—    102    —
Pravoznanske pisma.
5. pismo.
Da se zatožencu zagovornik pripusti% je le pravična reč, ker obdolžea biti in pa kriv biti nt vselej eno.
Zagovornik je pa zatožeacu toliko potrebnimi, ker temu navadno pravoznanske ravnila niso znane , ker je v zapertji od vsega sveta ločen, se tedaj nikjer posvetovati ne more, in marsikteri tudi v tacih okoljšinah ves preplašen potrebno zavednost zgubi. Zagovornik je tedaj tacemu zvest svetovavec, je pa tudi služabnik postave, — in iz te dvojne razmere izvirajo pravice in dolžnosti zagovornika.
Zagovornika častitljiva naloga je zatoženca, ki morebiti le zavolj nesrečnih zoper njega govorečih okoljem za krivega velja, brez da bi bil zares kriv, krivde in kazni oprostiti, — pri tacem pa, ki je bil kriv spoznan , si on prizadeva, da se mu nuji kazin ne odmeri, kakor jo je po postavi zaslužil. Zagovornika opravilo je tedaj vse zvesto preiskati in zvediti, kar v brambo zatoženca govori, naj že bo to v obdolženem djanju, ˇ osebi zatoženca , ali v pravdi sami, — in po vsih teh potih zvedene zlajšave sodnikom odkritoserčno razodetij — ob kratkem rečeno: njegovo sveto opravilo je soglasno z deržavnim pravdnikom in preiskavnim sodnikom resnico odkriti in pravici zadostiti. Zato mu je pri-pušeno zatožbine pisma in vse sodniške akte pregledati, se z zatožencom pogovoriti in scer tudi zunej sodnije vse zvediti, kar mu služi v razjasnjenje dotične ka-zenskev pravde.
Ce pa hvalim to lepo nalogo zagovornikov, po kteri se za sveto pravico vsacega, naj bo kdor koli, poganjati imajo, — pa ne da bi hvalil tacih zagovornikov, ki si prizadevajo z blišobnimi govoricami sodnikom glavo zmešati in serce omamiti, ali z zvijačami sveto resnico in pravo prevreči, — ne hvalim tacih, ki zoper svojo vest vsako hudodelstvo zagovarjajo in si hudiču samemu prizadevajo podobo angelja dati — ali clo tacih, ki se zoper svojo vest ne sramujejo zatoženču prigovarjati, da naj terdovratno taji in skuje mnoge laži, oprostiti se krivde in kazni. Ce bi utegnil kak zagovornik s tacem brezvestnim ravnanjem si hvale in slave iskati, ne zasluži več častitljivega imena zagovornika, slo bi mu ime tovarša hudodelnika.
Po zagovarjanju si krivičnemu odmerjena kazin še le pridobi vesoljno zaupanje, saj je sedaj vsakdo prepričan, da je pravična, ker je tudi narkrepkejši zagovarjanje odverniti ni bilo v stanu.
Temu le še to pristavim, da je naloga zagovornika vedno le ena in ravno taista, — da se pa vunder zagovornik drugači mora obnašati pred porotniki, drugači pa pred zboramaz vedenih sodnikov, vsak lahko razume.
Iz tega, kar sim dosihmal povedal, je oči vidna visoka pomemba zatožbine ravna ve, ki se v pravdi teških hudodelstev še na višji imenitnost povzdigne.
Pri nas velja po sedanjim redu kazenske pravde zatožbina ravnava ne le pri teških hudodelstvih, temuč tudi pri pristopkih in pregreških. Po cesarskim patentu od 31. grudna 1. 1. ima zatožbina ravnava po pričakovanem redu kazenske pravde le pri teških hudodelstvih, pri hudodelstvih in pri tistih pregreških veljati, ki so izročeni okrajnim kolegialnim sodnijam; pri manjših ka-
—    103    —
zinskih rečeh,  ki spadajo v oblast   okrajnih   sodnij , je preiskavoa skrivna ravnava vpeljana.