Zdravko Mikuž
Štefko in Matko.         *
Otroška igrica v Ireh dejanjih.              (Konec.)
Matko: No, zaboje že znani spretno nositi, kakor si videl, in tudi pohitiin pri delu, kadar nie je volja. Oblju-bini ti tudi, da bom pošten. Le ena nadloga me tare.
Šfefko: Katera?
Matko: Kadar seni v službi, iniajo moji tedni komaj po pet delavnikov, gotovo pa dva praznika.
Štefko: Kako to?
Matko: Ob nedeljah pijeni, ob ponedeljkih pa ležim.
Štefko: Tega se boš moral pa odvaditi, ker moj go-spodar je sicer dobra duša, toda natančen kakor ura.
Matko: No, poskusimo! Če uie bosta z gospcdarjem      ; dobro navijala, morda me bosta še popravila.
Štefko: Tu je moja roka, da bi ti rad pomagal!
Matko: Kdo bi si mislil, da mi boš ti najboljši pri-jatelj, čeprav seni te kot součenca sovražil zaradi tvoje pridnosti. Hvala ti lepa! Zdaj pa moram naprej! (Prinie za zaboj.) Ena — dve — stopaj!
Zastor.                                      ^H
Tretje dejanje.                    '^M
(20 let pozneje. Pred cerkvijo. Na odru prodajajo 1 kramarji različno blago za binnauce. Štefko pelje več I dečkov kot boter v cerkev. V ozadju cerkev. Z druge I strani pridejo na oder trije gcspodje: zdravnik, sodnik, I profesor.)                                                                        i^J
I. prizor.                                    ^H
Štefko: Dobro jutro, gospodje! (Se odkrije, z njim vsi dečki.)
Zdravnik: Peljete k birmi to četico, g. Resnik, kajne?
Štefko: Da, gospod doktor! Nisem niogel odkloniti prošnje njih skrbuih staršev.
Sodnik: Dobrega botra ste si izbrali, otroci!
Profesor: Blagor vam, gospod Resnik, ki zmorete tako breme! Mi uradiiiki še sebe komaj preskrbimo z naj-potrebnejšim.                                                                 ^^T
116                             H
Štefko: Verjamem, gospod profesor. Jaz seni si pač priboril ugoduejše stališče.
Zdravnik: Prav pravite, gospod Resnik, priborili ste si to stališče, zato vas pa tudi vsak človek spoštuje zaradi vaše poštenosti in niarljivosti ter vam privošči prenio-ženje.
Sodnik: ... ki ga obračate največ bližnjemu v korist.
Zdravnik: Ne vem, če je v mestu kak dobrodele.n zavod, ki bi ga vi ne podpirali?
Profesor: Marsikateri dijak vam mora biti hvaležen za podporo, ki jo prejema od vas!
štefko: Jaz se ravnani po geslu, da je bližnji moj brat. In bratoni zmeraj rad poniagam.
Sodnik: Zato vas pa tudi spoštujejo vsi Ijudje.
Profesor: Otroci, le zahvalite Boga, da iniate tako dobrega botra!
1. deček: 0, saj shio tudi veseli!
Gospodje:  Pozdravljeni, gospod Resnik!
Štefko: Se priporočhn! (Jih pozdravi. Otrokom:) No, 7.daj boni pa kupil vsakemu knjižico, da boste lahko v «erkvi brali iz nje. Po birmi dobite pa druga darila.
(Od strani prihajajo kmetje in kmetice z birmanci, in vsi pozdravljajo Štefka: Dober dan, gospod Resnik. On jim prijazno odzdravlja.)
Kramarji (vpijejo): K meni, k meni, gospod Resnikt
2. prizor.
Matko (nastopi kot berač): Dober dan, gospod Štefko!
Rado: Odkod pa prihajaš, Matko?
Matko: Saj nie vidiš.  Iz bolnišnice.
Štefko:  Kaj pa te je spravilo vanjo?
Mafko: I, kaj? Stradanje, prezebanje in pijača. Kaj pa?
Štelko: Neunmež! Saj veš, jaz bi ti rad pomagal, pa nočeš. Tu inmš dva kovača, pa si kupi kaj gorkega, ampak ne napij se žganja!
Matko: Danes te boni pa res ubogal! Lej, prav res le bom.
Štefko: Zakaj me nisi že davno!
Matko: Saj vem, da bi bilo zame prav, vem, ali stara navada je železna srajca. (Otvokom.)  Glejte otroci! Vaš
117
Loter in jaz sva skup hodila-v šolo. On jedanes gospod, jaz pa berač. On je pridiio bodil v šolo in se rad učil, jaz sem se pa potepal. Če sem kdaj šel v šolo, sem uči-teljem nagajal. On se je izučil trgovine in postal trgovec, jaz sem pa prodajal v inladosti lenobo, zdaj na starost pa glodam skorje, če so. Zdaj pa glejte otroei, koga boste posnemali, mene ali svojega botra?
Otroci: 0, botra!
Matko: Njega, njega, otroci, zakaj vedite, da lenega čaka strgan rokav, pa]'ca beraška pa prazea bokav! Tako je!
Štefko: No, danes si pa le nekaj dobrega storil s svo-jini naukom. Kadar boš v sili, pridi k meni!
Matko: Saj pozjiam tvoje zlato sree, a te ne marant pervec nadlegovati. Bog ti plačaj! Jaz sem pa svoje reve sam kriv.  (Odide.)
Štefko: Glejte, ¦otroci, ta revež ni imel tako skrbnib staršev, kakor jih imate vi. Zato jih pa ubogajte. da ne boste nesrečni. kakor je ta.
Otroci: Saj bomo pridni, gospod hoter! In ubogali bomo radi.
Štefko: Tako naj bol Zdaj pa v cerkev! Siužba božja se začne. (Odhajajo, čuje se petje in orglje.)
Zastor.