OB PIONIRSKIH IN MLADINSKIH ODSEKIH V NAŠIH DRUŠTVIH laninska zveza Slovenije je na nekaterih svojih skupščinah poudarila pomen mladine za naše planinstvo, posebno pa je to storila na zadnji skupščini v Ljubljani. Nekatera društva so pri posebnem zanimanju za mladinsko vprašanje že prej kazala pot z intenzivnim in načrtnim delom v pionirskih odsekih. Čeprav je končno za vsako organizacijo, za vsak šport, za vso družbo vprašanje podmladka zmerom eno od tečajnih življenjskih vprašanj sploh, je vendarle prav, da ob kratkem ponovimo, zakaj je ravno planinstvo z vso svojo dejavnostjo za vzgojo, omiko in oliko naše mladine tako potrebno in koristno. Doživeli smo že tudi nekaj razočaranj ravno pri vraščanju mladine v naše novo socialistično planinstvo, razočarana pa je bila tudi mladina. Doživeli smo polemike, ki so imele svoje zdravo jedro in so prinesle tudi nekaj razjasnitve, vendar je za naše planinsko življenje zadnjih let značilen strah pred ideologijo planinstva: izogibali smo se in se še izogibljemo soočenju z miselno podstavo našega početja, čeprav se dobro zavedamo vprašanj, ki smo nanje dolžni odgovarjati, vsaka doba po svoje, tudi če gre za staro stvar, za dedin'o, ki smo jo prejeli iz rok naših očetov. Posebno velja to tedaj, kadar gre za mladino. Zanjo je značilen njen »zakaj«, njeno prodiranje v smiselnost stvari na svetu, naša naloga pa je, da ji dajemo svoj dobro utemeljeni, prepričevalni »zato«. Če ji ga ne damo, bo iskala resnico morda prav tam, kjer si mi najmanj želimo. Moderna kapitalistična doba je rodila planinstvo ali, kakor se po navadi po Alpah to imenuje, alpinizem. Nastal je iz žeje po spoznanju in odkrivanju sveta, po iskanju novih ekonomskih in prometnih možnosti, ki jih je terjal novi proizvajalni način. Alpinizem se je razvil predvsem v tistih deželah, kjer je meščanstvo do kraja razvilo svojo družbeno vlogo in vse značilne ekonomske pojave, ki so se z zgostitvijo industrijske proizvodnje osredotočili po velemestih širom po Evropi. Angleži, Francozi, Nemci, Italijani vodijo, razvijajo in oblikujejo alpinizem. V Evropi so še drugi narodi v goratih deželah, a o alpinizmu pri njih ni bilo ne duha ne sluha, ko je drugod že v visokem razvoju. Alpinizem pri teh narodih kaže iste zamudniške poteze kakor njihovo gospodarstvo, kultura in politika. Kako je ta šport odvisen od tehničnega razvoja družbe, se jasno vidi iz alpinizma na Balkanu in v Rusiji. Če se danes tu razvija, kaže tudi precej drugačen značaj kot pri nas in drugod. Jasno je torej, da alpinizma ne moremo presojati izven družbenega okvira in dalje, da moramo pri ocenjevanju pomena in družbene vrednosti alpinizma gledati tudi na njegovo zgodovinsko, razvojno vsebino. Ta krije v sebi mogočne vzgojne, politične, domoljubne vrednote. Ta tudi priča, da alpinizem ni nekaka osvoboditev od življenjske problematike, marveč se vključuje v življenje človeške družbe, torej tudi socialistične družbe. Da je temu res tako, potrjujejo vodilne alpinistične revije po svetu, ki poudarjajo politični in socialni pomen alpinizma. V njem kot celoti, v .alpinističnih storitvah, v organizaciji domov, društev, reševalne službe in inozemskih ekspedicij v visoke še neodkrite gore vidijo pomemben izraz nacionalnosti in nacionalnega duha. Lahko govorimo o modernem conquistadorstvu, ki ga razvijajo v medsebojni tekmi Amerikanci, Angleži, Rusi, Francozi, Italijani, Nemci, Avstrijci in Švicarji. Posebno se to čuti pri tistih narodih, ki so v zadnji vojni doživeli poraz (Nemčija, Italija) ah pa utrpeli na ugledu in mednarodnem položaju (Francija). Značilen je izreden kvantitativen razmah alpinizma v zapadnih deželah in v SZ. Spremlja ga na zapadu prav tako značilni napor, dati alpinizmu primerno ideologijo, sodobno miselno vsebino. Pri tem zahajajo v najbolj omotičen misticizem s trditvijo, da je alpinizem »bogostvariteljsko« spoznanje, saj druži v sebi istočasno spoznanje in ustvarjanje (»naredil sem smer«; zanimivo je, da je verbalizem te vrste najbolj čislan v Italiji). Drugim je alpinizem poslednje sredstvo, s katerim se dokoplješ — do svobode. To je značilno za miselnost zapadne Evrope, ki bi po zlomu fašizma spet rada zaživela v »čistih« svobodnjaških idejah, čeprav dvestoletna praksa kaže, da je svoboda buržoazne akcije tista veriga, pod težo katere se sklanjajo. Tudi v gorah ji ni mogoče uiti, razen če se ne vdaš sladkemu strupu samoprevare. Nemci in Avstrijci nihajo med misticizmom in modernim alpinističnim' vihairništvom, Amerikanci pa paberkujejo tu in tam, zraven pa se množe vrste njihovih alpinistov. Skratka: najpomembnejši šport 19. stoletja, najbogatejši po svoji vsebini, v 20. stoletju še dolgo ni v upadanju, marveč raste v nov zagon na zapadu, vzhodu in pri nas. Ze zaradi tega je alpinizem športna panoga, ki jo mora socialistična Jugoslavija intenzivno gojiti, usmerjati njen razvoj, ji dati primerno silo z določeno družbeno nalogo. Če bi tega ne naredila, bi na tem področju odstopila z mednarodne arene ter zavrgla dragocene vrednote, ki jih alpinizem predstavlja na zunaj in na znotraj. S spremembo proizvajalnih odnosov so bili pri nas udarjeni temelji za revolucijo na vseh družbenih področjih. Revolucija ne more biti polovičarska. Ni mogoče, da bi delovno ljudstvo postalo lastnik proizvajalnih sredstev, kulturnih in fizkulturnih dobrin pa ne bi bilo deležno. Prav zaito je po vojni z vso silo stopilo pred nas tudi vprašanje resnične demokratizacije duhovne in telesne kulture. Športni delavci, ki so čutili, kako je vsa naša telesno vzgojna in športna tradicija po prevejanih potih služila buržoaziji, ki ji je bilo družbeno krmilo v krvavem boju izbito iz rok, so se vrgli na iskanje novih organizacijskih in tehničnih oblik, v katerih naj se prerojeni in osvobojeni šport razvija. Prav tako in še posebej se je to videlo v planinstvu, ki je v dobi med obema vojnama izredno jasno preizkušal brezizhodnost buržoazne družbe, / na drugi strani pa njeno profitarstvo, njen pohlep po lasti in oblasti. Demokratizacija planinstva - alpinizma pri nas je bila torej nujna. V čem sestoji? V tem, da se delovno ljudstvo dejansko okorišča s tistim, kair s svojim delom zbira in ustvarja, da torej vsak šport in tudi alpinizem pomaga utrjevati oblast delovnega ljudstva, da povečuje gospodarsko in politično moč socialistične države, da povečuje njen ugled na zunaj in znotraj. Tako je alpinizem prevzel športne, nacionalno obrambne in politično ideološke cilje naših športnih organizacij. Če jih je prevzel, se ne more in ne sme razvijati samohotno, anarhično. Če je torej zaradi novih razmer izredno zrastlo število planincev in plezalcev, nas to ne sme skrbeti1. Saj smo to vendar hoteli. Ne bomo skušali zavreti razvoja v množičnost, kakor to delajo v Švici ali Angliji, marveč bomo videli problem predvsem v vzgoji mladih množic, ki so privrele v planinsko organizacijo. V čem pa je vzgojna kapaciteta planinstva? Gotovo najprej v njegovi š p o r t n i vsebini. To je šporit, ki terja bolj kot vsak drug velikih fizičnih in moralnih sposobnosti, ki so bile in so še potrebne človeku v trdem boju z naravo. Vztrajnost, iznajdljivost, požrtvovalnost, pogum in tovarištvo so lastnosti, brez katerih si dobrega alpinista ne moremo misliti. Odveč je prepir, ali je alpinistika šport ali ne. Seveda je, toda težji kot ostali, ker terja od človeka večjih izkušenj, stanovitnejšo vajo, večjo izobrazbo: orientacijo, potrebne pojme o geografiji, geologiji, meteorologiji in orografiji, razgled v favni in flori. Že sam športni element kaže najožjo zvezo alpinizma s kulturo. Zato ga nekateri štejejo za zgolj kulturni pojav. Zadnja leta se sicer pojavljajo alpinistični »tehnokrati«, ki bi radi odpihali iz njega vso kulturno vsebino ter ostali zgolj »preprosti rokodelci«. Težko, če se jim bo to posrečilo. E t i č n o k u l t u r n a vsebina alpinizma se kaže vseskozi v njegovem razvoju, v njegovih naprednih sestavinah od prvih začetkov do zadnjih časov. Nekateri prav zato odrekajo alpinizmu vsako vrednost, češ da je to bi! in bo šport za čudake, ki se igrajo z življenjem, ker se jim je priskutilo; da je to organizirano sadistično izživljanje schoppenhauerjancev 19. stol., ki jim je pesimistični p o gled na svet višek človeških misli. Jasno je, da z resnim alpinizmom življenjski in filozofski pesimizem nima nobene nujne zveze. Če se človek loti nevarnega podjetja, še ni kandidat za samomor, marveč mora v njem prekipevati volja po zmagi, volja po življenju, po polnem doživetju lastne fizične in moralne moči v prvobitni borbi s silami gorske narave v vsakem letnem času, v takem .ali drugačnem vremenu. Zavestno iskanje nevarnosti, krčenje novih potov, premagovanje stoterih težav, 'ki si jih alpinist zavestno naloži, v vsem tem je dragocen vir etičnih dobrin alpinizma, ki se ravno v socialistični družbi ujemajo z vladajočo moralo delavskega razreda. Ta morala sloni na spoznanju življenjskih zakonitositi in si prav zaradi nje zavestno nalagamo težko in odgovorno nalogo vodnikov v boljše čase. Pot do te skriva v sebi tisoč skrivnosti. Prav 'tako je alpinistu ciljjasen, a pot do njega? To spoznava in premaguje alpinist na vsak korak. Vse j e posvečeno zmagi, uspehu, ne individualnemu, marveč uspehu naveze, odseka, kolektiva, v širšem smislu naroda. Pri tem ni publike, ni navijačev. Publika je pravzaprav ves naš narod, ki j e poldrugo stoletje bojeval trd boj za vsako ped zemlje s tujcem, je narod, ki je moral osvobodilni boj' izbojevati v najlepšem predelu svoje zemlje, v gorah. Na tej točki se etična in kulturna vsebina našega alpinizma shajata in se ne moreta več raziti. V tem ni nič šovinizma, nič vračanja po načelu »šilo za ognjilo«. To je tista pozitivna stran našega alpinizma, ki v svojem zgodovinskem razvoju odtehta vse prikazni dekadence, brezidejnosti in brezciljnosti, ki so bile v buržoazni družbi nujne. Danes ni več razlogov za splošno izgubljenost, razklanost in zavrženost. Življenjski in filozofski optimizem alpinizma raste iz ideologije socialistične družbe. Komu naj se bolje prilega ta optimistična ideologija kot ravno alpinizmu? Tu je preizkusni kamen naših alpinističnih odsekov, tu je svetilnik, kažipot našim mladinskim in pionirskim odsekom. Nobenega razloga ni, da bi odseki združevali ljudi, ki bi bil njihov svet načet z dekadenitnim pesimističnim svetovnim nazorom. Ti bi bili samo prevodniki v zmedeno ideologijo buržoazne družbe. Moralna teorija socialistične družbe izključuje vsako obliko športnega larpurlartizma, vsakršno obliko apolitičnosti in brezidejnosti (»alpinizmu ni treba nobene ideje, on sam sebi zadostuje, je sam sebi svetovni nazor«). Ista teorija onemogoča pretirano poudarjanje osebnosti, ker poudarja uspeh kolektiva, ožjega in širšega, hkrati pa čisla delo in prizadevanje posameznika. Onemogoča lokalni patriotizem, pretirano zaverovanost v tradicijo in nacistični šovinizem, hkrati pa varuje dragocenost pozitivnih stvaritev naše preteklosti, na kateri se grade današnji uspehi. Potemtakem se alpinizem tudi danes dotika etike vladajoče družbe, kakor se je dotikal tudi etike meščanske družbe v dobi zmagovitega pohoda meščanskih revolucij, dalje z etiko ničejanstva in nacizma, še posebno pa je prodrla vanj etika malomeščanstva, ki je hotela ostajati nekje na sredi, pa se je izkazalo, da je bila tu v najklavrnejšem položaju. Po svoji športnotehnični naravi, po svoji etično kulturni vsebini ima alpinizem vse pogoje, da podpira moralno teorijo socializma in se tako uvršča med borce za njegov etični in družbeni ideal. P o l i t i č n a vsebina alpinizma je bila že zgoraj poudarjena. Njen pomen je v afirmaciji našega naroda pred svetom. Nemški plezalci so zavestno poudarjali nacionalni pomen svojega alpinističnega delovanja v naših Alpah. Znano je, kako so ravnali z dr. Frischaufom, ki je zavzemal pravično stališče do naših gora in do našega naroda. Ko pa so naši ljudje dosegli Nemce, so njihove naveze izginile iz naših sten. Tu so pred nami še veliki nedoseženi cilji. Naša mladina se še ni uveljavila na terenu, kjer si alpinizem pridobiva svetovno ime. Nismo še preplezali klasičnih in najnovejših smeri v Dolomitih, v Centralnih Alpah itd. Toda s ponovitvami najtežjih smeri in z novimi vzponi pri nas smo dosegli tislto stopnjo, ki nam odpira pot naprej. Dolžnost PSJ je, da to razume zdaj, ne šele čez nekaj let. Sicer bomo mencali na mestu in po nepotrebnem ustvarjali pogoje za zgolj »športni«, to je najbolj prazni alpinizem. Odveč j e govoriti o n a r o d n o o b r a m b n e m p o m e n u alpinizma, odveč pa bi bilo na ljubo raznim idealistom o njem molčati. Treba je le pogledati po svetu. Če bi povzeli vse, kar smo navedli, bi lahko rekli, da je skupni imenovalec športno-tehnične, etično-kulturne, politične in narodnoobrambne vsebine alpinizma s o c i a l i s t i č n i patriotizem. Ljubezen do naše zemlje, do naše zgodovine, do naše sedanje borbe za zgraditev socializma, to so tiste velike vrednote, ki jim je podrejeno tudi naše alpinistično delovanje, naše planinstvo. S tem, da dela za ta vzvišeni ideal, se alpinizem uvršča v bojno vrsto naprednega človeštva, ki si dobro in srečno življenje predstavlja le v bratskem in enakopravnem sožitju vseh narodov na svetu, docela v smislu družbenih ciljev naše države pa tudi v smislu mnogih klasičnih ideologov alpinizma po svetu. •čr Nimam namena izčrpati tega vprašanja in dobro vem, da tega tudi ne zmorem. Prepuščam to debatam po naših AO in PD, rad pa bi pripomnil to, da j e ravno v tem športu kompas dvakrat potreben, t. j. tehnični in moralni. Moralni sestoji iz neke moralne teorije, ki ga a l p i n i s t i k a s a m a p o s e b i n i m a i n n e m o r e i m e t i (cf. dr. Jug), čeprav se ideologi posebno v inozemstvu trudijo, da bi planinstvu to vzdeli. Priznati moramo tudi, da smo se starejši vse premalo trudili, da bi dali jasne napotke, trdno moralno teorijo alpinizma, še bolj pa, da bi te napotke in teorijo z učinkovitimi prijemi presajali v duše mladih alpinistov. Pridiganja je hitro dovolj. V zanašanju na pravilnost naše družbene teorije, na dragocenost revolucionarnih pridobitev v planinski organizaciji in na moralno bogastvo, na vzgojno kapaciteto zgodovine naše revolucije smo mislili, da j e mladina iže s tem, da j o imamo, tudi vsa taka, kakor smo si j o želeli, pozabili pa smo, da nima naših izkušenj, ne družbenih, ne življenjskih in osebnih. Vzgojni proces smo prepuščali liniji, ki so jo črtale konference in površni članki, premalo pa srno dali na praktično delo med mladino. Če imamo pri roki opravičila, to položaja prav nič ne spreminja. Računati maramo tudi s psihologijo vsakega rodu, ki hoče nekaj ustvariti. Od nas terja pamet, da zmerom mislimo, kako se življenje nikoli ne ustavi, od mladih pa, da se ni z njihovim delom šele začelo. Dajmo mla,dini visoke alpinistične cilje (ne samo športno tehnične!), pa bomo morebiti lažje vzgajali visoke moralne kvalitete in alpinistično kulturno zavest. Ne mencajmo na mestu, ampak odprimo pota naprej. Samo tako bo zamrl plevel klubaštva, nečimrnosti, kritikastrstva, nevoščljivosti in vseh podobnih »cvetk zla«, ki se bohotijo med tistimi, ki imajo v sebi sile za vse kaj višjega, lepšega, pomembnejšega. Franc Konobelj-Slovenko: PARTIZANI NA JESENICAH (Ob ustanovitvi 'slovenskih brigad*) tab X X X I . divizije se je odločil, da bo z vso divizijo izvršil močno akcijo na Jesenice. Odločil se je, da bo divizija razbila tovarno in onemogočila nadaljnje delo v njej. Obveščevalci so imeli zbran že ves material, načelnik štaba že izdelane nadrobne načrte. Toda na ponovnem pretresanju tega vprašanja se je divizija odločila za manjšo, a vendar drzno akcijo. Rušenje tovarne bi terjalo preveč žrtev. Jesenice so težko dostopne, še težji pa je umik. Strmo pobočje Mežakle ni preveč primerno za premik s težkim orožjem. Divizija pa bi ga skoro brezpogojno morala uporabiti, da bi lahko akcijo uspešno izvršila. Sklenili smo, da izvrši Prešernova brigada mobilizacijo v delavskih taboriščih na Jesenicah tik ob vznožju Mežakle. S to akcijo bi bili osvobojeni tudi vsi ujetniki. Nemcem ni manjkalo delovne sile. Napolnili so taborišča z ljudmi iz vseh krajev Evrope. Jeseniška tovarna je postala skoro internacionalna. Vse si našel v taboriščih pod Mežaklo. Prignali so ujetnike iz Francije, Poljske in iz drugih okupiranih držav Evrope, pa tudi Slovencev je bilo precej v taborišču. Posebno so se jim zamerili Primorci. Ze Italijani so jih vključevali v vsemogoče delovne bataljone, ker so jih šteli za nezanesljive. Sedaj so se pa še oni znesli nad njimi, kot da bi bili prav oni krivi, da je kapitulirala »slavna« italijanska armada in tako zmešala za nekaj časa nemške račune. Nemci so okoli tovarne postavili močne straže. Werkschutzi so z velikimi, zdresiranimi psi pazili, da ne bi kdo pobegnil. Tudi za taborišče so Nemci dobro poskrbeli. Visoka žična ograja je vzibujala pravo grozo. Zeljno so ise ujetniki ozirali proti Karavankam ali proti Mežakli, kadar je bilo tam slišati pokanje pušk. Dobro so vedeli, da gozdovi skrivajo to, kar si oni najbolj želijo. V gozdovih so videli svobodo. In končno se jim je nasmehnila sreča . . . 16. julija leta 1944 j e dobila Prešernova brigada nalogo, da krene proti Gorenjski. 19. julija je preko Pokljuke in doline Radovne prispela na Mežaklo. Štab brigade je izdelal načrt za eno najdrznejših akcij na Gorenjskem. Odločil se je, da bo tega dne in preko noči izvršila brigada mobilizacijo v ujetniškem taborišču na Jesenicah. V tem času je živelo v taborišču približno 400 ujetnikov. Nihče od njih še slutil ni, kaj se pripravlja. * Ker smo članek sprejeli v drugi polovici septembra, ga priobčamo šele v tej številki. Op. uredn. Določene so bile zasede ina večjih prehodih Mežakle, v Radovni pa so bile postavljene zaščitne patrole, ki naj bi zavarovale prehod na Pokljuko in nazaj, obenem pa bi zaščitile brigadi hrbet, ko bi delovala na Jesenicah. V tem času na Jesenicah ni bilo ravno malo vojske, policije, žandarmerije in še Werkschutzev. Zato je bilo treba previdnosti. Poleg tega je bilo na Jesenicah še 36 protiavionskih baterij vseh vrst kalibrov. Vse to je bilo pripravljeno, da udari po onem, ki bi se drznil napasti Jesenice. Pred protiavionskimi baterijami še kurirji pod Stolom niso bili vami na prehodu po čistini nad Matičkovim Rovtom. Dostikrat jim je komaj uspelo uiti ostrim strelom, ki so jim sikali mimo glav. Tudi ponoči niso bili varni. Kolikokrat jih je nenadoma obsijal močan reflektor in v takih primerih se je bilo treba ali potuhniti ali pa čim hitreje Skočiti čez čistino! Tudi brigada j e danes stala pred istim problemom. Le malo prehodov je iz Mežakle, ki bi bili vso pot nevidni očem iz doline. Pot je bila v nočnem času še težja, .poleg tega pa je ves dan lil dež, ki ni nehal niti zvečer. Dolga pot in dež sta borce pošteno utrudila. Da bi akcija čimlbolj uspela, so bili poverjeni z nalogami tudi aktivisti in politični delavci jeseniškega okrožja. Tudi na tovarišice niso pozabili. Same so se želele udeležiti te akcije. Niso hotele zaostajati in prav danes so hotele pokazati, da tudi one nekaj zmorejo. Vsa brigada, razen zased v Radovni, j e bila že pripravljena nad Jesenicami. Nekaj patrol j e ostalo za zaščito tudi na Mežakli. Ura je šla že na enajsto in skoro pohiteti je bilo treba z zadnjimi povelji, da bi se akcija natančno ob določeni uri pričela. Začetek je bil določen na enajsto uro. Štab brigade j e vedel, da borcem lahko zaupa, zato se ni bal, da bi se akcija zakasnila. Tudi grupa, ki je prišla preko Poljan, j e bila že skoro na mestu. Isto pot je imela določeno tudi za povratek. Za njo je bila nevarna le železnica, po kateri je skoro vsako uro enkrat pribrzela derezina, dobro Obložena s peskom in železom. Borcem, ki si to noč niso želeli srečanja z njo, je bila le nevarna. Utegnila bi pokvariti potek akcije. Močne patrole so že odšle na določena mesta. Skupine pa, ki so bile določene za taborišče, so se z obeh strani previdno bližale. En sam strel bi lahko pokvaril vse. Povelje za pričetek je udarilo. Stražarji so presenečeni obstali, niti puške niso imeli časa vzeti v roke, ko so bili že razoroženi. V nekaj sekundah so bili zasedeni vsi izhodi in pričela se je mobilizacija. Francozi so bili kaj hitro pripravljeni za odhod. Le kovček jim je postajal premajhen. Vse preveč so hoteli vzeti s seboj. Čim bolj so jim posamezni partizani dopovedovali na svoj način, da jim bo hodilo to še odveč, manj so razumeli in prvi so se že odpravili s polnimi kovčki skozi vrata taborišča. Tudi Primorci so se vsi srečni pripravljali za odhod. Ura je bila že skoro pol ene. Nenadoma je zaropotalo iz železniškega mostu pod Mežaklo. Nemlška patrola je skoro neopazno prišla iz dobravske strani. Zaseda na mostu je udarila po njej. Pričel se je peklenski ples. Se vedno je bilo Skoro polovico mobilizirancev v taborišču. Skupina, ki je odšla že pred pol ure proti Poljanam, je bila dosti na boljšem; njena oborožitev je dopuščala presenečenja. Vsem se je čudno zdelo, kje je skupino srečala patrola in kako da ni prišlo do spopada. Vsa sreča je bila za skupino to, da je ni mogla doseči protiavionska baterija, ker je bil nasip, po katerem je tekla železnica, res zelo primerno zavetje za umik iz nevarnega območja. Štab brigade in aktivisti so pravilno ocenili situacijb, ko so sklepali, da Nemci ne bodo nasipa obstreljavali. Ta stran je ostala še vnaprej mirna. Skupina je prišla lepo in mirno na Poljane. Toda za skupino, ki je še Ostala v taborišču, se je začel pravi pekel. Streljanje, ki se je začelo iz vseh strani proti Mežakli, ni ponehalo do pol šestih zjutraj. Štab brigade in manjša skupina, ki je hotela priti čimprej na vrh, je imela namen priti po isti poti nazaj, kot je prišla, ostali večji del z mobiliziranci pa je imel namen priti dalje proti Hrušici, kjer naj bi zavil v hrib proti vrhu Mežakle. Protiavionske baterije so pričele svojo pesem in strigle po pobočju Mežakle po dolgem in počez. Skoro ni bilo več mesta, kjer bi bili varni pred izstrelki. Hitro se je bilo treba odločiti. In prišlo je povelje za takojšen umik v dolinico v pobočju Mežakle. Da bi bilo vse skupaj še bolj prijazno, je lil še dež ves čas kot za stavo; grmelo je in treskalo, kot bi se vsi peklenščki spravili nad brigado. Borci so bili premočeni do kože, pa tudi z mobiliziranci ni bilo dosti bolje. Borci, navajeni takega življenja, tudi to pot niso klonili. '• Ura je šla že na tri, toda ropotalo je še vedno; kazalec se j e pomaknil že na štiri in na pet, pokanje in streljanje pa še ni prenehalo. Toda za Karavankami ise je pričelo že rahlo svetlikati in treba se j e bilo odločiti. Za vsako ceno se j e bilo treba prebiti na vrh. Le preveliko veselje bi bilo za Nemce, če bi zajeli tako veliko skupino partizanov in mobilizirancev. Takoj se je bilo treba p o makniti še višje proti Hrušici, da bi bili čim manj dosegljivi protiavionskim topičem iz Jesenic. Začeli smo se umikati. Dolga kolona se je pomaknila proti jarku, ki se je vlekel skoro do vrha Mežakle, saj je njegov rob kolono dobro ščitil. Na pet metrov vsaksebi so se pomikali proti vrhu Mežakle. Kaj se je med tem časom zgodilo na vrhu? Tudi Bled in Bohinjska Bela sta morala med tem časom že nekaj ukreniti. Na Mežaklo drži prav lepa cesta, po kateri se da imenitno voziti z avtomobilom pa tudi z lažjimi tanki. Približno polovico jih je bilo že na vrhu, ko je nenadoma zagrmelo pod njimi. Krogle so udarjale mimo glav. Nemci so pritisnili za kolono in zaščitnica j e imela dovolj dela, da se jih jie ubranila. Zmuoeni mobiliziranci, ki so se (komaj še premikali, so v hipu dobili novih moči. Pognali so se proti vrhu. Zavedali so se, da gre za življenje. Borci, razdeljeni med mobiliziranci, so jih bodrili. Tudi aktivistke so se danes posebno dobro izkazale. Patrola, ki jo je štab bataljona odločil, da gre proti električnim drogovom je že po nekaj minutah padla v zasedo. To j e bilo tudi znamenje, da so Nemci do tega časa že prišli na vrh. Kot se je pozneje izkazalo, so prišli ob električnih drogovih skoro vzporedno s štabom brigade, ki se je le malo stran pomikala proti vrhu. Drug za drugega niso vedeli. Toda Nemci so jih prehiteli in počakali skupino, v kateri je bil tudi štab brigade, v zasedi. Le z veliko težavo jim je uspelo priti na vrh. Zal so pri tem štirje obležali. Nemci so med tem že prodirali proti robu, kjer je pravkar prihajala na vrh druga večja skupina. Vendar jim je uspelo izsiliti prehod na vrh. Nemci so prodrli tudi z gorjanske strani na Mežaklo in hoteli na vsak način zajeti vso brigado. Ni se jim posrečilo. Le nekaj mobilizirancev so ujeli, pa še od teh jih je nekaj pobegnilo, tako da je brigadi uspelo preko Mežakle, Radovne in Pokljuke prepeljati skoro vse mobilizirance. Po treh dneh se je brigada za kratek čas ustavila še na Jelovici. Nemci so besneli, da se jim je kaj takega zgodilo na Jesenicah, kjer je toliko vojske, žandarmerije in še Werkschutzev. Pride ti oela brigada in ti odpelje vse ujetnike! Klavrna poročila v »Karavanken Bote« so pričala, kako nemočni so Nemci, kjer imajo opravka z malo večjo partizansko edinico. Prešernova brigada pa je zopet enkrat pokazala, da je na Gorenjskem ona gospodar in da j e ni sile, ki bi ji preprečila izvršiti nameravano akcijo. Marijan Lipovšek: SEVERNA S T E N A FRDAMANIH POLIC a mizi pred menoj leži skica plezalne smeri. Z grušča na levi strani je začrtana, rahlo nagnjena proti desni na visoki vrh. Pripisani so nazivi raznih oblik pečevja: kamin — grapa — odlom — poč. Teh nekaj potez, teh nekaj črt skriva v sebi 10 ur velikega doživetja, borbe, kakor jo da le težka smer, in silne, globoke radosti vzpenjanja po samotni, strmi steni. Ko sem v lanskem letniku Pl. Vestnika čital Zupančičev članek o prvi ponovitvi te težke plezarije, se me je lotila želja, da bi opisal drugo ponovitev, ki sva jo 1. 1949 izvršila z Dušanom Prevorškom. Ta je imel tistikrat za seboji že lepo število težkih plezalnih tur. Bil je v odlični formi in tudi sicer je treniral mnogo lahke atletike. Bil je gibčen, prožen in zadosti močan. Čeprav sem prejšnja leta podcenjeval primerno pripravo za strmo-alpinistiko in se zanašal le na duha, ki daje telesu neslutenih moči in zagona, sem se tokrat vendar zavedal, kako važno je, da j e vsaj eden od naju pri moči. . Pa tudi sebe nisem podcenjeval. Bil sem sicer precej starejši od Dušana, a stalna hoja po gorah mi je ohranila dosti spretnosti, tako da se nisem posebno bal preskušnje, ki naju je čakala. Pot pod Srce pozna vsak plezalec. Ko sva zgodaj zjutraj stopala po njej, so mi prihajala v misel minula leta, ko sem tolikokrat hodil po tem strmem gozdu. Ne bi rekel, da sem občutil kako posebno razliko v telesnem počutju. Toda življenje, ki je teklo preko nas, nas je ogrevalo s svojimi žarki kakor sonce dozorevajoče polje. Kar žanjemo v sebi, žanjemo iz življenja, iz tegob še mnogo bolj kakor iz radosti. In hoja po gorah postaja vedno lepša, ker nosim v sebi vedno več umevanja zanje. Srce, ki želi vedno v višave, se mora mnogokrat odpovedati svojim željam. Toliko bolj pa ljubimo gorski svet in razumevati, čutiti začenjamo, zakaj je mož pri štiridesetih letih alpinist v najboljši dobi; in če si je ohranil telesno svežost, sposoben delati najlepše ture, ki največ povedo, največ dajo. Pod Zeleno glavo sva prečila nasutine, deloma porasle z nizkimi listavci, više gori z borovjem. Strm grušč naju je privedel v kot pod steno, kjer se melišče zaje najvišje gori pod. grapo med Špikom in Frdamanimi policami. Nekaj metrov niže je vstop, neizrazit in strm. Čez skoraj navpične stope prilezeš do viseče, ozke police, ki drži na desno. Ker si tesno nad gruščem in šele v začetku plezarije, ni nič posebno hudega. Vendar sva že tu našla v polico zabit rjav, zvit in upognjen klin. Polička se na desnem koncu dvigne v travnat, navpičen žlebič, ki ima nekaj trdnih in gladkih skalnatih reber. Čeznje prilezeš na zasilno stojišče. Tu se pa že začno težika mesta. Prestopiti je namreč treba čez navpičen, kaminast žleb v njegovo desno steno, ki je rebra- sta, z neznatnimi oprimki. Nekam široko se razkoračiš na zasilne stope. Pod teboj pada kamin navpično kakih 30 metrov globoko v dno. Potem pa za jahaš eno izmed reber in se prekobališ na drugega. Tako nekako sva prišla tu čez in priznati moram, da me je težava malo osupnila. Od spodaj, od koder zlahka pregledaš to mesto, še daleč ni videti tako težko. Prešla sva oba hkrati na lažji svet, na široko gredo, ki drži do skalnate grape na desni. Raimund Schinko, eden od obeh prvih plezalcev v tej steni (drugi je bil Bischofsberger), je popisal smer, rekoč, da se giblje »v območju grape«. Treba pa je reči, da je to kaj nedoločno povedano. Grap je v steni več. Tista glavna, globoka, ki deli steno Frdamanih polic med dvema vrhovoma v dve polovici, je le zgoraj popolnoma jasno oblikovana. Niže doli se razbije v več manjših, sekundarnih, razen tega se ponekod izgubi v navpičnih stenah, tako da ji je težko slediti. Morda bi se dalo ob dežju dobro videti, kod teko glavni hudourniki čez steno. No, plezalec se za tako preskušnjo lepo zahvali. Ob tej skalnati grapi trde in žive kamenine sva plezala po levem robu navzgor. Nisva torej šla vanjo, ker je naravna smer ob njej. Spominjam se težkega mesta, navpične gladke pokline, ki j o moraš zmagati, preden prideš v peščen kot. Od tam sva plezala malo na desno po naloženih skladih strmo navzgor in po malo lažjem svetu, še vedno tik ob grapi, pod izrazit, rumen odlom pokvečene trapecaste oblike. Še od spodaj, od začetka grape, je videti tod pošastno in neprehodno. Ko si pa zgoraj, je lažje. Po ozki, sipasti polici sva šla desno pod odlomom in prišla pod poč, ki jo tvori trdna plošča s steno. Poč j e strma in težka. Iz nje moraš desno v čisto odprto, težavno steno, kjer sva našla zabite kline, nato pa se prekobališ na trdno, ravno pečino zgornje grape, ki je v dnu, kamor prilezeš, lepo položna. Vroče sonce je sijalo. Bila j e deseta ura dopoldne. Te težke stene v Martuljku imajo — razen Široke peči — to lastnost, da je dopoldne zelo vroče v njih, popoldne pa neverjetno hladno. Tak je predvsem Špik, ,le malo boljše so Frdamane police, kjer popoldansko sonce bolj obseva izpostavljene pomole in raze. Sedela sva na skalah in se oddihavala. Divje stene Siljice, Rušice in Rigljice so nama strmele z druge strani krnice nasproti. Z vrhov se je poganjal divji graben na jug in zahod. Senožeti v Karavankah so prijazno mežikale, vabeče, kakor zmeraj. Počitek v tišini stene! Iz te druge grape se dviga desno navpičen, nekaj metrov visok prag. Za zdaj je tod edini možni prehod, dokler kak mlajši »kavelj« ne najde boljšega, drznejšega ali pa tudi morebiti lažjega. Pod vrhom praga sta zabita dva klina. Ker je spodaj dovolj široka grapa, pasti daleč ne moreš, čez je pa tudi precej težko priti. Dušan je stopil v zanko, potegnil sem ga kvišku, nato se j e pognal čez rob. Mene je moral revež nerodno čez vleči, ker mi je vrv iravno pod robom, kjer j e najtežje, skoraj snela očala, nakar sem seveda izpustil prijem in hitro prijel za meni neobhodno pripravo. Dušan me je tu dobesedno držal na rokah. K sreči j e stojišče malo više v žlebastem kotu odlično. Nad pragom sva premišljala, kod dalje. Naravnost gori je bilo videti kaj vabljivo. Nekaki zeleni pragovi so obetali prijetna sedišča, glavna grapa se je nad njimi lomila v gladke stene, a zdelo se je, da jo sekajo police. Vendar je Dušan silil v desno in ker sem mu zaupal, sem pristal na to. Pozneje sva videla, da je imel prav. Pred plezanjem mu je namreč Krušic z Jesenic dal natančen opis smeri in Dušan ga je natanko preštudiral. Do rdeče votline ni bilo težko, samo nevarno zaradi strmega in krušljivega pečevja, kjer se nisva mogla varovati, temveč prosto plezati. Iz votline j e na desno čez strmo stopnjo zelo slična pleza kakor spodaj pod drugo grapo. Tudi tu je bilo zabitih nekaj klinov. Tako težkih, izpostavljenih mest je malo v smereh te težavnostne stopnje. Prišla sva na lahek svet in se zavalila na borovje. Težki del stene je bil za nama, a ne najkrajši. Stena je namreč visoka približno toliko kakor Špikova. Če so Frdamane police za 200 m nižje, se pa tudi najmanj 200 metrov niže že začne težka, resna plezarija, pravzaprav že takoj pri vstopu. Ko sva plezala iz dna že dobri dve uri, sva bila komaj v višini Zelene glave, ki jo ves čas gledaš od strani. To menda dovolj pove. Kjer sva počivala, se stena nekoliko položi. Po policah in strmem pečevju, ki se je izoblikovalo v ploščato steno, sva lezla levo navkreber proti črnemu, spodaj travnatemu žlebu. Konec tega je težka navpična poklina. Nad njo sva krenila levo na rušnato glavo in s tem dospela na desni (orografsko levi) breg glavne zgornje grape Tod sva našla ostanek od ognja, ki so ga kurili Jeseničani pri svojem bivaku. Ko sva nadaljevala svojo strmo pot, je začel Dušan tožiti, da sva zašla v smeri. Vendar sem upal, da bova srečno izplezala, saj kljub strašni krušljivosti ni bilo posebno težko. Nad grapo sva namreč prečila navzgor v nekak žleb pod gladkim, temnim prevesnim pasom, ki se vleče vprek čez steno, in tik pod tem našla lepo, dovolj široko, a izpostavljeno polico, kjer sva prečila pod desni konec izrazite, ogromne nagnjene plošče, ki se zlasti v popoldanskih urah pokaže v dolino kakor veličastna streha nad prepadi. V dvojnih, zavitih prevesah se stena pogreza pod njo v melišča. Čez to streho plezanje ni preveč težko, je pa zelo izpostavljeno. Razčlenjenost skale j e bolj pičla in vsak trenutek se je treba zanesti na čut ravnotežja na slabih oporah, č e bi bila naklonina te čudovite plošče večja, bi bil to pač skrajno težak problem. Gornji rob strehe, ki poteka ob višji steni nad njo, ne nudi nobenih varnih žlebov ali poklin. Treba je na krajni levi razič, ki ga tvori najvišji del strehe in kjer se v vrtoglavi višini lahko usidraš. Od tod gre smer prvih plezalcev nekam v desno, najbrž pa že prej, še pred koncem strehe, naravnost navzgor v pečevje, dasi nama to ni bilo čisto razumljivo. Pač pa sva uvidela, da je bolj »moderno«, v smislu direttissime. S tem pa sta bila prva plezalca prikrajšana za prekrasno plezo po razu, ki se dviga kakor kak velikanski zmajev greben ob globoki grapi. Z roba strehe sva prečila — podobno kakor spodaj iz jeseniškega bivaka — po rdečem skalovju pod prvi stolp, kjer se pravi raz šele prične. Namesto naravnost navzgor plezaš — vedno skrajno izpostavljeno in nikjer l a h k o — na naložene skale levo pod stolpom nad grapo. Tu sva se počutila kakor v kakem orlovem gnezdu, kakor si ga pač v domišljiji predstavljava. To »orlovo gnezdo« je namreč kup skal, ki na nek čuden način vise nad grapo, je pa toliko prostoren, da sva zmetala s sebe vso opremo, si popravila srajci, ki sta zlezli visoko čez pas od večnega stegovanja z rokami, in se malo odpočila. S tega počivališča moraš ne ravno lahko v steno stolpa, ob previsnem žlebu desno in potem nadenj naravnost v škrbino. Ko sva prilezla do tu, sem žalostno ugotovil, da leži moje kladivo spodaj v »orlovem gnezdu«. Ponj nisem šel. Upala sva, da ne bo treba več zabijati klinov. Pa sva se zmotila. P o strmem razu navzgor gre smer v škrbino pod rumenim odlomi j enim rogljem. Jeseničani so plezali naravnost čezenj. Čast jim! Videti je bil tako neprijazen, krušljiv in navpičen, da sva šla raje v levo nad prepad in na strani grape po navpičnem kaminu obplezala to rumeno nevarnost. Tudi v kaminu ni 'bilo lahko. Previsen vstop v kamin je Dušan odlično zmagal, žal pa sva pustila tu kake tri kline, v darilo zanamcem, ki bodo manj pozabljivi kakor jaz in bodo imeli dovolj kladivov v rezervi. Pozneje sva izvedela, da so Jeseničani porabili v rumenem odlomu precej klinov. Nisva se zmotila, ko sva se mu izognila. Naravna in direktna smer pa drži seveda naravnost čezenj. Iz škrbine za tem rumenim stolpom sva lezla, še vedno izpostavljeno, a vedno laže po razu, deloma ob njem in končno priplezala do skalovitega vrha. Ura je bila okrog štirih popoldne. Lepo, zlato sonce, kakor ga pozna samo avgust, j e sijalo na gore. Beli, kopasti oblaki so se grrnadili ponekod nad vrhovi. Stena, težka in prevesna, povsod pa silno strma, je bila za nama. Daleč, daleč spodaj je bežala v senci krnica Pod Srcem, s prijaznimi meliišči in žametnimi gozdovi. H kraju je šlo doživetje, ki je bilo enkratno v življenju. Prehod z vrha na Spikovo pot sva precej časa iskala, ker sva šla po rušnatem pobočju prenizko. Treba je z vrha le nekoliko navzdol, nato levo čez travnat greben, ki strmo pada. Na drugi strani grebenčka sva šla čez lahko skrotje in travo po ovčjih in kozjih stezah na mel. Kakšen pa je sestop z levega — vzhodnega — vrha Frdamanih polic, nisva videla. Najbrž pripelje prav tja, kjer sva midva prišla na grušč. Bil sem prepričan, da drži na vrh Frdamanih polic izpod Špika markirana pot, pa je vsaj midva nisva našla. V širokem loku sva obšla debeli grušč in stopila na Špikovo pot ravno tam, kjer nehajo macesni in zelenje. Nato sva se vdala v usodo in se zaprašila navzdol. Ta strma pot nama je bila navzdol grede kaj malo ljuba. Po vsej precej izdatni telovadbi v steni je nekam odveč koracati po vroči, trdi in zelo strmi stezi navzdol. Zato sva jo pretekla, da je je bilo prej konec. V dnu sva se vrgla v Pišenco. Kaj kmalu sva bila ohlajena v ledeno mrzli vodi. V mraku sva bila v Jasni, kjer sva se še enkrat skopala, nato pa v Kranjsko goro, kjer sva se ločila. Dušan je šel spat v šotor k nekemu znancu, jaz pa peš v Gozd, kjer sem tačas stanoval. Težavnostno stopnjo preplezane smeri je težko določiti. Zgornji del je brez dvoma lažji kakor smer Debelakove v Špiku, zato pa je spodnji v detajlih težji. Pokrajinsko je krasna zgornja polovica stene, posebno od strehe dalje. Oceniti bi se dala s peto težavnostno stopnjo, ki ponekod meji na šesto. Ni to stena, ki bi, kakor Travnikova, ali tudi zgornji del Spikove, v nepopustljivi napetosti in težavnosti terena zahtevala skrajni napor. Smer po njej pa je odlično izpeljana in zlasti z varianto Jeseničanov ena od najlepših težkih smeri v naših gorah. Janez Dolenc: ZADNJA POT NA BLEGOŠ Planine sončne, ve moj raj, jaz tudi ločim se sedaiji! S. Gregorčič loveka vežejo na kraj, kjer se je rodil in preživel svojo mladost, nevidne, a močne vezi, katerih ni lahko pretrgati. In če je ta kraj gora, svet zase, prečudna bit z vedno spreminjajočim se obrazom: zdaj prijazno vabeča in smehljajoča se v soncu, zdaj pošastna v gromu in viharju, zdaj veličastno, resno odmaknjena, s prezirom in neko vzvišenostjo zroča na naše bedno pehanje — tedaj so vezi še čvrstejše, še prisrčnejše. Kako težko se gorjanec odtrga od grude, čeprav mu je dokaj skopa rednica in bi drugod lažje in bolje živel! V tujini postane žrtev hrepenenja, podnevi v mislih in ponoči v sanjah se vrača v domači svet. Ko sem spoznal Gošarjevega Tinača, človeka, ki je svojih 80 let preživel kot lovec in drvar v Blegošu, in njegovo silno ljubezen, pravcato strast do te gore, sem bil prepričan, da bi Tinač, odtrgan od Blegoša, usahnil kakor dojenček, odtrgan od materinih prsi. Gora mu je bila res prava mati, hranila ga je in učila. Ni ga natrpala s kakšno papirnato filozofijo (Tinač ni znal niti brati niti pisati), a mu je na široko,odprla knjigo prirode, da iz nje vsrka najgloblja spoznanja. Tršata postava, visoko čelo, oster, prodirljiv pogled, lep orlovski nos, kratka, osivela brada — to je bil prvi vtis. Prava njegova cena se je pa razodela šele v njegovi zdravi, na življenjskih izkušnjah njega in njegovih prednikov zgrajeni miselnosti in življenjski presoji. Posebno je privlačevala prijetna mehkost in možata trdost, ki se je smiselno prelivala v njegovem govoru. Nepozaben mi bo prelepi ton in jedrnata stava besed njegove pristne poljanščine. Leta so mu naprtila nekaj naduhe in slabosti v nogah. Nekaj let že ni več zahajal v Blegoš. Ko pa si je osmi križ naložil na pleča, ga je prijelo, da bi šel še enkrat. . . zadnjič, po slovo . . . Zelo ga je razveselilo, ko sem se mu ponudil za spremljevalca. »Bo krajši čas in da boš imel kaj pisati v tiste tvoje ,popirje'!« Ko sedaj to pišem v tiste svoje papirje, je preteklo ravno pet let od te nepozabne poti. Preteklo pa je tudi dva meseca, ko je Gošarjev Tinač dokončal svojo pot in legel k pokoju v vznožju svojega, Blegoša. Tako sva v zgodnjem julijskem jutru lovila stopinje po strmi, slabo uhojeni stezi, ki drži, od Tinačeve gostaške bajte do kolovozne poti proti Gorenji Zetini. Bledi soj za Mladim vrhom je le počasi trgal svet okrog naju iz mračnega objema noči. Redke, drobne zvezde so napovedovale stanovitno vreme. Tinač je s svojimi daljnovidnimi očmi hitro poiskal nekaj ozvezdij, ki si jih je zapomnil od1 svoje matere. Vselej sta poiskala ozvezdje Šmarnega križa. Pogled nanj pred spanjem menda prežene hude sanje . . . Tu je Tinačevo modrovanje pretrgala huda zasopljenost, le pridušeno in pretrgano godrnjanje nad slabo vidljivo strmo stezo in nad svojo nadušno nadlogo je še zmogel. K sreči sva kmalu dosegla zložno pot, ki se vije skozi vas proti Kalu. Žetinci daleč naokrog slove po svoji skrbi za dobra pota. Tudi ta je bila posuta z debelim peskom, videti je bilo tudi, da po vsaki nevihti skrbno očistijo globoke krepake, da jim voda ne zanaša peska na travnike in njive. —-Za hip sva postala, »da pride sapa za nama«, in prisluhnila. Prekipevajoče čičirikanje vsenaokrog je preglašalo bučanje slapa, ki se je više gori za temnim smrečjem spuščal čez Ransko peč. Vas je bila še v globokem snu, niti najpridnejši petelini se še niso bili oglasili. Med uspavajoče, enakomerno naraščajoče in pojemajoče škrobotanje vode pri vaškem koritu se je pomešalo hrestenje peska pod najinimi nogami. Okna hiš so grozljivo zrla v jutranji somrak. Nekdaj polna cvetja nageljev in zimzelena, so sedaj zijala prazna, kakor da je v trnovi bridkosti vojske zamrl smisel za rože in lepoto. Navsezadnje sva pa le opazila lep, daleč doli padajoč nagelj iz okna neke kamrice. Torej le še ni zamrla ljubezen do rož! Tinač mi je pričel razgrinjati pisano podobo vaškega življenja iz časov, ko je on fantoval. Kako živo je bilo nekdaj ob košnji na vasi! Koscev od blizu in daleč je kar mrgolelo. Po večerji so se zbrali sredi vasi, ubrano zapeli, da so prisluhnila in se vznemirila dekliška srca. Nato so se veselo vriskajoč razšli po vasi, tiho prislanjali lestve in še tiše, a vendar dovolj glasno trkljali na okna kamric . . . Tinač se je tako razživel ob spominih na vasovanje, da je začel brundati v svojo osivelo brado tisto: Po cesti pa pride en jagerček mlad in Katrci začel je tak antvrh dajat: »Katrca, vstani gor, priižgi mi luč, da boš vid'la kak' svetla je noč!« Končno je še pozabavljal, da takih gliasov in pesmi danes mladi ne spravijo več skupaj, kaj še, da bi znali tako zavriskati, kakor se je vriskalo nekdaj: odjeknilo je v Gori, se odbilo od Mladega vrha, se zaletelo v Koprivnik in se čez dolgo, dolgo časa porazgubilo v blegošfcih gmajnah . . . Romantika preteklosti! Oporekal sem mu, da je skoraj zmerom tako, da človek vidi preteklost v lepši luči, kakor je v resnici bila, zlasti pa še svoja mlada leta. Vendar nam ne kaže preveč gledati nazaj, da ne pademo naprej. , Na razpotju za vasjo sva zavila na levo, pot je naju peljala za dolgo, po vsem pogorju znano Mrkuševo njivo. Z voli so nekdaj mogli zora ti le šest brazd na dan, tako dolga je bila,. Odkar se je pa gruntarska baharija nekoliko unesla, je ne orjejo več scela. Razkosali so jo. Pot je zložna, vendar sem brzdal svoje korake, da me je starec lahko dohajal in da se je mogel kljub nadušnosti pogovarjati. Govoril mi je o sebi. Pokazal je na Gošarjevo bajto, čepečo na Blegoševem vznožju. »Tam sem se rodil in komaj sem se zavedel, sem že moral pasti ovce in koze po BlegošU. Pasel sem rad. Šestnajst let star sem prvič ustrelil divjega zajca; še oče, kateremu sem tu in tam izmaknil pihalnik, ni dolgo vedel za mojo lovsko strast. Kasneje, ko sem dobil lovske pravice, sem neštetokrat križem kražem prehodil Blegoš. Večkrat sem prenočeval pod jelko na Malem Blegošu, ko sem čakal na petelina. Prenekatero majsko jutro sem jih kar po osem slišal klepati, večkrat sem po dva odstrelil, tudi brez privoljenja zakupnika. Drugi dan sem jih nesel v Železnike, kjer so jih plačevali po 3 ali 4 goldinarje, kar je bil takrat že lep denar. — Večino življenja sem drvaril po Blegošu in drugod, hodil sem tudi kot kosec in mlatič v dnino. Pozimi, posebno sedaj na stara leta, pletem koše, poberače, čajne, slamnice in sejalnice.« Preko Kala je vel hladen vetrič od snežnikov, za katerimi je vstajal rožni svit. Ko sem natočil čutaro pri studencu, sva jo ubrala kar po vojaški cesti, da bi starec laže zmogel vzpon. Cesta pripelje na Blegoševo Prvo ravan, od koder je vojaštvo bivše Jugoslavije napeljalo vzpenjačo na Blegošev vrh. Ob bližaj očem se razpadu predaprilske Jugoslavije si je bil Blegoš nadel strogo lice bojnega boga Marsa. Zelezobeton, strelski jarki, bodeča žica so oskrunili deviško krasoto gore. Ogromno cementa in jekla so zabili v neštete bunkerje, posejane po vsem Blegoševem pobočju. Plešo mu j e obrobljal cel venec globokih kavern. Gorska cesta je presekala strme črti, tovorni avtomobili so noč in dan dovažali gradbeni in vojni material na Kal in na Prvo ravan. Od slednje ga je prenašala na vrh vzpenjača, drugod po pobočju pa so ga raznašali ožuljeni in zgarani »magarci«, mule in vojaki. Hrumenje drobilcev kamenja in kletvice vojakov so skrunile slovesno tišino med stoletnimi drevesi velikani... Proslula Rupnikova linija! Koliko znoja, žuljev in denarja, »ker tako je velel domovine ukaz«. In če človek pomisli, da je bilo do nadrobnosti vse izdano sovražniku, mu mora vzkipeti žolč. Tudi mojemu sopotniku je. , V zimah, s snegom bogatih, se spuščajo snežni plazovi, rujejo drevje, lomijo kamenje in vse vlečejo s seboj po »dolinah« navzdol. »Doline« pravijo zajedam v pobočju Blegoša, zaradi katerih je vzhodna stran iz daljave videti kakor raztegnjena harmonika. Tinač mi je po vrsti naštel zanimiva imena teh dolin, katerih mlajši ne znajo več imenovati in ločiti. Zato naj jih tu zapišemo in otmemo pozabi. Z vrha zroč vidimo na desno od1 Leskovškega Kala po vrsti: Piano, Ješprenčkovo, Jakobovo, Babjo, Drsano, Andrejačevo, Gošarjevo, Tepetličevo, Korenovo, Ožbirjevo, Jelovško, Hobatovo, Javorjevo dolino in kot zadnjo še Črno mlako. Pod cesto stoji mogočna Debela peč, blizu nad cesto pa skromnejša Mala peč. S ceste naju je zapeljala stezica na vrh Debele peči, od koder je kar nekam vrtoglav razgled. V meglenem ginečem somraku globoko spodaj so se prebujale vasi. Sestopila sva k cesti, ki se še nekaj časa vleče preko »dolin« in grebenov. Na Prvi ravni je ceste konec, odprl se je nama razgled na gozdnato leskovško stran. Bivšo mejo j e ostro označevala široka gozdna poseka. V globini je ljubka Leskovica kakor kup igračk. Zavila sva desno in se začela vzpenjati po poseki, napravljeni zaradi vzpenjače. O tej pa skoraj ni bilo več sledu. Jeklene vrvi in drobnarijo so raznesli ljudje, težje dele je pa odpeljal okupator. Zdanilo se je docela, med drevesnimi orjaki so se kosali ptiči, kdo bo nama lepše zapel1 svoj jutranji pozdrav. Hodila sva počasi, a pleša se je nama vendar vztrajno bližala. Dosegla sva jo, jo večkrat' cikcakasto prečkala in ko sva stopila na sam vrh, se je po naključju mlado sonce ravno tedaj motalo izza Grintovca. Za trenutek je žareči hlebec presekala konica Ojstrice, toda kmalu se je scelil, se s pomlajeno močjo dvignil, žarko poljubil plešo starega Blegoša in dvoje človeških bitij na njej': poslavljajočega se starca in radovednega mladeniča. Po severovzhodnem pobočju je žažarel krvavi slap h u d i č e l . . . Uživala sva za čuda lep razgled,- čeprav že več dni ni bilo plohe, da bi bila oprala ozračje. Nizko sonce je ostro, senčilo robato južno stran Ratitovca in Črne prsti. Za usločenim hrbtom Porezna se je v oddaljenih italijanskih Alpah kakor nitka tenko razločevala na cik cak vsekana cesta v kamenite stene: Na Triglav se je obešal oblak, katerega je jutranja sapa polagoma trgala in razganjala. Hribe in grape primorske strani je zaključeval raztegnjeni masiv Trnovskega gozda. Pod nama so se hitro krčile sence in meglena jezerca so hitro sahnila v jarkem svitu. Za Lubnikom se je zableščalo sotočje Sore in Save. Zaradi ostrega vetra, ki je pretresal starčeve kosti, sva se usedla na zatišni kraj, ki mu pravijo Robč. V okrepčilo sem mu ponudil žepno stekleriko z močnim domačim češnjevim žganjem. Njegov pogled mi je odgovoril, da bi mu z ničemer ne mogel bolje ustreči. Menda bo držalo, kar sem nekje bral, da je gorjancem od Švice preko Tirolske do nas v krvi lovska strast in tobakarjenje, nad vse pa cenijo požirek dobrega žganja. Načela sva pogovor o njegovi najljubši stvari: o lovu in zverjadi. Nekoliko ganjeno je spregovoril, medtem ko so njegove sicer stroge oči ljubko in mehko objemale globeli in gore okrog naju. »Lemoj ti, marsikaj1 sem slišal praviti iz časov, ko so po teh krajih in gorah še živeli medvedje in volkovi in bili ljudem v velik strah in škodo. Ljudje so kopali velike jame, jih lepo prekrili in nastavili mrhovino. V dno so zabili kole, jih naostrili, da se je nanje nataknila ujeta zver. Na Brdu in na Prehodih se še slede take jame. Zverino so kasneje zasledovali tudi s puško, kot tak je zaslovel posebno lovec Goiešnik izpod Malenskega vrha. Ta je bil sklenil počakati medvedo, ki je napadala čredo in celo pastirja v Blegošu. K Ožbirju jie prišla pri belem dnevu v kozolec oves smukat. Sklepali so, da mora imeti nekje mladiče, ker je bila tako predrzna. Goiešnik je najel goniče, nabasal puško na kresilo in šli so pod Kozji hrbet v Blegošu. On je splezal na bukov trš in naperil puško na stezo, po kateri naj bi goniči prignali kosmato zverino. Ti so jo s kamenjem pregnali iz brloga in jo res pripodili po tej stezi. Junak na tršu se je pokrižal: »Bog in sveti križ božji!« in sprožil v medvedo. Ona je pa hlačala kar naprej, kakor da ni nič. Prihiteli so goniči. »Ali si jo ustrelil?« »Če me bog ni ,štrafal', tak sem jo!« Res se je poznala krvava sled, zato je nekdo pohitel po psa k Izgorcu. Kmalu so jo izsledili, zvrnjeno v potočku, z iztegnjenimi šapami. Previdno je Goiešnik odsekal dolgo lato in jo iz varne razdalje podrezal. Ni se ganila — zadeta je bila naravnost v srce, kar je zelo povečalo ugled in ponos lovca Golešnika. V brlogu so pa našli dva srčkana medvediča. Goiešnik ju je naložil v prtovni koš in ju odnesel prav v Ljubljano. Bilo je ravno kongresno leto 1821, ko so bih zbrani v Ljubljani kralji in cesarji. Debelo ga je gledala gospoda, ko je prištorkljal s košem. Ko pa je povedal, kaj ima v njem, j e smel stopiti pred najvišje imenitnike, ki so z veseljem sprejeli njegov plen. Pohvalili so ga za junaštvo in ga bogato obdarili. Oba medvediča j e dobila v dar ruska carica Katarina, ki je bila vsa srečna, ko sta medvediča lazila za njo in jo cukala za krilo. Zadnjega medveda v Blegošu je kasneje ustrelil kmet Rovišar iz Dolenje Ravni. Čeprav medved še ni bil dorasel, je obstreljen dobil tako moč, da je pulil debelo bukovo fratje okrog sebe. Rovišar mu je komaj utekel!« »Se sreča zanj«, sem pripomnil, »da mu ni prišel v kremplje, kar se je primerilo drznemu Antonu Tožbarju, ki je bil ustrelil zadnjega medveda v Trenti. Bral sem, da mu je kosmatinec odčesnil spodnjo čeljust in se j e moral potem vse življenje hraniti s samimi tekočinami.« »No, zverina je pač zverina in dela po svoji zverinski pameti. A primerilo se j e bilo, da je volkulja s svojimi mladiči rešila grunt prezadolženemu kmetu Podblegošniku, ki j e imel priti na boben. Po naključju pa j e našel pod Debelo pečjo v Blegošu šest mladih volčičev. Ko jih je basal v nedri za srajco, j e slišal kako volkulja lovi in davi ovce na Vrtačah. Ker j e vedel, da se bo kmalu vrnila s plenom, se je podvizal in jo čez drn in strn cvrl domov, da ga ne bi dohitela razgadena volkulja. Plen je nesel gosposki v Loko, za vsakega volčiča so mu dali deset goldinarjev, kar je zneslo skupaj za tiste čase velik denar. Z njim je začasno potolažil upnike, si opomogel in dom je bil rešen!« Čas je bežal, oglašati se je pričela lakota, v gorah še bolj nepremagljiva. Okrepčal sem se in se napil studenčnice s Kala, Tinač j e pa odločno odklonil vsako jed, dolgo in skrbno j e basal pipo (6 dVoglavih orlov je z biserno matico na njej umetno vdelanih) in jo zadovoljno puhal. Na moja opozorila, da mu bodo pri povratku pošle moči, ker nič ne je, je smeje se pokazal vrsto trdnih, rumenih zob: »Še bolj prav, bom pa kar na Blegošu ostal. Tu se bo bolje slišalo, ko bodo trobili k sodnemu dnevu!« Ze prej se j e čulo cingljanje zvoncev iz gmajne pod Leskovškim Kalom, ki se je močno .zarasla, odkar več ne trebijo planine. Sedaj je pa pasoča se živina prišla že na plan in se je počasi pomikala naprej proti vrhu, katerega menda doseže okrog poldneva. Na njem nato nekaj ur leže prežvekuje, potem se pase navzdol proti gmajni, do noči jo doseže in v njej prenočuje. Naštela sva okrog 80 iživali, vse lahke bohinjske sorte; na pašo dajejo predvsem mlado in Jalovo živino iz Leskovice in Davče. Juničice in bikci so bezljali okrog in trgali čredo, pastirja pa ni bilo od nikoder, da bi jih krotil. Sonce je prigrevalo, zleknil sem' se. Šumenje gozdov in potokov je godlo uspavanko, misli so se mi razpredale v blažen, nejasen sen... Zdramilo me je močno izvončkljanje kravjega zvonca. Čreda je bila že blizu, dve postovki sta se preletavali in prevešali nad njo. Starina je sedel kakor prej zraven mene, še vedno je ožemal pipo in zakajal čisto modrino nad nama. Ko sem se usedel, je vzel pipo iz ust in mi pokazal razvaline Zablegošarjeve domačije na severozahodnem pobočju. Požgali so jo bili nemški fašisti in njihovi pajdaši v zgodnji pomladi leta 1945, ko so skušali obkoliti in uničiti IX. korpus. t »To so ti bili postrežni ljudje pri Zablegošarju,« je dejal. »Pri hiši se je zmerom redilo veliko živine in koz, tudi žitni pridelek je bil dober, ker so dobro obdelali. Kogar je pot zanesla mimo, so ga prijazno povabili noter, postavili preden j latvico kislega mleka s smetano po vrhu in pa hleb črnega kruha. Ker partizanom niso odrekali te gostoljubnosti, so Nemci ljudi postrelili in poslopja požgali. Ker nimajo sorodnikov, se po vojni nihče ni zavzel za obnovo in tako še vedno stoji osmo j eni, črni spomenik na črne, težke dni.« V Leskovici je odbilo deset, vstala sva in pretegnila od sedenja in leže otrple ude. Iz Robčevega zatišja sva stopila še enkrat na vrh in zasenčila oči z dlanmi. Na severu so se bila belo razžarela ogromna prisojna melišča Košute, na nasprotnem koncu se je visoko vzpel Snežnik, češ, pogledati moram na naše morje, na naše Primorje, po katerem stegajo tujci roko. In tam na vzhodu — zaradi nižinskih sopar komaji opazni Kum, vladar Zasavja. Ko bi ti mogel videti, kako lep je obsoški Krn ravno na nasprotni strani horizonta! Med temi vršaci pa je razprostran prelepi vrt, ljuba rodna žemljica, vsa nasmejana v soncu. Sestopala sva po strmi stezi mimo Zetinskih robov. Tinač se je venomer ustavljal in mi kazal, kje je prvič našel prelepi »edlbajs«, kje je streljal gamsa, kje ga j e zatekla huda ura . . . Ob slovesu so mu znova oživeli potopljeni spomini, A na hudo nerodni stezi sva morala paziti na vsak korak in kmalu sva oba utihnila. Med orjaškimi visokimi jelkami niže doli pa se je starcu spet razvezal jezik. Nemalo j e gotovo k temu pripomogla steklenka, s katero sem mu olajšal slovo. »Ali jih vidiš1, te rogomentne jelke! Take-le (tudi debelejše so rasle tu nekdaj) si je vsak, ki je na Poljanskem in Selškem postavljal novo hišo, šel odsekat v Blegoš za stropne trame. Tram je bilo treba plosko potesati, izrezljati robove in vrezati letnico. Drugod ni bilo najti dovolj debelega lesa iza tak tram. Tudi za stenske palice (za strepanje lanenih štren) so podirali jelke v Blegošu, ker je zanje bil potreben zelo lepo in gosto rasel les. Odklali so nekaj dog od podrtega drevesa, ostalo so pa pustili, da je segnilo.« Pripovedoval mi je še o bojih za posest Blegoša. Pred sto leti je bil državna last (kakor jie tudi sedaj!). Les ni imel nobene vrednosti, ker j e bil preveč odročen, zato je država svet in les ponujala v last proti plačilu neznatne zemljarine. Sčasoma sta si severno, lesa najbogatejšo stran prilastila dva bogataša iz Železnikov Tonček in Čečka. Vsa vzhodna stran pa je bila na ponudbo Zetincem za letnih 60 goldinarjev davka. Za ureditev te zadeve so si Zetinci izbrali tri »furmahtarje«: Mrkuša, Andrej ača in Mihovega Blaža. Na Kal je prišel okrajni predstavnik iz Loke in je sklical te može na posvetovanje. A že omenjenemu predlogu so se »furmahtarji« odločno uprli s slovito izjavo: »Ubedn ga nau nkamar adnjesu!« (Nobeden ga ne bo nikamor odnesel, namreč Blegoš). Predstojnik jim je vrnil takole: »Kdor noče imeti dolgih hlač, naj ima pa kratke!« Tako se j e tudi zgodilo. Blegoša res niso odnesli, a Zetinci so zaradi svoje skoporitosti dobili samo ozek spodnji pas Blegoša in so se kmalu preklicano .kesali. Mislili so, da bodo dobili Blegoš zastonj, tedaji ga pa za drag denar niso več mogli dobiti. Na veliki poseki za Kalom sva sedla med opojni »palaj«, ki velja za eno izmed najbolj zdravilnih rož v pogorju. Tinač je posrkal še ostanek žganja »da ne bova po neumnem nazaj nosila«, jaz pa sem nabral polno torbo tega vijoličastega cvetja, v mestu si bom pozimi kuhal iz njega čaj, ki ima osvežujoč okus po mentolu. Spodaj se je belila vojaška cesta, ki pelje s Kala do bivše karavle na Spehovšah in prečka severno pobočje Blegoša. Prej je držala tukaj pot iz Zetine na Leskovico, odcepek te poti pa je peljal (sedaj je že vse zaraslo) na Mali Blegoš. To je bila pot, katero je prehodil Kosmov dohtar, dr. Ivan Tavčar, s Presečnikovo Meto tisto cvetočo jesen. Tinač je Kosmovega dohtarja dobro poznal, saj ga je večkrat vodil na lovu (prenekateri goldinar je dohtar tedaj stisnil v njegovo žuljavo dlan). »Malo takih, kot je bil Kosmov dohtar! Dobrega srca do revežev in do vsakega, ki je potreboval in prosil pomoči. Gosposka v Loki je bila nekoč Zetince obdolžila, da so kradli državna drva, zložena prav ob tej poti. Bili so že obsojeni na zapor in plačilo kazni, ko so se spomnili na Kosmovega in poiskali so ga v Ljubljani. Njemu je bil kraj dobro znan, vedel je, da se ta pot cepi na več strani: na Leskovico, Novake, Hotavlje. Zakaj naj bi kradli ravno Zetinci, ko jih pa ni nihče videl! Krepko se je dohtar postavil zanje in bili so oproščeni.« Izpod Koprivnika se je culo klepanje kose. Zetinci so v senožietih. Ko sva se vračala mimo, so rezali redi že visoko gori v strmo senožet. Ukaje smo se pozdravljali. Sence redkih tršev so se bile čisto skrajšale. Pražnje oblečena grabljica z jerbasom na glavi je umerjeno stopala v breg; nesla je koscem južino. Blagi vonj sušečih se gorskih trav je polnil prsi, ki so se širile od sreče v spoznanju teh hribovskih ljudi in njihovih gora. Bigtra A h č i p l a n i l l ) vsipaš se raz višin, mrzel je vrelec tvoj, sprejmi pozdrav ti moj!« Kranjskogorčani so »v svežem zraku, v novi hiši, pri novi mizi« v prijetni družbi zaklicali Nadiži: »Visoko iz pečin ibežiš, Nadiža, v Črno morje. Pozdravi drage brate: Bolgare, Ruse, Srbe in Hrvate!« Drugi izletnik Alojzij Vole — je pribil: »Naš ta prekrasni svet, in naš ostati vedno mora.« Tretji izletnik iz Kranjske gore je bil že velik gorenjski rodoljub, ko je vzkliknil: >;Q ^ p l a n i c a i k r a s n a , danes si nam jasna! Bog živi vse Slovence, posebno pa Gorenjce!« Sodeč po vzkliku treh mladenk v začetku spominske knjige in sodeč po tej kitici — če ni bila Planica »jasna« tedaj samo zaradi rime — bi marsikdo mogel sklepati, da je Planica s svojimi vršaci Jalovcem v kotu, Travnikom in Šito, Mojstrovko, Slemenom, Suhim vrhom in Cipmikom na jugovzhodni strani, Kotovo Špico, Špico v Koncu, Vevnico, Strugovo Špico in tremi Poncami s Pončicami na zapadni strani, od zadaj pa z Mangartom skoraj vedno le v meglah. Toda motil bi se. Planica megle skoro me pozna. Kako je Josip Lavtižar konec preteklega stoletja delal za Planico in njene mogočne gore, nam priča njegova opomba v spominski knjigi, zapisana 8. avgusta 1899. Pisal je: »Ravno nad izvirom Save se razteguje oholo gorovje z imenom Ponca (Poldnevnica). Letos smo 7. in 8. avgusta tja gori zaznamovali pot z rdečo barvo, vendar bi ne svetoval nikomur iti brez vodnika. Spremljevalca sta mi bila dva rateška pastirja, namreč Rud Pleš in Cojzov Janez. Razen Ratečanov je bil še malokdo na vrhu. Leta 1898 je prišel na Srednjo Ponco gospod H. Roblek, prvomestnik podružnice Radovljica Slovenskega planinskega društva. Pot ni brez nevarnosti, na kakih treh krajih precej strma, za bolj vajene turiste. Znamenita je »jama« pod strugam (nekako sredi pota) in dimnik blizu vrha. Noč nas je prehitela, da smo morali ostati pod milim nebom; kuriti je bilo treba, da nismo zmrzovali. Ravnokar smo došli srečno v Planico.« Od tujcev, ki so v tem letu obiskali Planico je bila gotovo najbolj nesrečna Ivana Stein, učiteljica iz Dunaja, ki je prišla tisto leto v Rateče na počitnice. Kot oboževateljica narave je skoraj slednji dan pohitela v Planico, kjer se je tudi vsakokrat vpisala v spominsko knjigo. Kako je ljuibila naravo in kako ji je bila vdana, nam dokazujejo njene daljše in krajše prigodne pesmi, zapisane v spominsko knjigo v nemškem jeziku. Iz Planice pošilja svojim sorodnikom, prijateljem in prijateljicam na Češkem, v Nemčiji, na Francoskem in v Italiji dopisnice z željo, da tudi oni kdaj obiščejo ta prelepi raj v Julijskih Alpah. Dne 26. avgusta 1899 je Ivana Stein zapisala: »Pred 6. uro sem odšla iz Rateč, proti 8. uri sem dospela semkaj. Od tukaj grem sama na Ponco. Ti, usode živih vseh gospod, Tvoja sem in Tvoja bom! Vodi brez vodnika in nezgod srečno v rateški me dom!« Ali je slutila svojo bližnjo nesrečo? Kdo ve? V Rateče se ni več vrnila živa. Padla je na Ponci in 28. avgusta 189-9 so jo našli mrtvo na belopeški strani. Pokopana je na rateškem pokopališču. Pri otvoritvi koče se je nad 200 planiških gostov vpisalo v spominsko knjigo. Največ se je vpisalo domačinov, potem izletnikov iz sosednih vasi po Dolini in :sploh z Gorenjskega. Mnogo je bilo tudi Ljubljančanov, članov Slovenskega planinskega društva. Prihiteli so nadalje Dolenjci, Goričani in Primorci — prednjačila sta pa Trst in Gorica. Se ves september so prihajali v Planico izletniki iz bližnjih in daljnih krajev. Prišel je dovški župnik Jakob Aljaž. V spominski knjigi je zabeležil, da je bil pri izviru Nadiže že v letih 1890, 1891 in 1892. V oktobru, ko se Planica odeva že s poznim jesenskim plaščem, so jo obiskali le še posamezniki. Zadnji v tem letu so se vpisali v spominsko knjigo rateški trije planiški pastirji: volar, kožar in ovčar ter rateški planiški .spravnik, Jože Kopavnik. Z okorno roko se je pohvalil: »Hiter sem kakor sončni prah, sem čez stene in prepad.« Pa se je najibrže malo zlagal. Celo poletje je siril v Tamarju in gotovo bolj redko kdaj hodil po planiških pečinah in prepadih. Za volmi, ovcami in kozami so odšli iz Planice pastirji, volar, ovčar in kožar ter spravnik — in Planica se je pogreznila v zimsko spanje. V naslednjem letu 1900 — je, po spominski knjigi sklepajoč, obisk Planice precej nazadoval. Ali se izletniki niso tako pridno vpisovali v spominsko knjigo kakor prvo leto ali pa je toil obisk Planice res manjši. Mogoče so pa tudi vremenske razmere ovirale večji obisk julijsko-alpskih dolin in planin. Planico so to leto obiskovali Slovenci, Hrvati, Čehi, Nemci in Italijani iz bivše avstro-ogrske monarhije. Inozemcev ni bilo, vsaj v spominski knjigi ni vpisanih. Znamenitejši ljudje, ki so to leto obiskali Planioo in se vpisali v spominsko knjigo, so bili od Slovencev Tomo Zupan, Anton Zlogar, Josip Lavtižar, Renier, Alojzij Vole, Ivan Valentinov Krek (dr. Jan. Ev. Krek), Ivan Barle in Oblak, dr. Kogoj, dr. Rogina, rodbine Andolškova in Vavpotičeva iz Ljubljane ter Santlova iz Gorice; od Hrvatov profesor dr. Fr. Markovič, član Kneginjskega planinskega društva iz Zagreba, od Čehov pa dr. Hfiva, član češkega odbora Slovenskega planinskega društva v Pragi. Pesniško razpoloženi so v spominski knjigi 18. junija zapisali: Tomo Zupan: Anton Zlogar: Josip Lavtižar: »Prisrčno zdrava, Nadiža — Sava!« »Oj krasna si, hči planin! Pozdravlja te slovenski sin.« »V žitju svojem zmir naprej — včasih pa nazaj poglej!« J. Podvitrinski (Josip Lavtižar) malo zatem zapiše: »Je zima minila, se pomlad vrnila; cveto naj cvetice krog bistre Savice!« Nekaj dni nato, ko neznana roka zapiše, da je »Planica lepote večni raj«, pesni Alojzij Vole: »O zemlja sveta, domovina — naj krasna v blesku tujem je tujina, naj zamamljiv lepot je njenih čar — kot tebe ljubil je ne bom nikdar!« Zopet nekaj dni pozneje zapiše Anton Zlogar v družbi Ivana Kreka Valentinovega in Ivana Barleta: »Slovenski svet, ti si krasan, vrhu gora, vrhu poljan! O j narod moj, le ljubi ga, oj narod moj, le ščiti ga!« Dalekovidni Krek pripiše: »Ej planine, naše planine vame tu dihajo, s srebrnim vencem vrh glav mi kimajo in se nasmihajo, prsi pod sivimi jopami sladko gorko jim utripajo, s kril zelenih srečo v dušo mi vsipajo. V zlatih nadah iskre sojnožive utirajo; oplojene dalje doli prot' soncu krepko prodirajo; v zibki zlatih sanj kot nekdaj mati me ajajo in o jugu, o našem, bodoče bajke mi bajajo.« In Ivan Barle želi: »Naj bi vedno tod hodili — o j junaške Slave sini!« V letu 1901 izkazuje spominska knjiga še slabši obisk Planice kakor prejšnje leto. Ali so bile vremenske razmere še bolj neugodne v preteklem letu ali pa so bili obiskovalci Planice še manj naklonjeni spominski knjigi kakor njih predniki? Odgovora ni, Planica pa molči. Toda sloves Planice je prodrl že daleč v široki svet. Po spominski knjigi so Planico v tem letu obiskali poleg Slovencev iz bližnjih in daljnih krajev gostje iz Sarajeva, Zadra, Trsta, Dunaja in Prage. Prišli so tudi nemški gostje iz Beljaka, Celovca in Vošperga. Od teh je nekdo na svojem jeziku zapisal v spominsko knjigo: »V teh svetih dvoranah ne poznamo osvete!« Gotovo je ta nemški prenapetež še v Planici mislil na tedanji brezobzirni nemški boj proti Slovencem, zavidajoč jim Planico z njenimi naravnimi krasotami. V tem letu so v spominski knjigi zapisane samo dve — tri kratke prigodne pesmice, ogrevajoče se za lepoto Planice in za bistri izvir Nadiže - Savice. S podpisi še nekaterih obiskovalcev Planice se zaključi tretje leto spominske knjige. Leto 1902 je bilo mnogo bolj razgibano kakor prejšnje dve leti, kar nam vidno priča spominska knjiga, ki hrani mnogo podpisov izletnikov iz raznih krajev nekdanje Avstro-ogrske. Planico so v tem letu obiskali celo Nemci iz tedanje Nemčije. Ko v prejšnjih letih pogrešamo v spominski knjigi med obiskovalci Planioe dijake in visokošolce, so bili ti v tem letu prav častno zastopani. Duh planinstva je tedaj zajel že široke dijaške vrste in počitnice so ponesle dijake, abituriente in visokošolce po naših dolinah in planinah. Da so le-ti zapisovali v spominske knjige prigodne krajše in daljše pesmice, ki so jim -vdahnili skoraj dosledno tudi tiho hrepenenje po ljubezni, kdo bi jim to zameril? Razen dijaških pesmi, opevajočih lepoto naše domovine in njenih dolin in gora ter hrepenečih po ljubljenih mladenkah, sta v knjigi zapisani še dve kitici domačih obiskovalcev Planice, katerih ena slove: »Umiril sem srce, pozabil težave vse, ker videl sem ta zaprti svet, slovenske zemlje krasni cvet.« Leto 1903 je glede obiska Planice ravno tako razgibano in živahno, kakor je bilo razgibano in živahno preteklo leto. Planico so zopet obiskovali izletniki iz bližnjih in daljnih krajev Slovenije kakor tudi iz drugih dežel nekdanje avstro-ogrske države. Starim izletnikom so se pridružili novi iz starih in novih vasi, trgov in mest. Posebno mnogo je bilo med izletniki Čehov, kar je vsekakor pripisati okolnosti, da so v tistih časih začeli Čehi močno obiskovati Kranjsko goro kot poletno letovišče, za kar ima največjo zaslugo tedaj v Kranjski gori živeči in planinsko neumorno delujoči pokojni dr. Josip Tičar. Tudi dijaki, abiturienti in viskošolci niso zaostali za svojimi tovariši iz prejšnjega leta. Zaostali tudi niso s prigodnimi pesmicami v spominski knjigi, čeravno kaj krat z dodatnimi hudomušnimi domislicami. Po navdušenem pozdravu Planici in nje bistri vodici zakliče visokošolec Ivan iz Trbovelj: »Le nekaj tukaj mi še manjka — Kdo pač? — To težka je uganka!?« Izmed mnogoštevilnih gostov Planice v tem letu ibi od tedanjih vidnejših slovenskih mož imenoval: Josipa Lavtižarja, Jakoba Aljaža, Ivana Baloha, dr. Josipa Tičarja, dr. Stojca, dr. Ellerja, BI. Turka, Al. Knafeljca, Jožefa Hočevarja in Rajka Goloba, od tujcev pa Franca Konrada pl. Hotzendorfa, takratnega generalnega majorja v Trstu in poznejšega načelnika avstroogrskega generalnega štalba. Planico je obiskal 28. julija 1903. Ali je naključje ali je usoda, da se je pokojna Ivanka Jalen 2. avgusta 189S kot druga ob začetku in 2. septembra 1903 kot predzadnja ofo koncu vpisala v spominsko knjigo — in spominska knjiga prve planinske koče v dolini Planici se za vedno zaključi s 5. septembrom 1903. In zakaj? Narava nikdar ne miruje, ob svojem času terja svoje. Velik plaz je že v naslednji zimi prigrmel z Zadnje Ponce in podrl planinsko kočo ter uničil večletni trud in delo Josipa Lavtižarja. Stari Tamar, stara lesena pastirska koča, kjer so se potem Zbirali obiskovalci Planice, se je po prvi svetovni vojni umaknila zidanemu pastirskemu domu, ki se je jel pred drugo svetovno vojno popravljati in urejevati v planinski dom. In mi? Ali si ne bomo po svojem delu rekli na nedeljo ali praznik s pesnikom Silvinom Sardenkom: »Pojdem s prvim vlakom v Planico — po kraljico, po resnico — rad obraz bi videl njen. Iznad silnih skal in skladov, iznad padcev in prepadov vsaj odmev bom čul — iskren. Da, iskren bo naš odmev v Planici in poživljeni se bomo vrnili iz Planice na vsakdanje delo. V ŠTEV. 8., 9. 10. POPRAVI V ČLANKU DR. ŠAŠLA: 8 str. 333 9 str. 385 str. 390 štev. 10 str. 428 str. 429 str. 429 str. 430 str. 430 str. 430 str. 432 štev. štev. 11. 6. 4. 9. 10. 3. 2. 4. 30. 15. vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta vrsta od od od od od od od od od od zg.: sp.: sp.: sp.: sp.: sp.: zg.: zg.: zg.: sp.: Vzhodno — prav Zahodno, južni — prav vzhodni, V. Vuh — prav V. vrh, (na Poljane) — prav (ne Poljane), baje — prav baja, »von Satrhant« — prav »von Starhant«, Poliške in Špike — prav Poliške Špike, Osojčica — prav Osojščica, besede — prav beseda, Podnašnje — prav Poldnašnje. D R U Š T V E N E Club Andino Bariloche je na PZS naslovil pismo, v katerem javlja to planinsko društvo s področja Andov, da je v njem včlanjenih tudi nekaj Slovencev, ki so v 1. 1951 in 1952 napravili nekaj prvenstvenih vzponov na dva vrhova Trois pics med jezerom Cholila in Puelo. Osrednji steber (2550 m) so po dr. Henriku Tumi imenovali Torre Tuma. Andinistični klub prosi našo zvezo za spise dr. Juga in dr. Turne, da jih deloma uporabi v svojem glasilu »Anuario del Club Andino Bariloche«. O teh vzponih iso pred meseci že poročali naši dnevniki. UIAA (Union internationale des Associations dAlpinistes) obvešča s pismom z dne 4. junija 1952 o organizaciji CISALP (Centre International de Secours Alpin — Mednarodni center gorske reševalne službe). UIAA je ustanovila v Genevi telefonsko službo nazvano kratko CISALP. Ta center zveze ima naslove in telefonske številke vseh reševalnih postaj v Alpah, in sicer v Franciji, Švici, Italiji, Nemčiji, Avstriji in Jugoslaviji. CISALP torej vsakomur v kateri koli deželi lahko sporoči naslov katere koli reševalne postaje. Tel. št. 11 v Genevi vas zveže s CISALP-om, ki vam takoj postreže z zvezo z zaželeno reševalno postajo in v večini primerov tudi z naslovom načelnika postaje. CISALP pa v nobenem primeru ne organizira reševanja in ne prevzema za reševanje nobene odgovornosti. To je še zmerom v rokah družine pogrešanca ali ponesrečenca oz. v rokah pristojne reševalne postaje, Pristaviti je treba temeljno pravilo za slehernega planinca in alpinista: Ne odhajaj na turo nikoli, ne da bi prej javil smer in cilj svoje ture, kajti to v primeru nesreče olajšuje iskanje in reševanje. Planinsko društvo »Apatin«. PD Apatin je, čeprav zelo oddaljeno od pravih pogorij, gora in gorstev, izredno živahno delujoče planinsko društvo. Posebne pohvale je vredno to, da člani vsako leto prirejajo daljše skupne pohode v Alpe, kjer preizkušajo svoje znanje, pridobljeno na tečajih in seminarjih. Pred leti so se dalj časa mudili na območju Raduhe in poslali PD Celju izčrpno poročilo o turi, o N O V I C E svojem markacijskem delu na Raduhi, o pomanjkljivostih, ki so jih opazili. Letos je šest članov (Udvari, Šubert, Udvari, Hedji, Fles, Sajer) na čelu s podpredsednikom društva Rudolfom Udvarijem naredilo lepo turo iz Kranjske gore preko Prisojnika, Triglava v dolino Triglavskih jezer in od tam sestopilo v Trento ter turo zaključilo na Mostu na Soči. O turi so vodili jedrnat dnevnik in ga poslali v uredništvo. Planinski dom na Šmohorju nad Laškim. Med Savinjsko in Rečiško dolino pri Laškem se vleče od Savinje proti Mrzlici veriga hribov. Približno sredi njih stoji Šmohor (784 m) s starodavno cerkvico in nad 300 let starimi lipami. Približno 500 m vzhodno od cerkve je novi planinski dom, na sončni travnati planoti s krasnim razgledom proti jugu na Laško in zasavsko gričevje preko dolenjskega Triglava — Kuma tja doli do Gorjancev, na drugo stran pa na Savinjsko dolino, Pohorje in Savinjske Alpe. Šmohor je lahko dostopna izletna točka iz Laškega mimo Malška po lepi, zložni gozdni poti ali pa skozi prijazno planinsko vas Slivno. Iz Laškega se pride do doma v dveh urah. Druga pot drži iz Celja skozi Košnioo ali iz Tremerja od mlina pri viaduktu po senčni markirani poti po severni strani Maliča, dalje iz Petrovč skozi Liboje, iz Žalca skozi Zabukoveo, iz Št. Pavla pri Preboldu. Šmohor je tudi prehodna točka, če greš iz Mrzlice in Kala na Laško. Vsa ta pota zložno prehodiš v dveh, treh urah. Dom je zgrajen v kmečkem slogu, deloma iz kamna, deloma iz lesa. V visokem pritličju ima veliko in malo obednico, Obe opremljeni s pohištvom v spodnještajerskem slovenskem kmečkem slogu | z veliko kmečko pečjo. Tu je tudi velika kuhinja s stranskimi prostori. Spodaj so zračne kleti, prostor za shrambo in pripravljanje smuči, pralnica in spalnica s 6 posteljami. V mansardi je sedem sob s po dvema in več posteljami. V podstrešju pa bo skupno ležišče za 50 oseb. V vseh prostorih je napeljana električna razsvetljava. Dom je začasno oskrbljen s kapnico, ki se zbira v rezervoarju z dvema filtroma, Planinski dom na Šmohorju zgrajenem po načrtih bivšega Higienskega zavoda v Ljubljani. Društvo ima v načrtu zgraditi vodovod, za kar si je že pridobilo vknjiženo pravico. Pred vojno v Laškem ni bilo samostojnega planinskega društva, ampak so bili laški planinci včlanjeni v takratni Posavski podružnici SPD v Zidanem mostu. Ustanovili so si poseben odsek, ki je leta 1929 otvoril prvo planinsko postojanko na Šmohorju. To je bila lesena koča pri cerkvi, last sosednega posestnika, in jo je imela podružnica v najemu za 20 let. Kmalu se je pokazalo, da ta koča ne zadostuje potrebam razvijajočega se planinstva. Zato je laški odsek že leta 1936 sklenil postaviti nov planinski dom, ki bi naj ustrezal zahtevam planincev smučarjev ter drugim oddiha potrebnim ljudem. Dne 6. V. 1:940 so laški planinci zasadili prve lopate na stavbišču in položili temeljni kamen današnjemu planinskemu domu. Vojna je prekinila delo že kmalu po začetku gradbe. Po vojni se je v Laškem ustanovilo planinsko društvo, ki je nadaljevalo delo in ga dovršilo. Delno je dom oskrbovan že od jeseni 1950. Slavnostna otvoritev se je vršila 17. avgusta 1952. Društvo je pri svojem prizadevanju uživalo vso podporo naše ljudske Oblasti, posebno Ljudskega odbora okraja Celje-okolica ter Planinske zveze Slovenije, množičnih organizacij, v prvi vrsti sindikalne podružnice rudnika Laško, podjetij in članstva, ki je s prostovoljnim delom mnogo pripomoglo k čim hitrejši in cenejši dosegi cilja. Dom na Slemenu odprt. V nedeljo 21. t. m. je delovni kolektiv Tovarne usnja Šoštanj odprl svoj planinski dom na Slemenu. Z njim je vzpostavljeno novo oporišče za razvoj planinstva v enem izmed najlepših predelov naše domovine, v trikotu Celje —Solčava—Slovenj Gradec—Celje. Šoštanjčani so približali celjski kotlini našo koroško zemljo, severne Karavanke, veličastno Uršljo goro in mogočno razprostranjeno Peco, bajni prestol kralja Matjaža, ki se razgleduje po naši Koroški vse tja do Celovca, Beljaka, do Višarij in do Kanala. Zdaj je planincu - popotniku omogočeno, da brez skrbi premeri dolgo, a zanimivo, bogato pot od Mozirja preko Golt, Smrekovca na št. Vid, na Uršljo goro in v Mežiško dolino. Ta del naših gora je sicer doslej imel razveseljiv obisk, saj je letno pristo- pilo na Urši j o goro in Golte blizu 20.000 planincev. Zdaj pa bodo omogočene tu lepe sredogorslke ture za staro in mlado, vezane in krožne ture, ki že same po sebi nudijo možnost planinske vzgoje. Geološko, orografsko, toponomastično in zgodovinsko prezanimivo pogorje od Raduhe do Urši je gore, od Golt do Pece je odprto delovnim množicam industrijskih in rudniških centrov v Zerjalu, Črni, Mežici, Guštanju, Slovenj Gradcu, Šoštanju, Velenju in Celju. Delavski planinski dom v tej prelepi okolici moramo iskreno pozdraviti. Tudi ta dom je dokaz, da so za planinstvo po osvoboditvi nastopili novi časi. V 7 letih smo zgradili šestkrat več novih planinskih postojank, kakor v dobi med obema vojnama. Ni več nobenega delavskega centra, ki bi ne imel svoje planinske postojanke, bodisi na Primorskem, Gorenjskem, Dolenjskem ali Štajerskem ali Koroškem. Idrija, Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Jesenice, Skofja Loka, Železniki, Kamnik, Kranj, Celje, Sevnica, Krško, Novo mesto, Maribor, Slovenska Bistrica, Ruše, revirji v Zasavju itd., to so nova vzletišča planinske misli, ki jo nosi naše delavstvo. To je nekaj popolnoma novega pri nas, na kar delavsko gibanje v svojem težkem političnem boju pred vojno nikoli ni prišlo. Zdaj je spregovorilo tudi tu. Delavskemu kolektivu je ob otvoritvi čestital zastopnik Planinske zveze Slovenije, tov. Prosenc, zastopniki večjih tovarn usnja, ki so pomagale pri graditivi z denarnimi sredstvi, fn zastopniki sosednjih planinskih društev. Dom je otvoril tajnik PD Šoštanj, tov. Dolšak, slavnostno besedo pa je imel predsednik tov. Stegnar, direktor Tovarne usnja v Šoštanju. Otvoritve se je udeležilo nekaj stotin planincev iz okolice, mnogo domačinov, PD Celje pa se je s člani in zastopniki pripeljalo prav do doma z mestnim avtobusom. Mimo doma na Slemenu drži namreč lepa, dobro ohranjena avtomobilska cesta iz Šoštanja na Črno. Dom na Slemenu je zato tudi pomembna turistična postojanka. Je lepo urejen in dela graditeljem v vsakem pogledu čast. Soštanjčanom želimo pri njihovem nadaljnjem planinskem delovanju čim več uspehov. Dom v Logarski dolini Planinski dom v Logarski dolini je letos PD Celje gradilo od 15. junija do 15. oktobra. Izvršena