Brstje iz vrtov slovenskega pesnitva.
Mislil sem molati in prenesti vse, a ne morem. Gospodarski oziri so onemogoili cvetje, kakni so zamorili Brstje, ne vem. Tudi ne morem odgovoriti, kako da je precej tekstov samovoljno popravljenih, ne, zakaj je izostalo toliko potrebnih opomb. Povedati pa moram, da ne prevzemam od naslovne strani do konca najmanje odgovornosti za knjigo, kakrna je, iz enostav-nega razloga: uredil je nisem jaz. ^ ^ Lovreni
Literarna drobtinica.
VAljaevi pesmarici II. str. 176 bo nael pesem Kdaj moramo piti? Kot avtor je naveden Dra-gotin Ripl. To pa ni pravi avtor, kajti besedilo pesmi je gol prevod nemke pesmi: Zdravica v Marsch-nerjevi operi Vampir.
Potrebna opomba.
Ko sem nabiral cvetje, sem bil ob Valentinu Oronu v zadregi. Lastovki v slovo ali ono Vse mine sem mislil prepisati, pa se mi je zazdelo, kakor bi bil neko bral, da imata svoj izvor v nemini. Zato sem vsprejel Deka s planine, dasi se mi je zdel sumljiv tudi ta deko. Pravoasno e sem izsledil njegov krstni list, a ker se mi ni hotelo ve moledovati za prostor v Brstju saj so e druge potrebneje opazke, ki so jih imeli od konca na razpolago, izostale nisem nadlegoval niti z navedbo tega dokumenta. Glasi se tako:
Des Knaben Berglied.
Ich bin vom Berg der Hirtenknab', Seh' auf die Schlosser ali' herab; Die Sonne strahlt am ersten hier, Am langsten weilet sie bei mir. Ich bin der Knab' vom Berge!
Hier ist des Stromes Mutterhaus, Ich trink' ihn frisch vom Stein heraus, Er braust vom Fels im wilden Lauf, Ich fang' ihn mit den Armen auf. Ich bin der Knab' vom Berge!
Der Berg, der ist mein Eigentum, Da ziehn die Sturme rings herum; Und heulen sie von Nord und Sud, So iiberschallt sie doch mein Lied: Ich bin der Knab' vom Berge!
Sind Blitz und Donner unter mir, So steh' ich hoch im Blauen hier; Ich kenne sie und rule zu: LaBt meines Vaters Haus in Run'! Ich bin der Knab' vom Berge!
Und wann die Sturmglock' einst erschallt,
Manch' Feuer auf den Bergen wallt,
Dann steig' ich nieder, tret' ins Glied
Und schvving' mein Schwert und sing' mein Lied:
Ich bin der Knab' vom Berge!
Ludwig Uhland.
Deko s planine.
Jaz sem deko iz (sie!) planine! Gledam doli na ravnine, Zora vstaja tu z menoj, Prvi solnca ark je moj. Jaz sem deko iz planine!
Spod peine studenica Zvira hladna mi vodica, Kadarkoli poelim, Lehko ejo si vgasim. Jaz sem deko iz planine!
Naj se le, planina moja! Burja okol tebe poja, Sever tuli, klie v ples, Jaz pa vriskam, pevam vmes: Jaz sem deko iz planine!
Kdar je blisk in grom v ravnini, Sije solnce na planini Oh moj dragi blisk in grom, Varuj mi oetov dom! Jaz sem deko iz planine!
Ko po gorah krog gorele, V boj grmade nam velele, Sabljo hrabro sukal bom, Branil vero, carja, dom: Jaz sem deko iz planine!
Valentin Oroen.
Ob tem sluaju se mi je zbudil dvom nad originalnostjo raznih pastirskih, domorodnih in podobnih pesmi iz nae taborske dobe. Ne morem se ubraniti dvoma, da imamo v njej e marsikaterega Spindlerja z besedno
1^ro' Dr. Jos. Lovreni.
f France Zbanik. Poasi prihaja na dan, koliko nadebudnih mladih ivljenj je naemu nesrenemu, skoro iztrebljenemu narodu ugrabila kruta vojna. Najlepe nade smo po pravici stavili tudi v Franceta Zbanika, padlega na italijanski fronti dne 15. junija 1. 1918. Rojen je bil v Dolenji vasi pri Ribnici 1. 1897., neak slovenskega pisatelja dr. Fr. Zbanika; maturo je z odliko napravil na prvi dravni gimnaziji v Ljubljani v maju leta 1917. Bil je vseh osem let prvi odlinjak in ljubljenec razreda. e v tretjem ali etrtem gimnazijskem razredu se je zael uriti v poeziji in ubirati pot za stricem. Ko so v sedmi oli preitali rimske lirike nam je pravil dotini strokovni uitelj , je imel Zbanik e izgotov-ljen tudi lep slovenski prevod (prevajali so tedaj seveda e v nemino!). Po njegovi smrti smo prejeli iz prijateljskega mu kroga kratek ivljenjepis in tri zvezke pesmi, zloenih v dijaki dobi. Ne dvomimo, da bo prijateljska roka pesmi izbrala in izdala Da smo izgubili v njem bodoega pesnika, kae vsaka izmed pesmi. itajmo n. pr. I. zv., str. 5:
Naroilo.
Drobni krjanek, z razora se dvigni, brzo poleti do daljnih planjav, oki predragemu tja na bojie nesi od sinka prisren pozdrav!
49
e ga ugleda sred drugih junakov, k njemu poleti, v uho mu ebljaj: Sinek te aka, dan na dan plaka, vrni e skoro v domai se kraj!
e ga ugleda na trati zeleni morda lei tam izmuen od ran k njemu se vsedi, krjanek predragi, delaj s perotmi mu vetrc hladan!
Ah, e pa morda v grobu samotnem sniva predragi oka e moj, gnezdee si na gomili napravi, pesmice mile ondi mu poj!
Zadnja kitica naj velja zdaj njemu v spomin, sinu predragemu alostne domovine, ko pojde prva pomlad ez njegov samotni grob!
D.
Drobi.
Cankarjev spomenik bomo postavili v oblake, to je najceneje in najgotoveje. V Ljubljani ni trga zanj in tudi v naih srcih manjka prostora za tako misel. Saj Cankar ni bil vojskovodja in princ tudi ne. V neki razdalji po njegovi smrti sem bral vsoto 170 K. Nekateri premoni ljudje raje podpirajo umetnike mrtve ko ive. V tem sluaju ne opazimo tega. Bodimo odkriti in pustimo, da postavijo tisti vekrat pristradani kamen za Cankarjevo stoletnico nai potomci. Ta rod bi imel od Cankarja itak samo kamen, bodoi rod bo imel oboje.
Nemka temeljitost. Willy Rath opisuje v Velha-gen & Klasings Monatshefte monakovsko bohemo. Naega f enijalnega umetnika-slikarja Abeta apostrofira sledee: Sowar einmal nicht weit vom Kneipentheater-chen derElf Scharfrichter eine wirkliche Kiinstlerkneipe, Dichtelei geheiBen. Max Halbe, der Sanger-Prolet Ludwig Scharf, Frank Wedekind, der fein-kaustische Graf Kavserling und alle andern modernen Dichter, die Miinchen angezogen hat, machten gerne dort einer an-gebrochenen Nacht ein Ende. Der Nami i c h, recte A b e, ein echter Total-Boheme ungarischer Her-kunft, der eine groBe Malschule leitete, stieB gewohn-lich noch in sehr vorgeriickter Stunde zu den Literaten und debattierte unter einem riesigen Aufwand von
n a m 1 i c h s mit ihnen. ., ,. r.~
cndolin Kaui.
Posebno priznanje. Razveselila me je vest, da ste Vi prevzeli urednitvo Dom in Sveta. Sprememba nikoli ne koduje in prav prileze se nam, da prevzame krmilo za nekaj asa klasien okus.
Psevdomoderno bingljanje brez uvstva in fantazije mi je presedalo e do grla; hipermoderni na-stopai (Hochstapler) ne sodijo v resno literaturo. Eksperimentalna poezija naj prej dozori in se unese! Zato sem se takoj odpravil v svoje staro skladie in izbral opek za Vas.--------
Opozarjam zlasti na satiro Pevsko sodie . . .
Pevsko sodie.
Zavigal rni kos je resno, egavi posnema gozdov, vse pevce sklical je slovesno pod svoj zeleni, senni krov.
Vsi pevci: iz doline, z gore,
s cvetoih travnikov in njiv,
kar breg in gaj, kar gozd jih zmore,
vsi zbrali so se na poziv.
Postavi kos pred zbrane goste svoj rni rep, rumeni kljun: Sodniki danes moji boste, umetniki najslajih strun!
Otvoril tu v zatiju gaja sem pevske ole slaven hram: na nebu nova zora vstaja, Olimp se nov odpira nam.
Uenci zbirajo hvaleni tu v pevski oli se z menoj, jaz nisem ve jim kos nadleni, jaz slavni mojster Zoropoj.
Poglejte, tu pod steno skalno nov tee hipokrene vir, umetnost eksperimentalno odpre poetu en poir.
Umetnik pravi poizkua, eksperiment je glavna stvar; kako pa ljudska snuje dua, umetnosti ni pravi mar.
Umetnost nam ni ljudska paa, ambrozija ni ljudska jed, uiva jo le druba naa, uiva le visoki svet.
Umetnosti uitek pravi okusi le izbrani duh, le v nedozirni tu viavi odpre se geniju posluh.
Vsi pevci tukaj so se zbrali, moderni sluat moj pouk; ves svet umetnost mojo hvali, poln moje slave in zaslug.
Ne jaz od njih, od mene novih se pevci melodij ue, po ravnem polju, po gozdovih le moje pesni se glase.
Samo krjanec, ta prevzetnost, samo ta ljubek starih muz, zameta novo nam umetnost in smei novi na okus.
Ta pevec starega nam kova umolkne naj na vekomaj, umetnost brez sledu njegova izgine s povrine naj!
krjanca toim vam, sodniki, naj stroga sodi ga oblast, ker v trmi dela preveliki imenu pevskemu neast!
Sodie pevcev v sennem logu krjanec rono zapusti, v nebo v ponosnem splava krogu, najlepi spev zavrgoli:
50
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si