Ciril  Bergles
558
Ciril Bergles
REKA, NATO ŠE VETER
DAN ves dan uprizarja tiho obleganje. Da noben prostor ni več prostost. Njegova upognjena dlan je konkavno brezno pohlepa. Včasih le napol odprta, da laže prikriva izsiljevanje.
Najprej nekaj daje, da lahko potem jemlje, dokler se telo ne izmuči, duša ne upogne.
Za vse je treba plačati,
za vsako zaupljivost,
za vsak obet,
če nisi prevejan tat,
če ne razumeš,
kaj se godi na dražbi,
kako je treba kupovati
v temni senci denarja.
In če je svetloba kdaj mehka, se ji ne sme zaupati: v njeni bližini je vedno nekaj privoščljivih senc.
KAPLJICA olja se spusti po tvojem telesu. Tako ljubka je. A tako nezaupljiva. In uporna kot srčni utrip s svojimi spondeji.
REKA, NATO ŠE VETER
Moraš ji pustiti, da drsi počasi, da te poživlja da te brani ali obtoži za prestopek, morda že pozabljen.
Spomni te na vonj
po kostanju,
po zaneseni sončnici.
Na nujno skladnost
tvoje srajce
z drugimi srajcami.
Da ti sijaj, streho, ulico in svobodo, da lahko izbiraš med zavratnostjo in svetostjo.
Zdaj je ključ v tvojih rokah. Vzemi ga in pojdi.
Tja, kjer je ena,
jih pride še brez števila.
In vse te bodo branile.
*
ČE bi našel neki samoten kraj za svoj pobeg, misliš, da bi bil kaj bolj na varnem?
Moral bi biti hrast, imeti njegovo trdnost, njegovo modrost, s katero prepoznava namene rok, potnih od pohlepa po zlatu.
Stojiš ob reki z belim kamnom, ki ti ga je nekdo podtaknil s svojim prihuljenim dihom.
559
Ciril  Bergles
Če ga vržeš v reko, kaj boš izgubil, in kaj boš prejel v zameno zanj?
*
NEKOLIKO splašen izročaš dih vetru: a čim globlje dihaš, tem bolj zanesljivo odhajaš.
Postajaš grozd, v katerem se zgošča tema: skrčena v tenek žarek lahko zažiga.
Tvoji prsti so vse bolj gibki, vse bolj prilagodljivi na visoko temperaturo: lahko zgrabijo žerjavico.
Tveganje je všteto v tvojo zvestobo španskemu bezgu, njegovi strategiji.
*
Z velikim hrupom prihaja kraljestvo ponudbe, vzvišenega železa, perverznega jekla, okrašenih tečajev vrat, norost ključev, njihovih pretanjenih ritmov, skrivnostnih gibov.
Vijaki poznajo vzdržljivost zavijačev. Preudarnost njihovega kroženja. Toporišče sekire, lepo zglajeno, zagotavlja nagli smrtni udarec. In modrost žvepla, dima soli, premoga,
560
REKA, NATO ŠE VETER
je nekaj več
od žrtvenega plamena.
Zlizani prag ni nujno znamenje zaupanja.
*
SVOBODO, ki so ti jo dali, je pravzaprav tvoje mračno suženjstvo. Vse, kar odkriješ, te žalosti. Celo spomin na rojstvo.
Bolečina, ki te zasleduje, je bogostrunstvo kovine nad dušo.
Škrjanec poje med vejami pohabljenega drevesa in izdaja skrivališče tvojih ključavnic.
Je to, kar iščeš, res tisto, kar ljubiš?
*
VEM, zakaj grabiš za peskom: pesek hoče noč, goloto sna, zrno mirte.
Iskal si hišo, v kateri ni bilo nikogar.
Usoda ti je na krila otroštva razlila kovinski sijaj. Še naprej greš po poti, primerni za bolečino, za zmedo daljav.
Namenjen si v mesto, poplavljeno od divjih zvokov: siren rešilnih avtomobilov, skrivnostnih policistov. Vsak korak, ki ga napraviš
561
 Ciril Bergles____________________________________________________________562
med temi ruševinami, te ogroža: tu ne rase bršljan ne slez.
Po tej poti ne boš prišel do oltarja, do zlatega keliha, do safirja, do smaragda. Lahko samo cediš slino, ki preklinja, nežna kot je. to divje mesto.
*
KO pride spet pomlad v kostanje, je ne boš opazil. Preveč prosojna bo.
A kaj si napravil, ko si držal resnico v svojih rokah?
Nisi mogel ven iz tega plimovanja, skozi to okno, ki te duši in obeša.
Erozija kamna si. Erozija v deliriju. Dan, ki hoče skozi stoletje.
Imel si dovolj časa, da bi oropal neko jutro za ljubezen.
Nikdar se ne boš naučil živeti: krožiti od sna do sna.
A če si živ, si živ.
Pa srečno!
Z reko, nato še z vetrom!