8 kakšnimi težavami sem se moral boriti. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje) Zato je pa bila v Krškem velika nemška nglorijau, ko se je bilo 1. 1877. šolsko poslopje slovesno blagoslovilo o priliki, ko se je z otvoritvijo 4. razreda preselila v novo lepo zgradbo najprvo ljudska šola. Doiel je bil z Dunaja minister Stremeyr, ki je pa poudarjal, da se na nemški šoli otroci ne bodo materinščine odvadili*), eeš, i» se bode tudi slovenšeina**) gojila. S tem je hotel morebiti Slovence potolažiti, ker je bila šola vendar za Ersko mesto in Krški okraj prevež nemška. (Slovenci v okrajnem šolskem svetu Krškem, ki si bili sicer v vežini, pa vendar niso nemškemu znaeaju šole nasprotovali, eeravno bi bili kot zastopniki staršev in davkoplaeevalcev slovenskih v to opravičeni). Došli so bili tudi deželni predsednik Widmann, deželni glavar Kaltenegger, filharmonieno društvo itd. Bilo je za slovensko (pa nezavedno slovensko, torej še nekoliko nemeursko) mesto gkoro preveč nemške gospode, ki je takrat imela v svojem ozidju veliko nemških govorov, nemških napitnic in veliko nemškega petja in pitja. Mene pa takrat še ni bilo v Krskern. Došel sem bil v ta kraj šele septembra 1878, ko se je bila meščanska šola otvorila. Zakaj sem prosil za to službo in zakaj su jo meni dali? Hotel sem izkoristiti izprieevalo, ki sem ga iinel že sedem let. Mislil sem 8i tudi, da bi utegnil službo Nemec ali neineur dobiti, ker sem vedel, da ne bo zanjo veliko slovenskih prosilcev. Tudi sem si mislil: Ker sem bil prvi učitelj na Kranjskern, ki je napravil izpit***) za meščanske šole mi tudi pristoja prvo mesto na meščanski šoli, žetudi je ta nemška. Vsaj so starši, otroci Slo\enci, in davkoplaeevalei, ki jo bodo vzdrževali, tudi Službe na mešeanski ioli oddajati je imel pravico pa takrat takoimenovani pomnoženi c. kr okrajni solski svet. V njem pa so sedeli Slovenei: poslanee Pfeifer, f adrokat dr Koceli, nadučitelj Lunder (takrat v Radečah), nadučitelj Gasperin v Krškem, f dekan Poljak (Leskovce), kmetska župana f Zajec, (Bistriea pri Mokronogu), f Šribar na Raki, veleposestnik f Hribar na Jesenicah. Ta večina je za mene glasovala. Z mano pa ni bila zadovoljna manjšina: okrajni glavar f Sehonwetter, f nadzornik prof. Wurner, t mokriški grof Auersperg in žalibog f Martin HoSevar tudi ne. Vesel sem nekoliko bil tega imenovanja, pa ne prevee; zakaj težko mi je bilo zapustiti Ljutomerčane in dobro ljutomersko službo. Težko je bilo meni Slovencu nastopiti službo na nemški šoli — za slovenske otroke. Tezko tudi zaraditega, ker sem bil le kot ueitelj stalno imenovan, ravnateljsko mesto mi je bilo pa le začasno poverjeno, kakor že reoeno. Dobro sem vedel, da bo s šolo velik križ. Vprašal sem se vedno: Eje vzeti dečke za mesčansko šolo, kojih še ljudska šola nima dosti? Kje dobiti zlasti za nemško šolo sposobne otroke? Moje slutnje so bile opravieene! Za 1. razred sva bila sicer dva ueitelja imenovana, toda oba sva dobila prvi šolski dan le Vi, reci dvanajst ueeneev. Največ upanja sem stavil na Stajerce, osobito na Rajhenburg, kjer je bila že takrat čveterorazrednica in kjer je služboval ranjki Jamšek, nadueitelj in šolski nadzornik, zlata duša slovenska. Ta me je v resnici izpodbujal, tolažil in pošiljal ueence, najboljše ueence iz svoje šole. Teh sem pa tudi v resniei potreboval, ker je bilo pri otvoritvi maščanske šole v prvi ražred vstopilo le 12 učeneev, za katero malo število sva bila kar dva ueitelja nastavljena. (Moj tovarii Vine. Vidinar «ig»r životopis sem priobčil 1. 1903. v porožilu mešoanske šole in že prej v ^Letopisu" Slov. Matioe, je umrl že eez leto dni). Ko se je 1. oktobra 1878. šola otvorila, je pkrajni glavar Sehonwetter, hud nnemiki ustavoverec" (zdaj bi rekli ,,nemški liberalee"), pozdravil — seveda nemško — teh 12 nemščine slabo zmožnih fantov, ki sem jih jaz tudi po nemško sprejel, poprosivši podpore šolskih gosposk. Ali ta podpora je bila slaba! Nadzornik profesor Wurner mene ni bil vesel, okrajni glavar Sch6nwetter tudi ne. To je pokazal kmalu, in sieer pri priliki, ko sem prosil prve kvinkvenije. Te mi že na Stajerskem deželni šolski svet ni hotel dovoliti, a odbiti tudi ne. Zakaj ne? Tega ni hotel povedati. Mislim si pa, da ni bil zadovoljen z mojim narodnim nastopom, ko sem vedno slovensko pisaril, knjige, easopise; ko smo učitelji vedno zborovali in vedno zabavljali zoper nemškutarje. Ko sem došel v Krško, sem zaprosil za prro kvinkvenijo, katere sem bil silno potreben. in do katere sem imel zakonito pravieo. Materijalno se mi namrež ni dobro godilo. Ker ni bilo reei — proeitete še med Kranjsko in Stajersko deželo, sem moral na novo vplačati 10% v pokojninski fond, dasi sem bil že na Štajerskem v to zalogo vplačal vse. C. kr. okrajni šolski svet, ki je bil naroden, mi je bil sicer dovolil 1. kvinkvenijo, toda glavar mi je ni hotel nakazati. Eo sem ga naprosil, mi je odgovoril: Wenn es Ihnen nieht reeht ist, geben Sie mieh in den nSlovenski Narod". To sem bil tudi storil in še povrhu zatožil oholega šefa pri ravnokar na Kranjsko došlem deželnemu predsedniku Winklerju. (Dalje.) *) Če bi bili nemški učitelji nastavljeni, kakor so solske gosposke s Hoeevarjem vred hoteli imeti, bi se bili slo?enski učenei gotovo svojemu materinskemu jeziku odvadili. **) Za gojitev slovenšeine se živa duša ni brigala; to sem moral sam na lastno odgovornost storiti. ***) Opro8tite to samohvalo.