483 Ivo Svetina MARIJA LEPO TELO Angel se drstim nad tvojimi ustnicami, z mrakom prekrvavljenimi, in vse tanjši so hipi, ko ob zrcalu iz sebe zdrsim, pritlikav oltar, pred katerega polagaš satje svita, ki nikdar ne skopni. Obsojen, da na veke živim tik pred orgazmom kot lilija ob Marijini postelji. ko se bog prebuja v njej. Ni me rodila ena sama ženska, tisokrat ponovljen sem, nedonošenček dobrote, mesnata puščica Rešnjega duha, v katerem si stari pesniki natakajo lastno kri v kelihe, da se stenj večera vijuga kot riba z imenom kača in prostor krog mene kot David poje. Prinašaš mi vodo s črne gore, da zalivam sneg, ki raste na mojem hrbtu. A vendar ne bom nikdar postal mesto, ki te ne bo hotelo sprejeti v svoje voščene postelje, ker da si zvezde narisala na mlade krste, ki so jih tesarji, žalostne vaze, mehčali z urinom. Ivo Svetina Sedla boš k meni, otroška gladina, in rekla: »Iz petih ran bo povita kri, ki bo pritekla iz najinega dečka in petkrat se bom sklonila k sinjemu bitju, ki medi v njegovih očeh.« Jaz pa bom potoval v tvojem glasu, budna meja sna, ivje rane bolečine, in zvonila bo gora k večerji, ko bom soj vstal izza mize. Preoblečen v desetletno deklico bom zoglenel v strupen kristal in sanjal bom slavčka, ko bo zaljubljen v svojo senco strmoglavil na beli kamen tvoje poti, ki bo šepetala: »Tod je šla.« II. Bolečina, Marija lepo telo, ne bodi moja sodnica, obsojena na izgnanstvo iz mesa kot svečenica tistega, kar nikdar ne bo. Ker vse, prav vse lahko uničim, le pesmi ne bom mogel nikdar raztrgati, četudi jo kot kačo s triletnimi šibami izbičam iz zrcala, ki si ga orosila pod svojim krilom. Biti tako neizmerno visoko bolan, Marija lepo telo, da samo še sneg črno sveti v zlatem risu, kjer je deček dvignil najino kri k ustnicam kot topeče se maslo. Biti v vsem, Marija lepo telo, samo prostor bolezni, da se sence, drobne od poldneva in strahu, duše snovi selijo na sever in padajo reči v žrela imena ljubezni, ki jim podele spol in odmerijo večer sna in jutro smrti. Zboleti tako, da bo zorenje v poslednji sadež volja telesa in ne hrepenenje srca, temnega kot dlesen žrebca; da moje vrenje na gladini smrti ne bo dečku ogrnilo igrač s črnino. III. Zolti sneg naletavam v telo dečka, ki se pod vekami Sneguročke igra z mojimi očmi, da mu čelo žari 484 Marija lepo telo velika začetnica marijinih laskov, ko vanadijeva sol pobeli grič srca. Srebrne šibe dežja so črne pognale do neba in nabreknila je jara kača v polti okna, da je vse mokro od pahljače ljubezni, ko se teme senca, ne sen ne snov, raztopim na sotočju oljk in nebes. Mlajši zapis nad zbrisanim starejšim si, volčin, ko iz mehkih obrazil tkeš pravljico, da v njej iz naprstnika pijem nebnike jutrovega jezika kot sramno roso nožnice tvoje mame. Ne boj se marcevih id, ko te sanke iz krvi kličejo na vlažen vrt in ječi les od zlatih vijakov. Ob petih popoldan Ibikovi žerjavi letijo skozi južno steno tvoje sobe in vsi glasovi bodo sinovi večernice, ki sova v serpentinu ždi. In ko bo žeja zavrela, se ne obračaj na hrbet, riba, sestra križeva, ker tedaj bom pobarval sneg s tulipanovim semenom in poslal dečka na goro po trdo vodo, s katero bom rezal desetletno steklo. Mučil steklo, da bo prosilo dekletce, privzdigovalo krilo in z galunom utrjevalo rane kot divji mak. Na pobočju Golice se tvoja mama igra z Narcisovimi solzami, ki ji, brezspolni, v kot zenica drobno maternico drse, kjer se boš v obrazni legi pričel. V sanje si mi sporočila, da si noseča, ihteča milina, in voda je bila stara tisoč dni in dolga tisoč stihov; bajno šepetanje se je razlilo v meni kot oltar južnega zraka in gledal sem se, seme igrače, zarodek v liku močerada, 485 486 Ivo Svetina ki je črno žolta sluz kanila na cerkvico srca. Utva je preletela šipkov grm, jaz pa sem pil mleko, da bi ne omračil stenja tvoje lepote, modras vijočega se iz kopnečega ulja tvoje materinske molitve, ki je vrelec dežja zajemala rime z dna dekliške krvi. V čelo, ki bo mehko jadro, mi natrosi jokajočih žebljev, s katerimi bom zbil čoln duše. Duše dečkove, ki bo v beločnici priplula z onstran slepega neba in se, nevesta bisernega himna, dotaknila mojega ledenega vzglavja. V. Od dela pijan segam v svoje telo, po sadu spomina maminega, ko v zrcalnem zrnju njive, ki vidi, postane desna polovica mojega obraza oltar, v katerem klečim angel; ne klas prošnje neba, ne svetli magnet tvojega očesa, ker tvoj krhelj južnega ozvezdja je čist in umit, v njem ni pecljev črk, ki doje novorojeno zlo, vzhajajoče iz teme mojega levega lica. Sesulo se je ravnotežje krvi in slik, ki beli strup orjejo plašno dušo in sladkor je brizgnil močan kot sneg v noč tvoje polnosti, seme bledo; izplul sem globina spod teže ljubezni, ki te je storila zvesto bolečino nikdar izvoljene device. Ker ob tebi bom pozabil čas, ki je smrti ženin posekal plave akacije ob poti v Betlehem, Marija lepo telo. Mraz spi v zibki iz krizevega lesa.