Tečaj IV.
List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 sold., za četrt leta 80 sold.— Za ude nar. - polit, društva „GORICA“ je cena določen», kakor za druge naročnike. Posamezni listi se pro-dajajo po G sold. v tiskarni.
V GORICI, v petek 21 maja 1875.
GLAS
List 21
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opra vaiatili v nunskih ulicah v tiskamo Karol 1U2? ling-ovo. Vse pošiljatve naj se frankujejo. \ Rokopisi se ne vračajo. Oznanila »a sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 sold., če trikrat,
15 soldov.
Potovanje Nj. Veličanstva po Dalmaciji.
Potovanje Nj. Veličanstva po Dalmaciji je pri kraji. V saboto 15. t. m. se je svetli cesar od trudapolne poti vrnil na Dunaj, v svoje glavno mesto. Namen teh vrstic ni, popisati na drobno sijajni sprejem, s katerim je vsa Dalmacija slavila prihod svojega cara in kralja. Za to nam manjka na tu-kajšnem mestu prostora. Morda bo se to zgodilo o svojem času na drugem mestu. Le to povemo. Potovanje po deželi zanemarjeni od vlade, kjer na sploh ni ne cest ne poti, večinoma le steze, je bilo čez mero trudapolno, sklenjeno s težavami, od katerih sploh drugi Avstrijani nimajo nobenega zapopadka. Kvcčemu bo težave zapopadel, kdor pozna naše Tominsko hribovje. Svetli cesar ni šel v Dalmacijo, da si napravi kak veseli izlet, temuč da zadosti svojemu poklicu. Težko da je kak vladar kedaj tako natanjko prehodil in preiskal svojo deželo, kakor zdaj Franc Jožef sVojo Dalmacijo. Cesar je bil skoraj povsod, na vsakem še tako težavnem kraji in pregledal na drobno, v kakšnem stanu je Dalmacija in njeni prebivalci. Prepričal se je tudi z lastnimi očmi, kako odkritosrčno in zvesto so udani Slovani svojemu vladarju. Tukaj ni bilo treba Nj. Veličanstvu nobene straže, ne javne ne skrivne policije. Gorati Dalmatinci sami v svoji narodni bogati noši, narodno oboroženi, na brhkih čilih konjičih so bili naj zanesljivša straža, kakoršne sije ne zamore
noben vladar sam omisliti. Spremljevali so ga od vasice do vasice po ozkih stezah čez visoke puste goro in po čarobnih, od narave bogato obdarovanih čolinicah. Te častne priložnosti bi ne pustil Dalmatinec vzeti si na noben način. Nj. Velič. ni se ustrašilo nobene steze, šel je v lepem in grdem vremenu, kakor je program veleval. Pripetilo se je parkratov, da je moral svetli cesar pri ognji sušiti si od dežja premočeni plajš. Takim težavam je kos le čvrsti j u-n a k, kakor so Dalmatinci cesarja imenovali. Da si je bilo potovanje težavno, po-lajšala je navdušenost in nehlinjena, naravna udanost prebivalcev vse težave. Došel je cesar tudi k Krivoščanom našim ustavover-cem dobro znanim.
Krivoščani so se bili' fintali radi nespametnega, prisiljenega vpeljanja brambovske postave, ki se vjema z ondašnjimi razmerami tako, kakor bi se vjemal cilinder (visoki klobuk) z tamošnjo narodno nošo. Krivoščani so še zdaj v želodcu našim u-stavovercem ; ti nimajo za-nje kakor poru-govanje in zaničevanje. Pa Nj. Velič. je imelo priložnost spoznati gorostasne, nepokvarjene, junaške Krivoščane, in gotovo jim je pri njih pogledu lahkega srca odpustil, posebno pri pozdravu njih staroste. Pozdravil je starosta Nj. Velič. blizo tako : „Milostljivi oče i car ! Tukaj smo, oboroži nas, na Tvoje povelje damo za Te kri i telo“. Tako kratko, pa vender tako jedrnato zamore le Slovan, le Dalmatinec govoriti, ki
ne pozna hinavščine. Semkaj bi bil moral priti eks-minister Giskra žalostnega spomina in ž njim vsi ustavoverci; morda bi bili vender saj nekoliko se znebili svojega zatelebljenega sovraštva vsega, kar ne diši po ustavoverstvu. Pri Visu se je čez 50 slovanskih županov poslovilo od Nj. Velič. italijanski so bili zašli pot. Cesar je videl razmerje med Italijani, ki so do sedaj v Dalmaciji gospodovali, in Slovani, kojih dosedanja ustavoverska ministerstva niso hotela videti v Dalmaciji. Oba naroda sta slavno slavila cesarski prihod, slovanski pa je prekosil se svojo naravno udanostjo. Za Dalmacijo bo cesarjev prihod, nadejamo se, nova doba. Kakor je cesarsko potovanje veljalo posebno slovanskim Dalmatincem, tako je gotovo neizbrisljivi utis v srcu Nj. Velič. napravila njih junaška, lepa postava in nepokvarjeni značaj na duši in na telesa celega slovanskega naroda.
To bo imelo brez dvombe za Dalmacijo dobre nasledke. Do zdaj se je gojila v Dalmaciji le italijanska kultura, slovanska se je zanemarjala, da si je Slovanov Čez 360.000, Italijanov pa le 40.000. To je v Avstriji navadno vladno pravilo. Vsled tega smo zapazovali v javnosti le italijanski značaj, in nevedni so držaii Dalmacijo za italijansko deželo. Zmoto so podpirala za časa Benečanske republike, pod katero je spadala Dalmacijo več stoletij, poitalijančena imena glavnih krajev in mest. Avstrijanski vladni organi so kakor na Primorskem in v
LISTEK
Postsoriptu m.
V Gorici, 1875.
V čemur druzega sodiš, sam sebe obsodiš; ravno to namreč delaš, kar sodiš “ (Rimlj. 11,1,). Te besede svetega Pavla so resnične; dokaz tega sem jaz sam, ki to pišem. Ni zdavno, ko sem nekega gospoda pozdravil z naslovom: Don Brontolone! Da mu ni bil po volji ta častni naslov, mi je pokazal v kratkem potem, ko mi je prišel za moj god voščit. Rekel mi je, če se ne motim, blizo te le besede : „Don Brontolone je prišel Vam voščit k Vašemu godu !“ — Tak d o n b r o n t o 1 o n e, mi bo gotovo rekel vrednik našega Glasa, ste Vi ! zakaj ? To vé on, in pa jaz. Koliko sem mu za Glas napisal, bodi si za listek, bodi si kot dopis, pa kar mu ni dišalo, frk ! v koš. Zdaj mu pišem odveč p o starem, (in kako mu hočem drugače pisati, ker sem sam star ?), zdaj mu dregam odveč neke osebe, atque ipsorum d o c e n d i rationem, ker se mi smili nadepolna mladina, ki mora take možč in možiceljne poslušati ; zdaj to, zdaj ono mu ni prav, in jaz, se vé da, ustmeno ali pismeno kako zabrusim, da mu ni po volji.
* N e k d a j in z d a jM je vendar na zadnje beli dan zagledal, pa menite, da mi je s tem ustrežeuo? Prvič mi ni ustreženo s tem, ker je še le celo leto po tem na svetlo potegnjeno, ko je bilo pisano, in tako se je prigodilo, da je ta ali ona reč letos uže nepristojna, ko bi bila lani še prav dobro zadela. Drugič, ker je drugi del sostavka II., in pa ves IV. ne vem zakaj, popolnoma zaostal. Morebiti je v njem bilo kaj tacega, kar ne sme na dan ; jaz se uže več ne spominjam, kaj sem napisal. Pa vsaj da bi bil tako spreviden, da	bi	bil	po III	zapisal. IV., ne pa V. Tako	ne	bi	nobeden	izmed
bralcev vedel, da je IV. preskočil. Gotovo je to, da nekterim gospodom in prav, kar sem v poslednjem ,,N e k d a j in z d a j“ zapisal o naših bogoslovskih šolali, v kterili so bili n e leda j učitelji vsi le simplices mortales, zdaj pa da, naj še dva starejša odpravijo, bodo vsi dr. pred svojim imenom pisali, ker v današnjih časih za stare malo kdo več kaj mara, in povsod
v
se tirjajo le j u n g e K r & f t e.	Se celo to se
mi je očitalo, da utegne	ta	moja opazka	na ka-
kem mestu malo dopasti itd.
Za božjo voljo ! tedaj moram popolnoma limonanti? Je li res, da je vsaka šala tako nevarna? Kaj porečejo naši mladi dr.ji, ako jim
to le povem, kar se mi je pred 22. leti godilo? Bil sem leta 1852 v Celovcu, in sem med drugimi tudi visokočastite oo. Benediktine obiskal, kteri so od nekdaj tam na višjih šolali učili. Eden izmed lijih me vpraša: Sind Sie auch Doktor? Jaz mu odgovorim: Nei n ich bin kein Doktor! In on: Nun, so sind Sie mir nodi lieber, denn ich kaun die-sejungen Doktoren nicht leiden, in pri teh besedah me je prisrčno objel. Jaz jim nisem, Bog me tega varuj ! tak nasprotnik, ampak imam rad vse naše mlajše gospode, iu mi so tudi vredni vsega spoštovanja, bodi si da gledam na lijih ne vsakdanje vednosti, bodi si da se oziram na njih nravno vedenje. Da, reči moram, da so naše šole nekaj let sem veliko boljše, kakor so bile nekdaj, in to v vsakem o-ziru. Tu tedaj ni mogoče reči, da bi veljal nemški pregovor: S e 11 e n k o m m t w a s B e s s e-res n a c h, Duh, ki veje zdaj v naših šolah, je ves drug, iu mnogo boljši, kakor v preteklih časih. Želeti bi bilo, da bi se moglo reči tudi o vseli družili šolali, kterili je zdaj veliko več v Gorici, kakor jih je bilo nekdaj, da veje namreč v njih boljši duh, kakor v preteklih časih, ko so še stari učitelji iu profesorji učili, Pa, pst!
imeli le za Italijane. Naj Bjše se je godilo pod Giskra-vim minister-„tvom. Kar je bil min. Belkrcdi popravil, uničil je ponemčeni Slovan Giskra na mali. nemčurjem ni bilo mogoče ponemčiti
__lacijo, prepustili so jo Italijanom, da le
mn ne premaga. Tako je delal tudi nek-nji Moring, c. k. namestnik v Trstu. Zdaj žanje avstr, vlada v Trstu ta, kar je nespametno sejala in gojila. Taki v nebo vpijoči krivici bo menda zdaj konec v Dalmaciji. Desetini Italijanov na ljubo ne bodo več Slovani slnguvali. Do zdaj so bili Italijani gospodje, Slovani pa njih sužni. Tako so
V?''-
jih indi imenovali «schiavi" (sužni).
% * : ;
-
H
M

^	^ f" * » %	■ |	V' '	v	. I
„Mladi“ se dajo podkupiti.
Na Češkem je državnopravna stranka bila slavni vladi hud trn v peti. Da bi jo na kak hžčin premagala ali vsaj oslabela, posluževala se je naj raznovrstnejših sredstev, poštenih in tudi drugačnih, vselej pa je sprevidela, da Češka o-stane stanovitna v svojih načelih.
Cehi so izstopili iz državnega zbora in tudi sèj deželnega zbora se niso vdeleževali, odkar so prišli po goljufivih volitvah v velikem posestva v manjšino.
Delati so začeli nekteri na to, da naj se popusti sedanja pot politike in da naj se narodnjaki vsaj sej deželnega zbora vdeležujejo. Mladi so to povdarjali v svojih «Nar. listih4*, pa zdelo se jim je potrebno, še en časnik v nemškem jezika imeti, da tim krepkeje niši jo edinost in svoj (prav za prav vladen) namen dosežejo. Začeli so izdajati list «Nation". Znana reč pa je, neka da Časnik stane denar.
Kakor blisk iz jasnega neba treščila je novica med Mlade in časnik «Nation" je kar mrtev obležal. Ne ve se sicer po kteri poti, gotovo pa je, da so prišla neka pisma na dan, ktera brezdvomno dokazujejo, da so zastopniki lista «Nation" in po njih
■— tu ne smem dalej, saj uže tako sem odveč omenil.
Kje so ieta, ko sem ves gorel za vse, kar je zadevalo našo ljubo slovenščino, in ko sem mit wahrem H e i s s h u n g e r, kakor bi Nemec rekel, vse prebiral, kar se je o njej pisalo ? Ali zdaj, kak razloček ! malo kedaj kaj takega berem, in tedaj se mi godi, da se moji zastarani slovenščini mladina posmehuje, češ, ti si še dai timps di barba Jacum! Ker ne pišem, kakor sedanji pisci, ni j, čedno s ti j (gen. plur.); pa tudi za baš in barem nc maram, in če le morem, nikoli ne vtikam hrvatskik in druzih enakih besed med naše slovenske, kjer imamo svojih, ker pišem bolj po domače, da me vsaka stara babica lahko umé, itd. zato nisem kmalu več za nobeno rabo, in mladina me potisne med staro šaro ! Naj bo z Bogom !
Pa, recite mi : Za koga pišemo Glas ? Ali ga ne pišemo za naše prosto ljudstvo? Tedaj je tudi treba, da tako pišemo, daga more ljudstvo popolnoma, od konca do kraja, umeti. Ce pa hrvaščino blodimo med našo slovenščino, ali ga more vsak prost bralec umeti ? «Kedar hočeš kaj slovenskega za prosto ljudstvo napisati, pomisli pri vsakem stavku, ki ga zapišeš, ali ti ga bo prost slovenski kmet razumel ali ne; in ogibaj se dolžili perijod," tako mi je naš uepozab-
zastopana stjanka od vlade podkupljeni. Prvo pisnp je pisal solastnik «Nation"-a Ph. di. C. OC svetovalcu Erb-u gein pravi :
• • •
eh v Pragi c, kr. dvornemu iia Dunaji, v kterem meddru-Pri sklepu računa za mesec maj, ki kaže zopet primaujkljej 370 gld., ni mi mogoče iz lastne blagajnice tožnika zadovoljiti, prosim toraj Vašo Visokorodnost, da bi kakor navadno, mojemu bratrancu g. Ivol-ler-u potrebno svolo izročili, da rešimo «Nation" iz zadrege ....
Vaši Visorodiosti za rešilno dejanje izreka v imenu zapuščenega prijatla naj toplejšo zahvalo
V Pragi 81. maja 1874. Dr. Zechy.
Na to pismo, kakor gre, dobil je odgovor dr. Č e h od dvornBga svetovalca Erb-a na D m naji sledečega zapepadka: Vsled Vašega cenjenega pisma, prilog« sledijo, sem pooblaščen Vaši blagorodnosti v roke gosp. Koller-a znesek 700 gl. plačati . . . Naročeno pa mi je, Vas opomniti. . ., da je g. Lukes, urednik «Nation “-a dolžnik tiskovnega u rada za svoto 700 gl.... Glede druge Vaše želje, da bi se tudi drug dolg g. L uk e‘s-a od tukaj poplačal, imam nalogo Vam sporočiti, da smo pripravljeni željenih oOO gold. dati s tem pogojem, da se veljavna pisma naredijo ....
Na Dunaji 1. jul. 1874
Erb. 1. r. c. kr. ministerialni svet.
Vse to je prišlo na dan in «Nation" je nehal izhajati, politika raladočehov je zgubila list, ki jo je zagovarjal, sami pa so pokazali, da se dajo podkupiti. Kaj pravijo k tej nesreči «Narodni listi* ? Znano je, da sta bila „Natioutt in «Nar. listi" velika prijatla, da sta vedno trdila, da nimate nikake dotike s tistim koritom, v kterem so za svinjarje pripravljeni papirnati otrobi. Nemec pravi temu koritu Pressfond.
Pa še več. «Osten" svari in «na srce po-klada" «Nar. listom", naj o pravem času pustijo zastopati napačno politiko, ker žal bi mu bilo, uko bi se primerilo, da bi kak dan tudi oni morali nehati izhajati. In to se mora
ljivi rajnki Slomšek govoril, ko sem en dan pri
v
njem v Standreži bil. In tega pravila sem se še vselej držal, v vsem, kar sem slovenskega spisal, in od tega pravila tudi, ako Bog da, nikoli ne odstopim, naj me le imenujejo starokopitneža, kolikor jim je ljubo. Meni je tako vselej bolj dopadlo vse, kakor je bilo po starem, če tudi ni bilo zmirom vse tako olikano, kakor zdaj, ker je star pregovor: da ni vse zlato, kar se sveti.
Mladina pa raje sega po novem, da s tem pokaže, da zna več, kakor kmet. „Zakaj mešate neznane, nenavadne besede med svoje slovenske govore? je nekdo nekega gospoda vprašal. «Zato, da se jih naše ljudstvo p r i v a d i", je bil odgovor. Pa kako se jih bo ljudstvo privadilo, ako jih ne umé? Saj govorimo in pišemo, da nas ljudje umejo, ne pa, da svojo učenost skazujemo.
Bog vé, kako se ho zopet ta kolobocija sprejela, ktero sem tu napisal? Ali sem zopet koga v teh vrsticah dregnil? Ali se sprejme ta moj spis, ali se tudi ta v koš vrže? To so v-prašanja, na ktera jaz odgovora ne vem. Se Bog vsem ne ustreže, kaj pa jaz ? To pa moram reči, da malo kdaj na kako osebo mislim, kedar kaj pišem, in da samo stvar pred očmi imam. Kdor misli, da sem nanj meril, naj se spomni besed: „S e m p e r p r a e s um i t s a e v a, perturbata conscientia“ (Sap, XVII, 10.)
zgoditi, ker politika mladočehov je mrtvo rojeno dete, ktereimi nihče življenja dati ne more.
Zakaj pa Mladoslovenci odohrujejo politiko Mladočehov ? Ali velja tu : Similis simili gaudet?
r> opisi.
V BeŠU, 20. maja. — Za binkoštne praznike imeli smo sprelepo vreme, in naši Bečani odromali so v celih procesijah v bližujo okolico, ter — se vc da — pri poliču — praznike praznovali. Bečan je sploh marljiv in delaven ; ali kar med tednom zasluži in prihraui zgine v nedeljo kakor kafra.
Politika miruje ali pa se še vrti o cesarjevem dalmatinskem potovanju. Skoro vsi časniki so tega mnenja : «Dalmacija je dežela jako zanemarjena". Car se je lastnovčno prepričal, da po odhodu francoske vojske, ni vlada skoro nič v povzdigo jako revne dežele včinila. Treba je, da vlada za naše brate na jugu bolje skrbi bodisi v duševnem bodisi materjalnem oziru, kajti to je uže naravno in tudi domača politika to tirja, — kdo ne ve,lktero važnost imajo dalmatinske pokrajine, ako se rešitev [orientalskega vprašanja danes ali jutre počne?
Da je car generalu Rodič-u in njegovemu svaku generalu Ivanovič-u, rodom in srcom prava Slovana, visoke redove podelil, dalmatinske usta-vovcrce jako peče.
Pa tudi tukajšui dauašui ustoverni zvečerni listi so presneto poparjeni, in sprežalostnim glasom konstatirajo, da je vstanovljenje nove „ka-toliške-državne * stranke" (Katholische Reichs-partei), na celej liniji dovršeno. Baje se jim groze lasi dvigajo pred to mogočno zvezo, ktera lahkonožneinu liberalizma, ne le vodo kali, ampak tudi se predrzne, na podlagi «vse za vero, dom in cara," spone razbiti, s kterimi liberalizem svet vznemirja.
Minister Banhans vrne se kmalo, po dolgem neradostnem potovanju zopet v Beč, pa kod «bivši minister". Na njegovo mesto nastopi, ako Klumecki mesta ne sprejme, moravski dež. namestnik Possinger. Govori in piše se splošno o državnem posojilu za leto 1876. Le hrabro korakajmo naprej po tem polu — in kmalo pridemo do kraja! Skoro bi človek mislil, da se glasila držimo «nur -Luinpen haben keine Schul-den !"
Ogledi,
Avstrija. Cesarje prišel srečno iz potovanja domov na Dunaj, kjer so ga prav s srčnim navdušenjem sprejeli. Gotovo je, da se bo zdaj marsikaj spremenilo ; dosti gradiva se je nakopičilo in ko končajo ministri svoje posvetovanje, gotovo pod pred-sedništvom cesarjevim, je močno dvomljivo, ako se še kedaj snidejo. Naj prej pride na vrsto graška surovost. Cesarjev namestnik baron Ktibek, ki je še vedno bolan, bo moral naj brže odstopiti ; mestnemu zastopništvu v Gradcu vzamejo policijo in še marsikaj druzega se bo zgodilo. Znamenito je, da presvetli cesar na poti proti Dunaji ni zajutrkval v Gradcu, ampak v Wildonu, majhnem kraju pred Gradcem in da je rekel žlipami, govoreč o nerodnostih : Je že dobro, saj m i j e vse znano.
Deželni zbori so po večem sklenjeni. V Kranjskem je vetrnjak dr. Razlag zopet svojo narodnost (?) v lepi svitlobi kazal.
Glasoval je z nemškutarji, ko je šlo zato, ali se napravi niža kmetijska šola na Dolenjskem ; še eden nemškutarjev je bil toliko možak, da se je, drže se strankarske discipline, vsaj glasovanja zdržal. Ko je pa glavar Kaltenegger prav svojevoljno ravnal z interpelacijo narodnjakov gledé volitev v kupčijsko zbornico, in jo po silnem pritiskanji in protestu narodnjakov vendar brati dal, in ko razžljivih besedi poslanca Schrey-a ni zavrnil, mu Razlag v zadnji seji hvalo izreče za ne pri stran sko(?) postopanje njegovo* Morda s časom tudi kaka pisma beli dan zagledajo, kakor v Pragi.
P a 1 a c k y, sloveč učenjak in voditelj češkega naroda, spregovoril je zopet javno. Iz tega znamenitega pisma naj sledijo vsaj
nekteri stavki........Stopil sem v državni
zbor, ker je bilo upanje, da se ustava spremeni, zdaj vladajo druge razmere. Ne to, kar tirja pravica in prostost, ampak kar Nemci poželijo, to odobruje državni zbor. Palacky zagotovlja, da je veliko bolj „prostomiseln“, kakor vsak Mladočeh, čigar sovraštvo zoper fevdalce izvira iz zavid-nosti, ker so ti bogati, in njih vojska zoper duhovščino izvira na — Dunaji iz neomejenega sovraštva judov do krščanstva .... Ako vtegne rešenje naroda od Mladih priti, rad umrjem, če tudi danes !... Kamorkoli po svetu bi rad šel, da bi le pravico za narod dobiti zamogel, pa to zdaj ni nikjer mogoče. Vendar ne neham upati na večno božjo previdnost. Žalostno je, da se sme o nravni gnjilobi v državnih in privatnih o-kolščinah Avstrije brez strahu pisati doma in zunaj doma, in že se sliši : Goljufija ni sramota! . . . Upanje stavi Palacky na avstrijsko dinastijo, ki Češko za svoj obstanek potrebuje, drugič pa na cesarjevo pismo od 12. sept. 1871. in sklepa, da ni nobenega uzroka obupati.
Zunanje države. Vojske ne bo, to svetu naznanjati je zdaj naloga pruskih in nepruskih plačanih listov, Bismarkje zopet miren in dober, ker mora tako biti, tako namreč je ukazal ruski car! Stalnega miru ni pričakovati, dokler železni mož na Pruskem zvonec nosi, vendar ni brez pomena, da je ruski car stavil meje Bismar-kovemu vedno lačnemu nagonu po vojski. Katoličani imajo pa vedno veče upanje, da se morda zdaj na Nemškem reči kaj predrugačijo. Škofje so odgovorili na odlok, kterega so dobili od Bismarka na svojo neposredno vlogo do cesarja, — Iz Španj-skega bojišča se čuje zopet, da so se bili, na prva sporočila pa ni veliko staviti, ker navadno se pozneje zve, da Alfonsovci zmagajo vselej — ker so urni v begu. — Sv. Oče so 13. t. m. v Rimu sprejeli veliko deputacijo iz Nemčije. Voščilci so izročili krasno adreso in podpisi so v 18 velikih lepo vezanih zvezkih bili oddani.
Razne vesti,
— Iz ipavske doline se nam piše: Slišimo, da nameravajo »Podčavenski rodoljubje“ napraviti veselico s petjem, deklamacijami in igro pri Rebku na Goričici dne G. junija 1875. Več o tem morda prihodnje.
— Batovci so 12. t. m. prav slovesno sprejeli svojega novega vikarja č. g. Antona Božič-a. Napravili so dva slavoloka enega v Ravni, drugega v Batah. Pri prvem ga je čakalo starešinstvo, pri drugem šolska mladina. Možnarji so pokali čez dve uri. — Tudi It i h e n b e r g je dobil ravno tistega dne svojega fajmoštra, v. č. g. Andr. Brezovšček-a. Sprejem je bil slovesen, natanjčnosti ne vemo.
— Vestnik, znanstvena priloga „Zori“ je zopet izšel: Zapopadek pni številki je: Viljem Penn, — Elektrika vzbujena po atmosferičnih procesih — Duša, jednostavno bitje. — Odgoja pri Rimljanih. — Koren par, dal (pl. pr.). — Drobnosti. — Književni vestnik.
— Na Srpeniei 18. maja. — Binkoštno nedeljo po zadnji šv. maši se je nek ptuj človek, naj hrže Benečan, po tukajšni cerkvi v pričo nekterih pobožnih ljudi, ki so bili dalje časa v cerkvi, klatel in po tem iz žagrada kelih z Božjo mizico vred odnesel.
Kelih je bil še le pet let star, bakren, znotraj in zunaj pozlačen, za vsakdanjo rabo namenjen, sicer nizke vrednosti; vender ga cerkev zavoljo uboštva težko pogreša.
— Cesarski namestnik barov Bodic je dobil veliki križ Leopoldovega reda. To je gotovo lepo spričevalo, kako zadovoljno je bilo njegovo Velič. presvetli cesar s potovanjem po Dalmaciji.
t
— Oderuhi v Galiciji. — Kaka dobrota so judovski oderuhi za deželo, v kteri živijo iu za Avstrijo, ki je odgojuje, kažejo nasledne številke. V Galiciji je prišlo 1. 1867 164 kmetov na boben, 1. 1868 že 217, 1. 1873 614 in pretečeno 1. 1874 celo 1026. Vsi ti reveži so prišli judovskim oderuhom v roke, iz premožnih ljudi postali so reveži, judje pa so obogateli — na veliko škodo dežele Galicije in Avstrije.
— Jezikoslovna drobtina. — V enem listu „Glasa“ mesca jan. sem bral v nekem sostavku „dva komada“. Nekdo me je vprašal, kaj more neki to biti, dva komada? Dva kosa, ali kakor Nemec pravi, zwei S t ti c k e, mu odgovorim. Komad je beseda, ki je Srbom, Bošnjakom in Hrvatom v navadi, pa naši mladi Slovenci, ki so kaj malega Hrvaškega ali Srbskega brali, iu tu besedo komad našli, mislijo koj, ah, to mora prava slovenska biti, hajdi, tedaj dajmo jo tudi našim Slovencem ! iu ne pomislijo, da komad še slovenske ali slav-janske korenike nima. — Ne? me bo kdo vprašal? Saj to besedo tudi Miklošič v svojem Lexicon palaeoslovenicum graeco-lat. navaja. Res je, ali pristavlja tudi, prvič, da je greška k omili a ti o n, frustimi, in drugič, da se nahaja le v kakem Srbskem delu.
In Srbi, kot neposrednji sosedje Grekov, so marsikaj greških besed med svoje lastne sprejeli. In Vukov slovar ima tudi besedo komad, pa pristavlja: (to ko minati on) da s S tue k, frustimi. Beseda Komad tedaj ni ne slovenska, ne slavjanska sploh, je greška beseda, in zakaj bi imeli mi to besedo sprejeti? Ne bodimo šal o bar de! bi tu rajnki Prešern (pišem tako, ker tako se je Prešern sam pisal, in ne maram za to, kar nekteri novejših slavofilo v (nekteri bi tu pisali slavo p bilo v? 1) govorijo in pišejo, kako treba pisati, Prešern ali Prešini, ali pa kako še?) zopet zapel. Za koga pišemo „Glas“? Ali ni res, da moramo tako govoriti, in tako pisati, da nas vsak Slovenec razumeti more? Ali nas bo
pa razumel, ako mu besede pišemo, kterih še nikoli slišal ni? Ako mu hočemo novo besedo
podati, vsaj povejmo mu, kaj beseda pomeni ! — Te misli mi je zbudilo, ko sera v našem *Gla-su“ dva komada bral. Jeli resnično, kar sem tu napisal, ergo erudirai; ako pa nisem prave zadel, pa podučite me. Hočete biti puristi? Rabite čisto slovenske besede, in ogibajte se tujek, kakoršina je beseda komad.
Domače stvari.
(f Anton Globočnik J bogosloyec II. leta v tukajšnjem centralnem semenišču, 27 let star, se je po dolgi bolezni, previden s sv. sakramenti umirajočih, 19. t. m. ob 5 uri zjutrej v večnost k Bogu preselil. Pogreb 20. t. m. zvečer ob 61/2 uri. Prijatli in znanci! spominjajte se rajncega v molitvi.
V	Gorici dne 19. maja 1875. Janez Globočnik kn.-nadšk. tajnik, ranjcega stric.
(Protest.) Odbor katoliško-političnega društva goriškega, kteremu so se pridružile druge odlične osebe, je poslal Njih kraljevima visoko-stima Don Alfonsu in Donni Marii de las Nieves sledečo adreso v italijanskem jeziku, ktero podamo tu poslovenjeno po Eco-u:
Kralj e vi visokosti!
Katoliško-politiČno društvo goriško obsoju-je z drugimi izjavami vred, ki doné od raznih strani našega cesarstva, sramotilne dogodke, ki so se vršili v Gradcu, in protestuje s povzdignie-nim glasom proti surovostim, ki so letele na Vaši osebi.
Protestujemo kot katoličani, ker, kot na katoliška kneza, se je proti Vama obrnilo tisto razsajauje.
Protestujemo kot legitimisti, kajti trpela sta tiste napade, ker sta se vojskovala proti revoluciji.
Protestujemo kot zvesti podložniki Njih veličanstva našega cesarja, ker Vaše raz-žaljenje je tudi Njemu razžaljenje.
Razžaljena je bila njegova oblast, ker neposredno od Njega ste dobili gostoljubna tla v cesarstvu.
Razžaljeno je bilo Njegovo srce, ker sprejel Vaju je s tisto nenavadno blagodušnostjo, ki mu dela čast.
Razžaljena je bila Njegova rodovina, kteri ste ponosen sorodnik.
Protestujemo toraj proti dogodkom, ki so se ravnokar vršili in žalili pravo gostoljubnosti, osebno prostost, verski čut, načelo zakonitosti, ki so žalili oblast in osebo samega vladarja našega.
I11 med tein ko močno obžalujemo, da se je kaj takega prigodilo v enem mestu našega cesarstva, čestitamo Vama, žlahtnima knezoma, da sta velikodušno prezirala razdraženost razbrzdane drubali in sta visoko držala zastavo za vero in prestol.
V	Gorici, 10. maja 1875.
(Sledijo podpisi.)
(Deželni zbor.) — Kakor drugod je tudi pri nas sklenjen deželni zbor. To zasedanje bilo je zadnje in za prihodnje pridejo že novi poslanci. Letošnje zborovanje je bilo mirno in malo mikavno, vendar bomo v kratkem nekoliko govoridi o obljubah, ki so jih poslanci delali pred svojimi volilci in o uspehu ali o tem, kaj imajo poslanci svojim volilcem pokazati, koliko so storili za blagor dežele. Naši bralci dodo
H
potem lahko sami sodili. Držali se bomo natanko izvirnih poročil.
(Ispiti.) Od učiteljic, ki so minuli teden delale ispit, sli vdobili 2 spričevalo II. reda (obe tafaniti) 2 Slovenki in ena taljauka so vdobile spričevalo m. reda, in 1 talj. pa 1 slov. IV. reda.
Dve učiteljici sti sposobni učiti v obehje-licih (talj. in slov.) druge pa le v mat. jeziku.
(Vodopivčev zemljevid) je popolnoma dovršen dospel iz Dunaja. Te dni se bode po sklepu dež. zbora razposlal županijam in šolam. Kje bode na prodaj, povemo prihodnjič.
(Banka Slovenija.) Dne 18. t. m. je imel opravilni svet sejo.
Med drugem je bil na dnevnem redu tudi račun za leto 1874, kojega morata še pregledati revizoija. Izid priobčil se bode o svojem Času.
Glede, da bode dne 31. t. m. občui zbor, naj bi delničarji svoje doplačane delnice depozi-tirali pri banki do 25. t. m., kar naj ne žabi nobeden, ker bi drugače občni zbor znal postati nemogoč zarad premalega števila delničarjev.
Vsak rodoljub naj si pa prizadeva, nabirati za banko zavarovalcev, in če se ji še po tej strani zadobi poprejšni upliv, je naš edini dnarstveni uvod gotov.	______
Št. 231
Razpis učiteljskih služeb.
Vsled sklepa c. kr. pomnoženega okr. šol. sveta tega okraja se s tem razpisuje: a) službi učitelja enorazrednic v Šempasu in v Ročinju z letno plačo gl. 500 in odškodnine mesto stanovanja 120 gl., dokler ne bode stanovanja v naravi.
b) služba učitelja enorazrednic v Perni in v Vipolžah z letno plačo gl. 400 in odškodnino gl. 120.
c) službe popotovalnih učiteljev z letno plačo gl. 500 in gl. 60 odškodnine mesto stanovanja 1) za šoli Deskle - Gorenjepolje 2) Lokve-Voglarji, 3) Banjšice-Verh, č) služba učiteljice v Černičah z letno plačo gl. 400 ali podučitelja z gl. 300. Plačila navedenih služeb se bodo povikševala s pet-letninami poleg §. 30 dež. šol. postave 10. marcija 1870.
Prosilci naj vložijo svoje prošnje pre-videne z dokazom učiteljiske sposobnosti in dosedanjega službovanja, naj dalje do 30. junija t. 1. pri dotičnik krajnih šol. svetih.
Prosilci, ki ne služijo v tem okraju, naj vložijo prošnje pri njem predpostavljenih šol. oblastih.
C. K. OKR. ŠOL. SVET V GORICI dne 16. maja 1875.
Borsni kurzi na Dunaji 21.	maja.	
Enotni drž dolg v papirju .	69	80
„	„	„ v srebru . .	74	70
Drz posojilo leta 1860 . . .	111	75
Akcije narodne banke . . .	964	—
Kreditne akcije		236	50
London 		111	25
Napoleon d’ oro		8	89
Cekini 		—	—
Adžijo srebra		102	55
MOLITVE
za sveto leto 1875 s kratkim podukom
je naslov kujižici, ki je prišla v Mailingovi ti-skarnici na svetlo in velja:
1 iztis	...	4 solde
10 iztisov	.	.30	soldov
50	„	.	.	1 gl.	25
100	.	.	2 „	—
Cetfti natis.
»
«
[svetinja za napredek
Svetinja za zasluge
ALiE&v um m
C. KR. DVORNI ZVONAR, izdeljevalec strojev in raznoterega orodja pri gašenji ognja
V LJUBLJANI
priporoča p. n. cerkvenim predstojnikom in občinskim zastopom :
Vbrana zvonila
z vso potrebščino, kakor jarmi, oj niče, okovi. Zvon tudi 40 centov teže zamore en mož zvoniti ; dalje priporoča vse vrste
brizgalnic. orodja za gašenje, vodnjake, cerkvene svečnike
iz medenine, ventile, šravbe itd.
po riajnižji ceni.
Občinam in gasilnim društvom, da si zvonove in gasilno orodje lahko
omislijo, privolim plačevanje v obrokih.
iDiplomapripoznanja
Diploma pripoznanja
1
14 svetinlj
ll
Št. 45.
Vodstvo goriške zastavljavnice, ustanovljene po grofu Jožefu Thurn-u, naznanja, da se bodo prodajale na javni dražbi dne 14. junija 1875 in po tem iste še ne rešene zastave, ki so bile I. četrt leta 1874 (to je: mesca januvarja, februvarja in marca 1874) zastavljene.
V Gorici dne 19 maja 1875.
Vodja ;
I. Kumar.
NB. častita duhovščina se prosi, da bi blagovolila pričnjoče oznanilo ljudstvu objaviti.
spričevalo
Znanstveno m ne n j e gledé lekarničarja gospoda
VILJELM-OVEGA
protiartritičnoga, protirevmatičuega
ČAJA.
za è i s t e n j e krvi.
Kdor ima zapopadek od nezmernega sleparstva, ki se z uni versa) ni mi sredstvi v novejšem času šopiri, lahko si bo razlagal neza-upnost zdravnikov proti takim sredstvom, ter gotovo ne bo smatral to kot pedantičoo zoprnost zoper novosti, ako zdravnik smehljaje se obrne od lakih skrivnostnih pomočkov. Ven-dar pa tudi to pravilo ni brez izjeme. In ta izjema nahaja svoje opravičenje in pripoznanje v tistih slučajih, kjer po dejanjih konatatirana skušnja in na njo opirajoče se ljudsko občno pripoznanje zdravniškemu preiskovanju že pot kaže in je tudi že sodbo izreklo, kar velja ravno o YIIJelm-ovem čaju za čistenje krvi. Splošna sodba je namreč naj bolj zanesljivo poroštvo za vrednost kake reči in se je naj lepše oponesla pri VII jetnikovem čaju za čistenje krvi pri raznoterih revmatičnih bolečinah, pri protinu, podagri, ker ta čaj tudi pri naj bolj zastarelih in ukoreninenih revmatičnih boleznih in gihtičnih napadih vzroči, da koža zopet delati iu popolnoma izklapljati zamore. Posebno pri vsih revmatičnih in protin-skih boleznih trupta, kterc spremlja mrzlica in vnetje v členih, oteklina itd., pri podagri, bolečinah v križu, v bedrih, kadar po udih trga, pri negibčnosti udov, pri krču v mečah še celo pri zastaranem telesnem zaprtji iu be-moroidalnih boleznih se je imenovani čaj vselej kot najboljši pripomoček skazal.
Ta čaj se zamore toraj proti imenovanim boleznim naj gorkejše priporočati.
V BEROLINU meseca januarja 1874.
D. Jan. Hfulller (L. S.)	medicinalni svetovalec.
Svari se pred ponarejanjem in sleparstvom!
Pri kupovanji naj p. n. občiust vonatanko pazi na mojo postavno zavarovalno marko in firmo, kar je na vsakem zavitku na zunanji strani razvidno, da se s ponarejanjem ne dnja zaslepiti.
Pravi Viljelm-ov protiartritičen, protirevmatičen čaj za čistenje krvi dobiva se le iz prve mednarodne tovarne protiartritičnega, protirevmatičuega čaja za čistenje brvi v Neunkircken-u pri Dunaju, ali v mojih po časopisih naznanjenih zalogah.
En zavitek v 8 oddelkov razdeljem, po zdravniškem naukazu pripravljen, z navodom, kako se rabi v raznih jezikih, velja 1 gld., kolek in pošiljatev 10 sold.
Da ima p. n. občinstvo veco priložnost pravi Viljem-ov protiartritični in protirevmatični čaj za čistenje krvi kupovati, naznani se, da se dobiva v Gorici v lekarnici A. Franzoni-ta, v Trstu pri Scrravallo-m
Lastnik, izdavatelj in odgovorni urednik : KAKOL KOCIJANČIČ* — Tiskar : MAILING v Gorici.