Ksaver Meško: Jesenska žalost.
645
pred zoro sidro zarožlja v globine, tam v rožah moja zadnja žalost mine, ko jadra te uzro sneženobela.
Spi noč. Kot trte splele so se roke, v globokem molku usta ti drhtijo; tak sveže rože vse drhteč molčijo, ko jim metuljev sni na grudih spijo. Kot trte splele so se naju roke.
Spi morje, diha v sanjah, v noč kipečih.
O čuj, to morje je kot naju duša:
do zlatih zvezd se v sanjah vzpeti skuša
in samo svoje vzdihe sluša, sluša
in  mre v brezbrežnil; sanjah, v noč kipečih ...
Vojeslav Mole.
Jesenska žalost.
v?
Jesen je... Pod kostanjem sedim in se spominjam odbeglih dni. Z vej kostanja za listom list na vlažno zemljo sušti; otresa jih s trdo roko mogočna zmagovalka smrt, ves kras, ves ponos kostanja uničen je, strt.
A jaz sanjam zamaknjen v prelestne nekdanje dni: v snu strmim ves blažen v čudežne njene oči, sladkih ustec poslušam mehki, opojni šepet, v svoji čutim nje roke tajni, tajni trepet.
Ob naju diha topla, cvetoča pomlad, in duši nemirni drhtita od stotisočerih nad, oko se pogreza v ljubeče, plamteče oko in srce k srcu drhti gorko, gorko . . .
Kaj sanjaš, o srce? — Glej, saj je jesen, jesen!
Vse cvetje pomoril vihar je zimskoleden.
In tebi, o srce, zaprt je zasanjani raj,
minilo, umrlo vse je za vekomaj . . .
Ksaver Meško. -----------¦»-> t-