109
AKTUALNOST IN STARANJE POEZIJE
V današnji Evropi bi najbrž težko našli kritiko, ki bi se tako kot pri nas, torej v tolikšnem obsegu in s tako resnostjo spraševala o poeziji kot možnosti pisanja. Vse manj je ob posameznih pesniških zbirkah razmišljanja, vrednotenja, razčlenjevanja z vidika konkretne poetike obravnavanega pesnika, kar bi pomenilo, da je treba računati z dejanskim svetom, kakršnega ponuja avtor od svojega prvega nastopa naprej. Izkušnja, naša in tuja, današnja in pretekla, namreč kaže, da je vrednost neke poezije največkrat že kar odločilno povezana z izvirnostjo in obstojnostjo tistega, kar takšna poezija je, ali vsaj hoče biti. In največkrat je tako bratcem kot kritiki (?) potreben določen čas, preden se v njihovi zavesti udomi kaka nova poetika — praviloma prek uveljavitve čisto konkretne ustvarjalne fiziognomije tistega, ki je prav s svojim delom njen utemeljitelj. Najbrž smo res že presegli slepilo o »večnosti« poezije, vendar se človek nehote zdrzne ob ugotovitvi, da je neka poezija ogrožena, ker da je zbirka izšla leto, dve »prepozno«, leto, dve po tem, ko je bil tekst napisan.
V  oceni pesniške zbirke Iztoka Osojnika, Indija ali potovanje na dno noči (Matjaž Potokar, Ljubljanski dnevnik, 12.12. 81) beremo tudi naslednje ugotovitve-« . . . Zamuda, ki jo pogojuje ta historični odklon navidez zanemarljiva, v resnici pa zbirka danes opravlja neko minulo delo in poslanstvo, nujno pogojeno s preteklim zgodovinskim trenutkom. Ta zgodovinski odklon se seveda navezuje na pesniške tekste Iztoka Osojnika, ki je svoje spise dokončal — vsaj tako je razvidno iz njegovega pogovora — leta 1978 ... Osojnikovo potovanje potrjuje usmeritve nekaterih mlajših, iščočih pesnikov, ki so s svojimi pesmimi želeli odkriti originalen pristop do poezije, žal pa zaradi časovnega zaostanka izgubi nekatere, za ta način pesnjenja vsekakor pomembne atribute, z njimi pa izgubi pesniška celota tudi svojo koherenco in moč.«
Ta zapis se nima namena spraševati o tehtnosti citiranih recenzentovih ugotovitev, nujno pa je ob njih razmisliti:
—  kaj s poezijo, ki tako hitro izgublja »svojo koherenco in moč«, če vemo, da je razpon treh let med napisanim in v knjigi izdanim pesniškim besedilom pri nas že kar ugodna usoda?
—  zakaj tako pogostna skepsa kritike ob tisti poeziji, pri kateri tudi deset in večletna oddaljenost med napisanim in objavljenim ne razkriva pri »pesniški celoti«, torej v zbirki, nikakršne izgube »koherence in moči«?
—  in, nenazadnje, kako se sprijazniti s stanjem, ko slovenske založbe (zaradi znanih gospodarskih razmer in upadajočega zanimanja bralcev—kupcev) iz leta v leto prenašajo že najavljena dela, če so le^a tako zelo izpostavljena minljivosti?
Ali pa gre pri tem za dva različna žanra v isti sodobni literaturi, pri čemer je eden zelo »reportažno« navdihnjen, da mu je knjižna objava ( v naših razmerah) Že kar vnaprej neprimerna?
Vsekakor so to vprašanja, ki pomembno zadevajo naš knjižni trenutek, še bolj pa naš literarni (pesniški) jutri.
1