Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman volja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr.
V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt lota 8 gld., za en mesee 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan veljii 1 gld. 20 kr. voč na leto.
Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in elcspedieija, Semeniško ulico št. 2.
Naznanila (inserati) so sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., čo se tiska enkrat; 12 kr. ce se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma so ne sprejemajo. Vredništvo je v Semoniškik ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/a6. uri popoludne.

V Ljubljani, v petek 7. oktobra 1887.
Letnik X V
Učni načrt za ljudske šole.
(Iz učiteljskih krogov.)
Od nove ljudske šole so liberalci in ž njimi mladi zarod učiteljev nenavadno mnogo pričakovali; mislili so, da bo sledil vsled nove postave za ljudske šole zlati vek za človeštvo — pa varali so se. Iu če celo reč mirno in objektivno presodimo, videli bomo, da ni moglo drugače priti, kakor je prišlo. Oglejmo si učni načrt za ljudske šole! Toliko predmetov se naj predava, da bi moral vsak ljudski učitelj prav pravcati veleum biti, ko bi hotel zadostovati tem zahtevam le kolikor toliko. Ou naj poučuje fiziko, botaniko, zoologijo, mineralogijo, geografijo (čudno je le, da se v učnem načrtu ne pove, koliko se mora o astronomiji predavati). Razven tega mora vsak učitelj pri nas slovenski in nemški učni jezik popolnoma v svoji oblasti imeti (in to je po mojem, seveda za gg. učitelje ne merodajnem mnenji, prav za prav pred vsem potrebno). Oe pogledaš šolsko sporočilo kakega devetletnega dečka, našel boš, da se mu je 13 (reci trinajst) predmetov predavalo. Ali ni to lep napredek proti prejšnjemu času, ko se je le verouauk, čitauje, računstvo iu pisanje učilo? Ali ni to lep napredek, če je tako rekoč vsaka ljudska šola vseučilišče v malem pomenu? Na prvi pogled, da. Ali če stvari bolj na dno pogledamo, ni temu tako. In kdo je isti, ki pravi, da učni načrt za ljudske šole ni povoljen ? Nobedeu drugi, kakor učitelji srednjih šol (in o teh vendar ne moremo reči, da so napredku in omiki sovražni). Učitelji srednjih šol so, ki veduo iu vedno povdar-jajo, da učenci iz nove ljudske šole niso zadosti pripravljeni za srednje šole, ki vedno na-glašajo, da gre nazaj in ne naprej. Naj mi tukaj nikdo ne ugovarja, da ljudska šola nima naloge, učence za srednjo šole pripravljati. Zakaj so poprej učenci, prišedši v srednje šole, zadostovali in zakaj 'sedaj ne zadostujejo? Zato, ker gleda učni načrt za ljudske šole le ua „multa" in ne na „multum" — na veliko in ne ua temeljito. Duh učencev se pri strašni množici predmetov ne more več tako
naravno razvijati, kakor se je razvijal proj. „Hier liegt der Ilund begraben."
Pa proti množici posameznih predmetov bi še ničesa ue imeli, ko bi vedeli, da ima vsak učitelj neko globočino znanja, da iz nje veduo zajema. In če smo pravični, tega od učiteljev tudi zahtevati ue smemo in ne moremo, ker ljudski učitelji nimajo priložnosti zadostovati vsem zahtevam v tem oziru. V najboljšem slučaji so dovršili spodnjo gimnazijo ali realko, in če vidijo, da tukaj ne bo šlo, pridejo na učiteljišče. Drugi imajo par razredov kake srednje ali meščanske šole, vstopijo v pripravni kurs in so potem v štirih letih učitelji. Zopet drugi imajo le ljudsko šolo za seboj in postanejo tudi v petih letih učitelji. Ni li res čuden konglomerat? Pred vsem še enkrat konstatujemo, da posebno nadarjenih učencev na učiteljskih pripravniščih iskati ne smemo, ampak večina je slabo ali v najboljšem slučaji srednje nadarjena. Se ve, da so častne izjeme.
Tem ljudem se toraj predavajo najrazličnejši predmeti: Pedagogika, n e m š k i in s 1 o v e n-ski jezik, matematika, fizika, naravoslovje, gospodarstvo, risanje, pisanje, glasovir, vijolina, orgije, petje, telovadba itd. itd., z eno besedo vsak učiteljski pripravnik bi moral vsestranski veleum biti, da bi mogel vsem zahtevam zadostovati. In veudar, kolikokrat se že v gimnaziji zgodi, da je kdo dober filolog ali zgodovinar, pa slab matematik! Na učiteljišči naj je pa vsak pripravnik razven tega tudi muzik, risar, tolovadec, in Bog ve, kaj še. Učiteljski pripravnik zvrši učiteljišče. V vsakem predmetu zml nekaj, pa seveda vse je bolj površno, in ta površnost se podeduje tudi na ljudske šole, kajti kako bo učitelj temeljito poučeval, ker sam temeljito ne zna.
Cez dve leti mora učitelj napraviti na Kraujskem, čez tri na Štajarskem izpit učiteljske sposobnosti. Iu tukaj so učitelji na slovenskem Štajarskem prav na slabem. (Tudi na Kranjskem ne veliko na boljšem. Op. Vred.) Na učiteljišči so se vseh predmetov raz-veu slovenščine nemški učili. Vsled ministerske naredbe od 31. julija lanskega leta pa mora vsak kandidat, ki hoče za slovenski učni jezik biti potrjer^
iz vsacega predmeta najmanj eno vprašanje slovenski odgovoriti. Od kod naj sloveusko terminologijo vzame? Od kod naj ve, kako se pri živalih razne vrsto zob slovenski imenujejo, kteri so želod-čevi oddelki pri prežvekovalkah, od kod naj vd slovenski imenovati posamezne dele popolnega cveta. Od kod naj vzame slovenski kandidat terminologijo za geografijo, fiziko, geometrijo, matematiko itd. itd.? Ali se naj je po Cigaletu uči? Z eno besedo: Z najnovejšo Gaučevo naredbo smo dobili Slovenci Danaov dar. Od slovenskih kandidatov so ne more in ne sme zahtevati, da si slovensko terminologijo sami prisvojijo. Naj se izprašujejo tudi pri izpitu učiteljske sposobnosti v taistem jeziku, v kterem se je predavalo, ali pa uaj se ti predmeti za Slovence slovenski predavajo iu potem tudi slovenski izprašujejo.
Od učiteljev, še bolj pa od učiteljic, ker prvi si po lastni marljivosti jezik še dokaj prisvoje, t i r j a uaj se to, da bodo učni jezik, to je med Slovenci slovenski, slovnično pravilno govorili in pisali. Pravilna pisava v slovničnem oziru, to je prvo za vsak učni jezik, to je „couditio sine qua non". če potem kandidat re, kaj se pravi „Oentrifugalkraft", „IIebel", „Staubgefiiss" itd., in če zml želodčeve dele pri prežvekovalkah popisati, ali ne, to je vse neodločilno. Iu kaj bi mu to vse pomagalo, ko bi prav znal, če pa slovnično pravilno pisati ne zml. Kedaj potrebuje ljudski učitelj terminologijo? Smelo trdimo, da v jeduorazrednicah nikdar, v večrazreduicah le malo kedaj. Vsak tudi lahko sprevidi, da učitelj, ki se na to polje podil in ki tako učeno predava, nikdar kaj prida dosegel ne bo, in sicer: 1. zato ne, ker sam ni zmožen tega predavati, 2. ker otroci niso zmožni temu slediti.
Proč toraj z vsem tem balastom, proč z vsem, kar v ljudsko šolo ne spada. Učni načrt ljudskih šol bi g. ministru Gauču prav toplo priporočili v resni prevdarek. Ne dvomimo, da bo tukaj najdel dela dovolj.
LISTEK.
Iz potnih spominov.
(Dalje.)
Kmalu pride čas, da gremo na kolodvor pričakovat še drugih rojakov, ki so bili zglašeni k veliki skupščini družbe sv. Cirila in Metoda dne 19. julija.
Predno pridrdrtl vlak, ponudi so mi prilika poskusiti, koliko tehtajo moje kosti iu rebra iu kar se tega drži s čevlji, hlačami, suknjo in klobukom vred. Stopim na podnožaj avtomatične tehtnice, vržem de-setico v dotično glavo nad podnožajem, iu pri tej priči se prikažejo zareze z iglico, ki naznani 75 kil. Nato vrže nekdo drugi noter 1 kr. Zarez ni, iglice tudi ne, ampak krajcar pridrči skozi usta v skledico na bradi, in izve se druzega nič, kakor to, da krajcarja ni vredno požirati.
Vlak ni pripeljal toliko domoljubov, kakor smo mislili. Pa kolikor jih je bilo, prišli so navdušeni domorodne ljubezni. Vročino se je zbal pač marsi-
kdo. Nekterim, iz središča Slovenije prišlim, zdela se je vročina tako neznosna, da so se okoli 1/210. ure šli kopat. Za deseto uro je bila pa napovedana božja služba.
Pri slovesnem cerkvenem opravilu sem opazil tudi marsiktero posebnost. Neka ženska je prišla s tremi jerbasi ua glavi in je obstala še lo prav pod prezbiterijem. Sv. Pavel je sicer zapovedal ženskam, naj imajo pri božji službi glave pokrite, tega pa ni rekel, naj dohajajo k sv. maši pokrite — z jerbasi. Koncem sv. maše so nam zagodli na koru tako, da bi se človek začel kar sukati. Tacega v cerkvi še nisem slišal nikoli, če tudi Cecilijansko petje še ne vlada po vseh farah katoliškega sveta.
Kako smo se pri zborovanji »vlekli za jezik", kako se je pri skupnem obedu napivalo in kako je bilo vse vneto za družbin namen, vsega tega ne bom pripovedoval, ker je bilo vse to objavljeno že v gorenjem nadstropji obeh slovenskih dnevnikov.
Proti večeru istega dno so peljem z dvema koroškima rodoljuboma zopet iz mesta. Iu kam? Ali mar smem opustiti lopo priliko ogledati si romantični in zgodovinsko znameniti „Miramare?"
„Miramare!" Ne bom te opisoval! Samo enkrat
iti skozi tvoje prebujno opravljene sobe in dvorane, samo enkrat in le površno se ozreti po tvojih prekrasnih slikah in kipih — kdo more kar po tem živo popisati vso čarobnost in dragocenost? In sploh, kaj naj bi bolj povdarjal? Ali naj bi opisal v prvi vrsti, kako krasna je lega in zunanjost gradu „Mira-mare?" Ali naj grem od enega marmornatega hodnika do druzega ter pripovedujem, kako lepo se vjema ozaljšava na stropih z vloženo olepšavo na tleh? Ali naj opisujem avstrijsko umeteljnost in japonsko raznobojnost v posebnih prostorih? Ali naj ostanem v bogati knjižnici ter prelistavam stare klasike, ali uaj grem v veliko dvorano ter prebiram razne napise po pozlačenih stenah? Ali naj bolj občudujem okusno razvrstitev vse oprave, slik in kipov, ali naj pojem hvalo in slavo le umeteljnikom ? Morda naj postojim pri težkih zastorih ali pri kraljevi postelji in pri cesarskem prestolu, ali naj hitim pozdravit podobe vseh Ilabsburžanov ter se podam po sliki Karola V. za vodnikom solncem po vsem njegovem cesarstvu, da nikdar ue ugledam solnčnega zatona? Ne! Moje oko in inoj duh omagujeta tu, vuu si želita, da si odpočijeta ter spet. zreta v priprosto pa tudi veličastno naravo ob morji adrijanskem.
(Vlii in Nemci.
(Dalja.)
Nemški liberalci navadno s pomilovanjem kažejo na revno slovstvo slovanskih narodov. To početje kaže lo nemško oholost in kaznjivo krivičnost. Češki narod n. pr. priboril si je znamenito stališče na polji duševne in materijalue kulture, čehi imajo slavno politično in kulturno preteklost; njihova dela imajo častne spomine v kulturni zgodovini srednje Evropo. Cehi so zgodoviusk narod z nezavisno politično zavednostjo; njihova vstrajnost in žilavost zagotovljate jim bodočnost. Kaj so bili po 301etni vojski? In če danes pogledamo na sadove njihovega truda, priznati jim mora celo nasprotnik življenja moč.
Nemški liberalci pa vsled zaslepljenosti iu sovraštva niso poznali važnosti češkega naroda, dokler so bili na krmilu. To je tudi eden vzrokov, da so morali oddati vladno krmilo. Grof Taaffe mogel se je marsikaj naučiti iz osode nemških liberalcev in po tem vrediti svoje naredbe. Privabil je zopet Čehe v državni zbor in pridobil mnogo zmožnih in de-lavuih mož.
Toda ustavoverna stranka ni obupala, akoravno je po lastni krivdi izgubila gospodarstvo. Pričela je brezozirno agitacijo med Nemci na češkem, narodnostni prepir dosegel je vrhunec sovraštva. Predmet napadom in terorizmu je bila jezikovna naredba z dne 14. aprila 1880. S to naredbo je miuisterstvo skušalo vrediti enakopravnost obeh deželnih jezikov (češčine in nemščine) v političnih, sodnijskih in državnopravdniških uradih na Češkem iu Moravskem. Naredbo je izdal tedanji pravosodni minister Stremayr, toraj pristaš nemško-liberalue stranko in član Auersperg-Lasserjevega ministerstva. Iz tega moremo sklepati, da naredba ni bila naperjena proti Nemcem.
Mnogi strastni nasprotniki te naredbe komaj površuo poznajo pravi namen jednajst paragrafov obsegajoče naredbe, o kteri je poslanec dr. pl. Plener 5. decembra 1885 trdil v češkem deželuem zboru, da je „žalila čute nemškega prebivalstva na Češkem". »Jezikovna naredba", trdil je dr. pl. Plener, »naložila je nemškim občinam dvojezično upravo." »Zdražba je, ako morajo nemška sodišča vsprejemati češke tožbe, zdražba, ako morajo svetovalci trgovinske zbornice v Hebu razumeti češčino. Žalostni morajo biti nemški kandidati, ako so izključeni iz državne službe, ker niso vešči češčini. Nemce prezirajo edino Ie iz tega vzroka, ker so Nemci . . ." Tako je kvasil plemeniti Plener.
Kdor čita le take tožbe, vsiliti se mu mora misel, da je jezikovno naredbo narekoval pravi pravcati Drakon proti nemškemu narodu. Naredba pa zahteva le nastopno: Vsak državljan na češkem in Moravskem, Nemec in čeli, more povsod na češkem in Moravskem iskati iu zahtevati svoje pravice v materinem jeziku; oba deželna jezika imata pred vsakim sodiščem na češkem in Moravskem enako veljavo. To je bistvena vsebina jezikovne naredbe, o kteri se je že toliko govorilo iu pisalo. Ali žali ta naredba čute nemškega prebivalstva? Niti najmanjše pravice ne krati Nemcem ter ne nalaga nemškim občinam dvojezične uprave. Je li
V Trst se vrnem in grem pokušat »pravega Istrijauca". Natakar ga nam prinese v malih majo-likali. Že se mi mudi proti kolodvoru ter brž za-kličem : »ancora uu fracheletto I" Pa me tudi hitro razume, če tudi smo se vsi skupaj glasno smejali.
Poravuavši račun v enem izmed peterih delov sveta odrinem na kolodvor, da me »lukamatija" odvede proti Gorici. Kaj posebnega do Gorice nimam povedati. Toraj naj nadaljujem kar z Gorico. Na kolodvoru se spet vsedem v tak voz, na čegar konci kaže zrcalo, kakor bi bil še en voz staknjen ž njim in bi vozil iste potnike. Precej časa se poljemo ter izstopimo pri hotelu »alle tre corune". Kaj pa to? Sopotnik mi reče že v veži: »Na, hier riechfs nobel!" In res: Na dvorišči in po hlevih so delali nekaj, kar je tudi v Ljubljani dovoljeno le takrat, kadar že skoraj vse smrči. No, mislim si, po dolgi vožnji se tak-le smrad zares prilega človeku!
(Daljo prih.)
žaljenje nemškega čuta, ako smč tudi čeli v svoji domovini govoriti pred sodiščem v 6vojem jeziku?
Jezikovna naredba seveda nemškim uradnikom ni všeč, to radi priznamo. Toda tega ni kriva naredba, marveč uradniki 6ami. Grof Rihard Belcredi je 15. oktobra 1885 povdarjal v gospodski zbornici: »Jezikovna naredba ni novost, ki žali Nemcev svete pravice. Taka sodba je mogoča le vsled narodnostnega sovraštva". Grof Belcredi se sklicuje na dogodek 1843. leta, ko je hotel v Brnu vstopiti v državno službo. Tedaj so zahtevali od njega znanje češkega jezika. »Stvar je prav naravna", pripomni grof Belcredi; »razmere so presojevali stvarno. Mislili so, uradnik mora občevati s prebivalstvom ter je razumeti. Znanje druzega deželuega jezika je toraj potrebno".
Jezikovne naredbe določbe so še starejše, nego 1843. leto. V nekem dvornem dekretu z dne 9. julija 1763 je zapovedano, da se smejo za izpraznjene službe na češkem priporočiti le taki uradniki, ki »caeteris paribus" češki govorč iu pišejo. L. 1803. razsodilo je najvišje sodišče, da sme vsak tožnik vložiti tožbo v nemškem ali češkem jeziku. V aprilu 1848 izšla je najvišja naredba, da je češki jezik popolnem enakopraven z nemškim v vseh oddelkih pravosodja. Meseca maja istega leta je z dovoljenjem pravosodnega ministerstva naznanilo češko apelacijsko sodišče vsem podrejenim sodiščem, da morajo zapisnike spisavati in vloge reševati v istem jeziku, kterega je stranka zmožna. Enake naredbe so izšle 1852., 1854. in 1861. leta.
To in pa večletna praksa jasno dokazujejo, da jezikovna naredba iz leta 1880 ni nova in ne more žaliti nemškega čuta. Saj so sodišča v Liberci, Hebu in Češki Lipi, toraj v nemških okrajih, naznanila še pred jezikovno naredbo, da občujejo s strankami v njihovem jeziku in v kazenskih pravdah vodijo obravnave v jeziku strank.
Jezikovna naredba pa se naslanja tudi na postavno podlago. Paladij nemških liberalcev v Avstriji je decemberska ustava iz leta 1867.; ta pa v členu XIX. jasno določuje »enakopravnost vseh v deželi navadnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenji".	(Daljo prili.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. oktobra.
]¥«lr»mj<p dežele.
V višjih vojaških krogih trdijo, da se nadvojvodu Ivan ne strinja z našo zunaujo politiko, ki jo Prusiji tako prijazna. Kakor znano, izšla je za njegovega bivanja v Temišvaru njegova brošura, ki je odločno naperjena proti Prusiji.
Koliko je Nemcem našim za sporazumijenje vseh avstrijskih narodov, osvedočuje nam govor dr. pl. Plenerja povodom odkritja ces. Josipo-vega spominka v Hebu na češkem. Rekel je koncem slavnostnega govora: »Nemcem je prirojena misel o solidarnosti vseh avstrijskih Nemcev; zaradi tega čutijo vsi ostali Nemci s češkimi Nemci. Vsakdo izmed njih ve, da če ti podležejo, izgubljen je tudi nemški značaj Avstrije: vsakemu je znano, da jo vspeh nemške stvari na češkem enacega pomena z vzdržaujem enotne Avstrije pod nemškim vodstvom."
Odlični Kranjci.
(I)aljo.)
Kari n Tomaž Matija »Vindimarcha Vini-censis", roj. 1740, posv. 1770 »ad tit. mensae Nobilis Dni Ignatii de Kashuer, incliti Conitatus Crisiensis vicecontitis". Najpred jc služil kot supernumorarij pri Veliki nedelji, od koder je febr. 1773 šel kape-lanovat v Središče, čez 14 tednov vrnil se jo nazaj k Veliki nedelji ter je kapelanoval ondi do 1780. Takrat so ga promoščili k sv. Miklavži v Ljutomerskih goricah. Ondi jo kapelanoval do 14. nov. 1782, ko jo postal vikarij pri sv. Tomaži.1) Tam je služboval do 5. okt. 1787.a)
Rad o vi č Marko, rojen 1743 v Vinici na Kranjskem, posv. 1760 »ad tit. mensao Nobilis Dni Nicolai de Skerlcz, Banalis Oonsiliarii". Od 1774 do januvarija 1780 jo kapelanoval pri Veliki nedelji, potom pa eno leto v Središči. L. 1781 je bil drugi, od 1782 do 1701 pa prvi kapelan pri sv. Miklavži
') Vizitacijski zapisnik od 1. 1784.
,J) S. Povodon, lioitrug zu einer Kirehongeschichto.
Taki so ti gospodje, ki vedno podtikujejo Slovanom krivdo, da traja v naši ljubi Avstriji ŠO vedno narodnostni boj. Ako Slovani naglašajo solidarnost vseh avstrijskih Slovanov, kriče nied svet o vele-izdaji; sami pa smejo to storiti ter vrhu tega še naglašajo, da je to rodoljubno, junaško delo.
Gališko uamestništvo razposlalo je okrožnico vsem tamošnjim okrajnim glavarstvom, naj z vso strogostjo pazijo na to, da se bo vestno izvajala cestna postava, ter naj brez vsakega ozira izterja-vajo okrajnim odborom narekovane globe.
Vitanje države.
Angleški gostje zapustili so predvčeranjim črnogorsko prestolnico med zvonjenjem in pokanjem topov. Knez Nikita spremil je vojvodo Edin-burškega v Kotor. Včeraj pripravil je Kotorski mestni zastop sijajno veselico na čast odhajajočim angleškim gostom.
Srbski narod je navdušen za sedanje ministerstvo, kajti še dobro mu je v spominu, kako je postopala Garašauinova vlada pri zadnjih volitvah. Volilci morali so v nekterih krajih iti na volišče že v predvečer ter tam prenočiti, da bi preprečili imenovanje neljubih jim volilnih deputacij, in še takrat se jnn to dostikrat ui posrečilo. Minister Ristič pa je možato spolnil svojo pred volitvami dano besedo. Po celi deželi vlada zadovoljnost, da je ugouobjena policijska in uradniška samovolja. Narodna misel se je v Srbiji ravno zadnji čas zelo ukrepila. Veliko nevoljo vzbujajo ljuti napadi nekterih Duuajskih in Budimpeštanskih listov na Rističa. Uistic ve dobro, da nikakor ne smo zasledovati Avstriji sovražne politiko, ko bi to tudi hotel, kar pa konečno tudi ui dokazano. To časopisje koristi avstrijskih v Srbiji nikakor ne pospešuje.
Bolgarska vlada zahtevala je od Carigrad-skega eparha, naj odstavi in prožene v kakov samostan metropolita Klemeuta. Eparh pa je to zahtevo najodločneje odklonil. — Cankova volilna okrožnica opominja svoje pristaše, naj se ne vdeleže volitev. To pa je le prva polovica okrožnice, ki je namenjena javnosti. Poseben dodatek k tej pa zahteva od njih ravno nasprotno od prvega svota, naj postavijo namreč kandidate v nokterih krajih, kjer imajo dosti Caukovci vpliva, kakor v Vrači, Plovni itd. — Vladi nasprotna strauka izjavlja so že sedaj, da ne bo priznavala sklepov novega sobranja, da jo ti ue bodo vezali. — Bolgarska vlada meni, da bo na spomlad zarožljalo avstrijsko in rusko orožje; ta sladka nada pa jo krepi v sklepu, da se bo protivila vsem diplomatskim posredovanjem, ali pa so jih ogibala ter jih zavlačevala. — Vojaške čete odšle so na razne mejne kraje, da bodo preprečile delovanje izseljencev in ruske stranke povodom volitev. Ob srbski meji pokazale so se že sedaj vstajao čete. Sploh pa se govori, da orgauizuje ruska strauka zopet državen prevratek.
Rusko ministerstvo za pouk in bogočastje hoče na vsak način preprečiti shod za obrtne šole. Predložilo je caru novo poročilo, naj prekliče dano dovoljenje. Snovatelji shoda pa se drže trduo svojega sklepa, in to tem bolj, ker jih podpirajo ostala ministerstva in časopisje. Ko bi se pa kongres vendar sešel, hoče naučni minister doseči, da shod ne bo imel olicijelnega značaja. Ali je ironija ali pa dobro premišljena stvar, istina je, da hočejo prireditelji shoda voliti častnim predsednikom — naučnega ministra samega.
Dunajski vladni krogi so neprijetno presenečeni, da ste se Turčija in Rusija sporazumeli gledč Ernrotha in da je prva sedaj zavezana posredovati najprvo v Bolgariji, ako bi bilo treba. Boje se, da so Turčijo privedli k temu koraku naklepi gledd Makedonije, Albanijo in Egipta, da se je zaradi tega vrgla v naročje Rusiji.
Dopisnik »Times" pripoveduje, da je nemški cesar v Schuaebelejevi zadevi zapisal ua preisko-
v Ljutomerskih goricah.1) Od 1795 do 1799 jo kapelanoval pri Svetinjah, potem pa do 1803 pri sv. Tomaži.2) Leta 1805 jo nastopil kapolanijo pri sv. Petru niže Maribora, kjer je služboval do 1816.3) Umrl jo kot deflciijent v Gradci 6. nov. 1818.4)
45. Vipava.
Grcšar Matija, roj. 1636, posv. 1664 jo bil 1665 do 1668 farni vikarij v Podsredi. Vizitacijski zapisnik od 1.1665 ima o njem: »Aetatis 29 annoruin, patria Vippacensis, fuit hactenus cooporator Paillon-stainensis, ordinatus ad titulum patrimonii. Sacordos est primo anno, studuit Pragae, vonit circa festum Pontocostos ad Paillonstain. 6. Julii liujus anni a paroeho Paillenstainonsi ad provisionem liujus plebis (Podsreda) est hic relietus. Quod paroehia haoc est nimium in Pfund der Glllt aggravata, non sibi fidot satisfacere camerae Oberburgensi, ideo Princops Excolhnus eidem ad auxilium steuralo defalcandum donavit 24 11. q«os d. Piseator, Gurkfoldensis civis, annuatim solvit pro benelieio llerborgonsi et si sperat
') Vizitacijski zapisniki v knozo-skolijBkom arhivu v Gradoi.
') Parna kronika sv. Tomaža.
") Knezo-škofljski arhiv v Mariboru.
4) Somatizom Sokovsko škofijo 1. 1919.
valne spise: »Dajte Franciji pravico, njeno polno pravico iu ničesa kakor pravico. Ne priraorajte me, da se bom moral opravičevati na svoja stara leta."
Francoski list „Petit National" odgovarja »Riformi", ki ob Crispijevem potovanji omenja tudi razmer med Francijo in Italijo: »Radi verjamemo poluradnim zatrjevanjem, da hoče ostati Italija v prijateljstvu z nami. To dokazujejo pogajanja za trgovinsko pogodbo, ktero potrebuje Italija veliko bolj od nas. Vendar pa bo dobro, ako ne bomo pazljivo gledali samo proti vogeški meji. Ferron je prav storil, da je nadzoroval mejo v Alpah."
Raznih narodov listi pečajo so s sestaukoin italijanskega ministerskega predsednika z nemškim kaucelarjem; vesti in sodbe pa si tako nasprotujejo, da se iz vsega tega lahko razvidi, kako da vsakdo v tem oziru tava po tmiui. Koliko je vredna nemško - avstrijsko-italijanska zveza, ktero sklepajo uekoji časopisi iz zadnjih dveh sestankov v Friedrichsruhe, o tem nas pouči brzojav Dunajski »Agr. Tagbl.", ki slove: »Poročilo ,Pester Lloyd-a\ da so je vršil sestanek Crispijev z Bismarckom v sporazumljenji z Dunajsko vlado, je popolnoma izmišljeno. Tukajšnji merodajni krogi niso uiti vplivali na sestanek, niti se jim ni sploh kaj o njem naznanilo. Nemško-italijanski zvezi pa tukaj ne zaupajo tako, kakor mislijo gospodje v Budimpešti. Preteklost in odnošaji Crispijevi zahtevajo na strani Avstrije največjo previdnost". Ako ni Bismarck zanesljiv zaveznik, kdo bi toraj verjel celo prijateljstvu Italije in Crispija!
Prepir med Madagaskarom in Francijo se bo menda polegel. Francoski rezident je sicer snel zastavo, Tatananarive pa ui zapustil. Madaga-skarski ministerski predsednik brzojavil je Flourensu, naj posreduje v tej zadevi, ta pa mu je dal vedeti, da mu bo odgovor njegov izročil rezident.
Izvirni dopisi.
Dunaj, 28. septembra. (S higijeničnega kongresa.) Udeležujoč se do sedaj vedno le posvetovanj II. sekcije, ki se giblje o moji tvariui, o šoli, naj omenjam, da se je danes debatovalo o tem: kako naj se na visokih ter bogoslovskih in srednjih šolah, ua moških in ženskih preparandijah, v obrtnih in tudi ljuških šolah uči higijena. V ljuški šoli bi zadostovalo uekaj beril tacega smisla, kot so se pisala n. pr. že v stareje šolske knjige : Zobovije snažno; vročega ne jej; vodo pij in ž njo i se umij 1 in drugo.
Predsedoval je danes prof. Mosso iz Turina, rojeu Italijan, ki je pa moral večinoma v nemškem jeziku voditi debato. Radi premalo vdeležbo svojih rojakov niti ziniti ni mogel v svojem zvonečem materinem jeziku. Francoski govor mu je tekel točno; ne tako pa nemški — ker »bitte — das = die Haud aufhebeu" se mu je glasovanje zahtevajočemu močno premedovalo. Ob teh knjižnih prvoinestni-kovih hibah se mi je vsiljevalo danes podobno opazovanje: da dušna izobrazba, če je ua visoki stopinji, premaga po malem celo jezikovo znanje. Brali smo namreč iz Mosso-vega isto tako duhovitega kot milega obraza prav dobro tudi takrat, ko kake stvari nemški ni točno povedati zmogel. Iu čuda! ta ljubeznjiva njegova narav je bila v stanu energičneje vplivati na poddano mu zborovalce, kot se je posrečevalo drugim resnobnejim in boja-željnejim prvomestnikom. če je dotičnemu govor-
niku — govorečemu nad 10 minut, oziroma 4 minute časa — moral prekiniti besedo, znal je to s tako fineso, da si se v teh slučajih, gledajoč vanj, za praktično svoje dejanje in nehanje mogel precej učiti. Zgodilo se je bilo, da je neki gostobesedueji »podprvomostnik" hotel govoriti čez čas, a Mosso je pri isti priči, uljudno se uklonivši, segel mu v besedo, rekoč: „No zamerite! če tudi ,prvomest-nikovemu' kolegu — govoriti Vam pa dalje vendar le no smem dovoliti". In hočeš nočeš je umolknil »podpredsednik" — stvari ne v škodo, meni pa v veliko zabavo. — In ko je končujoč peturino debato zahvalil se za potrpljenje ž njim, zadonelo mu je dvakrat so ponavljajočo rokoploskanje, kar mi je bilo porok, da so ga tudi sozborovalci tako razumevali, kot jaz. Ne brez ginjeuja nam jo, poslavljajo se, zatrjeval, da mu bodo današnji dan, ko je sploh prvokrat predsedoval v živeuji in moral razsojevati v težkih situacijah ter v zelo neznanem mu jeziku, prav radi tega v trajnem spominji.
O zgoraj omenjeni tvarini so poročali danes: prof. žl. Fodor iz Budapešte (nemški), profesor Lovventhal iz Lausanna (nemški in francoski), prof. Ku bom iz Liitticha (francoski) in svetnik dr. G aus ter (nemški in francoski) — našim Ka-meničanom starega znanstva.
Gaustor z vsebino ter svojim mogočno po-vdarjajočim naglasom ni zaostajal za govorniki iz tujine; priča temu tudi to, da so njega predlogi večinoma bili sprejeti. Hvilen je bil ta Gaustrov nazor, da naj se ne misli, kot da bi le sama država po šolah mogla vsega doseči v higijeni; ljudstvo pa bi ne umelo sodelovati: — ljudstvo in država!
(Konec prih).
Od Fare pri Kostelji, 4. oktobra. Za vročimi dnevi nastali so hladnejši tu ob Kolpi. Posebno hladna so jutra, ker nas pozdravlja vsako jutro gosta, neprozirna megla. — Poljski pridelki so že večinoma doma. Orati in sejati je še treba. Tukaj se seje največ ječmena, rži in ovsa, pšenico malo, ker jej megla škoduje, da je preveč snetljiva. Drugi poglavitni pridelki so: turšiea ali po tukajšnjem izrazu »fermentin" in fižol. — Ker domače polje lahko obdela marljivi ženski spol, hodijo Kostelci, to so prebivalci Banja-loške župnije in od fare pri Kostelji, zimski čas po svetu kruha si iskat. Hodijo pa nekteri v šume ali i gozde na Ogersko ali Madjarsko in v Slavonijo. Zopet drugi gredo krošnjarit s sladko robo po ogerskih ali cislajtanskih mestih. Kostelcu zemlja ne rodi toliko, da bi poravnal vse stroške, ktere ima plačevati svetni iu duhovski gosposki in ki jih ima doma. Seveda najbolje bi bilo za mnogega, da ni prestopil mejo svojega rojstnega kraja, ali kaj se hoče, ker so navajeni tukaj od nekdaj, kakor Kočevarji okoli po svetu hoditi. — No onih, ki v šume hodijo drva sekat, navadno vsak prinese novcev domov, ker nima toliko prilike trositi po gostilnah, kakor oni, ki hodijo po mestih s košem. Pa tudi večina onih, ki hodijo s košem po krčmah, ne pozabi doma svoje žene iu dece, ampak pošilja kolikor more denarja domov. Le lahkomišljouiki in posebno neoženjeni dečki ne pomislijo nič ua bodočnost in trosijo brez potrebe. Pa kaj hočem dalje o tem pisati? Najboljše bi bilo, da so vsi moški doma in da pridno obdelujejo zemljo, ali nagnenje po svetu hoditi jo Kočevarju in Kostelcu že nekako prirojeno. Komaj zapusti šolo, hajdi v svet.
Zatoraj bi pač bilo dobro, da se krošarenje ali kakor Kočevar pravi »hausiren" še bolj omeji, nego se jo že. Kolika sreča za marsikterega, ki bi si doma s poštenimi rokami služil svoj kruh iu bi se no priklatile s sveta vsakovrstne slabe navade!
Z Dravskega polja, 1. oktobra. Zopet je neiz-prosljiva smrt v večnost odvedla enega za slov. Štajer zelo zasluženega duhovnika, ki je z besedo in peresom blizo polstoletja na tihem delujoč na prosto ljudstvo blagodejno vplival in si zaslužil, da mu s temi kratkimi vrsticami postavimo majhen spominek. V noči od petka na soboto umrl je namreč za želodčnim rakom č. g. Franc Ser. Bezjak, kn. šk. duhovni svetovalec in župnik pri sv. Marku niže Ptuja, kterega zemeljske ostanke smo včeraj materi zemlji izročili in se lehko prepričali, da je rajnega vse spoštovalo in ljubilo. Sprevod je vodil milostljivi gospod Matija Modrinjak, Ptujski prošt, spremljan od 32 duhovnikov, treh bogoslovcev, več učiteljev in na tisoče ljudstva. Težko nalogo je imel č. g. gvardij an Benedikt Hrtiš, ki jo od rajnega slovo jemal, kajti srce predirajoč jok žalujočega ljudstva je spremljal njegove besede, vmes pa je nastal tolik krik, da govornikovega krepkega glasu ui bilo slišati.
Rajni se je porodil 1. okt. 1814 pri sv. Roprtu v Slov. goricah ter je bil kot tretjeletnik 31. julija 1840 v Gradci v mašnika posvečen. Po dovršenih bogoslovskih študijah prišel je kot supernumerarij k sv. Petru niže Maribora, a že čez eno leto so ga premeščili v Negovo, kjer je kapelanoval z izvanreduo gorečnostjo celih 20 let ter si kakor v cerkvi tako v šoli nabral nevenljivih zaslug. Kapela cerkvi pri-zidana in lepo šolsko poslopje sta sad njegove neumorne delavnosti iu skrbi. Ob Vseh svetnikih lota 1862. je vsled nasveta nepozabljivega škofa Slomška*) prevzel župnijo sv. Marka niže Ptuja, ktero je vodil z apostoljsko vnemo 25 let ter jej oskrbel veličastno novo cerkev. Ni nameu teh vrstic, njegovega blagega delovanja nadrobueje opisovati, le edino to hočemo tukaj omeniti, da bi rajni v naši književni zgodovini že zdavnej zaslužil vsaj majhen prostorček, kajti med knjigami in spisi, ki so že v prvi polovici se-daujega veka ljudstvo med Muro in Dravo blažili in v mili materinščini urili, gre Bezjakovim molit-venikom in njegovim nabožnim spisom prvo mesto. Jezik sicer ni povsem slovniško pravilen, a za tisti čas še vsekako precej gladek, glede sloga in tvarino pa se Bezjakovi spisi lehko merijo z istodobnimi knjigami štajerskih Slovencev. Najbolj razširjena in priljubljena jo njegova pobožnost na čast sedem žalosti Matere božje, ki bode letos že šesti natis dočakala. Prvikrat je bila tiskana 1. 1847. Naslov knjižici, broječi 144 strani je: »Molitne Bukvize ali poboshnost k zhasti sedem shalosti Divize Marije matere boshje sa sedem petke, s' potrebnimi molitvami sa to sveto opravilo. Poleg nemshkiga spisal F. W. V' Gradzu 1847. Na prodaj pri Joshofu Sirolla, bukvovesarju ua velkem plazu N. 222." Drugi natis je od 1. 1850 z naslovom: »Molitne Bukvize ali Poboshnost k zhasti sv. Josheta. Spisal F. W. kaplan pri Divizi Mariji v Negovi. Drugi pomuoshen uatis. V Gradzu 1850. Na prodaj pri
*) Par dni pred svojo smrtjo ('24. sopt. 18G2) je Slomšek priporočil namestniji v Gradci Franca Bozjaka kot najsposobnejšega župnika pri sv. Marku.
pltis utilitatis ex illo boneficio annuatim percipero linitis locationis annis etiam beneficiumeidem fruendum concedit cum onero Missas in monte Herbergensi ad 15. M. V. ibidem fldeliter perficiondi ot steuras solvendi." ')
L i p o v ž J o ž e f »Theologiae Baccalaurous" rojen 1700 jo bil .1741—1750 »vicarius loci fundatus" na Bizeljskem, potem pa župnik v Planini.'-)
P a v 1 i č i č Andrej, Vipavčan, do 1726 duhovni pomočnik pri sv. Ksaverji na Stražah, potem do 1734 farni vikarij v Polzeli.3)
Pilat Jakob, rojen 22. jul. 1614, posvečen 22. sept. 1640, bil jo 24. julija 1046 investiran na župnijo Lombaško, ktero je 53 let oskrboval. Umrl jo 85 lot star 2. febr. 1699.4)
Polšak Martin »Carniolus Vippacensis, aot. 29. Annorum approbatus 13. Julii 1761 ad coope-raturam Poniculensom."B)
Itu n ti č Lukež, Vipavčan, je kot kapelan v
')	,1. Orožen, Vi. 334.
')	Isti, VI. 43!) iu 242,
")	J. Orožen, 11., b. 104 in III., 4!IG.
*)	Isti, I., 355.
")	Cathalogus 1). 1). Parochorum ot Cooperatorum.
Laškem trgu oskrboval duliovnijo sv. Ruprta 1715 do 1724 iu 1729—1740. Umrl jo kot župnik v Radečah 12. febr. 1764.')
Šenovic Matija, Vipavčan je 1755 do maja 1758 kapelanoval v Monsborgu,2) potem pa v Rušah. L. 1768 jo bil duhovni pomočnik na Ptujski gori,8) 1774—1779 pa farni vikarij pri sv. Janži na Dravskem polji. '1) L. 1779 jo posta! župnik na Hajdinu, kjer je umrl 5. nov. 1805. Ljubil jo gostoljubnost, a v uradniških zadevali je bil zelo nereden, kar jo nasledniku povzročilo mnogo sitnob.r')
Š 61 i n a L u k e ž »Oarniolus Vipacensis" rojen 1721, posvečen 1746 »ad tit. mensao aliijuorum Proprietariorum oppidi s. Viti Vipaci." Kapelanoval jo več let na Kranjskem, potem pa je služil (S let kot vojaški kapelan. Lota 1770 je kapelanoval v Jarenini, I. 1774 pa jo prišel k sv. Miklavži v Ljutomerskih goricah, kjor si jo kupil velik vinograd in hišo, v kteri je zanaprej stanoval. Župnik Janez
') J. Orožen, IV., b. 259 in 492.
") Matriko Monsbcrsko.
Matrike sv. l,ovr. lca na Dr. polji.
4) ,1. Orožon, i., 519.
'■) S. Povoden, Boitrag /.u oinor Kirchengeschichto.
Nop. Rcitz je 1. maja 1775 poročal o njem knozo-škotijstvu sledeče: „. . . qui in Dioecesi praefata Goritiensi, Styriae pluribus nec non in castris 6 annis capellanum curatum egit. Nune vero in mea paroehia notabilom sibi vineam, fundum et habitationem emit, ibiquo a potiori habitat, attamen de facultato Rdissimi Archidiaconi in sublevamen Parochiis intra Muram et Dravum jurisdictionem oxercet." ')
Š i g a v e c J a ne z K r s t. »Vipacensis approbatus 29. Aprilis 1738 pro cooperatoro Lembergum." s) Šigavec Jožef »Vippacensis, Archidiaconatus Goritiensis 5. Maii 1744 approbatus pro operario in Siessonpcrg."8)
Trost Elija, Vipavčan jo bil od 1734 do Jurijevega 1736 kapelan, potem pa do nov. 1780 farni vikarij pri sv. Vidu blizo Ptuja.4)
') Knozo-škofijski arhiv v Gradci.
•) in ") Cathalogus D. D. Parochorum ot Cooperatorum.
4) Matrike faro sv. Vida.
(Daljo prih.)
Joshofu Sirolla, bukvovesnrju na volkom plazu Nro. 222." Ovi natis ima 227 strani.
Kedaj da so jo molitvouik tiskal tretjikrat, nismo mogli do sodaj zaslediti, Četrti natis jo od 1. 1871. Knjižica s podobo šteje 304 strani iu ima sledeč naslov: „Molitno bukvico ali pobožnost v čast sedem žalosti Dovico Marije, Matoro božje, kakor tudi do-votdanska pobožnost v čast sv. Jožefu. Spisal Fraue Bozjak, uekdajui kaplan pri Divici Mariji v Negovi. Četrti pomnoženi natis. V Mariboru 1871. Na prodaj pri Miroslavu Leyrer, bukvarju v gospočki ulici. Tisk I«]. Janžiča v Mariboru."
V colo predelani in pomnoženi obliki pa jo knjižico v petem natisu založil in tiskal 1. 1881 W. Blauke v Ptuji. Ta izdaja štejo razun kazala 352 strani iu ima naslov: „Marija, žalostna mati. Molit-venik v počeščenjo Matero božje sodom žalosti, z dodatkom za očitno in domačo službo božjo. Sosta-vil Franc Ser. Bezjak, kn. šk. duh. svetovalec in župnik pri sv. Marku niže Ptuja. Peti predelani in pomnoženi natis. V Ptuju 1881. Založil in tiskal VV. Blanke." Ovi natis, napravljen v 3000 izvodih, bil je v teku dveh lot razprodan iu tako jo bilo treba šestega natisa, kterega jo ravnokar oskrbela Cirilova tiskarna v Mariboru.
(Ivonne prih.)
Do m are novice.
(„Katoliškemu tiskovnemu društvu v Ljubljani")
so kot dobrotniki pristopili ter po sto goldinarjev darovali: mil. g. prelat in kanonik dr. A. Oobašok iu veleč. gg. kanonika dr. Jan. Kulavic pa K. KI u n. Naj bi blagi dobrotniki našli šo veliko po-siiemalcov!
(»Narodne Šole", »Vdovskega društva" in »Slovenskega učitel jskega društva") o b č n i z b o r i bili so v sredo večer iu včeraj dopoludne. Obširnejše poročilo objavimo prihodnjič.
(Razglas zakupa.) Dno 18. oktobra 1887 bodo v pisarni c. kr. vojaško oskrbovalnice obravnava o pismenih ponudbah za oskrbovanje vojakov s kruhom in ovsem v Ljubljani in Toplicah. Pismene ponudbo jo poslati najdalje do 10. ure dopoludne za obravnavo določenega dno upravni komisiji c. kr. vojaško oskrbovalnice. Natnnčni pogoji in ponudbeni obrazci so vsak dau od 8. do 12. ure dopoludne in od 2. do 4. ure popoludno na ogled v c. kr. vojaški oskrbovalnici v Ljubljani. Razglasilo je tudi na ogled v pisarni trgovinske iu obrtne zbornice v Ljubljani.
(Imenovanje.) Ziviuozdravnik v Kamniku, g. A. Zgaga, imenovan je c. kr. okr. živinozdrav-nikom v Šibeniku v Dalmaciji; živinozdravnik v Črnomlji, g. Karol Lesar, pa c. kr. živinozdrav-nikom v Molkoviči.
(Nemški ostanki v Kamniku in »Tagcspošta" v (Iradci.) Trmoglavi »Tagespošti" nikakor ne gre v glavo, da bi v Kamniku res no bilo nič več Nemcev in skuša omlašnjega župana na laž postaviti. V štev. 276 že zopet pišo: »Kamniški občinski zastop, ki jo umel s pomočjo § 10 tiskovno postave ondašnjini Nemcem tako hitro vrat zaviti, ostal nam je, čo prav smo precej dolgo čakali, na-prošeno pojasnilo glodo poslodnje ljudsko štetvo do sodaj na dolgu. Tudi »Laib. Ztg." so jo sicer jako požurila popravek Kamniškega mestnega zastopa ponatisniti, našo vprašanje pa jo popolnoma prezrla. Zato moramo slovenskim gospodom mi na pomoč priskočiti, ter jim sami objaviti vspoh tedanjega ljudskega štetja. V Kamniškem sodnijskom okraji naštelo so jo 232 oseb z nemškim občovalnim jezikom. Ta nemški občevalni jezik so pa izvestno no smo iskati po kmetih, temveč v mestu samem. Ker je dobro znano, da v Kamniku šo dobra tretjina prebivalcev v družinskem življenji nemški govori (???), mesto toraj, kakor Postojina, ki ima s Kamnikom enake odstotku Nemcev (gosp. župau Vičič, ali jo ros? Vr.), na človeka dola vpliv nemškega mesta. (Na tej podlagi nam »Tagospošta" pač ne bo zamerila, čo si drznemo trditi, da jo tudi Gradec s 100.000 prebivalci slovansko m os to, kajti zdatno voč odstotkov Slovanov tii živi, kakor pa v Kamniku ali Postojini Nemcev Vr.) To žo zadostuje, da smemo sklepati, kakošna jo bila agitacija pri poslednjem ljudskem štetji, in koliko jo bilo Slovencem na tom ležečo, da odpravijo to ,zlo'.
kajti po nekom bojnem načrtu ,Slov. Naroda' meseca avgusta 1888 (Nemška gospoda ima dober spomini) ima skupno slovensko upravno področje šo lo nado, da so vrosuiči, kedar nemški ostanki popolnoma izginejo; od tod slovenski otroški vrt. Kar smo trdili, pri tem ostanemo ter si vzamemo iz popravka lo jako spomina vreden 1'aktum na znanju, da jo agitacijo proti nemščini z ustanovo slovenskega otroškega vrta pričel c. kr. okrajni šolski nadzornik Ž umor (dotični „M." mora biti jako hud na g. Zumra. Vr.), toraj nadzorovalni šolski organ, o kterem bi vendar človok mislil, da sla mu oba jezika pri srci, posebno pa žo državni in vojaški jezik zaradi uradne lastnosti njegovo (g. Zumra). G. Z umor, ki je bil še pred nekimi leti na glasu jako marljivega člana .kranjskega deželnega učiteljskega društva', in kot tak vendar n e m š k i misleč (sicl), jo vrtuarici prepovedal nemščino so posluževati. Kor je pa ona po želji gospo nekega pristava vendar-le pričela nemški govoriti, opomnila sta jo dva notarijatska koncipijenta (Toraj vsak obojo ob oiioin! Jako čudno!) na ono prepoved z opazko, da so bo otroški vrt rajo posušil, kakor pa da bi so dovolilo ondi nemški govoriti. Od tedaj odgovarjala jo vrtnarica na nemška vprašanja vodno: ,J a z no razumem'. Stariši, nemščini prijazni, obdržali so od tedaj svojo doco doinii. Kamniško šolsko razmere tudi to v jako čudni luči kaže, da si tjekaj nujno želč — to seveda uo Slovenci — temveč nemški ostanki učno moč, ktera bi dobro zasobno nemški poučevala in pa nekoliko godbe iimola. Sicer bi bili nemščini prijazni stariši prisiljeni svojo doco žo v nežni starosti ua Nemško pošiljati, du so jim nemški nauči. S tem smo pro|šnjo podatke dopolnili — pravi konečno ,Tagcspošta' — sodbo o Kamniškem popravku prepuščamo pa čitateljom." — S trmastimi ljudmi jo pač težava shajati; v starih časih so jo celo trdilo, da se z neumnostjo celo bogovi brezvspešno bore.
(Jos. Stritarja zbranih spisov) izšel jo šestnajsti snopič, nadaljujoč povest »Gospod Mirodolski".
(Štajarski deželni odbor) razpisal jo mesto potovalnega učitelja za vinarstvo iu sadjarstvo. Oglasili so so trije gg.: V. K o c m u t, Fr. M a t j a š i č in J. Bo 16.
(V okrajni šolski sv<H Ormoški) bili so v seji 3. t. m. enoglasno izvoljeni gg.: Dr. ti o r š a k, c. k. bilježuik; dr. Žižek, zdravnik v Ormoži; Albin Š v i u g e r, dekan pri sv. Miklaži; M. R o b i č. trgovoo v Središči, in J. S i m o n i č, veleposestnik v Ivanjkoveih. Okrajni šolski svot jo sedaj v narodnih rokah ; upamo, da bo popravil, kar jc dosedanji pokvaril.
(Na Trboveljski razstavi). (Konec.) Za poljedelsko s t r o j o , o r o d j o i n u a p r a v o dobili so: srebrno društveno svetinjo: Ivau L a z n i k iz Hrastnika. Bronasto društveno svetinjo Ignacij Močnik iz Mozirja, .los. Lorbor iz Žavca. (lastno diplomo Anton Ottonschlagor z Vranskega, Karol U laga iz Laškega trga. Pot goldinarjev Ivan Dvobož iz Št. Jurja pri Vranskem. Po tri goldinarje: Josip I S t ru u.s in Josip Ku mik iz Trbovelj. — Za polje- j dolsko in domačo industrijo: Pot goldinarjev Ivan Mazzoni z Vranskega. Dva goldinarja Valentin Zupančič, iz Trbovelj. — Za razno žgane pijače, razstavno diplomo: Marija Raj šok, Josip pl. Polil iu Franc D organ iz Trbovelj, J. Vovlc iz Hrastnika in Jernej L a u i š ni k od Sv. Katarine. Za rudarstvo srebrno državno svetinjo: Tovarna za komično izdelke v Hrastniku. Trboveljsko premogarsko društvo in Trboveljska tovarna za cement. Razstavno diplomo: Josip Torčak v Ratečah in M učok iz Zagroba. — Za šolsko vrtove: srebrno društveno svetinjo: Šolski vrt v Laškem Trgu, nadučitelj gosp. V al o n ti n i č od Sv. Jodrti, nadiičitolj Sol igo iu nadučitelj Ob rs k i iz Ponikvo. — Za šolsko reči častno priznanje dobilo so ljudsko šolo: Na V r a n s k o m , pri sv. Jodrti, v Hrastniku, pri sv. Katarini, na Z i-d a n o m mostu, v Trbovljah, dalje trije učitelji gg.: Ivan Logar iz Trbovelj, Franc K o c b o k iz Žavca in Jos. Z u p a n o k iz Griž. Razstavno diplomo dobila jo I j u d s k a šola v Zagorji. Dvanajst goldinarjov določil jo okrajni odbor Vranski, da jih dobita po šest jeden učenec in jedna učenka ljudsko šolo na Vranskem. Iz razstavnih dohodkov in iz darila g. VVashingtona, predsednika štujarsko kmetijsko družbo, dobilo so : Ljudska šola pri sv. Jodrti 4 gold., v Hrastniku 0 gld., v T r b o v I j a h 6 gld. — Za
industrijske izdelke. Razstavno diplomo: Miha A 11 z i o b I o r iz Celja, Iv. Arzen še k iz Trbovelj, Jos. Ročk iz Laškega Trga, Anton C i cel j z Vranskega, Štefan Češko iz Vojnika, J. Do mi k iz Trbovelj, Luka Frajle iz Trbovelj, Volbenk Kod orni a jer i/, Žavca, Franc Knez iz Radeč, Josipiua Kosmač iz Trbovelj, Matija Medved iz Zagorja, grof Montecucoli iz Štorja, Josip Oravoc s Zidanega mosta, Anton Počiva v čok iz Trbovelj, Martin Potrata i/, Trbovelj, Valentin Rozini iz Hrastnika, Peter Rilckl iz Hrastnika, Bernard Strah ovni k iz Žavca, Fr. Šušnian iz Trbovelj, Ivan Zupan iz Št. Petra, A. Sam asa iz Ljubljano, tovarna za steklo iz Zagorja, premogarsko društvo iz Trbovelj, Iv. Sehauor iz VViesa, Vaelav Vrba iz Maribora, Jos. V račk o iz Žavca, Ivan Oe tel j iz Žavca, G. Ton ni os iz Ljubljano in R i o s s b e r g o r iV' Oomp. z Vranskega. Z a h v a I o razstavne komisijo: Kric Raš iz Celja, F. Dottor iz Ljubljane iu Franc Paohiaffo iz Celja.
Tehtnimi.
Dunaj, 7. oktobra. „Arraoovorordiiuiigs-blatt" objavil je cesarjevo lastnoročno pismo nadvojvodi V i I j oni u . v kterom mu izraža posebno zadovoljnost, z volilom iiaprodkom in izvožbanjom topničarstva, o čemur sojo cesar prepričal v zadnjih letih, posebno pa pri letošnjih vajah; izreče dalje toplo zahvalo in popolno priznanje nadvojvodi za neumorni trud iu skrb glede izve/,banja topničarstva.
Sofija, (i. oktobra. Princ Ferdinand vsprejel jo včoraj R ad os lava, ki mu je zatrjeval svojo zvestobo iu vdanost.
Pariz, (i. oktobra. Hrzojav iz Mozam-bi(|iie-a poroča ministru mornarico, da se jo polegel prepir med rezidentoni Le m yro-o m iu tamošujo vlado.
London, li. oktobra. Cesaričinja Štefani j a odpotovala je danes z ,lorsoya v Pariz.
Madrid, (>. oktobra. Na meji med Algirom in Maroko združena francoska armada dobila je povelje, naj bo pripravljena na odhod v Maroko.
Cas
opazovanja 7. u. z j lil.
Stanje
zrnkomoru v lil 111
to|>loim>rn pn (Vl/.lju
Veter
V r e m e
dež
-T 2! o š5 »
IV50 dež
7:Ci 7r> |- 0 8 nI Hzup 0.2. n. pop. 7113'77 -I-12-S k), vali. 1). u. zvofi. 783 07 -j-11 S kI. vzli. oblačno
t'eli dun šel jo doz z uokuj preneliljajoin. Srednja temperatura I l "l (!., za Wi" pod normaliiin.
Ji*M liti f :•( h a fWR".£u. (Tulfltrni.li>'iio poročilo, i 7. oktobra.
Papirna ronla |«> 100 gl. (h I0»i davka)	HI gl. 15	kr
Sroborna „ 5% „ 100 ., (h 10% davka)	82 „ 40	„
4% avstr. /Jata ronla, davka prosta ...	112 „ -	„
Papirna ronta, davka prosta......0(1 „ H)	„
Akoijo avHtr.-ogorsko banko ......!SK0 „	„
Kreditno akcijo ..........284 „ 10	„
London . ...........125 „ 55	„
Srobro . .......................„ —	„
Kranoonkl napolooml....................0 „ 02'/« „
Cosamki cekini......................5 „ 1111	„
Nemške marke...........01 „ 40	„
tXXXXXXXXXXXXXXXXl
Naznanilo preselitve.
Castltlm ffospodoin nurnenikoin javim, da som ho preselil iz dosodiuijoKu sfluiovaiija na /ubjelui M. <> v HIiiiiovc lili«-«" n(<>v
(2)
r»\r. t. K kar,
ItrojaJ,
lHUUHHUUn*m***XHH\
8 s? Pisarne 35 8
O glavnega zastopa "banko »Slavijo" O
x	v Ljubljani	X
q ho Hotitij v lnstiioj liiši Imnkinej,	Q
Q s|MMlslio ulico nIcv. I2i prvo Q Q nadstropjo.	(2) Q