EL FORtIN Pozivamo člane DSPB TABOR in vabimo vse naše prijatelje in somišljenike, da se polnoštevilno udeleže spominske proslave ob 8. obletnici smrti knczoškofa dr. Gregorija Rožmana ki se bo vršila v nedeljo, dne 3. decembra 1967 v škofijskem zavodu Adrogue-ju. Častna dolžnost slovenskega poštenja nam narekuje, da nikdar ne nehamo slaviti spomina našega vrhovnega duhovnega vodje, vladika-videa, ki je nam in vsemu svobodoljubnemu človeštvu o pravem času kazal pravo pot v boju za BOGA — NAROD — DOMOVINO TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Sloven« Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos. • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S- P. B. Tabor • Mnenje Z. D. S- P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933.090 NAROČNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn. enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Viha Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA Kdor je v letih preizkušnje, ko so rdeči zločinci prav v času tuje okupacije ■prožili krvavo revolucijo, korakal v vrstah dične slovenske domobranske vojske, bo prdko mučenišfkega groba izdanih živel večno v spominu rodov, ki pridejo; zakaj vsemu svobodoljubnemu člove£|tvu za zgled je o pravem času korakal v boj za Boga — Narod — Domovino. Zemlja ročna maja je tako, da Ge treba bil se bom za njo (Domobranska pesem) Diciembre 1967 BUENOS AIRES December 1967 DEJANJA IN MOLITEV Misli ob zatonu leta Po papeževem obisku pri patriarhu Atenagoru se svet sprašuje: koliko in kako je papežev obisk pripomogel k zbližan ju ? Odgovora na to vprašanje danes nima še nihče; prinesla ga bo bodočnost- Znano pa je, da papež in patriarh nista vodila visokih teoloških debat o tem, kako odstraniti ovire in razlike, ki ločijo obe cerkvi. Odločila sta se za pot dejanj, združenih ,z molitvijo. Roko v roki sta stopila v pravoslavno stolnico in kot brata pokazala na pot zbližanja. V cerkvi pa je pravoslavni cerkveni zbor pel: „Gospod, daj rimskemu papežu, sv. očetu Pavlu VI-, dolgo življenje!" Najbolj ganljiv trenutek ob tem obisku je bil izmenjava štol med papežem in patriarhom. Papež je sprejel od patriarha poklonjeno bogato vezano štolo iz 16. stoletja. Sprejel jo je, si jo nadel in svojo poklonil patriarhu. Poročevalci pripovedujejo, da so tedaj mnogim navzočim tekle solze po licih in da je v cerkvi odmevalo navdušenje in odobravanje... Dejanja in molitev, ne le besede, so zagotovilo velikih uspehov na vseh področjih. Slovenci smo raztreseni po vsem svetu in čutimo potrebo po tesni povezavi. Na tisoče nas je v svobodnem svetu; toda med nami so silne razdalje. Ločeni smo ne le zemljepisno, pač pa tudi duhovno. Med nami ni one močne vezi, ki bi nas tesno povezala; nimamo nekega skupnega programa za 'korist in dobrobit našega naroda. Življenjski pogoji v raznih deželah, naša nestrpnost in do neke mere tudi naša brezbrižnost so činilci, ki razjedajo našo voljo in možnosti po tesnejšem medsebojnem sodelovanju. Doma pa gre razvoj svojo pot; in tudi tega razvoja dostikrat ne doumemo, iker smo vse preveč pogreznjeni v svojo lastno zagrenjenost in v svoje skrbi. Vse preveč živimo v preteklosti, namesto da bi iz preteklosti zajel: le izkušnje in s temi izkušnjami stopili naproti problemom sedanjosti. Tudi doma je stanje danes drugačno kot je bilo pred 20 in ve,č leti. Današnji oblastniki so ustvarili gospodarsko zmedo, iz katere se ne znajo izkopati. Mladi rod ne verjame njihovim utopijam in od njih tudi nič koristnega ne pričakuje. Rotacije in nenehne reforme so v partiji sami napravile razpoke, ki postanejo lahko usodne. Slovenski narod je potisnjen ob steno in prisiljen podpirati s svojimi žulji gospodarsko „manj razvite" prectele. Slovenski človfck s strahom gleda v bodočnost, kajti dobro se zaveda, da sedanje komunistično popuščanje na zunaj ni znak demokratizacije režima, pač pa znak 'komunistične zavoženosti in pa odločne volje, obdržati se kljub vsemu na oblasti za vsako ceno. Mi, ki živimo v svobodi, moramo prisluhniti klicem domovine, spoznavati težave naših bratov doma in tolmačiti v svetu njihove želje in težnje. Objektivne presoje in analize današnjih dogodkov v domovini bodo odjeknile pozitivno in bodo v korist narodu doma- Ni torej dovolj, da le govorimo o domovini; potrebna so dejanja in združenje naporov ako je v nas še zadosti resnične volje, boriti se za svobodo našega naroda. Velik del povojne literature se ponovno in ponovno vrača k vprašanju: ali je bil možen upor proti Hitlerju; in še več; ali je bila celo dolžnost Nemcev, da se upro tiraniji, ki jo je Hitler vzpostavil s svojimi rjavimi srajcami nad nemškim narodom. Zgodovinsko dejstvo je, da so nemški voditelji in predstavniki, zlasti pa vojaški krogi smatrali, da bi vsak upor proti Hitlerju bil izdajstvo, ter so mu vsled tega slepo sledili vse do strahotnega konca, ki je zajel vso Nemčijo in pustil vs0 Evropo v razvalinah. Nekateri današnji nemški pisatelji smatrajo, da je bilo to stališče tedanjih nemških predstavnikov samo po sebi zgrešeno in celo zločinsko in vsa Nemčija dejansko trpi na nekem slabo prikritem občutku krivde za vse, kar je Hitlerjeva blazna politika prinesla svetu- Večkrat v zgodovini pa najdemo primer, kako vprašanja, ob katerih se ustavljajo veliki narodi, filozofov, umetnikov, govornikov in vojakov, rešujejo drugi manjši, takozvani nezgodovinski narod na preprost, enostaven in načelno neoporečen način. Sledeč prvi in največji zapovedi: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, se je slovenski človek pred četrt stoletja uprl tiraniji, ki se je razgrnila nadenj, potrgal vezi in navlako nekdanjih politično strankarskih T. R. homatij in z orožjem v roki stopil na prag svojega doma, da ga ubram pred tistimi, ki so ga ropali v imenu revolucije. Samoobramba je prav tako zapovedana, kot je prepovedan umor. Načelo samoobrambe je eno tistih redkih temeljnih načel, ki so preživela vse revolucije, vse vojne in vse miselne preobrazbe v zgodovini človeškega rodu. Pri nas v stari domovini je bilo to načelo formulirano v tem, da je bila „prva prepovedana", to je prvi udarec je prepovedan, vsi nadaljni udarci, ki padejo v samoobrambo, pa so povsem upravičeni. S temi mislimi prevzeti in v teh upanjih, da bodo ta načela morala biti upoštevana, pa naj bo konec tak ali drugačen, so slovenski protikomunistični begunci pred dvajsetimi leti zapustili domovino in v teh mislih in upanjih so preživljali prve tedne izgnanstva na Vetrinjskem polju in V taboriščih Italije. In vendar je preteklo že 22 let, odkar so bili izročeni Titovim partizanom poslednji od desetih tisočev slovenskih domobrancev- Načelo samoobrambe je bilo pozabljeno; samoobramba je pomenila kolaboracijo in kolaboracija — narodno izdajstvo. V tej idejni megli se je za vselej izgubilo deset tisoč slovenskih življenj. Poleg Kristusovega procesa je eden najbolj znanih procesov v zgodovini proces proti grškemu filozofu Sokratu, štiri stoletja pred Kristusovim rojstvom. Sokratu so njegovi politični nasprotniki očitali, da zapeljuje atensko mladino ter da zato zasluži smrt. Svoj zagovor je Sokrat pričel z besedami: Kako sodite o besedah mojih tožiteljev vi, možje Atenci, ne vem; name pa je njihova zgovornost napravila tak vtis, da sem za nekaj časa sploh pozabil, kdo in kaj sem; — in vendar niso govorili niti trohice resnice... Sokrat je bil obsojen na smrt; zgovornost njegovih nasprotnikov je bila tolikšna, da je premagala celo njegovo lastno zgovornost. Laž je premagala resnico. V zapadnem svetu je v splošni veljavi in ljubosumno čuvano načelo, da je vsakdo smatran za nedolžnega, dokler mu nepristransko sodišče ne dokaže krivde. Leta 1945 izročeni slovenski domobranci so bili obdolženi narodnega izdajstva. Pojem izdajstva sam pa je potreben podrobne preučitve; tembolj, kadar je govor o izdajstvu v slučaju, ko ne obstaja nikaka oblast, ki bi imela kakršnokoli zakonito pravico nad prizadetimi. Če pa je prišla iz gozdov neka „oblast“, ki se je proglasila za najvišjo, za ljudsko, za demokratično, za narodno oblast, potem je bila dolžnost te oblasti, da vse te pridevnike, ki si jih je nadela, pred svetom dokaže s tem, da da vsakomur, ki naj bi se zoper njo pregrešil pravico, da s svojo besedo brani svoje stališče. V dejstvu, da se to ni zgodilo, leži strahotnost zločina slovenskih komunistov nad zvezanimi slovenskimi domobranci. V dejstvu, da desetim tisočem niti pred nekakšnim ljudskim sodiščem niso dovolili ene same besede v obrambo, temveč da so jih izročili rabljem in pocestnim capinom, ki so jih potem „sodili“ v Kočevskem Rogu in pri Teharjih, leži neizpodbitna krivda tedanjih in sedanjih komunističnih oblastnikov. Jaltska konferenca je sprejela načelo, da nihče, ki je obdolžen vojnega zločinstva, ne sme biti kaznovan, ne da bi se zagovarjal pred sodiščem, ker bi sicer svetovno mnenje smatralo, da mu zavezniki ne upajo soditi. Slovenski komunisti so resničnost tega načela v polni meri potrdili: svetovno mnenje danes ve, da si slovenskih domobrancev niso upali soditi. —e —k ,,ŠVICARSKA44 DEMOKRACIJA V Ljubljani se je pred kratkim vršil mednarodni seminar predstavnikov zveze pobratenih mest- Pobratena mesta v raznih državah se med seboj nekako povežejo, izmenjavajo svoje delegacije, pošiljajo otroke na počitnice in študirajo skupna ali sorodna urbanistična vprašanja. Med mesti, ki se udeležujejo tega programa, je tudi precej slovenskih mest. Žal nimam0 na razpolago celotnega seznama, iz katerega bi bilo razvidno, kako so slovenska mesta povezana, odnosno s katerimi mesti. Iz drobnih vesti, ki so od .časa do časa objavljene o tem programu, pa bi mogli razbrati, da gre predvsem za povezavo mest, ki imajo socialistično mestno upravo. 1 Predstavniki te zveze mest so torej zborovali koncem maja v Ljubljani in uvodni referat je bral član izvršnega sveta svetovne federacije pobratenih mest, dr. Gilbert Noel iz Francije. V svojem govoru je analiziral posamezne vrste demokracije z ozirom na vlogo, ki jo igra v njih občinska uprava, ter je naštel sledeče vrste: Federativna demokracija, kot jo poznata Švica in Jugoslavija: zahodna demokracija s centralističnimi tendencami, kot jo imata Francija in Italija; centralistična demokracija v vzhodnih deželah; in slednjič demokracija tretjega sveta, ki še išče svoje mesto. Že iz samega izrazoslovja, ki ga dr. Noel uporablja, bi mogli sklepati, da pripada politični levici; za nas in verjetno za marsikoga drugega pa bo vsekakor novica, da je jugoslovanska demokracija enaka — švicarski. Človek bi skoraj pričakoval uradni protest švicarske vlade proti takemu primerjanju. Dr. Noel je modro prepustil jugoslovanskim udeležencem te konference, da opišejo, kako delujejo občinske organizacije v tej federativni demokraciji v Jugoslaviji, in poročilo o konferenci ne omenja, kdo je ta opis izvršil. Vse politično delovanje v Jugoslaviji: občinsko, republiško in federalno, je prepleteno z organizacijami in ustanovami komunistične partije Dne 28. maja 1944 so ‘se tudi v Grosuplju zbrali pdšteni slovenski ljudje, da so odločno prekleli komunizem, ki je izkoristil prav okupacijo za svojo krvavo revolucijo do take mere, da je skoraj nemogoče verjeti, da pri tolikšni birokraciji državna uprava sploh še lahko funkcionira. Edini logičen zaključek vsega tega je, da gre v resnici samo za kulise, ki prikrivajo do skrajnosti izdelan enopartijski, to je komunistični sistem- Na zunaj se kaže politično življenje v delovanju Zveze komunistov in delovanju Socialistične zveze delovnega ljudstva. Kaj je Zveza komunistov, je seveda vsakemu jasno, manj sreče imamo ljudje izven Jugoslavije pri ugotavljanju, kaj naj bi bila Socialistična zveza delovnega ljudstva. Jugoslovanske oblasti skušajo z uvedbo te zveze delovnega ljudstva ustvariti videz dvostrankarskega sistema v državi, torej videz demokratičnega političnega razvoja. Ni mogoče, da bi se tekom let vsled stalnega in skrbno zakamufliranega odstopanja od komunističnih dogem, iz te dvojnosti razvila neka vrsta dvostrankarskega sistema; verjetno pa ni, ker je partija doslej odvrgla samo ideološko oblast, pa nobene bistvene komunistične dogme. Zato se je treba v vprašanju o Socialistični zvezi delavnega ljudstva zadovoljiti s tisto razlago, ki pravi, da je razlika med Zvezo komunistov in Socialistično zvezo delovnega ljudstva ista, kot je razlika med pravim gledališčem in lutbovim gledališčem: v pravem gledališču so igralci na odru, v lutlkovem pa za odrom. Jugoslovanska komunistična partija je imela v primeru profesorja Mihajlova lepo priliko, da izvede demokratizacijo državnega sistema s tem, da bi dovolila, da se okrog Mihajlova zbere opozicija, ki bi ji zapadni svet brez dvoma priznal pristno demokratičnost, kljub temu, da je Mihaj-lov sam izpovedal popolno privrženost jugoslovanski ustavi. Če je ta tako-zvana ljudska demokracija, ki danes vlada v Jugoslaviji, tako trdno usidrana v mišljenju jugoslovanskih državljanov, potem se nima ničesar bati pred skupino, ki bi se zbrala okrog Mihajlova, in za katero so vsi jugoslo-slovanski časopisi in predstavniki hiteli zatrjevati, da je malenkostna in številčno nepomembna. Pri tem so jugoslovanski upravniki zgrešili tudi v tem, da so prezrli načelo, ki pravi, da je opozicija vselej manj nevarna če je odkrita, kot podtalna- Da ne obstaja v Jugoslaviji opozicija proti sedanjemu režimu, o tem pač ni mogoče dvomiti. Primerjava jugoslovanske demokracije s švicarsko, četudi samo v vprašanju občinskih uprav, je zato milo rečeno — pogrešena. Zanimiva pa je tudi dr. Noelova karakterizacija demokracije tretjega sveta, ki še išče svoje mesto. Ker je določno označena demokracija v vzhodnih državah in direktno omenjena demokracija s centralističnimi tendencami, moremo zaključiti, da naj bi bila ta demokracija tretjega sveta, ki še išče svoje mesto, — ameriška demokracija. V enem oziru je ta ugotovitev pravilna: ameriška demokracija stalno išče način, kako izboljšati svojo upravo s svobodnim sodelovanjem vseh državljanov. Po drugi strani pa zveni iz te oznake, da ta demokracija še išče svoje mesto, misel, da se bo ta demokracija nekoč sprevrgla v nekaj drugega, morda v sistem demokracije, ki že pozna svoje mesto — nekje na levi. V nekem oziru je Jugoslavija prešla dobo togega osebnega diktatorstva. Enako kot v sovjetski zvezi ni več mogoče gledati neke stalinistične pošasti in kot celo v Rdeči Kitajski preko plakatov na ulicah javno mnenje more do neke mere vplivati na razvoj v državni politiki- Toda vse to so koncesije, ki so nujne, ako naj v današnji dobi hitrih in učinkovitih mednarodnih zvez nek diktatorski režim sploh še obstane. Rotacija, ki ureja Siužbo na najvišjih mestih jugoslovanske uprave, je na videz zelo učinkovit ukrep in močno podoben ameriškemu sistemu volitev, dokler se človek ne ustavi ob dejstvu, da se izmenjavajo na službenih mestih samo — komunisti. Jugoslovanska demokracija je veliko prezgodaj našla — svoje mesto. PORAVNAJTE NAROČNINO IN PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD TABORA! — TO SO EDINA SREDSTVA, S KATERIMI TABOR RAZPOLAGA. V spomin prvim žrtvam homunistične revolucije pred 25. leti v Sloveniji (V „Svobodni Sloveniji" je dr. Tine Debeljak objavil članek, ki ga bomo v celoti ponatisnili. — Op. ur.) III. LETO 1942 — VSTAJA TERORJA Kardelj je bil vso jesen v Srbiji v Titovem štabu in se je vrnil kmalu po novem letu 1942 v Slovenijo. Tedaj se je začela II. faza komunistične revolucije. To drugo fazo karakterizira sistematično čiščenje ozemlja od sovražnikove kontrole in „začetek osvobojenega ozemlja", kot je rekel Kveder; ali kot je dejal Kardelj, ,.začela se je razvijati splošna ljudska vstaja..., ko je vse, kar je bilo profašistično (t. j. nekomunistično), petokolonaško, kapitulantsko, pristašev „čakanja“ (t. j. Mihajlovičevcev), kar je bilo v nasprotsvu z lastnini narodom (t. j. proti OF , ki se je imela za predstavnika naroda), postalo odkrito antinacionalno (t. j. proti OF!).“ V Slovenskem zborniku je tožil neki Novak, da ,,jeseni niso mogli dobiti kmetov za vstop v OF!“ Zdaj je polkovnik Avšič z Mihajlovičevim imenom — kot četnik, napravil po Dolenjskem splošno prisilno mobilizacijo — za partizane, in dobil tako mnogo „borcev“. Mobilizacijo so spremljali že poboji nasprotnikov. Takoj po novem letu so začele padati „žrtve“ komunističnega terorja. Umori v prvih mesecih Samo nekaj imen pobitih meseca januarja: Lesjak Franc (iz št. Vida pri Stični), Ivan Polak, policijski komisar (v Ljubljani), Gnidovec Franc (iz Ajdovca), Kovačič Jože (iz Višnje gore), Švigelj Anton in njegov sin (z Bezuljaka), Kozina Franc (iz Zapotoka), Pleško Franc (iz Kozarjev), Krapeš Zofija (iz Ljublane), Rožič Franc (iz Ljubljane), Lenič, orožnik (iz Ljubljane), Repovž Anton (iz Metlike), Kunstelj in njegovi dve hčeri (iz Ježice), Klemenčič Franc (iz Trebeljnega), Krajšek Jože (iz Dravelj) itd., itd., kot vidimo, večino okrog Ljubljane pod Krimom, kjer so delovali pionirski partizanski odredi. Meseca februarja; Kovačič Andrej, Jagcman Alfonz (Ljubljana), Flaj-nik Jože (Hrast), Kraševec Jakob (Stari trg), Kraner Janez (Dev. Marija v Polju), Urbanec Janez in Ivanka (Sostro), Barba Ivan (Trebelno) itd., itd. Se vidi, okolica Ljubljane, kjer se je tedaj skrival partizanski štab. Tedaj je padel tudi industrijalec Praprotnik Avgust, predstavnik liberalnega gospodarstva, za Emerjem in Vrankarjem tretja pomembna politična žrtev. Nobenega atentatorja Italijani niso našli v Ljubljani (vsega je bilo 48 umorov na cssti), ker jih niso hoteli iskati. (Mnogo so tudi pomagale žene glavnih partizanov, ki so se vlačile z italijanskimi oficirji; da so jim sugerirale partizanske želje in od njih izvedele njihove načrte.) Zaradi teh umorov je Mussolini razglasil Ljubljansko pokrajino za vojno področje: iz civilne oblasti je prišla v vojaške roke. Takoj so obdali vso Ljubljano z žico: protikomunistični Slovenci so bili odslej v mestu kot v taborišču, partizani pa so po svojih zvezah imeli prost prehod... Umori so šli v nove stotine. Podajamo samo nekaj imen. Marca so padli: Poje Jernej (Vrhnika), več ljudi okrog Velikih Lašč, zlasti po Notranjskem. Od ljubljanske okolice so se partizani začeli pomikati v notranjost. Pač pa je v Ljubljani „Pri Katrici“ padel prvi duhovnik Leiler (begunec s Primorske prej in zdaj spet z Gorenjske). Dalje: Mikič (s Podturna), Pogačar (s Hruševa, odločen član Slovenske legije), Tekavec (z Ambrusa), Irampuz Viktor, Makse Leopold (Ljubljana), Lenišar (Dolenja vas), Vidic Ignacij (Krka), Govednik Marija (Slamna vas), Lužar Katarina (Metlika), Mate Edvard (Itibnica), Pucelj Ivana (Ljubljana), štravc hrane (Brusnice) itd., itd. Koliko jih je izginilo v tem mesecu, katerih trupla so potem odkrili v krimskih jamah! Dve smrti v tem mesecu pa sta razburili vso slovensko javnost: umor dveh voditeljev katoliških akademikov in predstavnikov ljubljanskih vseučiliščnikov, Frančka Župca (16. marca) in Jaroslava Kiklja (18. marca). Prvi je bil predsednik nove vseučiliške organizacije, drugi podpresednik in predsednik Katoliške akcije za akademike. Vzela sta funkcije na prošnjo rektorja „kot častno slovensko dolžnost", da rešita univerzo; tudi komunisti so se izjavili, da ju „ne bodo smatrali za izdajalca". Padla sta, ker bi vodstvu KPS prišlo prav, če bi univerzo razpustili in bi študentje šli — v gozd... Pogreb je bil veličastna manifestacija proti OF in žrtvi je pokopal sam škof Rožman z besedami: ,.Zahvaljen bodi Gospod za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati KA, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha." — Po smrti so mu komunisti jemali čast: razširjali so fotomontažo Kiklja v fašistični obleki! Takoj drugi dan po umoru so komunistični denuncianti uspeli, da so Italijani aretirali vse častnike, ki niso bili z njimi, in jih pcslali v internacijo v Gonars (tudi generala Rupnika). Aprila je bilo ubitih še več ljudi: imenujem samo nekatere, katerih imena imam pri roki: Mirtek Jernej (Št. Jernej), Johan Miko (Dravlje), Kresal Franc (Prečna), Logar Marija (Ljubljana). Vsi ti na en dan: 1. 4,; In potem Komir Mirko (Bezuljak), Modic Ivan (Ig), Hribar Ivana (Bizovik), Jagodic Viktor (Ljubljana), Ivaniševič Mihajlo, Mestnik Anton (Babno polje), Habič Marija (Zadvor), Galič Viktor (Brdo), Mihelič Jože in Ivana (Sabočevo), Zabukovec Jože (Velike Lašče), Erbežnik Janez (Zaklanec), Plantar Anton (Vrh), Medved Pran (Št. Peter), Adamič Alojzij (Velike Poljane), Sterle Valentin (Osredek), Tekavec Anton (Sv. Vid), Zabukovec Jože (Krma), Dejšman Anton (Kal pri Semiču), Mauser Janez (Semič), Šteblaj Jože (Št. Jernej) itd-, itd. Med njimi cele družine; 6- aprila vsa Kolenčeva družina (oče, mati, hčerka in sin), dne 22. aprila Jakopinova družina (oče, mati 18-letni sin, 17-letna hči, 11-letna Slavka, 8-letni Štefan). Tega meseca so šli slovenski partizani na Hrvatsko spraševat, na kakšen način so dobili oni ,,svobodno ozemlje". Takoj nato —i 1. maja — so resnično komunisti dobili svoj svobodni teritorij: vso Dolenjsko in Notranjsko skoraj do Ljubljane. Dali so jim ga — Italijani! Ti so se umaknili s svojih postojank brez potrebe in na veliko začudenje Slovencev. Takoj za njimi so se vselili na njihova mesta partizani. Novak piše: ..Sovražnik se je umaknil, osvobojeno ozemlje nam je padi« takcrekoč v roke." 18. maja 1942 je prišel na osvobojeno ozemlje Izvršni odbor OF, se pravi: vlada. V Tisovec v Suhi Krajini. „To je bil signal za — vstajo!" piše Novak. Vsi ti pobiti, ki sem jih imenoval, so bili samo predigra k umorom, ki so sledili sedaj. „čistili smo ozemlje med kočevsko in novomeško želez. nico,“ piše Fajfar. Osvobojeno ozemlje — klavnica V tisočih so bežali ljudje' iz ..osvobojenega ozemlja" v Ljubljano za — žico, da so se občutili varne. Če bi ostali doma; bi bili vsak hip v smrtni nevarnosti. Zdaj so ..čistili" vse: odkrite in prikrite sovražnike, da, celo take, ki niso bili za nikogar, ker tam je nevtralec že negativen tip, že „so-vražnik ljudstva". Odpirale so se jame in požirale vase obsojence brez sodb, le od svojevolje komandanta čete ali politkomisarja. Sodilo se je po ,.revolucionarnem pravu". Krimska jama, Bon,čar, Polica... so bile klavnice. Za ta čas „čiščenja“ pred laško ofenzivo, imamo verodostojno poročilo partizanskega poveljnika bataljona, Marna^Črtomira, iz krščansko socialistične skupine, ki je pozneje odšel k četnikom in bil vrnjen iz Vetrinja. Izjava komandanta Marna „Dobil sem povelje, ki ga je dajalo glavno poveljstvo ustmeno pri vsakem obisku: Počistimo z vsem, kar ni z nami! Tudi če je samo en član družine proti nam, se mora brezpogojno likvidirati cela družina. Naše kazni morajo biti eksemplarične, samo tako si bomo z ustrahovanjem zagotovili svoj obstoj. Redno teh prvih žrtev niso samo usmrtili, ampak pred smrtjo tudi mučili. Pri vseh umorih nismo nikdar iskali dokazov in resnične krivde. Cilj, kot rečeno, je bil: ustrahovati ljudstvo- Čim so kakšnega osumljenca prijeli, so ga takoj ubili in šele potem, ko je bil mrtev, -so uprizorili proti njemu na mitingih najostudnejšo kampanjo. Mrtev se seveda ne more več braniti. ‘Najprej ubij’, so dobili naročilo od poveljstva, potem politično razjasni, zakaj si ga ubil. . . Toda laži, ki so jih na takem mitingu naprtili ubitemu, so bile tako otipljive in gorostasne, da se je prav zaradi te ogabne politične kampanje ljudstvo na mnogih krajih odvračalo od partizanov... Skoro vse žrtve, ki so padle spomladi 1942, so bile strahovito mučene pred smrtjo. Ovadbe so bile, da ima „zveze z Lahi", da imajo orožje, da ustanavlja „belo gardo". Bele garde še ni bilo, tako da je mnogo neukih šefov terenskih odborov prihajalo s pritožbami na glavni odbor: Ljudje božji, saj vidite, da sami ustanavljamo belo gardo. Niso pač vedeli, da je v osnovnem pravilu komunistične ‘znanstveno vodene’ revolucije obstoj ‘bele garde’ nujen, sicer jo je treba ustanoviti, ker brez reakcije ni akcije. In s to pomladno ofenzivo se je resnično hotela ustvariti reakcija, toda ne pri okupatorju, ampak — pri ljudstvu. Prav zato, da izsilijo iz žrtev priznanje, da ustanavljajo belo gardo, so jih pred smrtjo strahovito mučili: privezali so jih na drevo, pekli na ognju, zbadali z noži, jim rezali ušesa, nosove, iztikali oči, rezali jermene s hrbta, desetkrat... tudi ves dan... In potem, ko so ga pobili, so ga še krstili: Izdajalec!... Premnogo so jih pobili tudi zaradi tega, ker s0 bili globoko verni. Prišla je na politkomisarja tozadevna direktiva, da je treba versko fanatične ljudi, pa člane Katoliške akcije takoj spraviti s poti, ker ti so zaradi svoje načelnosti najbolj nevarni njihovemu revolucionarnemu gibanju. . . Strast po umorih se je strašno razdivjala, da 'niti sproti niso mogli pobijati vseh, kolikor so jih tiste mesece pobrali. Dostikrat so jih vodili v štab cele kolone po 15 do 20 oseb. Mučili so te žrtve samo pobalini od 14 do 15 let; dostikrat se je zgodilo, da so se kar stepli, kdo bo mučil nedolžno žrtev." Stalin — zadovoljen Na vse to pa je prišlo — kot blagoslov z neba! — spet priznanje od najvišjega vrha, od Stalina samega, ki je 1. maja ex cathedra razglasil vsemu svetu: »Plamen partizanske vojske je zajel vso Jugoslavijo!" Kako je ta pohvala razplamtela partizane, priča Djilas, tedaj glavni propagator partizanov, 'ki je priznal, da je »vesel, da živi v Stalinovi eri," in napisal, »da je Stalin sonce!" In tako komunisti, ki so umirali z besedo ‘Stalin’ na ustnicah, naj bi bili — nestalinisti, ko je vendar — kot pravi Djilas, „KP smatrala populariziranje ZSSR kot sestavni del svoje osvobodilne borbe..." prav tako kot „obračati pozornost borbe proti propagandi angleških in amerikanskih krogov in njihovih agentov v naši državi". Za ZSSR in proti Londonu — Mihailoviču. Zato so začeli tedaj pobijati tudi vse, kar je „dišalo po četništvu", tako, da je Kocbek napisal 20. maja v svoj dnevnik: „Začeli bomo še intenzivnejši boj z belogardističnimi in mihajlovi-čevskimi formacijami. Nekatera okrožja smo okrepili z novimi aktivisti, v Ljubljano smo poslali po nove aktiviste" (to je: morilce!). Isti dodaja: ,»Slovenski narod se more iz današnje stiske rešiti samo z družbenorevolu-cionarnim odporom, nikoli pa ne zgolj z demokratskimi sredstvi!" Videli smo ta sredstva: umore! Umori, in zopet umori V teh mesecih cd 1. maja (ko je prišla vlada na teren) do 15. julija, ko je počila protikomunistična puška, je Slovenija doživljala najstrašnejše dneve. Meseca maja je padla največja žrtev prof. Lambert Ehrlich (26. maja,, katerega 25-letnico smrti smo se spominjali vsi Slovenci v zamejstvu. Istega dne je bil ubit Ivo Peršuh, izdajatelj prvega slovenskega protiokupacij-skega list ,.Prebujena Slovenija" (aprila 1941), še v času, ko so komunisti sodelovali z Nemci. Bil je mihajlovičevski komandant mesta Ljubljane, podtalne vojske, organizirane za čas, ko bo potrebna zaveznikom. — V teh mesecih so se godili najhujši zločini, ko je hči izdala mater, ubila očeta, sestra brata! Naj jih imenujem nekaj: V Ponovem so ubili 16-letnega fanta, v škratovem so popolnoma razmesarili Marijo Mavec, na Igu ubili Miro Lampretovo in njeno 4-letno hčerko (je ta pripravljala belo gardo?), v Gorenji vasi pri Ribnici časnikarja Josipa Debeljaka (,.močno diši po mihajlovičevstvu"); okrog Lašč je moril rabelj Vencajz. Žrtve: Župančič, Šeme Alojzij, Šeme Janez, oče 6 otrok, Mohorič Alojzija („ni hotela crkniti, pa sm0 jo živo pokopali"). Tako so padali Zofija Globokar iz Žalne, organist Kraljič v Grosupljem (umorjen v ženinem naročju); pri Sv. Duhu pri Višnji gori je okrog 50 grobov iz te pomladi. V Metliki so bili pobiti: Starc Anton iz Šuril (kletar vinske zadruge, živega žgali), Klobčar Anton iz Drašič (živ žgan), Lončarič iz Rosalnic, Tomc iz Primostka, prof. Oven (strašno mučen! velik nacionalist in demokrat masarykovega kova, urednik „Mrtve straže"). V Borovnici so zaklali Miheliča in ženo (pustila devet nepreskrbljenih otrok!), Emila Vičiča in hčerlko, celo družino Lončar (štiri osebe). V Preserjih so vrgli v jamo Feliksa Kovačiča, Suhadolnik Marijo, Čuša Lojzeta. V Stopičah so v nekaj tednih pobili 20 oseb, grozili pa so, da jih bodo pobili 50%. Naj navedem samo nekaj priimkov: Štular, Turk Franc, Ovnišek, Kostrevc, Turk Matija, Vidmar, Bele, Ravnih, šalehar, Zevnik, Golob, Ze- Jingar.. . Predvsem pa so mučili zverinsko župana največje slovenske občine Stopiče Brulca Franceta in njegovega sina. Vse te žrtve so bile „ob-sojene“ v Gabrski šoli. Okoli te šale je — pravijo, okoli 200 grobov! Samo žrtev, ki so jih ubili partizani. Predvsem člane KA so morili v Gabrjih in pod Gorjancih po navodilih Jožeta Bukšeka, učenca španskega borca Rav-tarja... Iz teh vasi je tedaj za par tednov zbežalo vse prebivalstvo pred partizani v Stopiče. V Št. Juriju pri Grosupljem so morili cele družine: Jakopinovo (šest članov, dve ženski, ki ju je sodil Piskav Frank). Janeza Roglja so mučili pri škocjanski jami (Koliko so jih vrgli vanjo?) Tudi v Medvedici je brezdno, ki je goltalo mrtvece teh mesecev. . . Iz Prečne vemo, da so že junija meseca odpeljali v gozd župnika Komljanca, njegovega hlapca, pa Antona in Alojzija Murgelj, ter jih po grozotnem mučenju ubili nekje za Hmeljnikom. Kmalu nato so ubili logarja Mihiča (tri dni in tri noči bil privezan k bukvi, brez hrane, neprestano pretepan, da je bil ves zbit, četrti dan so ga ubili). Znani so mučitelji: Mirtič in „Gašper“. V Pri-mestku so ubili Tomca Franca, Južna Janeza iz Dobravice so „živega pekli, obešenega z glavo navzdol". V Št. Jerneju Zagorc Marijo in hčerko (nagi ju napodili na grmado); 3. junija so ubili nosečo učiteljico Novakovo v Hr\ači pri Ribnici (.sama si je morala izkopati grob tik pred porodom"). V Gorenji vasi pri šmarjeti so mučili Stanka Grahuta. Strašno so trpinčili Malneričevo hčerko iz Sada pri Št. Vidu, ker je šla čez ,mejo“ Po sol („Tiger“ jo je mučil: „Tri dni sem prost, in zato imam čas da tetri dni trpinčim. Punčara dosegla bos rekord." — Zasadil ji je bodalo v vrat tako da ji ni prerezal žile in jo dalje mučil. Umrla je šele proti poldnevu tretjega dne Po hudem mučenju"). V Podgori so mučili oskrbnika graščine Breitenau Murna; njegovemu fantu je 'krvnik Špringer zverinsko prerezal vrat vpričo matere in njegove sestre. V tem času so samo v Prečni pobili 13 oseb. Iz župnije Velike Lašče je bilo tedaj ubitih več oseb (Gruden in drugi). V župniji Št. Vid pri Stični v dveh mesecih 15 oseb! Med njimi družina Fatur (trije člani) in Hren z dvema sinovoma. V Horjulu je padel župan Bastič z ženo ob sodelovanju svojega sorodnika dr. Logarja Ceneta, politkomisarja. V župniji Šmihel je bil ubit Žonta Jernej (oče 10 otrok) in Ravbar Ignacij (oče 12 otrok). V župniji Žužemberk Jordan L, oče 9 nepreskrbljenih otrok; Kernu Francu so odrezali glavo, ubili Zaletela, moža in ženo, Ponikvarja, Finka z ženo (ustreljena v hrbet), Kerča, begunca so Štajerskega. Na Brezovici so ubili na domu Mravljeta Antona, očeta 9 otrok, in dva sinova, akademika Franceta in učiteljiščnika Vinkota, oba zgledna katoliška fanta (KA); istega dne so ubili v Ljubljani tudi tretjega sina Antona, revizorja Zadružne zveze. V župniji Stična so bili ubiti Župančič Anton (oče 8 otrok), sestri Žnidaršič, užitkarici Ceno so živo zakopali,; v Št. Joštu nad Vrhniko je bila ubita družina Jesenovec (trije člani) in še drugi... tako iz Horjula Lavriša Vladij (sam si je izkopal grob, nato ga je krvnik „Marki“ z bajonetom zabodel v prsi). 29. junija je padel v Stožicah znani organizacijski delavec, časnikar Strah. Drugi dan so pobili 12 rešencev ..osvobojencev" iz vlaka pri Verdu, ko so Italijani peljali 300 internirancev v Italijo. Teh 12 oseb je moralo pisati domov pismo, da so jih partizani zajeli in da bodo kmalu izpuščeni... Takoj nato s0 jih pobili (priča dokument 5. julija 1942, napisan „Strogo zaupno": „Po ustni naredbi komandanta Bračiča morate 12 internirancev ki ste jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno! Strogo pazite na to, da se o tem ne bo izvedelo. Za izvršitev odredbe osebno odgovarjate. Smrt fašizmu — svoboda narodu! Politkomisar Fric Novak"). In takih tajnih likvidacij je bilo tisti čas ogromno; bivši partizanski poveljnik bataljona „iČrtomir“-Marn poroča, da so v prvih mesecih pobili čez 1500 ljudi: po dvajset, trideset obenem. To so tiste žrtve, ki so jih dobili potem v „rdečem breznu" na Krimu in drugje. Pa to je samo nekaj civilnih žrtev. Duhovniki Padali so v tem času tudi duhovniki, katerim so nastavljali neprestan© nove zanke, da bi se vanje zapletli in bi tako partizani dobili pretvezo za njihov umor. Po Leilerju, Ehrlichu so ubili najprej prečenskega župnika Komljanca, potem šentruiperslkega župnika Nahtigala in kaplana Brulca, nato še drugega kaplana Cvara (»hudič ni hotel crkniti") in z njim še 12 laikov. Nato hinjskega kaplana Novaka, potem šentjernejskega kaplana Vinka Kastelica (brata argentinskega izseljenskega župnika, ponesrečenega na Aconcagui Kastelica Jožeta); umrl je svetniško, zapisujoč nekaj dni pred smrtjo v svoj dnevnik: »Zakaj jih, Gospod, tako mučiš (njegove ovčice, ki so jih komunisti zaprli) ko sem jaz na razpolago? Sprejmi mojo daritev, da hešiš ljudstvo in slkažeš milost Sionu". Pri Metliki so ubili po nalogu zdravnika dr. Mihelčiča kaplana Kafolta, begunca pred Nemci. Župnika žužka iz Št. Vida pri Cerknici so ubili na poti, ko se je vozil s kolesom. Ubili so ga kot »talca", ker je pobegnilo nekaj »belogar-d:sltcv“ od partizanov z njihovim orožjem. Komandant Luka Suhadolc (Vidmar Tone) in politkomisar Fric Novak sta mu pisala tozadevno pismo o njem kot talcu zanje kar je dokaz, da so tudi Slovenci — partizani — stre*-Ijali Slovence kot talce! (Ne sam0 Nemci in Italijani.) Iz Dragatuša so odpeljali in ubili župnika Omahna, suhorskega župnika Janeza Raztresena so izmed vseh dozdaj najbolj mučili. »Živega je rezala Jurjevčičev© Olga, najbolj okrutna med vsemi zverinami. Na žerjavici stoječemu je izkopala oči in izrezala jezik." Tudi on se je žrtvoval za farane. »Ljudje bodo tedaj spregledali, kadar bodo začeli padati duhovniki. Jaz sem pripravljen, da p^dem pivi " (Sledi) h- vS ako so padali duhovniki. Julka Perkul Zima v taborišču (V četrtem letu begunstva) Povej mi, sestra, ki tam daleč doma živiš, kako ti je, kako ti gre? Mar tudi ti često v nočeh brez spanca ječiš in skozi temna, majhna okna v gluho noč strmiš?... Prav kakor jaz? Solzni obraz se v mračni sobi medlo odraža in vzglavje je mokro. Da, mokro od solz. Od silnega mraza po šipah so rože ledene vzcvetele, se bujno razpele na šir in v višino — povsem nam zakrile pogled tja v daljino... Zameglile ljubljeno nam domovino. Kje nam je pač domovina sedaj ? — Mar tam, kjer cvetel mladostni je raj, ko v sreči in soncu, med petjem in cvetjem potekali dnevi so, lepi ko sen... Prekril jih spomin je leden in strašan na naše najdražje, najljubše, ki zdravo telo, um, zlato prostost in svojo prelepo, veselo mladost so tebi, o domovina, edina, poklonili... In spevi njih usten so utihnili... umolknili... Za vedno! O domovina! Po tvojih gozdovih in jasah — po tvojih prepadih — o, v masah leže pokopani tvoji zvesti sinovi... In njih so sedaj le neznani grobovi! O domovina! Krvavi cvetovi po poljih gorijo — iz src so naših mučencev pognali... Kako v temnih nočeh dehtijo proti nebu kipijo, Boga rotijo, da reši nam tebe, o mati uboga, trpeča, da Bridka nesreča, ki naš rod je zadela in tvoje srce na križ je razpela, odvzeta bo tebi in nam. O domovina! Vem, sestra draga, ki tam daleč v domovini živiš, da tudi ti v dolgih, temnih nočeh ječiš in točiš solze, — ko vidiš in čutiš to strašno gorje! In zato, ker vem, da je tako, mi je še bolj pri srcu hudo... neizmerno hudo... Spittal ob Dravi, v februarju 1949 P. P. ZAKAJ? Pred dvaindvajsetimi leti je nad našo belo Ljubljano zasijalo sonce rdeče svobode. Medtem ko so se v domovini vrstila slavnostna zborovanja in povorke, je slovenska protikomunistična emigracija v taboriščih Avstrije in Italije že po nekaj dnevih izgnanstva zaslutila, da odhod iz domovine le ne bo nekaj začasnega, temveč da je vsa njena bodočnost negotova, zavita v meglo. Že tedaj, kot še danes, so nas vpraševali in nas še vprašujejo, ,čemu smo zapustili domovino; še več; čemu smo se borili proti komunističnim partizanom. Tekom dvaindvajsetih letih je bilo v emigracijskih časopisih, 'knjigah, revijah in drugih publikacijah to vprašanje tisočkrat odgovorjeno. Kljub temu se še najdejo maloverni in lahkoverni, ki mislijo, da je bila nekaka patriotska dolžnost vsakega protikomunističnega Slovenca, da se da zaklati svojemu komunističnemu bratu. V dvaindvajsetih letih emigracije je bilo vse to tisočkrat povedano in razloženo. Naj nam danes o tem govori vir, ki mu ni mogoče očitati ne zagrizenost, ne kolaboracije, ne narodnega izdajstva. ./ V svoji knjigi ..Eastern approaches" (na strani 333) govori brigadir McLean, šef britanske misije pri Titovih partizanih v poglavju o Titovih pomočnikih, takole: Perhaps the most important 6f ali was Edo Kardelj, a small, stocky, pale-skinned, blac'k-haired Slovene in the early thirties, with steell rimmed spectacles and a neat little dark moustache, looking like a provincial schoolmaster, which, as it happened, \vas what he was.. He, I found, was the theoretician of the Party, the expert Marxist dialectitian. There were a lot of questions about the theory and prac-tice of Communism that I had always vvanted an answer to. Now was my opportunity. Kardelj knew ali the ansvvers- He \vas a fascinating man to talk to. You coud never catch him out or make him angry. He was perfectly frank, prefectly logical, perfectly calm and unruffled. Muddle, murder, distortion, deception. It was quite true. Such things happened under Communism, might even be an intentional part of Communist policy. But it would be wortb it in the long run. The end would justify the means. Some day they would get their way, some day their difficulties would di-sappear, their enemies would be exterminated, the people edu-cated and a Communist millenium \vould make the world a hap-pier and better plače- Then the need for strong measures would disappear- He might not live to see this happen. But he was quite ready, as they ali were, not only to die himself but to isacrifice everybody and every thing that was near and dear to him to the cause which he has chosen, to liquidate anybody who stood in his way. Such sacrifices, such liquidations would be for the greater good of humanity... And he looked at me staedily and amiably through his spectacles . .. Krivica, umor, prevara, laž, vse to je bilo popolnoma res in je bila tudi namerna komunistična politika... Namen posvečuje sredstva... Žrtvovati vse, kar je najbližjega in najdražjega. . . Likvidirati vsakogar, ki bi se zoperstavil... Za boljšo bodočnost človeškega rodu... To ni propaganda ,,narodnih izdajavcev“, to so verodostojno zapisane in nikjer zanikane besede Edvarda Kardelja, teoretika Komunistične partije pred več kot dvajsetimi leti in danes. Kdo more karkoli očitati komurkoli, ki se je postavil po robu krivici, umoru, prevari in lažem? Kdo more is prstom kazati na kogarkoli, ki se je uprl komunistični politiki, ki ne priznava načela, da namen posvečuje sredstva? Kdo more komurkoli očitati „narodno izdajstvo" samo zato, ker je hotel živeti, ker ni hotel biti likvidiran za „boljšo bodočnost" človeškega rodu? V letih 41—45 je na slovenskih tleh in po vseh jugoslovanskih pokrajinah divjala socialna komunistična revolucija ne pa osvobodilna vojna! Vsa zgodovina človeškega rodu nam jasno priča, da je od vseh vojna bratomorna vojna najstrašnejše zlo, ki more priti nad nek narod. In zgodovina nikjer ne obsoja tistega, ki se je v bratomorni vojni branil. Kajn je šel v zgodovino za vse večne čase kot morivec, ne Abel! Med zadnjo svetovno vojno je bil slovenski človek postavljen ob zid in nihče, ki noče biti hipo-krit, strahopetec, mu ne more očitati s kakšnim in čigavim orožjem se je branil pred navalom komunizma! Da pa je bila ta obramba pravična, da je bila sodba slovenskih ljudi o rdečih partizanih in njihovih voditeljih do kraja upravičena in nezmotljiva, zato hrani slovenski narod desettisoč dokazov v Kočevskem Itogu, Teharjih, Podutikom in drugod po slovenskih tleh. NAIVNOST ATI TVEGANA IG K A? Rdeča Kitajska postaja vsak dan udarnejša. Grmenje, ki prihaja od tam, vznemirja ves svet; tako svobodni kot komunistični- Nagli razvoj atomske energije na Kitajskem je postal tisti važni jnni-lec, ki bo v stanju spremeniti svetovno ravnotežje in dovesti svet na rob prepada. Kljub ekonomski krizi in zavoženemu gospodarstvu, kljub nemirom v notranjosti je komunistična Kitajska postala velesila, ki bo v nekaj letih ogrožala mir na svetu. Vprašanje nastaja, kako je to mogoče in kaj je ozadje vsega tega? Odgovor na to vprašanje pa je jasen. Za nagli tehnološki razvoj na Kitajskem sta v glavnem odgovorni dve sili: Združene države Amerike in pa Sovjetska zveza. Obe državi sta znatno pripomogli, da je Kitajska postala atomska sila. Amerika je izvežbala ali vsaj pomagala izvežbati znanstvenike, ki jih je potem deportirala v rdečo Kitajsko, medtem ko so Sovjeti poslali svoje tehnike in material, ki je bil potreben za razvoj atomske energije. Svet danes v strahu gleda na bodočnost, vedoč, da ima nestabilna Kitajska atomsko bombo, raketno orožje in vodikovo bombo. Gotovo je, da bi Kitajci slej ko prej sami prišli do tega orožja, brez zunanje pomoči; saj imajo kopico talentiranih ljudi in naravnega bogastva. Nikdar pa ne tako hitro, kot so to izvedli in pokazali v preteklem letu. Od prve atomske do prve vodikove bombe so kitajski znanstveniki potrebovali le 32 mesecev, medtem ko so za isti razvoj Amerikanci potrebovali skoro 100 mesecev. Ameriška pomoč Kitajski datira skoro 30 let nazaj; Sovjeti pa so začeli intenzivno podpirati Kino 'šele potem, ko je tam prišel na oblast komunizem. Če pogledamo v statistiko, moremo z lahkoto ugotoviti, da je takoj po drugi svetovni vojni na najbolj znanih ameriških univerzah študiralo nad 3000 kitajskih, študentov. Ko je komunizem prišel na oblast, so se mnogi od teh odločili, da ostanejo v ZD; nekateri pa so se pod pritiskom vrnili domov. Nekateri od teh so bili razočarani nad ameriškim hladnim obnašanjem do orientalcev, spet drugi pa so simpatizirali z novim režimom v njihovi domovini. Nad 80 kitajskih znanstvenikov, ki so svoja izkustva dobili v Ameriki, danes predstavlja jedro razvoja nuklearne energije na Kitajskem. Med temi so prvaki kot: dr. Chao Chung-yao, dr. Tsien Hsue-shen, dr. Hua Lo-keng. Vsi trije igrajo danes glavno vlogo znanstvenega razvoja na Kitajskem. Kako tudi ne; saj imajo zadostna izkustva. Poglejmo primer dr. Tsien-a. Ta je prišel v ZD leta 1935. študiral je na tehnološkem institutu v Kaliforniji in se zlasti zanimal za raketne štu- “ > Concesičn N9 321 v22 324 327 334 335 337 339 345 346 343 349 350 351 .52 352 III Registro Nacional