277
Našla sem resnico
Lučka
Nadrah
Skrbi me
za otroke,
ki z vlažnim puhom na glavi,
s še slepimi očmi,
z usteci, zaokroženimi v začudenju,
zavekajo
s prvim vdihom sveta,
ki ga ne poznajo.
Skrbi me
za otroke,
ki jih vozijo
v belih plenicah
na vozičkih življenja,
za lačne,
jokajoče,
za otroke,
ki se z brezzobimi usteci
oprijemajo prsi
in vlečejo življenje
iz njih.
Skrbi me za otroke,
SKRBI ME
Lučka Nadrah
ki glodajo drobne ročice
in iztiskajo predirne krike,
za otroke,
ki racajo
z belimi kapicami na glavi
v prevelikih hlačkah,
vsi izgubljeni
zaradi neizmerne višine hiš,
zaradi tujih velikih dreves
in prvih dežnih kapelj.
Ker so tako krhki, tako nebogljeni in ubogi, tako rahli kot sončni žarek.
RESNICA     Našla sem RESNICO
v svetlem oknu tvojih oči,
ki so se prižgale
kot svetilnik v megleni noči
izgubljenemu čolnu mojega hrepenenja.
Našla sem RESNICO
na srebrnih čričkih tvojih ustnic, ki so zadrhtele s svetlim zvenom mavričnih melodij skozi gluho pustinjo mojega srca.
Našla sem
RESNICO
v marjetici tvojih dlani,
ki so ogrele s plamenom
zamrzlo skorjo mojih prsi,
ko sem ti ponudila
sok svojega telesa,
o, otrok, otrok moj.
\
278
279
RADA BI TI DALA
Rada bi ti dala
gorečo barvo sinjine,
ki prelomi težo deževnih oblakov
in zašije svojo luč
po vseh vlažnih cestah,
da bi te spremljala
skozi življenje
in ti zagorela takrat,
ko ti bo težko.
Rada bi ti dala cvet junijske vrtnice, ki gleda skozi ograjo brezčasnega vrta, da bi spoznal lepoto.
Rada bi ti dala
čudoviti vonj topolov
ob dežju,
ki visi nad pokrajino
in spremlja vse ljudi
s posebno svežino spoznanja.
Rada bi ti dala okus jagod in češenj, ko je junijski dan visok in trave pojejo pesmi skupaj z godali murnov in ob večerih kresnice prižigajo svoje zelene luči.
Rada bi ti dala vse to pa sem ti dala življenje.
Našla sem resnico