PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ____CHICAGO, ILL., dne 4. decembra (December 4), 1919. LETO_VOL. XIV. Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407 = -aCSSu,.- VOLILNA KORUPCIJA. V senatu Zedinjenih Držav sedi kot zastopnik države Michigan -senator Truman H. New-berry in dela postave za ameriško ljudstvo kakor drugi njegovi tovariši. Medtem pa vodi administracija intenziven boj, da se mu odreče mandat, do katerega je po trditvah administracije prišel s prevaro nenavadno velikega kalibra ob sodelovanju dolge vrste drugih sokrivcev. Proti njemu in 120 političarjem drugega in tretjega reda v državi Michigan je bila pred vele-porolo vložena obtožba zaradi volilnih prevar, korupcije, zarote in zlorabe pošte. Dve vloženi obtožbi se bavita s primarnimi in glavnimi volitvami leta 1918, ko je bil Henry Ford glavni Ne\vberryjev tekmec. Vladni uradniki pravijo, da razkrivajo izjave prič, podane pred veleporo-to, škandal, ki je v mnogih ozirih brezprimeren celo v ameriški zgodovini politične korupcije in da se mreža tega škandala raztega od najoblju-denejših okrajev mesta Detroit do indijanskih rezervacij ob bregih jezera Superior, kjer so domačini glasovali tako, kakor so jim ukazovali Ne\vberryjevi korteši. Politični škandali v Ameriki niso baš taka redkost, da bi se zaradi njih ljudje še izredno-razburjali. Sicer pa je treba vsaj zaradi pravičnosti povedati, da niso volilne goljufije izključno ameriški privilegij. Evropa jih tudi že davno pozna in težko bo najti deželo, v kateri ne bi bilo nikdar takih slučajev, dasi so sleparije v politiki in posebno pri volitvah v posameznih krajih uspevale kot nekakšne specialitete. Tako na primer so bile dolgo ogrske volitve glaso-vite in so postale naravnost proverbialne. Tudi Galicija je bila v dobi pokojne Avstrije v tej stvari na glasu. Ali dunajski krščanski socialci so se par desetletij pošteno trudili, da bi na tem polju dosegli gališko šlahto, medtem ko se je na Hrvaškem Khuen-Hedervaryju zdelo, da bi se vsi glasoviti ponarejalci volitev lahko pri njem mnogo več naučili, kakor on pri njih. Turčija je dobila ustavo in volitve šele po mladoturški revoluciji, ali že pri prvih volitvah so znali mla-doturki imenitno posnemati stare izurjene volilne sleparje. Tako bi lahko prebredli vse več ali manj konstitucionalne dežele, pa ne bi našli ne ene, v kateri ne bi bilo nobenih političnih goljufij — ne na tej ne na oni strani oceana. Vsaka dežela ima pač svoje posebnosti in tako jih ima tudi Amerika. Ali razlika je bolj v oblikah kakor v stvari. Kakor je v Ameriki vse bolj po velikem merilu, tako tudi volilna korupcija. Tukaj velja geslo, da naj se dela le to, kar se izplača. Z malenkostmi se ni vredno ukvarjati. Če se že slepari, naj se tudi to vrši na debelo, ali pa rajši sploh ne. Zato kaže zgodovina ameriških volilnih sleparij res kolosalne slučaje in ker je bilo tudi njih število že velikansko, ne morejo več učinkovati senzacionalno, ampak se čitajo po časopisih kakor vesti p močnem mrazu, veliki vročini, razporokah, tekmah z žogo i. t. d. V Chicagi na primer ne minejo volitve, da ne bi bili lokalni listi takoj po objavi rezultata ali pa še prej polni vesti o velikih sleparijah in sedanji državni pravdnik Iloyne, ki preganja — vsaj na papirju — vsako korupcijo, grmi po vsakih volitvah proti volilnim sleparjem in naznanja razburljive tožbe in preiskave, tako da mine vsak njegov grom kakor ropot v gledališču. Da more slučaj na tem zelo obdelanem polju sploh še zbuditi zanimanje, mora biti mera res že zelo velika, in o aferi senatorja Newber-ryja trdijo, da je taka. Sodnik C. W. Sessions od federalnega distriktnega sodišča; kateremu je veleporota podala poročilo, je baje dal razumeti, da je bilo pol miljona do en miljon dolarjev porabljenih na nezakonit način. Ta "nezakoniti način" je baje obsegal podkupovanje vo-lilcev, korumpiranje volilne komisije, "financiranje" časnikarjev in kinematografičnih gledališč, vse z namenom, da se vrže Ford najprej pri primarnih volitvah in potem kot demokratičen kandidat pri glavnih volitvah. Ali so tožbe proti Ne\vberryju opravičene ali ne mora dognati sodišče. Toda če je New-berry edini senator, proti kateremu so podane take obdolžitve, se ne more trditi, da je on edini senator, ki sedi po krivici na svojem mestu. In v splošnem je Newberryjev slučaj najbolj zanimiv kot ilustracija. Važnejše od vprašanja, ali izgubi Newberry svoj mandat, ali bo toliko in toliko njegovih agitatorjev zaprtih, ali bo naložene en miljon globe ali sto dolarjev ali nič, je vprašanje volitev sploh. Ali so poštene volitve sploh nemogoče? Ali so volilne sleparije neizogibne? Ali je napaka v volilnem mehanizmu ali v nacionalnih šegah ali le v osebah? To so reči, o katerih bi bilo treba mnogo več jasnosti, kot je je najti po deželi, tudi v tako- zvanih merodajnih krogih, in ki bi zahtevale tudi mnogo več zanimanja. Kajti če se hočemo rešiti kakšne dejanske napake, jo moramo poznati — ne le v njenih učinkih, temveč tudi v njenih virih in vzrokih. Z nacionalnim karakterjem ne opravimo tukaj ničesar, kajti ta bi mogel priti v poštev le tedaj če bi bile volilne sleparije omejene le na Ameriko. Kakor smo videli in kakor lahko vidi vsakdo, če hoče gledati, pa niso nikakršna ameriška specialiteta, ampak se pojavljajo povsod. Osebni karakter igra seveda svojo vlogo, zakaj sleparija vredpostavlja vedno sleparja. Ali ker je človek plod razmer, je treba tudi za razumevanje volilne korupcije poznati razmere. Toliko smo se vendar že odmaknili od srednjega veka, da se ne moremo zadovoljiti z enostavnim konstatiranjem, da je ta ali oni človek lopov, temveč želimo spoznati, zakaj ne zna ali noče ali ne more hoditi po tisti poti, ki se splošno smatra za pošteno. Mimogrede naj omenimo, da zločinec pogostoma ne smatra svojega ravnanja za zločinsko, ampak ga zna sam pred seboj tako imenitno razložiti in opravičiti, da izgubi v njegovi zavesti vso krivičnost in grdobo. V politiki je to posebno navaden fenomen, človek, ki ne bi bil sposoben, da pridrži najdenih pet centov, ne da bi povpraševal na vseh koncih in krajih, kdo da jih je mogel izgubiti in jih bo, če ne najde lastnika, deponiral kljub vsem sitnostim, ki jih ima pri tem sam in ki jih napravi drugim, ne bo čutil niti najmanjše grižnje vesti, če oslepari pri volitvah tisoč ali še več ljudi. Volitve so mu igra, pri kateri velja, kdo da je bolj spreten in prebrisan. Rezultat mu je vse, pot, po kateri pride do njega, mu je le povsem postransko vprašanje taktike, in dobra je vsaka taktika, ki vodi do cilja. Kajpada ni tako v vsakem slučaju. Marsikdo je v politiki hudodelec, ker mu je duša hudodelska in ker ne more drugače ravnati kakor hudodelsko. Kakor goljufa volilce na volišču, bo goljufal konsumente v trgovini in delavce v tovarni. Ampak prvi in drugi in vsi ostali so plodovi razmer in naposled prihaja vedno vprašanje, ali je mogoče razmere tako temeljito zboljšati, da se rešimo takih sleparij ali ne? Mnogo poštenih ljudi žene vedno se ponavljajoča korupcija naravnost v obup in jih vodi do tega, da zametujejo tudi volitve same, češ da ni z njimi mogoče doseči pošten rezultat. Velik del današnjega socialnega radikalizma izhaja prav odhod. Ljudje vidijo od volitev do voiitev tovariše, ki imajo tisoč razlogov za nezadovoljnost z obstoječimi razmerami in so res nezadovoljni in tudi izražajo svoje nezadovoljnost neštetokrat, pa glasujejo nazadnje vendar za tiste, ki povzročajo njih nezadovoljnost. Pet, deset, dvajset let opazujejo to. Ni čudo, če izgube vero v volitve in prihajajo do zaključkov kakor na primer, da je demokracija le iznajdba vladajočih za preslepljevanje zatiranih. Tedaj zametujejo volitve in demokracijo in vse skupaj, pa iščejo nove sisteme v svoji glavi in skušajo konstruirati družbo kot novo iznajdbo. V zmoti so. Noben sistem, ki noče biti naravnost avtokratičen ne more izhajati brez volitev. Anarhistični individualisti filozofirajo pač, da ne more nihče zastopati nikogar razum samega sebe, ali to more biti lepo le na papirju, ne pa v življenju naših dni, ko ne more nihče živeti sam zase in opravljati sam vsega, kar potrebuje, ko je torej človek absolutno odvisen od človeka in mora to odvisnost na kakšen način organizirati, da ne nastane splošen kaos. Kdo naj v taki organizaciji postavlja posamezne ljudi na posamezna mesta? V avtokracijah dela to kralj ali cesar kot božji milostnik in namestnik po pravici modrosti, sprejete od boga. To tudi anarhistu ne bo ugajalo. Funkcija mora torej preiti na koga drugega, ki je za to bolj opravičen. Ker je v družbi le to razumno, da služi vsakdo vsem, je edino pravično in logično, da opravlja skupnost to funkcijo, in ta se pač ne more izražati drugače, kakor z volitvami. V sovjetski Rusiji, ki jo smatra radikalizem za najpopolnejšo socialno tvorbo, si ne morejo pomagati brez volitev. Kako naj se sovjeti sestavijo, če ne z volitvami? In kakor pravijo zadnja poročila, prehaja tudi ta Rusija že do sistema ljudskih, splošnih volitev, torej do demokratičnega sistema. Naj se sučejo stvari kakorkoli, volitve so neizogibna metoda v vsaki družbi, ki je kolikorkoli suverena in ne podvržena samovolji posameznika ali kakšne majhne skupine. Toda tudi pri volitvah se goljufa. Ni ti torej volilni sistem vendar slepilo? Pri volitvah se goljufa. In nikar se ne motimo: Goljufalo se bo, dokler ne bo družba mnogo idealnejša od današnje. Tudi v najbolj demokratični, socialistični republiki ni izključeno, da se izvrše posamezne sleparije. Treba se je pa zavedati, da se noben ideal ne doseže čez noč, ampak je treba biti zadovoljen z vsakim napredkom, ki krajša pot do ideala. Največ političnih sleparij je v naši dobi pričakovati v kapitalistični družbi, ker je mikavnost tukaj največja. Iz samega nagnenja do sle-parstva slepari le malokdo, dasi se dobe nedvomno tudi taki slučaji. Navadno je slepar-stvo le sredstvo za nekaj drugega. Volitve odločajo danes o moči, ki ni le politična, ampak tudi gospodarska. Gospodarski interesi so v sedanji družbi najmočnejši. Močni bodo kajpada tudi v socialistični družbi, toda velika razlika je v tem, da gre danes vedno za interese posameznika, dočim stoji v socialistični družabni organizaciji interes skupnosti pred vsemi drugimi in so interesi vseh posameznikov v njem najbolje zavarovani. Ako se družbi dobro godi, ne pomeni danes to, da se godi dobro vsem njenim članom ali pa vsaj večini njih. V socialistični družbi je nasprotno. Blagostanje skupnosti pomeni blagostanje vseh članov družbe. Kdor dela za interese skupnosti, dela s tem tudi za svoje interese. S tem odpade očitno velik razlog za sleparije v družbi, v kateri postane sleparija nepotrebna in absurdna. Čemu naj pri volitvah goljufani, če vem, da mi to ne prinese nobene koristi? Čemu naj kradem ,ko vem, da dobim brez tatvine vse, česar potrebujem? Ogromno večino lastninskih zločinov povzroča kapitalistični sistem, v katerem je bogastvo največja vaba, ker si človek pribavi tem več neodvisnosti, čim več ima materijalnega imetja in je njegova moč enaka njegovemu bogastvu. Pot do bogastva pa ne drži le preko tovarne, trgovine in borze, ampak tudi preko parlamentov in vlad, ki lahko pospešujejo ali pa ovirajo metode, s katerimi se množi bogastvo. Dobiti vpliv parlamentih in pri vladah je potreba vseh tistih, ki imajo gospodarske interese, torej vseh državljanov. A kakor povsod velja tudi tukaj pravilo, da doseže največje uspehe tisti, ki je najmočnejši. To pa so tisti, ki so materijalno najbolje podkovani. Po ravni poti nebi lahko prišli do svojih ciljev, ker odločujejo pri volitvah številke, a bogatini so v manjšini. Toda materijalna moč jim daje priliko, da najdejo stranko pot, na kateri je podkupovanje, strahovanje, korumpiranje in vsakovrstne sleparije. Zoper to pomaga do gotove mere naraščajoča zavednost večine, ki spoznava bolj in bolj pomen zapeljevanja in se mu zato tudi bolj in bolj upira. Pomagalo bi pa tudi zboljšanje volilnega sistema, ki je povsod že neznansko zastarel. V resnici imamo tudi v najbolj demokratičnih deželah volilne načine, ki se nikakor ne vje-majo s sedanjo strukturo družbe in z njenimi razmerami. Ti sistemi so zaostali v fevdalizmu, medtem ko se je gospodarstvo odmaknilo od fevdalnega sistema do njegovega popolnega nasprotja. Voli se še vedno po krajih in okrajih, kakor da sedi v vsakem okrožju še vedno gospod baron v svoji graščini in daje vsemu okraju enoten značaj, kakor da so interesi vsega okraja še vedno identični z njegovimi osebnimi interesi. Kapitalistična družba je ustvarila nove razrede in poklicne skupine, in to so danes edine, ki imajo skupne interese. Učitelj v Ljubljani ima veliko več skupnih interesov z učiteljem v Sisku, Nišu, Sarajevu, kakor pa z branjevcem ali veletrgovcem v Ljubljani. In vendar se njegovi interesi v zakonodaji nikjer ne izražajo, temveč v parlamentu je zastopana Ljubljana, kakor da je to enotno telo z enakimi radostmi in bolečinami. Z ustrojstvom sedanje družbe bi se vjemalo le to, da bi se volilo po enakih interesih, torej ne po teritorij alnih okrajih, temveč po poklicnih skupinah brez obziru na teritorij. To bi bilo tudi zelo uspešno zdravilo proti volilnim slepa- rijam, zakaj poseganje enih interesov v druge bi se s tem precej temeljito odpravilo in kdor bi hotel voditi propagando v skupini, ki ni njegova, bi naletel na zelo naraven sum in odpor. V lastni skupini pa ne bi imelo sleparstvo mnogo smisla, ker ima vsa taka skupina naposled vendar enake interese in njih spoznanje bi moralo, nemoteno od zunaj, kmalu prodreti povsod. Taka volilna reforma bi zalegla mnogo več od vseh zamišljenih, a v praksi malo uspešnih zakonov za varstvo čistih volitev. Vsi taki zakoni večinoma groze s kaznimi za prestopnike, ne odpravljajo pa prilike za sleparstvo. Kazen je riziko, ali ker je dobiček, če se sleparija posreči, velik, se sprejme riziko. Ako je odvzeta prilika, odpade riziko, ali pa se tako poveča, da ga bo težko kdo še prevzel. Danes pazi na sleparje le nekoliko za to nastavljenih ljudi in včasi so še ti s sleparji v zvezi. Po sistemu poklicnih skupin bi pazila nanje vsa skupina, ki bi bila že oa svojo avtonomijo ljubosumna. Glavno pa je, do bi tak sistem mnogo uspešneje vodil do izpopolnitve prave demokracije, torej tja, kjer bi naposled vsaka sleparija odpadla, ker bi izgubila vsak smisel in pomen. Politična korupcija je strašna rana na našem družabnem telesu. S samimi lepimi nauki se ne odpravi, komur pa je na tem ležeče, da se sploh odpravi — in to bi moral biti vsakdo, kdor želi čistosti v javnem življenju — se mora sprijazniti s tistimi sredstvi, ki jo morejo resnično ozdraviti. Jadransko vprašanje in Evropa. Iz jugoslovanskih primorskih krajev prihajajo boljin bolj razburljive vesti. Vpričo absolutne pasivnosti pariškega vrhovnega sveta je šarlatanu D'Annunziu zrasel greben in njegove pustolovščine so že davno presegle meje operete, pa prehajajo na polje tragedije. Kajti nič drugega se ne more izleči iz lancknechtovskih manevrov po Dalmaciji in po ostalem primorju, kakor strahote s prelivanjem krvi, pa naj se iz vsega izcimi takojšnja vojna z Jugoslovani, ali doba podjarmljenja, kateri morajo naravno slediti upori in persekucije, ali pa naj dozori Italija sama do revolucije, ki tudi ne more biti v on-idotnih r-azmerah drugačna kakor krvava in polna groz. Da se dekadentni komediant na Reki kaj malo zaveda posledic, ki jih povzročijo njegove aventiure prej ali slej, se ni čuditi, zakaj njegov intelekt ni bil nikdar tako velik, kakor njegove reklamne sposobnosti, s katerimi si je pribavil nezasluženo slavo v dobi, v kateri je reklama ne le v trgovini, ampak v vseh tekmah uspešnejša od prave zasluge in v kateri je tudi poezija postala bolj kupčija kakor čista umetnost. Ali n.i žalost se zdi, da se tudi v Parizu ne morejo pre-riti do spoznanja, da pripravljajo konflikte, ka- 4 Proletarec terih obseg postane lahko še bolj katastrofalen od zadnje vojne, s tem da dovoljujejo užigati nove vojne pod balkanskim kotlom. Nekateri listi so te dni poročali, da bodo v Parizu brez ovinkov sprejeti Tittonijevi predlogi, kar bi ne pomenilo nič manj, kot da dobi Italija res vse, kar je zahtevala v dobi svoje največje poželjivosti. Kakor se je nekoč zdelo neverjetno, da bi se mogla sankcionirati taka očitna krivica, priznamo odkritosrčno, da nas danes izza vseh izkušenj niti to ne bi moglo presenetiti. Seveda je stvar tako nezaslišana, da se človek do zadnjega upira veri v možnost takih odlokov. Saj je bilo na pariškem programu saino-odločevanje narodov, narodna pravičnost, demokracija in trajen mir. Pri raznih rešitvah je trpela ta ali ona točka tega lepega programa. Za Jugoslovane so pa kar vse vržene pod noge in z njimi se ravna kakor z brezpravnim ljudstvom, obsojenim, da nedolžno čaka na sodbo samovolje in tujih egoističnih interesov. Kam gledajo državniki, da ne morejo opaziti neizogibnih nevarnosti, porajajočih se v takih krivicah? Ali računajo s tem, da so Jugosl vani manjši narod od Italijanov in da bo kriv' ca zaradi tega morala ostati neizpremenljiva? Tudi v Avstriji so bili Jugoslovani le majhen del in so zaradi tega morali dolgo prenašati, kar i hotela absolutistična despocija. In vendar je prišel dan obračuna tudi za Avstrijo, za staro in mogočno habsburško dinastijo, ki je bila nekdaj gospodinja skoraj vse Evrope. Kdo v Italiji in kdo na mirovni konferenci je trdno prepri čan, da ne morejo na tem izpremenljivem svet zopet nastati razmere, v katerih izgubi števil svojo moč in postane pravica močnejša? Ali računajo na to, da bo Italija iztrebila Jugoslovane, preden pride čas, ko bi mogli uspešno r mirati svoje pravice in odpade vprašanje sanr ob sebi? Alzacija in Lorena sta bili pod nen-ško upravo od leta 1871. In Nemčija je znala germanizirati. Naseljevala je Nemce in prc njala Francoze, ki se niso sami izselili, da uidejo persekucijam. A po vsej tej dolgi dobi je Alzacija, razlikujoča se od našega Primorja tudi v tem, da je imela izza starih časov številno nemško prebivalstvo, ostala po svojem mišljenju francoska in pozdravila francoske vojake z razkriljenimi rokami. Slovence so ponemčeva-li čez tisoč let, pa jih vendar niso ponemčili. In germanizirali so jih v časih, ko se je bilo takim tendencam še mnogo teže upirati kakor danes, kajti tedaj niso imeli Slovenci nikjer na širnem svetu svojih šol, svoje knjige, nikjer prostora, kjer bi bil njih jezik kaj veljal, in podvrh so bili gospodarsko povrženi nemškemu baronu.— Ostali pa so vendar Slovenci. In danes, ko ga na Primorskem skoraj ni človeka, da ne bi znal čitati, danes, ko so primorski Slovenci najzaved-nejši del naroda, izurjeni v bojih, brez katerih niso bili nikdar, je stokratna utopija pričakovati, da polože svoje glavo pod sekiro i ta lijanske denacionalizacije in se mirno vdajo v usodo, ki jim jo namenja tuji imperializem. Veseli bi bili primorski Jugoslovani, če bi bil narodnih bojev konec. Med njimi se je izobrazba razširila kakor v malo katerem slovenskem kraju in zato so razumeli, da niso narodni boji najvišji cilj, temveč da so na svetu dri. gi lepši ideali, ki jih je mogoče doseči le z delom in v miru. Toda kdor jih pozna, ve, da ne bodo odnehali od boja, dokler bodo zatirani in tlačeni, dokler bo njih narodnost v nevarnosti. Človeku ni normalno dano, da bi mogel gledati v bodočnost. Tudi mi ne vemo, kakšne slike se skrivajo v megli prihodnjih let in desetletij. Zlasti danes, ko je ves svet tako vulkan. • čen, kakor še skoraj nikdar ni bil, je prevzetno prerokovati podrobnosti še nedoživljene zgodovine. Ali tudi danes je resničen pregovor, da žanje vihar, kdor se je veter. Kakšne vrste b vihar, se ne more predpovedati, ali da bo vihar neizogiben, kjer se šiloma ustvarjajo pogoji zanj, je tako gotovo, kakor so trdna matematična pravila. Ali je res mogoče, da ne vidijo v Parizu vsega tega? Vesti prihajajo, ki bi morale vsakogar poklicati na stražo. Neko poročilo iz Belgrada pravi, da se misli Italija polastiti Dalmacije in Črne Gore. Kontrolirati ne moremo takih vesti. Ali kdor misli, da je to absurdnost, o kateri ne bi bilo vredno govoriti, se zelo moti. Morda ne misli Italija na take aneksije za danes ali za jutri, toda hočeš nočeš bo morala nanje misliti, ako dobi sploh kakšen del vzhodne jadranske obali pod svojo oblast. Povedali smo to že in tudi utemeljili, in če je na belgrajski vesti kaj resnice, je to le potrdilo dejstva, ki je neizogibno, obenem pa tudi potrdilo, da vodi Italija svojo jadransko politiko že s pogledom v bodočnost in z ozirom na širokopotezne balkanske načrte. Italija na Balkanu! Če nič drugega ne, bi moralo vsaj to odpreti oči kratkovidnim diplomatom v Parizu. Danes gre le za Jugoslovane. Razumljivo je, da ne boli Clemenceauja glava zaradi njih. Kaj so njemu Jugoslovani, ko mu je pravičnost le prazna beseda? Kaj so mu Italijani? Saj se ne bi brigal za njih aspiracije, če mu ne bi šlo za to, da dobi za danes kolikor mogoče sil, ki ga podpirajo pri njegovih lastnih namenih. Toda mož, ki je nekdai hotel, da ostane njegovo ime zapisano v zgodovini, bi moral misliti tudi na tisto zgodovino, ki šele pride, in tedaj ne bi mogel biti ne en trenotek v dvomu, kaj da pomeni, če poizkusi katera koli nebalkanska sila dobiti izključno politično in ekonomično moč na Balkanu. Italija kot osvo-jevalka na Balkanu — ali ostane mirna Anglija, mirna Francija, če se zgodi kaj takega? In zgoditi se mora, čim dovolijo Italiji danes prvi korak. Drugi bo morda še neopažen, tretji iz-premeni vso Evropo v pekel. In kaj store tedaj revolucionarni elementi, proti katerim išče- je konservativni noč in dan sedstva? Ali je res tako težko spoznati, da pospešuje vse, kar žene v nove vojne, svetovno revolucijo — ne le tisto svetovno revolucijo, ki jo zahteva čas, kadar dozori in ki se lahko izvrši z najbolj civiliziranimi sredstvi, mirno, legalno in brez uničevanja dragocenih vrednosti, temveč revolucijo, ki se poslužuje kaosa in strasti, pa tedaj ni in tudi ne more biti izbirčna glede na svoja sredstva? Tudi v tem slučaju so reakcionarji največji pomočniki in pospeševalci revolucije. Jugoslovansko vprašanje ni edino od katerega je odvisna bodočnost v Evropi, toda izmed vseh, kar jih je danes na dnevnem redu, je najvažnejše, in če ga pariška konferenca res ne zna pravilno rešiti, zavozi vse evropsko vprašanje. Pred sodbo zgodovine pa pade odgovornost za posledice na njo. Kakšna je Kolčakova vlada v O '1 • ••• oibiriji. Ko so zavezniki priznali Kolčakovo vlado, je bilo videti, kakor da verujejo v demokracijo tega režima in da ga zato podpirajo. Bil je čas, ko se ni moglo nikomur zameriti, če je imel o Kolčakovi vladi podobne nazore, kajti začetek njegove armade je res imel nekaj demokratičnega in tisti, ki so ga pooblastili, so vsekakor imeli demokratične namene. Admiral Kolčak je bil namreč prvotno imenovan za poveljnika sil ustavodajne skupščine. Kaj si je sam mislil in kaj je nameraval, ko je prevzel to poveljni-štvo, je težko vedeti in ostane morda za vedno njegova tajnost. Vsekakor je izven dvoma, da so številni absolutno demokratično misleči in čuteči ljudje verjeli v poštenost njegovih namenov in mu dali svojo podporo. Prvi Kolčakovi vladi so pripadali nekateri socialisti, o katerih poštenju ne more biti najmanjšega dvoma. Ali današnja Kolčakova vlada je vse kaj drugega, kot je bila tedanja in že davno so se ljudje, ki so ga tedaj podpirali, obrnili proti njegovi vladi in marsikdo izmed njih pomaga danes, kolikor le more njegovim nasprotnikom. Okrog Kolčaka so se kmalu začeli zbirati znani reakcioinarji, pristaši starega sistema, ljudje, katerih očitni namen je bila restavracija carizma in ugo-nobitev vse svobode, ki je bila z revolucijo pridobljena. Vprašanje, ali je Kolčak to odobraval ali ne, je postransko. Dejstvo je, da so ti lelementi pridobili absolutno premoč v njegovi vladi in da se danes pod to upravo godi, kar hočejo skrajni reakcionarji, ne pa to, kar bi se smelo po kakršni koli pravici imenovati demokratično in kar je bila prvotna naloga Kolčakove vlade. Da so boljševiki od vsega začetka ostro nastopali proti Kolčakovi vladi, je samo ob sebi razumljivo in ne zahteva komentarja. Ali čim dalje bolj so nastopali proti njej tudi drugi elementi, ki niso bili in tudi danes niso boljševiki, med njimi tudi taki, ki so, kakor smo že dejali, nekdaj verjeli v pošte- nost te vlade. Postopanje Kolčakove vlade je veliko doprineslo, da so začeli ljudje, ki sami niso boljševiki, podpirati boljševiško vlado. Tekom časa so izšli razni apeli, postavljajoči Kolčakovo vlado v vse drugačno luč, kakor bi bilo soditi po tem, kar so govorili zavezniki o njej v času priznanja. Vse jasneje je postajalo, da obstaja v Onisku režim despocije in absolutizma, ki se poslužuje za svoje namene naj-brezobzirnejših sredstev in da je vse, kar se je nekdaj pripovedovalo o terorizmu boljševikov, le otroška igrača v primeri s tem, kar se godr v Sibiriji po volji omske vlade. Ljudje, ki so podajali te slike, so bili absolutno verodostojni. Njih besede se niso mogle smatrati iza pravljice, ampak so imele moč dokazov. Sedaj so se ti dokazi pomnožili za enega in sicer za takega, ki mu morajo tudi zavezniki verjeti, ker prihaja od strani, ki je zaveznikom pomagala v najtežjih časih, od sile, ki je doprinašala za stvar zaveznikov največje žrtve in ki so jo zavezniki svojčas postavljali naravnost za zgled. Prihaja namreč od češkoslovaške armade v Sibiriji. Čehoslovaki so od meseca marca, ko je bila podpisana medzavezniška pogodba, stražili Irkutsk in Omsk. Ko so začeli spoznavati pravi značaj Kolčakove vlade in videli zlasti terorizem, s katerim vrši svoje krvavo delo, so večkrat protestirali proti temu početju, a ker so ostali vsi protesti brez uspeha, so sedaj podali zaveznikom spomenico, ki je zelo značilna in se ji po pravici pripisuje velika važnost. Glasi se tako: "Neznosne razmere so nas prisilile, da pozove-mo zaveznike, naj uvažujejo o sredstvih, ki bi nam omogočili varen povratek v našo rodno deželo, in zavezniki so izrekli svoje soglašanje. Bili smo pripravljeni stražiti del železnice, ki nam je bil odka-zan in doslej smo vestno izpolnjevali svojo nalogo. Ali dalje ni mogoče. Najosnovnejšim zahtevam človečnosti in pravičnosti se upira, da bi bila naša armada prisiljena vršiti stražno dolžnost in proti svojemu prepričanju vzdržavati red za podpiranje stanja absolutnega despotizma in nezakonitosti, ki obstaja v Sibiriji pod zaščito češkega orožja. Dela vojaških uradov in odborov omske vlade so zločini, ki n i1 i 1 (Severovo Gothardsko olje), ki je 11 I i znano kot jak sovražnik proti vsem . j lokalnim trganjem in bolečinam. < t Priporočljivo je za revmatižem, < I , , lumbago, sejatiko, proti oteklinam, . ; bolečinam v križu ali otrpljenju udev : ( • in mišičevja. Na prodaj v vseh le- ( i ( | karnah. Cene 50c in 2c davka ali . L : 60c in 3c davka. '" W. F. SEVERA CO. CEDAR RAPIDS, IOVVA