----   254   -----
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem času.
Od Savine na Stajarskem. =
Hvala Bogu, da je vendar enkrat šel! Silno so poparjeni birokrati in se pred tednom vsegamogočni cen-tralisti glave pobešajo, kar je njih gospod in mojster padel in je novi državni minister in ministerstva predsednik grof Belkredi mesto njegovo nastopil. Pa kaj jim dela tak strah? Odločno in brez ovinkov je rekel, da ,,je sovražnik centralizacije in iskren prijatel auto-nomije (samoopravstva), — da imajo cesarske gosposke vsa taka zahtevanja in prizadetja državljanov na vso moč podpirati, ktera na to merijo, da si ljudje reči, ktere le nje zadevajo, tudi sami oskrbujejo in vrav-najo, — da nepotrebnih pisarij v pisarnicah ne bo<Je trpel, — da si uradnik pravila za svoje obnašanje mo#i iz djanskega življenja jemati, in da mora po časnikih svobodno naznanjene misli, dokler se na resnico upirajo, kot dragoceno blago čislati, — da on (Belkredi) tirja, da se v tistih deželah, v kterih več narodov prebiva, z vsemi enako pravično ravna, in da mora cesarska gosposka in vsak posamesen uradnik z ljudstvom v njegovem jeziku ravnati, in da tisti uradnik, kteri za tako ravnanje ni zmožen, tudi za službo sposoben ni. — To vse naenkrat, in zraven še občno pomilostenje vseh, ki so se v tisku pregrešili, to, to je mnogim gospodom že veliko preveč!
Novo ministerstvo svojega programa v državno-pravnih in ustavnih zadevah res še ni razglasilo; al to se že iz Belkred-ovega pisma in nagovora jasno vidi, da je nova, nam pravičnejša sistema nastopila. Poglavitno vprašanje je sedaj: kako se imamo mi Slovenci za naprej v n&rodnih, političinih in državopravnih zadevah vesti?
Dovolite mi, da v tej reči svoje misli razodenem.
Jaz mislim, da mi moramo pred vsemi drugimi rečmi praktični in doslednji biti, da moramo moči za zboljšanje svojega žalostnega stanu le v sebi, t. j. — v narodu — iskati in si pomagati s svojo lastno močjo, in to nam je zdaj, ko je veliko pravilo avtonomije slovesno oklicano, čisto prosto in tudi mogoče. Mi se moramo avtonomije (samoopravstva) povsod držati, v srenjah (občinah), v deželnih zborih in tudi v cerkvenih zadevah, kolikor te segajo v denarstveno gospodarstvo. Kdor plačuje, ima pravico terjati, da se njegov denar le za to obrne, za kar ga je dal; plačniku se mora položiti natančen račun in predračun; okoli plačila in denarja se suče vse materijalno človeško življenje, in pri finančnih debatah je ravno prilika, da se govori o vseh druzih rečeh, ki se stikujejo ž njimi.
Razun kranjske imajo vse druge slovenske dežele že sedaj samostojne srenje (avtonomne občine), ktere imajo, zraven svojih lastnih tudi veliko važnih, od vlade ji izročenih opravil. Svobodna srenja je in ostane, kakor je grof Stadion dobro rekel 1848. leta, podlaga svobodni državi. V takošne srenjske zadeve se gosposke čisto nič nimajo vtikati. Uradni jezik pri vseh slovenskih županijah mora biti slovenski; tega nam zdaj nihče^ ni branil; al, ko je bila nova srenjska postava za Stajarsko in Koroško vpeljana, si je vsaka srenja svojega — večidel še dosti sposobnega upravnika (pisarja) v službo vzela, kteri ima samo povelja županova in odborova izpeljavati in pisarije oskrb-ljevati. Al žalostna resnica je, in ne sme se zakrivati, da vse slovenske srenje — razun mozirske — po nemški dopisujejo ne samo uradnijam in drugim župa-nijam, ampak tudi srenjčanom, če tudi ptujega jezika ne razumejo.   To je sramota za naš narod, in mi smo
-----    255    -----
sami tega krivi. Ako mi sami tako ravnamo, kako se moremo potem groziti nad vlado in nad birokratizmom, da nam krajša narodne pravice. Pomagajmo si sami, in pomagano nam je. Največo zaslugo za naš narod bi si pridobil v političnem uradovanji in srenjskih in policijskih zadevah praktično izurjen mož, kteri bi potem, ko bo še za Kranjsko nova srenjska postava oklicana (kar se bo gotovo kmali zgodilo) spisal bukve o srenjskih zadevah in o srenj skem uredo-vanji, in sicer z ozirom na srenjske postave vseh slovenskih dežel, in bi tem bukvam pridjal vse potrebne formulare. Ta knjiga bi morala od konca do kraja praktična in prav lahko razumljiva, po domače pisana biti, ker le po tem bi se priljubila našim ljudem in bi mogla potrebam vstreči. Jezikoslovno-učene, rogovilaste pisarije v jeziku, ki se pod milim nebom nikjer ne govori in se po pravici ,,Zukunftsprache" imenuje, so nam menda že dovolj škodovale, so bile le orožje našim nasprotnikom v roke dano. Naš skoz in skoz praktičen narod je zoper to pisanje protestiral in zato tudi deželne zakonike namestnijam nazaj pošiljal. *)
Druga poglavitna reč, ktero moramo enoglasno tir-jati, so okrajna zastopništva ali okrajni zbori (Bezirks-Vertretungen). To bodo naši čisto slovenski in skoz in skoz praktičini parlamenti, šola ustavnega življenja, da bomo kandidate za deželne zbore že več let popred dobro poznali, predno jih volimo za poslance. To, kar imajo sedaj c. k. okrajne gosposke v rokah, pride večidel okrajnim odborom v roke, in tako imamo skoraj vse politično uredovanje sami v svojih lastnih rokah, ker deželni odbori bodo naposled gotovo še več opravil dobili, kakor jih že sedaj imajo. — Na volitvah pa je pri ustavnem življenji zmiraj vse ležeče, zatoraj ostanejo volitve v srenjske, okrajne in deželne zbore zmiraj najvažniša reč.
V političnih zadevah pa moramo na vse strani biti v resnici svobodoljubni; mi moramo toraj pred vsem drugim terjati, da se ljudstvu da priložnost, da more svoje misli, želje, potrebe in pritožbe glasno naznaniti, toraj potrebujemo postave o društvenih zadevah (Ver-einsgesetz) in pravico, se v velikih skupščinah shajati (Versammlungsrecht), — v resnici svobodne tiskarne postave in hitre prenaredbe absolutistične kazenske postave od leta 1852, po kteri je marsikako djanje hudodelstvo , v tem, ko je isto djanje v resnično ustavni državi sveta državljanska dolžnost in velika zasluga; zraven te pa potrebujemo porotne sodbe, če že ne sploh, saj za političine in tiskarne pregreške.
Ako te postave dosežemo, ima narod še le priložnost brez strahu povedati, kaj da bi rad, in česa da noče; dokler pa tega ni, je vse le od osebnega mnenja uradnij odvisno.
Kar se pa tiče državnopravnih zadev in pravil različnih političinih strank, se pa moramo varovati utopij in vseh praznih, in če še tako navadnih fraz, in pa „doktrinizma", in se operati le na to, kar v našem narodu res živi in se da razviti; vdihniti mujae moremo nič. Da se politika in zahtevanje Ogrov, Cehov, Poljakov in Hrvatov na zgodovinsko podlago ^naslanjate, je čisto nravna reč, ker ti narodi,  posebno Cehi
*) Taki protesti se vendar — in priznaval nam bo gotovo to tudi častiti nas gosp. dopisnik — morajo le „cum grano salis" jemati. Zavoljo tega, kar so v prejanjih letih aole zakrivile, to je, da je ljudskih sol manjkalo in so ae te nemške bile, se ne more Čistemu jeziku v greh ateti, kteremu pa tudi mi ne želimo nepotrebnih besed in oblik. Sicer pa, in „Novice" so že večkrat to povdarjale, omenimo se to, da tudi Nemci vsi ne razumejo nemških zakonikov. Kdor stvari ne razume, ne more razumeti besede; zakoniki obdelujejo sto in sto tacih reči, o kterih ljudstvo, to ali uno, nima nikakoranega razuma.                                                                              Vred.
in Ogri imajo velikansko preteklost in slavno zgodovino, ktera ves narod navdušuje, in ta zgodovina, čeravno ne več tako sijajno, sega do leta 1848. Presvitli cesar Ferdinand, kije v Pragi pri svojem kronanji pred združenim velikim česko-moravskim deželnim zborom in v Presburgu pred ogrsko - hrvaško - erdeljskim prisegal, še dandanes živi, tedaj ta njih zgodovinska prava niso zastareli pergamenti. Vkupnostteh dežel je še živa. Al kje je naša zgodovina? Nikjer! Moj prijatel Valentin Zamik jo je pri neki priložnosti „čudno" imeno-noval. Med utopijo in samo „pia desideria" moram šteti idejo o ^notranji Avstrii." Zakaj? Zato, ker je to Stajarcem, Korošcem, Kranjcem in Primorcem Čisto neznana stvar; to ime poznajo samo nekteri ljudje, ki se specijalne avstrijske zgodovine uče. Narod je nikoli poznal ni, in dandanašnji naši kmetje še večidel tega ne vedo, kako da se naše cesarstvo zove. „Naši so bili tepeni, naši so zmagali, naši so s Francozom vojsko imeli" itd. — zmiraj le „naši", zato ker narodu po deželi še ime „Avstrija" ni sploh znano. Take reči, o kterih dežele nič ne vedo, se pa ne dajo oktroirati. Ali je mar — vprašam drage svoje bravce — le najmanjše upanje, da bi deželni zbori dotičnih dežel zdaj sklenili, da naj se te dežele zedinijo, da naj se vseh šest naših zborov snide, in za „notranjo Avstrijo" postave dela? Kje naj bi bil sedež za ta veliki združeni zbor in za c. k. namestnijo? V Gradcu, v Celovcu, v Ljubljani, v Gorici, v Paznu ali v Trstu? Ali pojdeta Trst in Gradec v Ljubljano? Ali sme iti Ljubljana v Trst ali pa v Gradec? Misel sama po sebi, vse slovenske dežele v en deželen zbor in pod samo eno cesarsko namestnijo zediniti, je vrlo lepa, al zdaj v enem skoku zdi se nam nemogoče to, ker ne zavisi od domoljubja kakih 50.000 domorodcev, ampak^od zavesti vseh dežel, ki imajo stopiti v eno kolo. — Ce se te dežele hočejo zediniti, bomo veselja poskakovali in alelujo peli; al za zdaj ne najmanjšega zaupanja nimamo do mrtvega imena. *) Bodimo zadovoljni za zdaj, da slovenski narod ima v vsaki deželi v vsem iste pravice kakor vsak drug narod. Držimo se le avtonomije povsod, bodimo v resnici iskreni prijatli ustavnega in parlamentarnega življenja in čiste prave svobode; za druge reči pa toliko počakajmo , da vidimo, kako in kaj. Za sedaj veseli bodimo, da neha centralizacija, pa si tudi zapomnimo zlate besede: „Le mieux possible c est l' ennemie du bien."
To so moje misli. Ako ni prav vsaka po volji vsa-cemu, naj pomisli, da morebiti tudi njegova ni vsacemu.
*) Kar je mrtvo, je umrlo; kar pa je umrlo , je moralo enkrat živeti; da pa je živela že večkrat ,,notranja Avstrija", temeljito nam je dokazal gosp. P. Hicinger, če tudi ni mogel vsega na drobno razložiti, kako se je vladalo takrat, ko so bile slovenske dežele v ožji združbi kakor dandanes. Ako bi ,»notranja Avstrija" dobila svojega zastopnika (dvornega kan-celarja) na Dunaji, dobro bi bilo to in lepa nam pomoč. Dežele posamne naj bi tudi za se obdržale svoje deželne zbore , al o zadevali skupnih naj bi napravljale po potrebi skupni notranje-avstrijski zbor, ker to je gotovo, da slovenski narod ima tudi skupne interese. Sicer pa tudi mi pritrjamo gori izrečene misli, da „Rima niso zidali v enem dnevu."
Vred.