic, ki trenutno pripravlja sklepe o izvedeninah, je ob nastopu dela prejela izvod usmeritev, zasnovanih pred tem sestankom. »Na začetku sem si malo pogledala, da vidim, za kaj gre, zdaj pa imam že v glavi, kaj je treba delati.« Zaposlena je tako 24 Sodnica Ema je ob branju osnutka članka dodala, da se izjava ne nanaša na delo drugih sodnikov, temveč je želela le zase povedati, »da o sklepih o stroških ne razmišljam veliko in se z njimi podrobneje ne ukvarjam, zlasti upoštevajoč, da so v Pravilniku [o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih] predpisana podrobna pravila.« 13 Glasnik SED 64|1 2024 Razglabljanja Razglabljanja s prakso postopoma ponotranjila kriterije podobnosti, ki so bili kodificirani na Oddelku in predstavljeni izvedencem.25 Vprašal sem jo, kako ravna v primeru manjših razlik med stroški, ki jih priglasi izvedenec, in lastnimi izračuni: »Pri potnih stroških tako recimo: če je deset kilometrov ali več [razlike], zavrneš. Če je en, dva, tri kilometre razlike, pa priznaš. […] Jaz zavrnem samo, če kakšna postavka res odstopa« (Nataša 2023). Podoben kriterij ima tudi drugi pomočnik: »Če je dve minuti ali en kilometer [razlike], priznam, ne zavrnem. Imamo pet, šest vedno istih izvedencev, vemo že, od kod so doma« (Jan 2023).26 Še vedno pa pomočnice naletijo na nepričakovane primere, za katere ni jasno, ali še sodijo pod nek spoznavni tip, in ki posledično sprožijo novo prilagajanje kriterijev podobnosti. Nedavno je recimo eden od izvedencev stroške priglasil šele dve leti po izdelavi svojega mnenja. »Pogledala sem sodno prakso,« svoj pristop obnovi pomočnica Nataša. »Nekateri pravijo, da bi moral takoj priglasiti, drugi, da se lahko priglasi stroške, dokler ni postopek končan. Jaz sem mu priznala, ker je bil postopek še vedno v teku.« Med različnimi možnimi rešitvami za novo situacijo je pomočnica izbrala tako, da se je oprla na splošni kriterij, ki ga je mogoče ekstrapolirati iz preteklih zgledov in smernic na Oddelku: načeloma upoštevaj izvedenčevo opredelitev stroškov. Žive enciklopedije in samodejni sklepi V prejšnjem poglavju sem opisal, kako zaposleni nek čutno zaznan dražljaj prepoznajo kot podoben prejšnjim spoznavnim situacijam, ki so jih bodisi izkusili sami bodisi so jim to izkustvo posredovali drugi; ali, kar je isto, kako različne situacije prepoznavajo kot primere nekega tipa. Jezikovno se ta kategorizacija kaže kot akt poimenovanja, s katerim določenemu pojavu nadenemo obče ime. Nekaj drugega pa so nadaljnje izjave, miselni sklepi in interpretacije, ki jih oblikujemo s tipi oz. z besedami zanje, a ne posredujejo za prepoznavo nujnih informacij. Če mi nekdo pove, da je začasna etaža v zemljiški knjigi označena z znakom, ki se začne z 900, mi posreduje značilnost, na podlagi katere lahko ta tip prepoznam. Nekaj drugega pa je, če oseba izjavi, da je veliko začasnih etaž v stari Ljubljani. S tem mi sporoča dodatne informacije oz. znanja o tem Glasnik SED 64|1 2024 14 25 Vloga teh usmeritev je primerljiva z vlogo pedagoških primerov uporab formul v fakultetnih učbenikih fizike, ki jih opisuje Kuhn (1961: 165–167). Cilj teh primerov je, da študentom dajo zgled, kolikšen kvantitativni odstop med teoretsko napovedjo in eksperimentalno meritvijo še predstavlja »ujemanje« oz. »enakost«, ne pa dokaz za napačnost teorije ali neuspešnost eksperimenta. 26 Intervjuvani so ob branju osnutka članka kot Oddelek dodali naslednjo pripombo: »Že sama aplikacija za izračun razdalje, ki je predpisana s Pravilnikom, lahko ponudi več možnih poti, ki so različno dolge. Pravilnik ne določa, ali se uporabi najkrajšo ali najhitrejšo pot in ali vključuje dodatne stroške (cestnina). Zato v teh primerih ne moremo govoriti o odstopanjih oziroma razlikah, ker gre za način vrednotenja v okviru Pravilnika.« Svit Komel predmetu, ki bi jih našli denimo v enciklopedičnem sestavku o začasni etaži. Zaposleni na Oddelku so z delom ponotranjili tudi celo vrsto enciklopedičnih znanj in rutinskih načinov sklepanja, ki jih uporabljajo pri reševanju zadev. Morda osrednji vir omenjenih znanj je vodja SO, ki jo ena od strokovnih sodelavk opiše kot »slovar na dveh nogah« (Maja 2023). Na Oddelku je od njegove vzpostavitve, z etažnolastninskimi zadevami pa se je ukvarjala že pred letom 2013 na nepravdnem oddelku. Več SO jo je navedlo kot osebo, na katero se prvenstveno obračajo za nasvet (Rebeka 2023; Nadja 2023). Ko jo vprašam o znanjih, ki jih je pridobila z delom, odvrne: Včasih težko ugotovim, katere informacije moram prenesti [novim članom], ker mi je veliko stvari že samoumevnih. […] Teh stvari je zelo veliko, se mi zdi, določene stvari so pa zelo banalne, npr. kje se nahaja določena mapa, kamor po abecedi razvrščamo odvetnike – zastopnike v nepravdnih zadevah. (Petra 2023) Pri sodnicah in SO je najočitnejši sklop ponotranjenih informacij poznavanje vsebine pravnih pravil. Na več mestih v intervjujih so med opisovanjem svojega dela iz glave izstrelili številko relevantnega zakonskega člena in skoraj dobesedno zrecitirali ubeseditev posameznih določb (Robert 2023; Petra 2023). Vsi zaposleni, predvsem pa vpisničarke, so z delom usvojili tudi pravila sodnega reda, ki urejajo interno organizacijo in poslovanje sodišč. Tako pravnice kot nepravniki izpostavljajo, da so jim bila sprva ta pravila tuja, saj sta ZVEtL in sodni red na fakulteti le bežno omenjena (Nataša 2023; Oliver 2023). Z nabiranjem izkušenj so postali sposobni določbe, ki se redno pojavljajo pri njihovem delu, uporabljati samodejno, rutinsko, splošne akte pa ponovno preberejo le, ko naletijo na nepričakovana sporna vprašanja ali ko želijo znanje naknadno preveriti. Kot povesta vpisničarki: »Če česa ne vemo, pogledamo v sodni red« (Katja 2023; Živa 2023). Podobno nobena sodnica načeloma ne bo več iskala, kateri člen predpisuje pravila za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, ga najprej prebrala in na abstraktni ravni povezala z drugimi pravili, preden bi se lotila primera, kakor bi k zadevi najverjetneje pristopil neizkušeni študent prava. Vsaka sodnica namreč ve, da je »relevantna norma 43. člen. Gre za rutinirano ugotavljanje dejstev in rutinirano uporabo prava« (sodnik Damjan 2023). Z delom zaposleni ne usvojijo samo vsebine posameznih pravil, ampak tudi miselne povezave med njimi. Pomen tega znanja se pokaže zlasti, ko same ubeseditve pravil ne vsebujejo nobenega sklica na druge določbe. Tak primer je, pove sodnik Robert, 4. odstavek 44. člena ZVEtL-1: »V postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice […].« Kot pojasni: Ko bi nekdo, ki je študiral zemljiškoknjižno pravo ali pa stvarno pravo, prebral to določbo, bi rekel: ‘Aha, jaz sem s pravnim poslom [npr. prodajno pogodbo] v dobri veri pridobil neko pravico na tem zemljišču – praviloma lastninsko – zato sodišče ne bo spreminjalo te pravice.’ Trik pa je, da je ta odstavek napisan samo za tiste, ki so kupili nepremičnino v stečaju ali izvršilnem postopku. Zakaj? Ker je vse drugo nično. Vse, kar je bilo ugotovljeno kot pripadajoče zemljišče za nazaj, pa je nekdo lahko takrat, ko je kupil, videl, kakšno je stanje na terenu, pa je poznal in moral poznati predpise glede družbene lastnine, bi moral vedeti, da to zemljišče ne more biti predmet samostojnega razpolaganja. […] To mene moti. Če je hotel zakonodajalec povedati, da je varovan samo stečaj ali izvršba, bi moral to v zakon napisati […]. To je bilo v praksi znano že prej, ni se pojavilo šele po ZVEtL-1. (moj poudarek) Za pravilno razlago zakonskega pravila je torej treba vedeti, da ugotovitev pripadajočega zemljišča izniči tudi pretekle pogodbe, sklenjene pred zaključkom postopka, s katerim je bila ta površina šele pravnomočno razglašena za pripadajoče zemljišče. Kot se je izrazil sodnik, je ta košček vednosti nekaj, kar je »znano v praksi«. Druga sodnica opiše primer, pri katerem je bilo vprašljivo, ali je zaradi sprememb v zakonodaji v obdobju med letoma 1997 in 2003 lastninska pravica na pripadajočem zemljišču še vedno prehajala avtomatsko z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. V svoji odločbi je zagovarjala interpretacijo, da je tudi v tem obdobju Stanovanjski zakonik opredeljeval pripadajoče zemljišče kot akcesorno k stanovanju in je zato lastninska pravica na njem prehajala avtomatično s pravnimi prenosi stanovanja. Višje sodišče pa je odločilo, da ta pravna podlaga ne zadostuje in je njeno odločbo razveljavilo. Ne glede na strinjanje z interpretacijo višjega sodišča se je sodnica na podlagi konkretnega primera seznanila s specifično miselno povezavo med pravnimi pravili, ki jo ima v glavi pri nadaljnjem delu s podobnimi situacijami: »Ko zdaj dobim neko zadevo iz leta ‘99, bom zelo pozorna« (Ema 2023). Poleg poznavanja pravnih pravil in povezav med njimi je ključno tudi obvladovanje ustaljenih formulacij, zlasti izrekov pri vsaki vrsti odločbe. Kot je izpostavila ena od sodnic: »Ko sem prišla [na Oddelek], je bilo meni vse novo, kako formulirati izreke« (Marija 2023). Pri meritornih odločbah je izrek podlaga za vpis v zemljiško knjigo, zato zaradi morebitnih nedoslednosti sklepa potencialno ni mogoče izvršiti. »Največji poraz je, če izdaš sklep, ki ni vknjižljiv« (sodnica Nastja 2023). Pri procesnih sklepih so napake manj usodne, a morajo zaposleni še vedno paziti na ustreznost formulacij. Po desetletju dela na Oddelku načeloma za vsako vrsto sklepa že obstaja vzorec, po katerem se lahko zgledujejo pri oblikovanju odločb v novih podobnih primerih, poleg tega pa tudi znanje o tem, kakšen sklep je treba izdati v določeni situaciji. Večina SO mi je kot primer rutinskega dela navedla izdajo sklepa Svit Komel o postavitvi izvedenca: »Že veš, na kateri fazi postopka nastopi [ta sklep], imaš vzorec in to je to« (Pavla 2023). Rutinsko, ponotranjeno znanje torej ni le sama ubeseditev sklepa, temveč tudi, v kateri situaciji in katero vrsto sklepa je treba izbrati: »Pri tipskih primerih, kot je postavitev izvedenca, se intuitivno vidi tip sklepa« (Petra 2023). »Čim ni v katastru stavb stavbe ali posameznih delov, se postavi izvedenca geodeta« (Pavla 2023). Podobno samoumevno je, da se za ugotavljanje pripadajočega zemljišča postavi izvedenca urbanistične stroke, ki na podlagi prostorskih in gradbenih načrtov pripravi mnenje o uporabi površin ob stavbi. Izbira vrste sklepa in izvedenca v teh situacijah je za zaposlene zdaj že avtomatizirana miselna operacija: če stavbe ni v katastru, se za izvedenca postavi geodeta; če gre za pripadajoče zemljišče, potem se za izvedenca imenuje urbanista. Drugače je bilo neposredno po sprejemu ZVEtL leta 2008: Na začetku je bil problem, katerega izvedenca postaviti za določitev pripadajočega zemljišča. Zdaj je jasno, da je to urbanist, takrat pa nismo vedeli, niti nismo vedeli, kako sploh oblikovati izrek za pripadajoča zemljišča, torej katere podatke vključiti v sklep, da bo izvršljiv v katastru in zemljiški knjigi. Na začetku se je postavljalo tudi geodete, pa ni ravno šlo. (Veronika 2023) Podobno današnje delo s časom vzpostavitve Oddelka primerja sodnica Ema: Bolje je organizirano, ker na začetku so bili recimo problemi, kako naj poteka postopek, a naj gre najprej sodniku v roke spis ali strokovnemu sodelavcu […], kdaj pritegneš izvedenca urbanistične stroke v postopek, kdaj izvedenca geodetske stroke, kako mora izgledati sklep, kakšen naj bo izrek sklepa, kdaj vabiti oz. obveščati dodatne potencialne udeležence, čisto osnovne stvari. Miselni sklep, ki se danes tudi zunanjemu opazovalcu zdi precej očiten, je bil torej rutiniziran šele na podlagi poskusov, dilem in izkušenj v konkretnih situacijah, v katerih se je pokazalo, da geodeti ne morejo zagotoviti potrebnih podatkov za ugotavljanje pripadajočih zemljišč. Praktična vednost zaposlenih obsega tudi nepravna, a za reševanje zadev nujna znanja. Sem spadajo zlasti sposobnost branja spisov in iskanja dokumentov po njem, uporaba različnih registrov, kot sta kataster in zemljiška knjiga, in internih informacijskih baz: Maja: Za začetek je dobro, da zna človek sploh prebrati izpiske iz zemljiške knjige. Pa tudi s prakso tu dobiš več orodij, da veš, kje iskati. Mi imamo dostop do poročil za stavbo, kar je v pristojnosti GURS. Do tega načeloma nimaš dostopa ali pa ne pomisliš na to evidenco, ki ti pa zelo olajša delo. Nadja: Ja, hitreje prideš do nekih podatkov. Maja: Moraš vedeti, kje iskati pa kaj to pomeni, kar najdeš. Če si že delal na zemljiški knjigi, veš, kaj je pomen lastninske pravice, omejitev, kako učinkujejo. Tu pa 15 Glasnik SED 64|1 2024 Razglabljanja Razglabljanja dobiš mogoče še dodatna orodja, ki ti olajšajo delo, ga pospešijo. (moja poudarka) Vsa omenjena znanja je načeloma možno kodificirati v sistem abstraktnih navodil, npr. priročnik za uporabo zemljiške knjige. Vendar zaposleni na Oddelku to vednost uporabljajo drugače in je ne zadržujejo v glavi z naporom, temveč so jo z uporabo registrov v konkretnih situacijah ponotranjili in postali sposobni nemudoma ugotoviti, kje najti določen tip podatkov. Koraki brskanja niso naučeni na pamet, temveč se izvajajo kot fluidno zaporedje miselnih sklepov in klikov na računalniku. Še en primer je priučitev znanj izvedencev, s katerimi stalno delajo. Kot je dejala sodnica Nastja, se je z delom »mogoče priučila tudi malo urbanizma. Predvsem na začetku sem si morala veliko besed pogledati, kaj sploh pomenijo. Zdaj jih že poznam, ker se ponavljajo« (moj poudarek). Podobno tudi sodnica Ema pove, da se je zaradi svojih delovnih izkušenj privadila posameznih izrazov in govorice urbanizma in geodezije. Poleg tega pri reševanju zadev zaposleni uporabljajo tudi razne kontekstualne informacije, pridobljene s predhodnim delom: »Če dobiš spis za vzpostaviti etažo v stari Ljubljani, veš, da bodo težave, posebej pri kleteh, podstrešjih, zaradi posebnega načina gradnje. Če dobiš etažo na drugem koncu [na robu] Ljubljane, pa se bo sestavljalo kot puzl« (strokovna sodelavka Pavla 2023). Občasno sodnici pri usmerjanju postopka za orientacijo pomagajo tudi informacije sodelavke, ki je reševala primer v isti soseski (Robert 2023).27 Med enciklopedično praktično vednost pa navsezadnje lahko prištejemo tudi poznavanje nekaterih zgodovinskih informacij in starih pravnih aktov iz časa SFRJ o postopkih nacionalizacije in denacionalizacije, ki so se jih zaposleni priučili z delom (Ema 2023; Petra 2023; Robert 2023).28 V praksi spoznavne sheme niso jasno ločene od formulacij in miselnih sklepov, ki jih z njimi oblikujejo zaposleni, čeprav je s teoretskega vidika med njimi koristno razli- Glasnik SED 64|1 2024 16 27 Ob branju osnutka članka je intervjuvanec poudaril, da so tovrstne kontekstualne informacije sicer koristne, a same po sebi ne morejo služiti kot dokaz: »Bistveno je, da se pozanimaš, kaj predlagatelji ali udeleženci postopka, ki ga vodiš, uveljavljajo v drugem postopku, vezanem na isto ali sosednje zemljišče, kar pa je možno le na podlagi vpogleda v spis in pridobitve relevantnega procesnega gradiva (kot dopušča 12. člen ZVEtL-1). To je pomembno tudi za presojo morebitne litispendence [obstoja vzporednega istovrstnega postopka v isti zadevi med istimi strankami] ali smiselnosti združitve postopkov. Sama informacija sodnice (s katero sem se v konkretnem primeru, ki sem ga imel pred očmi, posvetoval tudi poleg vpogleda v njen spis, ne pa brez vpogleda v spis) pa seveda ne more biti opora za ugotavljanje pripadajočega zemljišča.« (poudarka v izvirniku) 28 Ta znanja so zaposleni tudi kolektivizirali in deloma kodificirali, tako da so v skupno mapo na internem medmrežju naložili predpise SFRJ in slovenske predpise, veljavne pred 1. 1. 2003, v zvezi z nacionalizacijo, etažno lastnino, stavbnimi zemljišči, urbanizmom in gradnjo objektov. Svit Komel kovati. Spoznavnih shem se namreč zaposleni ne priučijo ločeno od vsakršnega konteksta, temveč so jim posredovane z rabo v različnih izjavnih situacijah in miselnih povezavah. Novo zaposleni član SO ne bo npr. zgolj slišal izraza pripadajoče zemljišče, ampak bo dobil tudi odredbo sodnice, naj pripravi sklep o postavitvi izvedenca urbanista. Podobno se bo ob delu z registri in s podatkovnimi bazami priučil ne samo razumevanja posebnih oznak (spoznavnih shem), temveč tudi, kakšne informacije lahko o njih razbere iz registra in za kakšne miselne sklepe jih lahko uporabi. Ker zaposleni spoznavne sheme usvojijo s ponavljajočo rabo v različnih izjavah in miselnih povezavah, prepoznava neke situacije kot podobne prejšnjim avtomatsko na pamet prikliče tudi vrsto miselnih sklepov in izrecnih informacij o teh shemah, ki so se jih zaposleni priučili ob predhodnem delu s podobnimi primeri. Takoj ko je neka situacija recimo prepoznana kot ugotavljanje pripadajočega zemljišča, sodnice in SO že vedo, katerega izvedenca bo treba imenovati, kakšen tip sklepa je treba oblikovati, katere pravne določbe bodo navajali kot pravno podlago, da je treba izvesti narok, koga je treba vabiti, v koliko izvodih ipd. S kolektivno, ponavljajočo rabo abstraktnih pravil in izrecnih informacij v konkretnih situacijah ta znanja postanejo samoumevna in praktična – nekaj, o čemer zaposleni ne več zavestno premišljujejo, ampak preprosto naredijo. Prehodni sklep V članku sem predstavil tri temeljne oblike oziroma podzvrsti praktične vednosti, ki jo zaposleni razvijajo pri opravljanju svojega dela: spoznavne sheme, ponotranjene izrecne informacije ali »enciklopedična« znanja in ustaljene načine sklepanja. Čeprav sem se osredotočal na delo in vednost zaposlenih na Oddelku za etažno lastnino, je na podlagi opisanega mogoče izpeljati dva sklepa, pomembna za analizo praktične vednosti nasploh. Na eni strani se da iz izjav intervjuvank razbrati, da se praktična vednost utrjuje, deli in razvija kot kolektivna vednost določenega delovnega mesta. Kriterijev, kaj še šteje za zahtevnejšo dopolnitev izvedenskega mnenja ali zanemarljivo razliko v ugotovljeni kilometrini, ne določa ali privzema le ta ali oni posameznik. Ti kriteriji so skupen način dojemanja, ki se poenoti bodisi izrecno, npr. na sestankih, bodisi bolj ali manj spontano z mentorstvi, pogovori s sodelavci ali z obrazci in vzorci, kot bomo videli v drugem delu članka, ki bo objavljen v naslednji številki Glasnika SED. Obenem pa je bistveno poudariti, da vsa praktična vednost ni skupna vsem zaposlenim na etažni lastnini, temveč je vsebina znanj odvisna od delitve dela, zaradi katere zaposlene izkušajo različne življenjske situacije. Sodnice se tako v okviru svojih delovnih nalog srečajo z ogromno primeri površin, pri katerih morajo razločiti pripadajoča zemljišča od drugih možnih pravnih kvalifikacij, vpisničarke postanejo posebej vešče razpoznavanja Razglabljanja Viri in literatura VERONIKA, vodja oddelka, sodnica, intervju, Ljubljana, 21. 8. 2023. PETRA, vodja strokovnega osebja, strokovna sodelavka, intervju, Ljubljana, 25. 7. 2023. JAN, sodniški pomočnik, intervju, Ljubljana, 25. 7. 2023. NATAŠA, sodniška pomočnica, intervju, Ljubljana, 25. 7. 2023. PAVLA, strokovna sodelavka, intervju, Ljubljana, 25. 7. 2023. TJAŠA, sodniška pomočnica, intervju, Ljubljana, 26. 7. 2023. REBEKA, sodniška pomočnica, intervju, Ljubljana, 26. 7. 2023. MAJA, strokovna sodelavka, intervju, Ljubljana, 24. 8. 2023. NADJA, sodniška pomočnica, intervju, Ljubljana, 24. 8. 2023. OLIVER, sodniški pomočnik, intervju, Ljubljana, 24. 8. 2023. MARIJA, sodnica, intervju, Ljubljana, 22. 8. 2023. NASTJA, sodnica, intervju, Ljubljana, 22. 8. 2023. DAMJAN, sodnik, intervju, Ljubljana, 23. 8. 2023. EMA, sodnica, intervju, Ljubljana, 23. 8. 2023. ROBERT, sodnik, intervju, Ljubljana, 23. 8. 2023. MARKO, zapisnikar, intervju, Ljubljana, 24. 8. 2023. MAŠA, zapisničarka, intervju, Ljubljana, 24. 8. 2023. ANA, vpisničarka, intervju, Ljubljana, 29. 8. 2023. KATJA, vpisničarka, intervju, Ljubljana, 29. 8. 2023. MOJCA, vpisničarka, intervju, Ljubljana, 29. 8. 2023. ŽIVA, vpisničarka, intervju, Ljubljana, 29. 8. 2023. BACON, Matthew, Bethan Loftus in Mike Rowe: Ethnography and the Evocative World of Policing (Part 1). Policing and Society 30/1–2, 2019–2020. BENS, Jonas in Larissa Vetters: Ethnographic Legal Studies: Reconnecting Anthropological and Sociological Traditions. The Journal of Legal Pluralism and Unofficial Law 50/3, 2018, 239–254. BOURDIEU, Pierre: Esquisse d’une théorie de la pratique: Précédé de Trois études d’ethnologie kabyle. Pariz: Éditions de Seuil, 2000. BOURDIEU, Pierre: Sila prava: Prvine za sociologijo pravnega polja. Problemi 61/9–10, 2023, 103–158. DELAMONT, Sara in Paul Atkinson: Doctoring Uncertainty: Mastering Craft Knowledge. Social Studies of Science 31/1, 2001, 87–107. DUPRET, Baudouin: Pluralisme juridique, pluralité de droits et pratiques juridiques. Revue générale de droit 49/2, 2019, 591–623. ECO, Umberto: Kant and the Platypus: Essays on Language and Cognition. New York: Harvest Book, 1999. FLOOD, John: Barristers’ Clerks: The Laws’ Middlemen. Manchester: Manchester University Press, 1983. FLOOD, John: What do Lawyers do?: An Ethnography of a Corporate Law Firm. New Orleans: Quid Pro Books, 2013. KANT, Immanuel: Kritika čistega uma. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019. KOMEL, Svit: Praktična vednost in praktična vednost pravnih delavcev. Problemi 61/9–10, 2023, 159–193. KUHN, Thomas: The Function of Measurement in Modern Physical Science. Isis 52/2, 1961, 161–193. LATOUR, Bruno: La fabrique du droit: Une ethnographie du Conseil d’État. Pariz: La Découverte, 2002. 17 LATOUR, Bruno: The Making of Law: An Ethnography of the Conseil d’Etat. Cambridge: Polity Press, 2010. LATOUR, Bruno in Steve Woolgar: Laboratory Life: The Construction of Scientific Facts (2. izdaja). Princeton: Princeton University Press, 1986. LYALL, Andrew: Early German Legal Anthropology: Albert Hermann Post and his Questionnaire. Journal of African Law 52/1, 2008, 114–138. Glasnik SED 64|1 2024 znakov pravilne vročitve in računanja rokov, strokovno osebje pa recimo razlikovanja začasne etaže od drugih vrst nedokončane etažne lastnine. Čeprav torej materialne razmere in odnosi misli ljudi, ki delujejo v njih, ne narekujejo deterministično, pogojujejo njihovo vednost, ker pogojujejo, s kakšnimi situacijami se bodo srečevali večji del svojega življenjskega časa in v odnosu do njih razvijali svojo praktično vednost. Po drugi strani sem prvega od obeh načrtovanih člankov v Glasniku SED namenoma začel z oblikami praktične vednosti, ki pokažejo, da so teoretski pristopi, ki izenačujejo praktično vednost z utelešenimi veščinami in intuicijami, preozki, saj ne zajamejo vseh oblik znanj, ki se razvijajo in ponotranjajo z delovanjem v konkretnih situacijah. Poznavanje vsebine pogosto uporabljanih pravil in logičnih povezav med njimi predstavlja izrecno vednost, ki jo je mogoče ubesediti. V tem oziru se ta vrsta praktične vednosti bistveno razlikuje od telesnih veščin, za prenos in usvojitev katerih so ključni prikaz, posnemanje in vaja, hevristična navodila pa lahko proces učenja le bolj ali manj pospešijo, kar bo podrobneje predstavljeno v članku v naslednji številki. Izrecne vednosti se je, nasprotno, mogoče v veliki meri priučiti s pogovorom ali z branjem navodil. Kljub temu pa ta izrecna vednost v praksi zaposlenih ni naučena na pamet kot niz abstraktnih stavkov, temveč z uporabo v konkretnih situacijah postane nekaj ponotranjenega in samodejnega. V naslednjem članku bom analiziral ključni vpliv obrazcev in preteklih odločb, ki jih zaposlene privzemajo kot vzorce za reševanje prihodnjih primerov, na rutinizacijo in poenotenje spoznavnih shem in načinov sklepanja. Osredotočil se bom tudi na ročne spretnosti zapisničark in čut, ki ga sodnice razvijejo za vodenje narokov, na koncu pa bom obravnaval osrednjo vlogo praktične vednosti pri zamišljanju možnih rešitev ob srečevanju z novimi situacijami in nerešenimi problemi, za katere pretekle izkušnje ne nudijo jasnega odgovora. Svit Komel Razglabljanja Svit Komel LYNCH, Michael: Closure and Disclosure in Pre-trial Argument, Human Studies 5, 1982, 285–318. -American State Court, and German District Court. Space and Culture 12/2, 2008, 183–204. LYNCH, Michael: Preliminary Notes on Judges‘ Work: The Judge as Constitutive of Courtroom Hearings. V: Max Travers in John Manzo (ur.), Law in Action: Ethnomethodological and Conversation Analytic Approaches to Law. London: Routledge, 1997, 99–130. SMOLLA, Rodney (ur.): A Year in the Life of the Supreme Court. Durham: Duke University Press, 1995. MALTZMAN, Forrest, James F. Spriggs II in Paul J. Wahlbeck: Crafting Law on the Supreme Court: The Collegial Game. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. MERRY, Sally Engle: Legal Pluralism. Law and Society Review 22/5, 1988, 869–896. MOHANDESI, Salar: Class Consciousness or Class Composition. Science & Society 77/1, 2013, 72–97. STARR, June in Mark Goodale (ur.): Practicing Ethnography in Law: New Dialogues, Enduring Methods. New York: Palgrave Macmillan, 2002. SUDNOW, David: Normal Crimes: Sociological Features of the Penal Code in a Public Defender Office. Social Problems 12/3, 1965, 255–276. TRAVERS, Max: The Reality of Law: Work and Talk in a Firm of Criminal Lawyers. Aldershot: Ashgate, 1997. POLANYI, Michael: Razsežnost tihe vednosti. Ljubljana: Krtina, 2022. TRAVERS, Max in John Manzo (ur.): Law in Action: Ethnomethodological and Conversation Analytic Approaches to Law. London: Routledge, 1997. PRAVILNIK o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, Uradni list RS 84, 148, 28. december 2018 in 15. september 2021. VILFAN, Sergij: Izročilo o kolonatu v Goriških brdih. Etnolog 2/1, 1992, 137–150. SARAT, Austin in William L. F. Felstiner: Law and Strategy in the Divorce Lawyer‘s Office. Law & Society Review 20/1, 1986, 93–134. SARAT, Austin in William L. F. Felstiner: Law and Social Relations: Vocabularies of Motive in Lawyer/Client Interaction. Law & Society Review 22/4, 1988, 737–770. SCHEFFER, Thomas, Kati Hannken-Illijes in Alexander Kozin: How Courts Know: Comparing English Crown Court, U.S.- WITTGENSTEIN, Ludwig: Filozofske raziskave. Ljubljana: Krtina, 2014. ZVEtL – Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS 45, 2008, 9. maj 2008. ZVEtL-1 – Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS 34, 4. julij 2017. Work and Practical Knowledge of a District Court Condominium Department Part One: Division of Labour, Cognitive Schemata and Manners of Reasoning Glasnik SED 64|1 2024 18 Through interviews with employees at the Ljubljana District Court Condominium Department, the article – split into two parts (the second will be published in the next issue) – describes their work and practical knowledge. It begins by outlining the division of labour, management structure, organisation of work, different categories of law workers, their assignments, work quotas, and techniques of workplace monitoring. I focus on five main categories of employees: judges, judicial assistants, court clerks, typists, and registrar workers. The other two chapters analyse the forms of practical knowledge overlooked in theoretical approaches that have reduced practical knowledge to embodied knowledge and habitus. First, I present the cognitive schemata or types developed and internalised by different categories of employees, such as ‘common area’, ‘fictitious co-ownership’, etc. Second, I highlight that employees also master through their work explicit information and manners of reasoning, like the content of statutory provisions and connections between them, which they then effortlessly apply in their practice. As opposed to embodied knowledge, which cannot be made explicit, these forms of practical knowledge can be worded, codified, and learned through conversation or reading. They thus challenge the assumption of embodied knowledge as a model for all practical knowledge. In addition the schemata, information, and manners of reasoning, which employees internalise, vary according to the material conditions of their work, because division of labour leads them to experience different concrete situations in which they acquire and use their knowledge. Razglabljanja Dagmar Nared* »NIKOLI NE BODO RAZUMELI, KAKO SE KOT ŽENSKE POČUTIMO TUKAJ« O želji po migraciji mladih Turkinj iz Istanbula v Evropo Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 4. 3. 2024 Abstract: Amidst a tense political climate and economic crisis, women in Turkey are confronted with a rampant erosion of rights, compounded by escalating instances of femicide and other forms of violence against women. A months-long ethnography, conducted in the Istanbul district Kadıköy, revealed that young Turkish women envision a better, safer, and more comfortable life in Europe. However, the visa system poses significant obstacles to migration due to a heavy financial burden and complex bureaucratic challenges. The article delves into the imagining of the future, cultivation of hope and narration of everyday life by young Turkish women through the lens of gender and the international border regime. Ključne besede: migracije, mednarodni mejni režim, Turčija, upanje, spol Keywords: migration, international border regime, Turkey, hope, gender Uvod razmer nobena sogovornica ni resno razmišljala o vložitvi prošnje za azil. Organizacija Konrad Adenauer Stiftung v poročilu iz leta 2021 ugotavlja, da je 62,8 odstotka mladih v Turčiji do prihodnosti Turčije kot države pesimističnih predvsem zaradi ekonomskih težav in visoke stopnje brezposelnosti. Kar 72,9 odstotka vprašanih si želi oditi v drugo državo (Konrad Adenauer Stiftung 2021). Selitve iz Turčije v Evropo niso novost. Raziskovalca mednarodnih odnosov Erdi Öztürk in Hakkı Taş (2022) menita, da trenutno poteka že peti »val izseljevanja« iz Turčije v EU. Prve množičnejše selitve segajo že v šestdeseta leta 20. stoletja, od prvih sporazumov o začasnem delu,2 ki so prebivalcem Turčije omogočali delo v nekaterih evropskih državah (glej Abadan-Unat 2011; Fassman in Içdyugu 2013). Številni delavci so, čeprav so bile selitve sprva mišljene kot začasne, v državah izselitve tudi ostali. Sledila sta združevanje družin in povečevanje diaspore, tako da po ocenah turške vlade v zahodnoevropskih državah trenutno živi okoli 5,5 milijona Turkov (Ministrstvo za zunanje zadeve Turčije 2022). Preseljevanje v Evropo pa se po ocenah nekaterih raziskovalcev še ne bo nehalo (Erzan idr. 2007; Güngor in Tansel 2008; Dedeoglu in Genç 2017). Med raznolikimi razlogi za selitev po uradnih ekonometričnih raziskavah prevladujejo politični in ekonomski razlogi (Dedeoglu in Genç 2017; Öztürk in Taş 2022). Devetindvajsetletna Gamze je med svojim študijem v Ankari leta 2011 na lastni koži doživela turški obrat k avtoritarizmu. Protesti so se iz parka Gezi razširili po celotni državi, tedanji in sedanji predsednik Recepp Tayip Erdoğan pa je takrat jasno pokazal, da nasprotovanj ne bo več dopuščal. V protestih je sodelovalo več kot tri milijone ljudi, več sto je bilo ranjenih, 11 ubitih (Karaveli 2016: 125). Gamze je bila ranjena, njenega prijatelja so pred njenimi očmi skoraj ubili. Po protestih je postala apolitična, uvidela je, da Turčija še dolgo ne bo več ista kot prej. Sprejela je, da je »ogrožena kot človek.« Od takrat si želi živeti zunaj Turčije. Te želje zaradi težav s pridobivanjem vize in visokih finančnih stroškov še ni uresničila. Gamze ni edina. »Moje prijateljice so itak že vse odšle, komaj čakam, da grem tudi jaz,« mi je povedala 21-letna študentka angleščine Esra. Med skoraj enoletnim bivanjem v Istanbulu sem videla številne tako neuspele kot uspele poskuse pridobitve vize, selitve v Evropo ali napornega načrtovanja odhoda. V zadnjih letih izseljevanje (mladih) iz Turčije strmo narašča (Öztürk in Taş 2022), v Evropo1 skušajo priti tudi po izobraževalni ali zaposlitveni poti. Med mojim raziskovanjem zaradi negotovih političnih 1 Evropo uporabljam kot emski pojem. Sogovornice so pod izrazom Evropa običajno mislile države EU, še najpogosteje zahodne države članice. Le redko so uporabile izraz »Evropska unija«, zato tudi sama v članku uporabljam izraz Evropa. * 2 Nam so sporazumi bolj znani pod imenom »gastarbajterstvo,« tovrstni bilateralni sporazumi so bili sklenjeni tudi med nekdanjo državo SFRJ in drugimi državami, kamor so se njeni državljani preseljevali. Dagmar Nared, mag. etnologije in kulturne antropologije, doktorska študentka, asistentka – mlada raziskovalka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; dagmar.nared@ff.uni-lj.si. 19 Glasnik SED 64|1 2024 Izvleček: Avtorica v članku ugotavlja, da se v Turčiji v napetem političnem položaju in ekonomski krizi ženske spopadajo z vse večjim upadanjem svojih pravic, narašča pa tudi število femicidov in drugih oblik nasilja nad ženskami. Med večmesečno etnografsko raziskavo v istanbulski četrti Kadıköy se je pokazalo, da si mlade Turkinje zaradi svojega položaja lagodnejše in varnejše življenje zamišljajo v Evropi, njihovo migracijo pa otežujejo predvsem raznovrstne administrativne ovire in visoki finančni stroški. Avtorica je zamišljanje prihodnosti, kultivacijo upanja in vsakdanje življenje mladih Turkinj raziskovala s perspektive spola in mednarodnih mejnih režimov. Razglabljanja Glasnik SED 64|1 2024 20 Opazila sem, da številni izsledki o selitvah oz. migracijah iz Turčije v Evropo (Erzan in drugi 2007; Güngor in Tansel 2008; Abadan-Unat 2011; Fassmann in Içduygu 2013; Dedeoğlu in Genç 2017; Öztürk in Taş 2022) ne temeljijo na poglobljenih etnografskih raziskavah in umeščanju v prostor in čas, kar je pomanjkljivost migracijskih študij (glej npr. Mayblin in Turner 2021). Pričujoči članek temelji na etnografski raziskavi, v kateri sem se spraševala o prepletenosti spola in migracije, o počutju mladih žensk in kaj dejansko pomeni biti ženska v sodobni Turčiji. Ali so ti občutki vplivali na želje po migraciji v Evropo? Kako so nanje vplivale politična kriza in predsedniške volitve 2023, na katerih je ponovno zmagal Erdoğan? Zanimalo me je tudi, kako so spremembe v poklicnih in družinskih odnosih doživljale ženske; ali so tudi tovrstne, spolno zaznamovane spremembe, vplivale na željo po odhodu v Evropo? V članku3 pritrjujem tudi pogostim opazkam, da raziskovanje ne zajema dimenzije spola, čeprav je ta v zadnjih letih postal pomembnejši tako v tujini kot Sloveniji (Mayblin in Turner 2021; glej tudi Cukut Krilić 2009; Milharčič Hladnik 2016). Z etnografijo želim pokazati, kako dimenzija spola pomaga razumeti specifičnosti migracijskih procesov. Drži tudi nasprotno: raziskovanje želje po migraciji omogoča vpogled v vsakdanje življenje Turkinj. Spol tu razumem kot moč in ne kot identiteto (glej Mabylin in Turner 2021: 237). Spol kot identiteta je le še ena spremenljivka oz. identitetna plast, ki se vpenja in deluje intersekcionalno, to je, med mnogimi drugimi identifikacijskimi središči (npr. starost, kraj bivanja, ipd.). Če spol razumemo kot moč, ta središči strukturo, v kateri so subjekti prisilno kategorizirani v spolne (binarne) kategorije (moški, ženska), na katere se vežejo tudi družbene predstave, pričakovanja in odgovornosti. Raziskave o migracijah spol najpogosteje razumejo kot identitetno kategorijo, kar sicer prinaša zanimive uvide, vendar le redko ponuja zadostno kritično refleksijo družbenih razmerij moči (Hyndman v Mayblin in Turner 2021: 235). V članku najprej pojasnim zgodovinski in sodobni položaj žensk v Turčiji, sledijo opis terena in druga metodološka pojasnila. Nato z etnografijo pojasnim še upadanje pravic žensk v Turčiji, kot ga občutijo sogovornice same, ter družbene in družinske pritiske ter povečevanje nasilja v intimnih partnerstvih. Pokažem, da se dekleta želijo izseliti iz strahu pred nasiljem in avtoritarno državo, ki jim pri tem ne pomaga. V drugem delu članka to željo pojasnjujem z ovirami mednarodnega mejnega režima. Nekatera dekleta njihov družbeni položaj tako močno zaznamuje, da kljub temu da ne morejo pridobiti vize in se izseliti, še vedno sanjarijo o svojem življenju drugje. To sanjarjenje razumem kot poskus samouresničitve oz. strategijo, kako 3 Članek je povzetek magistrskega dela Iskanje boljšega življenja v Evropi: Aspiracije, imaginacije in afektivni svetovi mladih Turkinj v Istanbulu (Nared 2023). Dagmar Nared se upreti danemu položaju, s katerim se moje sogovornice ne strinjajo. Zgodovinska in aktualna regulacija vsakdanjega življenja žensk v Turčiji Ženske v Turčiji so nosilke pričakovanj in idealov, ki so jih oblikovale predvsem državne in religijske elite. V zgodnjem 20. stoletju se je po Mustafi Kemalu Atatürku, ki je vzpostavil samostojno državo Turčijo in orisal specifični ideal turške državljanke, vzpostavila kemalistična ideologija (Arat 1997; Kandiyoti 1997; Berkes 1998); ta naj bi sledila evropskemu modelu nacionalne države in evropskemu življenjskemu stilu. S pomočjo »vladnega, sodnega in izobraževalnega sistema« (White 2008: 258) so se izvajale številne kulturne politike in poskusi sekularizacije javnega življenja (glej Berkes 1998: 475). V kemalistični preobrazbi v moderno Turčijo je bila ženska ključna, Atatürk je s Turkinjami skušal doseči ideal modernosti: volilno pravico so pridobile že leta 1934, postavil jih je tudi na trg dela. Vendar pa emancipacija ni prinesla svobodne izbire (Kandiyoti 1987), v zasebnosti so še vedno morale igrati svojo tradicionalno vlogo (Arat 1997: 100). V javnosti se niso smele pokrivati, kar je bila ideja osvobajanja žensk, s tem pa jim je bila hkrati odvzeta pravica lastne izbire. Stališče, da moški ščiti in zagotavlja mirno življenje ter dominira tako v družinskem kot javnem življenju, ni bilo nikoli zares izkoreninjeno (Sirman 2007), kar je promoviral tudi nacionalni diskurz. Regulacija vsakdanjega življenja žensk v Turčiji se pod nekoliko drugačno taktirko nadaljuje vse do danes. Erdoğanov islamizem je Turkinjam dovolil (oz. celo spodbudil) pokrivanje, obenem pa ustvaril tudi »novo islamsko žensko«, ugotavlja socialna antropologinja Jenny White (2008: 378). Erdoğanova oblast je spremenila prevladujoči diskurz o razmerju med spoli. Spolna ideologija se je prelevila v bolj neoliberalne, nacionalistične diskurze z več islamističnih idej (Coşar in Yeğenoğlu 2011). Država ima do žensk in njihovih pravic paternalističen odnos. Vladno vodeni programi nasilje v družini razumejo kot izključno posameznikovo težavo, kot denimo neprimerno delovanje očeta, ki ne zna prevzeti svoje vloge zaščitnika in poglavarja družine (Babül 2015). Moški je obravnavan predvsem kot glava družine, zaščitnik mater in otrok, od svojih »varovancev« pa zahteva poslušnost. Antropologinja Elif Babül (2015: 123) v zaščitniškem diskurzu prepoznava nacionalistično paradigmo, usklajeno s pojmovanjem očetovske vloge iz časa mlade turške republike, v kateri je bilo ščitenje žensk in otrok »častna vloga«. Ker dominantna politična ideologija ženski vsiljuje podrejen položaj, naj bi nasilje sprejela kot posledico svojih »napačnih« ravnanj. Država aktivno ustvarja in reproducira paternalistične diskurze, ženske pa postavlja v vse slabši položaj. Iz številnih poročilih je razvidno, da se je v zadnjih letih položaj žensk opazno poslabšal. Amnesty International (2021: 9) piše, da Razglabljanja 4 Tu je pomembno poudariti, da je dojemanje ženske in njene vloge v turški družbi skozi prizmo religije le ena izmed obstoječih interpretacij islama. Islam lahko, kot antropologinja Alenka Bartulović (2015: 275) ugotavlja za Bosno in Hercegovino, pripomore tudi k podpiranju spolne enakopravnosti in večji politični participaciji muslimanskih žensk. Mnogo verujočih Turkinj, tudi v Kadıköyu, islama in ženske vloge ne razume tako, kot ju razume politična elita, saj so njihove interpretacije spolnih vlog in razmerij med spoli v nasprotju s hegemonskimi idejami vladajoče politike. Hkrati pa nekateri v Turčiji dojemajo islam kot religijo, utemeljeno na patriarhatu (prim. Arat 2010), s čimer se tudi muslimanke spopadajo na vsakodnevni in čustveni ravni (glej Abdel-Fadil 2023). kot reševanje nacionalnega vprašanja. Predvsem Erdoğan ženske omejuje na materinstvo in skrbstveno delo, kar naj bi, ker jim to veleva tudi religija, to delale za Turčijo in njene prebivalce.5 S podobnimi argumenti pogosto napada LGBTQ+ skupnosti in feministke, ki jih označuje kot »deviantne«6, krivi za družbeni razkol in tudi za nasilje nad ženskami. Z »drugačenjem« in tudi s političnim nagovarjanjem tistih, ki odstopajo, se nasilje do določenih skupin in posameznikov, ki se ne uklanjajo družbenim pričakovanjem, normalizira tudi v vsakdanjem življenju (Kandiyoti 2016; Mutluer 2019). Turška nacionalna ideologija, bodisi kemalistična bodisi Erdoğanova, ohranja neenakopravna družbena razmerja moči, ki prispevajo k podrejenosti žensk. Ideja, da je moški normativ, ženska pa drugi spol (de Beauvoir 2022), odraža širšo spolno neenakopravnost, ki se v Turčiji izraža na različne načine. Ker so med razlogi, da si mlada dekleta želijo oditi, jih v nadaljevanju podrobneje prikažem. O metodologiji in terenu Članek temelji na večmesečnem etnografskem terenskem delu v Kadıköyu na azijski strani (Anadolu yakası) Istanbula. Na univerzi Marmara v Istanbulu sem med septembrom 2022 in junijem 2023 na Erasmus+ študijski izmenjavi preživela eno študijsko leto. V Istanbulu sem na univerzi Boğaziçi, prav tako na Erasmus+ študijski izmenjavi, nekaj mesecev preživela že leta 2018. Nekaj turških prijateljic iz takratnega obdobja mi je pomagalo pri raziskovanju, ena med njimi se je sama ponudila za sogovornico. Večino drugih Turkinj sem spoznala na gostujoči univerzi ali ulicah Kadıköya. Kadıköy je progresivna mladinska četrt, v kateri so se moje sogovornice počutile še najbolj prijetno. Zaznamuje jo živahno nočno življenje, družabnost v barih in diskotekah. Četrt, v kateri mladi zavetje in solidarnost najdejo v skupinah podobno mislečih, vse bolj postaja njihov drugi ali pravi dom. Za moje sogovornice je Kadıköy prostor svobode, kjer se lažje izražajo in eksperimentirajo z videzom, modo in s stilom. Mnogim se zdi, kot da se v Istanbulu zaradi vse močnejše islamistične politike ne morejo več svobodno izražati, na kar kaže ne le moja, temveč tudi druge raziskave (Navaro-Yashin 2002; Gökarıksel 2009; Liebelt 2019). Daljši čas bivanja in etnografskega dela v Istanbulu mi je omogočil več časa preživeti s turškimi dekleti in se z njimi pogosto srečevati, kar je poglobilo tudi medsebojno zaupanje. Moje prijateljice in sogovornice so bile predvsem tiste mlade ženske, ki so živele v Kadıköyu in so razmišljale o selitvi v Evropo. Opravila sem osem polstrukturiranih 5 Tovrstni diskurz se preseli tudi v razprave o reproduktivnih pravicah (glej Frank in Çelik 2017). 6 Za primer glej Erdoğanov govor po zmagi na volitvah maja 2023 (Dasgupta 2023). 21 Glasnik SED 64|1 2024 se spolna diskriminacija v Turčiji še najbolj izraža v nasilju nad ženskami in dekleti. Marca 2021 je Erdoğan z dovoljenjem administrativnega sodišča izstopil iz Istanbulske konvencije, ki je ena pomembnejših zakonskih zavez, s katerimi vlade ščitijo ženske in žrtve nasilja (Amnesty International 2021: 5). Prav Erdoğanova vlada je leta 2012 Konvencijo prva ratificirala, s tem pa sprejela tudi novi zakon št. 6284 o zaščiti družine in preprečevanju nasilja nad ženskami (glej Mor Çatı 2023). Omenjeni zakon želijo nekatere skrajno desne vladajoče stranke odstraniti (glej Duvar 2023b). Oboje, tako nasilje v intimnih partnerstvih kot število femicidov, pa narašča. Platforma »Ustavili bomo femicid« (Kadın Cinayetlerini Durduracağız) vsak mesec poroča o novih primerih femicida ali umorih žensk v nenavadnih okoliščinah (Kadın Cinayetlerini Durduracağız 2024). Femicid je pogosto rezultat upora žensk proti moškemu nadzoru, pogost povod za umor žensk so njihove želje, da bi samostojno odločale o svojem življenju, nasilje izzovejo tudi zahteve žensk po ločitvi oz. razhodu (Anavatan in Kayacan 2023: 3). Poročila različnih nevladnih organizacij (glej npr. HRW 2022a) opozarjajo tudi na odločitve sodišč, ki po 29. členu turškega kazenskega zakonika skrajšujejo zaporne kazni moškim, obtoženim femicida. Člen navaja, da je lahko povzročitelj oproščen v primeru, da je njegov nasilni odziv izzvala ženska. Tudi organizacije, ki opozarjajo na nasilje nad ženskami, so politično nadzorovane. Eno od organizacij, ki poroča o femicidih, so želeli celo ukiniti. Turški notranji minister Süleyman Soylu je nevladne organizacije ob protestih proti njeni ukinitvi obtožil pretiravanja, in trdil, da je število femicidov v Evropi višje kot v Turčiji. Povečuje se tudi število primerov družinskega nasilja (glej HRW 2022a). Številke so verjetno še večje, prijava nasilja v družini je namreč pogosto težavna, žrtve se srečujejo z mnogimi ovirami. Ženske pri poskusih prijave nasilja pogosto naletijo na policiste, ki jih ne jemljejo resno, tudi poročila o prijavah so površna (WWHR, Mor Çatı in Ka.Der 2021). Čeprav zakon št. 6284 ženskam, ki zanjo zaprosijo, omogoča zaščito, se pogosto zgodi, da se njihove prošnje ne upošteva (za več primerov glej poročilo HRW 2022b). Trenutna oblast svoja dejanja običajno utemeljuje z islamsko religijo,4 ki jo razume kot moralno avtoriteto ali Dagmar Nared Razglabljanja intervjujev, v katerih sem se pogovarjala predvsem o njihovih bolj intimnih željah po selitvi, o njihovih aspiracijah, pogledih na Evropo, trenutnem stanju v Turčiji in lastni prihodnosti. Med njimi je bilo nekaj spontanih pogovorov, ki so včasih razkrili celo več kot formalni intervjuji, še zlasti v mednarodni družbi, ko je pogovor pogosto sam od sebe stekel o selitvi, »Evropi«, potnih listih in vizah. Prav tako mi je moje daljše bivanje v Istanbulu omogočilo, da sem Turkinje spremljala dlje časa; opazovala sem njihovo vsakdanje odzivanje, predvsem ob večjih kriznih dogodkih, denimo potresu v Kahranmaraşu, in turških predsedniških volitvah 2023. Spremljala sem tako tiste, ki se jim je uspelo preseliti, kot tiste, ki so se ukvarjale s postopnim, težavnim in z dolgim pridobivanjem vize. Življenjske izkušnje Turkinj razumem kot specifične glede na prostor in čas. Ker je etnografija, kot piše antropologinja Lila Abu-Lughod (1991: 149), partikularna, nikakor ne želim posploševati, k obsežnim zgodbam v razpravah o sodobni Turčiji želim zgolj dodati košček pripovedi in občutkov. Prav tako želim prispevati svoj delež k razumevanju položaja žensk v turški družbi, pojasniti težnje po migraciji in ovire, ki jih mnogim državljanom in državljankam Turčije postavlja izključujoči mednarodni migracijski sistem. Sledila sem zgledu antropologinje Yael Navaro-Yashin (2002), ki se izogiba poenostavitvam vsakdanjega življenja v Turčiji. Med raziskavo sem bila pozorna tudi na razlike med povedanim in dejanskim, med pripovedjo in vedenjem (Jerolmack in Khan 2014), kar je zlasti pomembno pri raziskovanju zamišljanja prihodnosti, v katerem se želje in predstave o prihodnosti pogosto ne ujemajo z vsakdanjimi praksami posameznikov (glej Bryant in Knight 2019). Na tem mestu želim jasno opredeliti tudi svoj lastni položaj v raziskavi (Haraway 1988). Kot Evropejka oz. državljanka ene izmed držav EU v Turčiji je ta drugačen od položaja intervjuvank. Večkrat slišani komentarji o moji »evropskosti« so odpirali razprave o Evropi in bivanju v njej. Moj položaj je odpiral teme, ki so me zanimale kot znanstvenico. Ta in (pripisana) pripadnost sta mi omogočila, da v svojih stikih s Turkinjami spoznam dejansko stanje. Iz njih sem že samo zaradi svojega izvora privabljala drugačne pripovedi, poudarke, ideje, kot so si jih delile med seboj. Glasnik SED 64|1 2024 22 Spol kot razlog migriranja Zmanjševanje pravic žensk Čeprav ima 32-letna Sevgi rada svojo družino, prijatelje in življenje v Istanbulu, so jo različni pritiski prepričali v odhod. Tako kot večina žensk tudi Sevgi s spolom povezanih pritiskov ni doživljala le doma, temveč tudi v službi ali na univerzi. Opozorila me je, da je od vsega najhuje, da to stanje spodbujajo vladne elite same. Sevgi je bila zaposlena v feministični organizaciji Mor Çatı, zato je vplive Dagmar Nared trenutne vlade še bolje spoznala. Njena organizacija se financira iz drugih in ne državnih virov, zato ni občutila siceršnjih posledic nedemokratičnih procesov v nevladnem sektorju; te so občutile predvsem feministične in LGBTQ+ organizacije (Negron-Gonzales 2016; Eslen-Ziya in Kazanoğlu 2022). Delovanje nevladnih organizacij je zato ali omejeno ali pa jim sploh ne prisluhnejo, kar preprečuje aktivno ukvarjanje z vse večjo erozijo ženskih pravic. Pripovedovala mi je o vsiljevanju idej političnih oblastnikov, ki ne upoštevajo ali vključujejo žensk v ključne politične odločitve, povezane predvsem z njihovimi trenutnimi stiskami. Že omenjeni izstop iz Istanbulske konvencije in grožnje, da bodo ukinili še zadnje zakone za zaščito žensk, so Sevgi še zlasti prestrašile. Pogovarjali sva se le nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami maja 2023, ki so Sevgi zaradi trenutnega položaja žensk in prihodnosti v primeru ponovne Erdoğanove zmage še zlasti skrbele. Poteze vlade, ki vse bolj zmanjšujejo ženske pravice, so za Sevgi izdaja; država, ki naj bi jih ščitila, tega ne počne oz. jim celo aktivno škoduje. Kritična je bila tudi do diskurza vladne elite, ki naj bi se po njenem mnenju ukvarjala s precej manj pomembnimi ženskimi vprašanji, kot so npr. oblačilne prakse. Feministične nevladne organizacije sicer skušajo stanje blažiti in spreminjati, vendar pa to ni dovolj, zato se je Sevgi odločila za izselitev v Nemčijo. Sama porast nasilja v Turčiji pojasnjuje v nasprotju z dominantnim vladnim diskurzom, ki večino nasilja na podlagi spola upravičuje, pogosto ga razume tudi kot odziv na krizo med epidemijo covida-19. Vedno je bilo slabo, a postaja slabše. To želimo še naprej poudarjati, ker se je v času pandemije nasilje povečalo. Pravijo, da je to zaradi pandemije. Vendar smo v Mor Çatı mnenja, da nasilje izhaja iz ... kako naj rečem ... da si to želiš, da si to izbereš. Vendar se v času pandemije [nasilna dejanja, op. a.] samo opravičuje, ker so ljudje ostali skupaj doma, na primer, moškim je bil onemogočen odhod na delo in so postali jezni, kar je privedlo do nasilja. Ne, ljudje izbirajo nasilje, ker ni enakosti med nami. [poudarek avtorice] V tem smislu ne preseneča, da moje sogovornice državo vidijo kot sovražnika, ki s svojim političnim delovanjem neguje kulturo strahu in jim onemogoča normalno in varno življenje tako v javni kot zasebni sferi. Družinska in družbena pričakovanja Ena izmed sogovornic, 23-letna Zeynep, se je med mojim terenskim delom že preselila v Berlin. Srečala sem jo že med prvo študijsko izmenjavo v Istanbulu leta 2018, ko je na prestižni univerzi Boğaziçi študirala sociologijo. Čeprav je ob študiju delala v vladnem sektorju, so jo finančno podpirali starši; sama se je zaradi naraščanja cen Razglabljanja Za Zeynep je bil Berlin vmesna pot. Ko je še živela v Istanbulu, si je življenje tam predstavljala kot bolj neodvi7 Za trenutno ekonomsko situacijo še najbolj krivijo turškega predsednika Erdoğana, ki je kljub nasprotovanju strokovnjakov več let vztrajal pri neobičajni ekonomski politiki (Bayhan 2022). Erdoğan je v novem mandatu, od volitev maja 2023, to politiko spremenil, a ekonomska kriza ostaja. sno od staršev. Finančno bi bila od njih še vedno odvisna, tudi nadzor bi še vedno čutila, a manj kot v Istanbulu. Kilometri in državne meje naj bi ji omogočali dovolj svobode. Med pogovorom o razlogih za njen odhod so se razkrili skriti pritiski, ki jih v Turčiji občuti kot ženska in hčerka. Njena želja po lastnem, ločenem in neodvisnem življenju je bila posledica utrujenosti zaradi sledenja družbenim in družinskim pravilom. Biti ženska in hčerka v Turčiji po njenem pomeni spoštovati določena spodobna in družbeno sprejemljiva pravila. Kršitev pravil zahteva opravičevanje, predvsem pa prikrivanje resnice, npr. da ima fanta, ki jo občasno obišče v tetinem stanovanju. Ženska v domačem, patriarhalnem okolju, kjer mora izpolnjevati določena, na podlagi spola oblikovana pričakovanja, še vedno ostaja podrejena. V zasebnem življenju ne zaznavamo le različnih obrisov patriarhalne in družinske kontrole nad dekleti, temveč tudi različne načine njihovega spopadanja z njimi (Kandiyoti 1991: 434). Zeynep se je z družbeno in družinsko kontrolo spopadala tako, da je najprej načrtovala pot v Evropo, kjer je pozneje tudi zaživela. Ekonomska kriza na Zeynep ni vplivala le z nezmožnostjo samostojnega preživljanja ali bivanja: zanjo bi ekonomska neodvisnost pomenila tudi konec pričakovanj, da bo živela po družbenih pričakovanjih. Bila je prepričana, da bo po selitvi v novem okolju lažje nadzirala lastno življenje. Misel o selitvi v Berlin, ki jo bo odrešil z družinsko častjo povezanih skrbi, je bila zanjo katarzična. Turška država žensko telo stalno in vztrajno paternalizira. Feministična teoretičarka Sara Ahmed (2004) nacionalni paternalizem razume kot namig, da so ženske v državi pravzaprav nezaželene. Če sledimo tej logiki, lahko lažje razumemo moč želje mladih Turkinj po odhodu iz države. Želijo se izviti iz svojega položaja Druge ali celo drugorazrednosti, v katerega so potisnjene. Življenje v strahu Tudi 29-letna Gamze je o svojih izkušnjah z nasiljem v partnerskem odnosu iskreno spregovorila že ob prvem srečanju. Pripovedovala mi je, da ga je zaman prijavila na policiji. Po več mesecih čustvenega nadlegovanja in groženj se Gamzin nekdanji partner ni želel odstraniti iz njenega življenja in jo je vztrajno zasledoval; skrivala se je pri svojih prijateljicah. Ker ji je grozil, da bo pretepel njenega očeta, se je odločila poklicati policijo, ta ga je priprla, njo pa o primeru zaslišala. Pokazala jim je sporočila, s katerimi ji je grozil in pisal, da načrtuje napad na njeno družino. Odziv policije je pokazal na nerazumevanje nasilja, ignoriranje žrtev, posmehljiv odnos do mlajših žensk in navsezadnje na dejstvo, da oblast ne zagotavlja enake obravnave vseh državljanov in državljank. Poslušaj tole, ker ravno zaradi tega ne zaupam več nikomur. Policija mi je vzela telefon in izbrisala sporočila. Telefon tam namreč ni bil dovoljen, poleg tega pa se jim sploh ni zdelo pomembno ukrepati proti mojemu 23 Glasnik SED 64|1 2024 težko preživljala. Ekonomska kriza,7 ki trenutno pesti Turčijo, vsakdanje življenje otežuje mnogim. Valuta turške lire je padla najnižje od leta 2002, državo pesti visoka inflacija (glej Bayhan 2022). Med pisanjem pričujočega članka (februar 2024) je bil evro vreden 32,84 turških lir (še leta 2016 3,34). Zeynep se kljub želji zaradi visoke inflacije ni mogla preseliti na svoje. Stanovanjska problematika pesti večino mladih. Časopis Duvar (2023a) poroča, da najemnina za stanovanje v Istanbulu znaša v povprečju 13.000 lir, minimalna plača le 8.506 lir. Zeynep mi je večkrat pripovedovala zgodbe svojih sorodnikov in prijateljev; iz njih je razvidno, da je realnost še veliko slabša, minimalne plače in drugih zakonskih delavskih pravic nihče ne upošteva. Zaradi šibke socialne države se mladi najpogosteje zanašajo na svojo družino. Zeynepini starši so ji z veseljem finančno pomagali. Da je prihranila več denarja, je v istanbulskem stanovanju živela s svojo teto, čeprav je tudi sostanovalstvo postalo predrago. Starši so jo poklicali skoraj vsak dan, tudi teta jim je večkrat poročala, kaj počne njihova hči. Čeprav ima starše rada in jih pogosto obiskuje v Antalyi, je večkrat občutila, da jo omejujejo z zasliševanjem o preživljanju prostega časa. Kot študentko univerze Boğaziçi je nihče ni spraševal o njeni karierni poti; glede tega so ji očitno zaupali, pod vprašaj pa so nenehno postavljali njen življenjski slog. Zeynep priznava, da njeni starši niso najbolj strogi, a se kljub temu ni mogla povsem sprostiti. Pripovedovala mi je o občutkih ob razmišljanju, da bi lahko živela drugje: Na primer, v Turčiji je težava, če moj fant ostane pri meni. Moj bivši je občasno prihajal k meni domov. Ko sem imela telefonski pogovor z mamo, sem odšla v svojo sobo, zaprla vrata in ji rekla, da sem sama doma. Če bi to vedeli [da je fant pri njej, op. a.], bi bila to zame ogromna težava, res, res ogromna težava. Zaradi tega se počutim tesnobno, kot da delam nekaj slabega. Ampak ni tako – gledava film, normalno preživljava čas skupaj. Res ogromen problem bi bil, če bi kdo [od sosedov, op. a.] videl, da fant prihaja k meni in bi to potem povedal moji teti [pri kateri Zeynep živi, op. a.]. Kaj naj naredim? Nočem doživeti česa takega. Če bi imela svoje stanovanje v Istanbulu, bi bilo veliko lažje nadzorovati svoje življenje. Družina me velikokrat obišče, s tem načeloma nimam težav, pogrešam jih in jih imam rada, ampak mislim, da tega ne bodo mogli početi, ko se bom preselila v Berlin. Morda bom to izkusila v telefonskem pogovoru, ampak ne bom tesnobna glede tega, kaj če kdo vidi nekaj ‘škandaloznega’ in pove moji teti? Dagmar Nared Razglabljanja partnerju, ker je bil on videti tako nedolžno. Spominjam se, da je policist izbrisal sporočila, rekoč ‘haha, kaj je naredil ta neumen fant, a,’ in je nekako nasmejan izbrisal sporočila. Veš, tudi policisti so me spraševali, kaj sem naredila partnerju, da sem ga tako razjezila. Tudi če bi ga prevarala, to ne pomeni, da lahko ta moški stori kaj takega! V resnici nisem storila ničesar. Nikomur ne moreš zaupati. [...] Če bi ga dejansko tožila, potem bi se res začela bati, kaj bi lahko še storil. Tako da nisem naredila nič, skušala sem vse zakriti. Veš, tudi če bi ga tožila, bi on zgolj izgubil službo, ne bi ostal v zaporu. Bil bi nekje zunaj. Tudi če bi imela prepoved približevanja, bi me lahko v bistvu ubil. Lahko mi škoduje. In po moji smrti ni pomembno, ali ga dajo v zapor ali ne. In v tej državi je toliko zgodb podobnih tej. Tako da se počutim negotovo v tej državi. [poudarki avtorice članka] Glasnik SED 64|1 2024 24 Svoje izkušnje je Gamze povezala z odzivi države, zato se je tudi ona bala predsedniških volitev in novega mandata starega predsednika. Zdelo se ji je, da se stanje lahko še poslabša. »Strah me je biti človek v Turčiji, kaj šele ženska.« Strah pred nasiljem se je pri Gamze in drugih sogovornicah zažrl v njihovo čustveno dojemanje mesta in turške družbe; rekle so, da se je nasilje čutilo v zraku. Afekti in občutki, povezani s strahom in z negotovostjo, ki sem jih zaznavala v vedenju in izjavah sogovornic, so tudi izrazi kritike in političnosti.8 Filozof John Protevi (2009: xii) namreč družbeno in somatično povezuje s konceptom političnega afekta in političnega telesa. Afektivna stanja med drugim mediirajo dolgoročni mehanizmi oz. procesi vlade (Protevi 2009: xiii). V pisanju o doživljanju nasilja in nevarnosti, o katerih so govorile moje sogovornice, je mogoče pokazati ne le na politične poteze sodobne oblasti in uradnikov, tudi policistov, ki ženskih mnenj ne jemljejo resno, temveč tudi na prevladujoči diskurz, ki turške ženske, predvsem mlade, dojema kot šibke in kot tiste, ki potrebujejo zaščitnika, rešitelja, a tudi nekoga, ki se (pravilno) odloča namesto njih. Dejanje policista, ki ga opiše Gamze, kaže tudi na splošno razumevanje, da so reakcije žensk pretirane ali pretirano emocionalne, skratka neracionalne. Zato se tudi nasilje, zlasti nasilje na podlagi spola, pogosto odriva iz družbene razprave in dojema kot intimna stvar, ki sodi v družinsko življenje (Ekal in Elden 2019). Čeprav so feministična gibanja odprla razpravo o nasilju, se nasilje v intimnem partnerstvu še vedno obravnava kot nekaj, kar se tiče samo družine. Vmešavanje drugih akterjev (kot je denimo policija, država itd.) naj bi bilo nezaželeno oz. nepotrebno. Opisana afektivnost je bila kot del vsakdanjika za sogovornice vse bolj nevzdržna in je še povečevala njihovo že8 Ker se intimno in politično neizogibno povezujeta, mislim, da je afekt kot tak tako političen kot intimen. S poudarjanjem afekta kot političnega želim zgolj v ospredje postaviti vlogo države ter politike v ustvarjanju specifičnega afektivnega ozračja in dojemanje teh občutkov kot nujno političnih s strani mojih sogovornic (več o afektu glej Hofman idr. 2020). Dagmar Nared ljo po odhodu. Sogovornica Melek mi je rekla, da »moški ne bodo nikoli razumeli, kako se me kot ženske počutimo tukaj«. Ne govorimo le o enem incidentu ali posamičnem prostoru; v primeru Istanbula in občutka varnosti deklet se je afektivnost preselila v vsakdanjik, postala del istanbulskega ali turškega ozračja. Ozračje feministična filozofinja Teresa Brennan (2004: 1) razume kot občutenje afekta drugih, kar lahko, čeprav le za trenutek, »spremeni biokemijo in nevrologijo subjekta«. Najlaže jo je razložiti z enostavnim vprašanjem: »Ali obstaja kdo, ki ni, vsaj enkrat, vkorakal v sobo in ‘začutil ozračja’?« (Brennan (2004: 1). Občutje brezizhodnosti žensk jasno nakazuje razmerja moči v turški družbi. Ozračje nasilja je zasidrano v zavesti Turkinj. Kot piše antropologinja Veena Das (2007), nasilje na subjekt v njegovem vsakdanjiku vpliva v različnih trenutkih. Lahko se kaže v intimnem odnosu ali naboru incidentov na ulici. Vsi ti na strahu utemeljeni afekti ustvarjajo »ekologijo strahu v vsakdanjem življenju« in vplivajo na dejanja posameznikov, predvsem pa posameznic. Strah pred naraščajočim nasiljem nad ženskami je lahko razlog za selitev v Evropo. Gamze se je iz stanovanja staršev kot sostanovalka preselila v stanovanje v Kadıköyu. Kot razlog za to je navedla, da se je želela počutiti varneje. V Kadıköyu se mnogo deklet počuti bolj prijetno, predvsem pa bolj svobodno. Četrt je tudi bolj odprta za pripadnice LGBTQ+ skupnosti, ki tam živijo in delujejo, sestankujejo in iščejo prostovoljce za istanbulsko skupino Pride. Na ulici je Gamze predvsem ponoči še vedno strah, zaradi številnih žvižganj za dekleti ter objektivizacije in seksualizacije žensk ne želi ostati v Turčiji. Selitev v Kadıköy ji ne zadošča, občutek ima, da se mora izseliti iz svoje matične države. Stalno prisoten strah ji preprečuje lagodno življenje v njej sicer ljubi četrti. Afektivni in imaginativni izhod iz Turčije Občutek brezizhodnosti je med mojimi sogovornicami dosegel vrhunec po katastrofalnem potresu februarja 2023, poglabljal pa se je do predsedniških in parlamentarnih volitev v maju. Na ulicah, univerzi in med prijateljicami sem pogosto slišala komentarje, da se je oblast sprevrgla v norost. Kot prvi primer so navajali teroristični napad na glavni ulici Istiklal novembra 2022. Večina mladih Turkinj in Turkov v Kadıköyu je menila, da je napad organizirala turška vlada, ki naj bi nato krivdo zvalila na kurdsko delavsko stranko (PKK) ter s tem prepričala prestrašene Turke, da le trenutna vlada lahko zagotovi varnost in mir v državi. Drugi primer je bil potres, v katerem se je zaradi pomanjkljive gradbene zakonodaje in skorumpiranega gradbenega sektorja na prizadetem območju sesula večina stavb. Po uradnih statistikah naj bi umrlo čez 40.000 ljudi, druge ocene predvidevajo nekajkrat višje številke (Holmes idr. 2023). Država se je na potres odzvala pozno in neorganizirano. Po mnenju nekaterih se je Erdoğan namenoma pozno odzval na kritične razmere, potres je bil namreč na Razglabljanja 2015; Bryant in Knight 2019). Antropologinja Francis Pine (2014) migracije razume kot prinašalke upanja, hkrati pa tudi kot strategijo za prihodnost. Upanje interpretira kot odgovor na otežen položaj posameznikov v neoliberalnem, negotovem svetu. Tudi pri Turkinjah sem zaznala podobna upanja in utopične scenarije, ki pa so bili, ne glede na uresničljivost cilja, pravzaprav beg iz realnega življenja. S tem se potrjuje tudi ideja antropologa Arjuna Appaduraia (2013), ki pravi, da obstaja več načinov, kako misliti prihodnost, tudi svojo lastno. Upanje je v odhodu v Evropo Enaindvajsetletna Melek je bila študentka prava na univerzi v Marmari in članica Evropske študentske mreže (Europe student network). V tej vlogi je na svoji univerzi redno organizirala dogodke za Erasmus+ študente, ki so večinoma prihajali iz držav EU. Povedala je, da je svojo idejo Evrope in zamišljanje življenja v njej oblikovala s pomočjo teh poznanstev. Prepričana je bila, da težave, s katerimi se sooča v svojem vsakdanjem življenju v Turčiji, ne pestijo mladostnikov v Evropi, kjer naj bi bilo življenje »brezskrbno, tako kot [živite] vi, Evropejci, Erasmusovci«. Melek si je aktivno ustvarjala idealno življenje drugje. Ko sem jo spraševala, od kod njena ideja o dobrem življenju v Evropi, mi je rekla: Vedno smo videli toliko fotografij iz Evrope, na primer, muzejev in umetnosti, in res si želim videti to arhitekturo. Res si želim doživeti ta občutek, da sem tam. Samo videti vse slike, arhitekturo, muzeje in vse, res si želim videti te umetnosti in vse ostale stvari. In ljudi, ki tam živijo, jih resnično želim samo videti. Res si želim doživeti biti nekdo, ki pozna male kavarne. Resnično si želim doživeti ta občutek, ko sediš v kavarni, v neki drugi državi in ljudje govorijo jezik, ki ga ne poznaš. Jaz na primer ne govorim francosko, zato bi res rada slišala Francoze, kako govorijo okoli mene. Ideja o dobrem življenju se je pri Melek vrtela okrog predstave o tem, kaj bo v Evropi doživela in kako se bo tam počutila. Njena pripoved o boljšem življenju drugje je temeljila na turističnih vtisih, predvsem s socialnih omrežij. Kot piše Arjun Appadurai (2013), so ideje o dobrem življenju ter zamišljanje prihodnosti nedvomno odvisni od kulture oz. družbe. Te predstave so tudi rezultat podob iz medijskega prostora in popularne kulture ali pa so le del govoric, ki idealizirajo Zahod, predvsem njegovo domnevno kozmopolitskost (Salazar 2011: 13). Bistvo njenega zamišljanja bolj utopičnega življenja drugje (prim. Salazar 2011; Pine 2014) je bila predvsem finančna brezskrbnost žensk, ki jo je povezovala z občutki varnosti in neobremenjenosti s pričakovanji. Financ ni povezovala le s poskusi osamosvajanja, denimo z iskanjem primernega stanovanja, pač pa tudi z vsakdanjim življenjem. Ob srečanju z Erasmus+ študenti, ki so za svojo študijsko izmenjavo pridobili štipendije, se ji je zdelo, kot 25 Glasnik SED 64|1 2024 nacionalno mešanem območju, ki ga država pogosto marginalizira. Turčija je zaradi geoloških značilnosti v stalni nevarnosti pred velikimi potresi, njena nepripravljenost pa, predvsem v Istanbulu, kjer pričakujejo močnejši potres, povzroča skrbi. Prijateljica Turkinja me je nekaj dni po potresu spodbudila, da državo zapustim, saj imam privilegij, da si življenje lahko rešim v »udobni, varni Sloveniji«. Po potresu se je strah pred morebitno novo Erdoğanovo zmago še poglobil. Upanja, da bo v Turčiji v prihodnosti bolje, ni bilo zaznati. V zadnjih letih močno poslabšano vsakdanje življenje Turkov in Turkinj je doseglo raven, ki jo lahko opišem s konceptom »fikcijske realnosti«. Antropologinja Begoña Aretxaga je kot fikcijsko realnost opisala življenje v Baskiji med Francovim režimom in po njem, ko je bil vsakdanjik »strukturiran kot fantazija, zgodba, prizor« (Aretxaga 2005: 219). Ker življenje večje skupnosti v državi lahko hitro postane absurdno in nerealistično, ga Aretxaga primerja s fantazijo, ki pa je kljub temu resnična. Podobno je tudi vsakdanje življenje v sodobni Turčiji za številne Turke in Turkinje v Kadıköyu skoraj nedojemljivo. Opazila sem, da se pogovori o stanju države ob nezaupanju prepletajo z idejami o prihodnosti. Dva meseca po potresu in slab mesec pred volitvami je ena od turških prijateljic z zanosom rekla: »A si predstavljaš, da ga [Erdoğana, op. a.] ne bo več? A si predstavljaš, da bomo lahko v EU? Ko pomislim na kaj takega, me prevzame noro veselje.« O možnosti drugačne Turčije se je neprestano pogovarjala s svojimi prijatelji in prijateljicami. Prepričana je bila, da bo zmaga druge politične opcije Turčijo sprva pahnila v nestabilnost, toda alternativa, ki se pozneje ni uresničila, ji je dajala upanje, povezano z EU. Po njenem bi bilo življenje v državi znosnejše, če bi se turška politika usmerila k evropski. EU je bila za večino mojih sogovornic zadnja izhodna točka – kot rešitev iz fikcijske realnosti, v kateri so se znašle. Obsežni del literature o migracijah zamišljanje razlaga tudi kot upanje (Carling in Collins 2018), zajema namreč želje o prihodnosti ter osmišljanje svojega položaja na neki drugi lokaciji. Upajo tudi posamezniki, ki si odhoda iz različnih razlogov ne morejo privoščiti, a to še ne pomeni, da so zato izločeni iz migracijskega procesa. Ena od oblik migracije je tudi miselno potovanje drugam (Rapport in Dawson 1998). V tem smislu je migriranje del zamišljanja prihodnosti, velja pa tudi obratno – zamišljanje prihodnosti je svojevrstna migracija, čeprav zgolj v druge, pogosto idealizirane svetove. Za večino migrantov oz. tistih, ki bi radi migrirali, je zamišljanje ključni del procesa – ne gre samo za fizični (Salazar 2011: 587), temveč tudi miselni proces. Zamišljanje migracij je že kot tako pogosto utopično (Salazar 2011; Pine 2014). Pomemben del migracij je zato tudi upanje, s katero se antropologija v zadnjih letih vse bolj ukvarja (Miyazaki 2004; Bartulović 2012; Kozorog 2013; Pine 2014; Gregorič Bon 2015; Jansen Dagmar Nared Razglabljanja da Evropejci nimajo finančnih težav in si lahko privoščijo karkoli. Melek ni živela brezskrbno – ves čas je razmišljala o denarju in svoji finančni stiski. Ko ni študirala, je delala. Za svoje konjičke ni imela niti časa niti denarja; zaradi finančne stiske je v zadnjem času prenehala obiskovati tudi gledališke predstave. Finančna stiska pa je Melek obenem oteževala ali celo onemogočala selitev v Evropo. Cilj je bil zanjo za zdaj še neuresničljiv. Nekatere sogovornice so že aktivno načrtovale svojo pot, Melek pa je o tem le sanjarila. Njeno zamišljanje prihodnosti in utopično razmišljanje ni temeljilo na možnem ali uresničljivem. Antropologa Rebecca Bryant in Daniel Knight (2019: 157) postavljata distinkcijo med hrepenenjem (yearning) in upanjem (hope); hrepenenje definirata kot »pasivno obliko momentuma za prihodnost […], ki implicira nemoč produciranja spremembe«. Omenjena pasivnost se je pri Turkinjah izražala v njihovem čakanju; ker so bile »zataknjene« (glej Hage 2009) v sanjarjenju, so pogosto bežale v svoje pripovedi in vizualizacije o boljšem življenju ali bivanju drugje. Upanje ne deluje kot »nedosegljiva prihodnost, pač pa kot prihodnost nerealiziranega potenciala« in je »način, kako potencialnost uresničiti v dejanskosti« (Bryant in Knight 2019: 134). Turkinje so svoje želje po migraciji v Evropo razlagale podobno, kot je Pine (2014) opisovala delavce na Poljskem, obstajajo pa tudi določene posebnosti. Turkinje se kot ženske pogosto počutijo manjvredne in kot drugorazredne državljanke, in to ne le v javni, temveč tudi intimni sferi, ki sta neizogibno prepleteni. Za Melek je bila idealizacija bivanja v Evropi beg iz njenega realnega življenja. Priznavala je, da je zmedena in ne ve, kaj naj bi v življenju počela. Novo okolje je dojemala tudi kot izhod iz lastne eksistencialne zagate. Dvojno državljanstvo kot pot do samouresničenja Glasnik SED 64|1 2024 26 Kar nekaj ljudi se je sklicevalo na t. i. »evropski« potni list, ki ne obstaja. Gre za poimenovanje potnega lista, ki bi pripadal eni izmed držav EU (običajno imajo v mislih zahodnoevropske države). Ena od njih je bila Hatice, Melekina prijateljica, ki izhaja iz premožnejše družine, kar pomeni, da je pot lažje načrtovala. Med najinim pogovorom je bilo le še nekaj mesecev do selitve v Italijo z namenom magistrskega študija: »Najlažje je priti tja. Sprejmejo te in je najvišja verjetnost, da ti dajo vizo.« Za mnoge Turke in Turkinje je trenutno to izjemno pomembno vprašanje: EU kljub drugačnim obljubam omejuje možnost pridobivanja vize turškim državljanom in državljankam (Dedeoğlu in Genç 2017). Osebni dokumenti in potni listi ne zadostujejo, Turki in Turkinje za vstop v EU potrebujejo vizo. Obratno to ne velja: državljani EU lahko vstopajo v Turčijo s potnim listom, v nekaterih primerih tudi samo z osebnim dokumentom. Hatice je to omejeno mobilnost označila za hierarhično, opisala jo je kot kastni sistem. Migracije so rasizirane (Grosfuegl idr. 2015), sistem viz, zgrajen v postkolonialni realnosti, je ustvaril neenakopravne Dagmar Nared mednarodne sisteme (gley Mayblin in Turner 2021). V Haticinih očeh je Turčija država tretjega sveta. »Če pa prideš v Evropo, pa si kar naenkrat v prvem svetu.« Tako Hatice kot Melek se zavedata, kakšen položaj ima Turčija v svetu. Sploh Hatice zato poudarja, kako pomembno je imeti dvojno državljanstvo. Nemalokrat mi je rekla: »Jaz hočem ta evropski potni list, bejba.« Omejitev gibanja pomeni, da ima potni list v Turčiji (kot tudi v mnogih drugih državah) velik simbolni pomen: postal je sredstvo omejevanja, nadzorovanja, identificiranja, izključevanja. A ko mu je dodan pridevnik »evropski«, potni list v predstavah Turkinj postane simbol boljše prihodnosti. Čeprav sta potni list oz. viza zgolj dokumenta, imata močno afektivno dimenzijo (Navaro-Yashin 2007; Jansen 2009; Plajas 2023). To pomeni, da so potni listi in podobni dokumenti nosilci idej in čustev – pri Turkinjah sta hkrati močno prisotna strah in ideja upanja. Ko sva se z Melek prvič srečali na kavi, me je pričakala s svojim potnim listom na kavarniški mizi. »Vem, da te to zanima, tako da sem ti kar prinesla pokazat. Poglej, prazen je,« mi je rekla med obračanjem listov potnega lista. »Imam ga že nekaj let in nič. Še vedno je prazen.« Potni list ima že od srednje šole, ker je takrat za svoj zaključni izlet načrtovala potovanje v Italijo. Vsi njeni prijatelji so dobili vizo, le njej so prošnjo zavrnili. Po mojem so mi zavrnili, ker mi je oče takrat nekaj dni pred tem, ko sem poslala svojo dokumentacijo, na bančni račun nakazal nekaj tisoč evrov. To je storil zato, da bodo videli, da nisem begunka. Oni pa so to po mojem razumeli tako, da so mi dali denar, da lahko tam ostanem, v Italiji. Ta izkušnja je Melek prestrašila in prizadela. Medtem ko je bila za Hatice pot lažja, se Melek zaveda, da je migracija, čeprav si jo nepopisno želi, le s težavo dosegljiva. Po eni strani sta ji Evropa in »evropski« potni list pomenila upanje, hkrati pa ji je ujetost v državi povzročala frustracije in zmedo, kar so, kot ugotavlja Gunvor Jonnson (2008), pogosta čustva ob nezmožnosti migriranja. Proces pridobivanja vize je za mnoge zelo stresen, pospremljen s strahom, a tudi z jezo in negotovostjo. Možnost zavrnitve v dolgem procesu je velika. Turki in Turkinje so se med mojim bivanjem v Istanbulu pritoževali nad številom zavrnjenih viz, v novicah pa so se pozneje pojavljala poročila o dejanskem zmanjšanju kvot viz za Turke v EU (Duvar 2022a, 2022b). Vizni režim, ki temelji na izključevanju, vpliva na vsakdanje in zasebno življenje (O‘Byrne 2001: 401). To so doživljale tudi Turkinje, predvsem dekleta, kot je Melek, ki brez finančne podpore niso mogle večkrat vložiti prošnje za vizo. Vloga za pridobitev vize stane okrog sto evrov, k dokumentaciji pa je treba priložiti še dokazilo, da ima oseba na svojem računu 10.000 evrov. Z vsemi stroški celotna prijava stane nekaj čez 11.000 evrov. Sogovornice so mi omenjale več primerov svojih bližnjih prijateljev in prijateljic, ki so dobili mesto na eni od evropskih univerz, Razglabljanja Sklep Želja po izseljevanju iz Turčije v Evropo se povečuje predvsem med mladimi. Ta želja je za številne zaradi dolgega, zapletenega in dragega pridobivanja vize za bivanje v Evropi neuresničljiva. Mladim Turkinjam beg iz Turčije pogosto preprečujejo tudi zahteve mednarodnega mejnega režima. Za nekatere ta prepreka zaradi finančne podpore družine ni prevelika, medtem ko druge nimajo dovolj denarja, včasih pa tudi volje, da bi se tega sploh lotile. Nekatere se, kot to imenuje Hage (2009), »zataknejo« v svojem vsakdanjem življenju. Življenje v Turčiji zanje ni nelagodno zgolj zaradi trenutne politične in ekonomske krize, njihovo nelagodje najmočneje določa spol. Če spol razumemo kot moč, lahko migracije oz. želje po njih drugače razumemo. Spolno zaznamovani uvid v migracije ponazarja, da se ženske zaradi družbenih in družinskih pričakovanj ter trenutnega poslabševanja njihovega položaja in pravic želijo izseliti. V svojem vsakdanjiku, v katerem se počutijo ujete, zaznavajo razmerja moči. Življenje v strahu zaradi zmanjševanja ženskih pravic, ki ga reproducira tudi država, je za mnoge nevzdržno. Spol je ključen pri razumevanju ne samo specifičnosti migracijskih procesov in vsakdanjega življenja, pač pa tudi obratno. Raziskovanje želja po migraciji med mladimi Turkinjami je pokazalo, kako položaj ženske v družbi narekuje njihove aspiracije in pripovedi o življenju drugod. To življenje se je kazalo ne le v ideji o finančni brezskrbnosti, pač pa tudi o tisti, ki je povezana z varnostjo ter s svobodo izražanja. Med nekaterimi je bila želja tako močna, da so kljub realnosti, ki tega ni omogočala, še naprej sanjarile o svojem življenju drugje. Prav zato je pomembno, da migracije raziskujemo, čeprav se ne končajo z dejanskim fizičnim premikom. A zataknjenosti v zamišljanjih ne smemo razumeti kot brezup. Prav nasprotno, dekleta, čeprav se jim iz več razlogov ni uspelo preseliti in pridobiti želene listine, so med razmišljanjem o odhodu uporabljale svojo moč delovanja. Postopek pridobivanja vize je mnoge prestrašil ali jim za določen čas onemogočil vstop v EU; kljub temu pa se niso odpovedale svojim sanjam o življenju drugje. Želja po migraciji mladih Turkinj iz Turčije v Evropo je način soočanja s svojim položajem in strategija, kako se samouresničevati v okolju, v katerem se ne počutijo svobodne. Zahvala Članek je nastal v okviru raziskovanja v programski skupini Etnološke raziskave kulturnih znanj, praks in oblik socialnosti (P6-0187), ki jo vodi dr. Jaka Repič. Literatura ABADAN-UNAT, Nermin: Turks in Europe: From Guest Worker to Transnational Citizen. New York in Oxford: Berghahn, 2011. ABDEL-FADIL, Mona: Affective Witnessing of the Hijab: A Self-Inflicted Trauma. V: Todd W. Reeser (ur.), The Routledge Companion to Gender and Affect. London in New York: Routledge, 2023, 366–373. ABU-LUGHOD, Lila: Writing against Culture. V: Richard G. Fox, (ur.), Recapturing Anthropology: Working in the Present. Santa Fe in New York: School of American Research Press, 1991, 137–162. ACHIUME, Tendayi E.: Migration as Decolonization. Stanford Law Review 71/6, 2019, 1509–1574. AHMED, Sara: The Cultural Politics of Emotion. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2004. AMNESTY INTERNATIONAL: Turkey, Turn Words into Actions: Duty-Bound to End Violence against Women, 2021; https://www.amnesty.org/en/wp-content/uploads/2021/12/EUR4451092021ENGLISH.pdf, 31. 8. 2023. ANAVATAN, Aygül in Eda Yalçın Kayacan: Investigation of Femicide in Turkey: Modelling Time Series of Counts. Quality & Quantity 58, 2023, 2013–2028. APPADURAI, Arjun: The Future as Cultural Fact: Essays on the Global Condition. London: Verso, 2013. ARAT, Yeşim: The Project of Modernity and Women in Turkey. V: Sibel Bozdoğan in Reşat Kasaba (ur.), Rethinking Modernity and National Identity in Turkey. Seattle in London: University of Washington Press, 1997, 95–112. 27 Glasnik SED 64|1 2024 vendar zaradi visokih zneskov, ki jih za pridobitev vize zahtevajo evropske oblasti, na študij nikoli niso odšli. Nekateri so se skušali v Evropo preseliti s pomočjo sumljivih agencij, ki naj bi jim za nekaj tisoč evrov uredile vizo, a so bili pri tem opeharjeni, med njimi tudi Gamze. Finančni stroški še dodatno podkrepijo afektivnost, to je strahove pred potnimi listi in z njimi povezano dokumentacijo. Turkinje so večinoma s finančno pomočjo družine v EU odhajale z namenom študija ali zaposlitve, načrtovale pa so ostati dlje, da bi pridobile dvojno državljanstvo. Čeprav pridobivanje teh dokumentov povzroča občutke strahu, pa prav ti dokumenti prinašajo upanje, svobodo ter samouresničitev. Ko sem Hatice spraševala, zakaj si tako zelo želi »evropski« potni list, mi je odvrnila, da gre za odgovornost do njenega lastnega življenja: »Dolžna sem mali Hatice, da odide, za vedno.« Hatice je bila odločena, da izkoristi vse možnosti za izboljšanje svojega življenja. Tudi tiste, ki si za zdaj le predstavljajo, da bodo v bližnji prihodnosti lastnice »evropskega« potnega lista, si s tem zamišljajo življenje, ki ne stopica na mestu (glej Hage 2009: 97). Zanje je migracija pot do samouresničitve (na kar kažejo tudi raziskave v Sloveniji, glej Cukut Krilić 2009). Z raznolikimi migracijski procesi se sogovornice različno soočajo, hkrati pa med soočanjem z ovirami vzpostavljajo svojo lastno moč delovanja (Milharčič Hladnik 2016). Čeprav so se zavedale, da jih bo v EU njihov izvor precej omejeval in da so privilegiji, ki izhajajo iz državljanstva držav EU, nepravični (Achiume 2019), jih to ni ustavilo. Dagmar Nared Razglabljanja ARAT, Yeşim: Religion, Politics and Gender Equality in Turkey: Implications of a Democratic Paradox? Third World Quarterly 31/6, 2010, 869–884. ARETXAGA, Begoña: States of Terror. Reno, Nevada: Center for Basque Studies, 2005. BABÜL, Elif: The Paradox of Protection: Human Rights, the Masculinist State, and the Moral Economy of Gratitude in Turkey. American Ethnologist 42/1, 2015, 116–130. BARTULOVIĆ, Alenka: Neskončnost povojne rekonstrukcije: Sarajevo med čakanjem in upanjem. Etnolog 22, 2012, 129–145. BARTULOVIĆ, Alenka: Islam and Gender in Post-War Bosnia-Herzegovina: Competing Discourses and Everyday Practices of Muslim Women. V: Christine M. Hassenstab in Sabrina P. Ramet (ur.), Gender (In)quality and Gender Politics in Southeastern Europe. Basingstoke in New York: Palgrave Macmillan, 2015, 274–296. BAYHAN, Begumhan Balki: Does Turkey‘s Economic Crisis Spell the End for Erdogan? LSE Blogs, 2022; https://blogs.lse. ac.uk/europpblog/2022/01/11/does-turkeys-economic-crisis-spell-the-end-for-erdogan/, 31. 8. 2023. BERKES, Niyazi: The Development of Secularism in Turkey. London: Hurst & Company, 1998. BRENNAN, Teresa: The Transmission of Affect. Ithaca in London: Cornell University Press, 2004. BRYANT, Rebecca in Daniel M. Knight: The Anthropology of the Future. Cambridge in New York: Cambridge University Press, 2019. CARLING, Jorgen in Francis Collins: Aspiration, Desire and Drivers of Migration. Journal of Ethnic and Migration Studies 44/6, 2018, 909–962. CUKUT KRILIĆ, Sanja: Spol in migracija: Izkušnje žensk kot akterk migracij. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. DAS, Veena: Life and Words: Violence and the Descent into the Ordinary. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2007. DASGUPTA, Sravasti: Erdogan Rants against ‘LGBT Forces’ as Biden Congratulates him on Turkey Election Win, 2023; https:// www.independent.co.uk/news/world/europe/erdogan-turkey-elections-victory-lgbt-rant-b2347705.html, 10. 4. 2024. DE BEAUVOIR, Simone: Drugi spol. Ljubljana: Krtina, 2022. DEDEOĞLU, Dinçer in Deniz Genç: Turkish Migration to Europe: A Modified Gravity Model Analysis. IZA Journal of Development and Migration 7/17, 2017, 1–19. Glasnik SED 64|1 2024 28 DUVAR: Turks Frustrated by ‘Deliberate’ Increase in Number of European Visa Rejections, 2022a; https://www.duvarenglish. com/turks-frustrated-by-deliberate-increase-in-number-of-european-visa-rejections-news-61176, 31. 8. 2023. DUVAR: Turkey Appeals to Council of Europe over Triple Increase in Schengen Visa Rejections, 2022b; https://www.duvarenglish.com/turkey-appeals-to-council-of-europe-over-triple-increase-in-schengen-visa-rejections-news-60997, 31. 8. 2023. DUVAR: Average Monthly Rent in Istanbul Exceeds 13,000 liras, 2023a; https://www.duvarenglish.com/average-monthly-rent-in-istanbul-exceeds-13000-liras-news 62299#:~:text=The%20ave- Dagmar Nared rage%20monthly%20rent%20in,minimum%20wage%20of%20 8%2C506%20liras, 31. 8. 2023. DUVAR: AKP Refutes Reports of Accepting New Welfare Party’s Demand for Annulment of Law Protecting Women, 2023b; https://www.duvarenglish.com/akp-refutes-reports-of-accepting-new-welfare-partys-demand-for-annulment-of-law-protecting-women-news-62011, 31. 8. 2023. EKAL, Berna in Asa Elden: Narrating Women‘s Experiences of Gendered Violence: An Introduction. European Journal of Turkish Studies 28, 2019, 2–10. ERZAN, Refik, Umut Kuzubaş in Nilüfer Yildiz: Immigration Scenarios: Turkey-EU. Turkish Studies 7/1, 2007, 33–44. ESLEN-ZIYA, Hande in Nazlı Kazanoğlu: De-Democratization under the New Turkey?: Challenges for Women’s Organizations. Mediterranean Politics 27/1, 2022, 101–122. FASSMANN, Heinz in Ahmet Içduygu: Turks in Europe: Migration Flows, Migrant Stocks and Demographic Structure. European Review 21/3, 2013, 349–361. FRANK, Ana in Ayşe Betül Çelik: Beyond Islamic versus Secular Framing: A Critical Analysis of Reproductive Rights Debates in Turkey. Journal of Middle East Women’s Studies 13/2, 2017, 195–218. GÖKARIKSEL, Banu: Beyond the Officially Sacred: Religion, Secularism and the Body in the Production of Subjectivity. Social and Cultural Geography 10/6, 2009, 657–674. GREGORIČ BON, Nataša: »Na poti v Evropo«: Upanje in razmišljanje o prihodnosti v Albaniji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 55/1–2, 2015, 48–56. GROSFUEGL, Ramon, Laura Oso in Anastasia Christou: »Racism«, Intersectionality and Migration Studies: Framing Some Theoretical Reflections. Identities: Global Studies in Culture and Power 22/6, 2015, 635–652. HAGE, Ghassan: Waiting Out the Crisis: On Stuckedness and Governmentality. V: Ghassan Hage (ur.), Waiting. Carlton: Melbourne University Press, 2009, 97–106. HOFMAN, Ana, Alenka Bartulović, Mojca Kovačič, Tanja Petrović in Martin Pogačar: Afektivni obrat: Koncepti, obeti, omejitve. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 57–67. HOLMES, Oliver, Elena Moressi in Finbarr Sheehy: Thousands Dead, Millions Displaced: The Earthquake Fallout in Turkey and Syria, 2023; https://www.theguardian.com/world/2023/feb/20/ thousands-dead-millions-displaced-the-earthquake-fallout-in-turkey-and-syria, 31. 8. 2023. HRW (Human Rights Watch): Interview: How Turkey’s Failure to Protect Women Can Cost Them Their Lives, 2022a;