List 25.
Hvaležin spomin na dan sv. Alojzja
Njih Ekscelencii milostljivimu Gospodu Gospodu
ANTONU ALOJZJU,
svitlimu Knezu in Škofu Ljubljanskimu, dobrotljivimu začetniku Alojzjeviša za mladenče, i. t. d. i. t. d.
Kdor s potnim čelam svitlo zerno Po zlatonosni strugi pole; On ve, de je oko solzilo, Ce iz pesti v vodico černo Je zernce samo se zgubilo.
Kdor s trudno roko izročuje
V  naročje zemlji upno seme; On ve, kako ga v serce žali, Ce huda ura sad obsuje,
Ce slana vžiga mehke kali.
In komur dano je ovčice Po hladu tamnih logov pasti; On ve, kako boli, če ena, Zgubivši ljubljene sestrice, Pohaja v begu zapušena.
In cedo kdor ima v oblasti 5
On ve, kako serce ga vnema,
Dajat' le take ji stražaje,
Ki mika jih, zvesto jo pasti,
Pred njo hodit' — samem brez graje:
Pastir Visoki! te skerbnosti
V  veselje nam, in Sebi v slavo, Dal zgled si v delu glasovitnim: O hvala Tebi in Tvoj' Modrosti Ob dnevu trikrat imenitnim! —
Tam, kjer voljnejši retrič dije,
V  deželi za Teržaškim morjem, Je nekdaj v sončni bil lepoti Mladene brez zlega in slepije: En angelj v zemeljskim životi.
Enaka zvezda nam med brati Na Poljskim žarno je sijala: Bil sinek je — že mehke leta — Permoran se terdo bojvati, De zgubil ni kreposti cveta:
Alojzija in Stanislava Leta dva mladim perporočaš, De vsak — doseči srečo časno In večno — naj se ogledava Vse dni v podobo njii prejasno.
Namen ta varniši doseči, Alojzi! v čast Alojzju vzdignil Alojzjevše si z lastnim trudam, Pomoči cerkvi k vikši sreči In k vikši čednost' njenim udam.
V ti m hramu bodo mlade kali,
Za dobro slednje dojemljive,
Se v znanstvu, v čednosti vterdile,
Ne bodo dvomi jih majali,
Ne zlobne strasti upognile.
Dobrote bogim in sirotam Lete, o Oče! ne zaperaš; Kako? ker ravno njim velevaš Perbližat' Tvojim se perotam, De z njim' perjazno jih ogrevaš.
O srečni vi, in dvakrat srečni Milenci Vikšiga pastirja, Ki sprejme vas leto hraniše, Ki Oče tak v skerbi gorečni Med svoje otroke vas zapiše!
Ker, če nebes svitle planjave, Ce gledam zemlje vse lepote, Naj ličniši se zdi očesu, Ak duša lepa — brez hinjave — Prebiva v lepimu telesu. —
O blagor Ti, začetnik dela! Dokler bo delo Tvoje stalo, Molitev za Te skoz oblake Iz ust nedolžnih bo puhtela, Ki varješ cvet lepote take.
Puhti že zdaj vsak dan z oltarja Čez dvajset krepkih sere hvaležnih $ In On, ki je blažil milence, Z roko perjazno blagodanja S Teboj vred ljubljene rejence.
Tud blagor vsim, ki ste deležni Z darljivo roko, alj z besedo Pri bogoljubni ti napravi: Pomnili vas bodo hvaležni Alojzji vsi in Stanislavi.
»O Večni!« — kadar bodo zbrani Leti mladenči s poglavarji Zdihvali k Tebi za Očeta: De dneve srečne Mu perhrani, De naj živi še dolge leta,
De gleda sad naj Svoj ga pota, De sad sadii Ga zveseljuje, De srečen bo naj večne čase; — »Nakloni k njim se, o Dobrota, Usliši njih molitve glase!«
104
Popravik.
V „h vale ž ni m s po min uu poslednjima lista v 4. verstici 15. reda namest blago danja beri blagodarja.