Štev. 31. »NO V I Li S T » Stran 5 Naša mesta. IDRIJA. Idrija je svet zase. To vedo tudi Idrijčani sami. Nele kraj, oziroma ko* tel, marveč tudi segavi, bistroumni, pa malce vase zaprti Idrijci so nekam svojski. Vsi opisov a vci Idrije začno s tisto pripovedko o postanku idrijskega rud* nika. Idrijski zgodovinar iti njen prvi meščan, zaslužni mons. Arko pravi, da je bil še pred 450 leti zaraščen gozd, kjer sta danes živahni rudnik in mesto s 6000 prebivalci. Valvazor pi* še, da se je Idrija začela okoli 1. 1497. L. 1497. se je namreč pripetilo, da je neki škafar potopil svojo suho robo v studenec, da se namoči. Drugo jutro opazi na dnu škafa nekaj težkega in svetlega. Zlatar v Škofji Loki, kamor je sodar nesel pokazat tisto srebrno stvar, je brž plačal in ga pobaral, kje je to našel. Zviti Idrijčan pa molči in pove stvar nekemu Kancijanu Atider* lu. Brž sta osnovala rudarsko družbo, šlo je počasi, brez vseh priprav. Ven* dar sta se rudnik in naselbina okoli začela razvijati. Zdajci se je pa srebronosna žila zgubila in komaj na* stali rudarski naselbini je grozil na* gel konec. Tedaj so 22. junija 1. 1508. na sv. Ahaci ja zadeli na bogato rdeče kamenje (cinober), ki je imelo do 80% rude. Odtlej je za Idrijo največji Praznik s procesijo sv. Ahaci j. Na mizi so gotovo žlikrofi, idrijska na* rodna jed iz sesekljanega mesa in teista. Zdaj sc je začelo mesto razvijati. Dobilo je skoraj gotovo ime po živem srebru. Latinski se namreč živemu srebru pravi »hydrargymm«. Odtod je menda nastalo Hidri ja, potem Idri* ja. Po vojnah z Benečani je erar ku* Pil vse rudniške naprave in gozdove v okolici in od tedaj, je rudnik, prav* zaprav vsa Idrija državna last. Država Pa tudi ima od rudnika precejšnje dobičke. L. 1922. je zaslužila z idrij* skim živim srebrom, ki je znano, kot najbolj čisto po vsem svetu, 12 milijo* nov iti pol lir. Toliko govorimo o Idriji in njenem podzemnem bogastvu, pa še ne pove* mo, kje je. Skrita je m oddaljena od sveta. Zlasti pozimi ali če Idrijca nar­ raste in spod j č cesto proti Sv. Luciji ter je druga cesta čez Črni vrh močno zametena, si v idrijskem kotlu kot v kletki. Telefona nimajo, da bi v svet povedali, kako si tedaj z muzicira* njem, nekoliko pa tudi v veseli pivski družbi čas krajšajo ter čakajo, da zo* pet pridejo do njih potniški avti čez Črni vrh ali pa od Sv.. Lucije sem. Če se voziš tod, se nenadoma do* linica ob Idriji razširi v kotel, ki ima ob straneh posejane hišice, po dnu pa opaziš nad jaški (navpičnimi rovi) stolpe za dvigala, dimnike, mostovže itd. Prijazno' te pozdravlja že od daleč na gričku sv. Anton, priljubljen spre* hod in zatočišče kmetov iz okolice za zdravje pri živini in pa pribežališče mestnih zijal (tako 1 se po idrijsko reče dekletu) za zdravje srca ... Onstran Idrije štrli visoko1 iz griča visok dim* nik, skozi katerega uhajajo škodljivi živosrebrni hlapi v zrak. Če bi se vie* kli tik nad mestom, bi še bolj okužili že itak ne preveč zdravo podnebje. Podnevi je namreč zelo toplo, ponoči pa moraš sredi vročega poletja spati vsaj z enim pogrinjalom. Prav tako ostra razlika je tudi med poletjem in zimo. Če gledaš Idrijo z višine, se ti zdi prav ljubka. Slikovitost še poveča* ta Idrija in njen mrzli pritok Nik ava. Mesto samo pa ni moderno. Liliče so ozke in H juga s te, saj pa tudi ni dru* gače mogoče, ker je naslonjeno ob ste* ne kotla. Zato ima na sebi nekaj po* dobnih s srednjeveškimi mesti, samo da diha prav domačo pristnost. Pred nekaj leti je zginila idrijska posebnost: grablje v strugi Idrijce, kjer so lovili drva. Malo naprej od grabelj je čistilnica rude. Čez most prideš navkreber k župni cerkvi sv. Barbare, zasčitnice rudarjev. V cer* k vi hranijo dragocen plašč, dar Mari* . je Terezije; pa še eno znamenitost ti pokažejo: drobec sv. križa. Ne smemo tudi pozabiti izbornih orgel, ki so delo znanega mojstra Milavca. Fara v Idriji je že stara. Prvotno so morali k maši v Spodnjo Idrijo zato ji še danes pra* vij o »Pri fari«. Toda že leta 1500. so prosili, da bi smeli v cerkvici sv. Tro* jice imeti lastno mašo. Pred cerkvijo se širi glavni trg z ob* činskim poslopjem in ljudsko šolo. Ka­ kor je ves razvoj Idrije odvisen od rudnika, tako je rudniška uprava tu* di nje šolstvo močno podpirala. Lute* ratiska šola je bila v Idriji že izza leta 1581., ker so bili rudniški nadzorniki Nemci — protestanti. Toda že 1. 1608. se je morala umakniti katoliški. Leta 1777. je Marija Terezija preustroji’a šolo v trirazrednico. Novo šolsko po* s lop j e je rudnik sezidal 1. 1876. Plače* val je tudi učitelje in katehete, celo organist je bil prištet med rudniške poduradnike. Danes ima ljudska šola 8 razredov. Nekako nižjo gimnazijo r, tremi razredi je imela Idrija že v 1. 1784.—1797. Francozi so pa odprli teh* nično šolo, da bi dobili izvežbanih mo* či za rudnik. Obe šoli sta pred 1. 1848. prenehali. Šele 1. 1901. je bila otvorje* na mestna, pozneje državna slov. re* alka. Po vojni so imeb Idrijčani tri leta tudi gimnazijo. Zdaj imajo šolo, ki k delu navaja (d’ avviamento al h voro). Stara je tudi čipkarska šola, ustanovljena I. 1876. Za Idr? jčanke je menda ta šola najbolj potrebna, saj so si ‘s klekljan jem zaslužile že marši* kako perico in pa ime, ker se idrijske čipke kosajo z belgijskimi. Razen živega srebra je torej klekijanje drugi vir dohodkov za prebivalstvo, ki nima poljske živine. Nad mestom kraljuje mogočno graj* sko poslopje že v 17. stoletju. Name* sto grajske gospode sede po sobanah uradniki rudniškega ravnateljstva »n pa sodnije. Malo- nad gradom je po* slopje bivše 'realke. Idrija se še vedno razvija. Še pred dobrimi 30 leti je imela okoli 1000 duš matij. Vsi žive neposredno ali posred* no od rudnika ter od čipk. Rudarjev se začela nemirno izprehajati po sobi. Koliko bojev in skrbi jo je stal ta tako goreče zaželeni dan, ko je končno zasedla prestol, ki se ji je zdel pretesen, dokler ga je morala deliti s Tutmesom II. ! Zdaj je zakraljevala sama, toda zato se bo morala boriti s pregnancem v Butu in z vsemi nezadovoljneži v Egiptu. Danes je premagala žrece, toda ti ne bodo nehali izpodkopavati njeno moč. Prežali bodo na ugodni trenotek. da uklonijo kraljico in jo užalijo, če ne pojde drugače, v osebah, ki jih ščiti. Pri tej misli je živa rdečica oblila obličje mlade žene. Kaj? Ona, zakonita kraljica, hčerka božanske Aahmese, naj bi se uklonila temu nezakonskemu otroku ib tem nesramnim ljudem? Nikoli! Hataisu je bila takega značaja, da je v nevarnih trenotkih poostrila svojo1 odločnost in se z novimi si* Jami vrgla v boj proti oviram. S samozavestnim nasme* bom je dvignila svojo ponosno glavo. »Držim ■ žezlo,« si je dejala, »a moja volja ti bodi zakon, Egipet! Sargon bo živel, Tutmes ostane v Butu, a vi, oholi žreci, se boste zvijali pod mojimi sandali!« Preteklo je nekaj mesecev po smrti Tutmes a II. Nekaj dni je bilo Nej ti no življenje v nevarnosti. Čez petnajst dni pa ji je začelo iti na bolje. Vendar pa je brla tako slabotna, da je potrebovala še mnogo nege, predtio bi ozdravela. Da bi 'se žreci ne čutili užaljene, je zahajal k nji neki zdravnik iz Amonovega tempeljna. Samo ponoči in v največji tajnosti je prihajala k njej' Abrakro, ki ji je pregledala in obvezala rano. Satati je z največjo požrtvovalnostjo stregla Nej ti ter pošiljala trikrat dnevno poročila kraljici. Tudi Roanta je prihajala pogostoma k Nejtini postelji. Oči* tala -si je, da je kriva Nejtine nesreče, ker jo je peljala na sestanek z Romo. Tudi Roma si jei očital, da je na poročni dan objel deklico ter jo tako razvnel, da se je pustila zanesti od svojih čuvstev. kar bi bila kmalu pla­ čala s svojim življenjem. Veliki žrec Hatorin, ki se je udeležil sprejema, je prinesel v tempelj vest o Nej rinem umoru. Roma je bil uničen. Nato pa ga je popadlo tako 'Sovraštvo do Sar* gona, Ida je prepričal žrece, da je treba Sargona takoj zapreti. Sodna obravnava pa se je zavlekla. Za razsodbo je bilo treba še Nejtine izpovedi. Nejta ni vedela, kaj se dogaja. Bila je še vedno zelo slabotna. Po cele ure je prelevala, ne da bi izprogovo­ rila besedico, a zdravnik jo je vsem prepovedal vzne* mir jati. Po žalostnem dogodku se je Pagir z vso rodbino preselil v Sargon o vo palačo. Zlasti Mena je silil, da bi Stran 6. »NOVI LIST» Štev. 3L je v rudniku zaposlenih okoli 900. De« laja v rovih tudi po 340 m globoko (to je še nižje kot morje) po 8 ur na dan. Zaslužijo od 4.80 do 8.70 lir dnevno in imajo še po 11 lir doklade. Stari de« lavci dobe pokojnino (polna znaša 250 lir na mesec) ali od bratovske sklad« niče ali od države. Vpokojencev je kakih 230. Rudar mora trdo delati. Stara, že pozabljena rudarska p e« sem poje: Buka, buka, bok ... je rudarju znani zvok, ko iz srca zemlje zlato srébro jemlje. Daj Bog uspeha dobrega sredi dela trudnega. Buka, buka, bok ... tisočero pridnih rok. Dolge, trde skale, ki od vekov stale, kamen dragocenih rud, plača jim obilo trud. So pa tudi zelo brihtni in izobrazbe željni. Malokje je bilo društveno in družabno življenje tako razvito kot v Idriji. Ruske zadeve. V Ameriki so zadnje čase pričeli prav hudo pobijati komunistično pro« pagando. To je privedlo do slabih od« šajev med obema državama. Moskov« skovska vlada je odpovedala vsa n ar o« čila poljedelskih strojev. Svojim za« stopnikom je ukazala, naj nakupujejo pri Angležih in Nemcih — Že zadnjič smo v listu pisali, da je sovjetski zu« nanji minister Čičerin odstopil. Na njegovo mesto je prišel znani Litvi« nov, ki je rusko zunanjo politiko de« janski vodil že od jeseni 1. 1928. Čiče« vin je bil zunanji minister sovjetske Rusije polnih dvanajst let. To je za tako državo, kjer oblastniki kar čez noč izginevajo, nekaj izrednega in pri« ča o veliki politični sposobnosti tega moža. Čičerinu se je posrečilo, da je sovjetski Rusiji polagoma pridobil Kjer je delavstvo, tam so tudi tr« govci in gostilničarji. Trgovin je 40, gostiln je okoli 30 (znan je Didičev hotel), par kavaren, 7 mesnic in obilo drugih obrtnikov. V okolici je neko« liko razvita lesna trgovina. Odvetniki so se naselili kar štirje, pa se baje Idrijčani ne pravdajo kaj preveč. Vča« sih je zadostoval le notar. Zdravniki so trije, prej so bili štirje. Od 1. 1925. dalje je tu tudi bolnišnica. Idrija pa ne slovi le po prirodi in brihtnih ljudeh, lahko se ponaša tudi s par možmi, ki daleč slove. Tu se je rodil škof Anton Alojz Wolf, ki je izdal veliki nemško«slovenski slovar. Uredil ga je znani jezikoslo« vec Matija Cigalé, doma na bližnjih Loméh pri Črnem vrhu. Znan je tudi škof Kavčič, ki je svoje premoženje pustil mestni ubožnici. Po ministru Inzaghiju, Idrijčanu po rodu, je dobil spačeno ime jašek »na sagah«. Pa še to in ono bi lahko omenili, pa raje zaključimo z željo, naj bi naša svetovnoznana Idrija dala še kaj mož, ki bodo dvigali na dan ne le zakladov zemlje, marveč tudi zaklade duha in srca. R. B. mednarodno priznanje. Največji us« peh pa je brez dvoma dosegel na sve« tovni gospodarski konferenci v Ge« novi. Tam je sklenil znamenito po« godbo z Nemčijo, ki je bila takrat či« sto na tleh. V naslednjih letih so se začele pojavljati razlike v mišljenju med njim in vodstvom komunistične stranke. Ker je poleg tega mnogo trpel radi bolezni, se je končno odločil, da se umakne iz političnega življenja. Po imenu pa je ostal zunanji minister še skoraj dve leti. Sedaj ima 58 let. Ni izključeno, da se še kdaj vrne na vo« dilno mesto, ki ga je zapustil. — Novi zunanji minister Litvinov je oni teden časnikarjem očrtal program svojega bodočega dela. Dejal je, da se bo držal iste smeri kot njegov prednik, kajti v Rusiji da se zunanja politika ne izpre« ! min j a po- osebah, temveč je določena po potrebah komunistične države. Po njegovem mnenju so važne trgovske pogodbe z drugimi državami. Rekel je tudi, da je zagovornik miru. Žalosten konec. Zadnji petek so v Litvaniji zaprli in obsodili na eno leto pregnanstva bivšega ministrskega predsednika profesorja Voldemarasa. Baje je bivši diktator Litvanije deloval proti obstoječi vladi. Voldemaras, mož sil« ne volje in bivši profesor na moskov« skem vseučilišču, je bil pri Zvezi na« rodov zelo znan, ker je neprestano grmel proti Poljakom, ki so Litvan« cem vzeli mesto Vilno. Zdaj je bivši gospodar pregnan jetnik. Katolicizem in delavsko vprašan je. Ob ustanovitvi Zveze narodov se je v Ženevi osnoval tudi mednarodni urad dela, kateremu je bila dana na« loga, proučevati delavsko vprašanje v vseh delih sveta in ga reševati. Urad je zelo važen in je za delavstvo že marši« kaj storil. Priboril mu je n. pr. osem« umi delavnik. Urad vodi francoski so« cialist Albert Thomas, ki vsako leto iz« da poročilo o delovanju. Zanimivo je letno poročilo za 1. 1929. ki je izšlo prav te dni, in sicer radi tega, ker se Thomas bavi z vlogo raznih verskih gi« banj, predvsem katoličanstva, pri ustvarjanju znosnega mednarodnega življenja in delavskega varstva. »Kato« ličani,« pravi Thomas doslovno, »so v 1. 1929. imeli dosti prilike, pokazati svo« je socialno čustvovanje, ki jih prešinja, in utrjevati velika načela Cerkve. Na« čela pa so izražena v papeški okrožnici o delavskem vprašanju« (»Rerum no« varam« papeža Leona XIII. Op. ur.). Trikrat — pravi Thomas — se je v važ« nih zadevah katoliška misel določno izrazila. Prvič v Belgiji, kjer so v okra« ju Roubaix « Tourcaing (izg. Rube« ju Roubaix « Tourcoing (izg. Rube« Turkon) lastniki predilnic naprosili je v mezdnem sporu z neko krščansko delavsko strokovno zvezo. Lienart se je po navodilih kardinala Sbarettija postavil na stran delavcev, kajti delav« ci da imajo pravico do strokovnih or« ganizacij in da odklanjajmo razredni boj. Drugič je bilo v Združenih drža« Okno v svet. se čimprej preselil tja. Prepričal je Pagira, da je njegova dolžnost oskrbovati posestvo, ki je ostalo brez gospo« darja. Pred služabništvom je Mena kazal veliko Iju« bežen do sestre. Mladi mož se je popolnoma vdomačil v Sargonovih sobah. Pregledal je skrinje in skrinjice ter se polastil vseh dragocenosti, katerih ni Salati uteg« nša pravočasno zakleniti. Povsod je dala napraviti kiju« čavnice in je čuvala Nejtine zaklade, ki so bili obilni, zakaj varčni Sargon je od mnogoštevilnih darov kraljice Hatasu malo porabil. Toda Salati, kateri je ostal v spominu nastop s kra« Ijico, je začasno napravila konec Menovemu ropanju. Roantina navzočnost je bila Meni neprijetna, dasi je na svojo ljiubezen pozabil. Nekega jutra je Roanta sama sedela pri bolnici, ki je trdno spala. Sočutno in z ljubeznijo je opazovala shujšano Nej tino obličje ter ji odganjala muhe. Končno je bolnica odprla oči in podala prijateljici roko. »Moja dobra Roanta, kako' se ti oddolžim za tvojo požrtovalnost? Upam, da ti kmalu ne bo treba več streči. Čutim se tako močno, da bi vstala.« »To bo mogoče šele čez štirinajst dni,« je rekla Roanta. »Medtem se tolaži, s temi cvetlicami, ki ti jih pošilja Roma. Naproša te, da se pazi.« S plamenečim obličjem je Nejta vzela šopek pre« lepih rož. »Ah, ko bi ga mogla videti!« je rekla, toda nena« doma je prebledela in vprašala z neodločnim glasom: »Kaj pa je s Sargonom?« Po oni usodni noči je prvič izpregovorila ime svo« jega moža. »Umiri ise, Sargon je živ, toda nikoli več ti ne bo napravil nič hudega. Podrobnosti zveš pozneje. Zdaj razmišljaj samo o prijetnih rečeh. Morem ti sporočiti prijetno vest: čez nekaj dni te obišče kraljica. Ne boj se ničesar. Tudi sestanek z Rom o ti pripravim.« Od tistega dne se je Nejti zdravje naglo boljšalo. Roanta in Satati sta jo podpirali, ko je začela vstajati. Zgodaj v jutro^so jo prenašali s posteljo na svež zrak. Nekega večera, ko je po vročem dnevu nastopil pri« j eten hlad, je Nejta sedela na tisti terasi, kjer je nekoč Keniamun javil princu kraljičin obisk. Tudi Nejta je danes pričakovala prihod Hatasin. Sram in bojazen sta ji stiskali srce. Kraljica bo gotovo zahtevala račun o njenem obnašanju in bo hotela zvedeti za ime ljubi je« nega moža, zakaj Sargon ji je gotov/r vse povedal, da bi opravičil sebe. (Dalje.)