Duhovno življenje
m irnmn a inro . i nn o o JL_ -E- JE- ^	I
BUENOS AIRES-LETO 68	+ + +
FEBRUAR • MAREC 2001
POGREB PRELATA JOŽETA SKERBCA 4. JANUARJA 2001
Od zgoraj in od leve:
1. Pri pogrebni maši v cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu.
2. Delegat dr. Jure Rode, ki je vodil somaševanje, pristopa k oltarju.
3. Med pridigo dr. Alojzija Kukoviče.
4. Poslovilne besede predsednika ZS Toneta Mizerita po maši.
5. Zadnje molitve v cerkvi Marije Pomagaj po maši-6. Pred Zupanovo grobnico na sanjuškem pokopališču-7. Dr. Jure Rode moli v grobnici, kjer počivajo zemski ostanki g. Škerbca, molitve ob pokopu. Foto: Marko Vombergar
		■ RSHL.iT
	'Tl Jo	
1 B 1		■ i
		
SREDO, 3. JANUARJA, JE ODŠEL V OČETOVO HIŠO
v
+ Prelat Jože Skerbec
V sredo, 3. januarja 2001, je v ramoški bolnišnici San Juan d® Dios umrl prelat Jože Škerbec, skoraj 32 let dušni pastir Slovencev v ramoškem okraju, več kot 25 let urednik Duho-Vnega življenja, po smrti prelata dr. Alojzija Starca leta 1994 Pa do lanskega leta delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, od tedaj in do smrti pa vicedelegat.
Rodil seje 23. marca 1929. Doma je bil z Gornjega jezera 14, fara Stari trg pri Ložu na Notranjskem. Kot petnajstleten je Zapustil svoje domače in rojstni kraj, ki je bil tedaj na tako •menovanem „osvobojenem ozemlju”, in se umaknil pred Partizani že 1. 1944 v Ljubljano, kjer je začel gimnazijske Rudije, stanoval pa v Slomškovem zavodu, ki gaje med vojno ''°dil njegov daljni sorodnik dekan Tatija Škrbec. Maja 1945 je nadaljeval begunsko pot skozi Avstrijo v Italijo,
N®r je bil v taboriščih Monigo, Servirano, Senigallia in Barletta. Iz tega taborišča je odšel v Argentino s transportom slovenskih beguncev, ki jih je auja Santa Cruz izkrcala v buenos-ajreškem pristanišču 28. marca 1948.
,Selil se je v Mendozi in bil zaposlen ri utesece v kemičnem laboratoriju, nato pa vstopil v Slovensko begunsko semenišče v San Luisu, kjer je začel bogoslovne študije. Semenišče se je Pozneje preselilo v buenosaireško pro-lnc°> zato je teologijo končal v Adro-Sueju. Mašniško posvečenje je prejel novembra 1953 v La Plati in bil 'nkardiniran v Ljubljansko nadškofijo.
, . Njegove prve duhovniške službe so k' e v škofiji Lomas de Zamora. Kot aplan je deloval v buenosaireški pro-mci v Doloresu in v Remedios de - scalada (1954-1959), kot župnik pa v jbPniji Nuestra Senora de Lujan (1959-o9). Tuje popravil cerkev, dokončal no dvorano, zgradil farno osnovno šolo in vodil priprave za r |.nazii°' Skozi devet let je bil istočasno profesor verouka na bar'k0'*1 srec*njih šolah. Vpeljal je nedeljsko mašo v bližnjem akarskem naselju, skupaj z redovnicami Hermanas Azules P' ljudsko kuhinjo za otroke istega naselja in jih pripravljal Prejem prvega svetega obhajila. dušLeta ga je mons. Anton Orehar povabil v Slovensko no pastirstvo in tako je postal marca naslednjega leta dušni l ? Ir slovenskih rojakov v Ramos Mejiji. Rad je obiskoval prve*ke ln ostarele in jim nosil sveto obhajilo ob nedeljah, za s , Petke v mesecu ali v bolezni. Bil je odličen katehet v rad' n* s*ovenski šoli in se znal otrokom približati, da so ga Vol' P°s!ušali tudi upomenjši. Mons. Antonu Oreharju je bil na ruh °r Merkoli gaje kje potreboval, ter začel urejati nekatere prj ^evreviji Duhovno življenje. Hkrati je bil hišni duhovnik uv . kovnicah v zavodu Marin v Mataderosu in v zavodu v 'Cp amon Falcon na Primera Junti. obv ° CtU ' ^73 pa do nekaj let nazaj je poleg vseh svojih eznosti z zavzetostjo skrbel tudi za primorske rojake izpred
Duh0-----------
časa druge svetovne vojne in za tiste, ki so se jim pridružili pozneje. Dosegel je, da so v cerkvi Sv. Rafaela v Villa Devoto mogli ustoličiti podobo Marije, Svetogorske Kraljice. Zanje je imel mašo na vsako prvo nedeljo v mesecu, organiziral kulturna in družabna srečanja, na teh z njimi rad prepeval slovenske pesmi, obiskoval ostarele in bolnike ter jim pred smrtjo omogočal prejem zakramentov. V teh primerih so mnogi poklicali in sprejeli samo slovenskega duhovnika. Imel jih je res rad in bil zato tudi deležen njihove hvaležne naklonjenosti.
Leta 1974je postal še urednik naše revije, ji posvečal svoje sposobnosti, vso skrb pa tudi nočne ure skozi 26 let, do svoje smrti. Ko je bil ob zadnjem obisku Slovenije leta 1999 pri škofu Metodu Pirihu, mu je škof izrazil svoje priznanje nekako v tem smislu: »Naredite vse, da bo Duhovno življenje še dolgo izhajalo! Če bi kdaj morali prenehati s čim, z revijo vztrajajte do zadnjega!”
Po smrti mons. Antona Oreharja 1. 1986 je postal delegat slovenskih dušnih pastirjev prelat dr. Alojzij Starc, prelat Skerbec pa njegov namestnik. Po zgodnji smrti prelata dr. Starca leta 1994je bilo povsem naravno, da gaje 15. decembra 1994 škof Metod Pirih
predlagal za delegata, Argentinska škofovska konferenca pa 30. decembra na to mesto tudi imenovala, p. Alojzija Kukovico DJ pa za njegovega pomočnika. Leta 1996je bil odlikovan z imenovanjem za papeškega hišnega prelata. Če se je že prej udeleževal vseh večjih prireditev naše skupnosti, ki jih ni malo, se jih je kot delegat moral še več in ne samo centralnih, ampak tudi krajevnih, pa tudi v notranjosti države. Sodeloval je tudi kot član odbora pri Zedinjeni Sloveniji, v Medorganizacijskem svetu, v Slomškovem domu, se udeleževal mesečnih učiteljskih sej itd. Skrbel je za Slovensko hišo in cerkev Marije Pomagaj, ki spadata pod osrednje vodstvo. Službeno je bil tudi nekajkrat v Sloveniji. Naj omenimo še njegovo nagnjenost in smisel za glasbo. Njegove maše so bile slovesne in pete. V svoji sobi je delal ob klasični glasbi in prva leta redno hodil v Colon na koncerte in opere, dokler sije lahko ob nedeljah popoldne privoščil nekaj prostih uric. Ker zadnja leta zaradi preobilice obveznosti v slovenski skupnosti ni mogel več v Colon, je to odpoved zelo občutil. Zelo seje veselil pevskih talentov iz naše skupnosti, jih pokrovitejlsko spremljal v njih razvoju na težki poti in bil srečen, ko so se uveljavili in postali znani in priznani v umetniškem svetu.
+ +
Vsa leta, odkar je bil dušni pastir v Ramos Mejiji, je imel vsako nedeljo ali praznik, na prve petke in ob drugih priložnostih v Slomškovem domu »slovensko” mašo, ne da bi zaradi bolezni kdaj manjkal. Tudi zadnjih pet let ne, ko je poleg vsega drugega nosil še težo delegatstva in ko že ni bil več pri

najboljšem zdravju. Ko pa je v nedeljo, 8. oktobra, maševal v Slomškovem domu, kjer so imeli ramoški prvoobhajanci ponovitev slovesnosti prvega obhajila, seje počutil tako slabo, da seje bal, da ne bo zdržal do konca maše. In resje bila to zadnja njegova maša v Slomškovem domu. Naslednje dni so se pojavili znaki težke bolezni, da se je moral internirati in podvreči dolgim zdravniškim preiskavam. Ramoški rojaki in od drugod so zaslutili, da je prelat Jože Skerbec v resni nevarnosti, zato so organizirali molitveno pomoč, da bi mu Bog vrnil zdravje, če je taka njegova sveta volja. Zdravniki so namreč ugotovili raka v prebavnih organih. V soboto, 25. novembra, je šel na operacijo želodca in se po nekaj dneh vrnil domov na okrevanje. Na sveti večer, v nedeljo, 24. decembra, seje še udeležil slovenske polnočnice, ki jo je imel delegat dr. Jure Rode v cerkvi Marije Pomagaj. Posebej je pozdravil prelata Skerbca, kije sedel v prvi vrsti med verniki. Po maši so ga ljudje pozdravljali in mu voščili za praznike. Kar ni se mogel ločiti od njih, čeprav je bil že zelo utrujen. Vendar je nameraval za novo leto maševati svojim faranom in je v ta namen že pripravljal osnutek za pridigo. Pa je zadnje minute Silvestrovega večera, ki gaje preživel pri prijateljski družini, bruhnil kri in omedlel. Odpeljali so ga v bolnišnico, a zaradi notranjih krvljavljenj ni bilo več pomoči. V sredo, 3. januarja, popoldne je po nekaj urah umiranja pripravljen na srečanje z Gospodom, ki mu je v življenju z ljubeznijo služil, mirno zaspal.
Če je že njegova bolezen globoko jeknila v slovenski skupnosti v Argentini, je še toliko bolj njegova smrt. Truplo prelata Jožeta Skerbca so prepeljali še istega dne v Slovensko hišo, kjer je ležal na mrtvaškem odru v cerkvi Marije Pomagaj. Rojaki iz vseh področij Buenos Airesa in okolice so ga prihajali kropit še isti večer, med njimi mladi, ki so ob krsti molili in peli. Poslavljanje od nepozabnega prelata Jožeta Skerbca se je nepretrgoma nadaljevalo od zgodnjega jutra naslednjega dne, zopet tudi številni mladi ter mlade družine z otroki, vse do pogrebne maše ob 14. uri. S prelatom dr.
Juretom Rodetom je somaševalo trinajst slovenskih duhovnikov: p. dr. Alojzij Kukoviča DJ, prelat dr. Mirko Gogala, prelat Jože Guštin, Janez Petek CM, superior Jaka Barle CM, inšpektor tukajšnje salezijanske province Jože Repo-vž, Tone Bidovec, Anton Pintarič,
Matija Borštnar, Danijel Vrečar SDB, Janez Pintar, Janez Cerar CM in France Burja OFM. Pridigal je p. Alojzij Kukoviča, čigar poslovilne besede objavljamo posebej, ljudsko petje pa je spremljala na orglah Anka Savelli Gaser.
Maše sta se udeležila tudi pokojnikova nečaka Lado in dr. Franci Mule iz Mendoze, poleg množice
rojakov, ki seje prišla poslovit od pokojnega dušnega pastirja kljub delovnemu času in neznosni poletni vročini. Po maši je dr. Rode prebral sožalja, ki so prispela: od ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, buenosaireškega nadškofa mons. Jorge Maria Bergoglia DJ, skupnosti iz Miram ara in misijonarja Petra Opeke, ki seje nahajal trenutno tam, iz Mendoze in druge. Predno se je po maši razvil sprevod avtomobilov na sanjuško pokopališče h grobnici družine Zupan, kjer že nekaj let počivajo tudi zemski ostanki prelata dr. Alojzija Starca, so se predstavniki ustanov ter društev, drugi pa v imenu osebnih prijateljev in mladine kar v cerkvi poslovili od dragega duhovnika.
Pridiga dr. Alojzija Kukoviče DJ pri pogrebni maši
Novomašnik Jože Škerbec in dr. Ivan Ahčin, njegov novomašni pridigar (1. 1953 v Mendozi)
Dragi v Gospodu!
Poslavljamo se od našega dragega duhovnika Jožeta Šket-bca. Ni ta sveta maša najbolj primerna priložnost, da bi se na dolgo spominjal njegove življenjske poti, tudi zato ne, ker jo v večini verjetno dosti dobro poznate, saj je večino svojih duhovniških let preživel med vami. Pred kratkim smo praznovali njegovo 70-letnico. Prva svoja duhovniška leta je deloval na argentinski fari v škofiji Lomas de Zamora. Večkrat mi je omenjal, kako dobro se je počutil na tistem prvem pastirskem mestu in v kako lepem spominu je ohranjal svoje duhovniške
sobrate iz tistih let.
Potem pa je videl, daje potreben v slovenskem dušnem pastirstvu. Na prošnjo mons. Ore-harja se je od tedaj naprej pa do smrti posvetil Slovencem. Njegova glavna pastoralna postojanka je bila Ramos Mejia, kjer je deloval dolgih 32 let. Istočasno pa je opravljal seveda tudi druga važna dela. Morda najvažnejše med temi je bilo urejanje in izdajanje Duhovnega življenja.
V kratkih besedah se ne da niti približno opisati njegovega velikega dela za duhovni blagor njemu izročenih vernikov in celotne slovenske skupnosti. Ves čas je bil zvest in lojalen sodelavec dveh delegatov dušnega pastirstva, mons. Oreharja in mons-Starca. Ko je ta zadnji umrl, so ga slovenski škofje prosili, da bi on prevzel službo delegata, kar je z veseljem in s pripravljenostjo storil in to službo tudi izredno zvesto opravljal skozi več kot pet let-Po petih letih je pa rad pristal na to, da tudi novemu delegatu stoj' ob strani s svojimi izkušnjami 'f delom.
Kaj naj rečemo o njem ko' duhovniku? Vsi smo ga poznal' kot vnetega, izredno delavnega in pobožnega duhovnika i® dušnega pastirja. Ne pretiravam- i sami ste ga poznali, saj je dolg3
1	PRELAT JOŽE ŠKERBEC_____________________________________________
Po besedah in dobrih željah dr. Ivana Ahčina pri novomašnem kosilu v Mendozi Foto: Lojze Erjavec
|eta živel in deloval med nami. Bil je resnično dober duhovnik ln vnet dušni pastir. Posebej občudovanja vredne na njegovi duhovniški osebnosti so bile nekatere poteze. Sam sem na nJem najbolj občudoval njegov duhovniški ogenj. Bil je neutrudljiv v delu za duhovni blagor svojih vernikov. Skrbno je Pripravljal svoje pridige in govore, kar ga je veliko stalo. Z velikim veseljem in duhovniško odgovornostjo je delil zakramente. Posebno ljubezen je kazal do bolnikov, ostarelih in umirajočih. Noben trud in napor mu nista bila odveč, ko je šlo Za obiske bolnikov po bolnišnicah ali družinah. In če ni mogel sam vsemu biti kos, je poskrbel, da mu je kak duhovnik Priskočil na pomoč. Posebej rad j e imel tudi otroke. Pogosto mi Je omenjal, kako dobro se počuti pri sobotni katehezi otrok. Otrokom se je takorekoč naredil otrok, da bi v mladih srcih Prebudil ljubezen do Kristusa.
Zelo rad je imel svoje farane in vesel je bil, ko je videl, da tudi oni njega cenijo in ljubijo. Vesel in hvaležen je pripove-d°yal, kako se veseli nedeljskih družinskih obiskov. Imel je občutljivo, pesniško dušo. Ob neuspehih, ki jih je tudi on, kot Vsak duhovnik doživljal, je veliko trpel, vendar se ni predajal malodušnosti. V molitvi - bilje velik molivec-je iskal in našel tolažbe in moči za naprej.
Veliko delo, ki si ga je nalagal, mu je počasi rahljalo ujegovo zdravje, nikdar pa mu ni zmanjkalo duhovniškega optimizma, ki gaje hranil v močni veri in živem upanju v božjo obroto. Zadnja leta j e veliko trpel za nespečnostjo, kije kar ni mogel premagati. Živčni sistem ni več zmagoval tolikšnega napora. Pa je tudi to trpljenje, kot vse drugo, vdano sprejemal lz božje roke. Končno so mu moči °magale. Bog ga je poklical k ebl, da mu da plačilo za njegovo ZVesto delo.
x Včeraj je naš dobri gospod kerbec prestopil prag večnosti, rečal seje z Jezusom, Sodnikom,
. a- a predvsem z dobrim Pastir-Jern 'katerem u j e tako zvesto služil Vse življenje. Trdno upamo, da ga Je’ b°t v evangeljski priliki o zves-®m služabniku, povabil v svoje mljestvo sreče in miru, zakaj „v ttmem si bil zvest, čez veliko te °m postavil. Vstopi v kraljestvo mojega Očeta, ki ti je pripravlje-o °d začetka sveta.”
Dragi gospod Jože, mi te ne °m° pozabili, v večnem veselju udi ti ne pozabi nas, svojih
nmJatuljCV na zemli'- ki še naprej mbujemo tvoje pomoči. Amen.
PREJETA sožalja
. ^kof Alojz Uran, fgovoren za pastoralo Slovencev po svetu
iak ^Sem dragim slovenskim ro-kre.0rn v Argentini izrekamo is-žeta ČK°^Utje °b smrti prelata Jota z. b^rbca, večletnega delega-a Slovence v Južni Ameriki,
Duhov
urednika Duhovnega življenja in skrbnega dušnega pastirja. Cerkev v domovini, posebej še ljubljanska nadškofija in Rafaelova družba za Slovence po svetu, deli bolečino z vsemi vami in prosi za pokojnega prelata Jožeta Skerbca Božjega usmiljenja. Naj mu dobri Bog za vse njegovo požrtvovalno duhovniško delo povrne z večnimi darovi.
Ljubljana, 4.1.2001
Msgr. Metod Pirih, koprski škof
Spoštovani!
Ob smrti msgr. Jožeta Skerbca izražam Vam, vsem duhovnikom in vernikom globoko sožalje. Naj mu novorojeni Odrešenik sveta obilno poplača vse, kar je dobrega storil kot urednik Duhovnega življenja, kot goreč dušni pastir in kot delegat za slovensko dušnopastirstvo v Argentini.
Tudi v tem trenutku žalosti se z zaupanjem obračamo h Gospodu, ki je premagal smrt in prinesel ljudem odrešenje.
Svoje molitve pridružujem Vašim molitvam, da bi bil deležen nebeškega bogoslužja.
Koper, 4. januarja 2001
Janez Pucelj, narodni delegat za slovensko pastoralo v Evropi
Spoštovani!
Globoko v srce je segla vest, da ste Slovenci v Argentini in predvsem v Buenos Airesu tako na hitro izgubili svojega tako
izjemno požrtvovalnega dušnega pastirja kot je bil g. prelat Jože Skerbec. Njegovo duhovniško delo, delegatska služba, uredniška prizadevnost in osebno življenjsko pričevanje je pred nami vsemi veliko znamenje zvestobe Bogu in ljudem.
Sam sem ga osebno spoznal šele zadnja leta in kar nekajkrat sva se uspela srečati tudi na obiskih v Sloveniji. Vedno mi je ostal v zavesti velik človek, kristjan in duhovnik. Kako je skrbel za vse!
Odšel je k Očetu v dneh, kakor naš veliki duhovnik škof Stanislav Lenič. Sedaj bo skupaj z njim, škofom Gregorijem Rožmanom, prelatoma Oreharjem in Starcem in vsemi, ki so ljubili slovenske izseljence in pregnance, molil in prosil za nas pred prestolom milosti v nebesih.
V imenu Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in v imenu vseh naših župnijskih skupnosti vam izrekam sožalje. Prevzema nas globoka zavest, da je plačilo za vero in zvestobo v njej veliko. Molili bomo za blagi pokoj duhovnika Jožeta Skerbca. Bog ga sprejmi v svojo luč, ker je hodil k njej.

Polni zaupanja v božjo milost ostajamo z vami povezani in vas pozdravljamo.
Marija Neža Fink, por. Grintal, iz Mendoze v imenu družine
Ob smrti prelata Jožeta Skerbca vsem duhovnikom in njegovi duhovni družini izrekam sožalje. Bilje dober človek in razumevajoč duhovni oče. Naj ga Bog poplača za vsa njegova vidna in nevidna dobra dela! V molitvi smo ga in ga bomo še naprej imeli. (To sporočilo je dr. Jure Rode prebral z naslednjim komentarjem: Naj velja to sožalje tudi v imenu vseh tistih rojakov, ki niso pravočasno zvedeli za smrt g. Jožeta ali ga niso mogli priti kropit ali se udeležiti pogreba. Prav tako so tudi argentinski prijatelji - bivši verniki in redovnice obžalovali, da se niso mogli osebno posloviti od g. prelata..
Zahvala dr. Jureta Rodeta ob koncu maše
Prava ljubezen je nesebična, ne išče povračila, ne pričakuje ali celo noče priznanja ali da se jo pozna, primemo in prav pa je, da se prisrčno zahvalimo prav vsem, ki ste na toliko različnih načinov pokazali solidarnost in ljubezen do g. Jožeta v času njegove bolezni, smrti in pogreba. Tudi če iz obzirnosti ne omenjamo imen, naj bo vsak srečno prepričan, da g. prelat prosi pri Bogu zanj, za vaše družine, za vse materialne in duhovne skrbi, saj vasje dobro poznal po toliko letih delovanja med vami. Bog vam povrni vso molitveno-duhovno, vso človeško-osebno in vso materialno pomoč. S takšnimi dobrimi deli si pripravljamo pri Bogu najlepše in najboljše plačilo!
Zahvala vam, g. prelat Jože Sker-bec, za vaš zgled ljubezni do slovenske besede, za zgled zvestobe v služenju Božji besedi bodisi v pridigah, pri verouku, ali pri urejanju Duhovnega življenja. Za vaš zgled stalne volje do življenja po Božji volji! Bog vam podeli kot nagrado za zvesto služenje Bogu in ljudem večno srečo v nebesih!
POSLOVILNE BESEDE
v cerkvi Marije Pomagaj ob koncu maše
Tone Mizerit, predsednik Zedinjene Slovenije
Spoštovani gospod prelat, dragi gospod Skerbec!
Odšli ste nenadoma in zelo vas bomo pogrešali. Organizirani slovenski skupnosti v Argentini je Bog vzel zvestega, vestnega in neumornega voditelja in delavca. Pogrešali vas bomo pri oltarju, v šoli, na prireditvah, na sejah Zedinjene Slovenije in Medorganizacijskega sveta. Manjkalo nam bo vaše umirjene besede, s katero ste vedno posvetili v temo
naših dvomov. Manjkalo vaše razgledanosti, ki nam je lajšala odločitve, kadar je bilo treba začrtati poti v tem romarskem življenju naših društev. Delali ste brez prestanka in samo Bog in vi vesta, koliko je bilo ur, žrtvovanih v skrbi za slovenstvo in vero. Z vami pa je slovenska politična emigracija tudi izgubila človeka, ki je stvarno presojal stanje med nami in v Sloveniji. Vedno ste ostali trdni v svojem prepričanju, zvesti idealom in zadržanju naših mučencev. Niste se bali izreči jasne besede, pa četudi je trdo zvenela. Branili ste obstoj naše skupnosti, z njo čutili in trpeli.
Dragi gospod Skerbec. V imenu Zedinjene Slovenije in Medorganizacijskega sveta vam kličem: hvala za vse vaše delo, napore in žrtve. Hvala za vaše trpljenje. Zdaj počivate v Bogu. Bodite pri njem naš priprošnjik.
Marjan Jože Loboda, predsednik Slomškovga doma
Gospodar življenja je včeraj odpoklical v večnost svojega služabnika, duhovnika Jožeta Skerbca.
Gospod Skerbec je bil slovenski duhovnik v polnem pomenu obeh besed. Izžareval je svoje slovenstvo, ljubil je slovensko pesem, skrbno je negoval dragi slovenski jezik. Kot duhovnik je bil ves predan svojemu Bogu in bližnjemu. Njegova pobožnost je bila pristna in globoka. Njegova pozornost in solidarnost s trpečimi ni imela meja. Pogrešali ga bodo predvsem naši bolniki in ostareli.
V imenu Slomškovega doma in vse Slomškove družine v Ramos Mejiji nam v tem težkem trenutku pride na ustnice najprej beseda zahvale. Zahvala Bogu, ki nam je v gospodu Skerbcu skozi več kot 30 let dal dobrega dušnega pastirja, kateheta in svetovalca. Hvaležen spomin na pokojnega, kije zvesto sodeloval z božjim načrtom in izpolnjeval voljo svojega Gospoda^ Iz srca pa nam vre tudi prošnja: g. Skerbec, ne pustite nas samih! Prosite za nas, svoje farane, pri Bogu! Mi pa vas bomo ohraniliv svojih srcih in ostali povezani z vami v občestvu svetih v molitvi in blagem spominu! Počivajte v miru!
Arh. Jure Vombergar v imenu Slovenske hiše
Dragi gospod Skerbec!
V imenu Slovenske hiše, središča Slovencev v Argentini, se poslavljam od vas. Bili ste skrben upravitelj in gospodar prostorov, kjer se razvijajo najvažnejše dejavnosti slovenske skupnosti. Prevzeli ste odgovornost za to središče, ki je prišla na vas kot delegata za Slovensko dušno pastirstvo, in lahko ugotovi' mo, da seje doslej razvijalo, kot sij6 zamislil njegov ustanovitelj mons, Anton Orehar.
Zavedali ste se pomembnosti i° potrebnosti tega središča za obstoj našega narodnega in verskega občes-
j
j PRELAT JOŽE ŠKERBEC______________________________________________
tva. Prepričan sem, da ste s tem izpolnili volilo begunskega škofa dr. Gregorija Rožmana.
Več kot 25 let ste urejali versko revijo Duhovno življenje 'n vaša zasluga je, da ima revija še danes velik ugled v slovenskem kulturnem prostoru.
V se svoje moči ste v teh zadnjih letih posvetili organiziranju dušnega pastirstva med nami. Želeli ste tudi, da se ohrani za zgodovino požrtvovalno delo vaših prednikov in sploh slovenskih duhovnikov med rojaki v Argentini. Poskrbeli ste, da Se je zbral in napisal zbornik več kot 50-letnega delovanja.
Dragi gospod Skerbec, za vse omenjeno delo in skrb, hvala
vam.
Božidar Fink v imenu prijateljev
V	čast mi je, da sem se smel šteti v vrsto osebnih prijateljev bragega prelata Škerbca. Kdor ga je poznal, ve, da je bil Utehkega temperamenta, brez ostrih nastopov in trdih besed, vendar nam njegovo prijateljstvo ni bilo zgolj čustvena nave-Zau°st, po kateri bi iskal olajšanja mnogih bremen, ki so ga težila. Prijateljske vezi je marveč spletal zaradi iskanja in utrjevanja odgovorov na načelna in taktična vprašanja njegove službe v izseljenski skupnosti. Njegovi občasni stiki so bili zaznamovani s spoštljivo prijaznostjo, a vedno usmerjani v uelovno povezavo. Take vezi pa so bolj trdne in plodovite, kot Dl bila zgolj sentimentalna navezanost.
Zato je naš občutek ob izgubi dragega prijatelja globlji, ločujemo se od dobrega, čutečega, kulturno in umetniško navdahnjenega človeka, s katerim seje bilo mogoče pogovoriti 0 vseh območjih duha. Odvzet pa nam je tudi in predvsem sobojevnik za vrednote vseh vrst, katerih obramba nas kot skupnost posebej zaposluje.
Gospodar življenja naj mu daje blaženo življenje, ki gaje P° našem prepričanju vreden v veliki meri.
Saša Zupan Omahna, voditeljica Slomškove šole
Dragi gospod katehet!
V	imenu Slomškove šole se vam zahvaljujem za ves trud, 1 ste ga imeli z otroki naše šole.
Ijne
32 let ste, soboto za soboto, polagali v duše mladih teme-v. ; resnice krščanske vere, ki spremljajo nato človeka vse ‘jenje. Koliko otrok ste pripravili na prvo sv. obhajilo, na Prejem sv. birme!
Poznali ste vsakega učenca, zanimali se za vsakega posebej ln mu skušali pomagati.
Gteoci so vas imeli radi, pogrešali vas bodo!
1 udi učitelji smo bili deležni vaših nasvetov, vaše ljubez-vosti, vaše pomoči. Hvala vam za vse to! Naj vam dobri Bog
obllno poplača!
Prof. Neda Vesel Dolenc, ravnateljica SSTRMB
Prelat Jože Škerbec, dragi gospod profesor-katehet! im atoPtien* v globoko žalost, se danes poslavljam od vas v Pujuk S1°VenskeSa srecteješolskega tečaja ravnatelja Marka
pi *?dšli ste brez slovesa, na tihem, tako, kakor je bilo vse vaše ovito delo v vinogradu Gospodovem.
Zvesto
Slo A	sieum gestu otazenega SKora Antona Martina
ZveV - a ”^veta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do •cavne narodove omike”. Bili ste globok duhovnik, zvest
Duhov— v* --
Ko je postal dušni pastir v Slomškovem domu v Ramos Mejiji (1.1969)
Foto: Marjan Šušteršič
Bogu in Cerkvi, bili pa ste tudi branik slovenstva na tujem.
Prepričani v poslanstvo ste z veliko požrtvovalnostjo in vztrajnostjo bodrili srca mladih in jih kot dobri pastir z očetovsko ljubeznijo vodili po poti, resnice, pravice in ljubezni.
Vsem nam, dijakom in profesorjem boste ostali svetal zgled.
Večni dobri pastir naj vam bo bogat plačnik, nam pa bodite pri njem priprošnjik!
Marcel Brula v imenu mladine Slomškovega doma
Danes vas spremljamo na vaši zadnji poti. Težko je povedati vse, kar ste nam mladim pomenili vi, dragi gospod Skerbec. Bili ste naš prvi duhovni vodja, z ljubeznijo ste nas spremljali že v prvih korakih, vaša ljubezen do otrok nam je bila vsem znana. Radi ste imeli vsakega od nas in nas vedno vse klicali po imenu. Kolikokrat ste kakšnega od nas objeli in stisnili in kako dobro se nam je zdelo... Pripravili ste nas na prvo sv. obhajilo in sv. birmo in nam razlagali skozi osem let skrivnosti naše vere. Bili ste naš dobri duhovni vodja in skrbeli a ste za nas in za naše družine. Radi smo vas sprejemali, ko ste J
prišli na kosilo ali ob kakšnih obletnicah. Vedno ste nam bili ob strani in nas tolažili v težkih trenutkih našega življenja.
Delovanje mladine v Domu je bila vedno vaša skrb. Spodbujali ste nas! Ste že pripravili program? Se vadite, hodite na vaje? To ste dostikrat vprašali.
Ne da se povedati vse, kar čutimo, vse, kar mislimo.
Zgubili smo vas, naš dragi gospod Skerbec. Žalostni smo, ker vas ne bomo imeli več med nami, a vemo, da vaš duh ostaja. Naučili ste nas živeti. Pripravili ste nas, da bomo vnaprej ohranjali zvestobo Bogu in narodu.
Zdaj ste pri naši Materi Božji, pri njej, ki ste jo tako ljubili. Vemo, da vas je ona sprejela z odprtimi rokami.
Z nebes nas boste gledali in vodili, saj vemo, da nas nikoli ne boste pustili samih.
Mladina Slomškovega doma in vsi, ki smo vas imeli radi, se vam iz srca zahvalimo za vsa vaša dela, molitve in tiha dejanja, ki ste jih za nas naredili. Za vedno nam boste ostali živi v naših srcih.
Zbogom, dragi gospod Skerbec, in počivajte v miru!
Pavla Škraba za ramoško Zvezo žena in mater
Bili ste duhovni vodja naše zveze. Sedaj smo zbrani ob vaši krsti in bomo občutili veliko praznino za vami.
Od vsega začetka ste se trudili za naše skupno delo ter nas spodbujali zanj.
Novi katehet s takratno voditeljico gospo Vero Holosan in učitelji Slomškove šole v Ramos Mejiji.
Iz Gospodovih rok ste sprejeli vdano in radovoljno bolezen z vsemi stiskami in bolečinami tako, kot je njemu všeč.
Zahvaljujemo se za vse, kar ste doprinesli zvezi.
Janez Albreht v imenu Društva upokojencev
Društvo slovenskih upokojencev v Argentini se pridružuje žalovanju ob tako nagli izgubi prelata Jožeta Skerbca.
Dragi prelat! Bog naj vam stotero poplača ves trud, ki ste ga vložili za versko vzgojo naše mladine in duhovno skrb vse slovenske skupnosti v Argentini. Bog naj vam podeli večni mir in pokoj.
Sobratom duhovnikom ter sorodnikom pa iskreno sožalje.
Arh. Marjan Eiletz, predsednik Slovenske kulturne akcije
Dragi gospod prelat Skerbec, dragi Jože!
Vsako zemeljsko slovo je hudo, če ne sprejmemo resnice, da je smrt neločljivi del življenja, torej del Stvarnikovega načrta. In v tem moramo danes reči, da je naš prijatelj Jože v neizmerni obilici izpolnjeval božje poslanstvo kot duhovnik, kot duhovni vodja slovenske skupnosti in kot človek.
Slovenska kulturna akcija se poslavlja od človeka, prijatelja, ki je med svojimi mnogimi lepimi lastnostmi izžareval poslanstvo do rodne kulture v svojih najširših oblikah. Bil je zvest spremljevalec in pobudnik vsega slovenskega kulturnega življenja v Argentini, redni obiskovalec naših kulturnih večerov in bralec našega tiska. Ta njegov lik nam bo ostal še za naprej v vzpodbudo pri našem delu in ustvarjanju.
Naj ti poplača Bog to ljubezen in trud, tvoja podoba nam bo pa ostala kot svetal pomnik na našem narodnostnem obzorju.
Pavle Novak v imenu bolnikov
Gospod Skerbec je za prve petke nosil obhajilo več kot petnajstim bolnikom, raztresenim po vsem Velikem Buenos Airesu. Jutri pa ga bodo vsi ti zaman čakali (Pavle Novak je bil njegov ,,šofer”, ki ga je vozil po domovih bolnikov in bolnišnicah).
Gregor Modic v imenu mladine
Dragi gospod Skerbec!
Ko sem kot najstnik hodil h angleščini, sem vas večkrat srečal na avtobusu in vsakokrat odkril, da ste imeli v roki rožni venec.
Takrat morda nisem pomislil, zakaj molite; danes mislim, daje bila ta molitev za slovensko skupnost.
Ta srečanja mi bodo ostala v spominu, v zgled v trenutkih malomarnosti.
Velikokrat ste nas mlade povabili k sodelovanju pri sv. maši, za kar smo vam hvaležni-
Zato boglonaj za vašo molitev, za vaše zglede, za vašo pomoč.
Boglonaj za vašo potrpežljivost in vztraj' nost. Prepričani smo, da nas boste še naprej priporočali Mariji Pomagaj, da bomo ostali | zvesti Bogu, Argentini in našim koreninam.

Med svetim letom je skoraj 25 milijonov ijudi obiskalo Rim, kjer je bilo kar 3600 verskih, kulturnih in drugih prireditev.
Več kot 8,5 milijona ljudi se je v svetem 6ta v Rimu „v živo” srečalo s papežem. To ,e šestkrat več kot leto prej.
Umori misijonarjev. V letu 2000 je bilo P° vsem svetu umorjenih 30 katoliških misijonarjev: 19 duhovnikov, 6 redovnic, 3 Semeniščniki in 2 kateheta. Več kot polovica umorov se je dogodila v Afriki, 8 v Aziji, ostali drugje.
Glavni tajnik vatikanskega odbora za sveto leto nadškof Sepe je povedal, da od ovetoletnega dobička ne bo ostala niti lira v atikanu, marveč bodo vsega namenili zi-udvi romarskega doma za invalidne romarje v Rimu.
Italijanski minister za notranje zadeve je izjavil, da so med množičnimi slovesnostmi v svetem letu 2000 večkrat dobili sporočila o načrtovanih napadih s strani skupin muslimanskih skrajnežev.
Papež Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 razglasil 54 blaženih in 148 svetnikov. Novi svetniki in blaženi naj bi verne opogumljali, da bi jih posnemali v življenju.
Avstrija. V tradicionalni koledniški dobrodelni akciji sodeluje kar 80.000 mladih. Pri zadnji akciji so koledniki nabrali 142,2 milijona šilingov (5,4 milijona več kot v letu 1999). Ta denar gre v revne dežele za podporo ljudi v stiski.
Vsak šesti Zemljan je lačen. Po poročilu posebnega programa OZN za prehrano FAOje bilo lani na svetu lačnih najmanj 830 milijonov ljudi. V podsaharski Afriki je lačen ali nezadostno prehranjen vsak tretji prebivalec.
Janez Pavel II. se je na enem od svojih potovanj po Afriki poslužil prav tistega letala Concorde, ki se je lanskega 25. julija zrušilo v Parizu.
New Delhi - Predsednik mestne vlade Shiela Dikshit je predlagal, naj bi v indijskem glavnem mestu uredili park v spomin na jubilejno leto 2000. Park naj bi imenovali po Jezusu in naj bi spodbujal k življenju po
njegovem nauku, ki je zaradi moralnih vrednot cenjen tudi med nekristjani.
Papežu zlata medalja ameriškega kongresa. Predstavniki ameriškega senata in kongresa so 8. januarja papežu Janezu Pavlu II. izročili za zgodovinske zasluge v 20. stoletju najvišje priznanje - zlato kongresno medaljo.
Berlin - Zvezni kancler Gerhard Schroder se je na zasedanju svoje stranke SPD izrekel proti temu, da bi bile nemške trgovine odprte tudi ob nedeljah, kakor hočejo trgovci. Nedelja nikakor ne sme postati nakupovalni dan.
Buenos Aires - V ponedeljek, 29. januarja, en dan pred odhodom iz Argentine, je imel misijonar Pedro Opeka intervju za tukajšnji dnevnik La Nacion. Pogovor z njim je 15. januarja objavil tudi dnevnik La Capital iz Mar del Plate.
Buenos Aires - V torek, 30. januarja, je odpotoval Pedro Opeka z letališča Ezeiza v Pariz. V francoski metropoli se je udeležil pogovora na TV, nato je obiskal za tri dni Normandijo, kjer so ga sprejeli krajevni poslanci in župani. Na Madagaskar se je vrnil 9. februarja.
Mojzesov kip, ki gaje ustvaril Michelangelo leta 1540 po naročilu papeža Julija II., bodo obnovili.
Zato še enkrat v imenu mladih slovenske skupnosti boglo-naJ in zbogom!
Anica Lakner
V	sredo, 10. januarja, osmi dan smrti, je bila v cerkvi Marije omagaj sveta maša, ki jo je za prelata Škerbca daroval dr. Jure °de ob veliki udeležbi rojakov. Po maši se je gospodična nica Lakner na tale način oddolžila njegovemu spominu:
Dragi rojaki!
V	imenu verske skupine, ki se mesečno zbira pri Svetogor-1 Mariji v cerkvi sv. Rafaela, prinašam izraze hvaležnega
sPomina na prelata Jožeta Škerbca. Čez 25 let nas je vodil po ersM P°ti, obiskoval bolnike in onemogle, skrbel za trpeče in apusčene. Imel je tudi veliko veselje do petja. Prepeval je z P.r' naš'h srečanjih pri Svetogorski Kraljici. Njemu najlepša a a rn božje plačilo za vso očetovsko skrb!
Nad,
Zadnje sporočilo prelata Škerbca
,	-an novega leta, 1. januarja 2001, je g. Jože imel namen,
on i° I?a^eva' v Slomškovem domu. Toda na prehodu leta, Po noči 31. decembra je moral biti nenadoma in takoj inter-an v bolnišnico, odkoder se ni več vrnil. Na njegovi pisalni J je ostal do polovice izdelan osnutek pridige za praznično g hrl ^.a osnutek je zadnje duhovno in duhovniško sporočilo
»V novo leto stopamo z mešanimi občutki, občutki veselja Duhov
in tesnobe, upanja in zaskrbljenosti. Vsi smo za eno leto starejši kot pred letom dni. Kaj nam bo prineslo to izredno leto, ko smo prestopili ne le v novo stoletje, temveč tudi v novo tisočletje. Kam naj stopimo krščanski ljudje, če ne h Kristusu
-	in se ob njem in njegovi besedi napolnimo s spoznanjem, z zaupanjem in močjo? Bog nam pomagaj, da bi znali iz božje besede razbrati primerno aplikacijo za naše življenje.
Tisti čas... (iz začetka evangelija)
Posebno občutje prevzame človeka ob prehodu iz starega leta v novo. Doma in v družbi se pogovarjamo in si med seboj izražamo dobre želje.
Misel, da nekaj odhaja, a toliko novega prihaja, nam ne da miru. Čas, ta skrivnostni tok dogodkov, teče naprej in nam prinaša srečne trenutke in dogodke in tudi življenjske preizkušnje.
Starejši se lahko sprašujemo: Zakaj sem bil rojen v viharnem času in moral doživljati vojno in okupacijo, revolucijo, begunstvo in zdomstvo?
Tudi Jezus kot človek se je podvrgel zakonitostim časa, časa rimske okupacije, uporov in nemirov.
Ko se je iztekel njegov čas - pri 33 letih - je bil dopolnjen.
-	Bog nam pomagaj, da bi tudi mi dopolnili svoj čas, izpolnili svojo življenjsko nalogo.”
G. Škerbec je dopolnil svoj čas, izpolnil svojo življenjsko nalogo, še predno je mogel pripravljeno pridigo povedati svojim vernikom, svojim prijateljem. Odšel je v Očetovo hišo po trdo zasluženo plačilo.
UVODNIK
Za postni čas
Lojze KUKOVIČA
\	# postnem času Cerkev svoje ver-
nike še posebej močno vabi k
V pokori. Ta naj bi se javljala zlasti v pomnoženi molitvi, postu in miloščini - tri oblike pokore, ki jo Sveto pismo pogosto omenja in priporoča.
Ali nam je pokora res potrebna? Mar ni že Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo v celoti zadostil za grehe sveta, torej tudi za naše grehe? Ali ne bi v nekem smislu naša pokora delala Kristusu celo krivico, kot da bi njegova odrešilna smrt ne bila zadostna za odrešenje vsega človeštva, torej tudi nas? Tako nekako ugovarjajo protestantje na naš katoliški klic k pokori. Po njihovem mnenju je za odpuščanje naših grehov potrebna le absolutna vera, da nam je Bog zaradi Kristusa pripravljen vse grehe odpustiti. Kdor ima to vero - ,.zaupno vero” jo imenujejo, - je storil vse, kar Bog od človeka pričakuje in zahteva za odpuščanje njegovih grehov.
A to je protestantski nauk. Katoliški nauk je pa drugačen. Res je sicer, da je Kristus dal Bogu več kot zadostno zadoščenje za vse grehe, ki so jih ljudje že zagrešili in ki jih še bodo zagrešili do konca sveta. To je katoliška dogma. Vendar pa to ne pomeni, da bi človek ne mogel ničesar doprinesti k svojemu lastnemu odrešenju. Ni zadostna samo zaupna vera v moč Kristusovega odrešenja. Človek se mora svojih grehov tudi kesati - priznati svojo krivdo in zanjo Boga prositi odpuščanja ter skleniti, da se bo greha v bodoče varoval, -z vero, da mu bo Bog odpustil zaradi Kristusove odrešilne smrti. Kesanje, v katerem je vključen trden sklep za bodočnost, je torej prva in neobhodno potrebna pokora, brez katere ni odpuščanja. Seveda pa moramo vedeti, da nam Bog odpusti ne zaradi našega kesanja, ampak zato, ker je Kristus za nas plačal dolg za grehe. Naše kesanje je samo pogoj (ne pa vzrok), da nam Bog grehe odpusti. In ker smo vsi odrasli ljudje grešniki, moramo tudi vsi delati vsaj to pokoro. In če kdaj, še posebej v postnem času, ko nas vsa Cerkev vabi k globljemu spreobrnjenju.
Pokora pa je potrebna še iz drugega
razloga. Vera nas uči, da Bog ne odpusti vedno časnih kazni za grehe, ko nam odpusti krivdo in žalitev greha ter zasluženo večno kazen. To resnico je slovesno razglasila Cerkev proti protestantom, ki so učili, da Bog zaradi naše zaupne vere v Kristusa odpusti ne samo vse grehe, ampak tudi vse časne kazni in da zatorej ni potrebno, da bi grešnik delal kakšno pokoro za odpuščanje časnih kazni. V Svetem pismu imamo veliko zgledov, kako je Bog grehe odpuščal in vendar po odpuščanju zahteval še pokoro za časne kazni. Naši prvi starši so vse življenje delali pokoro za storjeni greh; Mojzesu je Bog njegov greh odpustil, a za kazen mu ni dovolil, da bi skupaj z izvoljenim ljudstvom vstopil v obljubljeno deželo. Sam Kristus prosi svoje učence, naj za njim in z njim nosijo njegov križ, to se pravi, naj delajo pokoro za svoje grehe.
Nekaj časnih kazni odplačamo že s pokoro, ki nam jo naloži duhovnik pri spovedi. V prvih stoletjih krščanstva je bila praksa Cerkve celo ta, da ni odvezovala od grehov, če spokorniki niso prej opravili vse pokore, ki je včasih trajala vse življenje. Šele pozneje je iz praktičnih razlogov to prakso spremenila in začela dajati odvezo takoj po spovedi, torej predno je spovedanec opravil pokoro. Uči pa nas Cerkev tudi, da moremo in moramo delati pokoro tudi izven zakramenta sv. spovedi. Na Tridentinskem koncilu je Cerkev nezmot-no izjavila, da se ,,s trpljenjem, ki ga človeku Bog pošilja, če ga ta potrpežljivo prenaša, kakor tudi z drugimi spokornimi deli, ki jih človek svobodno sprejme nase, kot so post, molitve, miloščina in druga pobožna dela, daje Bogu zadoščenje za grehe (kar zadeva odpuščanje časnih kazni)”. Da pa morejo naša spokorna dela imeti značaj zadoščenja za časne kazni, morajo biti takšna, da človeku prizadenejo neko trpljenje in neprijetnost. Morajo imeti nek kazenski značaj, ki ga dejansko vsa naša dobra dela zaradi naše k slabemu nagnjene narave v resnici tudi imajo.
Koliko časnih kazni nam je po
odpuščanju grehov še ostalo, tega seveda nihče ne ve. Veliko je odvisno najprej od tega, kako močno in globoko je bilo naše kesanje in kako velika je bila že pokora, ki nam jo je pri spovedi naložil duhovnik. Odvisno je nato tudi od tega, kakšne in koliko grehov smo zagrešili. Veliki grešniki so delali veliko in dolgo pokoro, ki je trajala včasih celo življenje. Čim bolj se kdo zaveda, kaj je greh, s katerim človek žali Boga, tem bolj sam čuti notranjo potrebo po pokori. Čut pravičnosti in zavest storjene krivice Bogu bo za spokorjenega grešnika merilo, ki mu bo povedalo, koliko pokore naj opravi, da bo Bogu zadostil za preostale časne kazni.
Časne kazni bo treba plačati na tem ali na onem svetu. Torej pokoro je treba delati tu ali tam. Dokler ne bo odplačan ves dolg pred Bogom, ne bomo mogli k njemu v nebesa. Cerkev nas vabi, da odplačamo svoj dolg že na tem svetu. Če pa tega ne bomo storili s prostovoljno pokoro na tem svetu, jo bomo morali opraviti pa v vicah. Odpoved, žrtve in trpljenje na tem svetu, sprejeto svobodno in vdano, ima veliko spokorno vrednost. Nekaj te pokore Cerkev v postnem času naravnost nalaga svojim vernikom: post in zdržek od mesa na
NAMENI
APOSTOLSTVA MOLITVE ZA FEBRUAR
Splošni: Da otroci nikoli več ne bi bili prisiljeni sodelovati v oboroženih spopadih in bi lahko brezskrbno preživljali svoje otroštvo brez sovraštva in nasilja ter se veselili prijateljstva vdruži-ni, šoli in družbi.
Misijonski: Da bi družine sprejele evangelij in postale dejavnik evangeli-zacije ter tako pomagale človeštvu, da postane prava družina narodov.
Slovenski: Da bi starši svoje otroke ljubili, a ne bi bili vanje zaljubljeni.
ZA MAREC
Splošni: Da bi s prizadevanjem vseh verujočih odpravili revščino in nevzdržne družbene in gospodarske neenakosti, s katerimi je zaznamovan svet.
Misijonski: Da bi zgled mučencev in pričevalcev vere, ki smo se jih spominjali v svetem letu, prispevali k napredovanju ekumenskega in medverskega dialoga.
Slovenski: Da bi Slovenci kot narod sebe pred drugimi ne poniževali in se ne poviševali.
2	VSO ODGOVORNOSTJO PRED BOGOM POGUMNO IN ODLOČNO NA POT PRENOVE
Poslanica ljubljanskega nadškofa in metropolita Rodeta ob sklepu svetega leta 2000
/^\ b sklepu svetega leta 2000 in na I I pragu novega stoletja se ljub-V_^Z ljanska nadškofija in vsa Cerkev v Sloveniji zahvaljuje Bogu za neprecenljivi dar vere in izvolitve v Jezusu Kristusu: ,,Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovom blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred hjegovim obličjem sveti in brezmadežni- V ljubezni nas je vnaprej določil, naj komo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci” (Ef 1,3-7). On nas je namreč ,,iztrgal iz oblasti teme in nas Prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, °dpuščanje grehov” (Kol 1,13-14).
V	zavesti, da nas je Bog tako bogato obdaril v Jezusu Kristusu, ko nasjepokli-cal v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, in z zgodovinsko izkušnjo, da se 2astonj trudimo z gradnjo skupnegaslo-venskega doma, če Gospod ne zida z nami, se Cerkev na Slovenskem z vso odgovornostjo pred Bogom pogumno
1 °dločno podaja na pot notranje prenove v duhu evangelija, kot nam jo za Prihodnja desetletja nakazujejo smemi-Ce vseslovenske sinode.
V	ponižni in hvaležni zavesti, da smo
ljudstvo življenja in za življenje, se danes obvezujemo, da bomo brezpogojno spoštovali vsako človeško bitje od prvega trenutka spočetja do naravnega konca, ,,kot najsvetejšo in najbolj nedotakljivo stvarnost tega sveta” (Janez Pavel II).
Naša posebna skrb bo družina kot trden temelj za prihodnost našega naroda; družina, kije v darovanjski ljubezni med možem in ženo odprta za življenje in j e tako podoba ljubezni, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev; družina, ki je v zavesti odgovornosti pred Bogom prva vzgojiteljica v veri in temeljnih vrednotah slovenske in krščanske kulture.
Prav tako bo podajanje vere in uvajanje v življenje Cerkve mladih slovenskih rodov primarna naloga pastirjev in vsega vernega občestva. Noben napor in noben poskus učinkovitejšega dela na tem področju nam ne sme biti odveč.
Pastirji in laiki si bomo tudi prizadevali, da bodo naše župnije postajale vse bolj središča vere, upanja in ljubezni, ki so odprta vsem in vabijo vse k Njemu, ki je pot, resnica in življenje; središča, ki rešujejo ljudi pred osamljenostjo in jih povezpjejo v bratsko občestvo; središča, ki bodo pozorna na ranjene v srcu in
oločene dni; druge spokorne vaje Pa Priporoča: več molitve, nekatere posebne nabožne vaje kot je npr. križev P°|. zlasti pa vdano in v spokornem uhu prenašano trpljenje in nevšečnosti nam ^ k°žja Previdnost sama
tv ^OSe*-,no’ takorekoč izredno sreds-• s katerim lahko odplačujemo svoj pred Bogom, so pa odpustki. r PUsteK ki gaje Cerkev močno pripo-iuh'?la zlasti v ravnokar zaključenem 1 ejnem letu, je odpuščanje časnih Zn|, ki ga nakloni Cerkev vernikom, ki esani nad svojimi grehi izpolnijo dolo-ne pogoje. Cerkev takorekoč zajame za aeskončnega zaklada Kristusovih koikU2enj in zasluzenj svetnikov toliko, 1 0r določeni grešnik potrebuje za Duhovno:
odplačilo svojih časnih kazni. Ce gre za popoln odpustek, se verniku odpustijo vse časne kazni, ki bi jih moral odplačati za vse odpuščene grehe. Če je pa dobil le delni odpustek, se mu odpusti le nekaj časnih kazni. Koliko, to ve samo Bog. Tudi k uporabi tega izrednega sredstva za odpuščanje časnih kazni nas Cerkev vabi še posebej v postnem času.
Kot skrbna in dobra mati nas torej Cerkev poziva, da se znova z vsem srcem vrnemu k Bogu. Da se očistimo svojih grehov v iskrenem kesanju in dobri spovedi in naj s spokornimi deli odplačujemo v večji meri kot sicer tudi časne kazni, ki sojih naši grehi zaslužili. Kot njeni dobri otroci ne preslišimo njenega vabila!
bodo blizu vsem, ki ne vidijo smisla svojega življenja, pa tudi socialno ogroženim, brezposelnim, brezdomcem, zasvojenim, beguncem in priseljencem.
V	zavesti zgodovinske odgovornosti si bomo z vsemi ljudmi dobre volje prizadevali za bolj pravično in solidarno družbo, ki bo zmanjševala prepad med bogatimi in revnimi, ter za uveljavljanje evangeljskih vrednot na področju politike in gospodarstva, družine, šolstva in javnih občil. V zavesti iste odgovornosti si bomo resno in iskreno prizadevali za narodno spravo in za bratske odnose z drugimi kristjani ter z vsemi, ki v srcu dobro mislijo.
V	skladu s priporočilom svetega očeta, ki nas vabi k večjemu pogumu in zdravi samozavesti, bomo premagovali strah in občutek ogroženosti, ki sta še med nami kot posledica totalitarne preteklosti, in si bomo prizadevali, da vsak izmed nas postane svoboden in odgovoren državljan ter pokončen kristjan, ki trdno stoji na skali vere.
Končno bo naša skupna skrb, da naša Cerkev postane kraj, kjer v veselju slavimo Boga in se mu zahvaljujemo za milost odrešenja, kraj goreče in neprestane molitve za vse potrebe naroda in sveta, kraj prizadevanja za svetost, h kateri smo vsi poklicani v Jezusu Kristusu. Njemu slava in čast na veke vekov. Amen.
KRISTUS VČERAJ IN DANES IN VEDNO...___________________________________________
Poslanica koprskega škofa Metoda Piriha
■ X ragi bratje in sestre! Sveto leto I ni cilj, temveč le postaja na poti ■» J v obljubljeno deželo in v božje kraljestvo. Zato danes sklepamo sveto leto, jutri zjutraj pa gremo spet na pot. Naša naloga, obveznost in poslanstvo na tej poti naj bo trojna dejavnost, ki nam jo izroča naša mati Cerkev: oznanjevanje Besede, slavljer\je Bogain služenje bližnjemu. Uresničujmo vse tri dejavnosti v vseh treh cerkvah v malem, ki jim vsi pripadamo:
1.	Najmanjša cerkev je družina: postavljajmo jo počasi spet na pravo mesto in dajmo ji čast, ki ji gre! Naj izbira življenje in naj skrbi, da bo v njej žena kakor rodovitna trta in pj eni otroci kakor oljčne mladike okoli mize!
2.	Malo večja cerkev je župnija: naj zaživi in se okrepi kakor nekdanje razširjene družine vseh sorodnikov, naj ji poživljajo duha vesela praznovanja
nedelj in drugih praznikov, naj izbira življenje in naj skrbi za čisto ozračje, da bo v njej vedno živih ognjev in zdravih družin.
3.	Še večja cerkevje škofija: naj zvesto opravlja svojo nalogo in vztrajno zbira božje ljudstvo, naj vestno izpolpjuje svojo trojno službo učitelja, pastirja in posvečevalca, naj izbira življenje in naj skrbi, da bo med njenim ljudstvom vedno več svetih duhovnikov, Bogu posvečenih redovnikov in redovnic, požrtvovalnih katehistov in katehistinj in vseh drugih vernih pomočnikov, ki bodo velikodušno služili Bogu in božjemu ljudstvu.
Največja pa je vesoljna Cerkev, ki danes slovesno sklepapraznovanje 2000. obletnice svojega ustanovitelja, Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in vladarja vsega. Njegovemu namestniku, svetemu očetu Janezu Pavlu II. tudi danes
veljajo besede: „Ti si Peter Skala in nato skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala!” „Kristus včeraj in danes in vedno.”
IZ ŽIVLJENJA
CERKVE
ŠESTI NAJDALJŠI PONTIFIKAT V ZGODOVINI
Po izpolnjenih 22 letih papeževanja je pontifikat Janeza Pavla II., od 15. oktobra dalje, eden najdaljših v zgodovini Cerkve. Najdaljši je bil Pij IX. (proglašen blaženim 3. septembra 2000), ki je vladal Cerkvi skozi 31 let in 8 mesecev. Sledijo mu Leon XXIII. (25 let in 4 mesecev), Pij. IV. (24 let in 6 mesecev), Hadrijan I. (24 let) in Pij Vlil. (23 let in 5 mesecev). Janez Pavel II. je bil izvoljen 15. oktobra 1978 in je 263. naslednik sv. Petra.
V teh 22 letih je Janez Pavel II. obiskal 123 držav na 92 apostolskih potovanjih zunaj Italije. Znotraj Italije je izvršil 138 pastoralnih potovanj in 291 obiskov rimskih župnij (kot rimski škof). Imenoval je 157 novih kardinalov, od katerih jih še živi 118, vključno 86 od 98, ki imajo pravico, da se udeležijo volitve novega papeža, ker imajo manj kot 80 let.
Sedanji papež je objavil 13 okrožnic in nad 80 drugih dokumentov, med temi 12 apostolskih vzpodbud, 10 apostolskih konstitucij, 37 apostolskih pisem in
23 Motu propio. Izvršil je 994 beatifikacij in proglasil 447 novih svetnikov, med temi jih je velik del mučencev. Končno, poleg vsega drugega rednega dela, osebne molitve, študija, itd., je imel 1260 av-dienc-sprejemov političnih osebnosti in prisostvoval 966 splošnim avdiencam (ob sredah), katerih se je udeležilo okoli 15.600.000 vernikov iz vseh delov sveta.
JANEZ PAVEL II., PRVI PAPEŽ NA NOGOMETNI TEKMI
Konec lanskega svetega leta se je udeležilo Jubileja športnikov več tisoč telovadcev in drugih nastopajočih. Glavni najbolj poudarjeni vrednoti sta bili: duh lojalnosti in spoštovanje nasprot-nikov-tekmecev. Najpomembnejši del se je razvil na Olimpijskem stadionu v Rimu, ko so atleti počastili papeža s tekom na 100 metrov in z nogometno tekmo med italijansko državno reprezentanco in reprezentanco tujih nogometašev, ki igrajo v italijanskih moštvih v prvi kategoriji.
To je bilo drugič, daje bil Janez Pavel II. na rimskem Olimpijskem stadionu in je bil prvi papež v zgodovini, ki je osebno prisostvoval nogometni tekmi.
Tajnik glavnega odbora za Sveto leto je dejal, da si je papež močno želel priti
v stik s svetom športa in na poseben način proslaviti Jubilej športnikov. Cerkev je s tem hotela podčrtati važnost športa kot sredstvo družbene povezanosti in poudariti tiste vrednote, ki jih mora vsak pristen šport vsebovati in izražati: poštenost, plemenitost, bratstvo, veselje do življenja in smisel za odpoved.
MLADI KITAJSKI KATOLIČANI
Kard. Paul Shan, nadškof v Kaoh-siungu (Taivvan) in predsednik Pokrajinske kitajske škofovske konference, je izjavil, da mladinsko jubilejno praznovanje v Rimu (avgusta 2000) pomeni ,,pogum, da si bodo mladi upali pričati vero in si upali biti apostoli evangelija-Prihodnost katoliške Cerkve na Kitajskem in Taivvanu je v rokah mladine”. P° njegovem mnenju je bil ,,dan mladih velika milost za močno rast v duhovnem življenju. Po končanem Jubileju 2000 bodo mladi še naprej premišljevali o tem. kar jim je papež sporočil in naročal: biti pristne priče za evangelij in pravi apostoli; prizadevati si za čim popolnejše osebno srečanje z Jezusom v praktičnem življenju in posredovati še drugim aktuaL nost in zahtevnost Jezusove zapovedi | ljubezni do Boga in do soočloveka.
ČAKA NAS NAPORNA, A VSEGA NAPORA VREDNA NALOGA, KI ZADEVA VSAKEGA OD NAS
\a začetku novega tisočletja
Lojze KUKOVIČA
T M a konec velikega Jubileja je Janez M Pavel II. objavil nov dokument ^-4)od gornjim naslovom, ki nosi datum 6. januarja, torej prav dneva, ko je zaprl sveto jubilejno leto. Od dokumenta, ki ima poleg uvoda in zaključka še stiri poglavja, bi rad tu kratko povzel samo 3. poglavje, ki ima naslov „Hoditi s Kristusom”, ki se nanaša na vprašanje, kako naj po Jubileju Cerkev z novim zagonom gre v tretje tisočletje - vprašanje, ki zadeva zatorej vse kristjane.
Gotovost, ki naj nas spremlja tudi v novem tisočletju, je obsežena v Kristusovi besedi: ,,Jaz bom z vami vse dni do konca sveta.” Iz te gotovosti moramo kristjani črpati smernice in moč za svoje krščansko življenje. Ni nobene magične formule, pravi papež, ki bi nam poveda-tn, kako od sedaj naprej živeti in delovati- Cerkev nima kakšnega novega programa za krščansko življenje po Jubileji Pa tudi ni potreben, kajti ga že imamo v evangeliju. Potrebno je le, da ta staro-n°vi program z novim pogumom in no-'?na ognjem začenjamo živeti v Cerkvi. ' aka nas naporna, a vsega napora vred-naloga, ki zadeva vsakega od nas. endar pa papež v tem novem dokumentu opozarja na neke prioritame na-. °§e> na katere nas je že Jubilej opozoril ln Ki so še vedno aktualne.
Prva takšna naloga je zahteva po m ^tosti. S koncem Jubileja se začne v erkvi navadno, vsakdanje življenje. In Prav v tem življenju se moramo znova zaoeti truditi za svetost življenja, ki je emeljna zahteva vsakega človeka, še Posebej kristjana. ,,Božja volja je, da ®ruo sveti,” nas opominja sv. Pavel. Vsi 'st.iani, brez ozira na stan in druge ° oliščine, 80 poklicani k polnosti scanskega življenj a, kije prav v svetos-Ponmiti na to osnovno resnico, bi se e o skoro odveč. In vendar je prav ues to še posebej potrebno, ko se ^rerrinogi kristjani zadovoljijo s polnim, polovičarskim krščanstvom, stv 5 zadovoli|fi se s takšnim krščan-, . bi bilo naravnost protislovno, J1 ko se katehumena pred krstom rj m*8'1’ KaJ želi od Cerkve, in ta odgovo-’ v st, je enako kot bi rekel: Hočem ceh življepje svetosti. n ne gre za kakšno izredno svetost,
h kateri smo se obvezali pri krstu -svetost, ki bi bila dosegljiva samo kakšnim velikanom krščanskega življenja. Ne, k svetosti smo poklicani vsi, mali in veliki, duhovniki in laiki, stari in mladi, tega ali onega stanu in poklica. Papež spomipja, kakoje med svetniškimi kandidati, kijihje sam proglasil za blažene in svetnike, premnogo kristjanov, ki so se posvetili prav v vsakdanjem, navadnem življenju.
Na drugem mestu papež govori o molitvi, ki j e značilna prav za krščansko svetost. Papež vabi vse kristjane, naj bi se znova šli učit molitve k Božjemu Učeniku, katerega so že apostoli prosili, naj jih nauči moliti: „Gospod, nauči nas moliti!” V molitvi se pogovarjamo s Kristusom, ki nas sprejme v svojo intimnost. Skrivnost resnično svetega življenja je prav v molitvi.
Znak današnjega časa je, da se kljub obširnemu procesu sekularizacije v svetu širi med krščanskim ljudstvom zahteva po duhovnosti, ki se v glavnem kaže v obnovljeni potrebi po molitvi. Zato naj bi naše krščanske skupnosti prisluhnile temu glasu in postale tudi šole duhovnosti in molitve. Molitve, ki ne sme obstajati samo v prošnji za vsakdanje potrebe, ampak tudi v zahvalni in časti-
lni molitvi, v kontemplaciji in gojitvi religioznih čustev. Pravilno umevana potreba po molitvenem življenju človekanikogar ne odvrača od apostolskega delovanja in ga tudi ne sme, ker bi sicer ne bila prava krščanska molitev. Toda brez intenzivnega molitvenega življenja bo apostolat rahitičen in neuspešen.
Naslednje sredstvo prenovljenega krščanskega življenja naj bi bila evharistija. Liturgija sploh je vir cerkvenega življenja, obenem je pa tudi vir učinkovitosti njenega apostolata. Posebno važnost je treba pripisovati nedeljski evharistiji in nedelji sploh. Nedelja je poseben dan vere, je dan vstalega Kristusa, je mala vsakotedenska velika noč. Resnica krščanstva sloni na vstajenju, dogodku, ki je središče časa in ki naznanja njegov konec, ko se bo Kristus v slavi vrnil nazemljo. Ko Cerkev praznuje evharistijo, svetu naznanja, da je Kristus središče in vrh človeške zgodovine, skrivnost začetka in končne usode sveta. Zato mora biti za vsakega kristjana nedeljska evharistija središče nedelje, kiji kristjan zadosti, ne da izpolni neko dolžnost, ampak iz zavesti notranje potrebe.
Poleg evharistije papež vabi kristjane, naj radi in hvaležno pristopajo k zakramentu sprave. Opozarja na krizo „smisla za greh”, na kateri boleha sodobna kultura. Zato je potrebno, da se v vsej Cerkvi obnovi vera v veličino in potrebnost tega zakramenta, v katerem se predvsem javlja skrivnost božjega usmijjerya do grešnega človeka, ki ponuja grešniku svoje odpuščanje. Papež ponavlja resnico, ki ni več vsem zadosti jasna ali pa celo ne od vseh sprejeta, da je zakrament sprave rednapot, po kateri more kristjan doseči odpuščapje po krstu storjenih grehov. Jubilejno leto je bilo še posebej pomembno prav zato, ker seje premnogo kristjanov spravilo z Bogom in Cerkvijo prav po tem zakramentu. Zato papež vabi pastirje Cerkve,

NAVODILO
o molitvah za zdravje
Kongregacija za verski nauk je razglasila navodila, kako naj molimo za zdravje.
UVOD
Hrepenenje po sreči, globoko zakoreninjeno v človeškem srcu, je vedno spremljala želja, da bi bili osvobojeni bolezni. To je obče človeški pojav, ki zadeva vsako osebo, in je našel v Cerkvi poseben odmev. Bolezen razumemo kot način združitve s Kristusom in duhovno očiščenje, za osebe, ki so v zvezi z bolnikom, pa priložnost za dobra dela. Ne samo to; bolezen, kakor tudi drugo človeško trpljenje, je poseben čas za molitev, za prošnje, da sprejmemo bolezen z vero in kot izraz božje volje.
Molitev za ozdravljenje je v Cerkvi obstajala v vseh časih, naravno je, da tudi v današnji dobi. Nov pojav je, da se množijo molitvena srečanja in tudi liturgija, katerih namen je sprositi od Boga ozdravljenje. V nekaterih primerih se razglašajo ozdravljenja, ki obujajo upanje, da se bo isti pojav ponovil vpodobnih srečanjih. V tej zvezi včasih govorimo o dozdevni karizmi - daru ozdravljanja.
Po vsem tem seje Kongregaciji zdelo primemo razglasiti nekaj navodil, ki bi imela izhodiščno točko v okvira cerkvenega nauka.
I.	VIDIK NAUKA
1.	Bolezen - ozdravljenje in vrednost odrešenja
Človek je poklican k veselju, vendar občuti vsak dan veliko trpljenja in bolečin. Zato nam je Gospod, ko nam je obljubil odrešenje, oznanil tudi veselje srca, združeno z osvobojenjem od trpljenja. Bolezen in trpljenje sta prisotna v vsej zgodovini človeštva; prav tako pa tudi globoka človekova želja: „Reši nas vsega hudega!”
V Stari zavezi občuti Izrael, da je bolezen na skrivnosten način povezana z grehom in zlom. Med kaznimi, s katerimi grozi Bog ljudstvu, so večkrat omenjene bolezni. Bolnik, ki prosi Boga ozdravljenja, prizna, daje bil pravično kaznovan za svoje grehe.
Vendar bolezen rani tudi pravičnega, ki se sprašuje - zakaj? V Jobovi knjigi se pogosto pojavi to vprašanje. „Če je res, da je trpljenje kazen za krivdo, ni res nasprotno, daje vsako trpljenje posledica greha in da ima značaj kazni. V Stari zavezi je pravični Job zgovoren dokaz. Če Bog dovoli preizkušati Joba s trpljenjem, naredi to, da dokaže njegovo pravičnost. Trpljenje ima značaj preizkušnje.”
naj se ne vdajajo malodušju ob današnji krizi, ki zadeva tudi zakrament sprave.
Nadalje papež opozarja kristjane, zlasti pri njihovem apostolskem delu, naj ne pozabijo, daje brez Kristusove milosti ves apostolski napor Cerkve brezuspešen. Vse kristjanovo življenje, tako osebno kot tudi apostolsko, spremlja stara in vedno nova skušnjava, češ da uspeh v duhovnem življenju in v apostolatu odvisi predvsem, če ne izključno, od človekovega napora. Res je, da Bog računa z nami in z našim sodelovanjem, vendar pa ima prednost vedno božja milost. To velja za naše osebno duhovno življenje kakor tudi za naše apostolsko delovanje. Kadar se ne upošteva to načelo, pogosto končajo prelepi apostolski načrti in dejavnosti v popolnem neuspe-
hu in zapustijo v kristjanih grenak in ponižnjoč občutek nemoči in poloma. Kristus ni zaman rekel: ,,Brez mene ne morete nič storiti. ” Zato moramo pogosto ponoviti izkušnjo apostolov po neuspelem ribolovu: „Gospod, vso noč smo delali in nismo nič ulovili.” V takih trenutkih naj bi se spomnili besede apostola Petra, kije poln vere govoril Učeniku: „Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.” Papež vabi v tem dokumentu vso Cerkev k temu dejanju vere, ko vstopamo v tretje tisočletje.
Končno vabi papež tudi Cerkev, naj pogosto in žejno posluša božjo besedo. A ne le posluša, ampak jo tudi posreduje dragim. Smo v času nove evange-lizacjje, ko naj z novim ognjem in novimi metodami posreduje svetu evangelij.
Kardinal Joseph Ratzinger
Bolezen, čeprav kot dokaz zvestobe pravičnega ali razumevanje, da je greh upor proti pravičnosti, tudi kot priložnost, da se grešnik skesa in poda na pot pokore, ostane zlo. Prav zaradi tega prerok napoveduje čas, ko ne bo več nesreč, niti pohabljenosti in da življenje ne bo strto s smrtno boleznijo.
V Novem testamentu najdemo odgovor na vprašanje, zakaj zadene bolezen tudi pravične. V svojem javnem življenju se Jezus pogosto srečuje z bolniki. Mnoge čudežno ozdravi, tako da čudežna ozdravljenja označujejo njegovo delovanje. „Jezus je prehodil vsa mesta in vasi, učil je v shodnicah, razglašal veselo
Pavlova beseda „Gorje mi, če ne bi oznanjal evangelija,” naj bi veljala tudi vsakemu od nas. Potreben je v Cerkvi nov misijonski zagon, ki ga Cerkev pričakuje od vseh svojih udov. Nova evangelizacjja ne sme biti le stvar nekaterih „specialistov”, mora biti stvar celotne Cerkve, kajti vsa Cerkev je misijonska. Pri tej veliki odgovornosti nam morajo biti v pomoč in zgled premnogi pričevalci vere, na katere nas je spomnil veliki Jubilej. Ta nam je pokazal na toliko naših bratov in sester, ki so znali živeti evangelij tudi v sovražnih okoliščinah, pogosto sredi preganjanja, ki je zahtevalo od njih celo najvišje pričevanje, pričevanje krvi v znak zvestobe Kristusu in bratom.

oznanilo in ozdravljal vsako bolezen in Vsako slabost.” Ozdravljenja so znamenja njegovega odrešenjskega poslanstva. Razodevajo zmago božjega kraljestva oad vsem zlom in postanejo simbol človekovega ozdravljenja na duši in telesu. Služijo kot dokaz, da ima Jezus oblast odpuščati grehe in so znamenja dobrote odrešenja; npr. ozdravljenje sleporoje-nega ali paralitičnega v Betezdi.
Tudi v prvih časih evangelizacije je bilo veliko čudežnih ozdravljenj, ki so krepila moč evangeljskega oznanjevanja- To je bila obljuba vstalega Jezusa in Prve krščanske skupnosti so videle izpolnitev te obljube. ,,To so znamenja, ki bodo spremljala te, ki verujejo: polagali bodo roke na bolnike in ti bodo ozdravljeni.” Ko je apostol Filip hodil po Samariji in pridigal, je tudi čudežno ozdravljal: ,,Filip je prišel v mesto Samarijo in ram oznanjal Kristusa. Množice so onodušno prisluhnile Filipovim besedni- Poslušale so ga in gledale znamen-ja> ki jih je delal: veliko obsedencev so z Slasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in šepavih je bilo ozdravljenih” (Apd 8,5-7). Sveti Pavel predstavi sv°je oznanjanje evangelija, čigar značilnost so znamenja in čudeži, izvršeni v rrroči Duha: ,,Saj si tudi ne bi upal govori o stvareh, ki jih ne bi bil Kristus naredil po meni, dabibilipoganiposlušni, n sicer z besedo in z dejanjem, z močjo
znamenj in čudežev, z močjo božjega Duha” (Rim 15,18-19).
Odrešenjska zmaga nad boleznijo, prav kakor nad drugim človeškim trpljenjem, ni samo v ozdravljenju, ampak tudi vprostovoljnem trpljenju nedolžnega Kristusa, ko je dal vsakemu človeku možnost povezati se z njo.,,Kristus, ki ni storil greha, je trpel žalost in muko. V resnici j e nosil naše bolezni, naložil sije naše bolečine.” Še več: Na križu nas Kristus s svojim trpljenjem ni samo odrešil, ampak je samo človekovo trpljenje bilo odrešeno. Ko nas je s svojim trpljenjem odrešil, je povzdignil človekovo trpljenje na višino odrešenja. Vsak človek, ko trpi, je soudeležen Kristusovega odrešenjskega trpljenja.
Cerkev sprejme bolnike ne samo kot predmet ljubeznive nege, pač pa spozna v njih poklic človeka in kristjana k širjenju Božjega kraljestva na nov, celo vrednejši način. Sveti Pavel pravi: „Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, kije Cerkev. ”
2.	Želja in molitev za ozdravljenje
Sprejetje božje volje in bolnikova želja, da bi ozdravel, je pravilno in globoko človeško dejanje, posebno še, kadar se izraža v zaupni molitvi k Bogu. ,,Sin,
nikar ne bodi potrt v bolezni, prosi Gospoda in on te bo ozdravil.”
V	Jezusovem javnem življenju se je veliko bolnikov zatekalo k njemu s prošnjami za zdravje. Gospod sprejme te prošnje; nikoli jih ne odkloni. Edina Gospodova tožba je v zvezi s pomanjkanjem vere: ,,Kaj je to, če moreš? Vse je mogoče za tistega, ki veruje.”
Ni hvalevredna samo molitev vernikov, ki zasebno prosijo svoje ozdravljenje, temveč tudi Cerkev v svoji liturgiji prosi Gospoda ozdravljenja bolnikov. Predvsem razpolaga z zakramentom maziljenja bolnikov, ki tolaži tiste, kijih tare bridkost bolezni. Z maziljenjem in duhovnikovo molitvijo priporoča Cerkev bolnike trpečemu in poveličanemu Kristusu, naj jim podeli olajšanje in odrešenje. V rimskem misaluje posebna maša za bolnike, kjer Cerkev prosi poleg duhovnih milosti tudi za bolnikovo zdravje.
Seveda molitev ne izključuje, temveč priporoča naravna sredstva za ozdravljenje. Cerkev spodbuja vernike, naj strežejo bolnikom in naj jim prinašajo olajšanje na duši in telesu ter skušajo premagati bolezen.
V	božjem načrtu in v božji previdnosti je, da se človek bori z vso močjo proti bolezni v vseh njenih oblikah in izkoristi vse možnosti, da ohrani zdravje.
NAVODILO O MOLITVAH ZA ZDRAVJE_______________________________
3.	Karizma - dar ozdravljanja v Novi zavezi
Ne samo, da so čudežna ozdravljenja potrjevala oznanjevanje evangeljske resnice, ampak v Novi zavezi imamo poročilo, daje Jezus podelil apostolom in drugim oznanjevalcem evangelija pravico in moč ozdravljati bolnike. V evangeliju po Mateju beremo: „Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, da bi jih izgapjali in ozdravljali vsako bolezen in slabost” (Mt 10,1).
,,Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte, zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” Moč ozdravljanja je torej podrejena misijonskemu delovanju, ne da bi poveličali sebe, temveč za potrditev njihovega poslanstva. V Apostolskih delih beremo: „Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj.”
Kaj je karizma zdravljenja? Beseda „karizma” je precej širok pojem in pomeni dar, v tem primeru zdravljenja. Te milosti so podeljene posamezniku, ne da bi se z njimi poveličeval sam, ampak da bi milost ozdravljepja delil z drugim.
Vendar ne gre vedno za telesno ozdravljenje. V pismu apostola Jakoba beremo: „Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu po-
mazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil, če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.” S tem ne misli predvsem na telesno ozdravljenje, na nek način ga vključuje.
U. Molitve, v krščanskem izročilu, da bi od Boga zadobili zdravje
Cerkveni očetje so imeli za naravno, da so verniki prosili Boga, ne samo za zdravje na duši, temveč tudi na telesu.
Z ozirom na telesne dobrine in zdravje piše sv. Avguštin:,,Potrebno je moliti, da ga ohranimo, kadar ga imamo, in da ga zadobimo, kadar smo ga izgubili.” Zapustil nam je pričevar\je o ozdravljenju prijatelja, za katerega so molili škof, duhovnik in diakon.
Isto lahko razvidimo v vzhodnih in zahodnih liturgičnih obredih. Slovesna liturgična opravila velikega petka nas vabijo, da molimo k Vsemogočnemu Očetu, ,,naj odstrani od nas bolezni in vrne zdravje vsem bolnikom”. Med najpomembnejše opravilo se označi blagoslov olja - mazila za bolnike. Tukaj se prosi Boga, naj razlije sveti blagoslov, ,,da bi vsi, ki bodo maziljeni s tem oljem, prejeli zdravje na telesu, duši in duhu in bili osvobojeni vseh bolezni, slabosti in trpljenja.” Podobne izraze najdemo v vzhodnih obredih maziljenja bolnikov.
5.	Karizma ozdravljanja v
današnjem času
Ves čas zgodovine Cerkve ni mapjka-lo čudodelnikov, ki so čudežno ozdravljali. Pojav se torej ne omejuje na apostolske čase; vendar „karizma zdrav-Ijeuja”, o kateri je prilično pojasniti, ne spada v pojav čudodelnikov. Vprašarvje se nanaša predvsem na organizirana molitvena srečanja z namenom, da bi bili prisotni bolniki čudežno ozdrav(j eni, tudi tiste molitve, ki se končajo s sveto Evharistijo in imajo isti namen.
Ozdravljenja, ki so povezana s kraji molitve (svetišča ali prostori, kjer so shranjene relikvije svetnikov in mučencev), so bila izpričana v vsej zgodovini Cerkve. Prispevala so, da so se pospeševala romapja v te kraje, ki so postali slavni: npr. Martin iz Toursa, stolnica sv. Jakoba iz Kompostele.
V današnjem času je podoben primer Lurd. Ta ozdravljenjane vključpjejo „ karizmo ozdravljanja”, ker jih ne moremo pripisovati določeni osebi, vendar jih moramo upoštevati z ozirom na prej omenjena molitvena srečapja.
Kar se tiče molitvenih srečanj z določenim namenom za ozdravljenje - namen, ki morda ni najvažnejši, vendar vpliva na program srečapja - je potrebno, da ločimo med tistimi, pri katerih lahko mislimo na,,karizmo zdrav(jepja’ (naj bodo resnična ali navidezna), h1 tistimi, ki s to karizmo nimajo nobene

zveze. Če ni nobene zveze s „ karizmo zdravjjervja”, so slavja, ki so v liturgičnih knjigah, izvršena po liturgičnih predpisih, dovoljena in mnogokrat primerna; npr. sv. maša za bolnika. Če ne spoštujejo liturgičnih pravil, izgubijo zakonitost. V svetiščih so tudi pogosta druga opravila, ki niso usmerjena v prošpje k Bogu za ozdravljenje, vendar v namenih organizatorjev in udeležencev so te prisotne. Tako liturgično opravilo je npr. izpostavitev Najsvetejšega zakramenta in blagoslov. Tudi ta opravila so legitimna - zakonite- važno je, da se ne spremeni prvotni namen. Na prvem mestu ne more biti želja po ozdravljenju. Namen izpostavitve Najsvetejšegaje, davemiki v Evharistiji spoznajo čudovito Kristusovo navzočnost; ta nas vabi k združenju z Njim, ki doseže svoj višek v svetem obhajilu.
:>Karizma ozdravljanja” ni lastnost določene verske skupine: apostolov, pretokov, učiteljev, verskih voditeljev. Sveti Pavel to jasno pove, ko govori o različnih duhovnih darovih. „Vse to pa dela isti Duh, ki daje vsakemu, kakor hoče” (1
K°r, 12,11).
Po drugi strani pa niti najbolj goreča niolitev ne more zadobiti ozdravljenja ^seh bolezni. Gospod govori svetemu avlu: „Dovolj ti je moja milost. Moč se v težavah utrjuje.”
II. PRAVILA - ODREDBE
T Verniki lahko prosto molijo k Bogu za ozdravljenje. Če se te molitve vršijo v cerkvi ali na posvečenem kraju, je Primemo, da jih vodi duhovnik ali diakon.
• Molitve za ozdravljene so liturgične, če so tiskane v liturgičnih kpjigah, ki imajo cerkveno dovoljenje; drugače
3	niso liturgične.
Liturgične molitve za ozdravljenje se morajo opravljati po določenem obredu in v liturgičnih oblačilih, določenih v Rimskem obredniku. škofovske konference lahko prilagodijo obred blagoslova bolnikov, kot Se jim zdi pastoralno primemo ah Potrebno. (Prej ga mora Sveti sedež
4	Pogledati in odobriti).
ajevni škof ima pravico izdajati smernice za svojo krajevno Cerkev, v em Primem za liturgična opravila
ozdravljenja.
ovoljenje mora biti izrecno, tudi adar so opravila organizirana in so II'‘lVz°či škofje ali kardinali. Krajevni s °f ima pravico prepovedati taka opravila drugemu škofu, vedno, ka-
dar ima upravičen in dovolj velik vzrok.
5.	Molitve za ozdravljenje, ki niso litur-gičnegaznačaja, se vršijo drugače kot liturgična opravila; kot molitvena srečanja, branje božje besede itd. Spoštovati je treba navodila krajevnega škofa.
Skrbno je trebapaziti, dane bo zmede med temi prostimi molitvami in liturgičnimi opravili.
Potrebno j e paziti, da med temi srečanji, posebno med tistimi, ki jih vodijo, ne pride do raznih oblik histerije, izu-metničenja, pretiranosti ali vzbnjanja pozornosti.
6.	Prisotnost družbenih občil, posebno televizije, medtem ko se vršijo liturgične ali neliturgične molitve za ozdravljenje, so odgovornost krajevnega škofa.
7.	V že obstoječe liturgične knjige, ki imajo že predvidene molitve za bolnike, se ne sme vnašati novih liturgičnih ali neliturgičnih molitev.
Pri opravilih se lahko da možnost, da se moli v poseben namen za ozdravljenje.
8.	Izganjanje hudih duhov mora biti v tesni povezavi s krajevnim škofom in v soglasju s pismom Kongregacije za verski nauk ter Rimskim ob rednikom. Molitve za izgapjar\je hudih duhov, ki jih vsebuje Rimski misal, morajo ostati različne od molitev, ki jih uporabljajo pri liturgičnih ali drugih opravilih.
Pri sv. maši ali pri zakramentih je absolutno prepovedano dodajati molitve za izganjanje hudih duhov.
9.	Tisti, ki vodijo liturgična ali druga opravila za ozdravljenje, se morajo potruditi, da ohranijo mimo in pobožno ozračje, potrebno previdnost in razsodnost; če se dogodi kakšno ozdravljenje med prisotnimi. Ko je opravilo končano, naj preprosto in natančno zberejo morebitna pričevanja in predstavijo dejstva pristojnim cerkvenim predstojnikom.
10.	Poseg krajevnega škofa je upravičen in potreben, kadar se dokaže zloraba liturgičnih ah navadnih opravil za zdravljenje; tudi v očividnem pohujšanju za skupnost vernikov ali primem hude nepokorščine cerkvenim liturgičnim pravilom.
Kardinal Joseph Ratzinger prefekt Kongregacije za verski nauk Škof Tarcisio Bertone, tajnik
IZ NAŠE KRONIKE
V Carapachayu so proslavili dvestoletnico rojstva blaženega škofa Antona Martina Slomška in pesnika dr. Franceta Prešerna. V nedeljo, 26. novembra, so pripravili v Slovenskem domu akademijo, na kateri so se s petjem, recitacijo Sonje Kolenc in Andreja Žnidarja ter spominsko besedo Ani Klemenove spomnili njegovih velikih zaslug za slovenski narod. Pripravili so tudi razstavo knjig, videokaset, značk ter slik njegovega rojstnega kraja. V nedeljo, 3. decembra, pa je bila akademija posvečena pesniku Francetu Prešernu. Sandi Žnidar je deklamiral vseh osem kitic njegove ,.Zdravljice", nato sledil kratek povzetek Prešernovega življenja, v katerem je bil poudarjen pomen njegovega pesnikovanja za slovenski narod.
Šola dr. Franceta Prešerna iz Castelarja je zaključila šolsko leto 2000 v soboto, 2. decembra, en dan pred 200. obletnico rojstva največjega slovenskega pesnika, čigar ime nosi ta šola. Na proslavi so se ga spomnili z recitiranjem njegovih pesmi, učiteljica Nadi Kopač pa je poezije povezovala s tekstom Mihe Gaserja, v katerem primerja Prešernove bolečine s tragiko našega zdomstva. Nato so vsi šolarji še zapeli „Luna sije”. Potem se je voditeljica šole prof. Marjana Vivod poslovila od šolarjev do naslednjega leta, predsednica odbora staršev Ani Zarnik pa se je zahvalila učiteljicam. Osmi razred je letos dokončalo devet šolarjev. Z izbranimi besedami in šopkom rož so se s hvaležnostjo spomnili svojih učiteljic in katehetov, ki so jih od vrtca pa do lani spremljali na njihovi šolarski poti. Ko se je stemnilo, je na Pristavo prišel sv. Miklavž s svojim spremstvom.
Šolska počitniška kolonija je odpotovala 2. januarja v Počitniški dom dr. Rudolfa Hanželiča v kordovskih hribih in se srečno vrnila v Buenos Aires 16. januarja. Kolonijo je vodila Metka Slabe.
ZADNJI STOLPEC ,,PABERKOVANJA" IZ ,,DRUŽINE"
PREŠEREN,
PESNIK VREDNOT
V Prešernu „poIje izreden čut za etično vrednoto. Pristnost. Svoboda. Pravica. Poštenost. Ljubezen. Prijateljstvo. Narod. Kultura” (pisatelj Rebula, Delo, 4. dec.).
To je bistveno sporočilo Prešernove poezije Slovencem. Za vse čase. Tudi za današnjega. Mogoče zanj še posebej. Daje danes slovenski narod razdeljen, ni nobena skrivnost. Ločitvena meja med nami pa teče prav po črti sprejemanja in nesprejemanj a vrednot. Ker je prevrednotenje vrednot v slovenskem prostoru vsilila KPS z revolucijo, ni težko uganiti, kdo pri nas brani resnične vrednote, kdo pa lažne. Pot do sprave vodi samo po poti sprejemanja resničnih vrednot. Dokler jih ne bomo sprejeli, nam je pot v lepšo prihodnost zaprta. Hvala Bogu, da je uresničevale vrednot tudi absolutni pogoj za vstop Slovenije v Evropo.
Pomanjkljiva razlaga Prešerna
Slovenski partijski interpret naše polpretekle zgodovine je ob letošnjem jubileju v Prešernu ponovno odkril neizprosnega zagovornika boja za svobodo - kot nekakšnega predhodnika revolucionarjev, ki so se v času druge svetovne vojne z ,,golimi rokami uprli tujcu”. Dokaz za to trditev je našel pri Črtomiru in njegovih tovariših. Škoda, da ni zgodbe iz Krsta pri Savici pripejjal do konca.
Res je Črtomir s svojimi vojaki branil vero ,,bog’nje Žive” in se z orodjem uprl nasilnim prekrščevalcem. Po popolnem vojaškem porazu seje pa po zgledu svoje izvoljenke Bogomile dal krstiti. Že s tem
Branko ROZMAN
A
4
mokracijo pomeni, da je pomembnemu delu državljanov odtegnjeno sodelovanje pri izvršni oblasti? Pol leta Bajukove vlade je bilo pač premalo, da bi mepjava oblastnih garnitur v politiko vnesla normalnost in da bi se po zadnjih volitvah med delom javnosti ne okrepil občutek, da nekateri pripadniki politične elite niso na oblasti le za določeno mandatno dobo, temveč da so si jo trajno prilastili.
Slovo - Z uredništva Družine so mi sporočili, da bodo v prihodnjem letu prenovili strani s tematiko Kristjani vjavnosti in spremenili tudi rubriko paberkovanje”. Ker se je uredništvo pomnožilo z dvema novinarjema, bodo prenovljeno rubriko vodili sami. S tem se od te rubrike poslavljam.
M
je priznal svojo prejšnjo zmoto. A je storil še več. Postal je duhovnik in misijonar krščanstva, proti kateremu seje prej bojeval.
Prisega „po svoji vesti”
- Katarina Tinca Kuhelj, Delo (6. dec.):
Prisegli so nam ministri: „Ravnal se bom po svoji vesti.” Vest mora biti prav oblikovana, da se lahko ravnamo po njej. Kje je zagotovilo, da imajo vsi prav oblikovano vest?
Op.: Vest je sodba praktičnega uma, kaj je moralno dovoljeno in kaj ne. Obenem je to zadnji kriterij, po katerem se lahko nekdo ravna. Ta kriterij ima človek delno prirojen, delno pa si ga privzgoji po vplivu okolja, zlasti staršev, šole in družbenega sistema. Vsi naši sedanji poslanci so se oblikovali v času totalitarnega režima, šli skozi šolo samoupravnega socializma in na vsamote. S tem je jasno, da je njihova vest oblikovana po skrivljenih kriterijih, kolikor ni morda družinska vzgoja te kriterije nevtralizirala. Ko bi živeli v udejanjeni demokraciji, bi verjetno posebna komisija preiskala pod etičnim vidikom preteklost vsakega kandidata za poslanca. Ker take demokracije pri nas še ni, bodo v našem parlamentu še
lep čas sedeli razni nekdanji udbovci, VDV-ejevci, visoki partijski funkcionarji, skratka, ljudje z dvomljivo preteklostjo in dvomljivo oblikovano vestjo. To je pa za Slovenijo velika nesreča.
Oblast, ki raste - Ivan Puc, Mag (6. dec.):
Eno bistvenih vprašanj, na katero bo treba odgovoriti, je, kako smo zadovoljni s ,,’pos-trevolucijsko’ državljansko demokracijo”, kot je dejal Ivan Urbančič, in kako v tem smislu gledati na že četrto Drnovškovo vlado. Kaj za mlado de-
„ STRAŽA PRED TABERNAKLJEM”
Edmonda Micheleta, ministra v francoski vladi generala De Gaulla, so imeli za „mi-nistra, ki moli”. Ko je bil ob nedeljah kje na obisku, je vedno prosil, naj mu prihranijo čas za mašo. Nekoč seje neki politik vznemirjal, kako lahko minister v laični francoski vladi to počne. Edmond Michelet je odgovoril: ,,V Dachauu sem tvegal življenje za to, da sem bil pri maši, pa mi tudi danes tega ne bodo preprečili potrebe dnevnega umika ali mnenje drugih.”
V knjigi Ulica svobode pripoveduje, kako je bilo pri maši v taborišču. Vstal je ob petih zjutraj, pol ure pred drugimi. ,,Misel na to, da sem podoben trapistu, ki ga prebudijo, da bi prepeval hvalnice, je vnašala vsaj nekaj fantazije v samodejen potek vsakdanjega reda,” pravi. V kapeli je šeststo duhovnikov, stisnjenih drug ob drugega, tiho sledilo mašnikovi molitvi. Zelo dobro so bili or-
ganizirani: liturgično barvo, ki daje ton dnevu, so natančno upoštevali. Vse je potekalo v globoki zbranosti. „Nismo bili izgubljeni na oddaljenem planetu! Deležni smo bili življenj3 Cerkve. ” Govori tudi o polnočnici za božič leta 1944, ko je med taboriščniki razsajal tifus. „Oče Morelli, mlad dominikanec pomirjnjočega nasmeha, je pravkar daroval nepozabno polnočno mašo. Navaden kozarec je služil za kelih, pokrovček škatlice za zdravila za pateno. Eden izmed nas je zaskrbljenega obraza nadzoroval okolico.”
Za tifusom je zbolel tudi Edmond Michelet. Zaradi velikih krast se niti premikati ni mogel. Njegov zaporniški tovariš Amboiroux, proticerkve-no naravnan komunist, ga je našel in vprašal, kaj lahko stori zanj. Michelet je molčal-Nenadoma se Amboiroux do-misli: „Hudo ti mora biti, ko ne | moreš vsako jutro v kapel0’
Največ stvari sproti pozabljam in, kar me ne zanima, sploh ne registriram
Pri oltarju doma
Andrej POZNIČ
Urednik Duhovnega življenja (zdaj že pokojni prelat Jože Škerbec, op.) me je prosil, naj napišem nekaj vrstic za bralce. Na kratko naj bi opisal svoje „spomine” od trenutka, ko sem pred štirinajstimi leti odletel v Evropo, do danes. Najprej bi hotel nekatere stvari pojasniti, da ne bo nepotrebnih nesporazumov. Spominjam se le nekaterih reči in dogodkov in morda ne tako kot so se v resnici zgodile, ampak kakor jih želim sam ohraniti. Največ stvari sproti pozabljam in, karme ne zanima, sploh ne registriram. Vrstice, kijih pišem, nimajo torej nobene,,zgodovinske” vrednosti. Upam le, da bodo komu v veselje in prijetno branje in morda v spodbudo.
Semeniška leta
Potem, ko sem dokončno izgubil bitko z Jezusom — on je klical Jaz pa sem Se upiral—okoli duhovniškega poklica, Sem odpotoval v Jugoslavijo na študije, da bi se potem vrnil v Argentino in delal Za slovensko skupnost. Konec avgusta leta 1986 sem odletel z Ezeize v meni Neznan svet. Spomnim se le občutka, ki Seiu ga imel v trenutku, ko so me stopni-Ce Peljale v prvo nadstropje letališča, Pfedno smo se vkrcali v letalo. Imel sem °bčutek, da se potapljam v črno luknjo, v ueznano prihodnost in da so tisti, ki so
mahali v odhod, ostali nedosegljivo daleč.
V Evropi so me dobro sprejeli. V Jugoslavijo sem se pripeljal skozi Trst. ^Pomirjam se, da meje na meji sprele-[N srh, ko sem videl rdečo zvezdo na kaPah miličnikov (ime za policaja v komunistični Jugoslaviji) in carinikov. Bili s° zelo prijazni, veliko bolj kot italjanski Uradniki, pa vendar predstavniki neke-§a režima, ki so mi ga vedno predstavlja-1 kot zločinskega. Poleg te nevidne nošnje spremembe, se ni zgodilo nič. Na °ui strani rjaste zavese so ljudje živeli sv°je življenje, kakor povsod drugod.
kaj?”
»Glej, takole: dokler sam ■e boš mogel hoditi, bom šel az namesto tebe. Tam bom v ražT Nadomestil te bom pač, ce hočeš...”
, J;ako so duhovniki iz blo-a 6 v naslednjih dneh prese---i mdeli, kako je bil fran-s i komunist Amboiroux na razi prijat eljstva pred taber-
uakJiem.
b*uhov
Srečevali so se z istimi težavami, kakor smo jih imeli doma. „Groznega” ni bilo ničesar.
Kmalu po prihodu v Ljubljano sem se prvič v življenju srečal z ljudmi, ki so se čudili, da hočem postati duhovnik in da se zaradi tega ne bom poročil. Celibat jih je bolj motil kot mene. To jim je bilo tudi znamenje, daje duhovništvo nekaj posebnega. Nekaj dni pozneje sem imel priložnost sodelovati pri kopanju vodovoda za neko vas visoko v hribih. Mislim, da nisem vedel, kaj se dogaja okoli mene. Jaz sem samo kopal jarek in se pogovarjal z ljudmi o stvareh, ki so jih zanimale. Neknj časa sem bil glavni predmet pogovora jaz sam, ker sem bil od drugod pa govoril slovensko in še „žup-nik” sem hotel postati (besedo župnik uporabljnjo za duhovnika nasplošno). Zato so me spraševali, kakšno je moje rodno mesto, kateri jezik govorimo, itd. Nekateri so se hoteli pogovarjati tudi o polpretekli zgodovini, čeprav je lahko
to prinašalo takrat še težave. Delo nas je priganjalo, zato ni bilo veliko časa za dolge razprave.
Presenetilo me je zelo, da so poveličevali samo fizično delo. Tako, ki se vidi. Ono s krampom in lopato. Intelektualnega ali pisarniškega dela pa niso marali. Ljudje v pisarnah pa prav tako niso marali delavcev.
Semenišče je postalo moj dom za šest kratkih let. Bila so to čudovita leta. Dobili smo odličnega spirituala, pokojnega g. Joška Benedetiča, ki nas je s svojimi pridigami in punktami, predvsem pa s svojim čudovitim zgledom oblikoval in pripravljal na duhovniško živjjenje. Naš letnik je spremljal vseh šest let, zato se upravičeno imenujemo njegov letnik.
V	upanju, da bo kateri od odgovornih kdaj rekel, da nimam poklica, sem se vrgel na delo. Učil sem se za izpite, bral Sveto pismo od prve do zadnje strani — za kar so nas navduševali profesorji na Teološki fakulteti —, igral košarko in nogomet vsakič, ko so potrebovali kakšnega igralca — razen pozimi, ko je sneg in mraz, ko se na prostem ne da igrati takšnih športov — in v ničemer nisem izstopal iz mase bogoslovcev.
V	letniku sem se odlično počutil. Sošolci so bili „po mojem okusu”, če smem tako reči. Kmalu so se navadili tudi na moje muhe in jezikavost, pa so mi kakšno ušpičili, da je bilo smeha veliko. Navada je bila, da smo praznovali godovapja tako, daje dotični povabil v svojo sobo letnik in ga pogostil s salamo in pijačo. Prvo tako godovapje je bilo * kmalu po začetku šolskega leta. Pripra- J

vili so tipično slovensko praznovanje. Pozabili pa so na sok. Jaz ne bi bil jaz, če jim ne bi postavil ultimata: „Če naslednjič ne bodo pomislili na brezalkoholno pijačo, ne pridem!” Fantje so si to dobro zapomnili. Na naslednje godovanje sem bil posebej povabljen s pripombo, da bo zame tudi poskrbljeno. Ves vesel se pridružim pojedini in dobim „frutek”. Vsi so se smejali, jaz pa nisem razumel, zakaj. Nisem namreč vedel, daje frutek sok za dojenčke in so me za takega simbolično razglasili. Smeha je bilo na pretek. V šestem letniku pa smo pili veliko več soka kakor vina...
Hitro smo se v semenišču spremenili iz fazanov v džombe. Ja, ja, tudi jaz nisem vedel, kaj je to... Oboje prihaja iz jugoslovanskega vojaškega življenja. Prvi so bili naborniki začetniki, tukaj tkim. ,,colimbas”, drugi pa so bili tisti, ki so že odštevali zadnje mesece in dneve svoje vojaške tlake. Postali smo veterani v bogoslovju in posvečenja so se nam hitro približevala.
Vsako leto so nas dvakrat pošiljali na prakse (propagandne vikende za naš poklic) po župnijah, kjer smo imeli kot glavno nalogo odgovor na vprašanje „zakaj si se odločil za ta poklic?” Odgovori so bili nadvse ustvarjalni, vedno resnični, pa nikoli točni. Poleg tega pa smo imeli tudi priložnost, da smo videli različne župnije po naši nadškofiji in si s tem ustvarjali neko podobo razmer, v katerih delajo duhovniki.
Po tretjem letniku smo imeli daljšo počitniško prakso v mesecu septembru, da bi na župnijah pomagali in bolj natančno spoznali življenje župnikov. Prvič v svojem življenju sem se za dalj časa srečal z običajnim župnijskim življenjem.
Duhovno življenje v naši skupnosti nima tipičnih značilnosti klasične župnije, ki je v svoji zasnovi teritorialna. Župnijo sestavljajo ljudje na čisto določenem ozemlju. V Evropi so župnije stoletne in tudi tisočletne, zato seje zavest o pripadnosti oblikovala kakor si jo je Cerkev zamislila.
Prvič sem med svojo prakso v letu pred posvečenjem učil eno celo šolsko leto verouk v veroučni šoli. Ponovno sem se moral učiti veroučne odgovore, ki sem jih že pozabil. Tako sem spraševal otroke, ki so morali odgovarjati na pamet, jaz pa sem imel odprto knjigo, da sem lahko preveril, ali pravilno odgovarjajo. Na Teološki fakulteti se deset
božjih zapovedi namreč nismo učili. Vsi so predpostavljali, da jih poznamo...
V Sloveniji vsako leto izbirajo „osebnosti leta”. Ljudje so povabljeni, da glasujejo v različnih medijih (radiih, revijah in časopisih) za ljudi, ki so posebej zaznamovali iztekajoče se leto. Odveč je povedati, daje Kučan vedno prvi... Med zanimivosti diakonskega leta moram prišteti tudi naše sodelovanje pri teh izborih. V letu 1991 je bilo očitno potrebno dodatno očrniti prvega moža vlade, takrat je to bil Lojze Peterle, in vse je teklo kot namazano. Kučan j e bil najbolj pozitivna, Peterle pa najbolj negativna osebnost leta. Z župnikom pa sva se pri sobotnem kosilu, tik pred iztekom akcije, odločila, da bi bilo pametno storiti kaj, da bi stvar nekoliko popravili in pokazali, kako velika manipulacija je vse skupaj. V popoldanskem času sva pripravila vzorec glasovnic. Po večerni sveti maši sva prosila župljane, če bi malo počakali, in sva jih nagovorila, da bi se nama pridružili. Ljudje so akcijo sprejeli. Domov so vzeli pripravljene glasovnice in jih brez prepisovanja podpisali, dali v kuverte in poslali v uredništvo pristojne revije. V ponedeljek, ko so bili že prepričani o zmagi, je prišla gora pisem iz Logatca, kije obrnila rezultate na glavo. Ker so bile glasovnice na zelenem papirju, je bilo že na prvi pogled očitno, daje akcija organizirana. Peterle je tako s prvega mesta spodrinil večno prvega Kučana kot najbolj priljubljena osebnost leta in ostal tudi najbolj nepriljubljena. Kučan je bil tudi na negativni lestvici drugi. Paradoks in nesmisel akcye je postal očiten. Naslednje leto so opustili volitve za negativca leta. Pozitivno lestvico so ohranili in še vedno dobro služi svojemu namenu, da Kučanu krepi vedno usihajoči, medijsko napihnjeni ugled.
Z župnikom sva se ob vsem nadvse
zabavala, ker je malo truda rodilo velik učinek. Ves mesec januar so se mediji zaletavali v to našo nedolžno akcijo in jo zlorabljali v svojem stilu za napade na Cerkev.
V	drugi polovici četrtega letnika, ko je bila slovenska pomlad že v polnem teku, pa se je zgodil temeljni preobrat v mojem semeniškem letu. Po spletu okoliščin sem pristal v študentski politiki (nekaj podobnega kot tukaj Centro de Estudiantes na UBA-i) in s tem izstopil iz povprečja. Šele takrat so moji predstojniki začeli resno razmišljati o tem, da bi me zadržali v Sloveniji, ki je za časa diakonskega posvečenja bila že samostojna in svobodna demokratična država.
V	prvem letu samostojnosti, 29. junija 1992, smo bili posvečeni v duhovnike. Bogu hvala!
Kaplanska leta
Takoj po posvečenju so me dolelili kot kaplana župniji Kapitelj v Novem mestu. Pravijo, daje prva župnija duhovnikova prva ljubezen. Kot kaplan sem poučeval verouk vpetem, šestem in sedmem razredu ter imel še mladinski in študentski verouk ter ministrante. Priprava na birmo meje prvo leto presenetila, ker nisem računal nanjo, zato je bila kratka in površna.
Ker sem prišel konec oktobra na svoje delovno mesto, ko je v župniji že vse potekalo po ustaljenem redu, sem se moral prilagoditi vsem umikom in nadaljeval z zastavljenim delom. Imel sem tudi „svojo” mašo ob nedeljah. Taje bila polennjsta, ko so mladi že vstali...
Kaplanova prednost in omejitev je. da mu je vse novo. Zame še posebej, ker sem se moral popolnoma vživeti v župnijsko življenje. Kaplan pomaga župniku in se mu pokorava takrat, ko župnik jasno odloči nekaj s svojo pastirsko oblastjo. V praksi se običajno oba duhovnika zmenita, kako in kaj bosta delala in v katero smer bosta vlekla. Imel sem čast in srečo, daje župnik vedno podprl moja stališča, načrte in delo, čeprav bi sam stvar s svojo izkušenostjo izpeljal drugače.
Kaplani, posebno novomašniki, s o znani po tem, da so „polni učenosti”. Vsi grešijo zaradi pomanjkanja izkušeni-Zakaj bi moral biti sam izjema? Vse začetniške grehe sem naredil, kar P° spisku, da ne bi kakšnega izpustil.
Z mladino sem delal po ustaljeni
pri oltarju doma_________________________________________________
Praksi. Imeli smo redna srečanja ob četrtkih. Mladina j e prihajala z idejo, da bi Se imela lepo, jaz pa z namenom, da bi izvedeli, kar sem menil, da je nujno za dobro krščansko življenje. Tukaj smo se razhajali, kakor se vedno razhajajo vzgojitelji in gojenci. V ospredje je večkrat Prišlo vprašanje predzakonskih spolnih odnosov, ki se jim običajno niso zdeli nič slabega, ampak prej dobrodošla dopolnitev nekega ,,ljubezenskega odnosa”. Poskušal sem jim približati cerkveni nauk in jih navdušiti za vzdržnost in čisto življenje. V sedanjem svetuje mladina zelo osamljena in se mi zdi pravi čudež, če komu uspe zaživeti čisto in Sveto mladost.
Najbolj množično veroučno uro sem irnel takrat, ko smo se ustavili ob subli-nunalnih in satanskih sporočilih v rocku in drugi modemi glasbi. Mladina ni Verjela svojim lastnim ušesom. Tudi sam Se,n bil presenečen nad razširjenostjo Pojava. Bili smo pretreseni. Ne verjamem pa, da so zaradi tiste ure nehali Poslušati svoje najbolj priljubljene skupine... Usoda duhovnikov je, da sejemo in ne vidimo rasti posejanega, ker so časi prekratki. Smo sejalci in ne žanjci. nar žanjemo sedaj, je običajno delo naših duhovniških prednikov.
V Kapiteljski župniji smo imeli z mladino dva tedna skupnega bivanja. Enega Poleti v Grdunih na Kolpi, ki je bil del
veroučnega leta in kjer je bil kaplan avtomatično ,,šef’ in odgovorna oseba. Osebno sem se osredotočil na vzdrževanje in uveljavljanje dogovorjenega reda. Otroci pa so sami vodili vse organizacijske zadeve. Od nabiranja in nakupovanja hrane do organizacije dežurstev in podobno; dmgega pa pozimi, kamor je bil kaplan običajno povabljen zraven. Skrbel naj bi predvsem za molitev in sv. mašo. Zimsko skupno bivanje je potekalo okoli Novega leta in je bilo zaznamovano s smučanjem. Ti dve srečanji sta bili značilni za kapiteljsko župnijo.
Posebno poglavje si zasluži moja skrb za ministrante. Podedoval sem močno skupino ministrantov. Bilo je precej takih, ki so že prestopili klasično mejo odhoda, konec ljudske šole. Naj višji ministrant je bil glavo višji od mene, najmlajši pa je komaj stopil k prvemu svetemu obhajilu. Po semeniškem zgledu sem jih uredil po vrsti in jim določil službe. Ker je na Kapitlju bival upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk, smo imeli škofa vedno pri roki in smo si lahko privoščili pontifikalno, nadvse slovesno bogoslužje, kadar smo hoteli. Tudi g. prošt rad skrbi za slovesno bogoslužje.
Prvo leto mojega kaplanovanja je sovpadalo s praznovanjem 500-letnice Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, kar je še olajšalo moje delo z ministran-
ti, ker je bila prisotna zavest, da se moramo izkazati.
Uporabljal sem znano taktiko ,,daj-dam”. Osnovnošolski fantje so prihajali vsako soboto med šolskim letom na ministrantsko vajo in nogomet ali ping-pong. Vaja je trajala vsega skupaj petnajst minut. Vadili smo hojo, držo telesa in rok, pripravo oltarja, priklone, uporabo kadilnice in čolnička, itd. Za večje praznike, veliko noč, npr., so pa morali priti vsi, ki so želeli ministrirati ali se obvezali, da bodo za te praznike stregli pri oltarju—bili so to večinoma srednješolci — eno uro prej, da smo imeli vajo. Vadili smo vse, kar morajo ministranti vedeti in narediti med obredi in kako morajo svojo vlogo,,odigrati”. Bili so to najboljši ministranti med ljubljansko in zagrebško stolnico, kjer strežejo bogoslovci, ki so „profesionalci”. Prepričan sem, da le vaja naredi mojstra. Tudi pri mašnih strežnikih.
Ah, dane pozabim, nogomet ali ping-pong smo igrali uro in pol ali še več. Mislim, da so fantje prav zaradi tega radi prihajali. Korist je bila obojestranska. Oni so igrali nogomet, jaz pa sem imel svoje ministrante.
Nova spoznanja odpira duhovniku tudi spovedovanje. Pred posvečenjem je nemogoče dobiti izkušnje za delitev tega prepotrebnega zakramenta. V spovednici duhovniki lahko preverjamo,
t^uho
ro -5
■g tl s

kakšno je versko znanje, življenje in prizadevanje naših vernikov. Spoved nam tudi omogoča najbolj natančni program dela. V letih po koncilu smo izgubili verouk za odrasle, kar se zelo pozna pri verskem znanju in življenju vernikov. Danes bi smeli govoriti o verskem ana-falbetizmu odraslih. Stvar pa ni samo slovenska, ampak jo srečamo povsod po svetu.
Med najbolj zanimiva poglavja mo-jegadelavNovern mestu lahkoprištejem radijsko oddajo „Duhovna misel’’. Borih deset minut vsako nedeljo zjutraj (ob osmih) je bilo potrebno napolniti z neko vsebino. Ker so nedeljske evangelije vseh treh let, v katero so razdeljena bogoslužna berila, že pripravili za poslušavce, sem v drugem letu mojega sodelovanja prešel tudi na moralne in s tem veliko bolj praktične in „aktualne” ter boleče teme. Kmalu je zaradi tega nastal nesporazum med menoj in vodstvom radia. Oddajo so ljudje poslušali iz različnih vzrokov, tako navdušeni privrženci kot ostri nasprotniki.
Poleg tega sem imel na skrbi Oznanila, ki so bila župnijsko štirinajstdnevno glasilo. Namenjeno je obveščanju o dogodkih vžupniji. Prva stran (prepognjen list formata „oficio” — A4) pa je bila namenjena kratki misli. Nekoč, vjuniju, sem napisal uvodnik, ki je spominjal vernike na velike priprošnjike in na velik kapital, ki ga predstavljajo pred Bogom naši mučenci. Spomnil sem jih, da se jim moramo priporočati in jih prositi pomoči v narodnih in osebnih zadevah. Omenil sem tudi, da so jih komunistični partizani pobili. Prav v tistem času je bila v teku nova spravna akcija, ki naj bi utrdila,,naše slavne partizanske korenine”, jaz pa tebi nič, meni nič, te,,slavne” osvoboditelje imenujem morilce... Napadli so me v Dolenjskem listu pod naslovom „Ali je to sprava?” (ali nekaj podobnega). Ko seje prvi val unesel, sem ljudem razložil, kako stvari stojijo. (V pohvalo uredništva naj napišem, da so vedno objavljali mojapisma.) S tem sem ostarele borce še bolj razdražil. Začelo se je dopisovanje preko regijskega časopisa. Domov pa so mi pošiljali grozilna pisma, okrvavljene gate, naročali so v mojem imenu pornografske revije, pa tudi Slovenca, itd. Temu dopisovanju, za katerega upam, daje vsaj komu odprlo glavo in razširilo obzorja, je napravil konec moj odhod v Rim.
Po treh lepih letih kaplanovanja so
se me ljudje „rešili” —v resnici samo na pol, ker sem še vedno tam na stanovanju, kadar sem v Sloveniji, ker mi je g. prošt velikodušno ponudil stanovanje -, kersejekončalamojaprvaduhovniška služba.
Rimska leta
G. nadškof dr. Alojzij Šuštar me je poslal v Rim na študij moralke, za kar sem dobil študijski dopust. V Rimu sem bival v Collegio Teutonico in študiral na Accademia Alfonsiana, kije visoka šola za moralko. Inštitut so ustanovili in ga vodijo redemptoristi in je samostojna v sklopu Lateranske univerze. Usmerjena je pastoralno v duhu dela, ki gaje zastavil ustanovitelj reda sv. Alfonz Marija Ligvorij. Tam sem po petih letih doktoriral.
Rim je zanimivo mesto. Slavno zaradi svoje imperialne preteklosti in kot središče katoliškega sveta. Italijanska država k temu ni dodala ničesar. Čeprav je turistična meka, ima veliko lastnega življenja, kar ji daje poseben čar. Mislim, da se vsak katoličan v Rimu pri papežu počuti doma. To in opazovanje vesoljosti naše Cerkve se mi zdi najbolj čudovito, kar lahko Večno mesto ponuja.
V Rim lahko gremo kot turisti ali kot romarji. Turisti si ogledajo vse največje cerkve od Svetega Petra do Svetega Pavla zunaj obzida, gredo v Vatikanske muzeje in si ogledajo zgodovinsko središče mesta. Piazza Spagna, piazza Venezia, razne vodomete, začenši s Tre-vi, gredo v „barrio” Trastevere, itd. Romarji se na istih mestih srečajo s turisti. Navzven se njihova pot razlikuje od prvih le po skupnih molitvah in mašah ter obiskom papeževega javnega sprejema, avdience. Ljudi pride toliko, da se ta sprejem vedno pripravi na Trgu svetega Petra.
Papež je sevedanajvečji magnet tega mesta. Prav hecno je poslušati Rimljane, ko na tega ubogega starčka valijo krivdo zaradi prometnih zastojev, manifestacij sindikatov in stavk kolektiver-jev, itd. Nihče niti ne pomisli, da bi lahko bili krivi njihovi politiki — neka prav tako pokvarjena in korumpirana kasta ljudi, kakor v Argentini — in oni sami, ker jih prav nič ne briga, kako in koga volijo. Že iz raja znamo dobro valiti krivdo na druge... Torej nič novega pod soncem. Mesto so kljub temu za sveto
leto lepo pripravili in tudi uredili nekoliko promet.
Čas v Rimu sem posvetil predvsem študiju. Prvi dve leti sem hodil v šolo po običajnem vzorcu. Najprej smo poslušali predavanja, potem sem profesorju odgovarjal pri izpitu, ko je hotel vedeti, kaj sem se naučil, kaj prebral in kaj sem že pozabil. Ta vzorec mi je dobro znan in sem ga dobro obvladal. Težje je šlo z doktoratom, ko je delo povsem osebno, ni nobenih kontrol, kaj in koliko delaš, in nikakršnega izpita o tem. Le nek zagovor, ko se delo zaključi.
V kolegiju smo živeli duhovniki različnih narodnosti. Nemci — njihov je tudi ta kraj — in Avstrijci, Švicarji in Poljaki, Slovaki in Irci, Slovenci in Itali-j ani so se zvrstili v moj em rimskem času. Taka mednarodna prisotnost nam je omogočala spoznavanje drug drugega. V tem času smo se učili spoštovanja različnosti in se zelo trudili, da bi se spoznali. Dodatna prednost našega ko-legijapaje bila ta, da smo redno in sproti govorili različne jezike, kar predstavlja naporno možgansko telovadbo. Spominjam se, da, ko sem odhajal naprve božične počitnice, nisem hotel govoriti nič drugega kakor materni jezik. Tako sem bil utrujen od stalnega preklapljanja iz enega v drug jezik.
Navzven je študenstko življenje povsem dolgočasno. Živeli smo v samostanskih razmerah, za vse je bilo poskrbljeno in vse je imelo svoj umik. Nenehoma smo sedeli za mizo pri knjigah in računalnikih. Izmenjavali smo mnenja o stvareh, ki so zelo podobna „osnovni kitajščini” za večino, nam pa so predstavljala vsakdanjo hrano. Sedaj sem zopet začetnik, napolnjen z,,učenostjo”, kakor pred osmimi leti, ko sem prišel kot novomašnik za kaplana na Kapitelj.
Na koncu pa naj vam razložim še naslov. Zaradi nenehnih selitev sem le malo časa na enem kraju. Že v seme-niških letih smo morali ob koncu vsakega šolskega leta pospraviti sobe, ker smo se naslednje leto selili v drago sobo in dobili novega sostanovalca, tkim. „ci-mra”. Potem sem bil tri leta kaplan in pet let razpet med Rimom, Slovenijo in še kakšnim mesecem drugod. Zato se počutim „povsod doma”, pa vendar drži tudi nasprotno, da nikjer nisem dom3’ ker nisem imel časa pognati korenin. P*1 oltarju, pri maši in drugih bogoslužnih srečanjih pa se vedno počutim doma-Tam nisem nikoli tujec.
Razmišljanje ob knjigi_____________________________________________
NEKAJ POGLEDOV NA VČERAJ IN NA JUTRI
Obpredstavitvi knjige dr. Marka Kremžarja „Med smrtjo in življenjem” („Družina”, Ljubljana 2000) v Slovenski hiši
Jure VOMBERGAR
Uvod je napisal Branko Rozman, opremil Tone Seifert; knjiga ima 117 strani, dvajset poglavij in na koncu sez-nam knjig (23 naslovov), ki osvetljujejo obdobje zadnjih sto let zgodovine, predvsem polpretekle zgodovine slovenskega naroda.
Pravzaprav tenka knjiga, ato je boji6 kot debele bukve: navaden človek se j6 ustraši in je ne vzame v branje, kvečjemu prelista. Knjiga nima znanstvenih Pretenzij, pač pa želi nuditi splošen po-8*ed „na vprašanja bližnje preteklosti, Sedanjosti in posredno do prihodnosti n<išega rodu". Prav zadnji izražen naberi pa je srčika knjige: razmišljanje in Predlogi za slovenski narodni program (s tem v zvezi pomen slovenske diaspo-re) ter za preživetje slovenskega naroda- Bralec bo mogel ugotoviti, daje to ^elo sinteza branja številnih knjig in ^°lgih let razmišljanja. Strniti to v skrojen obseg in v vsem razumljivo berilo, Je Posebna umetnost.
Kujiga je namenjena vsem, ki iščejo resnico, njim, ki so prepričani, da se ji je Mogoče približati in spoznati vsaj del nJe> v zavesti, daje le Bogu pridržano ■(Poznanje vse resnice. Namerjena je lstim bralcem, ki so pripravljeni sprejeti resnico, četudi je kdaj neprijetna ali eelo boleča.
Ko sem bral knjigo, sem si zapisoval lste ideje, ki so me najbolj nagovorile er sproti registriral tudi misli, ki so se Porodile ob branju, čeprav imajo z •'upisanim le posredno zvezo, pa morda ' Ustrirajo kak neupoštevan vidik. Zato ° bolj kot analiza knjige (za kar se ne eutim poklicanega in usposobljenega), a)si moje razmišljanje ob njej. nj i,anes je mnogo ljudi, ki menijo, da 'nog°ee spoznati resnice, še več, za-* aj° obstoj resnice. Nekomu, ki je Sojen v krščanskem duhu, je zelo stv ° R^Kžati se takemu odnosu do ar»°sti in ko se sooči z njim, je v r * 1 Zadregi. Naj ilustriram s pogovori > ki sem ga imel v Sloveniji z nekom, 'nia omenjen način razmišljar\ja in
izhaja iz partizansko-komunistične družine. Govor je bil o tem, kaj bi se zgodilo, če bi katoličani dobili na volitvah 'preveč’ glasov. Sogovornik je izrazil bojazen, da bi se vrnili v sredpji vek, v dobo križarskih vojsk in inkvizicije, v dobo sežiganja čarovnic in krivovercev. Mislil sem, da se šali in sem se tudi sam pridružil temu hecu. A takoj sem zaznal, da misli 'zares', če se pri takem razmišljanju sploh more reči, daje kaj 'zares'. Vprašal sem ga, če pozna katoliški družbeni nauk in papeške okrožnice. Namrdnil seje, daje to zanj 'brez veze’, se pravi, da nima nobenega smisla, češ da Cerkev danes govori kar govori, ker nima oblasti in moči. Ko je imela vso oblast, je govorila in delovala drugače. Postal sem pozoren in istočasno v zadregi, kaj naj rečem. Prvič sem se srečal s tako radikalnim in brezprizi-vnim mnenjem. Povedal sem mu, da katoličani vzamemo zares to, kar uči Cerkev, da se tudi verski nauk v času stoletij spopolnjpje z novimi uvidi in se vedno bolj bliža resnici, katere pa ljucjje nikoli ne bomo v vsem zapopadli, ker smo pač nepopolni. Za sogovornika je
bilo to, kar sem govoril, le potrditev tega, kar je sam trdil, namreč, da se nauk Cerkve spreminjaz ozirom na delež oblasti, ki jo ima v družbi. Nikakor se nisva mogla sporazumeti. Zanj je vsako razmišljanje in delovanje pogojeno z močjo v družbi. Ko se je pogovor nato prevesil v dogajanje v Sloveniji med zadnj o svetovno voj no in po nj ej, j e imel odgovor na dlani: če bi zmagali domobranci, bi pobili vse partizane in ofarje. Trdil je, da so partizani pač izrabili priložnost, ko so imeli vso oblast, niso bili nikomur odgovorni, ostali svet pa je gledal drugam; isto bi napravila nasprotna stran v istih okoliščinah, tako da v bistvu na partizanski strani ni nobene krivde. Po takem mišljenju torej ni resnice ne laži, ni pravice ne krivice, ni krivde in ne zasluženja.
Ne vem, kako je mogoče s takim odnosom do stvarnosti soživeti in komunicirati z ljudmi, recimo v družini, če je vse govorjenje le orodje (ali orožje) za 'premočevanje', za prevladanje nad drugim, boj za oblast; drugače pa nima nobene teže, nobenega smisla; vse je blef, v najboljšem primeru le igra z besedami. Menim, da JjucJje s takim svetovnim nazorom, s takim razmerjem do življepja in soljudi, če so dosledni, nujno zaidejo v cinizem in končno v obup. Doslednost v tovrstnem razmišljanju pa je v življenju nemogoča, neprestano se zahaja v protislovja. Verjetno prav ta nedoslednost omogoči tem ljudem preživetje. Ne vem, če se nekdapji komunisti zavedajo, da je potemtakem tudi, recimo, njihova verzijat. im. Narodno osvobodilne borbe (vnaprej NOB), če so dosledni, tudi blef. Vendar, v človeški naravi j e, da mora v nekaj verovati. Za marksiste j e religij a izmišjj otina neke dobe na neki stopnji razvoja, mit, ki osmisli življepje neke skupine ljudi, najbrž potrebna reč, a v bistvu izmišjjena, konstrukt. Dokler je bil komunizem še v modi, je bil za mnoge brezverne v rabi kot nadomestek religije. Koje žalostno propadel, so komunisti ostali brez osmislitve svojega bivanja in početja ter se po različnih državah različno priličili novim razmeram. Slovenski komunisti so prevzeli mit NOB in mu odvzeli glavno sestavino, komunistično revolucijo, ker je postala 'grda beseda’. Tak konstrukt, opran, postrgan in pobeljen NOB, je današnja religi-| javelikegadelaprebivalstvavSloveniji, "

edino sveto in nedotakljivo, za tiste, ki se drugače iz vsega norčujejo, ki jim sicer nič ni sveto in nedotakljivo, ki sicer ne verjamejo nikomur in ničemur.
Večkrat sem razmišljal, kaj je hotel reči Kučan papežu, ko mu je povedal, da je več resnic in kakšen namen je imel pri tem. Prav gotovo ni hotel poučevati papeža o fundamentih filozofije in teologije. Prišel sem na to, daje bila pravzaprav neka diskretna prošnja. Takole bi jo predstavil: „Vaša svetost! Mi (slovenski boljševiki) imamo svojo resnico, svojo verzijo o NOB, vi (katoličani) imate svojo. Imejte svojo, a za božjo voljo, pustite nam našo! Dopovejte vašim klerikalcem, naj nam jo puste na miru in naj ne gnjavijo z zahtevo po objektivni zgodovinski resnici, ki dela nervozne moje somišljenike in jim ne pusti spati".
Mit o NOB ima dva namena. Prvi je, družiti okoli sebe pripadnike nekdanje nomenklature (čeprav v bistvu vanj ne verjamejo), druga pa, vplivati na tiste, ki še kaj dajo na možnost zgodovinske resnice, ki verjamejo v 'bona fide’ drugače mislečega sogovornika in v njegovo prizadevanj e za skupno dobro, to se pravi, vplivati na kristjane. ,,Morda pa je na tem le kaj res”, bodo porekli kristjani.
(Zakaj kristjani bolj verjamemo svojim nasprotnikom, preganjalcem, mučiteljem in pobijalcem kot pa lastnim ljudem, je najbrž vprašanje globinske psihologije. Ali pa je neke vrste 'poklicna deformacija’, seveda nepredvidena, nehotena, ne-zaželjena?) Mit NOB bo najbrž trajal, dokler bodo živeli kristjani. Če kristjanov ne bo več, ne bo nikogar, ki bi še verjel vanj.
Takrat pa tudi mit ne bo več potreben.
Potreba, da kristjani verjamejo boljševikom, je torej zanje bistvene važnosti. Zato je toliko bolj žalostno, da predstavniki in voditelji kristjanov nasedajo boljševiškim nakanam, čeprav bi se morali že vnaprej zavedati, da bodo opeharjeni, kot vedno.
Kako to da, recimo, vabijo Prunka na simpozij o škofu Rožmanu in zgodovinarja Pirjevca na Drago mladih 2000?
Jasno mi je, da zagovorniki mita o NOB ne bodo vzeli v roke Kremžarjeve knjige, če pa že, le zato, da bi iz nje pobrali protikomunistične argumente in jih priličili za svojo uporabo v borbi za oblast in interese. Dej ansko to počenjajo od nekdaj. Ne vem, če obstaja kak argument protikomunistične strani, ki ga komunisti oz. njihovi nasledniki ne bi takoj uporabili za zagovarjanje svojega početja v smislu: katoličani so še hujši.
Kpjige dr. Kremžarja tudi ne bodo brali ljudje, ki sicer verjamejo v možnost poznanja vsaj delne resnice, pa j e nočejo vedeti. Zvedeti resnico o nečem, pomeni vzpostaviti nov odnos do tistega vedenja. Recimo, če zvem o nekom, da mi je ubil moje naj dražje, ne bom mogel imeti do njega več istega odnosa, ko sem ga imel prej, ko nisem vedel. Moral bi se pretvarjati, tega pa ni vsak zmožen. Ljudje v Sloveniji, katerih zaslužek in preživetje so odvisni od nekdanjih boljševikov in njihovih potom-
cev, se branijo zvedeti resnico o njihovih zločinih. To vedenje bi se jim poznalo že na obrazu in bi jih oviralo v medčloveških odnosih. Eni bi se potili, drugi zardevali, tretji umikali pogled, gledali v tla... Nima vsak, kot tu rečemo, 'čara de poker’.
Knjige ne bo bral tisti, ki mu je bilo med vojno ali po njej podarjeno življenje. „Lahko bi me mučili in ubili, kot so desettisoče, mene pa niso”, si misli in bo do konca življenja hvaležen potencialnim krvnikom in to hvaležnost izkazoval na različne načine. Ne bo hotel vedeti o žrtvah krvnikov in o okoliščinah pobojev. Menil bo, daje to pošteno do tistih, ki bi ga lahko ubili, pa ga niso.
Ne bo bral knjige tisti, ki je med vojno sodeloval z boljševiki v veri, da gre za dobrobit naroda. Če ne prej, danes se zaveda, da so ga prevarali in izrabili, pa tega noče priznati niti samemu sebi, kaj šele drugim. Moral bi priznati vsaj del krivde za vse, kar seje med revolucijo in po njej zgodilo, tega pa ni vsak sposoben.
Še vrsta psiholoških razlo-govje, da roj aki v Slovenij i nočejo jemati v roke pisapj iz vrst politične emigracije. Nekaj teh je naštel pisatelj Zorko Simčič v svoj em predavanju na letošnj em 7. taboru Slovenije vsvetu. Eden je ta, da se „množica oklepa zmagovalcev, srečnežev in sovraži obsojene, ali pa vsaj ne želi imeti opravka s premaganimi”. Drugije, „daje v človeški naravi, da sovražimo tiste, katerim smo naredili krivico”-Sapienti sat! Želel sem nakazati ambient in vzdušje, v katerem se bo znašla knjiga dr. Marka Kremžarja. Uradni mediji v Sloveniji jo bodo najbrž zavrnili in omalovaževali, kot so doslej vse podobne.
Ko odpišemo naštete možne bralce, se lahko vprašamo, koliko pa jih potem še ostane? Gotovo ni namen piscev iz zdomstva prepričevati prepričane. Vedno pa bodo obstojali ljuc(je, K iščejo resnico, kajti človeški „dušajepo naravi krščanska in je norčevanje iz resnice pravzaprav pokvarjenost, moralna izprijenost.
Konec prihodnjič
1. julija 2000 sta se poročila v cerkvi Nuestra Senora de Fatima v Isidro Casanova MARIJA ALEKSANDRA GRILJ in ORLANDO DANIEL TABOADA. Čestitamo!

Zlata poroka zakoncev Zupan
nost. Bila je prva v Argentini, ki je na svojem področju upeljala specializaci-
Praznovanje petdeset let zakonske zveze je redek dogodek tudi v teh časih, ko ljudje živimo dalj kot generacije pred nami. Pa vendar sta zakonca Zupan, gospod Herman in gospa Julči, rojena Prebil, sklenila lani obhajati svoj zlati Jubilej prav tiho, v najožjem družinskem krogu. Ker pa sta zlatoporočenca živo Povezana s slovenskim dogajanjem v Argentini, je njun jubilej dogodek, ki zanima tudi širšo skupnost.
Kdo med nami ne pozna Hermana Zupana kot uspešnega industrijalca? Malo pa jih je, ki bi se še spominjali Piegovih podjetniških pričetkov kmalu Potem, ko je leta 1948, kot mlad poleten fant, prispel v Argentino. Ker je bil že °d doma vajen knjigoveške stroke in se •je nato izpopolnil v grafiki še v salezijanskem zavodu v Torinu, mu ni bilo fežko dobiti službe pri takrat znani založbi in tiskarni Peuser. Vendar j e bil mla-bi Herman od prvih dni, ki jih je doživljal v Argentini, odločen, da bo pričel delati »na svoje”.
Skupaj z očetom Hermanom starejšim in z nekaj slovenskimi sodelavci je pričel že leta 1950, v skromni delavnici sredi mesta, izdelovati albume vseh vrst. Ker je najemnina pomenila precejšen strošek, je bil Herman Zupan med prvimi rojaki, ki so si takrat s pomočjo Hipotekarne banke postavili lastno hišo. Ko so se Zupanovi priselili v svoj novi dom v Lomas del Mirador, tam še ni bilo asfalta in tudi hiše so bile še zelo redke. A bili so na svojem in v garaži je stekla grafična delavnica.
Odločilen in morda najvažnejši korak na svoji podjetniški poti je storil podjetni gospod Herman, ko seje odločil za specializacijo. Sprva je podobno, kot ostale grafične delavnice, sprejemal dela vseh vrst. Ko je sredi leta 1953 sporočil sodelavcem in klientom, da bodo od tistega dne dalje sprejemali edino še naročila za kartonsko embalažo, so ti nezaupno majali z glavami. Kmalu pase je izkazalo, daje na ta način nj egova delavnica povečala konkurenč-
jo.
S	svojim širokim razgledom gospod Herman ni nikdar izgubil izpred oči, kaj se dogaja v njegovi stroki drugod po svetu. Pričel j e redno potovati v Evropo in obiskovati strokovne razstave pa tudi sorodnapodjetjapo Nemčiji, Italiji, Švici, kasneje pa tudi drugod po svetu. Tako je njegovo podjetje v Argentini stalno prednjačilo z uvajanjem najmodernejše tehnologije. Doseglo je tako stopnjo inovativnosti, da lahko uspešno tekmuje z najbolj razvitimi podjetji svoje stroke na svetu.
Ko je v teku let postalo Zupanovo podjetje največji porabnik kartuline na argentinskem trgu, je bilo treba misliti, kako zagotoviti reden in cenen dotok tega produkta. Ko seje ponudila priložnost, je gospod Herman kupil staro, majhno papirnico v 600 km oddaljenem Tomquistu. S pomočjo sposobnih sodelavcev jo je polagoma spremenil v uspešno papirniško podjetje, ki izdeluje danes, kot edino svoje vrste v Argentini, nad 40% kartuline, ki se porabi v deželi. Kljub odprtim mejam Zupanova Papele-ra del Sur S.A. uspešno tekmuje s tujimi podjetji, ki se borijo za argentinski trg.
J 7		■M y	
M			T"
	CTjl	V i mm ffMKJ	HV gl	
			

V	teku let je Herman Zupan nekajkrat pristal na sodelovanje z raznimi mednarodnimi podjetji. Od teh povezav je bila gotovo najpomembnejša z znanim švedskim konzorcijem Tetra Pak. Ker j e Zupan pričel prvi v Argentini izdelovati kartonaste škatle za embalažo tekočin s severnoameriško tehnologijo Pure Pak, so mu Švedi na tem področju ponudili zavezništvo. Tako je postal naš rojak v Argentini družabnik največjih medna-rodnihpodjetij za tekočinsko embalažo.
Kot vsako podjetje, je tudi Zupanovo doživljalo in preživljalo težke krize, ki so bile posledice nihapj v argentinski gospodarski politiki. Z iznajdljivostjo in trdim delom se mu je posrečilo, da je prebrodil občasne težave. Ne smemo se čuditi, da gaje leta 1990 ameriška grafična Zveza s sedežem v USA proglasila za grafičnega podjetnika leta in mu podelila za to častno priznanje.
V	družini gospoda Hermana in gospe Julči so se rodili trije otroci. Prvorojenki Magdi je sledil sin Herman, kije kmalu dobil še sestrico Sašo. Vsi trije so doraščali v slovenski skupnosti, študirali in diplomirali na tukajšnjih univerzah ter si ustvarili lastne družine. Zlato-poročenca že nekaj let razveseljuje tudi devet vnukov in vnukinj. Na Zupanovi družinski kinti so se pričeli shajati trije rodovi, ki skupaj delajo in skupno načr-t ujej o svojo prihodnost. S tem gospod Herman seveda ni prenehal s podjetniškim delom, lahko pa z zadovoljstvom ugotavlja, da naslednja generacija njegove družine polagoma sprejema v roke vajeti, ki jih je skozi več kot pol stoletja z uspehom držal sam.
Ves čas, ko seje uspešno boril za rast svojega podjetja, pa Herman Zupan ni pozabil na slovensko skupnost. Medtem ko je gospa Julči skrbela za tiho in nikdar imenovano dobrodelnost med rojaki, je on posvečal velik del svojih sil slovenski skupnosti v Ramos Mejiji. Dokler so v prvih letih po prihodu v Argenino še gradili Slomškov dom, je bil uspešen gradbeni referent, ki je vsak dan obiskal stavbišče, prednoje pričel z delom v tovarni. Kasneje je bil dve leti predsednik Doma, vse do danes pa pje-gov podpornik, stalni obiskovalec temkajšpjega šahovskega omizja, slovenske nedeljske svete maše pa tudi pogovorov ob kavi, ki so v naših Domovih obvezno nadaljevanje verskega opravila.
Zaradi ugleda, ki ga uživa v skupnosti, so leta 1989 slovenski podjetniki in
profesionalci v Argent ini izvolili Hermana Zupana zapredsednika trgovske zbornice, ki so jo takrat osnovali v Buenos Airesu. Kot uspešen poslovnež si je nabral gospod Herman tudi vrsto dobrih zvez v argentinskem pocljetniškem in političnem svetu. Te so postale neprecenljive včasu, ko seje mlada slovenska država trudila, da bi dosegla mednarodno priznanje. V veliki meri j e tudi njegova zasluga, da je bila Argentina prva ameriška država, kije priznala slovensko državno suverenost. V zahvalo gaje prva slovenska vlada imenovala za častnega konzula republike Slovenije v Argentini. To častno pa tudi odgovorno dolžnost vestno opravlja do današnjih dni.
Ob zlatem jubileju gospoda Hermana in gospe Julči, ki sta že pol stoletja naročnika naše revije, se pridružuje voščilom in čestitkam njunih domačih tudi uredniški odbor Duhovnega življenja. Na mnoga leta!
SV. TOMAŽ MORE, ZAVETNIK POLITIKOV
Sveti oče Janez Pavel II. je 31. oktobra lanskega jubilejnega Svetega leta uradno razglasil sv. Tomaža Mora za zavetnika vladarjev in politikov: ..Zavetnik velikega formata, nad vse primeren zgled za vse, ki morajo upravljati javne zadeve’.” S tem je papež hotel spomniti vse, ki na en ali drug način sodelujejo pri oblikovanju javnega življenja, posebej v politiki, da mora biti Bog vedno na prvem mestu tudi v politiki in pri upravljanju javnih zadev. Ko je nekaj dni
pred papeževo razglasitvijo kard. Roger Etchegaray, predsednik glavnega odbora za praznovanje Svetega leta, predstavil lik sv. Tomaža Mora, je med drugim dejal: ,,V času, ko smo ubili vest, nam papež vsem daje za zgled moža, ki si je izbral smrt namesto življenja iz zvestobe svoji vesti, ki jo je stalno razsvetljeval in oblikoval s pomočjo božje luči in z nasveti modrih vzgojiteljev in prijateljev. Bilje daleč od vsakršne ozke prenapetosti ali zgolj osebnega ocenjevanja dogodkov. Celo svoje življenje, ugled in ,,kariero” je presojal v luči božje volje in ne kakor je pričakoval in zahteval od njega njegov predstojnik - kralj.”
Sv. Tomaž More je bil, po zgodovinskih poročilih, briljanten odvetnik v Londonu, pri 27 letih je bil že član parlamenta. Njegovi kolegi-sodobniki iz vse Evrope so ga občudovali. Gojil je umetnost pa istočasno nosil spokorni pas (cilicij). Mož, potopljen v reševanje javnih in državnih problemov, pa obenem skrben in nadvse ljubeč oče štirih o-rok. Kot vernik se je dnevno udeleževal svete maše. Živel je v vsej polnosti po evangeljskem programu: biti na svetu, a ne od sveta. Združeval je obe vlogi Marte in Marije: akcijo in kontemplacijo, moli in delaj.
Pri 55 letih, ko je bil na višku slave in moči, seje odpovedal vsemu zaradi zvestobe svoji vesti, ker ni hotel zapirati oči pred očividnimi krivicami. Tri leta nato je bil 15 mesecev zaprt, v tem času je napisal svojo zadnjo knjigo o Jezusovem trpljenju in smrti. Umrl je mučeniške smrti, obglavljen, ker se je dostojno, a z vso odločnostjo uprl zahtevam kralja, ki je hotel podrediti katoliško Cerkev angleški državi. Umrl je 6. julija 1535.
Prelat Jože Škerbec je 27. junija 1998 prejel priznanje Zedinjene Slovenije za delo, ki gaje opravljal kot dušni pastir, katehet in profesor verouka, urednik DŽ in kot delegat slovenskih dušnih pastirjev.
Naši jubilanti________________________________________________________
91 let
Matilde Furlan, roj. Božič
12. marca letos bo poteklo leto dni °d lepega, ne pogostega praznika - 90-letnice gospe Matilde Furlan. Kdo ne Pozna živahne gospe, zveste vernice in članice slovenskega sanjuškega občestva? Zato so njene hčerke želele, daje ta visoki jubilej obhajala z zahvalno mašo v sanjuški stolnici, med svojimi rojaki Pri ..slovenski” nedeljski sveti maši.
Že po maši so se ped cerkvijo pričele čestitke, praznovanje pa seje nadaljevalo v Našem domu, kjer so se Sanjuščani sPomnili tudi okrogle, a ne tako visoke °bletnice rojstva svoje predsednice Mici Malavašič Casullo. Vse je bilo presenečenje za skromno gospo Matildo, ki Pa je te iskrene pozornosti veselo in hvaležno sprejemala.
En dan prej so gospe Matildi pripravili slovesnost že argentinski farani in okoliški sosedje cerkve sv. Terezije Deteta Jezusa v Gonzalez Catanu. Z možem sta bila namreč ne samo med prvimi naseljenci kraja, ampak tudi pionirja pri Stadnji cerkve in farnega občestva, gos-Pa Matilda pa še zavzeta katehistinja.
Rodila seje 12. marca 1910 vŠturjah, občina Ajdovščina na Goriškem. Njeni starši so imeli mlin, zato pri njih tudi rned prvo svetovno vojno niso bili lačni.
ač pa j e bil mlin usoden za njeno mlado niamo, kije s prvim otrokom pod srcem nb spodrsljaju nesrečno padla, si zlomi-a hrbtenico in ostala hroma. Kljub temu j® rodila tri zdrave otroke. Matilda je Ha naj mlajša in je imela štiri leta, ko je ntarna umrla. Takrat je nad dom in otroke Prišla še druga preizkušpja: med prvo svetovno vojno je oče moral k vojakom, 'tanje je morala skrbeti teta Julka, ki se Pozneje tudi poročila z očetom. Že °troci so morali delati in tako j e Matilda Pasla krave. Naredila j e šest let ljudske s°le, stara 12 let pa seje šla učit šivanja, ozrteje je obiskovala tudi večerno obr-kj3 s°l°i kije bila prvo leto še v slovens-m jeziku, potem pa ne več. Po razpa-j s^are Avstrije so te lepe kraje zasedli a liani, ki so jih hoteli čimprej poitali-anciti. Štirinajstletna je vstopila v Mari-j o družbo, kije nudila Slovencem po-8 verske formacpe tudi zatočišče za Povedano slovensko prosveto in vse, rJe dvigalo narodno zavest. Kot mla-
do dekle je igrala mandolino, vodila farni vrtec in imela ob tem mnogo različnih doživetij z otroki pa tudi z italijanskimi karabinerji, ki so zasledovali in kontrolirali vsako dejavnost Slovencev. Matilda je bila v letih pod fašizmom izredno pogumna, veliko žrtvovala in tvegala svojo svobodo za slovenske narodne ideale, kakor se je učila pri duhovnikih kot je bil Filip Trčey. Pri 24 letih se je začela baviti z mislijo na samostan. Po enoletnem gospodinjskem tečaju pri nunah je preživela pri njih še dva meseca. Po nasvetu predstojnice je to misel dokončno opustila, kmalu potem najela sobo za delavnico v Šturjah in začela na svoje s šivalnico. Imela je sedem deklet, ki so se učile pri njej šivanja.
Ko so med drugo svetovno vojno dekleta iz Marijine družbe zvedela, da so v Gonarsu internirani slovenski fantje in tudi ženske, so po hišah nabirale zanje kruh, ga sušile, sprejemale konzerve, obleko in drugo ter dobile tudi imena nekaterih interniranih oseb. Nato sta prednica Marijine družbe Marica Brece-y in Matilda spravili nabrano v velike vreče in z vlakom prepeljali do Palmanove. V nekem hotelu sta najeli sobo, v njej napravili pakete in jih s pomočjo izvoščka s kopjem pebali do taborišča Gonars, kjer sta vse izročili stražniku. Interniranci so se jimapozneje zahvaye-vali ter sporočali še druga imena. To pjuno delo je bilo nevarno, a sta ga
korajžno vršili, čeprav od interniranih nista poznali nikogar.
Gospa Matilda je povedala, da so se najboy bali italijanskih privržencev slovenskega rodu, ker so poznali njihovo delovanje, a da je bilo teh malo. Ena takšnih je bila frizerka, gospa E., ki je nekaj dni pred fašističnim praznikom (28. oktobrom) leta 1942 prišla k Matildi v delavnico z zahtevo, da pusti vse drugo in njej naredi fašistično uniformo, češ dajo nujno potrebuje za parado po trgu v Ajdovščini. Kdo bi si mogel misliti, da bo ista gospa 1. maja 1945 korakala s slovensko zastavo in rdečo zvezdo po istem trgu in nastopila na istem odru, kot tri leta prej kot fašistka!
Gospa Matilda se dobro spomni vsega, kar je zadelo zadnja leta pred koncem vojne tiste kraje. Od požiga slovenske vasi Ustje 8. avgusta 1942, ki so ga izzvali italijanski vojaki z umorom lastnega oficirja in ga podtaknili Slovencem, do požiga vasi Žapuže, s katerim j e nemška vojaška komanda maščevala partizansko izzivanje, pa čeprav partizani niso ubili nobenega nemškega vojaka. Na poseben način pa je doživyala partizansko „osvobajanje” slovenskega naroda, saj so jo partizani nekega dne mesecanovembra 1944 odvedli od doma. Spoznalaje njihove zapore ter stradanje v njih. Rešila se je z begom in se po mnogih nevarnostih vrnila domov šele na cvetni petek leta 1945. Tudi njen bodoči mož Tone je bil zaprt in obsojen na smrt in se je rešil z begom, kot ona.
Ob koncu vojne, predno so kraje zasedli partizani, je šla Matilda Božič s kolesom od doma in se pridružila veliki koloni civilistov in domobrancev, ki je šla proti Gorici v neznano. Nekaj dni se j e zadrževala vtem mestu in kmalu videla, da tam ni vama, zato seje s kolesom odpeyala naprej proti Palmanovi. Prišla je do itahjanske kasarne, v kateri je videla razorožene domobrance, četnike, civiliste in tudi duhovnike. Ustavila se je, se naslonila na kolo in z glavo med dlanmi premišyalain zaslutila negotovo prihodnost: večni brezdomci, večni brezdomci! Trdi, daje bil tisti trenutek zapjo najhpjši v živy enju in dajo še sedaj zaboli, kadar se spomni napj. Nekaj dni je preživela v kasarni, dokler se zapje ni zavzel Rdeči križ. Potem so jih začeli s kamioni odvažati v Italpo. Ona je iz previdnosti in iz nezaupapja do Angležev šla s zadnjim kamionom. Postaje na tej begunski poti so bile kraji: Cesena, Ric-

done, Bagnoli, iz Bagnoli v Nemčijo, od tam pa v Argentino. V Ricdone se je srečala s Tonetom Furlanom, kjer ji je povedal, kako je ušel partizanom. Iz Ricdone je šel delat v Gorico, a ne za dolgo, ker se ni čutil varnega, in zato odšel v taborišče Vicenzo. Od tedaj sta se redno dopisovala in se tudi odločila za skupno pot v zakonu. Poročila sta se 9. avgusta 1947 na Kostanjevici nad Gorico. Nekaj časa sta živela v taborišču Marina di Carrara in med tem uredila v Rimu vse potrebno za izselitev v Argentino, kamor sta prišla 11. junija 1948.
Prvi mesec sta živela in delala na neki kmetiji v Gonzalez Catanu, od tam se pa začasno preselila v staro hišo v ulici Ramon Falcon v Buenos Airesu, kjer je zdaj Slovenska hiša. Avgusta se jima je rodila prva hčerka. Nato sta dobila stanovanje v Liniersu, kjersejimaje rodila druga hčerka. Tu so bili do leta 1952, ko so se preselili v svojo hišo v Gonzalez Catanu, kjer živijo še danes. Tu se jimaje rodila tretja hčerka. Možje vsa leta delal lesene opaže za ulivanje železobetona v stavbarstvu. Gospa Matilda pa je vse od prihoda v deželo pa do visokih let krojila in šivala ženskam obleke. Kmalu jev tem kraju organizirala in vodila krojni tečaj. Ko je bilo konec tečaja, je zbirala iste udeleženke k verouku in jih učila verskih resnic. V času velikega misijona leta 1960 so začeli v tem kraju postavljati temelje za redno dušnopastirsko oskrbo vernikov. Odlo-
čili so se, da bodo zgradili cerkev, saj so imeli doslej mašo kar v prostorih najbližje šole. Furlanova sta zavzeto sodelovala pri uresničenju te zamisli in pomagala pri organiziranju rif in srečelovov, s katerimi so počasi zbirali potrebni denar. Prva zidarja kapele sta bila prav dva Slovenca od tam: gospod Stru-pek in Furlan, njen mož. Gospa Matilda, kot rečeno, pa seje posvečala tudi apostolatu in katehezi. Kot članica Marijine družbe „La Mision de Maria” je poleg drugega več kot deset let obiskovala domove faranov, jim nosila Marjjin kip, če so ga hoteli sprejeti v svojo družino za dan ali dva, molila z njimi rožni venec, potem pa nesla kip naprej v drugo hišo.
Vsa njena zavzetost za grajenje farnega občestva v kraju, kjer živijo, pa gospe Matilde ni ovirala, da se ne bi njena družina udeleževala verskega in narodnega življ enj a naše skupnosti. Bila je ves čas vestna in zavzeta članica Katoliške akcije ter navdušena molivka in sodelavka pri širjenju Živega rožnega venca. Udeleževala se je duhovnih vaj, romanj, vseh mogočih sestankov, misijonskih tombol, vseh večjih verskih in prosvetnih prireditev, kot to delajo najbolj zavedni rojaki med nami.
Po samoosvojitvi Slovenije sta z možem trikrat obiskala Slovenijo. Leta 1997 sta v moževem domačem kraju, v Slapu pri Vipavi v družbi številnih sorodnikov in znancev celo obhajala zlato poroko. Seveda sta slovesnost ponovila
potem tudi v Argentini. Leta 1999 ji je mož, ki je imel namen, da še enkrat obišče domače kraje, po kratki bolezni umrl. Njegovo truplo so upepelili in hčerka, ki n^j bi ga spremljala v Slovenijo, je nesla tja pjegov pepel. To je bil verjetno tudi razlog, da je bila gospa Matilda potem še dvakrat s hčerko na Vipavskem. Leta 1999 - devetinosemdesetletna - in leta 2000 - devetdesetletna!
Gospa Matilda še zdaj kaj zašije, lažje kot bere. Pri branju si mora pomagati s povečevalno lečo. Vsako nedeljo jo hčerka pelje v San Justo v stolnico k slovenski maši ob osmih zjutraj. Živi s hčerkami, katerim sta z možem omogočila poleg trdne verske in človeške formacije tudi študij, da so mogle priti do samostojnih poklicev: Marjanka je socialna delavka, zaposlena v šolah, Nežka je agronomski inženir, poučuje po srednjih šolah in je zaposlena na Agronomski fakulteti, Julka je pa profesorica ekonomskih ved, zaposlena v podjetju, ki ustvarja kompjuterske programe.
Gospe Matildi iskrene čestitke za r\jeno zvestobo verskim in narodnim vrednotam. Veliko je pretrpela pod fašizmom, še višji pa j e bil davek, ki gaje terjal komunizem, saj je zaradi njega morala celo zapustiti i\jej tako drago Primorsko! Takšni idealisti so nekoč doma ustvarjali ,,katoliško” Slovenijo, zdaj pod južnim križem pa „argentinski čudež”!.
Gospa Matilda v krojaški delavnici s svojimi učenkami v letih pred drugo svetovno vojno

Slovenske sobotne šole v Argentini v letu 2000
France VITRIH
Šola Jakoba Aljaža v Barilochah
23 učencev; voditeljica: Lija Kambič; verouk: Matjaž Kambič; učiteljice: Andrejka Krajnik Figueroa, Alenka Arnšek, Anica Magister, Danica Mavrič, Marta Jerman, Veronika Grohar; petje: Anica Magister in Marija Arnšek; predsednica odbora staršev: Veronika Grohar.
ABC po slovensko, Bariloche 23 učencev; voditeljica: Marija Eiletz; učiteljice: Milena Arko, Terezka Žužek, Astrid Kazelj, Marija Osojnik Lopez, Mihaela Jerman, Lojzka Črnak; nadomestna učitelji-Ca: Eva Smersu Hernandez.
Šola Franceta Balantiča v San Justu
125 učencev: voditeljica: Angelca Klanšek; katehet: Toni Bidovec; učiteljice: Ivana akavec, Danica Malovrh, Nevenka Zu-Panc, Irena Poglajen, Bernarda Krajnik, Lučka Oblak, Marija Urbančič, Marta Pe-tel'n, Saši Urbančič, Veronika Malovrh; Petja: Anica Mehle, Marija Štrubelj, Marta elan; nadomestni učitelj-ice: Ema Marušič, Gregor Modic, Monika Klarreich; katehistinji: Lučka Uštar, Brigita Jereb; elovadba: Ema Marušič, Stanko Šenk, vko Uštar, Veronika Javoršek; knjižničar-a- Ivanka Puhek; predsednik odbora
staršev: Andrej Mehle.
Sola škofa Friderika Barage v Slovenski vasi
učencev: voditeljica: Olga Fink; katera: Janez Petek CM, Jaka Barle CM; učiteljice: Marija Mehle, Geraldine Rome, » arta Grbec, Ivanka Zabukovec, Luciana eč, Rotija Grbec, Marta Čampa; petje: na Marija Sušnik, Anči Rozina; telesna 29oja: Veronika Berčič; nadomestna uči-®Jica: Kati Radoš; predsednica odbora aršev; Marija Boštjančič.
17	ABC po slovensko
t^au^ncev: učiteljice: Mimi Bokalič, Cve-
^0|a škofa Jegliča v Slovenski hiši 3	ABC po slovensko
učiMenCev: v°diteljica: Marjana Batagelj; via o^'Ce: 'n9r'd Ahlin, Cecilija Grbec, Pa-le rl3®°. Nevenka Jelenc, Cecilija Je-C’ Lučka Mehle, Monika Štefe, Marjeta
Stariha; predsednica odbora staršev: Metka Trpin Zafra.
ABC za odrasle
15 učencev: učiteljica: Marjetka Hostnik.
Šola Josipa Jurčiča v Carapachayu
20 učencev: voditeljica: Metka Slabe; katehet: Franci Cukjati; učiteljice: Sonja Kolenc, Ani Resnik, Marija Slabe, Helena Žnidar, Helena Skarlovnik, Ani Klemen; nadomestna učiteljica: Barbara Garcia; petje: Ani Klemen; predsednik odbora staršev: Miha Potočnik.
Šola Franceta Prešerna v Castelarju
91 učencev: voditeljica: Marjana Vivod; podvoditeljica: Mojca Jelenc; tajnica: Magda Češarek; katehet: p. dr. Alojzij Kukoviča; učitelj-ice: Nadica Grohar, Anka Ga-ser, Monika Kenda, Lili Kopač, Irenka Zarnik, Helena Zarnik, Magda Češarek, Sonja Zarnik, Nevenka Pavlovčič, Matjaž Čeč; petje: Mojca Jelenc; verouk 3. in 4. razreda: Marjana Magister; predsednica odbora staršev: Marija Zarnik.
Šola škofa dr. Gregorija Rožmana v San Martinu
58 učencev: voditeljica: Saša Golob; katehet: Franci Šenk; učiteljice in učitelja: Monika Filipič, Marta Jerman, Regina Leber, Irena Peršuh, Marta Škulj, Vera Podržaj, Viktor Leber, Tone Podržaj; verouk: Olga Kociman; petje: Lučka Kastelic; pomoč v vrtcu: Zofija Kastelic; predsednica odbora staršev: Magdalena Belec.
ABC po slovensko
3 učenci; učiteljica: Nina Pristovnik Diaz.
Šola Antona Martina Slomška v Ramos Mejiji
106 učencev; voditeljica: Saša Omahna; katehet: Jože Škerbec; učitelj-ice: Olgi Bohinc, Patricija Mugerli, Lučka Vomber-gar, Marjana Grabnar, Helena Rode, Nani Rezelj, Mateja Šmalc, Mojca Vombergar, Meta Vombergar, Marjan Jože Loboda; petje: Pavel Erjavec, Sonja Snoj; nadomestna učiteljica: Olgi Urbančič; predsednica odbora staršev: Karla Jakoš.
Šola sv. Cirila in Metoda
v Mendozi
Učencev: 17; voditeljica: Lenčka Božnar; verouk: Tončka Šmon, Urška Šmon; učiteljici: Erika Bajda, Rezka Nemanič; vrtec: Staži Anton, Milena Šmon; petje: David Bajda; predsednica odbora staršev: Ani Štirn Arrigoni.
ABC po slovensko
Učencev: 5; učiteljica: Nežka Bajda Be-landi.
Šola Janeza E. Kreka v Tucumanu
2 učenki; voditeljica: Jožejka Žakelj; učiteljica; Evica Draksler.
Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka v Slovenski hiši
Neda VESEL DOLENC
Dijakov: 127 in 2 dopisna; 1. letnik ,,A”: 20; 1. letnik „B”: 19; 2. letnik: 27; 3. letnik: 20 in 1 dopisni; 4. letnik: 23; 5. letnik: 18 in 1 dopisni. Ravnateljica: prof. Neda Vesel Dolenc; tajnica: Alenka Jenko Godec; profesorski zbor: Milena Ahčin (slovnica), Sonja Avguštin (slovnica), Janez Cerar CM (verouk), Franci Cukjati (verouk), dr. Andrej Fink (družbena vzgoja), lic. Rok Fink (petje), dr. Štefan Godec (slovstvo, slovnica), dr. Marko Kremžar (svetovni nazori), Marjan Loboda (zgodovina), prof. Alenka Magister (slovnica), prof. Metka Mizerit (slovstvo, almanah), Tone Mizerit (svetovni nazori, slovstvo), prof. Mirjam Oblak (zemljepis, etnografija), Lojze Rezelj (živa beseda), prelat Jože Škerbec (verouk), arh. Jure Vombergar (zgodovina), lic. Te-rezka Prijatelj Žnidar (slovnica); ob odsotnosti rednih profesorjev sta pomagala: Anica Mehle in lic. Albin Magister; predsednica odbora staršev: Marija Mele Kocmur.
Srednješolski tečaj v Barilochah
V višji skupini: 3 dijaki, v nižji pa 2. Vodi prof. Te rezka Žužek; profesorski zbor: dr. Stane Žužek (verouk), Zdenka Jan (slovnica in slovstvo), Janez Mežnar (zgodovina).
Srednješolski tečaj v Mendozi
Dijakov: 13 in 1 dopisna dijakinja; ravnatelj: Miha Bajda (slovenščina), profesorski zbor: Tončka Šmon (verouk), Inž. Marko Bajuk (zgodovina), prof. Majda Nemanič (slovstvo), prof. Marija Fink Grintal (oblikovanje osebnosti), Angelca Šmon Bajda (narodoslovje).
GOSPOD, DAJ JIM VEČNI MIR IN POKOJ!_______________________________
o ®£S
Milan Križ
iL
Rodil se je v Beogradu 14. aprila 1927 očetu Ladislavu Križu in materi Cirili, roj. Rebek. Oče je bil kot major jugoslovanske vojske vsake tri leta prestavljen, z njim se je selila pa tudi družina: iz Beograda v Debar (Macedonija), nato v Banja Luko (Bosna), v Karlovac (Hrvaška), začetek vojne pa doživeli v Otočcu (Lika). Takoj po kapitulaciji Jugoslavije se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je oče do marca 1942 skrival pred Italijani. Milan je v Ljubljani končal gimnazijo, decembra 1943 pa je vstopil k domobrancem, kjer so ga poslali na podoficirski tečaj, potem pa je bil poslan v prvi bataljon v Stični. Maja 1945 se je z drugimi domobranci umaknil čez Ljubelj na vetrinjsko polje. Iz Vetrinja bi moral odpotovati z zadnjimi transporti, ko seje že vedelo, da domobrancev ne vozijo v Italijo, zato je po nasvetu svojega komandanta ostal v Vetrinju in se skrival pred Angleži. Skupaj z bratom Bojanom sta vandrala nekaj mesecev po Avstriji, končno pa prišla v Italijo in se oktobra srečala z mamo v Monigu. Kot drugi begunci v Italiji, se je tudi Milan selil iz Moniga v Ser-vigliano, v Senigallio in v Bag-noli, od koder je odpotoval z ladjo Santa Cruz, ki je Križeve tri z drugimi begunci izkrcala marca 1948 v buenosaireškem pristanišču. Več kot deset let je živel v buenosaireški četrti Bel-grano. Leta 1958 seje poročil in
imel z ženo dve hčerki. V začetku je delal kot tapetni k, večji del življenja je bil pa prodajalec. Približno pred 22 leti se je preselil v Castelar in se zaposlil na Pristavi, bil njen oskrbnik in prevzel odgovornost v kuhinji in baru. Tu se je počutil najbolj srečnega. Kdo ni poznal ,,strica”, kot so ga zlasti mlajši Pristavčani radi imenovali. Bil je res dobra duša. Kolikokrat jedrugim plačeval in vabil:,,Fantje, skuhal sem krasen golaž. Danes ga jaz plačam.” Milan je vse življenje veliko kadil in to gaje pokopalo v prerani grob. Avgusta lanskega leta se je zavedel svoje bolezni in se začel zdraviti. Po dveh mesecih je moral biti operiran, ase mu zdravje kljub temu ni zboljšalo. 1. decembra 2000 je prišla njegova ura, ko je prestopil prag večnosti. Pristavčani, folklorna skupina in drugi prijatelji so mu z lepimi venci in molitvijo naredili ganljivo slovo. Počivaj v miru!
Stanislav Fink
Rodil se je v Ljubljani 24. maja 1930 kot zadnji šestih otrok staršema Ignaciju in Mežiki Fink. Nepozabna mu je ostala,, Rdeča hiša” poleg Ljubljanice, v bližini cerkve svetega Jožefa. Po ljudski šoli mu je srečna mladostna leta prekinila komunistična revolucija. Še ne petnajstleten je zapustil domovino in se z vso družino odpravil na pot zdomstva - v svobodo.
V Italiji je v begunskih gimnazijah nekaj časa nadaljeval v Ljubljani začete študije. Bolj pa ga je zanimala tehnična dejavnost. Tu je pokazal lep talent. Ko je leta 1948 emigriral v Argentino, j e prva leta živel s starši, pozneje pa si je ustanovil svojo družino, kjer sta se mu rodila dva sinova. Do upokojitve je bil zaposlen v raznih podjetjih kot usposobljen elektrikar.
Zadnja leta je preživel v slovenskem zavetišču,, Rožmanov dom”, kjer ga je Vsemogočni poklical v jutru 2. decembra 2000. Ob zadnjem slovesu in
maši zadušnici, ki jo je daroval krajevni dušni pastir Anton Bidovec, so se ga spomnili številni znanci in prijatelji in ga spremili na pokopališče v Hurling-ham.
Pokojnik zapušča ženo in dva sinova. Zanj se priporočajo Božjemu usmiljenju tudi brat in tri sestre.
Spominjamo se ga kot človeka dobrega srca, kot zavednega Slovenca in odločnega protikomunista.
Naj počiva v miru v argentinski zemlji!
IZ NAŠE KRONIKE
Šola Franceta Balantiča je
imela dve prireditvi za zaključek leta. V soboto, 2. decembra, so jo začeli s sveto mašo, ki jo je daroval katehet Tone Bidovec, da so se zahvalili Bogu za preteklo šolsko leto. Za lepo oblikovano mašo je poskrbel šolski otroški zbor pod vodstvom Marije Krajnik Štrubelj in Anice Mehle. Po končani maši so otroci in njihovi starši dobili napotke za počitnice in bili seznanjeni s počitniško nalogo. Tudi voditeljica šole Angelca Klanšek jim je spregovorilao potrebi, da govorimo slovensko tudi v času, ko ni šole. Sledilo je slovo učencev 8. razreda z nastopom, ki ga je pripravila Pavlinka Zupanc. Po tem zanimivem prizoru, kjer so opisali vsako učiteljico z vsemi značilnostmi, a tudi našteli, kaj jih je vsaka od njih naučila, so razdelili nagrade tistim, ki v šoli in pri pevskih nastopih niso imeli nobenega izostanka. Nato še razdelitev spričeval in skupna pogostitev, ki jo je pripravil odbor staršev Balantičeve šole. -
Drugi del zaključne prireditve so izvedli v soboto, 9. decem-I bra, z uprizoritvijo Bevkove igre ,,Bedak Pavlek” v režiji Nevenke | Godec Zupanc, ki jo je bila Balantičeva šola pripravila za Slomškovo proslavo v Slovenski hiši. Za krasno sceno je, kot vedno, poskrbel Tone Oblak s pomočjo staršev otrok Balantičeve šole; plesi vil in dvorjanov so bili v režiji Irene Oblak in Lučke Oblak; prizor glumačev je pripravila Mirjam Mehle Javoršek, petje je bilo pod vodstvom Marte Selan in za obleke | sta poskrbeli Danica Malovrh in Ivana Tekavec s pomočjo mamic nastopajočih otrok. Igra je doživela v vseh ozirih lep us-i peh.
Pevska revija v Mendozi.
V soboto, 16. decembra, je obiskal Mendoščane kvartet Lipa iz Bariloch. Izvajal je program slovenskih narodnih pesmi. Pridružila sta se mu tudi krajevni mešani zbor in fantovski oktet. Domači zbor je nastopil s tremi pesmimi, tokrat pod novo taktirko, oktet pa je zapel nekaj znanih pesmi. Kvartet Lipa (Martin Bajda, Janez Rode, Andrej Duh in Janez Mežnar) se je predstavil s petimi pesmimi v prvem delu in prav tako s petimi v drugem delu. To pevsko srečanje je v zadovoljstvo vseh doživelo lep uspeh. Po koncertu je bil asado in - topla poletna noč. Zato so se oglasili še fantje na vasi, fantje vseh starosti - in nepretrgoma peli skoro do zore. Vmes so zaigrali tudi ,,Los Chahares” na harmonike.
Taborjenje otrok v Slomškovem domu. Soboto, 16-decembra, so otroci iz Slomškove šole preživeli v Domu. Zabavali so se z igrami, imeli pa so tudi duhovno pripravo na božič. Najmlajši so se zvečer vrnili domov, večji pa so noč prespali v šotorih in zaključili to srečanje z nedeljsko mašo. Taborjenje so pripravile Alenka Čop Malovrh, Helena Rode, Olgi Bohinc in Patricija Mugerli. Istočasno so osmošolci odšli s svojim razrednikom Marjanom Jožetom Lobodo in pomočniki Matjažem Omahno, Rudijem Potočnikom in Pavlinko Vombergar na tridnevno potovanje v Pinamar, da si v prijetnem vzdušju utrdijo svoje prijateljstvo.
KRSTI, POROKE IN SMRTI
v Argentini v letu 2000
Krsti: Candela Groznik, Jeremija Samuel Žitnik, Katarina Bobrik, Nikolaj Oblak, Andrej Kokalj, Marija Valentina Gomez Ovčjak, Cintija Andreja Oblak, Viktorija Jerovšek, Cynthia Marija Pregelj, Alenka Capuder (v Sloveniji), Joaguin Con-de Dolinšek, Jose Tomas Augusto Teka-vec, Manuel Ignacio Roman Tekavec, Marko Avguštin Praprotnik, Nikolaj Jakob Marolt, Alenka Štrfiček, Tomaž Danijel Papež, Gabrijel Tomaž Ravnik, Alenka Zofija Dominguez Žakelj, Janez Delon Barle, Pavel Martin Seljak, Tomaž Stanislav Jarc, Julian in Lucija Grossi Gričar, Janez Ks-aver Sire (v Sloveniji), Maja Irenka Moko-rel, Tomaž Andrej Vidmar, Bernard Moč-n'k, Marija Celeste Moya Mežnar, Candela lvana Kokalj, Luka Sebastijan Trpin, Fride-r'K David Vodnik, Igor Magister, Nevenka Gukjati, Marjan Kopač, Martin Rode, Irina Kocmur, Nataša in Martin Grbec, Sara Santolaria.
Smrti: Ciril Langus, Marta Marija Ka-an> roj. Humar, Guillermo Leban, Franc Mravlje, Franc Bagorož, dr. Vojko Arko, 2uPnik Janez Langus, Ivanka Keš, roj. No-Roman Pavlin, Milan Troha, Angela Pokman, roj. Morovec, Ivana Jagodic, Marjanca Kralj, roj. Škulj, Franci Fačun, Andrej Jesenovec, Stane Župančič, Nor-!?a Čuk, Janko Lesar, Emilia Kosančič Avašnik, Ciril Obriskal, Milka Rogina, roj. gnezda, Ivan Fajfar, Marija Mežnar, roj. ^°de, Mara Spacal, Ferdo Martinčič v Kanadi, Stanko Makuc, Janez Amon, Šte-ka Krištof Petrič v Clevelandu, Lojze Levs-P k, Ivanka Bučar v Sloveniji, Viktor Mlakar, ^genija Humar, roj. Madon, Janez Triler, ra9° Škulj, inž. Anton Matičič, Friderik merzu, Fani Vintar, Lidia Marija Buda, °jzka Zavrtanik, roj. Humar, Alojzij Erbež-i > Ivan Vidmar, Dušan Šuštaršič, Carme-a Comauli,
Lukai
Gabrijel Vrečar, Bernarda T L roj. Skvarča, v Sloveniji, prof. Zlatko °rnšič, Matevž Ogrin, Mara Dolenc, roj. pjPerl, Adolf Godnjavec, Milan Križ, Stane lnk, Ana Benza Žagar, Marija Jerman, eda Bergant Draksler, Ines Klara Rabi-°V'č, Mirko Pelhan, Viktor Grčar, Ivo Ada-IC’ Mirko Goljevšček.
Poroke: Dani Grbec in Lučka Zupančič, roapdio Nabergoj Šturm in Marcela Luce-’ eter Oblak in Claudia Rodriguez, San-
Duh0
IVA POKOJ MISLIMO, ko smo stari 40 let
Pred časom sem poslušal radijsko oddajo, v kateri je prof. Bojan Acceto, naš prvi zdravnik, ki se je ukvarjal z gerontologijo, povedal hudo resno zadevo, da moramo misliti na pokoj že pri štiridesetih letih. Zakaj?
Ljudje smo si različni. Iste stvari, dogodke, dojemamo zelo različno. Tako je tudi z odhodom v pokoj. Omejili se bomo na tiste srečneže, ki so dokaj zdravi dopolnili celotno delovno dobo. Naenkrat ni več strogih urnikov, odhodov, vrveža, morda težaškega dela. Kaj sedaj?
Ljudje na deželi ta prehod veliko lažje prestanejo. Morda imajo majhno kmetijo ali vsaj vrt. Delo je tu in hkrati gibanje na svežem zraku.
V mestih je drugače. Majhno stanovanje, najverjetneje dvigalo, prometna ulica. No, za veliko žensk je tudi to „pos-krbljeno”, saj mlade družine komaj čakajo, da se babice upokojijo in nastopijo ,,dežurstvo” pri varovanju vnukov. Nekateri otroci gredo še dalje in od njih pričakujejo še točno ob uri kuhano kosilo in to dobro, tisto, kar imajo radi. Toni prav. Tudi mame se z leti utrudijo in obrabijo. Ko jim je do tega in ko to zmorejo, se same ponudijo za občasno pomoč.
Kritična skupina so moški, ki niso nikoli utegnili ali jim ni bilo do tega, da bi se ukvarjali s športom. Ti niso gojili skritih želja in načrtov za prosti čas, ki p riba-
ti ra Veronika Hočevar in Julio Cesar Llalli-re Luyo, Stanko Vlaho in Fernanda Valentini, Peter Čarman in Jacinta Eleuteria Olivera, Monika Dobovšek in Oliver Marx, Anica Gornik in Juan Pablo Errobidart, Cilka V. Bregar in Ricardo J. Bruno, Bogdan Bedoncelj in Veronika Vivod, Ruben Santolaria in Danica Petkovšek, Sašika Dobovšek in Javier Masotto, Romina Marolt in Dano Milesi, Aleksandra Grilj in Orlando Daniel Taboada, Janez Pavel Krajnik in Marjeta Ana Štefe, Marija Ana Slak in Matjaž Trontelj v Grosupljem, Diana Draksler in Jorge Munoz Figueroa, Gabrijel Oblak in Lorena Klemenčič, Alenka Marija Ravnik in Tomaž List v New Yorku, Javier Leopoldo Eiletz in Flavia Gisela Sposito, Marjana Kocmur in Christian Del-gado, Marjan Petkovšek in Marjana Grabnar.
ja. Njihova pot gre velikokrat nekako takole: posedanje doma, „žrtje” ženinih živcev, prehladi, namišljene bolezni itd. Nadaljuje se, žal, resneje, nekateri se le spravijo ven, pa ne daleč, do prve točilnice. Če je tu balinišče ali kaj podobnega, imajo zopet dve možnosti.
Nekateri moški potem posedajo v gostilnah; popijejo v prvi sapi kozarec ali dva, v drugi tudi, in potem je mera vedno bolj polna. Počasi zaidejo v ahkoholi-zem. Vsekakor pa velja, da ta skupina v resnici veliko prej oslabi, ostari in tudi umrljivost je veliko večja kot pa pri kolegih na deželi.
Opisal bom dva pozitivna primera. Moj zdravniški kolega dr. Danilo Lokar, zdravnik iz Ajdovščine, je vse življenje opravljal delo zdravnika splošne prakse. Vse življenje je zbiral vtise. Po upokojitvi je začel pisati in napisal celo vrsto leposlovnih knjig, polnih spominov na ljudi, s katerimi se je v življenju in zdravniški praksi srečeval.
Drugi primer je gospod, kije po maturi premišljeval, ali bi šel na slikarsko akademijo ali na strojništvo. Njegov sošolec Gojmir Anton Kos je bil slikar. Ko je videl njegove slike, je sodil, da „Kosu ni kos”. Vpisal in končal je strojništvo ter vse življenje delal kot inženir. Ko pa seje upokojil, seje lotil svoje mladostne ljubezni in začel „malati”. To je z uspehom in veseljem počel do visoke starosti.
V zadnjem času delujejo v nekaterih krajih in mestih tako imenovane ,,tretje univerze”. Vsak slušatelj si lahko izbere tisto, kar sije morda želel nekoč študirati ali ga je zanimalo, pa zato ni bilo ne denarja ne časa. Mnogi se učijo tujih jezikov, druge zanima umetnost, tretji pa se ukvarjajo z ročnimi deli. Prirejajo izlete. Tudi sam sem imel priložnost še kot,,aktiven” sodelovati pri takih izletih. Najstarejša gospa je tedaj štela 87 pomladi. Da ne bo nesporazuma: to niso nikakršni onemogli starostniki - po ulicah in muzejih sem jih komaj dohajal.
Sicer pa pravijo, da se upokojenci pozdravljamo z besedami: „Oprosti, nimam časa, tako se mi mudi, na svidenje!” Morda ..zapravimo" dan zjutraj, ko si za vse opravke vzamemo malo več časa.
Nasvet vsem, tudi meni, pojdimo na zrak, ne bojmo se hoje!
Za branje Imam prekratke roke
Eden prvih znakov, da tudi za nas leta tečejo, je, ko ugotovimo, da postajajo črke in besede v knjigi ali časopisu vse manj jasne in teže berljive. No, ob dnevni svetlobi in iz primerne razdalje so nekako še vedno iste. To so prva znamenja počasnega usihanja. V latinščini rečemo temu presbiopia ali starostna daljnovidnost. Morda bo kdo protestiral, češ da taka diagnoza ni pravilna, ker on nikakor ni star in ga ne smemo obravnavati kot takega.
Ko se človek rodi, se začne starati. Celice, tkiva in organi se spreminjajo. Starajo se. Izgubljajo elastičnost, počasneje se obnavljajo. Tudi leča v očeh se spreminja. Vedno bolj izgublja prožnost: zmanjša se njena zmožnost, da se pri skrčitvi ciliame mišice odebeli in s tem poveča r\j ena lomnost. Človek vedno teže bere. Vsak dan beremo oziroma opravljamo delanarazdalji25-33 cm. Kmalu po 40. letu starosti pa tega ne zmoremo več. Človek vedno bolj odmika knjigo ali časopis ali kot včasih rečemo v šali, ,,ima kratke roke". Ko postanejo tudi roke prekratke, pomislimo, da potrebujemo pre-
gled pri okulistu, ki nam bo pomagal izbrati prava očala. Nekateri si očala za daljnovidne sposojajo. Menim, da to ni prav. Tudi čevljev si ne sposojamo. Zato si nikar ne izposojajte očal, razen seveda v najnujnejših primerih. Sicer pa naj vsi, ki so starostno daljnovidni, nosijo očala s seboj. Še posebej takrat, ko gredo k zdravniku. Pogosto se je zgodilo, da so ljudje prišli k zdravniku, da bi podaljšali vozniško dovoljenje - in so prišli na pregled brez očal!
Okulist bo po pregledu in pogovoru predpisal dioptrijo očal za bližino, primemo za delo, ki ga kdo opravlja. Še nekaj! Dandanes marsikje ponujajo očala za branje brez okulističnega pregleda. Za prvo silo so morda res dobre. Ampak le za prvo silo! Na očeh se včasih kažejo tudi druge bolezni, kot so visok pritisk ali sladkorna. So pa še bolezni na očeh, kijih lahko narobe razlagamo kot starostno daljnovidnost, v resnici pa gre za sivo mreno ali katarakto, zeleno mreno ali glavkom in drage bolezni. Zato naj očala predpiše okulist, ki bo hkrati pogledal tudi očesno ozadje, očesni pritisk in dru-
ge funkcije oči.
Če ni zapletov, človek menja v svojem življenju očala za branje štiri do petkrat. Ko ugotovimo, daso očala prešibka in ne vidimo, moramo spet na pregled.
Tisti pa, ki smo kratkovidni in nosimo očala od rane mladosti, smo v prednosti, ker samo odložimo očala in lahko beremo. Ljudje z zelo visoko kratkovidnostjo morajo imeti ena očala za branje, draga pa za normalno delo. Ena očala gor, druga dol! Sicer pa so danes v modi bifokalna ali celo progresivna očala, ki vsem nam kratkovidnežem lajšajo življenje.
Zanimivo ugotovitev sem prebral pred kratkim: „V razvoju naše kulture in civilizacije so bili miopi (kratkovidni) v prednosti in so bili njeni nosilci. Samo miopi so lahko v daljni preteklosti pri oljni svetilki prepisovali in pisali stare listine in pergamente in v visoki starosti risali fine miniature in opravljali tehnične in astronomske proračune.”
Za konec: ne bojte se, očala so lahko zelo primeren modni dodatek, lahko vas polepšajo, lahko pripomorejo k,.posebnemu videzu” - ni več „očalarjev”, „špe-glarjev” itd., so samo ljudje z boljšim vidom in velikokrat celo z izboljšanim videzom.
Iz naše
KRONIKE
Rožmanova šola v San
Martinu je začela sklepno šolsko prireditev s sveto mašo, ki jo je v soboto, 2. decembra, daroval katehet Franci Šenk v kapeli Srca Jezusovega v zahvalo za vse prejete milosti v jubilejnem letu. Prireditev seje nadaljevala v veliki dvorani Slovenskega doma, kjer je bila napovedovalka Regina Leber. Vsak razred je prispeval svoje: najmlajši so naštudirali nekaj pesmic; 1. razred je v „Pesmi o črkah" dokazal, da poznajo vse samostalnike, šolarji 3. in 4. razreda pa so se ob poskočni muziki podali na vesele počitnice; 2. razred je povedal pesem ,,Veter razgrajač”; 5. in 6. razred sta dramatizirala Župančičevo ,,Zlato ptičko”; doraščajoči učenci 7. razreda so podali Gre-
gorčičevo pesem ,,Sam”, otroci višjih razredov so navdušeno zapeli ,,0 moj preljubi, dragi dom" in ,,Čuk se je oženil”; osmošolci, ki so dokončali šolo, so se ob slovesu spomnili pesnika Franceta Prešerna z recitacijo ,,Vrba”. Spominu so se pridružili vsi prisotni in zapeli ,.Zdravljico”. Voditeljica šole Saša Golob je spregovorila besedo staršem in se poslovila od osmošolcev, ki so nato prejeli spričevala in spominske knjige. V imenu osmošolcev se je Niko Škulj zahvalil Bogu, staršem in učiteljem. Sledila je razdelitev nagrad petnajstim učencem s stoodstotno udeležbo v šoli. Predsednica odbora staršev Magdalena Belec seje zahvalila učiteljem in staršem za pomoč, posebno zahvalo je izrekla Marti in Jožetu Rupnik, ki sta dolgo let sodelovala v odboru staršev. Nato so bili klicani na oder vsi učitelji in učiteljice, da so prejeli v zahvalo šopke
rož. - Sanmartinska mladina je po kratkem odmoru pripravila vse potrebno za sprejem sv. Miklavža. Družine so se okrepčale pri pogrnjenih mizah, otroci so pa nestrpno čakali, da pogasnejo luči. In res, na oder so prirajali angelci, za njimi so parkeljni zaplesali peklenski ples. Nato je v dvorano svečano vstopil sv. Miklavž, lepo nagovoril otroke in jih obdaroval.
V nedeljo, 3. decembra, je Slomškova šola pripravila zaključno prireditev, s katero je povezala zaključek šole z družinsko nedeljo. Začela se je z otroško mašo, ki jo je daroval dr. Jure Rode. Pri njej so otroci sodelovali s petjem ter branjem beril in prošenj. Maši je sledila akademija, na kateri je bila napovedovalka Nani Šušteršič Rezelj. Po prihodu slovenske zastave in pozdravu voditeljice šole Saše Zupan Omahna so nastopili dečki iz vrtca s svojim rdečim avtom in deklice kot
peričice, vsi skupaj pa so povedali še tri pesmice. Sledila je slovenska folklora večjih šolarjev ter prizorček o potrebi čiščenja zobkov. 4. razred si je izbral temo iz slovnice, 5. razred pa je prebral črtico Korenina. Šledil je kratek prizor za materinski dan, najstarejši so pa zapeli nekaj pesmi. Nato se je 8. razred poslovil od šole z deklamacijo Prešernovega, .Orglarja" in sledila predaja zastave najboljših učencev 8. razreda najboljšim učencem sedmega. Osmošolcem v slovo je spregovoril njihov razrednik Marjan Jože Loboda. Osmošolci so dobili spričevala, fotografijo in knjigo v spomin na Slomškovo šolo. V njihovem imenu se je zahvalil učiteljem Matija Jakoš-Voditeljica šole Saša Zupan Omahna pa je izrekla zahvalo vsem, ki so ji med letom stali ob strani: katehetu, učiteljem in odboru staršev. V imenu staršev i se je zahvalila učiteljem Nežka'

Kastelic Ribnikarterjim izročila v spomin darila. Dopoldanski del prireditve je zaključila pesem Zahaja sonce. Sledilo je skupno kosilo, ki so ga pripravili starši, popoldne pa igre za otroke, ki jih je vodila Alenka Cop Malovrh.
Otroški zbor Zedinjene Slovenije je imel v torek, 12. decembra, prireditev, s katero je zaključil delo v preteklem letu i_n si vzel malo oddiha v času počitnic. Srečanje staršev otrok, Prijateljev zbora in sploh ljubiteljev petja je bilo v pritličju Slomškovega doma, kjer je bil gostinski prostor preurejen v malo dvorano. Tam so bile razstavljene fotografije s potovanja zbora v Rosario, medtem ko je bil na televizorju predvajan film, posnet na istem potovanju. Ob 8 zvečer pa so pred zbrane goste Prišli mladi člani zbora in zapeli Pod vodstvom Marte Selan vrsto pesmi, ki jih je napovedovala Nežka Kržišnik. Kot vedno je zbor spremljala na klavirju prof. Andrejka Selan Vombergar. Nežka Kržišnik se je nato zahvalila °dboru Zedinjene Slovenije in Predsedniku Tonetu Mizeritu in vsem, ki spodbujajo in spremljajo delo zbora. Zahvalila se je tudi Slomškovemu domu, ki nudi svoje prostore za vaje, vsem staršem, posebno odboru ma-Hnic. Spregovorila sta tudi predsednik ZS Tone Mizerit in Neda "esel Dolenc v imenu odbora Slomškovega doma. Po pozdravih je sledil prigrizek, na katere-9a so bili povabljeni vsi navzoči.
°d vodstvom Marte Selan je zbor letos med drugim delovanjem uspešno nastopil ob prazni-u slovenske državnosti v Slovenski hiši, na mladinskem pev-sko-giasbenem večeru, pred ar-Pentinsko publiko na srečanju foških zborov v katedrali v San ustu in izvedel potovanje v Ro-®aho, kjer je pel med mašo v ka-®drali in imel nato koncert v do-u Slovenskega društva Triglav, šk ^ol3rode,ni koncert otro-*ega zbora „Zarja mladosti" bil v nedeljo, 17. decembra, ji vodstvom prof. Marjane e enc. Prireditev je bila po maši D r'stavi v Castelarju, dobiček ^ )e bil namenjen dobrodelne-u delovanju krajevnega odbo-^veze slovenskih mater in
Duh0
žena.
Žive jaslice v Carapacha-yu na božični dan. Po maši so prisostvovali prisrčnemu prizoru v povezavi z lepo božično glasbo in tekstom. Ko se je odprl zastor ob mogočni glasbi slovenskega simfoničnega orkestra, se je pojavil na odru lepo izdelan hlevček, kateremu sta se bližala po sredi dvorane Marija in Jožef. Jezusovo rojstvo je naznanila močna svetloba, nastopila sta še dva angela in pastirji z darovi. Nato seje prikazal velik napis z veselim oznanilom ,,Slava Bogu na višavah...” ter skupina angelčkov, ki so obkrožili Novorojenega. Za uspešen prizor imajo zasluge poleg otrok, ki so posrečeno nastopili, tudi Ani Klemen, Franci Resnik, Frido Klemen in Andrej Slabe.
V Carapachayu so se 30.
decembra zvečer zbrali v Slovenskem domu, da so skupno pričakali prvi dan novega tisočletja. Srečanje so začeli z mašo v zahvalo za prejete dobrote v minulem letu, ki jo je daroval dušni pastir Franci Cukjati. Navzoča sta bila tudi prelat dr. Jure Rode in župnik Albin Avguštin, tako da so prisotni imeli možnost tudi za spoved. Po maši je
bila ob božični glasbi skupna večerja v režiji Ani Klemen. Vsak je prinesel malo hrane in jo postavil na okrašeno mizo in vsak sam si je z njo tudi postregel. Med prijetnim klepetom je mineval čas in začela se je ,.glasbena” tombola z lepimi dobitki, pri kateri je prvi dobitek zadela Silvija Žnidar. Končno je nastopil novonastali ansambel pod imenom ,,AM-PM” (Andrej Žnidar, Marko Markež, Pavel Aleš in Martin Markež) in navdušeno zaigral nekaj skladb, za katere je požel močen aplavz. Pri dveh skladbah je sodelovala tudi Ana Marija Korošec.
Božični in novoletni prazniki v Slomškovem domu ob izteku prejšnjega tisočletja in jubilejnega leta. Na božični dan je bila v Domu slovesna služba božja, ki jo je daroval prelat Jože Guštin ob petju mladinskega zbora pod vodstvom Pavla Erjavca in ljudskega petja ob orgelski spremljavi Jožeta Omahna. Pri prošnjah so se spomnili svojega dušnega pastirja prelata Jožeta Škerbca in molili za njegovo zdravje. Velike jaslice v dvorani je postavil Marcel Bru-la. Po maši so bili udeleženci povabljeni na vrt Slomškovega doma, kjer so šolski otroci preds-
tavili žive jaslice. Sonja Zorko Snoj in Helena Rode sta pripravili božične prizore z besedili in petjem božičnih pesmi tako otrok kot vseh navzočih ob primerni sceneriji in kostumih. Po pesmi ,,Sveta noč", s katero so zaključili božični prizor, je povabil predsednik Marjan Jože Loboda vse navzoče v gostinski salon k božičnemu zajtrku. V večernih urah je imela mladina v Domu svojo božičnico. Na zadnji večer v letu pa je bilo v Domu družinsko silvestrovanje. Bogata večerja in šaljivi prizori, ki so jih pripravili mladi, so ustvarili veselo razpoloženje.
Božični koncert, na katerem so nastopili Ani Rode, Cvetka Kopač, Luka in Matija Debevec ter drugi, je bil v sredo, 27. decembra, v moronski stolnici.
Slovenci v Miramaru so
priredili v Slovenskem domu miklavževanje. Imeli pa so tudi mašo zadušnico za pokojnim prelatom Jožetom Škerbcem. Daroval jo je misijonar Peter Opeka CM v krajevni cerkvi sv. Andreja, katero so naši rojaki napolnili. Tam naseljenim so se pridružili številni iz Buenos Airesa, ki so v počitniški sezoni prišli na morje.
Četrtek, 4. januarja 2001, na sanjuškem pokopališču pred grobnico družine Zupan, kamor so položili zemske ostanke prelata Jožeta Škerbca: dr. Jure Rode moli še zadnje molitve po pogrebu.

osate aa Safeto
UVOŽENO 02 3tL©WQKi03Q
■	Nočem v zgodovino, dokler ne gredo nekateri ven.
■	Standard se nam je zvišal. Še celo resnica ni več gola.
■	Če ima laž kratke noge, kako se ji potem posreči venomer iti v korak s časom?
■	Človek se vzpenja vse više, dokler ne pride - do dna.
■	Ko mi že prisluškujete, povejte, kakšno srce imam.
■	Nihče ni proti svobodi nasploh. Ponavadi smo proti svobodi drugih.
■	Najhujše za svobodo je, če se je bojijo osvoboditelji.
■	Vse teče, oni se ne menjajo.
■	Kolikor me je spravila v jok podražitev, toliko me je spravila v smeh pojasnitev.
■	Mirno bodite neumni! Nič ne boli.
■	Prodam vilo s pogledom na delavski razred.
■	Lahko je biti lev, če narediš iz okolice puščavo.
■	V vojni se k napadu priglašajo najboljši, v miru pa naj slabši.
■	Vrhovi so lahko zelo nizki.
■	Lisici so najbolj všeč gluhoneme kokoši.
■	V močvirju je bog krokodil.
■	Vsi pisatelji sveta: o čem molčite?!
RAZSODBA - Sodnik: ,,Bančnega ropa vam ne moremo dokazati, zato ste oproščeni!’’-Obtoženec:,.Gospod sodnik, ali to pomeni, da lahko denar obdržim?’’
NOVO LETO - Po novoletni zabavi trojica prijateljev dobi račun. - ,,Ni mogoče, da bi trije popili toliko vina!" - „Prav imate!” pravi natakar, ,,toda ne pozabite na prijatelje, ki ležijo pod mizo.”
VISKI - ,,Vam lahko ponudim kavo?” - „Hvala, je ne pijem.” - ,,Kaj pa čaj?” - ,,Čaja ne maram.” - ,,Potem pa viski s sodo!” - ,,Tudi sode ne pijem!”
SODBA - Sodnik izreče sodbo že večkrat kaznovanemu vlo-milcu. - ,.Tokrat bo kazen najvišja!” - ,,Kako? Ali redne stranke nimamo nič popusta?”
NAJINO - „Sita sem že tvojega govorjenja o tvojem avtomobilu, tvojem pohištvu, tvojih otrocih,” pravi žena vsa jezna svojemu možu. ,,Ali se ne bi mogel navaditi reči 'najino'?” Čez nekaj časa: „Kaj pa iščeš v omari?” - „Najine nogavice," odgovori mož.
ČRNEC-Turist želi fotografirati domorodca v Afriki. - „Glej v tole črno odprtino, pa boš videl tička!” mu naroča. - „Rajši pazi-
te na zaslonko in čas osvetlitve, da ne bo slika pretemna, ker stojiva pod drevjem,” mu odgovori črnec.
PEPEL - ,,Čudovita vaza,” pravi obiskovalec gospodinji. „Kaj pa imate v njej?” - „Pepel mojega moža,” odvrne dama. -,,Oh, oprostite!” zajeclja gost. -,,Nikar se ne opravičujte. Veste, moj mož je tako len, da nikoli ne vzame pepelnika, kadar kadi, ampak cigarete otresa kar v vazo.”
NA POLICIJSKI POSTAJI -,.Žepar mi je ukradel denarnico.” - „Kdaj seje pa to zgodilo?” - ,,Ne vem, ukradel mi je tudi uro.”
PONOSNI OČKA - Lipar je pred kratkim dobil sina. Kmalu po rojstvu pozvoni pismonoša: „Pismo za gospoda Liparja!” -Ponosni očka odvrne: ,,Starejšega ali mlajšega?”
PILA - Med obiskom v zaporu vpraša žena svojega moža: ,,Ali si imel težave zaradi pile, ki sem jo skrila v potico?" -,, Pa še kakšne! Jutri grem na operacijo.”
RADIO - Gospa Tratnikova na ulici s strahom opazi, da ji je v laseh ostala ena navijalka. Neki deček jo pocuka za roko in vpraša:,.Oprostite, prosim, ko-
liko postaj lahko slišite s tem?”
CESARICA - Po dolgem pogovoru reče psihiater pacientki: ,,Ali ste še zmeraj prepričani, da ste cesarica Sissy?” - ,,Kje pa,
gospod doktor!” mu zagotovi ona. -,,Odlično! Torej je zdravljenje končano.” - Prisrčna hvala,” odvrne pacientka,,, račun pa pošljite, prosim, cesarju Francu Jožefu!”
KJE JE KAJ
+ Prelat Jože Škerbec.........33
Kratke novice.................39
Za postni čas - Lojze Kukoviča... 40 Poslanica ljubljanskega nadškofa in metropolita Rodeta ob sklepu
svetega leta 2000............ 41
Poslanica koprskega škofa Metoda Piriha.................42
Na začetku novega tisočletja -
Lojze Kukoviča.................43
Navodilo o molitvah za zdravje
(Kongregacija za verski nauk)..44
Slovenija danes -
Branko Rozman..................48
Pri oltarju doma -
Andrej Poznič..................49
Nekaj pogledov na včeraj
in jutri - Jure Vombergar......53
Zlata poroka zakoncev Zupan ... 55
Iz življenja Cerkve..........42, 56
91 let Matilde Furlan, roj. Božič 57 Slovenske sobotne šole
v Argentini v letu 2000..........59
Odšla sta........................60
Krsti, poroke in smrti...........61
Na pokoj mislimo, ko smo stari
40 let - Dr. Anton Prijatelj.....61
Za branje imam prekratke
roke - Dr. Anton Prijatelj.......62
Iz naše kronike..........47, 60, 62
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
POVERJENIKI

ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcdn 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA:
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Urednik: Jure Rode - Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4636-0841 - Fax: +54-11-46362421 - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registre de la Propiedad Intelectual N9 90.877- Oblikovanje in tisk: Talle-res Graficos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina -Tel.: +54-11-4362-7215 - Fax: +54-11-4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 2001: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina.y
				r
1		l 1		
■	‘7\ MI~	1 IB	j \ BaJ ki		j		■1 t** J Jjggm L^.
°d zgoraj in od leve: 1. Scenograf Tone Oblak s pomočniki (igra Bedak . avlek, Foto: Lučka Oblak) - 2. Slikarji Branko Zavrtanik, Andrejka Dolinar 'n Tone Kržišnik na razstavi prvega in Cecilije Grbec v SH. - 3. Franc Durič n Agnes, roj. Dunk, iz Ramos Mejije s svojimi hčerami in sinovi. - 4. Publika na skupnem mladinskem dnevu v Našem domu v San Justu.
Spodaj: Slovenski dan na Pristavi se je začel s sveto mašo.
Spodaj: Dr. Ana Leban iz Brazila 'n Tomaž Mavrič CM na slučajnem srečanju v Ljubljani.
Desno:,.Argentinca" Monika Mavrič, ki živi v Chicagu, ZDA, in brat Tomaž, ki misijonari v Sibiriji, sta se našla v Ljubljani z dr. Ano Leban iz Brazila (v sredi), ki je 15 let živela v Buenos Airesu, kjer je študirala medicino.
/
	^ J/	
	hkr	
Od zgoraj in od leve: 1. Letošnji Slovenski dan v Castelarjd na Pristavi Foto: M. Vombergar.
2.	Proslava 200-letnice rojstva Franceta Prešerna v Mendozi (10. decembra 2000; pripravil prof. Vinko Rode).
3.	Kvartet Lipa iz Bariloch; od leve: Janez Rode, Martin Bajda, Andrej Duh in Janez Mežnar.
4.	Misijonar Pedro Opeka z otroci pred šolo, ki mu jo je zgradila državica Monaco.
E®
4
FRANOUEO PAGADO Concesičn N° 6395
TARIFA REDUCIDA Concesion N9 2560
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Jorge Rode	?
Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la PropieJad Intelectual Ns 90-8' Armado e impresion: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - Estados Unidos 425 - C1101AAI Buenos Aires - Argentina-