126
Književnost.
so: Ne značaji, ampak dejanje je sredotočje tragedije. Življenje je neka igra močij, pri kateri sreča ali usoda sodeluje. Dobri ali slabi značaji so malovažna stvar, glavno je, da se pokažejo kot borivci za življenje. Zato pa svetuje našim dramatikom, naj posnemajo Schiller-ja in Goethe-ja, in „če so se že izkazali v čem, potem naj poskušajo Shakespeare-ja posnemati". Srečo moramo voščiti pisatelju, da se mu je posrečilo izraziti, česar niso „dognali niti Aristotel, niti Schiller, niti Goethe", namreč, kateri je pravi nagib k ustvarjanju tragedije; piše tako-le: „ Tragedija ima svoje korenine najbrž v rahlem ustroju človeške narave, katera je vsakršnim premembam in vsakojakim vplivom podvržena in zato za jednake čute drugih neskončno prejemljiva."
I. Vrhovec: „Francoska ljudska šola na Kranjskem" (147—161). Od 1.1809. do 1813. so vladali Francozi na Kranjskem. Drugo leto so zasnovali po svoje šolo, ki je pa mnogo trpela radi gmotnih neprilik in je bila dokaj slabša od prejšnje avstrijske. Pohvalno pa je omenjati francosko načelo, daje uspešen pouk jedino le mogoč, če je za tuje jezike učni jezik materinščina.
Dr. M. Murko: Jan. Kollar". (162—224). Kollar-jevo življenje smo brali že v „Letopisu" za 1. 1894. Tu nas pa pisatelj seznanja s Kollarjevimi deli. Kollar se je proslavil s svojimi soneti, katere je nazval v svoji drugi izdaji 1. 1824.: Slavy Dcera. Tretja izdaja 1. 1832. šteje 615 in četrta celo 645 sonetov. Vsebina je erotična in domoljubna. V nji se kaže pravega romantika. Kot pesnik je lirik, dasi naslavlja svoje delo lirično-epično pesem. Plastike pri njem ni, pač pa mnogo godbe in vizij. Poln je nežnih čustev, novih vzvišenih mislij, radi česar ga imenujejo prvega češkega refleksij skega pesnika. Učil seje pri Nemcih, pa tudi pri Danteju, pri Petrarki in Bvronu. Najbolj je častil in posnemal Herderjeve ideje o človečnosti. V tem delu je Kollar razširil po vsem slovanskem svetu svoje misli o slovanstvu in slovenski vzajemnosti; kar je tu pričel, je nadaljeval v drugih spisih. Močnega vpliva je bil spis o „literarni vzajemnosti", ki je izšel 1. 1836. in v nemškem jeziku 1. 1837. Med Slovenci je očaral posebno Vraza in Miklošiča. Cel6 Prešeren se mu je nekoliko udal in nas seznanil z materjo „Slavo". Znamenita je Kollarjeva zbirka narodnih pesmij v dveh zvezkih 1. 1823. in 1827. Pridige so izšle v dveh knjigah 1.1831. in 1844. Razven teh je spisal Kollar še mnogo razprav. Popisalje tudi svoje lastno življenje, a lepi in zanimivi spis je izšel še-le po njegovi smrti L 1862. Polna življenj ep isne vsebine sta tudi „cestopisa" (potopisa), kažoča, kako je Kollar iskal povsodi starih Slovanov. V starših letih se je pečal z jezikoslovnim, bajeslovnim in starinarskim raziskavanjem, a prav ta dela so najslabša, naj sije njegova „Staroitalia slavljanska" izšla v krasni obliki 1. 1853. na stroške dunajske akademije. S temi spisi pa je marsikakega Slovana navdušil, v Slovencih Hicingerja in Trstenjaka. Žal, daje bil trud neuspešen.
Kollarja najbolj povzdiguje zbirka: Slavy Dcera, ki se še vedno bere, dasi so drugi spisi že bolj pozabljeni.
R. Perušek je sestavil tudi letos natančno bibliografijo slovensko, in tajnik E. Lah poročilo o delovanju „S1. M." Veselo znamenje, da društvo napreduje, ni le obilica letos izdanih knjig, marveč tudi število društvenikov, ki je narastlo na 2880. Imetje znaša 57.784 gld., z ustanovam celo 91.485 gld.
V. S.
II. Ant. Knezova knjižnica. IV. zv. 8°. Str. 191. Cena 40 kr. — To je knjiga! Zlato je ne odtehta, s hvaležnostjo naj jo plača narod slovenski. Poleg kratkega opisa „Prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov" (spisal Fr. L.), ki je jako mikaven in umesten, nam daje ta zvezek znamenito delo Janeza Mencingerja: „Moja hoja na Triglav", „spomine" imenuje pisatelj sadove svojih mislij. Strmite nad vsebino: visokošolec Janez se ohrabri za hojo na vrh Triglava, napravi se na pot —: nevihta prihruje, Janez se vrne domov — konec. In vendar že dolgo nisem listal knjige s tolikim zadovoljstvom. Ne bomo bralcem lomili in drobili užitnega kruha, ki ga nam reže nož njegovega peresa, le opozoriti hočemo na ta sestavek,  da njegova pomenljivost komu  ne uide.
Jezik sam na sebi, brez ozira na vsebino, knjigi zasluži častno mesto: nenavadno bogato besedje, oblikovje prijetno, mnogolično, govorica domača; z zadovoljstvom nas navdaja, da je pisatelj v rabi enklitik ukrenil nazaj na pravo pot: dalje prednost lepoti in premišljenosti živega jezika.
Besedni pomen vsebine je šaljiv, kratkočasen in hkrati poučen tako, da bodo tudi manj izobraženi čitatelji, ki globlje misli ne bodo razbrali, s pridom segali po lepi knjigi. Toda pravo vrednost knjige bodo spoznali le tisti, ki bodo za užitno lupino našli tudi tečno jedro. Bereš in se muzaš nad šegavostjo, misliš, da te pisatelj kratkočasi, ali mig-ljenko ti vrže v dušo, in ti zastaneš: kako zna učiti! Podobo za podobo iz naroda ti naslika pred očmi: kako ugiblje kmet, kako se preriva dijak, kako se nosi gospod, kako se razvija naše slovstvo — in z nedotakljivo satiro udarja, šiba, biča, podira vse, kar našemu narodu dela škodo in sramoto. Janez Mencinger — s polnim navdušenjem pišemo (četudi se v vseh stvareh ne strinjamo ž njim) je učitelj naroda.') Povzdignimo narod, to je njegov namen; učimo se misliti, to njegovo prvo sredstvo.
Vsebine je preveč znamenite, da bi jo navajali. Berite to vsi olikanci, berite počasi; šele mislečemu čitatelju se odpre pogled v globočino pisateljevega duha.
l) Neki podlistkar Proteus (v »Narodu") hvali Mencingerja v svojem zmislu. Ubožec je pohleven. Ali res ni razumel pisatelja? Nam se zdi, daje hotel bralce malo zvoditi, da bi pomanjšal vpliv ostre kritike. Dobro, da ima vsak bralec tudi svojo pamet.
Književnost.
127
Za vzgled samo kratek odlomek iz odkrite satire : Str. 8. „Sedaj živimo v dobi obče svobode. Zakaj se ne bi tudi v slovstvu oprostili vzorov in hrepenenja po tisti lepoti, katere itak ne moremo doseči? Bodimo svobodni tudi proti umetniški resnici! Tako delujmo v duhu sedanje dobe za zlato praktično korist, in ne za nedosežna načela. ... Če te obseda pisateljska slast, ne kroti je zabadavo, da ne zboliš na živcih, ampak pisateljuj neumorno. Papir je čudovito potrpežljiv ... in nobeden spis ni tako niče v, da ne bi imel poleg pisatelja še kakovega bravca in hvalivca. Kaj naj pišeš, to ti bo velevala slast. Tvoje delo utegne biti večne slave, dasi tisti, ki bero in h krati sodijo, poreko, da si dušni revež in šuš-mar. Kdo so pa tisti čitatelji? Naj so veleumi, naj so svetovno izobraženi, vendar gledajo z zmotnimi človeškimi očmi ... in vedno so med bravci v manjšini. Proti njim se dviga ogromna večina, in če tem ugaja tvoje delo, zadovoljen bodi! V sedanji dobi parlamentarizma se ne smemo pokoriti estetičnemu trinoštvu manjšine . . . odločuj večina. Glasovi naj se štejejo!"
Torej kritiki — vrzite pero stran, roke kvišku, pa štejmo, kje nas je več! Tukaj je satira odkrita, včasih pa je dobro skrita. Jedno željo imamo, da bi vsaj slovstvenikom duhovita miselnost pisateljeva ne bila previsoka.                          Dr. G. Pečjak.
Knjižnica ga mladino. (Konec). Snopič 16. Antona, Martina Slomšeka spisi, zbrani za mladino. Urejuje in izdaja Slomšekov odsek „Zaveze slov. učit. društev." III. snopič. Basni, prilike in povesti. Za nižjo in srednjo stopnjo. Odbral in priredil Janez Koprivnik. Str. 80. Cena 25 novč. — Tvarina za to knjižico je zbrana iz druge knjige „Slomšekovih zbranih spisov" (po Mih. Lendovšeku izdanih v Celovcu 1. 1878. z imenom „Basni, prilike in povesti" 8". str. VIII. 388.) Odbrani in prirejeni so samo mali in kratki spisi, da sijih deca lahko zapomnijo.
Snopič 17—18. Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov. Češki spisal Jos. Ehrenberger. Poslovenil S. G. mL, in: Gozdne cvetke ali štiri povesti in tri krajše razprave. Spisal Tone iz Gošče. (Anton Žager), nadučitelj na Gorici. Str. 158. Cena 50 novč.
Zanimiva je prva in večja povest, ki se godi 1.1241. na Moravskem. Tega leta so bili Tatarji pred Olomu-cem pod poveljnikom Jaroslavom slavno zmagani,tako da se niso več prikazali v teh krajih. Te bitve seje vdeležil tudi pobožni in pravični plemenitnik Urh Hrastovski, imajoč ravno tako vrlo ženo Milado in blagega sinčka Večeslava. Iz maščevanja je njihov sosed grajščak Konrad vrgel oba v temno in gnusno ječo, pa zaupajoča na božjo voljo sta se spet sama rešila. Po slavni zmagi so kraljevi vojščaki Konradov grad obkolili in ga vzeli; Konrad sam se je
smrtno ranjen spravil z Bogom in umrl. Pozdravila se je vsa Hrastovska rodbina med seboj in odslej živela v veliki časti na praškem dvoru. Kdor v Boga zaupa, tega Bog ne zapusti v sili. — „Gozdne cvetke" nam podajejo male in krajše povesti in povestice, ki so poučljive in mikavne vsebine. Našli smo nekaj napak in tujk, katerih naši otoci ne bodo umeli.
Snopič 19. Slavoj in Ljudmila. Milosrčna brat in sestra. Zbirka kratkočasnih in poučnih pogovorov o živalih. Slovenski mladini nabral in priredil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. Str. 95. Cena 25 novč. — Tukaj so zbrani kratkočasni in poučni pogovori o živalih med učencema Slavojem in Ljudmilo, katera sta bila najusmiljenejša otroka, in med učiteljem Radoslavom, kateremu sta znala na vsako vprašanje odgovoriti, pojasnjujočemu korist različnih živalij s primerno basnijo ali pripovedko. Pač tudi potreben nauk za otroke.
Snopič 20. Bogdančkova mlada leta. Slovenskim prijateljčkom napisal Lud. Černej. Str. 79. Cena 25 novč. — Sirota Bogdanček, katerega je prevzel v odgojo po smrti njegovega očeta stric župnik, (omenjene osebe v povesti so ocenjevalcu poznane, ker pisatelj je namerjal proslaviti v tej povesti družino pokojnega profesorja Lendovseka in njegovega usmiljenega brata župnika makolskega), je storil marsikaj smešnega, kakor sploh otroci; seveda je bil večkrat tudi pokaran od svojega strica ali tete, akoravno mu je njegov zavetnik stari Tone včasih pomagal iz zadrege. Upajmo, da bo Bogdanček v poznejših letih — ali kakor se je sam izrazil: ko bo velik — storil še junaška dela, posnemaje svojega očeta, v čast svoje domovine in iz hvaležnosti do svojega dobrotnika.
Snopič 21. Pisanice. Slovenski mladini spisal E. Gangl. Str. 79. Cena 25 novč. — Nov pesnik za mladino! Posvetil je 44 krajših in zelo umljivih pesmi, naj jih mladina bere:
Jaz pa pišem pesmi,
Da jih bereš ti, (mladina) Ko v ljubezni duša Zate mi gori . . .
Iz večine so se nam te pesmi prikupile. Ž njimi hoče pesnik mladini res koristiti. Oblika je gladka, lepa in vsebini prikladna.
Snopič 22—23. V domačem krogu. Zbirka pesmij in povestij za mladino. Izvirno spisal ali na podlagi hrvaških, italijanskih in nemških izvirnikov priredil Janko Leban, učitelj na Trebelnem pri Mokronogu. Str. 174. Cena 50 novč. — V tem snopiču so izvirno ali na podlagi drugih izvirnikov pisane večje in krajše povesti in pesmice, 32 po številu, pripravne za mladino. Mičnih in bogatih mislij so te-le: „ Zaradi jednega samega pregreška", „Nečimerni Ivko", „Kralj Baltazar", „Nemi hlapec", „Hrabri vojak", „Dvoje zdravljenj", „Dobri ljudje". Pisava je lepa,*neznane ali ptuje  besede  pisatelj   sam tol-