Dopisi in novice. Koliko potroši država za šolstvo po slovenskih pokrajinah? (izv. dop. »Slov. Nai\«) Ako pregledujemo državni proračun naučnega ininitsterstva, vidimo, da tudi država velike svote za Solstvo izdava. Ona vzdržujc sicer po obstoječih zakouili samo srednje šole, vscučilišča, učiteljska izobraževališča, ter plačuje šolsko nadzorstvo za vse različne učilnice, ker skrb za narodno šolstvo jmajo občine, okraji in dežele, katere v novejšem času v to svrlio z ozirom na davkovske moči v istini preveliko store. Zaijimati utegte čestite čitatelje, kolika bremena nosi država za šolsvo po pokrajinah, kjer Slovenci bivamo. Srednje šolatvo Učiteljišča Šolsko nadz. gold. gold. gold. Na Štajerskem stane 156.586 68.297 53.683 » Koroškein » 64.189 23.496 16.534 » Kranjskem » 102.868 33.171 ] V Trstu » 25.851 23.874 { 90 nfi8 Na Goriškem » 30.447 - ^JtU° V Istri » 44.556 29.955 J Ako to število primerjamo z državnimi potroški druzih dežel in v poštev jemljemo število prebivakev teh dežela in drugod, najdemo, da se za naše dežele primeroma premajhene svote dovoljujejo. Primerjal sem v tej zadevi Kranjsko z Dolenjo Avstrijo in našel, da bi z ozirom na število Kranjcev in Dolenjih Avstrijcev dohajalo kranjskej deželi okolo 130.000 gold. (namesto preliminiranih 102.000 gold.) za srednje šolstvo, in za učiteljišča 37.000 gold. (namesto v proračun vzetih 33,000 gold.). Veudar ta števila nijso toliko zanimiva še, nego sledeča: V podporo ljudskega šolstva, za katero skrbeti sicer nij dolžnost države, vzeto je v proračun: Za solnograško ljudsko » tirolsko » » štirsko » » kranjsko » » primorsko » » dalmatinsko » » češko » skupaj . 92.162 gold. Na Solnograškem se bode s svoto 13.000 gold. zidanje šolskih poslopij podpirulo; na Češkem se bode porabila mala svotica 610 gold. za podpore praškega zavoda za gluhoneme. Kaj se bode z malimi svotami, ki so za Kranjsko iu Štajersko nameiijeni, podpiralo, tega ne morem povzeti iz poročila, katero mi je druge date dalo. Ali vir, po katerem poročam, pa mi odločno in jasno pove, da velike svote, katere bode država dala za (južno) Tirolsko, Primorsko solstvo » » » i 13.299 18.244 1.680 1.294 44.038 12.997 610 gold. 3> » in Dalmatinsko, namenjene so za nemške šole, za uoenje nemščine v nenemških pokrajinak. Tako n. pr. je nastavljenili 2000 gold. za nagrade onim učiteljeni na Goriškem, kateri n e m š č i n o na ljudskili šolah iz zasobne pridnosti kot nozavezni predmet podučujejo; isti znesek je tudi v Istri za isti namen v proračunu. Za nemško ljudsko šolo v Pulji je odločenih tudi 2000 gold.; za nemško deško ljudsko šolo v Trstu 17.252 gold.; za enako dekliško v Trstu 11.561 gold.; za nemško deško šolo v Gorici 9015 goldinarjev. Vse državne podpore obrniti bi se torej imele samo na korist nemščine, na razširjevanje nemžkega jezika v vseh južnih avstrijskih deželah. Ne, to je preveč, to bi bila preočitna krivica, dasiravno vlada v svojej motivaciji pravi, da je njena dolžnost za nemščino skrbeti, ker tega dežele ne store. Slovan, kateri po Primorji in Dalmaciji biva in se zvesto Avstrije drži, ne brani se nobenega jezika, najmanj pa nemškega; ali on pa v sedanjej dobi, ko je prišel k narodnej zavesti in do prepričanja, da mu samo znanje tega jezika niti do duševnega niti do telesnega blagostanja pripomoči ne more, odločno zahteva, da se njegova mladina nemščine uči samo na pravem mestu, ob pravem času in v pravej meri. Ljudska šola nema prostora in nema časa za nemščino; učiteljisča stavijo temelj dobrim ljudskim šolam. Ako je temelj slab, bode tudi vse poslopje slabo, in nemška učiteljišča nikakor ne morejo dobrih učiteljev za slovenske šole izobraževati. Kot učni predmet se lehko nemščina uvede v prejšnjej meri v vse srednje šole, v vsa učiteljišča po Slovenskem; temu ne bo nihče ugovarjal. Glede ženskih učiteljišč, katera stanejo na Štajerskem n. pr. 20.000 gold., na Kranjskem 14.000 gold., na Primorskem 24.000 gold., je pa veliko vprašanje, ali jih sploh še potrebujemo? Ali nij po imenovanih krajinah uže dosta učiteljic? Ali ne bi n. pr. v Ljubljani potrebovali višjo dekliško šoloseslovenskirn učnim jezikom, namesto drage nemške ženske preparandije ? Posnemajmo v tej zadevi čelie, kateri si brez vladne pomoči take šole vzdržujejo. Sicer pa tudi v Celovci snujejo zdaj višjo dekliško šolo namesto ženskega učiteljišča, katero se bode uže črez leto dnij morda popolnem opustilo. Taka in enaka vprašanja, mej katera menda tudi kočevski gimnazij spada, utegnejo biti prav hvaležen predmet za pretresovanje slovenskim poslancem državnega in deželnega zbora. Reforme glede učnega jezika na naših »imnazijah. »Slov. Nar.« piše o tem med drugim to-le: Mi bi radi bili nepotujčeni izobraženi Slovenci; mi bi radi, da bi se vse poslopje izobraženosti v nas sezidalo na podlagi domače besede, ki je zdaj v kot potisnena, mi bi radi o vsakej stvari znali tako gladko govoriti slovensko, kakor zna izobražen Nemeo- nemško. To bi dosegli ko bi imeli slovenske srednje šole in tudi slovensko vseučilišče. Ali — zdaj pride ta nesrečni: ali! Vseučilišča vsaj zdaj še ne moremo svojega imeti, o tem se je lani dosti (morda še preveč) pisalo. Na razpolaganje nam je torej le nemško vseučilišče. Kdor pa hoče uspešno lotiti se vseučiliščnih študij, mora dotičnega jezika biti ne le popolnoma zmožen, ampak tudi izurjen v posebnem jeziku (terminologiji) tiste stroke, katerej se kedo posveti. Te izurjenosti pa si, kakor izkušnja uči, ne pridobi nikdo po triurnem uku na teden tudi v osmili letili ne. Ako bi tedaj Slovenci iz popolnoma slovenskih gimnazij, na katerili so se le po 3 ure na teden nemščine učili, na nemška vseučilišča prihajali, oviralo bi jih pomanjkljivo znanje nemškega jezika v strokovnih študijah. S tem pa nij rečeno, da dobra glava tudi teh ovir ne bi premagala. (Kdor je slabe glave, težko izdela gimnazije, pri njem ui lahko misliti na vseučeliščine studije. Vr.) Slovensko nčiteljsko društvo je imelo odborovo sejo 4. t. m. — Govorilo in sklepalo se je o peticiji učiteljev, nasvetovano po g. Eautu za posijilno izplačevanje učit. plač, dalej pa od II. verste llartingerjevili gospodarskih tabel, katere so udje slov. učit. društva na slovenski preložili, pa dosihmal niso najdli nikoga, da bi delo založil. Skusilo se bode o tej stvari kaj ukreniti, morda je ta čas bolj ugoden za izdavo slovenskih učnili pripoinočkov. — Letos mesca svečana je bilo pervikrat, kur se je iz Dunaja čul glas, kakoršnega smo davno zastonj pričakovali, da bi namreč kdo govoril za slovenščino po učiteljiščih med Slovenci. V budgetnem odseku je letos dr. Vošnjak stavil resolucijo, da naj se vlada pozivlje na učiteljiščih vMariboru invLjubljani slovenski jezik kot učni uvesti, v Celovci pa za slovenske preparande posebne paralelke napraviti. Kar je tukaj dr. Vošnjak nasvetoval, je bil od nekdaj vzor slov. učit. društvu, vsako leto smo pri svojih zborovanjih to točko povdarjali in po svojih skromnih močeli na to delali, a 1. 1872, ko smo imeli slovenski učitelji splošen učiteljski zbor, je g. Tomšič stavil resolucijo: 1) Slovenski Ijiulski učitelji nioramo imeti, kakor vsi drugi narodi v našem cesarstvu, slovensko učiteljsko izobraževališče, v kterem se predajejo vsi po novej šolski postavi predpisani predmeti v slovenskem jeziku. Nemški jezik naj se uči kod obligaten predmet. 2) V ta namen naj se naredi peticija do slavnega ministerstva za nauk in bogočastje, in precej danes naj se izvoli poseben odbor, v katerega se voli 5 udov slovenskega učiteljskega drnštva, du to peticijo sestavi in odposljc. Nočem tukaj razpravljati, ali je bil tak predlog tačas, ko je ravno nemštvo na verh lezlo, in ko so vzlasti na Kranjskem resno začeli izpeljevati nekatera določila nove šolske postave, umesten ali ne, ali ni marveč nasprotnike vzbudil in nakujskal, a to ostane resnično, da je bilo jedro te resulucije zdravo; resnica se da zatajiti, tudi zatirati, ali potlačena se zopet vzdigne in se prikaže na dan. — Kolikrat so nam naši nasprotniki že oponašali ta zbor, res je, da je bila marsikatera izjava takrat nepremišljena ali vsaj neparlaraentarična, a to ni bila poglavitna stvar, za kar so nas nasprotniki napadali, nepremišljeni govorniki so jim le kazali slabo stran, kako sumničiti vse prizadevanje slovenskih zavednih učiteljev. — Nekaj najbolj navdušenih govornikov in ploskalcev od tačas poL.aga sedaj slovenščino zatirati ali je vsaj v nasprotnem taboru; zviti neprijatelji so osmešili vse delovanje naroduili učiteljev, pripravili je ob veljavo, kar le moči; ali* glejte, čez nekaj let potem se oglasi deržavni poslanec na Dunaji ter izreče neovergljivo resnico: Ljudski učitelj se mora za svoj poklic pripravljati v tem jeziku, v kuteremdruge poučuje. — Nihčenemore dati tega, kar sam nima. — Kako bodo slovenski učitelji vspešno poučevali slovensko ljudstvo, akosene izuče v maternem jeziku. Vse to naj nas spodbada, da ostanemo na poti, katero smo nastopili. Neprijutelji naši nas bolj razumo, kakor nekateri naših prijateljev; kedar hočejo odkritoserčni biti, tudi oni naravnost povedo, zakaj ne marajo za nas. — Sicer nas radi nadevajo z mežnarji, f... slugami i. t. d. to pa le, da bi ljudi, ki le po verhu sodijo, v svojih mislih zbegali. — Ees je, da spoštujemo in častimo cerkev in poslušamo glas viših pastirjev, a v tem nismo sami, to tudi store konservativni Nemci; a za naše narodne pravice se moramo potogniti sami, niti ne sinemo pričakovati, da bi nam zrelo jabelko samo v naročje padlo. Zarad tega pa visoko čislamo g. dr. Vošnjaka, ker je tako neustrašeno povzdignil svoj glas, ter brez ovinkov povedal, česa nam je Slovencem treba. Slov. učit. društvo mu izraža najtoplejšo zalivalo, druge narodne poslance pa prosimo, da bi ga pri rodoljubnem delu podpirali, isto tako pričakujemo, da bodo takrat, ko pride to na versto v deržavnera zboru, vsi Slovani in konservativni poslanci kakor skala stali nepremakljivi pri omenjenih resolticijali. Vlada pa bode imela takrat naj lepšo priliko, da pokaže, kako spoštuje ravnopravnost jezikov. 'f 7. t. m. je umerla gdč. Tereza Huber, gojenka na c. k. ženskem učiteljišču III. leta, v 17. letu svoje starosti. Pogreba žalno-milega 9. t. m. se je vdeležila ženska vadnica in učiteljišče. — Ob istem času so prinesli k večnemu počitku g. Janeza Pena, umeršega v 74. letu svoje starosti, očeta g. Henriku Penu, vredniku »miihrisch-schlesischer Korrespondent« v Bernu. — Bil je ranjki mirne in blage čuti, sploh imenovan »oče Pen«. N. v m. p.! ,,Rodoljub" se imenuje nov serbski list, kteri izhaja od novega leta vsako nedeljo v celi poli v Somboru (Zombor, 26.000 ljudi, največ tergovcev) v ogerski županiji bačko - bodrožki ter prihaja »Tovarišu« v zamenjo. Pisan je list za narodno prosveto, privredo (domačo korist ali rabo) in zabavo v lepi, lahkoumevni serbičini in stane na leto 4 forinte. Zalaga ga knjižara Mil. Karakoseviča, odgovorni vrednik pa mu je Petar Despotovju. Poleg tergovine in obertnije, doraače in vnanje tudi politične zgodovine, poleg poduka in zabave, naznaivja književne dela, in bavi se posebej s šolstvom, ktero ima se boriti z mnogimi zaprekami še med ogerskimi Serbi. Kakor nas vzajemno priznavanje in občevanje veseli, tako nas v omenjenem listu žalosti neka bridkost verska in narodska do cerkve katoliške in do naroda hrovaškega. Bog daj, da se po iskrenem učenji in blagem delovanji popravi to in uno vsem na korist in slavo! Kavnokar vzhaja: 5 cerkvenih pesnij. Za moški zbor uglasbil f Avgust Leban. V Ljubljani. Uredil Janko Leban. — Natisnil in založil E. Milic, 1880. — Pesni se dobivajo pri založniku po 60 kr., po pošti 65 kr. — Obseg: 1. Pred Bogam. 2. Veš o Marija! 3. 0 devica pomočnica. 4. Vi oblaki. 5. Vesela, duša moja.