Dopisi. Iz Vitanja. (Slavnost.) Papež Leon XIII. obhajajo, kakor znano, dne 19. t. m. petdesetletnico svojega škofovstva. Vsi pravi katoličani se srčno veselijo, da je dobri Bog dal sv. očetu včakati pri zdravju tako lep spominski dan. V ta namen se alavnosti vršijo tu in tam. Pa tudi Vitanje se je uvrstilo v nedeljo dne 12. t. m. med goreče častilce svojega najvišjega duhovnega očeta. Njemu na čast priredilo je »Bralno društvo« veselico, pri kateri je č. g. J. Zičkar prvo nagovoril mnogobrojne udeležence^ ter jih je navduševal, trdno se okleniti jednega velikana, na katerega gleda vesoljni svet, in ki z lučjo svoje modrosti vodi narode po zanesljivi poti k pravi sreči, ki uči resnico, zatira Iaž in krivico. Zivili še mnoga leta! — Na to predstavljala se je igra »Kaznovana radovednost«, katero ,je povzdigovalo in oživljalo vpleteno petje. Po igri so se deklamovali razni in zaniniivi izvodi iz »Vrteca« in »Dom in Sveta«. Potem povdarja č. g. Šebat, oziraje se na prošnje sv. očeta, potrebo branja dobrih knjig in časopisov, iz katerih vsakdo lahko zajema mnogo koristi ter kaže lepo priliko, katera je za to v bralnem društvu. S pesmico »Zadovoljnost« končala se je slavnost. — Veliko veselje so sv. očetu premnoga voščila, ki jim prihajajo v neštevilni množici iz vseli delov sveta; veseli se njib očetovsko sree preobilnih darov, katere jim od vseh stranij pošiljajo hvaležni katoliki; veseli so sv. oče, ko slišijo, kako zelo se povsod ž njinii vred radujejo vsi pravoverni kristjani po velikih bogatih mestib, kakor po prtprostih, hribovskili vaseh. Ali to bo njih največje veaelje, da vse oveice poslušajo glas svojega višjega pastirja. Iz Šinarijskega okraja. (Volitve za okr. zastop.) Priprave za volitve v okrajni zastop se že delajo. Občine imajo voliti svoje volilne može. Slovenski katoliški možje naj se za te volitve občin brigajo, naj skrbijo, da se izvolijo pošteni, trezni in značajni volilni možje! Pijancem, kričačem, koristolovcem treba je z dobrimi volitvami zapreti vstop v zastop celega okraja! Okrajni zastop ima skrbeti za blagor celega okraja; proč tedaj z Ijudmi, kateri mhlijo le na svoj žep, na svoj dobiček! Pisarna okrajnega zastopa se mora prenoviti in urediti, komisijoniranje se inora skrčiti! okraj ima dovolj izdatkov in troškov, dohodkov pa vedno manje; treba je tedaj umno in varčno gospodariti. Tu se naj ne zanaša drug na druzega, tu je treba delati z združenimi močmi in o pravem času! Iz Prihove. (Nemška učiteljica.) Pri nas so samo graščinski ljudje v Vinarjah Nemci. Ti pa ne pošiljajo nobenega otroka v šolo; vsi drugi otroci so slovenski in se razume, da bi Sola in učitelji niorali popolnoma slovenski biti, kakor so pri Nemcih nemški, pri Ogrih ogerski. Stariši tudi imajo pravico za svoje otroke to terjati, ker so si sami šolo postavili in še plačujejo na leto po 260 gld. za razliene šolske potrebe. Ali kaj je ukrenila višja šolska gospoda! Zdaj, ko nas zapušča vrli gospod učitelj .ložef Renko, je napovedano, da pride nčiteljica, ki ni skušnje naredila za slovenske šole. Proti njej saini ne reče nikdo ničesa, ker se ne ve, kakega zadržanja je, pa braniti se je nje, ker prvič stoji v njenem spričevalu črno na belem, da je skušana saino za nemške šole; pri nas je slovenska šola, torej ne velja za našo šolo, drugače bi znal čevljar suknjo narediti. Drugič, kako naj ona z otroki prav po domače in po otroško razumljivo govori, ko se ni učila? Ge je za otroke vse dobro, zakaj niso p. nemški Konjičani zadovoljni s slovensko šolo, anipak bojo dobili nemško, kakor se njim prilega, in torej gotovo tudi nemško nčiteljstvo; Slovenci ludi ne terjamo več, kakor kar je prav za nas. Treijič, čemu je kra.jni šolski svet v fari? Vsi možjp krajnega šolskega sveta, ki na.jbolje poznajo, kaj koristi fannanoni, so se na staroga leta 1892 izrekli, da neinške nčiteljice ne smejo, ne zamorejo in nočejo sprejeti: in vendar bi se delalo eisto proti njihovi volji in proti volji farmanov? Kar sklenfjo ti možje, naj bi obveljalo le takrat, kadar določijo, koliko se bo plačalo? Možje ugovarjajmo zoper krivico, ki bi se godila otrokom, vain, šolskemu svetu, in vsem farmanoin! Iz Veržeja. (Nemškutarija.) Tudi v tem čisto slovenskcin trgu se je začelo nemškutarstvo, posebno pri požarnej brainbi; saj so bili pri zadnjem zborovanju vsi požarniki povabljeni, ter jim je prejšnji poveljnik požarne branibe predlagal, da se bode zanaprej pri vajah neinški komandiralo. Potera pa se jim bode moralo kazati, kakor mutceni, ker ne bode nikdo razumel. Že v prejšnjem letu pri požaru pri Matjaši Avarji jim je njihov poveljnik Brencel nemško komnndiral; ali bi ne bilo pametniše, ko bi bilo povelje slovensko? Pretečeno leto si je požarna bramba naročila novo gasilnico, toda ni se jim posebno obnesla, vsaj pri prvi vaji je naredila Ijudem veliko smeha. Slovenci, ne dajmo se nikomur pod peto, trdno stojino, kakor nas je Hogpostavil: Svoji k svojim! Od Sv. Andraža v Slov. gor. (Hlavnost.) Bilo je dne 3. februvarija 1758. leta, ko se je porodil Valentin Vodnik, pesnik in pisatelj slovenski. Hilo je torej v zimskem i;asu. Ni nam znano. če jc bilo takrat tako mrzlo, kakor letos, pa to vemo, da je bila lakiat še na drugi strani huda zima. Pod debelo ledeno skorjo narodne nezavednosti so počivali takrat še otrpli udje slovenskega duha in mišljenja. V taki zimi se je rodil torej Slovencem Valentin Vodnik, ki je bil Sloveniji blagodejno solnce, pod čegar mogočnimi žarki se je začela taliti trda ledena skorja narodne nezavednosti. — Da nain je dolžnost, naj se tega velikega moža hvaležno spominjamo, dobro vedo svetandraževski farani. V lepom številu so se zbrali v nedoljo dne 5. t. m. v gostilni g. Rola v krasno ozalšani sobi, da poslavijo mojstra slovenskih pesnikov Valentina Vodnika Takoj po večernicah začela se je slavnost. Ča.st g. župnik .losip Kukovec so, kot predsednik našega bralnega društva, najpoproj prisrčno pozdravili častite goste od Sv. Jurija ob Šeavnici, od Sv. Antona, od Kapele in od Hv. Marka, potem pa zbrano Ijudstvo, ude in neude. Razveseljevali snio se dolgo skupaj in niilo doneče pesinice in prijatetjski pogovori so nam sladili prijetne urice. Slavili smo torej Valentina Vodnika, ki je bil še innogim izmed nas popolnoma neznan, hvaležni pa smo č. g. domačemu župniku, da so nas v slavnostneni govorn nekoliko seznanili s tem slavnim možem, ko so na koncu govcra s kupico v roki ponavljali Vodnikove besede: Grom visoko pit Savioo, Lepib pesnij liladni vir: Mojstru pevcev na zdravico Naj mi teče ta požir! Od Frankolovega. (RaznoJ Pred kakimi desetimi leti Se pač nismo mislili, da bo vinorejstvo v tako kratkem ča.su propadlo. Še prej, kakor trsna uš, ga je /. malimi izjemami uničila strupena rosa. Sicer bi se bila ta nezgoda z rednirn škropljenjeni, ako -ne popolnoma, vsaj deloma zabranila, *a žal, da so bili mnogi Iji.dje neverni Toniaži. Vendar vse še ni zamujeno. ako se bodo le hoteli vsaj v prihodnje ravnati po dobrih nasvetih. Sraemo pa mislili, da je Hog to kazen božjo iz sledečih vzrokov dopustil. V onih vinorodnih letih, ko je posode manjkalo za vino, so bili tako rekoč na dnevnem redu pretepi in uboji. Pijančevanje, vlačugarstvo, ošabnost in sploh nehvaležnost za božje dobrote so bili nasledki dobrih letin.. Sedaj so se vse te hudobije rnočno zmahjšale, zlasti po gorskih župnijah, ker so ljudje primorani bolj trezno živeti. Pred nekaterimi leti je veliko posestnikov svoja zemljišča v krčmi zapravilo, sedaj je tpimi konec. Sploli smo v nravnem in gmotnem oziru na boljšem stališču. Se ve, da je med ljudstvom Se niarsikatera nerodnost, pa upam, da sčasoma se bodo odpravile. Omenim tukaj samo jedno grdo razvado, katero bi naj kmečki fanti opnstili. Kadar se namreč kje ženitnina obhaja, pridejo zvečer od vseh krajev skupaj, ter čakajo pred okni, da se jim da jesti in piti; v zahvalo pa potem, ako niso čisto zadovoljni, Se gospodarjn niarsikaj narobe obrncjo. Ta razvada je velika sramota za kmečke fante, in mislim, da kateri si hočejo ohraniti dobro ime in svojo moško čast, se ne bodo v prihodnje vdeleževali takih surovostij. Sicer bi bilo pa želfcti, da bi se s strogim postopanjem ta nečastna razvada odpravila. —č.