NAJLEPŠI DNEVI V GORAH — VENDAR NEKAJ MANJKA
SEZONA SE PREMIKA V JESEN
BORUT MENCINGER
Naj mi ne zamerijo tisti lokalpatriotl, ki živijo neposredno pod Stolom od Žirovnice do Vrbe, če priznam, da sem se odločil za vzpon na Stol od Ljubelja čez Zelenico zato, ker je ta pot lepša od tiste od Val-vazorjevega doma poševno navzgor. Zadnji torek v lanskem oktobru je bil tako lep in nebo tako modro, da sem zjutraj namesto proti Ljubljani raje zavil na gorenjsko stran. Na Ljubelju sem moral najprej previdno obvoziti kilometer dolgo stoječo kolono naših potrošnikov, potem pa sem imel celo to srečo, da je delovala žičnica na Zelenico — sicer samo za vzdrževalce, vendar so mi prijazno dovo-llli, da sem prisedel. Upam, da po kakšnem tozdovskem pravilniku zunaj sezone to ni prepovedano in bi morda kdo od fantov »še! na disciplinsko«, pa mislim, da ni bojazni, ker dvomim. Če so njihovi šefi med bralci Planinskega vestnika.
HIMALAJSKO NEBO NAD VRTAČO
Po Zelenici že dolgo nisem hodil v kopnem, tako kot se izogibam tudi Krvavca in Vogla: ker se pač nič ne d& storiti proti buldožerski politiki naših žičničarjev, se raje izogibam njihovim poligonom, dokler jih ne prekrije sneg. Tudi Zelenica je že nekaj let precej manj zelenica, kot je bila včasih. Prelepi macesnov gaj so prerezali kar po sredini s široko smučarsko progo. Vsaj rahlo zadoščenje me je obšlo, ko sem letos videl, da so te grde rane kar dobro ozelenili s travo. Močnejše besede od "rahlo« sicer ne morem uporabiti, ker se mi zdi, da so to opravili predvsem kot ukrep proti eroziji, ne pa zaradi estetskih razlogov; hudourni nalivi bi po terenu hitro zarezali jarke, teh pa sodobni smučarji bleščečih barv in opreme ne marajo. Tistega torka je bilo nebo nad Vrtačo temno modro kot na diapozitivih naših hi-malajcev. Z užitkom sem se sprehodil po zgornji stezi čez južna pobočja Vrtače. Po svoje so me zabavali celo graničarji, ko sem opazil, da me od spodaj izpred karavle (po Toporišiču stražnice) budno spremlja daljnogledno oko, če ne bom stopil korak preveč v desno — ker to namreč ni dovoljeno. Kot discipliniran državljan sem seveda strogo pazil, da se mi kaj takega ne bf zgodilo. Če se že spotaknem, potem se moram opoteči v levo — tako nekako je treba razumeti »prSvila ponašanja na granlčnoj staži« in nekako tako sem čutil, zavedajoč se, kako povečanega me gleda oko postavel
Ob tem so mi misli poletele dobrih 20 let nazaj — v Tolmin, kjer sem odslužil svojo državljansko dolžnost: neke lepe poletne nedelje sva s sovojakom Mitjem Koširjem med »izlazom u grad« skočila do planine Razor In na škrbino Globoko pogledat domov na gorenjsko stran. Zvečer so mi lica tako žarela od hitre hoje tn gorskega sonca. da je to opazil celo moj desetar Ča-lič iz vojvodinskega Bača. Ko sem mu priznal, kje sem bil, me je trdo prijel: »Jeli, bre, si ti lud, da se veraš po kamenu! I to u nedelju, kad je odredjeno odmaranje vojnika! A sutra nečeš moči trčati preko kruga!« Upam, da še danes misli s svojo glavo o Slovencih, saj je bil poštena kmečka dobričlna ..,
Spogledovanja z graničarji mi je bilo dovolj, zato sem se ozrl proti bližnjim vrhovom. Naenkrat sem v strminah nad seboj naštel 24 gamsov. »Pa le niso vseh pobrale garje!« sem se čustveno razveselil, čeprav vem, da jih narava sama ne bo iztrebila. Za uravnavanje števila gamsov je pač to pot izbrala drobne in grde zajedal-ce, drugič bodo to morda spet snežene In plazovite zime — ljudje oziroma lovci pa narave pri tem opravilu ne znamo prav ubogat!, ali pa se nam vse skupaj upira.
SREČANJA NA VRHU
Zgornja pot poprek čez Vrtačo ti pričara občutek, kot da hodiš po dolgem balkonu, ki je bil narejen zato, da bi bil razgled še lepši, Z Blejskega jezera so pošiljali sončni žarki take odbleske sem gor, da je kar slepilo — dokler ga nista zakrila Srednji vrh in trebušasto pobočje Stola. Šele z vrha sem spet ugledal »to podobo raja«: tudi na Bledu ta dan ni bilo niti sapice, saj so tri ptetne risale na jezersko gladino — kot na steklo — tri pravilne trikotnike valov.
Spotoma me niti sledovi zagrizenega šovinista z one strani meje niso spravili v slabo voljo, čeprav so mi sprožili nekaj ironičnih misli: tam, kjer se v Kožnah odcepi steza proti Belskemu sedlu, je na veliki skali napis STOL 1 ura — pravzaprav STULI Neki »heimatdienstovec« si je očitno vzel čas in z noževo konico ali s čim podobnim zdrgnil s skale zgornji del črke O in tako naredil U. Primitivčino sploh ni motilo, da za nemški der StuhI manjka črka H. Seveda pa ne gre za kaj drugega kot za majhne hudobije majhnih provo-katorjev.
Sicer pa je bito tisti torek na Stolu neverjetno veliko planincev z one strani meje.
Prijazno smo se pozdravljali; oni »Griiss Gott«, jaz pa »dober dan«. Ne morejo pa ne iz svoje kože, ti germanski ptički: v Julijcih bodo vsi lepo po vrsti odzdravljali »Toper dan«, na Stolu pa ne — ta je pa že bolj »njihov«!
Na vrhu je bil razgled kristalen — tak kot je lahko samo pozno jeseni (24. 10.) ali pozimi: videio se je vse od Snežnika do Grossglocknerja, le od Kranja navzdol je bila nižina zadimljena, toda ne meglena. Prešernova koča je bila seveda zaprta. Skupaj s Korošci smo krmili zaupljive kavke in uživali ob razgledih in toplem soncu. Biio je tako toplo in brezvetrno, da niti nekoliko vlažne srajce ni bilo treba preobleči.
Stališče GK o imenih planinskih postojank
Gospodarska komisija pri PZS ugotavlja, da sta tako Božo Jordan kot Jože Dobnik upravičeno ugotovila »neusklajenost« pri poimenovanju planinskih postojank.
Ob tem se je potrebno zavedati, da so pojmi zavetišče, koča, dom največkrat deli Imena vsake planinske postojanke, tako kot so npr. gora, loka, dol deli krajevnih imen. Lahko štejemo, da so imena planinskih postojank del planinske kulturne dediščine. Za vsakega planinca so namreč Imena, kot npr. Aljažev dom, Erjavčeva koča, Tlčarjev dom, Prešernova koča na Stolu Itd., tako splošno uveljavljena, da ob tem nihče ne pomisli na velikost in opremljenost teh postojank, ampak Jih razumemo podobno kot krajevna imena.
če bi nazive, kot so zavetišče, koča, dom, ločno definirali npr. glede na opremljenost aN velikost, bi morali ob večjih preureditvah Imena postojank spreminjati, kar bi povzročalo velike težave pri uporabi vodnikov !n kart. Zavedati se moramo tudi, da smo glede teh nazivov nekaj posebnega, Drugi alpski narodi uporabljajo en sam naziv za zelo različne objekte. Tako Francoz! uporabljajo besedo refuge, Italijani rf-fuggio, Nemci Hiitte. Torej bi pri prevajanju nastale težave, če bi pojmov zavetišče, koča, dom ne jemali kot lastnega imena postojank. Zato GK predlaga, da še naprej uporabljamo že ustaljena Imena postojank.
Gospodarska komisija 10 PZS
PROŽNEJŠA ORGANIZIRANOST
Zdaj pa še o tistem, kar manjka v gorah meseca oktobra. Z najboljšimi nameni br rad povedal nekaj svojih misli o zaprtih kočah in lepih oktobrih. Pa teh misli ne naslavljam na gospodarje Prešernove koče, saj sem oktobra hodil tudi po Julijcih in srečeval somišljenike pred zaprtimi kočami. Vem, da nisem prvi, ki omenjam ta problem jesenskih pohodnikov v naših gorah. Znani so mi tudi nasprotni argumenti planinskih društev, ki oskrbujejo koče. Pa vendar trdim, da se je marsikaj spremenilo od tistih let, ko so ti argumenti držali kot pribiti.
Predvsem se je močno razmahnila pohod-niška aktivnost v najširšem smislu, kar se zrcali tudi v planinstvu. Poznamo seveda tudi slabe posledice večjih množic v hribih, toda to je drug problem! Vendar mnogi ob lepem vremenu izkoristijo vsako priložnost in pobegnejo iz zadimijenih mest v čistejše plasti ozračja. Priznajmo, da je bilo takih pred 10 do 15 leti precej manj in da je bila takšna miselnost precej redkejša med ljudmi.
Drug moj argument je začasna sprememba podnebja: mesec junij je zadnja leta običajno deževen in hladen z gostimi meglami po gorah, oktober pa je največkrat topel s stabilnim vremenom, ko se kristalno jasni dnevi kar vrstijo. Da ne pišem tja v en dan, naj povem, da sem pogledal podatke samo za osem let nazaj in našel samo dva deževna oktobra: leta 1982 in 1987! Skratka — laično povedano: pomlad se prestavlja v poletje, poletje pa se podaljšuje v jesen. Le tradicija oskrbovanja koč se ne premakne .,. Saj ne mislim, da bi morale biti koče odprte ves oktober, ponujam pa v premislek prožnejšo organiziranost. Ne vem, ali oskrbniki res tako točno načrtujejo zaloge pijač, da ne bi imeli še kaj ponuditi tudi v oktobru. Da preostalih zalog konec septembra ne zvozijo v dolino? Kaj pa, če bi v prihodnje uvedli nekakšno jesensko ponudbo: predvsem čaj in topel prostor ter za tiste, ki brez tega ne morejo, manjšo količino take pijače, ki se čez zimo ne bo pokvarila (saj veste, katero mislim)? Če je bo kaj ostalo, bo drugo sezono še boljša! Za konec Čisto resno še ena misel: Med množicami pohodnikov je tudi vedno več neizkušenih navdušencev; prve majske in Junijske objave, da so spet odprte te In te koče, jih zvabijo, da se neučakano kar takoj poženo na najvišje naše gore, kjer v mnogih vpadnih grapah In strminah še prežijo nevarna snežišča. Potem pa beremo poročila o nesrečnih zdrsih, pogosto celo s smrtnim konceml Če bi sezono nekoliko premaknili v poznejši čas, ne da bi jo krajšali, bi morda rešili kakšno življenje.