Posamezni Izvod 80 grošev, mesečna naročnina 1 šiling GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE 11/15. APRIL - OBLETNICA NAJSTRAŠNEJŠEGA ZLOČINA NAD KOROŠKIMI SLOVENCI BO OSTAL ZA VSO SLOVENSKO KOROŠKO NARODNI PRAZNIK, KI GA BO PRAZNOVALO VSE LJUDSTVO V SPOMINU NA ŽRTVE FAŠIZMA LETNIK III. CELOVEC, V SREDO 14. IV. 1948 ŠTEV. 21 (114) oMebuti MuhsUc teseUtuz Vsak narod pozna v svoji zgodovini fcase in dneve, ki se jih stalno spominja in ki jih nikdar ne more pozabiti. Gus iarji v srbskem narodu še danes predevajo žalostne speve o silnem trpljenju na Kosovem, danes še pojejo Hrvatje o strašni kazni, s katero je grofovska gospoda kaznovala svobodoljubne kmete in ki jo najstrašnejše predstavlja kronanje Matije Gubca, med našim ljudstvom pa je ponarodela pesem o trpljenju pod napadi Turkov in beseda »Turek« je še danes strašilo, s katerim strašimo poredne otroke. Vendar je spomin na te hude Sase tekom stoletij po-blede! in živi le še v pesmih, v vseh nas pa je še živ spomin na strašni čas nacističnega nasilja 'n se v teh dneh vsako leto spominjamo najbolj činih dni izseljevanja, ko so gestapovske zveri odganjale naše najboljše samo zaradi njihova narodne zvestobe z aonr v očetov, od-dvajale starše od otrok in materam trgale iz rok dojenčke. Tudi letos obhajamo te dni spet v spominu na to zločinsko početje nemškega Šovinizma. Naši izseljenci in vso naše ljudstvo je v letih trpljenja in nasilja pričakovalo, da bo vsaj nezaslišanost tega zločina zaslepljenim propagandistom narodnega sovraštva odprla oči in da bo po zmagi nad nasiljem tudi nam koroškim Slovencem končno zavladala pra-vica. Toda sedaj že tri leta zaman čakamo na pravičnejšo narodnostno politiko na Koroškem! Če smo zadnja leta upali, da bo vsaj proces proti krivcem zločinske izselitve preokrenil tradicionalno Politiko narodnega zatiranja in zapostavljanja, ob ietošnji obletnici nasprotno ugotavljamo, da je bil proces proti edinemu Maier-Kaibitschu le igra, s katero so na zunaj poskušali prevarati svetovno javnost, na znotraj pa razbremeniti vse ostale krivce zločinske deportacije našega ljudstva. Nočemo danes ponovno opozarjati na Številne okolnosti pri procesu, ki nikakor niso odgovarjale zahtevam civiliziranega človeka do resnične justice, niti se nočemo baviti z zlonamernim poročanjem o procesu v šovinističnem avstrijskem in predvsem koroškem tisku,' ki Je proces zlorabljal le za novo gonjo Proti našemu ljudstvu, danes ugotavljamo samo naslednja dejstva: 1. po obsodbi Maier-Kaibitscha napovedana, pri celovškemu deželnemu sodišču sestavljena komisija za preiskavo nadaljnjih krivcev izselitve do danes še ni začela poslovati; 2. namestnik Maier-Kaibitscha v izse-jitvenem uradu SS-Sturmbannfuhrer k’ritz kljub slovesni izjavi samega državnega prezidenta Rennerja in kljub že v Procesu proti Kaibitschu ugotovljeni krivdi še do danes ni bil postavljen Pred sodišče; 3. vsi krajevni krivci izselitve so še na svobodi in bodo po večini kot »manj obremenjeni« v kratkem amnestirani in oproščeni celo »zadostilnih posledic«, ki Ph predvideva zakon o nacistih; 4. Kaibitschev sodelavec dr. Richard Wanner pri SPOe slej kot prej usmerja narodnostno politiko proti koroškim Slovencem, kakor jo pri OeVP dirigira kolovodja vse pete kolone in nekdanji Maier-Kaibitschev predstojnik SA-Stnn-nartenfuhrer Hans Steinacher; našim izseljencem trpinom še ni popravljena vsa škoda, pa jim že predpišejo neznosne dajatve in pregledavajo ropane kašče, predno so se gospodar-o vsaj nekoliko opomogli; atiij na®‘ naseljenci večinoma še niso po-*l Pravni lastniki svojih posestev, pa Proglas Zveze slov. izseljencev V teh dneh bomo praznovali šesto obletnico zločinske masovne izselitve na Koroškem. Dneva 14. in 15. aprila 1942, ko so koroški nacisti v svoji zmagoslavni podivjanosti planili po našem ljudstvu in stotine naših družin z brezpri-merno krutostjo odvlekli skozi brezbrižni Celovec v prisilna taborišča Nemčije, koroški Slovenci ne bomo nikdar pozabili. Ta dan so padle vse krinke in vsa podla hinavščina nemških mogotcev S ponosom v srcih bomo zato praznovali »svoj dan« ob letošnji šesti oblet-niči, v mislih na žrtve v taboriščih in gozdovih. Delo na naših domovih, ki smo jih s krvavečim srcem zapuščali pred šestimi leti v spremstvu SS-ovskih pušk, bo počivalo. Skupno z vsem slovenskim ljudstvom, za katerega smo žrtvovali vse trpljenje izgnanstva in bede nemških taborišč, pa bomo v nedeljo, dne 18. aprila, po vsej Slovenski Koro- ški na svečanih prireditvah praznovali obletnico izselitve. Ob tej obletnici je čas, da dvignemo glas protesta proti ponovnemu hujskanju in iznova se ponavljajočim nasilnim grožnjam proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Tem bolj ogorčeni smo nad temi pojavi, ko še do danes niso kaznovani niti glavni krivci zločina nad nami in si moramo v najtežji borbi dobojevati pri oblasteh upravičeno odškodnino za velikansko škodo, ki smo jo utrpeli. Še prav posebno odklanjamo v tej zvezi zločinsko potvorbo in odvratno laž, ki jo je objavil dunajski časopis »Wie-ner Illustrierte« po navodilih koroške deželne vlade. S tem, da je zlorabljal slike naših slovenskih izseljencev za svojo nesramno hujskanje proti koroškim Slovencem in proti Jugoslaviji pa je pred vsem svetom najbolje potrdil* kako gnili in trhli so vsi poizkusi, skrivati pred svetom resnico o velikem doprinosu koroških Slovencev v borbi proti nemškemu fašizmu. V tej pravični borbi proti njegovim ostankom in obno-viteljem bo tudi v bodoče zmaga na strani slovenskega ljudstva, kakor sta na njegov? strani pravica in resnica V teh dneh, ko se šestič vrsti oblet-niča dneva groze na Slovenskem Koroškem, ponovno prisegamo, da se svojemu ljudstvu in njegovi pravični borbi za dokončno dosego pravice, svobode in enakopravnosti nikoli ne. bomo izneverili. Zveza slovenskih izseljencev. V taborišču v Žrelcu so naši izseljenci čakali na nadaljnjo usodo. Ozadje dogodkov v Berlinu v deželi: Brezobziren in ostuden je stal pred slovenskim ljudstvom razkrinkani nemški imperializem v vsej goloti. V tistem hipu smo mu vsi pošteni koroški Slovenci napovedali neizprosno borbo, ki je po težkih žrtvah in krvavem trpljenju dovedla tudi do naše zmage. 'Tudi mi, slovenski izseljenci in izseljenke, smo doprinesli težke žrtve in sl z njimi priborili pravice, ki jih ne more i 'tehtati uradna cenitev. Zapisane so s smrtjo in krvjo najboljših sinov in hčera Slovenske Koroške. že celo odločujoči činitelji grozijo s ponovno izselitvijo; 7. še so živi skoraj vsi naši trpini, ki še niso pozabili muk in trpljenja, pa njihovo bedo in težki udarec na dan izgona neodgovorni hujskači izrabljajo za gonjo proti novi Jugoslaviji. AH ni naravnost zločin, da slike naših izseljencev iz taborišča iz Žrelca prikazujejo kot slike nemških fašistov, ki so zaradi svojega sodelovanja z nacističnim okupatorjem morali zapustiti deželo svojih gostiteljev? Te ugotovitve so sicer le delček vseh krivic tudi na ostalih področjih našega narodnega življenja, toda so zato prav posebno značilne za koroške razmere. Prav te jasno kažejo, da se na Koroškem ni prav nič spremenilo in da slej kot prej v narodnostni politiki odloča ozkosrčna nestrpnost, ki ob podpori mednarodnih imperialistov poganja nove cvetke in razširja * sovraštvo do naprednega slovanskega sveta. Ob teh ugotovitvah naše ljudstvo ne more verovati praznim obljubam z neko »kulturno avtonomijo« in zlaganim lepim besedam Sovjetske okupacijsko oblasti v Nemčiji so bile primorane podvzeti nekatere uradne ukrepe za izboljšanje kontrole nad demarkacijsko linijo in nad prometnimi zvezami, ki potekajo skozi ozemlje sovjetske cone. Brzojavka Tassa iz Berlina, ki pojasnjuje te ukrepe, poudarja, da se je v zvezi z lakoto, ki vlada v biconiji, zelo povečalo število' lačnih ljudi, ki nezakonito prehajajo čez o stoletnem »mirnem« sožitju obeh narodov, ki ga je brez vsake krinke pokazala zločinska izselitev, ki so jo ob navdušenju ali vsaj tajnem odobravanju velike večine nemškega prebivalstva dežele zasnovali in izvedli koroški nemški šovinisti, kar je kljub vsej enostranosti dokazal tudi proces proti Maier-Kaibitschu. Koroški Slovenci nikdar nismo napisali na svojo zastavo gesla nacionalne mržnje temveč smo bili vedno zagovorniki narodnega razumevanja in prijateljstva. Ta visoka načela zagovarjamo tudi danes in kljub žalostnim izkušnjam ne obsojamo vsega avstrijskega ljudstva. Saj smo z njegovimi naprednimi silami prav v zadnjih letih skupne antifašistične borbe skovali neporušljivo bratstvo, ki se še danes odraža v skupni borbi proti narodnim in gospodarskim zatiralcem. Toda koroški Slovenci zahtevamo in bomo vedno dosledno z vso odločnostjo zahtevali, da se tudi odločujoče plasti na Koroškem končno zavedajo, da nimajo opraviti s Slovenci kot s sužnji ampak s Slovenci kot enakopravnim narodom, ki noče nič več kot svojo svobodni demarkacijsko linijo iz zapadnih v sovjetsko cono. Na tisoče Nemcev dnevno preide v sovjetsko cono v nadi, da bodo tu našli kruh in delo. Spontano prihajanje prebivalcev zapadnih con je postalo tako obsežno, da predstavlja nevarnost za normalno prehrano prebivalstva sov-. jetske cone. Poleg tega pa so se okoristili s pomanjkljivo kontrolo na demarkacijski liniji špekulanti, roparji, vohuni in drugi Zločinski elementi, ki so vdirali v sovjetsko cono ter tam zagrešili zločine in v mnogih primerih sodelovali v prevratnih akcijah proti ukrepom, ki jih je v sovjetski okupacijski coni podvzelo nemško ljudstvo, da bi utrdilo demokratični sistem. Demokratična javnost v sovjetski coni je upravičeno zahtevala od pristojnih nemških oblasti, da poostrijo ukrepe za red in mir v coni, in da se zajamči normalna prehrana prebivalstva. Potem ko so ameriške in britanske oblasti kršile sporazum v ustroju kontrole in ko so kontrolni svet postopoma izločili kot vrhovni organ oblasti, so sledile grobe kršitve predpisov o demarkacijski liniji in prometnih zvezah med sovjetsko in zapadnimi conami. Industrijsko opremo, manufaktumo blago, surovine in druge vrednote so v poslednjih 6 mesecih izvažali iz Berlina v za-> padne cone. Tako je iz sovjetske okupacijske cone izginila znatna količina dragocene imovine. Pogosta so bila tudi nezakonita potovanja v zavezniških vojaških vlakih, v katerih so bile osebe, ki niso imele pravice do njih, kar je groba kršitev pravil o prometnih zvezah med Berlinom in zapadnimi conami. Italijanska manjšina v Jugoslaviji Člani italijansko delegacije kmetijskih iti kulturnih delavcev, ki so ob priliki obiska v Jugoslaviji prisostvovali kulturno prosvetnemu festivalu italijanske manjšine v Kobinju, so na tiskovni konferenci orisali življenje italijanske manjšine v Jugoslaviji. Med drugim so dejali; Italijanska manjšina v novi Titovi -Jugoslaviji živi v enakih okoliščinah .n ima enake pravice, kakor vsi drugi narodi Jugoslavije. Manjšina ima tudi polno možnost razvoja za poglobljevanje svoje kulturne dediščine in uživa pri tem popolno podporo ljudskih oblasti. To se vidi tudi v italijanski gimnaziji, kjer poučujejo italijanski jezik in goje italijansko kulturo. Kar se tiče sodelovanja Italijanov v ljudski oblasti, je Italijanom dana popolna možnost sodelovanja v ljudski oblasti, Italijani sami odločajo v ljudskih odborih in sploh ni nobenega zapostavljanja v tem pogledu. Na primer so člani delovne zadruge v bližini Robinja po veliki večini Hrvatje, predsednik zadruge pa je Italijan. Svoje zadružne posle opravljajo skupaj in so povsem enaki. To stanje je povsem v nasprotju s stanjem v času fašistične okupacije. Takrat manjšinam ni bilo mogoče uporabljati svojega narodnega jezika in razvijati svoje kulture, medtem ko je danes to povsem drugače, in še več, v tej smeri se daje pomoč, ljudska oblast jc za tak razvoj močna zaslomba. Za tak razvoj so v ljudski državi Jugoslaviji dane izredne možnosti. Doslej še ni bila dana nobeni manjšini takšna svoboda in takšna možnost, kakor je dana italijanski manjšini v FLRJ. Tukaj ni govora samo o politični in’ gospodarski svobodi ter enakopravnosti, ki je popolnoma uresničena, temveč tudi o popolni kulturni svobodi in možnosti razvoja kulturne dediščine, o podpiranju šol, o proučevanju italijanske kulture in vsem drugem. Srednja raven kulturnega stanja italijanskega prebivalstva v Istri jc povprečno višja kakor v nekaterih pokrajinah Italijo. Italijani v Istri, ki izpopolnjujejo sebe in dvigajo svojo kulturno raven, skušajo ustvariti možnost izpopolnjevanja s Hrvati v Istri. V odnosih med Italijani in Hrvati ne obstoja nobenih trenj in nesoglasij, sodelujejo v vseh področjih in žive složno. Čeprav se vsakdo poslužuje svojega narodnega jezika, ni to več nobeno sredstvo za oddaljevanje in ustvarjanje mrž-nje med dvema narodoma. Eden izmed vzrokov takega odnosa je tudi ta, da so USTVARJANJE MADŽARSKE DEMOKRACIJE Generalni sekretar KP Madžarske Matias Rakosi je govoril zadnji teden pred 250.000 kmeti o utrjevanju madžarske ljudske demokracije ter vlogi. Komunistične partije pri njeni izgradnji. Govornik jc opozoril na velikanske uspehe v obnovi in izgradnji države, nato pa je rekel, da je madžarski narod vedno bolj enoten. Delovno ljudstvo množično vstopa v Komunistično partijo, a kongres socialno - demokratske stranke je sprejel 8. marca sklep o združitvi š Komunistično partijo v enot no partijo delavcev in kmetov. Razumljivo je, je nadaljeval Rakosi, velikega |M>mena jo za madžarsko demokracijo dejstvo, da so prenehali spori med delavskimi strankami in da bodo sile, ki so se doslej trošile za borbo, izkoriščene za utrjevanje ljudske demokracije. Glede nacionalizacije gospodarskih podjetij z nad 100 delavci je Rakosi poudaril, da jo to prvi pomembni plod utrjevanja demokracije. O politiki ameriških imperialistov je Rakosi izjavil, da se ljudske države niso dale zapeljati z raznimi načrti »pomoči«, ker so razumele, da namen teh načrtov ni obnova Evrope, ampak orodje in sredstvo imperialističnih teženj ameriške reakcije. V nasprotju z računi vojnih hujskačev in imperialistov so države ljudske demokracije sklenile medsebojne pogodbe o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Te pogodbe ne pomenijo samo utrjevanje madžarske ljudske demokracije, ampak tudi utrditev fronte miru na vsem svetu. Italijani in Hrvati skupno sodelovali v narodno-osvobodilni vojni, da so se Italijani pridružili Hrvatom in so z njimi skupaj borili, in skupen boj jih je zbližal in pobratil. Obstoji še eno dejstvo in to je, da Hrvati in Italijani skupaj sodelujejo v vseh oblikah dela, bodisi na kulturnem ali političnem področju, bodisi v ljudskih odborih, v Fronti ali delovni zadrugi. Skupno premagujejo težkoče in skupno delo je vplivalo mi to, da so med njimi izginili v največji meri sledovi preteklosti. To skupno delo je prav tako eden izmed činiteljev bratstva Hrvatov in Italijanov v Istri. Današnje medsebojno razumevanje In bratstvo Hrvatov in Italijanov v Istri je da. Nasprotno, jugoslovanski narodi znajo točno razlikovati, da jim je bilo zlo, ki so ga pretrpeli, povzročeno s strani fašizma in ne od vsega italijanskega naroda, kajti tudi sam italijanski narod je bil preganjan od fašizma. Na vprašanje, kakšno je razpoloženje pri narodih Jugoslavije do italijanskega naroda, so italijanski delavci odgovorili: Neposredno sodelovanje med našimi narodi se bo uresničilo v celoti, ko bo italijanski narod odvrgel sedanjo oblast, ki podpihuje sovraštvo proti Jugoslovanom. Kadar bo prevzel oblast v svoje roke, bo omogočil sodelovanje in zbliža-nje, ki ju globoko želi. Opazili smo živahno zanimanje med jugoslovanskimi narodi za položaj v Italiji, za boj italijanskega naroda. Jugoslovanski narodi spremljajo borbo italijanskega naroda. Naše sodelovanje ni SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA PROSLAVLJA 40. OBLETNICO SVOJEGA OBSTOJA velikim pevskim koncertom 24. APRILA 1948 OB 12 30 URI V MESTNEM GLEDALIŠČU V CELOVCU VSTOPNICE V PREDPRODAJI DOBITE PRI SPZ IN VSEH PROSV. DRUŠTVIH tudi posledica tega, ker vlada v Jugoslaviji uov socialistični duh, ki je globoko ljudski in demokratičen in ki je nad vsemi narodnostnimi trenji. Pri narodih Jugoslavije ni hiti najmanjšega sledu kakega sovraštva do italijanskega naro- samo mogoče temveč je tudi potrebno, ker se naši dve industriji, naši dve gospodarstvi izpopolnjujeta. Zato je naravno, da bo italijanski narod, ko bo prevzel oblast, dejansko in naglo uresničil to zbližanje. Koroška deželna vlada potvarja Sliki, ki jih danes objavljamo v našem listu in ki predstavljata naše izseljence, trpine na dan izselitve v taborišču v Žrelcu, je objavil tednik »Wiener Illu-strierte štev. 9 od 28. 2. 1948 pod naslovom »Siidkarnten in Gefahr«. Kakor vse sliki' ..ena nadaljnja pri- kazuje Gorenjke v narodnih nošah, ki baje pojejo »Das Lied der Heimat — je gnusna potvorba tudi ves članek, ki ponavlja laži o številu koroških Slovencev in o »mirnem sožitju v deželi, češ da nikdar ni bilo zatiranja slovensko govorečih koroških deželapov. Ne omenja masovne zločinske izselitve, katere grozo kažejo objavljene slike, pač pa kleveta Titovo armado, češ, da je zapirala in ustrahovala prebivalstvo s budim pritiskom, od katerega so ga osvobodile šele angleške čete z ustvaritvijo zaporne cone. Z enakimi lažmi blati tudi Osvobodilno fronto, ki jo baje sestavljajo na Koroškem ostale jugoslovanske partizanske edinice, koroško ljudstvo pa da jo odklanja s pretresljivim priznava njem k nedeljeni Koroški . Da bi te svoje laži o nasilju OF in nove Jugoslavije na Slovenskem Koro- škem tudi podkrepil, je list kratkomalo slike slovenskih izseljencev in sicer tovariša Laninška Hermana iz Železne Kaple in tov. Jevšnika Toneta iz Svetega mesta v taborišču v Žrelcu opremil s svojimi naslovi in jih označil kot »nasilno pregnane: Volksdeutscherje in stare Avstrijce iz Jugoslavije, ki živijo na Koroškem v taboriščih in so koroškim Slovencem živo svarilo in poziv k trdnejši »Heimattreue«. Slike same torej najbolj jasno razkrinkavajo način lažnjive propagande. Ker nič nimajo, kar bi postavili nasproti neizpodbitnim argumentom narodnoosvobodilne borbe našega ljudstva pod vodstvom OF in dejstva masovne izselitve, enostavno klevetajo OF in z izrao-ljanjem slik naših izseljencev potvarjajo resnico. S teni pa so se naši sovražniki sami najbolj razkrinkali! Poskrbeli bomo, da bo ves svet zvedel za ta gnusni način potvarjanja in klevetanja, s katerim koroška deželna vlada poskuša varati svetovno javnost. Kakor smo izvedeli od fotografa, ki je označen na slikali, je slike za :>Wiener Illustrierte« zahteval od njega »urad koroške deželne vlade! Saboteiji avstrijske državne pogodbe Konferenca pooblaščencev zunanjih ministrov v Londonu se vleče spet v tedne in mesece, vendar do sedaj še ni bilo doseženih nobenih vidnih sporazumov. Zapadne velesile in avstrijska reakcija poskušajo z vsemi sredstvi zvaliti krivdo za brezuspešna pogajanja o avstrijski državni pogodbi na Sovjetsko zvezo. V resnici pa je ravno nasprotno. Sovjetska zveza se že od vsega početka trudi, da bi sc sklenila za Avstrijo čim-prej državna pogodba. To je Sovjetska zveza dokazala na vseh dosedanjih konferencah in to ponovno dokazuje sedaj na londonski konferenci. Kakor poroča Oesterreichische Zei-lung , je na seji pooblaščencev zunanjih ministrov v Londonu, dne 9. aprila 1948 predlagal britanski zastopnik Marjori-banks, da bi zaenkrat opustili pogajanja glede nemške hnovine v Avstriji in pričeli z razgovori o ostalih še odprtih vprašanjih, ki se tičejo avstrijske državne pogodbe. Ameriški zastopnik Reber se jo temu predlogu takoj pridružil in izjavil, »da vidi v tem edino možnost za nadaljevanje londonskih razgovorov »ploh.« Francoski zastopnik De Lcusse, ki se stalno trudi trobiti v tisti rog, ki mu ga nastavita ameriški in britanski zastopnik, se jc temu predlogu seveda, tudi pridružil. Sovjetski zastopnik Koktomov je opozoril na to, da so doslej imele vse delegacije vprašanje nemške imovine v Avstriji za najvažnejše vprašanje državne pogodbo in da so zaradi tega tudi sklenile, da je treba doseči sporazum najprej v tem vprašanju. »Sporazum ravno v tem vprašanju pa je sedaj tem važnejši,« je poudaril Koktomov, »ker smo pri rešitvi vprašanja nemške imovine v Avstriji dosegli že gotove sporazume. Ako bi pa sedaj prešli na reševanje ostalih točk, bi to nikakor ne pospešilo delo konference.« Koktomov je opozoril šo na to, da se gre pri ostalih še odprdh vprašanjih avstrijske državne pogodbo skoraj izključno samo za gospodarska; vprašanja in da so se posamezne delegacije izjavile, da so vsa ostala vprašanja odvisna od vprašanja nemške imovine. Pariški dopisnik ameriškega lista New York Herald Tribune : pa poroča o pogajanjih p< laščencev zunanjih ministrov v Londonu, da ni nobene možnosti več, da bi dosegle štiri velcsde glede avstrijske državne pogodbe še kakšen sporr im. »Zapadne sile,« pravi isti poročevalec dalje, »niti v najmanjši meri nimajo volje podpisati kakršen koli dokument, na podlagi katerega bi se okupacijske čete morale umakniti iz Avstrije. Trenutno pa zapadne velesile ne želijo, da bi Avstrija, postala bojno polje nekontroliranega političnega boja.« S tem je vse jasno povedano. Skoraj še jasneje pa je govoril avstrijski zunanji minister dr. Gruber, ki je glede avstrijske državne pogodbe, kakor pišo londonska Daily Mail«, kratkomalo izjavil, da je v trenutnih političnih razmerah »sklenitev avstrijske državne pogodbe izključena«. Vprašanje, kdo nosi krivdo za neuspeh londonskih pogajanj, je s tem rešeno: Zapadne sile, kakor poroča APA dne 26. februarja t. 1. so že v naprej izjavile, da dvomijo v uspeh londonske konference. Avstrijska reakcija s Figlom in Gruberjem na čelu pa noče državo6 pogodbe, ker se boji ljudstva, katero bi po odhodu okupacijskih sil lahko postalo nevarno za njihove stolčke. Drobjhejiovice^^ Regulacije hudournikov v Rosni in Hercegovini. Letos je določeno, da bodo uredili trikrat več hudourniških strug kakor lani. V zvezi z regulacijami hudournikov bodo pogozdovali hudourniška področja. Pogozdili bodo 130 hektarjev goljav ter posadili okrog 1,300.000 drevesc. V nekaterih okoliših so začeli pogozdovati hudourniška področja že februarja. Gredbena dela na kmetijskih posestvih v LR Hrvatski. Letos bodo zidali številna gospodarska poslopja med njimi nekatera tudi precej volfka. Razen tega bodo meliorirali zemljišča. Tako bodo na posestvih Našicah začeli namakati 50 ha zemlje. Tam bodo tudi zgradili 20 velikih pitališč za prašiče. Za zidarska dela bodo potrebovali 50,000.000 zidakov, za kritje novih poslopij pa 7 milijonov strešnikov. To opeko bodo dajale opekarne, ki so jih zgradili ali ki jih že gradijo tudi na državnih kmetijskih posestvih. Spet velika delovna zmaga. Delovni kolektiv borske topilnice je izpolnil letošnji trimesečni proizvodnji plan 9 dni pred rokom. Opekarniška sezona v Srbiji se je Že začela. Doslej so opekarne navadno začele delati 15. aprila. Zaradi mnogo večjih potreb po opeki so se pa letos začeli že pozimi pripravljati na novo sezono* Mnoge opekarne so začele obratovati že 1. aprila. Delo se ne more povsod zadovoljivo razvijati, ker jim primanjkuje delovnih moči. Letos morajo zaposliti 4000 delavcev več kakor lani. Povečanje proizvodnje v Zadrski tovarni za konzerviranje sardin. Letos so storili številne ukrepe, da bo tovarna v tej sezoni lahko delala nepretrgoma. Proizvodnja se bo zaradi tega zelo povečala. Končane so vse priprave na pomladno sezono ribolova, ki se začne V drugi polovici aprila. Na Hrvaškem bodo letos pogozdili 7467 ha gozdnih površin, razen tega pa bodo še meliorirali (izboljšali) z grmi' čevjem porasla zemljišča na površini 5166 ha. POPRAVEK V članku pod naslovom »Gospod Heiv ke sc je razkrinkal«, katerega smo objavili v naši zadnji številki, je bilo napačno zapisano, da je iz občinske blagajne v Svetni vesi med 1938. in 1945. letom zmanjkalo 4,739.090 šilingov. Pravilno se mora glasiti, da je iz občinska blagajne zmanjkalo 4.739 šilingov in 9 grošev. Kalvarijo svojo naš rod je imel in dneve prebridke taljenja... Kot bi veter nosil vest v zadnjo našo vas, v zadnjo hišo po naših dolinah in planinah, se je raznesla v zgodnjih urah 14. in 15. aprila 1942 strašna novica: Nacisti izseljujejo slovenske družine! Jutranji zvonovi po farnih cerkvah še niso budili našega prebivalstva niti ga klicali na trudapolno vigredno delo. Vse je še mirno spalo in se odpočivalo od težkega dela zadnjega dneva, ko so že pobijala kopita pušk na vrata, kjer so stanovale naše najboljše in najza-vednejše družine. Podivjana Hitlerjeva policija je gonila iz postelj družine, očete in matere, prizanašala ni niti starčkom niti sključenim mamicam, ista nesreča je doletela mladino in najmlajše otročiče. Kot največje zločince so odganjali koroške Slovence in njihove družine k pripravljenim avtomobilom. Z najnujnejšimi stvarmi so se poslavljali * od svojih domov, vse drugo sq morali zapustiti in oditi v hladno tujino. Še enkrat so se ozrli na rojstno hišo, na svoj lastni dom, kjer so preživeli srečne in zlato dni mladosti. Poslavljali so se od svojega posestva in zdelo se jim je, da travniki še nikdar niso tako zeleneli, breskve tako krasno cvetele, da polje še nikdar ni tako dobro obrodilo in ptički po gozdovih še niso tako živahno peli, kot bi se tudi oni poslavljali od svojih gospodarjev. Jemali so slovo, srce jih je bolelo ob poslednjem pogledu na svojo domačijo, a vendar je bil poln vere in zaupanja njih zadnji* pozdrav: No svidenje! Ob cestah so stali nacisti, povzročitelji tega gorja, in škodoželjno opazovali izgnance in vse tisoče in tisoče drugih Slo*-vencev, katerim so namenili isto usodo. Toda niso videli, kar so pričakovali. Niso videli strtih in za milost prosečih. Opazili so na obrazih svojih žrtev kvečjemu tiho udanost, iti to mučeniško pot, brali pa so tudi z obrazov tisto jezo in odpornost, ki je rodila uporniškega duha med koroškimi Slovenci. Slovenci antifašisti in rodoljubi so bili prepričani tudi takrat o zmagi pravice, čeprav so stale hitlerjeve armade na Pirenejah in ob Volgi, v El Alameinu ter ob severnem tečaju in že slavile svojo zmago nad človeštvom. Še en zadnji pogled na hišico očetovo bi zabrneli so motorji, kmalu je izginila domača vas za ovinkom. Vozili so se iz Zilje, Roža in Podjune ter iz krajev severno od Drave. Trpini, ki so zapuščali Ziljsko dolino, so si želeli takrat, da bi se podrl Dobrač, kot pred 600 leti, in Pokopal vso nacistično drhal. Iz Roža so se peljali čez lnimberški klanec, polni vere in prepričanja, da ho ob njihovi vrnitvi sijalo svobodno sonce nad Slovensko Koroško. Prva postaja je. bila taborišče v Žrel-(;u pri Celovcu. Ves dan so prihajali avtomobili, vedno novi trpini so se uvrščali v dolgo vrsto izgnancev, ki so čakali, kaj bodo napravi z njimi, kam jih bodo odvedli. Znanci so se srečavali in se nemo pozdravljali, vsem je sijala iz oči skrb za družino, za dom, ko so si podajali roke. Matere so sedele po barakah, okrog njih so se stiskali otroci, ki so vsi preplašeni, ztnra/.eni in lačni ihteli: Mama pojdimo domov! Mamica lačen! S solznimi očmi !'h je tolažila mamica: Počakajte^ počakajte še malo, kmalu se vrnemo, takoj boste jedli! Žalostni so bili prizori, prostostni. Medla mesečina je ležala nad tabori-'•cem, vsakih par metrov je visel žaro-‘net in obseval barake. Taborišče je obdajala žična ovira, ob kateri so korakale dražo. Kot najhujše zločince so stražili bS-ovci in policisti slovenske družine, 'derih edina pregreha je bila neomaj-"n ljubezen do lastnega naroda. V bara-.j* j« zavladala tišina, samo tu in tam J' , bil slišati otroški jok ali zadržano ihte-‘1° mamice, — Tudi ponoči so vozili avtobusi, celo noč je do zob oborožena hitlerjeva soldateska dovažala slovenske izseljence in so surovo znašala nad njimi. Tudi naslednji dan niso prenehali s svojim zločinskim početjem. Šele popoldne so pričeli s popisovanjem oseb za nadaljnji transport. Proti večeru so klicali imena, na tisoče slovenskih trpinov se je postavilo v dolgo, nepregledno vrsto. Mnoge so morali podpirati, niso mogli več stati, starost in žalost sta jih potrle. Mlajši so nosili prtljago, ki je predstavljala vso premoženje izseljencev; vse drugo so morali pustiti v rokah domačih nacistov, ki'so so s tem bogatili. Žalostni sprevod se je vil, zastražen od vseh strani, skozi ulice proti postaji. Zavedni koroški Slovenci so šli svoj križev pot. Vse ulice so bile polne ljudi, ki so škodoželjno gledali odhajajoče, le tu in tam se je videl pogled, poln sočutja do Slovencev in poln mižnje do nacističnih tiranov. Vlak je počasi zapustil Celovec in vozil proti Beljaku. Še enkrat jih je pozdravila cerkev na Otoku. Poslavljalo se je od njih Vrbsko jezero in zadnji slovenski kraji. Po Dravski dolini in. preko Visokih Tur je šla vožnja na Sol-nograško in od tam na tujo mrzlo Bavarsko. Vozili so se mimo neznanih krajev, srečavali so tuje ljudi. Transport se je ustavil v Monakovem. Naši izseljenci so gledali porušeno mesto in v srcih jim je raslo upanje in vera, da so tisočletnemu rajhu šteti dnevi in da ho prišel tudi za nje dan svobode. Prav iz Bavarske so prišli pred več kot tisoč leti germanski osvajalci v našo domovino. Tisoč let se je naš narod upiral tujemu nasilju in tisočletno za-sužnjevanje ni moglo streti slovenskega življenja in slovenskega duhu na koroških tleh. Nacistični zločinci so si priza- Niti starčkom niso prizanesli. — Tov. Jovšnik je bil izseljen z 5 člansko družino. V pregnanstvo... v Kot bi bilo to danes, tako živo se spominjam jutranjih ur 14. aprila 1942. V vas so priropotali na vse zgodaj avtomobili. z oboroženimi SS-policisti. V pisarni občinskega urada se je tisto jutro pričelo delo že zelo zgodaj. Občin ski možje so pričakovali nenavaden obisk, SSupoliciste z avtomobili in puškami, katere so prijazno pozdravili ter jim stisnili v roke liste z imeni najbolj nevarnih oseb : v občini. Policisti se z listami v roki takoj razkropijo po vasi, spremljajo jih domači ju-deži — izdajalci in prične se lov —- lovna zavedne slovenske družine. Resnica je bridka: »Naprej morate, naprej od doma!« Ta klic se razširi po vasi in napolni prizadete z globoko žalostjo. Šonatov oče se je bil tisto jutro odpravil že zgodaj na polje in ni ga bilo doma, ko je prišla v vas ta grozna novica. Vsa splašena pride hčerka Veronika po njega in mu na njegov vprašujoči pogled pravi: Oče, pojdite domov, avto je prišel po nas, naprej moramo. Kam? vpraša oče. Jaz ne grem nikamor. Mati sp vsi obupani, oče,« pravi Veronika, . pojdite domov.« Jezno vrže stari oče motiko vstran. Vsa svoja leta •se je trudil in skrbel za svojo družino. Ne pozna drugega, kakor trdo delo. Sedaj na stara leta pa naj gre od doma. Proklet naj bo, kdor nas preganja od doma,« pravi in sc počasi odpravi na svoj ljubljeni dom, ki ga bo moral zapustiti. Povsod se ponavlja isti prizor. V naglici se spravlja skupaj najnujnejše. Policisti priganjajo in psujejo, otročiči jokajo, matere vse zaskrbljene in preplašene ne vedo, kaj naj počnejo. Na vasi, kjer čakajo avtomobili, se zbirajo ljudje. V ozadju stojijo domači izdajalci, tisti, ki si zadovoljno manejo roke in se radu-jejo: »Sedaj smo jih pa spravili! Sama sem bila tisto jutro doma. Mož je bil na delu v Celovcu, sin pa v šoli. Hudo mi je bilo, ko sem bila sama in ko nisem vedela, kaj je z možem in sinom. Vendar sem sklenila, da ne napravim tistim, ki se radujejo nad našim pregnanstvom, tega veselja, da bi jini pokazala solzne oči. Verovala sem, da se spet vrnemo na svoj ljubljeni dom. Še enkrat se ozrem na zapuščeno hišico s pozdravom: Oj hišica očetova, .Bog ži- vi te«! Tistim, ki se ob našem odhodu radujejo, zavpije Šonatov Iianzi: »Ne mislite, da ste nas za vedno pregnali. Ako se ne vrnem jaz, se vrneta gotovo moja brata in potem pride dan plačila. Po enodnevnem bivanju v taborišču v Žrelcu so nas 15. aprila proti večeru vlekli močno zastraženo kot najhujše zločince na kolodvor, kjer je bil za nas že pripravljen vlak. Zaprti v vagone in dobro zastraženi čakamo, kaj nam bo prinesla temna bodočnost. Ob vlaku pa se ponosno sprehaja tisti, ki je zakrivil vse to gorje: Maier-Kaibitscli. Vlak se začno pomikati, počasi in negotovo, kakor da bi vedel, koga vozi. Temna je bodočnost, nihče ne ve, kam gre ta strašna pot.* Kruta usoda nas je porinila v tujino. Doma se je veselil občinski sluga, ilegalni nacist in rekel: »Nikoli več jih nc bo nazaj« Zadovoljno se je smehljal, vendar ne dolgo. Partizanska puška mu je dala zasluženo kazen. Njega ni več. Mi pa smo sc vrnili, vrnili še bolj utrjeni in danes na lastni zemlji nadaljujemo borbo za našo dokončno osvoboditev in združitev z matičnim narodom v svobodni Titovi Jugoslaviji. Matilda devali, da bi rod Slovencev uničila taborišča Frauenaurach, Rastatt, Ilcssolberg in mnoga druga. Križeva pot slovenskega naroda jih je pripeljala daleč na Bavarsko, druge celo do Stcttina ter morske obale in tisoči kilometrov so jih ločili.od ljubljene slovenske zemlje. Vse to pa naših izseljencev ni moglo streti, tudi v taboriščih nista ugasnili življenjska volja in vera v veliko slovansko bodočnost. Okrog tovariša Toneja Umeka in tov. Hanzija Aich-holcerja so se zbirali pevci in po taboriščih je zadonela pesem o domovini, lepa slovenska pesem, ki je še bolj združevala Slovence v tujini. Tov. Janko Ogris je pesnikoval pesmi o naši bodočnosti in vlagal v nje veliko in mogočno ljubezen naših ljudi do svojega naroda. V njih jc razodeval voljo koroškega ljudstva do življenja, do borbe in svobode. Tov. Jaka Reichmanu pa je govoril sotrpinom: »Vzeli so nam vse, toda zemlje, domače slovenske zemlje nam ne morejo vzeti k In res; zemlja je ostala in postala po izseljenih še bolj domača, še bolj slovenska! V izseljeništvu se je rodila tudi uporniška misel. Sinovi izseljencev, Gašper in njegovi tovariši, so kot partizani prvi zgrabili za orožje in napovedoli »kupa-1 torjem boj na življenje in smrt. Številni drugi, kot tov. Maksej Černič, pa so dali v koncentracijskih taboriščih svojo življenje, ker so pomagali tistim, ki so se borili za osvoboditev svojega lastnega slovenskega naroda. Več kot tri leta so preživeli koroški Slovenci v izseljeništvu. Tri leta so pričakovali dan, ko se bodo odprla vrata taborišča in. se bodo lahko povrnili v domovino. V teli letih so se mnogim sključili hrbti, lasje so posiveli in v obraze so se jim zagreble globoke gube. Otroci so zrasli v mladino, polno življenja in žilavosti in ponosni na svoj narod so se po težkih letih vračali iz tujine. Toda domovina jih še ni sprejela osvobojena, še vedno jih je čakala borba za osvoboditev. Sprejem, ki ga je pripravila izseljencem mačeha Avstrija na postaji v Beljaku, jim bo ostal za vedno v spominu. A tudi to razočaranje so preboleli, vrnili so se na svoje izropane domove In jih pričeli obnavljati. Slovenski izseljenci so se z vsemi drugimi Slovenci združili v Osvobodilno fronto, katera jih tudi danes vodi v borbi za pravice in svobodo slovenskega naroda na Koroškem. 15. april pa bo ostal za vso Slovensko Koroško narodni praznik, ki ga bo praznovalo vse ljudstvo v spominu na žrtve fašizma. K. M. IGO GRUDEN; O domovina, mučenica sveta S teboj trpel sem, upal vsa ta leta po ječah, taboriščih, v zemljah tujih, o domovina, mučenica sveta. Sem najbolj blizu bil ti v dneh najhujili, pošiljal v pesmih ti uteho svojo, ki sem v bolesti pel kot v težkem snu jih* Sem nosil v sebi vso lepoto tvojo: pojoče reke in molčeče gore, cvetoče brajde za vasico mojo, šumenje morja v vetru prve zore, škrjanca pesem nad pomladno njivo, dežja jesenske žalostne zastore. Vse tvoje rane so me pekle v živo: v pregnanstvo tisoče sem videl gnati in talce v smrt peljati v jutro sivo,’ pred vrati ječe v snegu žene stati, otroke, starce ubijati na cesti, v pocestno blato našo čast teptati. Obstal nad breznom strašne sem bolesti, ki vanj gorje se tisočev izteka, pomladi sončne čakam blagovesti. Mi duša od ljubezni do človeka prežeta sanja v gnevu vsa ta leta o bratstvu ljudstev, v njem si išče loka, o domovina, mučenica sveta. JOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOO&G SADNI ŠKODLJIVEC acečažec *«mx«aooooooooooDoa Cvetožer je komaj dva in pol mm velik hrošček, rilčkar temnorjave barve, čez peniti pa ima svetli prečni pas. Prezimi najraje na deblu v razpokah pod lubjem. Spomladi, ko nastopajo topli dnevi in se začne cvetno brstje hitreje razvijati, — v splošnem bo to prvi teden aprila — se prebudi in se poda v krono jablanovega drevesa. Samica polaga posamezna jajčeca v jamice, ki jih naredi v še zaprti cvetni krst In naleže tam 50 — 60 jajčec. Ena sama samica že uniči 50 — 60 cvetov. Po enem tednu se izleže iz jajčeca ličinka, ki se zavrta v sredino cveta, razjeda tam pestič in prašnike. Ko se začne jablana razcvetati, opazimo, da se mnogo cvetov ne odpre in da cvet porjavi in izgleda kot osmojen. Sadjarji, potrebno je, da si vsako stvar na sadnem drevesu, ki se nam ne zdi pravilna, ogledamo. In tako si oglejmo tudi osmojen cvet. Previdno odpirajmo take cvetove in v vsakem bomo naš 1 začetkoma ličinko, pozneje bubo in •končno gotovega cvetožera — hroščka. Ko je hrošček gotov, si napravi odprtino skozi »osmojene« cvetne lističe. Če v tem času odpremo cvetove, bomo našli porjavel cvet prazen z odprtino, ki jo je izgrizel hrošček, ko je zapuščal cvet. Slov. prosvetna zveza raznanja: V soboto, dne 17. aprila 1948 ob 19. uri priredi SPD »Zvezda« v Narodnem domu v Hodišah igro »Z lastovkam’ ' SPD »Zvezda« gostuje v nedeljo, 18. aprila 1948 ob 14.30 uri v Društvenem domu v Št. Jakobu v Rožu z igro »Z lastovkami«. SPD »Bilka« v Bilčovsu priredi v nedeljo, dne 18. aprila 1948 ob 14.30 uri pri Odrajcu v Bilčovsu igro »Naša kri«. Št. Janžko SPD »Svoboda« gostuje v nedeljo, dne 18. aprila 1948 ob 14.30 uri pri Cingelcu na Trati z igro »Prisega o polnoči«. SPD »Edinost« v Škofičah gostuje v nedeljo, dne 18. aprila 1948 ob 14.30 uri v Zahomcu pri Hrepcu z igro »Revček Andrejček«. V nedeljo, dne 18. aprila 1948 oo 14.30 uri gostuje SPD »Dobrač« iz Bm-ce v Pliberku v telovadnici z igro »Zlatorog«. V Dobrli vesi gostuje v nedeljo, dne 18. aprila 1948 ob 14.30 uri v Narodnem domu SPD »Kajuh« iz Št. Petra na Va-činjah z igro »Glavni dobitek«. Igralci iz Loge vesi gostujejo v nedeljo, dne 18. aprila 1948 ob 14. uri v Št. 41ju v Lederhasovi dvorani z igro »Divji lovec«. Cvetožer — hrošč — sicer živi celo leto na jablani in objeda listje, ali kot doraščen hrošček nam ne dela nobene škode. Šele drugo pomlad zaleže samica spet svoja jajčeca. Cvetožer je dosegel po naših krajih deloma že takšen razmah, da uniči vse cvetje in ostanemo brez jabolk, čeravno so bile jablane prav dobro zastavljene s cvetnim brstjem. Pred desetletji cvetožer še ni bil tako razširjen, da bi uničil večino cvetov, če je drevo prav gosto cvetelo. Sedaj pa opazujemo, da kljub gostem cvetju uničuje cvetožer cele nasade. Cvetožer ne napada vse jablanove vrste enako močno. Kako zatiramo cvetožera? Veliko nam pomaga toplo vreme v času, ko je ličinka cvetožera in cvetno brstje v razvoju. Če imamo namreč toplo vreme, se cvet hitro razvija in tako-rekoč prehiti cvetožera v razvoju. Če se cvet razvije in odpre, pade ličinka na tla in pogine. Zatiranje je težavno, ker se cvetožer razvije v cvetu, torej v tem Času ne moremo do njega. Cvetožer se najbolj razvija po zanemarjenih sadovnjakih. Sadna drevesa naj snažimo, naj mažemo debla, da cvetožer ne bo našel toliko presdmišč. V prvi vrsti se priporoča škropljenje z drevesnimi karbollneji. Sredi septembra drevo dobro osnažimo, debla pa opašemo s pasovi sena, čez katere privežemo še trd papir. Septembra naj se napravi ta past zaradi tega, ker si cvetožer že tedaj poišče prezimovališče. Če mu napravimo pas pozneje, je hrošč že v svojem zimskem skrivališču in je delo brez pomena. Te senene pasove pustimo do srede marca, nato jih zažgemo, da uničimo cvetožere, ki so tu prezimili, še predno zapustijo skrivališče in romajo v krošnjo. Če pasemo živino v sadovnjakih,’ živina z drganjem ob drevesa te pasti kmalu pokvari. Cvetožer zapusti v prvih toplih spomladanskih dnevih svoje prezimovališče in samica zaleže jajčeca v cvetno brstje. Čas, ko zapusti skrivališče in predno zleže jajčeca, moramo izrabiti. Cvetožere stresemo na spodaj razprostrte rjuhe, celulozne plahte itd. in jih sežgemo oziroma uničimo v vreli vodi. Udarec na vejo naj bo krepak in hiter. Tedaj se cvetožer prestraši in pade na tla. Naše delo bi bilo brezuspešno, če bi ga opravili šele, ko je cvetožer že zalegel jajčeca. Otrešanje je seveda najuspešnejši način zatiranja cvetožera. Ne vemo pa, kdaj zapusti svoje skrivališče in se poda v krošnjo. Ker prvi topli dnevi ne nastopijo vedno enako, moremo določiti samo približni čas, namreč ob koncu marca ali prve dni aprila. Dokler je še po sadovnjakih sneg in po noči precejšen mraz, cvetožer ne zapusti zimskega skrivališča. Ko izgine sneg in nimamo več mrzlih noči, se cvetožer že poda v krošnjo jablan. Ko se torej bliža ta čas, razprostrem© za poiskus večji papir (celulozo) ali kaj podobnega pod jablano in hitro udarimo na vejo ter gledamo, če padejo na razprostrti papir cvetožeri. Otrešamo pri le- pem sončnem vremenu, ker gre cveto« žer ob hladnem vremenu v toplo zavetje. Poskušali smo na jablanih, ki jih redno napada cvetožer. Opazili smo, da' nekaterih spjoh ne napada. Na teh vr.1 stah sploh ni oziroma je prav malo cve-tožerov. Cvetožer napada samo one vrste, katerih cvet ima sladek okus. Če nam pri poskusnem otrešanju že pade kakšen cvetožer na papir, je to zname-: nje, da cvetožer že zapušča prezimovali-1 šče in da moramo pričeti z otresanjem. Otresemo, če mogoče, vse jablane v enem dnevu. Drugi dan delo ponovimo, ker so pri prvem otrešanju nekateri cve-tožeri še v skrivališču. Tudi v tretjič ho mogoče potrebno delo ponoviti. Inž. Marko Polcer NA ŽIVILSKE NAKAZNICE 39. DODELIT VENE PERIODE DOBIMO ŠE NASLEDNJA ŽIVILA: Pobi se; kruh bela moku mast stroč- nice bli 500 g iOOJ K 2000 K 150 a 800 g 1000 g 100 g 200 K 300 g V*i 1 Normalni oskrb. nad ]8 let 19,20,21 U 12 13 22 10 8,9 26 £ Mladina od 12—18 let 19,20,21 11 12 13 22 10 8,9 26 8 Otroci oK meni? Glej ga, zdaj mi prihaja! Kakor vidiš, sem na potu z doma. Na bom se vračal. Kaj pa mi hočeš?« »Iskali ste me.« V Skubinovem glasu je bila senca za-'drege, celo plahosti, vendar mu lahkomiseln blesk ni izginil iz oči. »Da, iskal sem te,« je rekel Čedermac strogo. »Tudi vabil sem te, a te ni bilo... Če hočeš, kos poti me lahko pospremiš. A pohiteti morava, da ne zamudim 1« Molče sta dospela do ozke ceste, ki se ■je vlekla med dvema vrstama dreveB. Čedermac je zopet pogledal na uro in upočasnil korake. »Kam?« je vprašal Skubin. »V Čedad?« »Ne v Čedad. Na sever. In potem pro ti vzhodu.« Ni mu povedal, kam je namenjen, ker mu ni zaupal. In bi mu tega nezaupanja tudi ne skrival, ako bi naneslo... -Zopet sta molčala in stopala po svetli progi sonca, ki je bilo posijalo skozi oblake. Peščena cesta je bila bela, suha, škrtala je pod čevlji. »Pa zakaj nisi prišel, ko sem te vabil?« se je oglasil Čedermac. »Ne vem. Zmeraj sem odlašal... Kaj »te mi hoteli?.« »Zdaj nima več pomena,« je rekel Čedermac po kratkem premolku in strmel redse na cesto. »Zdaj je že prepozno, a saj bi tudi prej ne imelo pomena. Nikoli! Pa se človeku ne posveti takoj. Pustiva to! Pustiva!« Skubin je stisnil ustnice in rahlo zatisnil veke; gledal je proti skupini hiš ob križpotju cest pod hribom, kateremu sta se vedno bolj približevala. Nagonski je dojel, kaj mu je hotel Čedermac. Ni si tajil, da so ga njegove besede zmeraj najhuje zadele. Edini človek, katerega se je bal in spoštoval, oboje hkrati. Če bi živela sama kje na samoti, daleč od ljudi, bi se morda dal ugnesti po njegovi volji. Tako pa so ga neprestano mleli močnejši, neposrednejši vplivi. Neizgovorjene besede, ki jih je le slutil, so ga zapekle in navdale z grdim občutkom ponižanosti. In vendar Čedermacu ni mogel zameriti. Celo bolelo bi ga, ako bi se mu kaj zgodilo. In to je bilo najhujše. »Da so vas hoteli odpeljati?« je pretrgal molk. »Da.c »Kaj vas je rešilo?« Čedermac je vso pot razmišljal, kaj je ta dan Skubina napotilo k njemu. Ali je izvedel, kaj bi se mu bilo skoraj zgodilo in ga je zapekla vest? Njegovo vprašanje je to potrjevalo Ali se počuti tako grozno osamljenega, zapuščenega in zavrženega? Čedermac se je premagoval, a je čutil, kako od hipa do hipa bolj izgublja prejšnjo mirnost in vedrost. »To bi bila dolga zgodba,« je spregovoril zamolklo. »Najbrž niti jaz ne vem vsega. Eno pa je gotovo: da je to pot spodletelo sebični maščevalnosti ovaduhov.« Poslednje besede je izgovoril ostro in s poudarkom. Skubin je zardel do las, z obraza mu je izginila poslednja senca lahkomiselnega nasmeha. Molčal je nekaj časa in hodil tako naglo, da ga je Čedermac le stežka dohiteval. »Vi se motite,« je slednjič iztisnil skozi zobe. »Vi se zelo motite ...« »Zakaj se razburjaš?« se je zavzel Čedermac; že je razumel. »Saj nikogar nisem imenoval. Pa ti že veš ... Posredna krivda je lahko prav tako velika, če ne še večja. Veš, zdaj govorim o tebi, ker sva že pri tem, prej sem mislil nekoga drugega,« mu je glas od razburjenosti uhajal v višino, da ga je stežka krotil. »Počakaj, Žvan, da izgovorim do konca!« je rekel sti’ogo, ko mu je Skubin segel v besedo. »Ne ugovarjaj! Ne imej me za norca! Priznaj, to je bolj moško! Pa ti je težko, ker nisi delal iz prepričanja, ampak iz vrtoglavosti. Saj vem, saj razumem. Ti nisi bil za duhovnika. Namesto v semenišče bi bil moral v kadetnico. Dober vojak bi bil. Če bi se že slednjič ozrl vase, se do konca izprašal in se zresnil, pa se ne boš... Jc že konec, sem že vse povedal... Me bora se razgovoril, ne boj se, ker mi težko dene. Tebe samo jezi, a mene boli, le verjemi! Če si hotel živeti z ljudmi, bi se ne bil smel družiti z volkovi!« »Mar so mi ljudje!« se je Skubin otre-i sel. »Ali jih potrebujem?« »Ni res, Žvan! Tako se mu blede, ki so ga ljudje zapustili, sebi v tolažbo se vara. Drug na drugega smo navezani. Verjemi, Žvan!« Skubin je mršil obrvi in molčal. Bilo je, kakor da s stisnjenimi zobmi drži udarce. Dosegla sta glavno cesto in obstala na križišču. Čedermac se je oslonil na palico in strmel v mladega tovariša. Ob poslednjih besedah ga je bila minila trdota, porajalo se mu je sočutje. Zatiral ga je. Z mehko besedo bi mu dal le potuho. Toga ne sme! Tega noče L Skubin ni prinesel njegovega pogleda, oziral se je po pobočju. Bele skale, gozdič a više v hribu pust, kameniten svet, porastel z redkim grmovjem. Ce-dermaceve besede so ga bile zadele, a mu niso segle globoko v dušo, ostale so le na površju užaljenega samoljubja. »Ne bora več dolgo tu«, je rekel počasi. »Pojdem.« »Kam?« »Ne vem. Kamorkoli. Tu ne ostanem. Prosil sem za premestitev.« (Dalje) .......................................... Izdajatelj, lastnik In založnik lista: Osvobodilna fronta zm Slovensko Koroško. Glavni uredniki Dr. Franci Zwl(tert odgovorni urednik: Franci Ogris, vsi Celovec, SalmatraBe 6* uprava: Celovec, VOlkermarkter StraBe 21. Dopisi sc naj pošiljajo na naslov: Celovec (Klagenfurt), Postamt 1,, Post« sohlleBfach 272. Tiska: »K&rntner Voiksverlag G. m. b. H.** Ki»r»enfurt, lO.-Oktober-SlraBe 7.