180-letnica prvega vzpona na Triglav 
24. avgusta t. l. se je zbrala -Ob 9. uri dopoldne gruča ljudi, da pove nekaj besed 
v opombo častitljivega gorniškega jubileja, saj je minilo 180 let, kar so bohinjski 
rudarji premagali uporni greben očaka Triglava in naredili gaz, po kateri danes 
zavarovani romajo vsako leto tisoči in tisoči mladih in starih ljubiteljev in častilcev 
gorskih lepot. Vsa čast jim res, tem vrlim možem, naj se njih ime ne pozabi! Zato 
je Planinska zveza Slovenije pritrdila na Aljažev stolp težko železno ploščo .in 
vrezala vanjo imena vseh štir.ih mož. Načrt za ploščo sta naredila znana slovenska 
alpinista Belač in Kopač. 
Mrzel piš je brisal nebo nad Triglavom to jutro in nosil z grebena snež,no 
shrlino, ki je padla po deževju prejšnjega dne. Zaviti v vetrovke so navzoči poslu­
šali najprej otvoritvene besede predsednika PZS tov. Fedorja Koširja, nato pa 
slavnostni govor tov. Stanka Hribarja, načelnika Planinske založbe, ki je po govoru 
ploščo odkr.il in jo izročil v varstvo PD Ljubljana-matica, navzoči 'predsednik 
Tone Stajdohar pa jo je prevzel. č:eta naših planincev je nato dala častno salvo 
vsem tistim, ki so žrtvovali svoje življenje za to, da sta Triglav in njegova soseščina 
svobodna. Hribarjev govor prinašamo rv celoti: 
»Proslavljamo 180-letnico prvega vzpona na Triglav. Proslavljamo spomin štirih 
mož, katerih imena so komaj zadnja leta stopila iz dolge pozabe preteklih časov -
.iz časov, v katerih je šele zorela francoska revolucija, iz časov ko je bil slovenski 
kmet še v jarmu fevdalnega tlačanstva in ko še ni bilo slovenskega izobraženstva. 
Nam, ki živimo v hitro živeči dobi a,tomskih bomb, umetnih satelitov in poletov 
na luno, je še posebej težko vživeti se v čas, ki je odmaknjen od nas skoraj 200 let, 
,in v ljudi, ki so takrat živeli in trpeli na <naši zemlji. 
Vendar poskusimo razumeti tiste, ki so prebivali v onih davnih dneh pod 
Tr ,iglavom, hodili okrog njegovega vrha in ga občudovali s spoštovanjem in stra­
hom, ki je morda bolj podzavestno od roda v rod živel v njih, iz vraž in prazno­
verja pa tudi iz občutka nemoči pred naravnimi silami, ki so si jih razlagali po 
svoje. 
Zato so morali takrat, ko so se njihove želje prv ,ič dvignile do našega naj­
višjega vrha, premagati najprej v sebi strah pred njim, ki jih je privlačeval in 
jim obenem vzbujal grozo. Morda je bila ta zmaga težja kakor kasnejše težave 
samega plezanja. 
Danes so v naših gorah samo še samostni grebeni od Škrlatice proti Martuljku 
takšni, kakršen je bil Triglav v času, ki ga danes obnavljamo v spominu: raztre­
skane ostre pečine, ki plezalcu kmalu do krvJ ogulijo kožo na rokah, krušljive 
skale, ki se zmuznejo že pri rahlem dotiku. 
Današnja pota na Tr .iglav so obrusili planinski »cestarji« in jih z.gladili deset­
in stotisoči tr.iglavskih romarjev, dostikrat s trepetajočimi rokami in s tresočimi se 
nogami, ob vseh žicah in klinih, s katerimi je obkovan naš gorski očak. 
Zato danes nihče, tudi najbolj zagnan alpinist ne, nima .pravice podcenjevati 
uspeha štirih srčnih mož, ki so - k o 1 i k o r vem o - prvi dosegli triglavski vrh, 
slabo opremljeni in predvsem z zavestjo, da še nihče pred njimi ni prehodil te 
poti, katere nevarnosti niso dobro poznali. 
Imena teh štirih mož so se ohranila in so vlita v ploščo, katero danes odkri­
vamo. Trije od njih so bili domačini: rudar Luka Korošec s Koprivnika, rudar 
Matevž Kos iz Jereke (oče kasneje najbolj znanega triglavskega vodnika Antona 
Kosa) in lovec Stefan Rožič s Savice. Z njimi je b.il ranocelnik Lovrenc Willomitzer 
iz Loga plli Stari Fužini, učenec slavnega Baltazarja Hacqueta, ki je leto prej 
sam dosegel vrh Malega Triglava po južni strani in od tam gledal na Veliki Triglav, 
katerega vrh se mu je zdel nedosegljiv. Glede poti na M a 1 i Tri g 1 a v pripomni 
Hacquet v svojem delu »Oryctograph.ia Carniolica«, da so jo p rep 1 e za 1 i pred 
n j i m sam o ne k a ter d ali pa nihče, vsaj noben zbiralec zelišč, ker je našel 
rastline ob poti, katerih ni videl pred njim ne Scopoli ne kdo drug. 
Od treh domačih vodnikov sta bila dva rudarja, kar je bohinjska posebnost. 
Na splošno so bili najboljši vodniki kozarji in divji lovci. V Bohinju pa je imel 
takrat plavže baron 2.iga Zois. Ko je začelo primanjkovati železne rude v nižjih 
ležiščih, so jo iskali njegovi ljudje vedno više. Zois je razpisal nagrado za tistega, 
ki bo prvi prišel na vrh Triglava, ker je upal, da bodo, morda v rdečih skalah, pod 
vrhom našli nova bogata ležišča železne rude. Ne smemo trditi, da je st9ril Zois to 
samo zaradi lastne koristi, saj je bil tudi sicer znan kot mecen .in je bil Willomitzer 
609 

njegov var-0vanec, »katerega je vzdrževal na svoje stroške, v prid prirodoznanstva 
in zdravilstva« (Hacquet). 
O vzponu dne 26. Vlil. 1778 pa tudi o prejšnjih poskusih in o nekaterih kasnej­
ših vzponih imamo precej skromne podatke, ki niso samo nepopolni in nejasni, 
ampak so deloma med seboj v nasprotju. 
Kdor lušči iz njih resnico, je pod-0ben tistemu, ki skozi gost zastor gleda sive 
podobe preteklosti in je zato njegovo odkrivanje resnice podobno bolj ugibanju in 
iskanju največje verjetnosti. 
Tako na primer Rosthorn, ki je prišel na Triglav leta 1828, zelo dvomi, da je 
Willomitzer pred 50 leti prišel na vrh in Hacquet ni našel vseh tistih imen, ki naj 
bi jih vklesali prvi pristopniki v skale na vrhu, med manjkajočimi pa je tudi 
Willomitzerjevo ime. 
Posebno važnih sklepov ne smemo delati iz tega, Morda je Hacquet prezrl 
nekatere črke, morda jih je zbrisala strela, morda jih je zakril sneg, o katerem 
govori Hacquet, da je takrat pokrival sam vrh. Vsekakor Hacquet ni pozabil vklesati 
to pot nad začetno črko svojega priimka polkrog s piko kot znak svoje zmage. 
Ce pa ne drže te domneve, se triglavska uganka zaplete še bolj. »Ovekovečena« 
bi bila namreč z začetnimi črkami imena ali priimka od »gospodov« samo cesar­
jev-O, Zoisovo (ali tudi Štefančičevo - S) i• n Hacquetovo ime, Luka Korošec -
če je bil sam klesar - bi se vklesal kar dvakrat z začetnicama imena in priimka, 
manjkal pa bi med drugimi tudi Matevž Kos, kar je malo verjetno, ker je ta z-0pet 
naslednje leto sam peljal Hacqueta in Willomitzerja na vrh, katerega sicer niso 
dosegli, ampak so ostali nekje pod Rdečo skalo. 
Doslej še nihče ni načel nadaljnjega zanimivega vprašanja o drugih, baje 
leta 1778 vklesanih imenih. Razumljivo je, da sta bili vklesani poleg imena nje­
govega presvitlega apostolskega veličanstva Jožefa II imeni barona Zige Zoisa, 
ki ga imenuje Franc Ceklin »duhovnega očeta slovenskega planinstva« in Balta­
zarja Hacqueta, ki je prv i pričel sistematično raziskovati naše gore, ni pa dobro 
pojasnjeno, zakaj bi se spomnili prvi pnistopniki tudi Jožeta Štefančiča in Kristijana 
Novakai. 
Ne gre nadalje zaupati prav do konca raznim pisanjem, v katerih so opisane 
neznanske težave in prečudne nevarnosti, katere so morali premagovati pisatelji, 
610 

ko so se vzpenjali na Triglav, in ne kaže dati roko v ogenj za popolno pravilnost 
in resničnost teh pisanj, katerih skoraj ni bilo moči nadzorovati. Ni izključeno, 
ampak človeško verjetno, da so včasih vodile pisano in govorjeno besedo samoljubje, 
častihlepnost, nevoščljivost in tem podobne nevšečne človeške lastnosti, včasih 
pa morda tudi navdušenje ali želja za poveličevanjem. Precej fantazije je na primer 
moral imeti Valentin Vodnik, čeprav je bil pesnik, da je s Kredarice videl Trža­
ški zaliv. 
Prav nič čudnega ni tudi, da razni »gospodje« v času tlačanstva niso omenili 
svojih vodnikov ali vsaj ne tako, kakor bi le-ti zaslužili, ampak so sebi pripisovali 
vse zasluge, saj so isto delali njihovi potomci še 100 in več let kasneje. 
Potemtakem nam ne bi dal popolne in nepremakljive gotovosti niti W'illomit­
zerjev popis vzpona, ki ga je menda sam poslal baronu Zoisu, pa se je najbrž za 
vedno izgubil, da nihče ne ve kje, morda pri Richterju, morda kje drugje. Ostal 
bi še vedno dvom, tudi če bi po sreči našli popis v kakšnem zatohlem arhivu. 
Skoraj neizogibno se je zgodilo zato, da imamo kar tri teorije o tem, kdo je 
prvi stopil na vrh Triglava. 
Eno je postavil Vilko Mazi, ki trdi prav določno, da je Luka K-0rošec dne 
25. VIII. 1778 popoldne sam prišel na vrh
1 
in je naslednje jutro vodil tudi druge tri. 
Mazi je v dokaz te trditve po svoje prikrojil Hacquetovo poročilo (»wovon 
einer m:it Namen Lucas Koroshez, der erste war, der ihn, v i e 11 e i c h t solange 
die Welt steht, bestieg«) tako, da j e bi 1 L u .k a K o r o še c prvi na vrhu Triglava, 
menda odkar svet stoji. 
Sodim, da je edina pravilna razlaga Hacquetovega poročila tista, ki so jo 
postavili Franc Ceklin, Josip Wester in Evgen Lovšin, to je, da velja besedica 
»menda« Korošcu. 
V zvezi s svetom ne bi mogel imeti »menda« pravega pomena, saj Hacquet 
gotovo ni dvomil, da svet stoji. Ta besedica bi bila v tej zvezi tako odveč, da si 
je ne bi privoščil niti najbolj gostobesedni opisovalec, kakršen Hacquet ni bil. 
Hacquet je hotel pač povedati, da je bil Luka Korošec prvi na vrhu, k o 1 i k o r 
je bilo takrat (d!n odkar svet stoji) znano, vendar je nekoliko 
dvomil o tem. 
Zato je prijatelj Vilko razen sebe menda le malo planincev prepričal o pra­
vilnosti svoje razlage in trditve, da je stal Luka Korošec prav gotovo in brez­
pogojno kot prvi človek na vrhu Velikega Triglava. Seveda Maziju ne moremo in 
ne smemo zameriti, če je v najbolj plemenitem navdušenju in s poštenim namenom 
obvisel na skopem poročilu, na ikraju pa na eni sami drobni besedi. 
Nasprotno je Franc Ceklin po obširnem, temeljitem, logičnem in kar preprič­
ljivem razglabljanju vseh dosegljivih virov prišel do zaključka, da so dne 26. Vili. 
1778 prišli na vrh Triglava vsi štirje možje, katerih spomin danes praznujemo, da 
pa je Luka Korošec prvi od te četvorice stopil na njegovo teme. 
Evgen Lovšin je k temu pred kratkim izrazil mnenje, da ni važno, kdo je 
prvi stopil na vrh. »Prvi v navezi«, če ga tako imenujemo, pa le nekaj več pomeni 
in je zato Luka Korošec zaslužil ploščo, ki je bila odkrita lansko jesen na njegovi 
rojstni hiši na Koprivniku. 
Ceklinovo tezo, po kateri so na podlagi doslej znanih in dosegljivi zgodovinskih 
podatkov - in kaj več s k o raj gotov o ne bo mogoče n a j ti -
najbolj verjetno po imenih dognani štirje možje, ki naj bi prvi stopili na vrh 
Triglava, je sprejel tudi UO PZS in po njej je sestavljeno besedilo napisa na plošči. 
Razlogi, katere je kasneje nasproti temu navedel Mazi, so premalo prepričljivi, 
da bi mogli ovreči Ceklinovo tezo. Po Mazijevi misli naj bi Luka Korošec na dan 
skupnega vzpona zamolčal, da je bil prejšnje popoldne sam na vrhu, ker se je bal 
Willomitzerjeve zamere. Ta domneva ni posebno trdna, saj Willomitzer, ki je to 
leto komaj prišel iz ljubljanske Hacquetove ranocelniške šole v Bohinj, ni bil tako 
visoka »živina«, da bi se ga moral Korošec toliko bati. Najmanj toliko ali še več 
je veljal Willomitzer štiri leta kasneje, ko naj bi Korošec Hacquetu vendarle za­
upal »skrivnost« svoje zmage. Tudi ni prav verjetno, da bi Hacquet, kateremu je 
oila resnica vrhovno vodilo in najvišja zapoved, zamolčal, da je bil Luka Korošec 
prvi s a m na vrhu, če bi to od Korošca izvedel. 
Seveda ni docela izključeno, da ima Mazi vsaj nekolik-O prav, ne morda v tem, 
da Willomitzer sploh ni bil na vrhu, pač pa da je prišel Luka Korošec kdaj prej 
1 Gl. Pl. V. 1907, stran 250. Evgen Lovšin se je torej v „bojni vročici« zaletel, ko trdi, da 
se je Mazi Izognil odgovoru na to bistveno vprašanje (PI. v. 1958, stran 408). 
611 

Na Triglavu 24. avgusta 1958 
sam na vrh.
2
. Vse to pa so le domneve, ki bi jih mogli pojasniti takratni kronisti 
in bohinjsko ljudsko izročilo, iki je žal utonilo v temni .in, bojim se, da neprodirni 
megli naše planinske preteklosti. 
Zato ne moremo zavreči kar na prvo roko tretje teorije, ki je časovno prva. 
Postavil jo je Jakob Aljaž, ki je leta 1922 napisal v sv-0jih »Spominih«, da nekateri 
trdijo, da pred Willomitzerjem ni bilo nikogar na Triglavu, da pa to ne bo držalo, 
ker lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh. 
Priznati moram, da mi je ta teorija zelo všeč in je tudi sprejemljiva. Omenil 
sem že, da Hacquet ni postavil tistega »menda« Luki Korošcu ob bok samo zaradi 
lepšega branja, ampak je storil to zaradi tega, ker ni bil docela prepričan o nje­
govem prvenstvu, znano mu pa tudi ni bilo, kdo naj bi bil že pred Korošcem na 
vrhu Velikega Triglava. 
Zelo me mika tudi, da bi nekoliko omejil splošno postavljeno domnevo in 
postavil Aljaževega »lovca in pastirja« v Trento. 
Ta misel se mi je utrnila, ko sem ob sporu naših planinskih zgodovinarjev, 
bolje rečeno ob njihovem iskanju najbolj verjetne resnice, prebiral stara in nova 
pisanja o tem, zraven pa mislil ne samo na tiskana poročila in na najbolj logično 
razlago posameznih v njih zapisanih dejstev, ampak tudi na Triglav, na njegove 
vršne stene in na ljudi, ki so hodili okrog njih v tistih davno minulih časih. 
Kdor je obhodil vsa triglavska pota, ve, da se najlaže pride na vrh z južne 
strani, ki je Trentarjem najbližja. 
2 To verjetnost je dovolil tudi Josip Wester, najboljši poznavalec Baltazarja Hacqueta In 
njegove dobe, v svoji monografiji o njem (Planinska založba 1954 - pripomba 49) na strani 60. 
612 

Razen zagrizenih »lokalpatriotov« nihče ne bo odrekel Trentarjem, da so bili 
najboljši pleoolci, saj so to dostikrat in dovolj jasno dokazali. 
Dognano je, da so utrli lovci iz Trente že davno pred Willomitzerjem svoje 
strme steze čez Komar na Dolič in čez Skok pod triglavski vrh. Na Luknjo so hodili 
Trentarji že pred stoletji in tudi pot z Luknje na Plemenice je stara pot trentarskih 
divjih lovcev. 
V dolini zgornje Soče je nastala najlepša slovenska pravljica o Zlatorogu, ki 
je še pred sto leti živela v Trenti in na Gorenjskem, pravljica o lovcu, ki so ga 
varovale žalik žene, ki je poznal vsa pota in je lahko splezal na najvišji vrh. 
S pravljicami seveda težko dokažeš to, česar ne moreš dovolj zanesljivo niti 
s tiskanimi in pisanimi poročili, ki imajo vendarle oprijemljiva imena in dogodke, 
pa čeprav se pravljicam vidi, da so imeli ljudje, ki so jih spesnili že pred stoletji, 
neko stvarno osnovo, iz katere je stkala njihova fantazija prelestno pesem o lepoti 
pa tudi o nevarnosti gora in o ljudeh, ki so že takrat plezali na njihove vrhove. 
Te teorije zato ne bi mogel dokazati mnogo bolje, kakor jo je pok. Aljaž in je 
zato ne bom naprej razvijal. Tudi nam ne bi bilo z njo kaj prida pomagano pri 
plošči, ki smo jo pravkar odkrili, ker bi jo morali sicer posvetiti neznan e m u 
t r en <t a r s k e m u 1 o v c u. 
Vendarle se mi pa zdi, da je »filozof in iskalec resnice« Hacquet, kateremu 
gre nedvomno največ vere od vseh, ki so v tistih dneh hodili okrog Triglava, nekaj 
vedel o Trentarjih, katere je obiskal leta 1781, in o njihovih pohodih v triglavski 
svet pa je prav zaradi njih napisal »menda«, čeprav ni vedel ničesar določnega. 
Vsa stvar končno ni toliko pomembna. Važno je nekaj drugega, v čemer vidim 
glavno misel in glavni pomen današnje proslave, pa tudi »rešitev« triglavske uganke, 
ki jo je zapustil Hacquet s svojim za nas premalo jasnim poročilom. 
V a ž n o j e , d a d a n e s p o n o v n o p o u d a r d mo i n d a ,t a p l o š č a 
še naprej izpr.ičuje, da so prvi stopili na naše vrhove doma­
čini, katerim gorski svet s svojimi planinami ni bil samo vir skromnega pre­
ž,ivljanja, ampak so bili navezani tudi na najvišje vrhove s preprosto pa globoko 
ljubeznijo in z iskrenim občutkom za njihove lepote. Tudi med temi preprostimi 
možmi iz ljudstva so bili taki, kateri h n a j več j e ve se 1 j e j e bi 1 o na 
gorah. 
Nihče ne pozna podob jn obličja Luke Korošca, Matevža Kosa in Stefana Rožiča. 
Samo zamisliti si jih moremo, kako v podkovanih coklah ali bosi, s širokokrajnimi 
črnimi klobuki n,a glavah plezajo po ostrem grebenu. 
Za nas so njihova imena samo imena, vendar so ta imena podoba mož, ki so 
stopili iz sive davnine v sončno triglavsko svetlobo in bodo živeli v naši planinski 
zgodovini kot korenjaški predstavniki takrat živečega slovenskega rodu.« 
Slavnosti so se udeležili mnogi znani planinci, med njimi zvezni poslanec 
univ. prof. Boris Ziherl, dr. Miha Potočnik, Joža Cop, zastopniki bližnjih planinskih 
društev, zastopniki PD Maribor, PD Celje in PD Konjice in skoraj ves upravni 
odbor PZS. 
Vsem, ki so se te planinske slavnosti udeležili, bo ta ostala v lepem spominu. 
_- ·_ mladi pišejo -
POT MED BREGOVE 
Popotoval sem v Slovenske gorice. Pravijo, da vse poti držijo v Rim. V goricah 
držijo zgubljene poti in kolovozi vsaksebi med brege in grape. Vse tihe so te poti 
in kakor da se ne kanijo nikoli srečati. Podobne trudnim očancem se vzpenjajo 
v strme vinorodne rebri in ko jih premagajo, se poženejo kakor razposajena dekleta 
v grape, da se potem vnovič zagrizejo v nov holm, ki jim leži na poti. Mnogo je 
takih poti v goricah. Sončnega oktobrskega dopoldneva sem stal na eni teh poti 
i:n se oziral za traktorjem, ki je izginjal za ovinkom. še zadnjič sem pomahal trakt:o­
ristu s kmetijskega posestva, ki me je naložil v mestu in popeljal do sem. Na cesti 
sva ostala le jaz in prah, ki se je -lenobno polegal ob pot. Bregc;,vi okrog mene so 
strmeli vame in sonce je sijalo. Tež,ko in dozorelo gro2Jdje je viselo z majovega 
kolja in mežikalo v sončno luč. Veter mi je prinašal od nekod klopotanje klopotcev. 
Po vrhovih, med vinogradi, sem uzrl postave trgačev. Trgatev! Cudežni čas Slo­
venskih goric! Dolge mesece garajo Goričani, da slednjič dozori grozdje po kolnikih. 
613