186613 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XL št. 5 september - oktober 2003, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovih IZVEDBA Epromak TISK Formatisk d.o.o. UREDNIKI/Associate Editors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpic (recenzije) UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of HSmburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut VVillke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (Universify of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, International Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Edito rial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805-14Z, faks: 01/5805-108 E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html ^za I. polletje 2003 dijake 4.000,00 SIT, za druge individualne naročnike 5.000,00 SIT, oodifitiffeitf ustanove 10.000,00 SIT, za tujino 12.000,00 SIT ena tegajpezka v prosti prodaji je 2.000,00 SIT podpori Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 7 TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XI, št. 5, str. 795 - 979 Ljubljana, september - oktober 2003 VSEBINA KULTURA IN TELO UVODNIK 799-801 Tomaž KRPIČ: TELO KOT VIR KULTURNIH RAZLIK 802-820 Bojana KUNST: TELO V SODOBNI UMETNOSTI: PERFORMANS IN NEVARNE POVEZAVE 821-838 Ksenija H. VIDMAR: ŽENSKO TELO, GLOBALNO POTROŠNIŠTVO IN SLOVENSKA TRANZICIJA 839-859 Metka KUHAR: ODRAŠČANJE V KULTURI VITKOSTI 860-873 Matjaž URŠIČ: PROSTORSKA ORGANIZACIJA ZAZNAVANJA IN REGULACIJA TELESNEGA DELOVANJA 874-890 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR: LAIČNO UPRAVLJANJE S TELESOM V IMENU ZDRAVJA: ISKANJE RAVNOTEŽJA S PREHRANJEVANJEM 891-908 Gregor STARC: TELESNE PRAKSE ŠPORTA KOT TORIŠČE SLOVENSKEGA NACIONALIZMA: "VSAK POEDINEC JE V NARODU TEKMOVALEC!" 909-927 Gregor TOMC: BIOLOGIJA IN KULTURA 928-936 Zdenka ŠADL: EMOCIONALIZACIJA JAVNE SFERE 937-954 PRIKAZI, RECENZIJE 797 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 CONTENTS CULTURE AND BODY Tomaž KRPIC: BODY AS A SOURCE OF CULTURAL DIFFERENCES 802-820 Bojana KUNST: BODY IN CONTEMPORARY ART: PERFORMANS AND DANGEROUS CONNECTIONS 821-838 Ksenija H. VIDMAR: FEMALE BODY, GLOBAL CONSUMERISM AND SLOVENIAN TRANSITION 839-859 Metka KUHAR: GROWING UP IN A CULTURE OF SLIMNESS 860-873 Matjaž URŠIČ: SPATIAL ORGANISATION OF PERCEPTION AND REGULATION OF BODY FUNCTIONING 874-890 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR: MANAGING THE BODY IN THE NAME OF HEALTH: LAY PEOPLE AND THEIR EATING HABITS 891-908 Gregor STARC: BODILY PRACTICES IN ŠPORT AS A FIELD OF SLOVENIAN NATIONALISM: ”EVERY INDIVIDUAL IS A COMPETITOR IN NATION!" 909-927 Gregor TOMC: BIOLOGY AND CULTURE: ABOUT A CERTAIN 928-936 937-954 955-958 965-967 963-965 961-963 958-961 967-969 970-977 TIRED DICHOTOMY Zdenka ŠADL: EMOTIONALISATION OF PUBLIC SPHERE WW REVIEWS Dušica SEFERAGIČ (ed.): Village - choice or destiny? (Ana Barbič) Herve Le BRAS: Blood and 'glebe': review of migration theories in the 20th Century (Jože Sambt) Franc MALI: Development of modem Science: social mechanisms (Lucija Mulej) Adam N. JOINSON: Understanding the Psychology of Internet Behaviour: Virtual Worlds, Real Lives (Franc Trček) Miroslav IGNJATOVIČ: Social consequences of increasing flexibility of labour force market (Anja Kopač) Alenka KRAŠOVEC: Forming pubiic policies (Damjan Lajh) ABSTRACTS TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 KULTURA IN TELO UVODNIK Telo je človekova pričujočnost na svetu, ...'pravi starosta slovenske antropološke misli profesor Stane Južnič, na začetku knjige, v kateri so kulturni in družbeni vidi¬ ki človekovega telesa obravnavani sistematično. Šele ko se v celoti soočimo z Južničevo ugotovitvijo o položaju, ki ga ima telo v kulturi, se zavemo vseh razsež¬ nosti, ki bi jih imel projekt, katerega cilj bi bil opis in pojasnitev tega položaja v celo¬ ti. Pa ne samo to. Sociološke teorije o družbenih in kulturnih razsežnostih telesa so v nekakšnem zaostanku za dogajanjem na večini področij na katerih je misel o telesu in telesnih praksah v družboslovju in humanistiki še prisotna. V mislih imam predvsem antropologijo in psihologijo. Menda podobno velja le še za komunikolo¬ gijo. Poglaviten razlog v zaostajanju gre pripisati dejstvu, da sociologi še do nedav¬ nega o telesu niso bili pripravljeni govoriti kot o kakšnem posebej perečem proble¬ mu, oziroma dejavniku, ki bi ga tie bilo mogoče disciplinirati, predvsem posredno preko drugih družbenih in kulturnih dejavnikov. Glavna napaka je menda ta, da sociologi niso bili pripravljeni telesu priznati določene stopnje avtonomije v pro¬ dukciji kulture, s tem pa posredno tudi družbe. Toda tisto, kar je sprva videti kot sla¬ bost, je morda v resnici prednost. Tako smo v zadnjih dveh desetletjih lahko priča pospešenemu raziskovanju kulturnih in družbenih razsežnosti človeškega telesa, vse od danes že klasičnih del Turnerja, Featherstona, Falka, Shillinga, do nekaterih mlajših avtorjev, za katerega velja vsaj to, daje zaradi narave preučevanega pred¬ meta obarvano multidisciplinarno, če že ne nujno interdisciplinarno. Seveda bi bilo pretirano trditi, da lahko pričujoča tematska številka Teorije in prakse v celoti nadomesti manjko na področju družboslovnega in humanistične¬ ga raziskovanja telesa. Vseeno pa srčno upam, da bo razkadila prenekatero megli¬ co. Tako za prispevek Bojane Kunst Telo v sodobni umetnosti: performans in nevarne povezave, kakor tudi za moj prispevek Telo kot vir kulturnih razlik, bi zlahka rekli, da ju ne vodi kakšna posebna želja po novih teoretskih dognanjih, ampak ju prej druži veselje do razkrivanja estetskega samouprizarjanja telesa. Kar je v primeru performansa svojevrstno protislovje, kajti akterjev, pa naj bodo to body art performerji ali pa rejverji, največkrat samo estetsko sploh ne zanima. Vsaj ne kot najpomembnejši cilj njihovega delovanja. Tudi zato je v prvem prime¬ ru dovolj prostora za politično govorico ženskega telesa, v drugem pa za empatij- ski egoizem podprt s konzumiranjem plesnih drog. Ksenija H. Vidmarje avtorica teksta z naslovom Žensko telo, globalno potroš¬ ništvo in slovenska tranzicija, ki ima z delom Metke Kuhar Odraščanje v kulturi vitkosti: kako mlade ženske doživljajo nezadovoljstvo s telesom, vsaj eno skupno točko. Obe avtorici v ospredje postavljata reprezentacije ženskega telesa. V prispev¬ ku Ksenije H. Vidmar se v ogledalu, ki ga družbi nastavlja žensko telo, zrcali tran¬ zicija slovenske družbe od bolj k manj izraziti nacionalni kulturi potrošnje. Mestoma neprikrit želja globalnega potrošništva, da bi bilo žensko telo prilagodljivo vsaki podlagi', potiska žensko in njeno telo v re-patriarhalizacijo in re-aktivacijo spolnih stereotipov. Mehanizme, ki na osebni ravni omogočajo takš¬ ne premike, nam predočajo rezultati raziskave, ki jo je izvedla Metka Kuhar na populaciji mladih žensk, glede njihovega odnosa do telesnih lepotnih idealov in 799 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 800 lepotilnih praks. Predvsem rezultati kažejo, da so dekleta kljub kritičnemu odnosu do kulturnih mehanizmov, kijih pehajo v zdravju nevarne telesne tehnike, le pre¬ globoko vpete v kulturno kolesje, da bi se jih lahko preprosto ali celo dokončno otresle. Lahko bi rekli, da imata tudi članka Tanje Kamin in Blanke Tivadar, Laično upravljanje s telesom v imenu zdravja: iskanje ravnotežja s prehranjevanjem in Gregorja Starca, Telesne prakse športa kot torišče slovenskega nacionalizma: "Vsak poedinecje v narodu tekmovalec!", skupni imenovalec. V obeh primerih so v ospre¬ dju telesne tehnike, enkrat hranjenje, drugič pač telesna vadba, s katerimi posa¬ mezniki svojim telesom zagotavljajo, včasih dobro psihofizično kondicijo, včasih pa zgolj 'prebavne motnje'. Kamin in Tivadar ugotavljata, da lahko iz laičnih pred¬ stav Slovencev o njihovih lastnih prehranjevalnih navadah izluščimo tri osnovne kognitivne sheme o telesu in zdravju: telo kot uravnotežen sistem zdravja, ranlji¬ vo in onesnaženo telo, in ločenost telesa od duha. Kot lahko preberemo v članku Gregorja Starca pa se 'prehranjujejo' tudi športniki, a ne vedno le zato, da bi s tem služili svojim telesom. Eden od ciljev predvojnega sokolskega gibanja je bil krepi¬ tev nacionalnega duha, po drugi svetovni vojni pa so se podoben eksperiment, le da v drugi smeri, šli na celotnem jugoslovanskem ozemlju. Zdi pa se, da dokaj neuspešno, saj je z razpadom Jugoslavije šport zopet pridobil na nacionalnem karakterju. Prostorska razsežnost pa je ena od najbolj naravnih lastnosti človekovega tele¬ sa. Matjaž Uršič v članku Prostorska organizacija zaznavanja in regulacija tele¬ snega delovanja: globalizacija turizma in krepitev vloge prostorov potrošnje, govo¬ ri o pritiskih, kijih doživlja posameznikovo telo v visoko urbaniziranih področjih. Gostota teles v mestu naravnost kliče k nadzoru teles, pri čemer poskušajo urbani¬ sti in arhitekti bolj ali manj spretno izkoriščati princip prostorske organizacije zaznav. Ker pa je to lahko le obliž na rano modernih družb, vam globalni turizem ponuja rešitev: od časa do časa privoščite svojemu telesu oddaljeno eksotično pros¬ torsko zaznavo. Peljite ga na kak osamljeni otok, le ne pozabite mu priskrbeti pri¬ merne družbe, da se ne bo tam dolgočasilo. Za razliko od vseh drugih prispevkov pa za Tomčev tekst, Biologija in kultura: o neki utrujeni dihotomiji, lahko rečemo ne samo to, da avtorja v pisanje žene izrazito teoretski premislek o telesu, mestoma sicer dopolnjen z ilustrativnimi vlož¬ ki, ampak da je prav zaradi tega Tomc v svojih zahtevah lahko tako radikalen. Z zahtevo po kognitivni znanosti, ki bi sočasno zajemala tako naravne kot tudi družbene vidike človeka, resda stopa po poti interdisciplinarnega preučevanja člo¬ veškega fenomena, vendar se hkrati z doslednim zavračanjem uveljavljanih soci¬ oloških teorij, nevarno giblje po samem robu sociologije. Preostane nam le še, da spregovorimo nekaj besed o prispevku Zdenke Šadl, Emocionalizacija javne sfere: Emocionalna zasičenost medijev, ekshibicionizem politikov in komodifikacija emocij. Daje javni prostor dobesedno nabasan z emo¬ cijami že dolgo ni več kakšna posebna skrivnost. Ln da imajo mediji v navezi s poli¬ tiki od tega najbrž največ koristi, tudi ne. Telo je pri tem v tesni spregi z emocija¬ mi, saj prav po goffmanovsko poskrbi za reprezentacijo čustev vpletenih akterjev. A telo ni zgolj oder, telo je tudi gradbišče v katerega čustva s težko mehanizacijo TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 vlagajo svoj kapital. Vprašajte kar Michaela Jacksona. Če kdo, potem je on tisti, ki ve, kako se takšni stvari streže. S tem pa na žalost, ali pa na srečo, nikakor še ni mogoče izčrpati vseh avtorjev, ki bi na slovenskem lahko spregovorili o družbenih in kulturnih dimenzijah tele¬ sa. Zato se na tem mestu opravičujem vsem tistim, ki jih je pričujoči omnibus druž¬ boslovnih zgodb o telesu prezrl. Prav gotovo se to ni zgodilo namenoma, ampak deloma zaradi same narave dela, deloma pa tudi zaradi nevednosti urednika tematske številke. Na koncu bi se rad zahvalil še vsem tistim, ki so na tak ali dru¬ gačen način pomagali pri nastajanju tematskega bloka. To so predvsem recenzen¬ ti, ki pa se jim zaradi anonimnosti recenzentskega postopka, na žalost ne morem poimensko zahvaliti. Gostujoči urednik dr. Tomaž Krpič TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 802 Tomaž KRPIC* TELO KOT VIR KULTURNIH RAZLIK IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Povzetek. Avtor želi opozoriti na vlogo, ki jo ima človeško telo pri nastajanju in vzdrževanju kulturnih pojavov. V ta namen je avtor opravil primerjalno analizo dveh kulturnih pojavov, katerih logike delovanja ni mogoče razložiti brez upoštevanja njunih specifičnih telesnih tehnik, s tem pa posredno tudi delovanja človeškega telesa. Pri prvem pojavu gre za mladinsko kulturo imenovano rejv, pri drugem pa za umetniški izraz imenovan body art performans. Visoko stopnjo empatičnega vživljanja med posamezniki lahko rej¬ verji dosežejo zaradi uporabe ugodnih telesnih tehnik, kot so na primer konzumiranje plesnih drog, ples, poslušanje rejv glasbe in podobno, medtem ko body art performerjem uspeva šokirati občinstvo predvsem z neugodnimi telesnimi tehnikami, kot so na primer prebadanje telesa, rezanje kože, puščanje krvi in podobno. Prvi poudarjajo dogodek pod površino, drugi pa dogodek na površini človeškega telesa. Ključne besede: rejv, body art performans, človeško telo, tele¬ sne tehnike in empatija. Uvod Namen tega članka je na moč preprost. Bralca bi rad opozoril na vlogo, ki jo lahko ima človeško telo pri nastanku in logiki delovanja kulturnih fenomenov. Moje raziskovanje pomena, ki ga ima človeško telo za družbo in kulturo, temelji na treh teoretskih konceptih, ki sem jih razvil v preteklosti. Prvi koncept imenujemo kognitivno delovanje človeškega telesa, drugega dogodek na površini in tretjega dogodek pod površino človeškega telesa. Kognitivno delovanje človeškega telesa je opredeljeno s posameznikovo uporabo telesa v obliki različnih telesnih tehnik, zaradi česar pride do nastanka dogodka na in pod površino telesa, kar v nadalje¬ vanju povzroči nastanek simbolnega in telesnega vfdenja, kar lahko pri drugih posameznikih povzroči nastanek ustreznih mentalnih stanj, posledično pa omo¬ goča nastanek ali/in obnavljanje specifične kognitivne skupnosti oziroma značil¬ nega horizonta družbenih ter kulturnih pomenov (več o tem glej v Krpič, 2000: 119-159; 2003a, 2003b). V nadaljevanju se bom lotil dveh pojavnih oblik kulture, s katerima je mogoče pokazati na uporabnost zgoraj opredeljenega teoretskega koncepta, s posebnim ozirom na delovanje človeškega telesa. V ta namen bom pri¬ merjal naslednja dva kulturna fenomena: body art performans in rejv. * Dr. Tomaž Krpič, asistent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 802-820 Tomaž KRPIČ Čeprav je bilo v zadnjih nekaj letih pri nas o rejvu, body artu in tehno kulturi objavljenih kar nekaj knjig in člankov (glej na primer Hribar, 1999; Strehovec, 1992; 1993; 1994; 1998; Rozina, 1999; Sande 2000; Stankovič, 1998; Kunst, 1999; Salecl, 1998; Gržinič, 2002; Dekleva, 1999; Jones, 2002), pa bi brez posebne zlobe na jezi¬ ku lahko rekel, da se avtorji omenjenih dveh kulturnih fenomenov lotevajo bolj od daleč. Terenskega raziskovanja se izogibajo kot hudič križa (izjemi sta Dekleva in Sande), tako da v resnici sploh ne vemo, ali njihove teorije in hipoteze dejansko odražajo stanje v obeh kulturnih fenomenih. Kar pa je morda še bolj zanimivo, je to, da je njihova radovednost usmerjena predvsem k pojasnjevanju umetniške pro¬ dukcije in položaja kulturnega predmeta ter njune umeščenosti v kulturo in druž¬ bo, manj pa jih zanima gledalec in procesi umetniške potrošnje. Nimam namena popravljati njihovih 'napak', ki so prejkone posledica njihove zavezanosti drugač¬ ni paradigmi. Vsekakor pa si jih ne želim 'ponoviti'. Opredelitev rejva in body art performansa Najprej se za trenutek ustavimo pri opredelitvi obeh kulturnih fenomenov. Rejv parti je masovni kulturni dogodek, ki se praviloma zgodi konec tedna, ko na stotine, včasih celo na tisoče, predvsem mladih ljudi, odpotuje v zelo oddaljene kraje, da bi se tam naužili mešanice zvočnih in vizualnih doživetij. Poleg elementa množičnosti so za rejv parti značilni še naslednji trije elementi: plesna glasba, dol¬ gotrajnost in ekstatično doživetje (Hutson, 2000). Predvsem plesna glasba je tisti kulturni medij, ki poskrbi za komunikacijo med DJ-jem in rejverji, hkrati pa deluje tudi kot kulturno okolje, ki stimulativno deluje na odnose med rejverji. Učinek plesne glasbe na posameznikovo zavest temelji na njeni ritmičnosti in dolgotrajno¬ sti, fizično norenje na plesišču pa je tista telesna tehnika, ki v skrajni točki lahko privede posameznika tudi do stanja ekstaze. Kaj pa jemanje plesne droge, ali tudi slednja sodi med bistvene elemente rejv partija? Odgovor je preprost in težak hkra¬ ti. Podoba rejv partija bi bila verjetno precej drugačna, če rejverji plesnih drog ne bi konzumirali. Čeprav le dobra polovica rejverjev redno jemlje drogo, manjši del populacije pa praktično nikoli, bi rejv parti, takšen kot ga poznamo sedaj, brez plesne droge skorajda ne bil mogoč. Predvsem bi bila ogrožena njegova dolgotraj¬ nost. Brez ustrezne kemične podpore človeška telesa le stežka zdržijo celonočno rajanje. Ker pa so za razumevanje rejv partija pomembni še nekateri drugi dejavni¬ ki, je težko oceniti, v kolikšni meri jemanje plesnih drog dejansko kroji fenomen rejv kulture. Čeprav lahko prvim začetkom body art performansa sledimo vse tja na začetek 20. stoletja, pa se je umetnost performansa v vsej svoji luči pokazala šele po drugi svetovni vojni (Rush, 2001). Poglavitno težnjo body art performansa je mogoče videti v ponovni vzpostavitvi umetnosti znotraj okvirov vsakdanjega življenja. Body art performerji so hoteli povečati stopnjo intimnosti med umetnikom in gle¬ dalcem, kar je praktično pomenilo, da so se na eni strani umetniki preselili iz gale¬ rij na ulice, na drugi strani pa vztrajali, da naj človeško telo, kot posebna oblika kul¬ turnega predmeta, prevlada nad fizičnim estetskim artefaktom (Stiles, 1996). G. J. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIC 804 Lischka v svoji opredelitvi umetniškega performansa trdi, da slednji ni nekaj, kar bi bilo mogoče razumeti kot rutinsko igralčevo izvajanje že vnaprej opredeljene vloge, katere osnovni cilj naj bi bil poučevanje in zabava občinstva. Performans je proces enkratne interakcije med umetnikom in njegovim tekstom, podobo in zvočnimi učinki, prav zaradi tega pa za performans tudi velja, da je stopnja pono¬ vitve vsakega performansa zelo majhna, če že ne nemogoča (Strehovec, 1993:184). Klasično umetniško delo je lahko predmet prodaje, zamenjave, renoviranja, uni¬ čenja in podobno. Vse našteto pa ne more veljati za body art performans, kajti umetnikovo telo ali telo katerega koli drugega posameznika, uporabljeno v body art performansu, je nujen konstitutivni element umetniškega dogodka. Človeško telo ni mehanizem, ki bi bil sposoben vsakokratne ponovitve produkcije identič¬ nega vedenja in videnja, pa čeprav bi si posamezniki to izrecno tudi želeli, saj neponovljivost lahko izvira iz samega procesa performansa (glej na primer Acconci, 1996). Navdušenost, ki je v sedemdesetih vladala nad body artom, je delo¬ ma izhajala prav iz obljube, da bo vsaj v enem delu umetnosti prišlo do povratka tako zelo zaželene umetniške enkratnosti (Zurbrugg, 1999; Siebers, 2000: 217). Nekaj splošnih primerjav Kadar delamo primerjavo med rejv kulturo in kulturo, ki spremlja body art per¬ formans, lahko takoj opazimo bistven kontrast, povezan z različnim potencialom, ki ga imata izbrana fenomena pri nastanku in vzdrževanju specifične kognitivne skupnosti oziroma subkulture, ki spremlja obe umetniški obliki izražanja. Posebej očitna je razlika med obema fenomenoma, če ju primerjamo glede na obseg popu¬ lacije, ki obiskuje oba tipa kulturnega dogodka. Na rejv partije hodi plesat in poslu¬ šat tehno glasbo obsežna populacija. Kadar gre za rejv zabavo na prostem, je rej¬ verjev lahko tudi več tisoč. Populacijo rejverjev sestavljajo predvsem udeleženci rejv partijev in, kar se števila tiče, zanemarljivo število DJ-jev. Po drugi strani pa je populacija gledalcev body art performansov sestavljena iz dokaj majhne skupine posameznikov, pa še za slednje velja, da med njimi le stežka izsledimo resničnega ljubitelja body art performansa. Na tistih otvoritvah body art performansa, ki se dogajajo znotraj zidov galerij, je občinstvo sestavljeno predvsem iz posameznikov, ki se jih namenoma udeležijo. Sestavljajo jo umetnostni zgodovinarji, umetnostni kritiki in še nekateri drugi posamezniki, ki so lahko, ni pa to nujno, uradno povab¬ ljeni, naj prisostvujejo otvoritveni slovesnosti, vendar niso profesionalno vezani na body art performans. Predvsem pri slednjih se lahko strinjamo s trditvijo, da so to ljudje, ki so praviloma že tako ali tako nagnjeni h konzumiranju različnih oblik umetnosti, ne le body art performansa. Seveda pa se lahko zgodi, da se posamezniki nepričakovano znajdejo v vlogi občinstva in tako nenamerno prisostvujejo izvajanju body art performansa. Eden od ciljev, ki so si ga že od vsega začetka tega umetniškega gibanja želeli doseči body art performerji, je bil tudi prenos umetniških form iz prostorov visoke umet¬ nosti v prostore vsakdanjega življenja. Da bi to tudi dosegli, so se umetniki odpra¬ vili na ulice z namenom neposredno soočiti ljudi s svojimi umetniškimi deli. V tem TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIČ primeru imamo opraviti z idealnim razmerjem med body art performerjem in nje¬ govim občinstvom. Na eni strani razmerja imamo opraviti z aktivnim umetnikom, ki ne le prispeva svoje umetniško delo, ampak zaradi povezanosti umetniškega dela in njegovega telesa na aktiven način preoblikuje samega sebe v umetniški kul¬ turni predmet. Na drugo stran kulturnega fenomena pa lahko postavimo gledalca, ki mu je pasivna vloga naravnost pisana na kožo. Gledalec, ki je prvič priča body art performansu, bodisi otrpne ali pa v najboljšem primeru pobegne s prizorišča. Tudi če je gledalcu ponujena vloga v body art predstavi, je določena s sistemom pravil, ki jih vnaprej narekuje umetnik . 1 Opisano razmerje med gledalcem in umet¬ nikom naredi kulturo body art performansa prej za kulturo umetnikov kot pa kul¬ turo gledalcev. Kaj pa razmerje med rejverji in ustvarjalci rejv glasbe, DJ-em. Kadar govorimo o fenomenu rejv kulture, je situacija ravno nasprotna temu, kar smo ravnokar ugo¬ tovili o body art preformansu. Posamezniki, ki se udeležijo rejv partijev, niti od daleč ne spominjajo na pasivne akterje. O aktivni vlogi, ki jo ima DJ, morda sploh ne bi bilo potrebno posebej govoriti, če mu nekateri avtorji ne bi očitali, da pri kre¬ aciji glasbe uporabi že razvite in uveljavljene glasbene stile, zvočne elemente, pesmi in podobno ter jih po svojem okusu sestavlja v nova glasbena dela, skratka, da je avtentičnost njegovega glasbenega dela skorajda nikakršna. Takšen pogled na glasbeno ustvarjanje DJ-ja je prav gotovo pretiran. Vprašanje, ali je DJ, kadar uporablja tehniko samplanja, manj avtonomen in aktiven od drugih producentov glasbe, ki te tehnike ne uporabljajo, je nesmiselno. To, kar šteje, je dober kos sam¬ planja, če to ni, potem imamo pač opraviti s slabim samplanjem. Če pa neka meto¬ da glasbene produkcije kritikom ni po volji, potem je razloge mogoče iskati edino¬ le v njihovi drugačni kulturna perspektivi. Eden od razlogov, zaradi katerih rejverji ne morejo biti potisnjeni v enako pasi¬ ven položaj, kot so to naključni body art gledalci, tiči v preprostem dejstvu, da za rejverje stik z vsakdanjim svetom ni najbolj pomemben. Rejverji s svojim početjem želijo pobegniti od običajnih kulturnih praks. To pa najlažje dosežejo tako, da se časovno in prostorsko izolirajo od preostalega dela družbe. Zato rejverji potujejo za konec tedna v oddaljene kraje, da bi se tam naužili senzualnih užitkov, ki jim jih lahko ponudi le rejv kultura . 2 To pa hkrati tudi pomeni, da morajo mladi ljudje že od vsega začetka bolj ali manj aktivno sodelovati. Použitje plesnih drog se ne zgodi nujno šele na samem rejv partiju. Delovanje droge ima zakasnitveni učinek, zato je ' Da gledalci praviloma delujejo le znotraj umetniških okvirov, ki jih vzpostavi performer. je lepo raz¬ vidno iz performansa Zlatka Kopljatja, kjer je avtor v popolnoma prazno galerijo Kapelica prinesel večje število dvokUogramskih macol in jih razdelil med občinstvo, da bi skupaj z njim porušiti galerijo. Ko sla se z Jurijem Krpanom dogovarjala za performans, ki naj bi traja! vsega nekaj minul in katerega posledica naj bi bilo le nekaj lukenj v zidu in par odbitih vogalov, je Krpana najbolj skrbelo, kako ustavili podivja¬ no množico. Kopljar ga je pomiril z zagotovilom, da bodo vsi udeleženci tisti trenutek, ko bo on odvrgel macolo, storili isto tudi sami. In tako seje tudi zgodilo... 2 Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj praktično ne najdemo primera, da bi pripadniki rejv kulture ustvarili rejv komuno? Hutson pravi, daje kaj takega nemogoče, ker gredo rejverji pri uveljavljanju prin¬ cipa PLUR (mir, ljubezen, enotnost in obzirnost) enostavno predaleč. Za ohranjanje rejv komune, ki bi hitro štela kaj več kot le nekaj posameznikov, bi se bilo potrebno principom PI.UR odpovedati, saj bi posa¬ mezniki znotraj rejv komune kmalu razvili določeno stopnjo socialne neenakosti (Ilutson, 2000). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIC mamilo potrebno použiti vsaj kakšno uro prej, da doseže pričakovan učinek. Povrhu vsega pa je potrebno svojo zunanjost za rejv zabavo še primerno urediti, da ne omenimo posebej dejstva, da sama udeležba na rejv partiju zahteva aktivno delovanje v obliki plesa. Zaradi vsega naštetega rejverji lahko tvorijo posebno kul¬ turno skupino na rejv partiju, kulturo poslušalcev, ki je brez dvoma vredna večje sociološke in kulturološke pozornosti, kakor pa sama glasbena produkcija DJ-a. Kot smo ugotovili že na začetku naše razprave o rejv kulturi, je prevladujoča strategija družboslovnih raziskovalcev, kadar se lotevajo raziskovanja in interpreta¬ cije rejv kulture, polna humanistične zaskrbljenosti zaradi družbene odtujenosti rejverjev. Za rejverje naj bi veljalo, da so izgubili občutek za kolektivni smisel in da so svoje življenje spremenili v enkrat tedensko hitro popotovanje, ki pa v resnici ne vodi nikamor, in je kot tako zgolj idealizem brez cilja. O realnosti mita, ki pravi, da je rejv kultura nadnacionalno, nadrasno gibanje, neobčutljivo za kulturne razli¬ ke, njeni člani pa da živijo v idealnem stanju, ki ga pooseblja geslo PLUR, prav gotovo ne gre preveč zgubljati besed, a da bi si rejv gibanje upravičeno zaslužilo naziv kultura avtizma (glej na primer Reynolds, 1997), o tem bi veljalo dvomiti. Razprave, ki zagovarjajo rejv kulturo, so zelo redke in so že zaradi tega vredne vse naše pozornosti. Scott R. Hutson v članku The Rave: Spiritual Healing in Modern Western Subcultures v nasprotju z večino drugih avtorjev zagovarja tezo, da je rejv kultura družbeno še kako koristna, ker omogoča neke vrste duhovno zdravljenje mladih ljudi. Čeprav se lahko strinjamo z njegovo predpostavko, da utripajoči žarometi, ples, glasba in konzumiranje plesnih drog niso nujni pogoji za nastanek spremenjenega stanja posameznikove zavesti (Hutson, 2000), pa je nje¬ gova trditev, da našteti elementi zaradi tega niso bistveni za nastanek in ohranjanje rejv kulture, zmotno. Ne glede na to pa je Hutsonovo poudarjanje potenciala soci¬ alne integracije, ki ga v sebi nosi rejv kultura v obliki tehno šamanizma, vredno vse podpore. S poudarjanjem religiozne dimenzije rejv kulture in njenega glasbenega izraza nam Hutson na svojstven način kaže pot do razlage fenomena rejv kulture in posredno tudi do razlike v odnosu do kulture, ki spremlja body art performans. Odnos do telesa in telesne tehnike Pričakovali bi, da imajo rejverji do svojih teles predvsem instrumentalen odnos, pa se izkaže, da ni čisto tako. Razmerje do telesa je v splošnem takšno, kot ga v enem od intervjujev opisuje Marko: Iznenada neketeri deli mojega telesa dobijo svojo lastno voljo (...) medtem, ko poslušam glasbo, se počutim vzneseno in kmalu zdrsnem v svet fantazije... Rejver doživlja svoje telo kot neke vrste subjekt, kot živo strukturo, ki ima mož¬ nost avtonomnega delovanja. Če že ne v celoti, pa imajo to možnost vsaj nekateri deli njegovega telesa. Telesu je namenjena enakovredna in aktivna vloga pri nasta¬ janju in ohranjanju rejv kulture. Čeprav se nam lahko zdi, da posameznik svoje telo prisili v tvegano konzumiranje plesnih drog, je na drugi strani res tudi to, da ugod- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIČ je, ki ga pri tem doživlja posameznik, ni zgolj kulturno ugodje, ampak je to hkrati tudi ugodje v telesu. S tem pa smo se že premaknili k drugi dimenziji telesa. Rejver od svojega telesa pričakuje, da ga bo poneslo v svet domišljije in hedonističnega užitka. V ta namen rejverji izpostavljajo svoje telo značilnim telesnim tehnikam, v prvi vrsti dolgotrajnemu plesu in pa konzumiranju vseh vrst plesnih drog. Ples ima na rejv partijih prav posebno vlogo. V primerjavi z drugimi kulturni¬ mi gibanji, utemeljenimi na glasbi in plesu, naj bi bila za rejv značilna nižja stopnja spolnega razlikovanja. Če za nekatere na glasbi utemeljene kulture velja, da je ples rezerviran predvsem za dekleta, fantje pa, če že morajo, raje poskakujejo po odru, in če je za veliko večino klasičnih plesov značilna podrejenost enega spola druge¬ mu, potem naj bi za rejv kulturo to ne veljalo. Rejv kultura je omogočila moškim, da so sestopili z odra in se postavili v enakopravno vlogo z ženskim spolom na ple¬ sišču. To pa se je lahko zgodilo le tako, da so moški svoja telesa podvrgli procesu feminizacije. Morda se feminizacija moškega telesa še najlepše kaže v stilu oblače¬ nja, ki včasih lahko meji tudi na transvestizem (Richard in Kruger, 1998). A vse to ne velja nič, če se moški ne bi bili pripravljeni feminizirati tudi navznoter in prizna¬ ti, da imajo tako kot ženski spol tudi oni čustva, ki so jih tudi pripravljen pokazati. Ples je telesna tehnika, ki to povzroča in omogoča hkrati. Sprošča čustva in omo¬ goča stik z drugimi posamezniki na plesišču: Na stotine plesalcev okrog mene me naredi srečnega. (...) Moram plesati. Ples je postal izraz moje duše, spiritualni polet. Postal je moja religija. (Champion, 1998:120). Oblečeni v vsakovrstna domišljijska oblačila in uporabljajoč barvit make up, poskušajo mladi ljudje izpolniti svoje najglobje želje ter se tako izogniti utesnjujo¬ či kletki vsakdanjih navad in dolgočasnega, monotonega življenja. Z načinom obla¬ čenja in plesom je tesno povezana njihova spolna identiteta, ki ima v rejv kulturi nekakšen protisloven položaj. Po eni strani je spolna identiteta potencirana, delo¬ ma skozi specifičen način oblačenja, deloma zaradi plesnega elementa. Toda čeprav so plesišča na rejv partijih nabito polna mladih teles, ki se v ritmu tehno glasbe kažejo zunanjemu opazovalcu na spolno izzivajoč način, spolnost ni tisto, kar mladi ljudje na rejv partijih v resnici iščejo. Gre jim prej za iskanje telesnih užit¬ kov, ki jih dosežejo z delovanjem samega telesa, ne da bi se pri tem nujno zapletli v spolni odnos z drugim posameznikom (McRobbie, 1985). Reakcija na postavlje¬ no vprašanje, povezano s spolnim obnašanjem na rejv partijih, je morda pretirana, toda zdi se, da dobro odseva poglede slovenskih rejverjev: V: Rejv in sex? O: Na rejvu je ful dosti seksualne energije. Rejv je nekakšen grupni sex. Kolikokrat sem na XTC doživel isti feeling kot pri spolnem odnosu, samo preko pogleda v oči. Če uživam v svojem telesu - fizičnem občutku, privla¬ čim moške, ko začnem igrat, privlačim ženske (...) drugače ne poznam kaj preveč primerov, da bi se na rejvu dol dajali. (Dekleva, 1999:124). Menda se samo 3,3% slovenske populacije rejverjev udeleži rejv partijev z očit¬ nim namenom, da bi se spustili v spolne odnose s parnerjem ali pa z namenom, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIC da bi si na rejv partiju poiskali parnerja. V primerjavi z nekaterimi drugimi dežela¬ mi, kjer je odstotek mladih ljudi, ki iščejo spolno naslado na rejv partijih, precej višji (blizu 30%), kažejo rezultati v Sloveniji dokaj nenavadno sliko. Res je sicer, da použitje ekstazija privede do zmanjšanja seksualnega poželenja (Saunders, 1995), zato bi razliko v dobljenih rezultatih lahko pripisali razliki v stopnji uživanja ples¬ nih in tudi drugih vrst droge, saj je stopnja intenzivnosti konzumiranja droge, in s tem tudi stopnja tveganosti zaradi uživanja več vrst drog naenkrat, pri slovenskih rejverjih visoka. Slovenska populacija rejverjev povsem upravičeno lahko nosi naziv kulture spolnega izogibanja. A do najpomembnejše telesne tehnike, ki jo uporabljajo rejverji na rejv parti¬ jih, smo šele prav prišli. Rejv gibanje si je prislužilo zlovešči ugled, ne samo zaradi konzumiranja ekstazija, ampak tudi številnih drugih drog kot centralne oblike pro¬ dukcije specifičnega kognitivnega delovanja človeškega telesa. 3 Čeprav ekstazi označuje celo vrsto drog, ki jih rejverji konzumirajo na rejv partijih, je bil izraz prvotno namenjen le eni izmed drog. Metiledioksimetamfetamin, s kratico MDMA, včasih pa ga rejverji imenujejo kar ADAM, so že na začetku prejšnjega stoletja (1912) odkrili v nemški farmacevtski tovarni Merck. Sredi šesdesetih ga je ponov¬ no odkril Alexander Shuigin, kemijski raziskovalec, zaposlen v Dow Chemicals v Kaliforniji. MDMA so prvič prepovedali leta 1985, poglavitni razlog pa naj bi bile poškodbe centralnega živčnega sistema, ki naj bi ga ekstazi, v primeru kronične zasvojenosti, domnevno povzročal. Použitje ekstazija v obliki majhne tabletke povzroči v centralnem živčnem sistemu izločanje seratonina in dopomina. Oba neurotransmiterja igrata vsak svojo aktivno vlogo pri nastajanju posameznikovega razpoloženja. Serotonin pov¬ zroča občutja, ki se v posamezniku pojavijo takrat, kadar je v stanju zaljubljenosti, dopomin pa je neke vrste naravno sredstvo zoper bolečino, ki nastane zaradi hudega napora. Običajno je nastajanje in delovanje obeh hormonov reakcija na neko zunanje dogajanje, ob konzumiranju ekstazija pa takšnega zunanjega dražlja¬ ja ni. Kljub temu pa to še ne pomeni, da izločanje hormonov ne dobi zunanje potr¬ ditve. Zato je za jemanje ekstazija značilno, da ga posamezniki konzumirajo pred¬ vsem, če so v skupini, saj lahko le znotraj skupine nato tudi izživijo njegove učin¬ ke. Droga ojača delovanje zunanjih stimulusov, kot so dotikanje med rejverji, učin¬ ke glasbe in plesa, ki že sami po sebi vodijo v empatična stanja med posamezniki. Razpolovna doba MDMA je šest ur, v tem času pa omogoča posameznikovemu telesu, da prenese napore, ki jim je izpostavljeno na rejv partiju. Čeprav je razlog za jemanje ekstazija in drugih vrst drog doseganje hedonističnega užitka, pa ima drogiranje pogosto tudi stranske učinke, med katerimi najpogosteje lahko najde¬ mo možganske poškodbe, vročinski udar, odpoved ledvic ali jeter, bolečine v prsih ali hrbtu in različne okužbe. Običajno zmerno jemanje ekstazija ne povzroči huj¬ šega kot le povišano temperaturo in dehidracijo telesa. Lahko pa se zgodi, da pri * Lahko pritegnemo misli Nicholasa Saundersa, daješ puritansko etiko prežeta moderna kultura kri¬ vična do rejv kulture, ker rejverjem očita konzumiranje droge. Če lahko konzumiranje raznovrstnih pre¬ paratov v medicinske namene še lahko opravičimo z njihovimi pozitivnimi učinki na človeško telo, pa si je nemogoče zatiskati oči pred dejstvom, da je na primer alkoholizem v marsikateri (tudi slovenski) druž¬ bi daleč bolj pereč problem, kakor pa konzum iranje ekstazija (primerjaj s Saunders, 1995). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIČ posamezniku, ki že ima kakšne resne zdravstvene probleme, zaradi komplikacij nastopi smrt (Saunders, 1995:12-97). Najbolj zdravstveno ogrožena je skupina rej¬ verjev v starostni kategoriji od 15 do 16 let, enostavno zato ker še nimajo dovolj izkušenj z jemanjem ekstazija, hkrati pa ob nastopu komplikacij tudi ne vedo, kakš¬ no morajo ukrepati. Toda kljub temu, da se večina rejverjev dokaj dobro zaveda nevarnosti, v kate¬ re se spuščajo, ko se odločijo za konzumiranje plesnih drog, rejv kultura še zdaleč ni v zatonu. Prav nasprotno, zdi se, da vse več mladih ljudi išče in najde emocio¬ nalno zavetje pred težavami in problemi vsakodnevnega življenja znotraj kulture ljubezni in empatije. Nekatere telesne tehnike vsekakor pomagajo, če že ne omo¬ gočajo, posamezniku doseči druga stanja zavesti in na nek način velja, da je udele¬ ženec rejv partija prisiljen v konzumiranje plesne droge. Monika: Na rejv partiju enostavno ne moreš zdržati brez droge, kajti gre za ples (...), neprestano se moraš premikati in bila bi prava katastrofa, če ti to ne bi uspelo. Da je plesna droga kulturno orodje, s katerim si mladi ljudje pomagajo na poti do hedonističnega užitka, se odraža tudi v praktični filozofiji rejverjev. Andreja: Droga v življenju se mi zdi kot sol v hrani. Bolj okusna je, če solimo, če pa solimo preveč, ni užitna oziroma nam je slabo. Navadimo se soliti zelo malo, zmerno ali pa močno. Če vedno veliko solimo, se nam zdi skoraj vse brez okusa, škodimo pa sebi za isti užitek, ki ga umerjenejši doseže z veli¬ ko manj soli. Težko je preiti na manj slano hrano, nekaj časa pri jedi ne uživamo, sčasoma pa začutimo pravi okus, za kar se je treba truditi. Ko to dosežemo, nam je hrana spet bolj všeč, izjemoma pa lahko spet malo bolj presolimo, če nam to zapaše (Dekleva, 1999:122). Z jemanjem ekstazija je pot v drugo dimenzijo človeškega duha hitrejša in eno¬ stavnejša. Ekstazi omogoči posameznikom, da se izognejo dolgotrajnim naporom, s katerimi je prav tako mogoče doseči druga stanja zavesti. Trditve, da esktazi in druge droge niso bistvene za doseganje izkustev užitka v moderni potrošniški kul¬ turi, pa pomeni nerazumevanje delovanja modernih družb, s tem pa tudi rejv kul¬ ture. Rejv je kulturni fenomen, ki potencira predvsem eno izmed razsežnosti kogni¬ tivnega delovanja človeškega telesa: dogodek pod površino človeškega telesa. Najpomembnejši telesni tehniki, ki omogočata nastanek dogodka pod površino človeškega telesa, sta ples in jemanje najrazličnejših plesnih drog. Telo ima pri tem v dialogu z rejv kulturo sicer omejeno možnost delovanja, pa vendarle odgovori rejverjev kažejo na to, da ima telo v tem odnosu pravico do avtonomije. Seveda lahko tako, kot v vsakem drugem kulturnem in družbenem v fenomenu, tudi v fenomenu rejva najdemo element dogodka na površini človeškega telesa. Slednjega lahko prepoznamo v telesni tehniki poslušanja rejv glasbe. Poslušanje glasbe je prav gotovo neke vrste komuniciranje med publiko in DJ-jem, res pa je, da poteka zgolj v eno smer. V nasprotni smeri je komuniciranje med rejverji in DJ- jem največkrat le vizualno. Ker je funkcija poslušanja rejv glasbe predvsem v pod- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIČ 810 pori prvih dveh telesnih tehnik, značaj rejv kulture določa dogodek pod površino človeškega telesa. Vsi trije dogodki so namenjeni vzpostavitvi emocionalnih stanj v posamezniku in lahko vodijo do empatijskih razmerij med posamezniki. Ker so vse tri telesne tehnike med seboj zelo tesno prepletene, je lahko pričakovati, da je ena od njih manj izrazita od druge. Čemu takšen sklep? Konzumiranje različnih vrst droge na rejv partiju morda ni nujna, ker lahko njene učinke deloma nadome¬ stita drugi dve telesni tehniki. Glasba in ples sredi množice rejverjev lahko posa¬ meznika odneseta na krilih emocij brez použitja ekstazija. Res pa je, da je pot do ekstaze, in s tem do alternatiynih stanj zavesti, s pomočjo droge lažja in hitrejša.' Kaj pa telesne tehnike, ki jih uporabljajo body art performerji? Umetniška upo¬ raba telesa kot posebne oblike kulturnega objekta vsekakor sodi med postmoder¬ ne vrnitve v predmoderno obdobje, toda zahteva po avtografskih lastnostih kultur¬ nega objekta je nedvomno modernistična (Douglas, 1994). A morda še bolj zanimi¬ vo pri vsem tem je, da se body art performerji sicer res sklicujejo na enkratnost svo¬ jega dela, hkrati pa jih odpornost specifične umetniške prakse na ponovljivost vodi do tega, da v veliki meri uporabljajo pri svojem delu moderne tehnološke naprave, a ne zgolj zaradi obsoientnosti človeškega telesa, ampak tudi, včasih pa predvsem, z namenom kvazi reprodukcije, ki ji praviloma nadenejo videz dokumentacijskega postopka. Sprva je tehnologija vsebovala predvsem film, kasneje pa vse pogosteje video. V nekaterih primerih, kot je Orlan, pa je video prenos iz operacijske dvora¬ ne konstitutiven element umetniškega dogodka (glej Thacker, 1999). Seveda se bomo morali strinjati, da tehnični pripomočki ne morejo nadomestiti neponovljivo¬ sti takšnega umetniškega dogodka kot je body art performans, toda na nek specifi¬ čen način omogočajo njegovo dostopnost širšemu krogu občinstva, hkrati pa raz¬ tegnejo njegov obstoj prek daljšega časovnega obdobja. Hkrati pa lahko ugotovi¬ mo, da se na ta način body art performerji, kljub svojemu deklarativnemu zagovar¬ janju enkratnosti in neponovljivosti svoje umetnosti, pridružujejo splošnemu tren¬ du nadomeščanja telesa s kulturnim predmetom (Šubic in Krpič, 1999). Ko govorimo o človeškem telesu kot o posebni obliki kulturnega predmeta, kar v primeru body art performansa nedvomno je, je edina smiselna strategija, s katero lahko body art performer pritegne pozornost gledalca ta, da svoje telo izpo¬ stavi za telo neprijetnim telesnim tehnikam. Če prosimo body art performerja, naj nam opiše, kakšno vlogo igra njegovo telo pri nastanku body art performansa, se nam razkrije zanimiv pogled. Marko Kovačič, na primer, trdi da je njegova upora¬ ba telesa v body art performansu dosledno racionalna: Potrebuješ nekoga, ki bo deloval, zgolj zato, da izpelješ idejo. To je najbolj preprost način, da ti uspe, hkrati pa so tudi stroški manjši, če ne potrebu¬ ješ dodatne ekipe. Nikoli pa nisem bil obseden s svojim telesom, čeprav smatram, da je dobro izvežbano, saj sem veliko vadil, tako da mi telo ni popolna skrivnost. Seveda bi sklepali narobe, če v fenomenu body art performansa ne bi videli tudi dimenzij dogodka pod površino človeškega telesa. Da je to realna možnost, nas v naslednjem citatu opozarja ameriški umetnik body art perfomansa Bob Flanegan, ’ Več o povezanosti telesa in glasbe ve povedali Tia DeNora (glej na primer 1995; 1997; 2000). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIČ bolj znan po vzdevku 'super mazohist', ki je dogajanje v svoji zavesti v času perfbr- mansa opisal kot: (...) stanje zasvojenosti, ki ga lahko najdemo pri maratoncih, stanje, v katerem možgani izločajo endorfin (naravno sredstvo za lajšanje bolečin, deluje pa podobno kot heroin), s pomočjo katerega se lahko ubranimo bolečine. (...) in če dodaš še element spolnosti, takrat lahko občutiš dva¬ kratno zasvojenost. So ljudje, ki so enostavno zasvojeni s svojimi občutki, to je tisto, za kar so dejansko zainteresirani (v Meiners, 1999). Nemara se zdi čudno, a za body art performans je dogodek pod površino člo¬ veškega telesa pomemben le, v kolikor podpira dogodek na površini telesa. Sadistična in mazohistična občutja, ki so rezultat uveljavljanja specifičnih telesnih tehnik, štejejo, vendar le toliko, v kolikor pri gledalcih povzročijo reakcijo na provo¬ kacijo body art performerja. Ko si je Bob Flanagan v performansu na stol z žebljem pribil penis, je v tem gotovo doživljal mazohistična občutja užidta, a če bi to storil namesto na javnem prostoru, kjer so bili okrog njega zbrani gledalci, doma v svoji dnevni sobi, bi tega ne mogli označiti za body art performans, ampak za običajen automazo-sadističen odnos. Da vsi body art performerji niso pretirano navdušeni nad poškodovanjem svojega telesa in pa bolečino, ki takšno poškodovanje sprem¬ lja, je lepo razvidno tudi iz spodaj navedenega odgovora ene od članic skupine Eclipse, Tine, na vprašanje o njenem odnosu do telesu sovražnih telesnih tehnik: V: Ali načrtujeta, da bi v bližnji prihodnosti v svoje delo vpeljali katero od telesnih tehnik, ki so opredeljene kot telesu sovražne telesne tehnike? O: Mislim, da ne. Ne pričakujeva, da bi najini prihodnji performansi vse¬ bovali takšne telesne prakse. Saj veš, takoj ko je eden od delov tvojega tele¬ sa spremenjen, sta njegova originalna forma in stanje za vedno izgublje¬ ni. Če bi bilo moje telo lahko takšno kot prej, potem že mogoče... (...) Saj ni, da bi se bala bolečine, kar si v resnici želim, je le to, da bi se lepota mojega telesa ohranila, kolikor je le mogoče dolgo. Njen odgovor pa odkriva še eno pomembno plat body art performansa. Če lahko sprejmemo našo trditev, da body art performans temelji na dogodku na površini človeškega telesa, potem se moramo strinjati tudi s trditvijo, da gre pri body art performansu predvsem za komunikacijo z okolico. Lepota, o kateri govo¬ ri Tina, je oblika komunikacije posameznika z okolico. Celo v zgodbi o nesrečni¬ ku Narcisu, ki se je nesmrtno zaljubil v samega sebe, srečamo boginjo Eho, ki v pogledih na Narcisa koprni po njegovih objemih, dokler na koncu od nje ne osta¬ ne zgolj tisto, kar je njeno bistvo: pasivna komunikacija z aktivnim. Primer skupi¬ ne Eclipse kaže, da sta lepo telo in body art performans združljiva le, v kolikor je body art performer pripravljen potencirati neobičajne spolne in erotične prakse, ki so v neki skupnosti komajda sprejemljive, in na tak način občinstvo šokirati. Milejšo verzijo body art performansa, ki mnogokrat sodi prej na področje navadnega performansa kakor body art performansa, predstavlja avstralski umet¬ nik Stelarc. V številnih teoretskih delih Stelarc zagovarja tezo, da je telo obsoletno. S tem je Stelarc hotel povedati, da je človekovo telo mogoče že v tem trenutku v TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIC 812 veliki meri zamenjati z dosežki visoke tehnologije, prav gotovo pa bo telo mogoče že v bližnji prihodnosti praktično v celoti nadomestiti ali pa vsaj po potrebi medi¬ cinsko regenerirati. S tem ko bodo visoko razviti tehnološki elementi zamenjali dele človekovega telesa, bo nanje prešla tudi funkcija, ki jo je zamenjani del oprav¬ ljal do sedaj (glej na primer Stelarc, 1999; Farnell, 1999). Da bi zmanjšal pomen telesa, Stelarc trdi, da koža, s katero je obdano človeko¬ vo telo, ni več meja, onkraj katere se pri človeškem telesu konča notranji in začne zunanji svet. Stelarc je prepričan, da cilj umetnikov ne bi smela biti koža, ampak bi se morali spustiti pod kožo v področje mesa človeškega telesa, vse to pa z name¬ nom dokončnega razkritja skrivnosti, ki jih pred nami samimi varuje naše telo. In ko govori o skriti želji in poželenju, Stelarc še zdaleč ne mislih na tisto poželenje, ki ga posamezniku priskrbi in ponudi njegovo lastno telo. Ravno nasprotno. Želja in poželenje sta v domeni človekovega uma, ki si poskuša obupno priti na sled smiselni in razumljivi razlagi človekovega telesa skozi položaj, ki ga je imelo člove¬ kovo telo v času evolucije. Kar lahko še ugotovimo, je preprosto dejstvo, da Stelarc sploh ni razvil kakšnega posebnega odnosa do utelešenega znanja. Prav zaradi tega mu zlahka odredimo mesto na tistem področju, kjer lahko najdemo filozofe, ki zagovarjajo kartezijanski prepad med telesom in duhom. Da se body art performerji dejansko ne zaustavljajo na površini svojega telesa in ne oklevajo prestopiti njegovega praga, lepo kažejo nekateri njihovi perfor- mansi. Nastop, ki ga je izvedel Henry Chopin, je potekal tako, da je umetnik pol¬ ožil v svoja usta mikrofon, prek katerega je bilo mogoče prenašati pet vrst zvoka, ki ga hkrati producira človeško telo. A to je bil šele začetek. Ohrabren z rezultati prejšnjega performansa, si je Chopin naslednjič dal potisniti posebej prirejen maj¬ hen mikrofon vse tja do želodca, kjer je navdušeno odkril kakofonijo zvokov, ki jih producira človekovo telo. Podobnega podviga se je lotil tudi Stelarc, le da je namesto zvočnih učinkov svojega telesa iskal njegove notranje vizualne karakteri¬ stike. S posebno kamero je posnel tri kvadratne metre svoje notranjosti: želodec, črevesje in tudi del pljuč. Namen njegovega početja pa pravzaprav ni iskati drug¬ je, kot le v tem, da je Stelarc hotel notranjost svojega telesa narediti dostopno tudi za javnost (Zurbrugg, 1999), s tem pa naj bi izpolnil svojo zaobljubo, da se bo odpravil po poti razkrivanja nekoč izgubljene skrivnosti človeškega telesa (Kunst, 1999:19). Glavno orodje, s katerim body art performerji posegajo na področje svojega telesa, so telesne tehnike, ki jih večinoma spremljajo preprosti fizični predmeti. Telesne tehnike, ki jih uporabljajo body art performerji, so praviloma visoko sofi¬ sticirane, vendar tudi praviloma neprijetne, če že ne odvratne. Morda je razlika med izrazom 'neprijetnost' in 'odvratnost' prej razlika med avtorjem performansa in reakcijo občinstva. Tako je Gtnther Brus porezal svoje lastno telo z britvicami in nato uporabil svojo lastno kri kot barvo, svoje telo pa kot nadomestek za platno in si nanj risal različne vzorce (Strehovec, 1993: 192-193). Stelarc se je dal obesiti pod strop, in sicer na dolge vrvi, na koncu katerih so bili pripeti mesarski kavlji, zapiče¬ ni zgolj skozi Stelarcovo kožo na hrbtu, v času svojega visenja pa je demonstriral uporabno funkcijo svoje tretje, umetne roke, ki mu je bila pripeta poleg desne, krmiljena pa preko zapletenega računalniškega sistema (Stelarc, 1992). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIČ Performans Jubala Browna je bil zamišljen kot projekt, ki bi potekal v treh fazah, mišljen pa je bil kot poklon trem osnovnim barvam. Brown se je najprej napil modre barve, v galeriji pobruhal Mondrianovo sliko Composition in Read, White and Blue, kasneje pa je isto poskušal storiti delu francoskega impresionista Raoula Dufya, potem ko se je napil rdeče barve. Nadaljevanje performansa so mu preprečili, saj za svoja dejanja ni imel dovoljenja lastnikov omenjenih slik (Siebers, 2000: 223). Primer Orlan prav gotovo predstavlja za gledalca enega od bolj nepri¬ jetnih načinov uporabe telesnih praks body arta. Orlan se je podvrgla večjemu šte¬ vilu kozmetičnih operacij, ki jih je včasih prestala zgolj pod vplivom lokalne ana- stezije, da bi si na ta način preuredila obraz v skladu s svojimi estetskimi ideali, ki pa so nedvomno ravno v nasprotju s prevladujočimi estetskimi ideali moderne družbe. Proces desetih operacij je Orlan poimenovala The Reincarnation of Saint Orlan (Goodall, 1999: 157-159). Naj omenimo še performans Iveta Tabarja, ko si je umetnik skozi koleno sam zvrtal luknjo, resda s kirurškim svedrom, pa vendarle. Body art performerji se dostikrat poslužujejo starih primitivnih telesnih tehnik. Primer takšnih tehnik so lahko preveze čez prsi ali pa tesna prepasanost, kot je bilo to v primeru dolgotrajnejše nošnje itiburija, ki je bil del performansa Fakirja Musafarja (Klesse, 1999). Ne samo, da nas uporaba takšnih telesnih tehnik ne bi smela presenetiti, pravzaprav bi jo morali pričakovati. Nenazadnje se človekovo telo na nivoju biološkega spreminja s tolikšno počasnostjo, da lahko rečemo, da je telo nekaj, kar imamo vsi ljudje skupno 5 , ne glede na to, kateri kulturi pripadamo. In ker je telesna kultura pomemben element vsake kulture, še posebej tiste, za katero velja nizka stopnja razvitosti materialne kulture, hkrati pa smo na začetku, ko smo poskušali opredeliti body art, videli, da umetniki zatevajo nadvlado telesa nad materialnim svetom, potem je jasno, da bomo v telesnih tehnikah body art performarjev največkrat prepoznali vsaj sledove, če že ne neposredni vpliv ali kopiranja telesnih tehnik preprostih kultur. Na koncu pa moramo poudariti še eno zelo zanimivo protislovje med izvaja¬ njem telesu sovražnih telesnih tehnik in stopnji poškodovanja ali vpliva, ki ga imajo takšne telesne tehnike na telesa body art performerjev. Le redkokdaj se namreč zgodi, da bi prišlo do resnih poškodb v času performansa, sploh pa ni nobenih poročil o tem, da bi se kdor koli med izvajanjem svojega performansa ubil. 6 Če sploh lahko govorimo o kakršnihkoli posledicah, potem gre običajno le za manjše praske ali brazgotine na površini njihovih teles (Hribar, 1999). Glavni razlog, zaradi katerega v času body art performansa ne pride do hujših poškodb, je prav gotovo ta, da se body art performerji dobro pripravijo na izvajanje perfbr- mansa in da dejansko izvedejo sam body art performans na kolikor se le da racio¬ nalen način. Racionalno nadzorovanje body art performansa je razvidno tudi iz 5 V literaturi o srednjem veku lahko srečamo na stotine primerov, v katerih takrat živeči posamezni¬ ki prakticirajo, če že ne enake, pa vsaj zelo podobne telesne tehnike, kot pa jih danes uporabljajo nekate¬ ri bodv art performerji. Lahko bi rekli, daje bilo takrat človeško telo na nivoju biološke strukture enako kot je danes, razlikovale so se le telesne tehnike. ‘Je pa krožita svoje čase zgodba o lem, da je Bob Flanegan umrl zaradi samokastracije, kar še zdaleč ni bilo res. Ne samo, da ni umrl tudi kastriral se je le navidezno. Nekaj povsem drugega pa je njegov per¬ formans, kjer je na odru v elektronski obliki uprizoril svojo smrt. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIČ citata, ki smo ga vzeli iz Watsonovega intervjuja, ki ga je imel s Frankom B.-jem, performerjem, ki si na svojih nastopih pušča kri, včasih tako dolgo, da se znajde na robu življenjske nevarnosti: (...) še pred nekaj leti bi rekel, da je bilo vprašanje, kako preživeti perfor¬ mans, del stvari same, zdaj pa tega ni več. Nobenega dvoma več n i, kako preživeti nastop. Če hočem, lahko performans prekinem kadar koli, in če se performans prekine že po eni minuti, je še vedno lahko uspešen. Ničesar junaškega ni v tem, kar počnem. Ne tvegam svojega življenja, to bi bilo vendar nespametno. Sedaj vemo, kaj lahko naredim, koliko krvi lahko izgubim, ali dovolj pazim nase in podobno (Watson, 2000). V primeru Tabarjevega performansa z naslovom Fibrilacija, kjer gre dejansko za zelo nevaren medicinski poseg, če je opravljen na zdravem človeku, je bilo za varnost poskrbljeno tako, da je vodstvo Kapelice najelo reanimacijsko vozilo. Na koncu pa se k sreči ni zgodilo nič posebnega. Empatija Primerjava med body art performansom in rejv partijem pokaže, da je značaj empatijskih razmerij med udeleženci obeh kulturnih fenomenov, to je med umet¬ nikom in občinstvom, pa tudi med posamezniki, ki tvorijo občinstvo, praviloma ravno nasproten. Rejv kultura, ki jo včasih imenujemo tudi kultura empatije 7 , teme¬ lji na visoki stopnji neposrednosti odnosov med posamezniki, ne toliko med DJ- jem in udeleženci rejv partijev, kot med samimi udeleženci rejv partija. Seveda so tudi DJ-i v pomembnem empatičnem razmerju do rejverjev: Ko vrtim, Jul uživam, opazujem ljudi in njihove reakcije, bolj ko uživajo oni, bolj uživam jaz... Empatijska stanja rejverjev lahko razdelimo v dva različna tipa: a) empatična čustva do DJ-a in b) empatična čustva do drugih udeležencev rejv partija. Empatija med DJ-jem in rejverji ni neposredna relacija med dvema posameznikoma, kajti njuno sporazumevanje je le redko verbalne narave, saj ima povprečen rejver le malokrat priložnost govoriti z DJ-em. Komunikacija med rejverji in DJ-em je posre¬ dovana na zvočnih valovih rejv glasbe, od DJ-ja in njegove elektronske mašinerije preko zvočnikov do rejverjev. Njihov odgovor je DJ-u posredovan v obliki njihove¬ ga plesa. Tako DJ kakor tudi rejverji gojijo drug do drugega poseben odnos. V očeh rejverja ima DJ dvojno pozicijo. Z ustvarjanjem glasbe ohranja razdaljo, toda sočasno ga rejverji dojemajo kot povsem običajno človeško bitje. Je občutljiv in odprt za sporazumevanje z rejverji. Nataša takole opisuje svoj odnos do DJ-a: DJje kralj, je car in je kot njegova visokost, ki predstavlja cerkev, hkrati pa je tudi dirigent. (...) dojemam ga kot vsakega drugega smrtnika (...), saj kaj pa bi bili, če bi ne bili človeška bitja... 7 Govorice, ki so povezane z iznajdbo ekstazija, vedo povedati, naj bi bilo njegovo prvotno ime empatija. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIČ Razmerje, ki ga v medsebojnem odnosu želijo doseči DJ in rejverji, lahko opre¬ delimo kot stanje pozitivne empatije. Seveda pa gredo lahko stvari tudi hudo naro¬ be. Sploh ni nujno, da bi DJ -u uspelo s pomočjo glasbene produkcije ustvariti ustrezno atmosfero na plesišču. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da je pozi¬ tivno stanje empatije vedno cilj h kateremu stremijo oboji. Čeprav DJ-i in rejverji bolj ali manj konzumirajo drogo, pa je predvsem pri rejverjih konzumiranje droge tista oblika delovanja, ki jih privede do aktivne udeležbe v produkciji empatičnih stanj posameznikove zavesti. Druga oblika empatičnih čustev deluje kot eden izmed glavnih virov, iz katerih se generirajo in krepijo vezi med rejverji. O empa¬ tičnih občutjih eden od intervjuvanih rejverjev, Sandi, pravi takole: Bili smo eno. Ne spominjam se, kdaj sem se nazadnje smejal tako glasno. Hotel sem objeti vsakogar. Kako dobro mi je delo (...) to je bilo stanje čisto¬ sti. Želel sem si, da bi bili vsi veseli, in hotel sem spoznati ime vsakogar okrog mene. Vsi ljudje so bili tako prijazni do mene. Bili smo v stanju brat¬ stva. (...) ...in čeprav je tok energije povečeval, sem čutil takšen mir v sebi. Spet nekdo drug ugotavlja, da je poglavitna razlika med običajnimi klubi in klubi, v katere zahajajo rejverji, naslednja: Če se v 'klubu' zaletiš v koga, ta čisto znori, češ: 'Hej, ne dotikaj se me, jaz sem lepi' Tukaj pa je drugače, rečejo ti: 'Dotakni se me, lep sem in ti si tudi!' Rejverji radi izražajo stanje globoke pozitivne emocionalne empatije do drugih rejverjev, za katero včasih pravijo, da izvira iz njim neznanega vira. Toda raziskava je pokazala, da slovenski rejverji v veliki večini primerov gredo na rejv parti v majh¬ nih skupinah. Takšne skupine so sestavljene iz posameznikov, ki jih med seboj veže dokaj dobro razvito prijateljstvo ali pa gre vsaj za zelo dobre znance. To pa pomeni, da rejverji prinesejo na rejv parti v precejšnji meri že razvita empatična razmerja, vsaj do najbližjih posameznikov, in da se ti empatični odnosi na rejv par- tijih praviloma samo še ojačajo. Čeprav ni nujno, da so vsa empatična stanja ali čustva med udeleženci rejv partijev prijetna, zadovoljstvo prevladuje. Rejverji menijo, da so težave, ki občasno spremljajo uživanje plesne droge na rejv partijih obvladljive, tveganje pa tako zanemarljivo majhno, da jih užitki in zadovoljstvo v glavnem odtehtajo. Kaj pa body art performans in proces empatičnega vživljanja? Kot prvo, empa- tičen odnos med producentom body art performansa in njegovim konzumentom, to je gledalcem, prav gotovo temelji na neposrednem odnosu. Lahko bi celo rekli, da je v primerjavi z rejv kulturo ta neposrednost še za odtenek bolj potencirana. Včasih je gledalec celo povabljen, da aktivno sodeluje v procesu nastajanja perfor¬ mansa, tako da se lahko dotika ali kako drugače vpliva na telo body art performer- ja: Marina Abramovič se je ulegla na tla galerije, še prej pa na posebni mizici raz¬ stavila različno orodje, gledalce pa povabila naj se znjim lotijo njenega telesa (glej Abramovič, 1998), Barbara Smith je v performansu z naslovom Feed Me dovolila obiskovalcem, da so z njo oziroma z njenim telesom počeli, kar so hoteli, med dru¬ gim tudi spolno občevali (Milek, 2002), Oreet Ashery je del performansa nameni¬ la osebnemu stiku z izbranimi dvanajstimi obiskovalci v posebej urejeni hotelski TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIČ sobi, kjer se je med njo in izbranimi lahko zgodilo marsikaj, razem sado-mazohi- stičnega razmerja. Takšna neposrednost še dodatno ojača empatična razmerja med umetnikom in gledalcem, bodisi v pozitivni bodisi v negativni smeri. Kot drugo, glavni razlog, da večina publike reagira negativno, izhaja iz namena body art performerja, da na gledalce deluje provokativno. Jože Slak - Doka, slikar, ki ga imajo nekateri pri nas za enega od dveh umetnikov, ki sta pri svojem delu dosledno uveljavljala principe body art performansa, o svojem delu pravi takole: Ko sem bil otrok, pa tudi kasneje, se mi je zdel otvoritveni ceremonial zelo smešen. (...) Ceremonial sem izvajal po svoje, pri čemer sem poskušal dose¬ či stanje parodije. (...) Rad sem počel stvari, ki so se izkazale za sramotne. Sramotne za tiste, ki gledajo, in sramotne za tiste, ki performans izvajajo. Boleč občutek...(Borčič, 1992: 6). To kar body art performarji počno na odru, ljudje opazujejo z določeno stop¬ njo radovednosti in čeprav včasih pri tem sodelujejo kot neke vrste asistenti, pa so le redko pripravljeni svojo vlogo gledalca zamenjati z vlogo, ki jo ima umetnik, in s svojim telesom nadomestiti njegovega. Nepripravljenost na to, da bi bila njihova telesa izpostavljena istim telesnim tehnikam na nek način opredeljuje zgornjo mejo stopnje empatičnih čustev v gledalcih. Pri gledalcih body art performansa empatična vživljanja v body art performer¬ ja dostikrat poganjajo njihova lastna izkustva, ki so ali pa so bila na nek način podobna izkustvom, ki jih prikazujejo body art performerji. Tak lep primer opisu¬ je Aljoša, ki se mu je v vojski med krvodajalsko akcijo zgodilo, da je zdravnik kar pozabil nanj, zaradi česar je v dobrodelne namene dal nekoliko več krvi, kot pa je z medicinskega stališča še varno za krvodajalca: ...se spomnim v vojski, ko je nek nemaren (...) sanitejec pozabil na nas, pa smo malo že odbluzili. To je zelo podobno, ne. Tam so se začeli meni neki vzorci pojavljati, ki sem se jih spomnil, na neko mladostno stvar, ko me je sestra zaprla v škatlo od sesalca in na notranji strani so bili taki vzorci gor naslikani, in natanko v tistem trenutku, ko sem jaz začel izgubljati zavest, pa je nisem, ker je potem prišel tisti sanitejec, tam so se mi isti vzorci zače¬ li pojavljati, ki sem jih potem za nazaj interpretiral, kot spomin na tisti dogodek. Tudi body art performer razvije empatičen odnos do publike, vendar je njegov odnos nekoliko drugačen. Body art performer igra aktivno vlogo, zato je njegova pozornost primarno usmerjena na samo umetniško delo, z drugo besedo na nje¬ govo lastno telo. Kljub temu pa to še ne pomeni, da body art performer občinstvo ignorira. Vzemimo za primer naslednji odlomek iz pogovora z Markom Kovačičem: Gre za neposreden stik z gledalci, ko lahko ljudje z oddaljenosti le enega metra opazujejo, kako si nekdo svojo faco prelepi s selotejpom, tako da lahko v živo vidijo žile iztopati na njegovi glavi. Kar je zanimivo, so občut¬ ki, ko čutiš, da je postalo ljudi strah, potem ko je tvoja faca že napol pokri¬ ta s selotejpom in ena od nosnic tudi, tako da že kar malo težko dihaš. TEORUA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIČ Body art performerji so naravnost prisiljeni razviti empatijski odnos do gledal¬ cev, ker je to mnogokrat edini način, da izvedo, kako uspešen je bil v resnici njihov performans. Res pa je, da so body art performerji do svojih empatijskih občutij, ki jih gojijo do gledalcev, v ambivalentni vlogi. Po eni strani jih reakcija gledalcev še kako zanima, še posebej takrat, ko so uspešni, po drugi strani pa si ne želijo, da bi gledalci na tak način lahko neposredno vplivali na njihovo delo, predvsem zato, ker si želijo pri svojem delu biti v čim bolj avtonomni. Vendar ima tudi njihova negacija vpliva, ki naj bi ga imela publika na njihovo delo, ostre meje. Timothy Murray ve povedati zanimivo zgodbo o tem, kako si je Stelarc želel inplantirati tret¬ je uho, majhno elektronsko napravico, ki bi lovila šume iz okolice in jih ojačane oddajala, pa si je premislil, ker njegova zamisel ni bila všeč niti njegovim najbolj zvestim pristašem (Murray, 2002)! Morda se sliši nenavadno, toda najbolje je razli¬ ko med body art performerjem in njegovim gledalcem opisala Samira, ena od čla¬ nic skupine Eclipse: Razmišljala sem, zakaj jaz ne počnem tega, kar počne Tina. Dolgo sem razmišljala o tem in sedaj sem prepričana, daje edini razlog, zaradi kate¬ rega se nisem pripravljena izpostaviti tako kot Tina ta, da ne morem raz¬ viti odnosa do sebe kot do objekta. Bolj me zanima svet okrog mene... Nič čudnega torej ni, da Samira skrbi predvsem za tehnično izvedbo njunih performansov, nastopanje pa prepušča Tini. Hkrati pa, če na body art performans pogledamo iz perspektive primerjanja s fenomenom rejv glasbe in kulture, body art performerji s poudarjanjem negativnih čustev in emocij v gledalcu ne dosega¬ jo podobne stopnje neposredne socialne integracije med gledalci body art perfbr- mansov in tako ne omogočajo, da bi na isti način kot pri rejvu prišlo do formiranja aktivne kulture gledalcev body art performansa. Ugodne emocije in občutki vse¬ kakor pomagajo v procesu nastajanja pozitivne empatije med posamezniki in obratno (primerjaj s Shilling, 1997). 8 Laboratorijski eksperimenti, ki so jih opravili psihologi v šestdesetih letih, so pokazali višjo stopnjo empatičnega vživljanja pri tistih posameznikih, ki si sebe lahko predstavljajo v koži druge osebe, kot pa pri tistih posameznikih, ki se ne morejo postaviti v kožo drugega. Posamezniki, ki se znajdejo v situaciji, ko si lahko predstavljajo ugodje ali bolečino nekoga drugega, se odzovejo z višjo stopnjo pozitivnih ali negativnih emocij, kot pa tisti, ki so prepričani, da je opazovana oseba v čustveno nevtralnem položaju. Posamezniki prav tako kažejo več negativ¬ nih emocij, kadar si lahko sebe predstavljajo v opazovani situaciji, kjer opazovana oseba kaže znake bolečine, kakor pa takrat, ko si zgolj predstavljajo stanje boleči¬ ne v drugih posameznikih, sami pa se ne morejo identificirati z opazovanim posa¬ meznikom (Stotland, 1969). * Emocije vsekakor predstavljajo pomemben povezovalni element med človeškim telesom in družbo ter kulturo, kajti igrajo osrednjo vlogo pri socializaciji človeškega telesa (l.yon, 1997). Lahko rečemo, da so emocije tako zelo pomembne zaradi lega, ker lahko predstavljajo posamezniku pomemben cilj. Še posebej, ko gre za ugodne emocije. Slednje vodijo posameznikovo delovanje v smislu njihovega potrjevanja in izpolnjevanja. In ker je posameznikovo dojemanje ujelo v svet vsakdanjosti, in ker imajo čustva svoje zgodnje zametke v otroštvu, so čustva bolj kot le idealno motivacijsko sredstvo (primerjaj s Strauss, 1997). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIC Če sedaj zgornje ugotovitve apliciram na primerjavo med body art performan- som in rejv kulturo, lahko ugotovimo naslednje. Gledalci body art performansov se praviloma znajdejo v poziciji, ko se identificirajo z neugodnim telesnim delova¬ njem body art performerja. To je tudi položaj, v katerem se posamezniki lahko odločajo sami, ali bodo v tem položaju vztrajali ali pa se bodo raje odločili za nepri¬ zadeto opazovanje. Za razliko od body art performerjev rejverji igrajo na karto uži¬ vanja, sebe postavljajo v pozicijo identitete z drugim posameznikom, ki je v pozi¬ ciji ugodja, hkrati pa so vedno tudi v poziciji opazovanja drugih, ki so v poziciji ugodja. Zdi se celo, da ta zadnja pozicija rejverja ne igra tako pomembne vloge, kot je to v primeru gledalca body art performansa. Kako v enem in drugem kulturnem fenomenu udeleženi posamezniki s pomočjo telesnih tehnik oziroma dogodka na in pod površjem človeškega telesa proizvedejo empatična občutja, sem podrobno že opisal. Osnovna motivacija, ki jo zasledimo pri udeležencih rejv partijev, je produkcija emocionalnega dela s pomočjo specifičnih telesnih tehnik, to je dogodka pod površino njihovih teles, kar naj bi vodilo k vzniku ugodnih empatičnih stanj v posameznikih. Priprava na rejv parti, sodelovanje na njem in ohlajevanje po končanem rejv partiju. Čeprav obiskovalci rejv partijev praviloma niso aktivno udeleženi pri produkciji rejv glas¬ be, vseeno tvorijo pomemben element i'ejv kulture. Na drugi strani pa so obisko¬ valci body art performansov le redkokdaj kaj več kot le pasivni opazovalci dogaja¬ nja na odru. Tudi kadar imajo gledalci možnost sodelovati v performansu, je za njih vlogo predvidel body art performer. Slednji je tisti, ki igra aktivno vlogo, to pa pomeni, da je on tisti, ki za gledalca opravi emocionalno delo v obliki dogodka na površini svojega telesa. Sklep Fenomen body art performansa in kulture, ki ga spremlja, lahko opišemo kot naslednji splet dogodkov: body art performer ustvari dogodek na površini svojega telesa, včasih tudi s pomočjo aktivnega delovanja dogodka pod površino svojega telesa, zato, da bi na ta način povzročil nastanek dogodka pod površino gledalče¬ vega telesa, ki se v nadaljevanju avtomatično odzove z nastankom dogodka na površini gledalčevega telesa in na ta način v pasivni obliki sodeluje v body art per- formansu. Podoben sklep lahko naredimo tudi za fenomen rejva: DJ lahko ustvar¬ ja dogodek pod površino svojega telesa, ki brez dvoma vpliva na dogodek na povr¬ šini DJ-evega telesa, a slednji za stik med njim in rejverji nima tolikšnega pomena, ker DJ na rejverje vpliva posredno s samo glasbeno produkcijo, s katero ustvari dogodek na površini rejverjevega telesa, to pa med drugim tudi povzroči aktivno razmerje med rejverjevim dogodkom na in pod površino njegovega telesa, kar se nato odraža tudi kot aktiven vpliv na DJ-evo delovanje. Ker je narava telesnega dogodka v primeru rejva emocionalno pozitivna, v primeru body art performan¬ sa pa negativna, le to posledično deloma vodi k razliki v stanju empatičnega poten¬ ciala obeh fenomenov. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tomaž KRPIC LITERATURA Abramovič, Marina (1998): Artist Body: Performances 1969-1998. London: Charta. Acconci, Vito (1996): Steps into Performanee. V Theories and Documents of Contemporary Art: A Sourcebook of Artists' Writings, K. Stiles in P. Seltz. (ur.). Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press. Borčič, Barbara (1992): Mejna Jugoslovanska prizorišča - fragmenti. Likovne besede (21-22): 4-7. Champion, Sarah (1997): Fear and Loathing in Wisconsin. V The Clubcultural Rcader: Readings in Popular Cultural Studics, S. Rcdhead (ur.). Oxford: Blaekvvell Publishers. Dekleva, Bojan (1999): Ekstazi in plesna droga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. DcNora, Tia (1995): The Musical Composition of Social Reality? Musič, Action and Reflexivity. The Sociological Revicw 43 (2): 295-315. DeNora, Tia (1997): Musič and Erotic Agcncy - Sonic Resources and Social - Sexual Action. Body &. Society 3 (2): 43-65. DeNora, Tia (2000): Musič in Everyday Life. Cambridge: Cambridge Univcrsity Press. Douglas, Mary (1994): The genuine article. V The Socialness of Things: Essays on the Socio- Semiotics of Objects, S. H. Riggins (ur.), 9-22. Mouton de Gruyter, Berlin-New York. Farnell, Ross (1999): In dialogue with 'Posthuman' Bodies: Interview with Stelarc. Body and Societv 5 (2-3): 129-147. Goodall, Jane (1999): An Order of Pure Decision: Un-Natural Selection in the Work of Stelarc and Orlan. Body and Society 5 (2-3): 149-170. Gržinič, Marina (2002): Stelarc - Politics of the Body. V Stelarc, M. Gržinič (ur.), 95-109. Ljubljana: Maska, Maribor: MKC. Hribar, Barbara (1999): Body Art in identiteta v postmoderni. Nova revija 18 (202-203): 220- 240. Hutson, Scott R (2000): The Rave: Spiritual Healing in Modcrn Western Subcultures. Anthropological Quarterly 73 (1): 35-49. Jones, Amclia (2002): Body Art: Uprizarjanje subjekta. Ljubljana: Maska: Študentska založba. Klesse, Christian (1999): Modern Primitivism: Non-Mainstream Body Modification and Racialized Representation. Body ik Society 5 (2-3): 15-38. Krpič, Tomaž (2003a): Kognitivne meje družbene konstrukcije realnosti. Ljubljana: FDV, dok¬ torska disertacija. Krpič, Tomaž (2003b): O telesnih dogodkih. V: Raziskovalno delo podiplomskih študentov v Sloveniji - Ena znanost, M. Klanjšek et al. (ur.), 173-184. Ljubljana: Društvo mladih razisko¬ valcev Slovenije. Krpič, Tomaž (2000): Kognitivno telo: Pomen človekove kulture za človekovo telo. Ljubljana: FDV, magistrska naloga. Kunst, Bojana (1999): Nemogoče telo. Ljubljana: Maska. I,yon, Margot (1997): The Material Body, Social Processes and Emotions: 'Techniques of the Body' Revisited. Body & Society (1): 83-101. McRobbie, Angela (1985): Postmodernism and Popular Culture. London: Routledge. Meiners, Eriča (1999); Sick & Twisted: Reading Revolting Research. In: International Journal of Qualitative Studies in Education 12(5): 565-587. Milek, Vesna (2002): Ženska mora biti grda, da bi jo jemali resno. Delo, sobotna priloga. (26. oktober); 26-28. Murray, Timothy (2002): Coda of the Paradox of Shed Skin: Stelarc 'and' the Philosophical Ping. V: Stelarc, M. Gržinič (ur.), 81-93. Ljubljana: Maska, Maribor: MKC. Perlmutter, Dawn (2000): The Sacrificial Aesthetic: Blood Rituals frorn Art to Murder. Anthropoetics 5 (2). Dostopno preko http://www.anthropoetics.ucla.edu/ap0502/ TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tomaž KRPIC 820 blood.htm Reynolds, Simon (1997): Rave Culture: Living Dream or Living Death. V The Clubcultural Reader: Readings in Popular Cultural Studies, S. Redhcad (ur.), 103-111. Oxford: Blackwell Publishers. Richard, Brigit, in Heinz Hermann Kruger (1998): Ravers' Paradise? German Youth Cultures in the 1990s. V Cool Places: Geographies of Youth Cultures, T. Skelton in G. Valentine (ur.). London and New York: Routledge. Rozina, Andrea (1999): Rave: Hedonistične ptice s konca tisočletja. V Urbana plemena: sub¬ kulture v Sloveniji v devedesetih, P. Stankovič et al. (ur.), 53-64. ŠOU - Študentska založba. Rush, Michael (2001); A Note: Performance Art I.ives. Fashion Theory 5 (3): 331-342. Sampson, Edward E. (1997): Establishing Embodiment in Psychology. V The Body and Psychology, H. J. Stam (ur.), 30-53. London: Sage. Sande, Matej (2000): Sintetične droge in obiskovanje prireditev elektronske glasbe. Ljubljana: Pedagoška fakulteta - magistrska naloga. Saunders, Nicholas (1995): Ecstasy and the Dance Culture. London: Turnaround. Shilling, Chris (1997): Eniotions, Embodiment and the Sensation of Society. The Sociological Review 45 (2): 195-219. Siebers, Tobin (2000): New Art. V The Body Aesthetic: Front Fine Art to Body Modification, T. Sieberns (ur.), 217-241. Michigan: The University of Michigan Press. Seleči, Renata (1998): Cut in the Body: from Clitoridectomy to Body Art. New Formation, 35, 2842. Stankovič, Peter (1998): Rave subkultura in zagonetna devetdeseta. Teorija in praksa 35 (5): 800-815. Stankovič, Peter (2002): Rave in rock: meditacija o razlikah, ki morda niso to, kar si o sebi mis¬ lijo. Časopis za kritiko znanosti 30 (207-208): 277-296. Stelarc (1992): Enhanced Gestured / Obsolete Desire. Postevolutionary strategies. V Endo und Nano. Die Welt von Innen, K. Garber in P. Weibel (ur.), 233-239. Linz: PVS Verlager. Stelarc (1999): Parasite Visions: Alternate, Intimate and Involuntary Experiences. Body & Society 5 (2-3): 117-127. Stiles, Kristine (1996): Performance Art. V Theories and Documents of Contemporary Art: A Sourcebook of Artists' Writings. K. Stils in P. Seltz (ur.), 679-694. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press. Stotland, Ezra (1969): Exploratory Investigation of Empathy. V Advances. in Experimental social Psychology, vol. 4, L. Berkowitz (ur.), 271-314. New York, London: Academics Press. Strauss, Claudia (1997): What Makes Tony Run? Schemas as Motives Reconsidered. V: Human Motives and Cultural Models, R. D'Andrade in C. Strauss (ur.), 197-224. Cambridge: Cambridge University Press. Strehovec, Janez (1992): Tehno umetnost in bolečina. Likovne besede (21-22): 30-32. Strehovec, Janez (1993): Performance art in jaz, ki se uprizarja. Časopis za kritiko znanosti 21 (162-163): 183-200. Strehovec, Janez (1994): Virtualni svetovi. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Strehovec, Janez (1998): Tehnokultura - kultura tehna. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba. Šubic, Maja in Tomaž Krpič (1999): The Hen, Cachiru and Other Winged Creatures. Etnolog 9 (D: 255-271. Thacker, Eugene (1999): Performing the Tcchnoscientific Body: Real Video Surgery and the Anathomy Theter. Body and Society 5 (2-3): 317-336. Watson, Gray (2000): Interview with Franko B. Dostopno preko http://www.ainexus.com Zurbrugg, Nicholas (1999): Marinetti, Chopin, Stelarc and the Auratic Intensities of the Postmodern Techno-Body. Body and Society 5 (2-3): 93-115. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Bojana KUNST IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK TELO V SODOBNI UMETNOSTI: PERFORMANS IN NEVARNE POVEZAVE Povzetek V tekstu avtorica raziskuje samoupodabljanje in uprizarjanje telesa v performansu. Še posebej je pozorna na načine samoupodabljanja ženskega telesa, saj se prav tu lahko razgrnejo nekatere temeljne značilnosti razstave tele¬ snosti. Predstavljeni so predstavljeni trije strateški pristopi performansa, ki nam s svojimi načini samoupodabljanja lahko razgrnejo različno razumevanje telesa in moči njego¬ vega uprizarjanja. Avtorico zanima predvsem taktični uči¬ nek teh del, ki rezidtira v različnih strategijah proizvodnje telesa. Skozi predstavitev strategije narave, umetnega in invencije analizira različne zgodovinske momente perfor¬ mansa ter vzpostavljanje možnosti njihove politike. Ključni pojmi: telo, performans, strategije, uprizarjanje, umetnost 20. stoletja. "Razstavljanje samega sebe je težko za druge ljudi, za tiste, ki o svojem telesu nimajo dobrega mnenja. Sama bi lahko bila pohlevnejša - toda če bi bila pohlevnejša, ne bi bila umetnica." (Hannah Wilke, v: Jones, 2002: 151) Uvod V tekstu se bom ukvarjala z analizo nekaterih povezav med reprezentacijo tele¬ sa in sodobno umetnostjo. Moja pozornost bo namenjena predvsem tistemu delu sodobne umetnosti, ki se obsesivno ukvarja z razstavljanjem telesa, natančneje, z njegovim samoupodabljanjem oziroma uprizarjanjem. Velik del tovrstnih umetni¬ ških praks predstavljajo ženske umetnice, ki so se še posebej poglobile v različne načine vidljivosti telesa in uporabe lastne telesnosti. V tem dejstvu seveda ni nič nenavadnega, če pomislimo, da so se pri svojem delu morale spopasti skorajda s celotno zgodovino zahodne sodobne umetnosti, ki telo ženske vedno upodablja kot objekt, kot tisto telo, ki se razkriva in prepoznava le skozi intervencijo moške¬ ga avtonomnega umetniškega subjekta. Zato imajo ženske umetnice pomembno mesto v zgodovini performansa 20. stoletja, in ne samo to kot ugotavlja Amelia * Bojana Kunst, doktorica filozofije in raziskovalka na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 821-838 Bojana KUNST Jones, performans z njegovo razstavo telesnosti lahko beremo kot nekakšen speci¬ fičen način uprizarjanja tistih šibkih, nevidljivih subjektov, ki v zgodovini zahodne umetnosti niso imeli legitimnosti znotraj umetniških, kritiških in estetskih stališč. (Jones, 2002) Performans' je v umetnosti 20. stoletja nastopil vedno kot sklop različnih nači¬ nov intervencij, ki so predvsem posegale na meje umetniškega medija; lahko reče¬ mo, da te intervencije zanima predvsem to, kar sam medij (umetnosti) ni, ne pa to, kar medij je. Dela nastopajo pod različnimi imeni (akcije, situacije, hepeningi, envi- roments, v zadnjem času se vedno bolj uveljavlja tudi izraz 'živa umetnost / live art'). Skupna točka teh dogodkov je neka temeljna strateškost, ki neprestano goji razprtost procesa. S tem ne samo, da pretrese meje umetnosti, pač pa tudi globo¬ ko poseže v način rezprezentacije. Lahko torej rečemo, da performans sledi oziro¬ ma na svoj način udejanja neko temeljno spoznanje, ki ga najdemo tudi v filozofi¬ ji 20. stoletja (in ki se jasno artikulira še posebej z nastopom poststrukturalizma) in ga Peggy Phelan opiše kot spoznanje, da reprezentacija pravzaprav "vedno pokaže več, kot pa pomeni." (Phelan, 1993: 27) Telo ima seveda znotraj te razprto¬ sti, znotraj te samopreverjajoče se strukture posebno mesto: kaže se kot tista pro¬ blematična točka vidljivosti in delovanja, ki čeprav neprestano obsesivno upodo¬ bljena, nikoli ni imela dejanske reprezentativne vrednosti. Še posebej to velja za žensko telo, v zgodovini umetnosti vedno umeščeno znotraj racionalnih dihotomij žensko / moško, telo / duh, narava / kultura, naravno / umetno ipd,. Telo se tukaj razgrne kot tista centralna in mejna točka subjektivnosti, ki še zdaleč ni koherent¬ na, ampak neprestano preverjajoča se skozi načine uprizarjanja, delovanja in pre- zentacije, nikoli avtonomna, pač pa neprestano vpeta v pogled drugega, v speci¬ fično strukturo vidljivosti in intervencij drugega. Toda kljub vsemu - ob vsej tej raz¬ prtosti in razumevanju prehajanja različnih režimov vidljivosti in moči - ostaja odprto neko temeljno vprašanje, ki se dotika taktičnega cilja in strateške moči tovrstnih intervencij in ki so ga tudi sami umetniki performansa neprestano pre¬ verjali ter iskali nove načine artikulacij. Vprašanje je namreč, kako artikulirati vedno večplastni učinek tovrstne telesne vidljivosti, kako ujeti in tematizirati to temno razpoko, v katero nas vsaka vidljivost vedno porine. Za ženska telesa, kot pravi Rebecca Schneider, ki so zgodovinsko umeščena kot "različna, pregrešna, prelomljena, je ta projekt globoko nemiren v svoji dvojni povezavi." (Schneider, 1997: 184). Prav lahko se namreč zgodi, da ta strategija samo še poudari razliko in dihotomijo ter izprazni telo v manipulativno podobo. Kako torej provokativna in neposredna vidljivost samoupodabljajočega se žen¬ skega telesa uspe ubežati tej dvojnosti strategije razstavljanja telesa? Kaj nam prav- ' Besedo performans uporabljam kol slovensko izpeljanko iz angleške besede Performance Ari. Ta izpeljanka ohranja neko temeljno procesna/nosi, trajanje, aktualnost, ki je bistveni del tovrstnih dogod¬ kov. V slovenski terminologiji je kar precejšnja zmešnjava ob uporabi lega pojma, nekateri avtorji še ohra¬ njajo izvorni termin - performance art, sicer najbolj natančen, vendar pa ne zajame širine fenomena žive, 'perfomativne' umetnosti, ki seveda ni samo zahodni fenomen, pač pa del širše vidljivosti proizvod¬ nje in dogodka umetniškega procesa. Zasledimo tudi uporabo angleške besede performance, ki pa je izra¬ zito nenatančna, saj dejansko uporabi besedo za zaključen in zaprt dogodek in izpusti tisti drugi del ter¬ mina 'ari', ki ponazarja razprtost strukture, procesa, dogodka, pa tudi specifično formo uprizarjanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST zaprav razkrije telesno samoupodabljanje in za kakšno uprizarjanje gre tukaj? Kako torej performans (taktično) producira in proizvaja telesnost ter razkriva njene nevarne povezave? Z vpogledom v različne artikulacije samoupodabljanja telesa lahko razgrnemo različne kontekste uprizarjanja telesa in njihovo politično moč. V nadaljevanju bom skušala predstaviti tri strateške pristope performansa, ki jih lahko spremljamo skozi njegove poglavitne historične momente, in ki nam lahko razprejo različne pristope ter artikulacije njegovih 'nevarnih povezav', hkrati pa prav s tematizacijo telesne vidljivosti tudi razgrnejo različno razumevanje telesno¬ sti. Pri tem se bomo strogo osredotočili na taktični učinek teh del, na načine proiz¬ vodnje telesa in ne na estetske kategorizacije in uokvirjanje, ki nikakor ne zajamejo bistvenih značilnosti teh odprtih in kontradiktornih umetniških intervencij. Strategija narave: eksces telesa Primerov tovrstnih del, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prebijala pogled drugega (še posebej moškega pogleda) prav z razstavljanjem ženskega telesa in tako globoko problematizirala tradicionalno verjetje v podobo, razgrnila avtoritarne in institucionalizirane modele vidljivosti, je seveda veliko in so zelo raz¬ novrstni. Zato bom tukaj predstavila samo eno, ki pa vsebuje nekaj tipičnih kodov prepoznavanja te specifične telesne strategije narave, njenega delovanja ter naka¬ že tudi možni učinek. "Leta 1975 znamenita ameriška umetnica Carolee Schneemann uprizori svoj performans Interior Scroll. Najprej gola napove publiki, da bo brala iz svoje knjige Cfzanne, She Was a Great Painter. Potem odpre naslovno stran in si vrže kose blata na telo. Postavi se na mizo in bere najprej iz knjige. Pri tem prevzema različne poze slikarskega modela. Odvrže knjigo in počasi vleče zvitek papirja iz svoje vagine. Ob tem bere tekst napisan na tem zvitku, ki je bil vzet iz feminističnih tekstov, napi¬ sanih in uporabljenih v njenem prejšnjem delu." (Warr, et Jones, 2000: 215) Sama Scheemannova takole opiše središčno in hkrati mejno točko svojega per¬ formansa: "vagina kot prostor ekstaze (...) sveti, ritualni prostor (...) vir prevajanja notranjega znanja." (Warr, et Jones, 2000: 215) V tem delu seveda lahko prepozna¬ mo vrsto motivov, ki se pojavljajo v feminističnem performansu šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja: kot je npr. neposredna kritika modernega sli¬ karstva in radikalna intervencija v modernistične načine uprizarjanja. Kritika upo¬ dabljanja (uokvirjanja ženskega telesa), ki jo lahko spremljamo z asociacijami na Cezanna se tako hkrati prepleta s kritiko razpirajočega se in procesualnega akcij¬ skega slikarstva (npr. Jacksona Pollocka z njegovim ekscesnim čopičem, kot tistim šibkim, a še vedno kreativnim in avtonomnim podaljškom telesa). Tovrstna kritika se neprestano lomi in prevaja v popolnoma drug pogled. Ne gre samo za parodi¬ jo bolj ali manj tradicionalnih načinov uprizarjanja, ampak za vzpostavljanje dru¬ gačne performativne ali še bolje, v tem primeru, 'slikarske akcije'. Kar najprej opa¬ zimo, je drugačna hierarhija telesa, avtoriteta postane nevidna in spremenjena v tekoči in fluidni center telesa. A tukaj ne gre samo za komunikacijo znotraj umet¬ niškega polja, za preverjanje in prehajanje različnih načinov in možnosti umetni- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Bojana KUNST 824 škega delovanja, na kar so se tudi pogosto osredotočile popularne kritike perfor- mansa - češ, da gre predvsem za neko znotrajumetniško kritiko, ki je ne moremo sprejeti, če ne poznamo teorije, oziroma kompleksnega sistema zgodovine zahod¬ ne umetnosti ipd. Performans je v teh prepričanjih označen kot neke vrste, sicer lahko neumetniška, a še vedno znotrajsistemska intervencija, ki preverja meje samega medija in seveda tudi meje njegovega dojemanja spolnih teles. Tovrstni, sicer hvaležni kritiški okviri, nam namreč ne dovolijo, da dejansko razpremo moč samoupodabljanja telesa in razpremo problem realnosti, živosti, potencialnosti, ali še bolje proizvodnje samega telesa. Performans se tega momenta lastne potencial¬ nosti dobro zaveda prav s samoupodabljanjem telesa. O tem piše, sicer na svoj način tudi Artur Danto, ko imenuje tovrstne umetniške prakse umetnosti izgred. Danto najbolj sicer poudari njihovo provokativno značilnost, ki razbija mejo med umetnostjo in življenjem, torej njihovo vlogo znotraj umetniškega polja. Vendar pa ob tej ekstatičnosti Danto z analitično ostrino opazi, kako te umetnosti izgreda vedno ohranjajo tudi neko določeno grožnjo, nevarnost, odprtost in tako kompro¬ mitirajo realnost samo. Realnost, ki se tukaj razkrije kot aktualna komponenta, je natančno tista realnost, ki nima reprezentacijske vrednosti, saj ji ta vrednost tudi nikoli ni bila podeljena. (Danto, 1986: 119 -125) Gre torej za neko razprtost, repre- zentacijo telesa, ki pokaže veliko več kot pomeni, saj hkrati neizogibno vedno tudi nekaj proizvede. To proizvedeno je tista temeljna telesna samopodoba, ki se v performansu Carolee Schneemann razkriva kot neko sveto, ritualno, a hkrati izrazito spolno jedro: telo se reprezentira, samoupodablja skozi neko avtentično, izvorno točko (spolne) narave. Kar se proizvede, je neko temeljno verjetje v moč telesne vidljivo¬ sti, ki s svojo ekscesno, spolno, fluidno, nehierarhično in razpršeno naravo lahko preobrne pogled in vzpostavi drugačno politiko telesa in tudi politiko gledalčeve percepcije. To ekscesno telo narave, ki se kaže skozi razstavo, modulacije in pre¬ učevanje meja telesa, izhaja seveda iz globokega impulza šestdesetih in začetkov sedemdesetih let. Še najbolje ga lahko opišemo z Marcusejevim prepričanjem, katerega osvoboditvena filozofija je močno vplivala na predstavnike performansa v šestdesetih letih. Strategija upora ima svoje korenine V sami naravi, v biologiji individua, in na tej novi podlagi bodo uporniki redefinirali cilje in strategijo poli¬ tičnega boja.' (Marcuse, 1978) Ta realnost, ki je tukaj pripeljana do aktualnosti, ta proizvod je tako sama narava telesa, vidljivost utelesenosti par excellence. Gre torej za neko razprtost, ki je bila v zgodovini modernosti neprestano izgnana v nevid¬ nost in je le tu in tam butnila na površje kot grozljiva, a hkrati silovito privlačna negibljivost nerazločljivega, tudi monstruoznega. Kajti, če pogledamo v zgodovi¬ no telesa, prav ta njegova obsesivna, fluidna, abjektna narava nikoli ni bila prepuš¬ čena v podobo. Bila je sicer vedno del mita o avtonomnem umetniku (ki je vedno razpet med šibkostjo telesa in avtonomnostjo kreativnosti), a nikoli ni zares bila proizvedena. Velika večina umetnikov in še posebej umetnic performansa šestedesetih in začetkov sedemdesetih let tako razgrinja samoupodabljanje kot svojevrsten vdor ekscesne narave, kot tisto utopično verjetje v neko avtentično vpetost telesa in politično moč telesne strategije. To velja tako za izrazito 'moške' performanse (npr. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST dunajski akcionizem, za slikarske intervencije Jacksona Pollocka) kot za moderni¬ stično gledališče. Robert Auslander celo pravi, da se modernistični diskurz o gle¬ dališču pravzaprav pričenja s 'svetim' telesom in nikjer ni to bolj udejanjeno kot npr. v gledaliških metodologijah in eksperimentih šestdesetih let (Grotowski, Barba, Living Theatre itd.). (Auslander, 1997) Ta 'narava' se razgrinja dobesedno kot simptom nekega temeljnega stanja, ki preganja modernistične umetnike in vzpo¬ stavlja tudi njihovo problematično bipolarno politiko. Amelia Jones zelo dobro opiše to situacijo s citatom iz nekega članka Georga B. Leonarda ml.,: "Nekega temačnega jutra letos pozimi se je Gay Gray prebudil in doumel, da je pozabil, kako izreči besedo 'jaz'. V svobodnih in demokratičnih ZDA je bil prefinjeno osleparjen za dediščino, ki jo komunisti odrekajo s silo." 0ones, 2002:106) Stavek, ki nas takoj spomni na neko veliko bolj znano prebuditev Gregorja Samse iz Kafkove Preobrazbe, nam razkrije, kako je strategija narave vrnjena kot tista avtentična pove¬ zava, ki podlaga modernističnega razpršenega subjekta. Na eni strani se vzpostav¬ lja kot nasilna strategija (npr. dunajski akcionizem), kot izredno manipulativna stra¬ tegija, ki naravo vključuje v metodo telesnega in igralčevega treninga (modernistič¬ no gledališče in njegovi ritualni eksperimenti) in nenazadnje kot politična taktika vidljivosti: narava ni več ukleščena in obvladovana, ampak se razkrije s vso svojo abjektnostjo in drugačno reprezentativno taktiko v feminističnih performansih. Razlika med še vedno avtonomnimi 'moškimi' intervencijami in feminističnimi performansi ima svoje korenine prav v tem presežku, v tej proizvodnji telesa, kjer je to, kar dobimo skozi eksces narave, neposredno razkrito kot utelesitev. Kakeršnokoli izrekanje besede jaz, je namreč skozi upodabljanje telesa tu že glo¬ boko vpeto v njeno konstituiranje kot druge. Ali drugače: vedno se njen jaz konsti¬ tuira kot tisti, ki je prepoznan v ogledalu moškega jaza, kot tisti šibki jaz, ki mu je prav skozi njegovo konstituiranje izreka jaza odvzeta. Zato narava, ki se tukaj raz¬ grne, postane globoko prepustna narava, abjektna, tekoča narava odprtin in teko¬ čin, tista narava, ki nam provokativno vrača pogled nazaj. Tu se tako samoupodab- ljanje telesa zdi veliko bolj nevarno in tudi učinkovito: posega v sam pogled in vid¬ ljivost, eksces narave nam razpira, kako je ženska narava vedno že druga, a hkrati kot druga tudi najbolj učinkovita (prva) strategija. Ta narava, ki se torej tukaj razgr¬ ne, je globoko abjektna, tovrstna narava, čeprav topos tistega avtentičnega, pa to avtentično hkrati predstavi kot izvržek, tako kot ga razume Julija Kristeva: 'je vedno občutek nevarnosti, izgube, je zanikovalec teritorijev, jezikov, (...) in vedno prespra- šuje svojo trdnost". (Kristeva, 1980: 12) Strategija poze: umetno telesa Ta presežek, ki se torej s strategijo narave proizvede, je prav sama vidljivost telesa: presežek je tisto taktično fluidno, spolno in abjektno telo, ekscesno telo narave, ki preobrača hierarhične modele uprizarjanja in je ob tem hkrati temeljno prepredeno z verjetjem v avtentičnost. S preučevanjem performansa šestdesetih in sedemdesetih let lahko vidimo, kako ta strategija nevarnih povezav učinkuje in kako je hkrati nezadostna, globoko problematična v svoji 'dvojni nevarni povezavi', TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST na kar so se že kmalu (še posebej pa v osemdesetih letih) osredotočile številne feministične kritike, prihajajoče tako s polja umetnosti kot s polja teorije. 2 Strategija, ki jo zasledujejo feministični performansi šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let je, obsesivno samoupodabljanje ženskega telesa, s katerim se neprestano radikalno preobrača in briše tisto zamejeno mesto, ki ga je žensko telo imelo skozi somatofobično moderno zgodovino: vedno je bilo, lahko rečemo, umeščeno znotraj modernih dihotomij med dušo in telesom, moškim in ženskim, naravnim in kulturnim. Vendar pa se moramo zavedati, da je to samoupodabljanje vedno zaznamovano z dvojnostjo, s problematičnim robom. Ta problematična dvojna nevarna povezava, prav zaradi utopičnega verjetja v eksces narave, ki žene energetske in fluidne artikulacije telesa v šestdesetih in sedemdesetih letih, nikoli ni resno tematizirana, ampak vedno zakrita v osvoboditveno verjetje, kjer se raz¬ kritje narave telesa neposredno poveže s prepričanjem v (politično) moč vidljivo¬ sti samega telesa. Verjetje v moč vidljivosti, ki deluje kot poglavitna stategija entu- ziastičnih, političnih in utopičnih šestdesetih let, še vedno strogo verjame v moč opozicijskega stališča. Eksces narave deluje na način intervencije, izzivanja, odpo¬ ra, subverzije, prespraševanja: skozi te postopke se na novo konstituira subjektiv¬ nost performerjev in ženskih umetnic. Toda problem ni samo v tem, da ima vsako članstvo, tudi opozicijsko, vedno svoje privilegije, pač pa je nevarna povezava vedno tudi dvojno, če ne večkratno nevarna. Na eni strani lahko preobrne in raz¬ grne pogled in intervencijo gledalca (še posebej pogled na žensko naravo, ki je subverzivno in ekscesno 'cela' tukaj), toda na drugi strani se telo v svoji vidljivosti spremeni v spektakel: vsaka vidljivost marginalnosti še tako ekscesne narave je predvsem spektakel in lahko hitro umesti telo na prazno mesto. Ko se samoupo- dobimo, razgrnemo in uprizorimo, torej vedno tvegamo, da smo videni kot spek¬ takel, nenazadnje ostanemo kot poza brez moči. Ali kot malce humorno pravi Peggy Phelan v uvodu v svojo knjigo: "če bi bila vidljivost enaka moči, potem bi morale skoraj gole mlade ženske prevladovati v zahodni kulturi" (Phelan, 1993:10) Eksces narave, ki se povezuje z močjo vidljivosti, se tako kmalu razgrne kot zelo problematična utopija, ki se samo še poglobi z razvojem medijev in spektakelske kulture, pa tudi z uporabo videa in fotografije v performansu poznih sedemdese¬ tih in osemdesetih let. Telo se namreč razgrne kot temeljno replicirano in reprodu¬ cirano, in vidljivost marginalnega še zdaleč ni tako očitno povezana z močjo in učinkovitostjo, kot se je morebiti najprej zdelo še v utopičnih načinih opozicijske¬ ga delovanja. Ta spektakel, ki je vedno zahrbtno na delu v vidljivosti telesa, je malce ironično povzet v stavku, ki ga Harold Rosenberg izreče o fotografiji: "Fotografija vodi um proti dejanskemu svetu. (...) Če gre za akt, doseže, da človek pomisli na ženske, in ne na umetnost." 0ones: 196) Pa ne gre seveda zato, da na ženske ne bi smeli pomisliti, pač pa predvsem za to, kako ta spektakel ženske vidljivosti obrniti, kako ga uporabiti, da se v njem razkrije spolno telo, a tokrat nič več vpeto v avtentičnost, saj se tudi spolna narava kaže kot neke vrste artificielna poza. Telo, ki je v teh stra¬ tegijah samoupodabljanja proizvedeno, je drugačno telo, s povsem drugačno - Tukaj glej predvsem: Mary Kelly: Desiring Images / Imaging Desire. \Vedge, št. 6., 1980. Luccy Lippard: From tke Center: Temin ist Fssays on Women's Ari. Ne iv York. Dullon: 1970. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST potencialnostjo moči. Nihče tega ne ve bolje kot Hannah Wilke, ameriška umet¬ nica, ki je vse svoje življenje obsesivno fotografirala samo sebe in se v svojih performansih in instalacijah neprestano samoupodabljala. Njeno delo te Rosenbergove dileme 'ženske ali umetnost 1 , ki jo hitro lahko prevedemo v 'spektakel ali umetnost', nikakor noče razrešiti, pač pa jo še dodatno zaplete in nadgradi. Wilkejeva, lahko rečemo, se obsesivno samoupodablja, prav zato, ker se neprestano zaveda problematič¬ ne moči vidljivosti oziroma nemožnosti povezave med vidljivostjo in močjo. "Kdo je v resnici Hannah Wilke? Njeni body art projekti jo z retoriko poze pomnožijo: v njih se pobliskava njena zadnjica; gola se prihuljeno naslanja na steno in v rokah drži otroško orožje; raz¬ kazuje svoj lepi torzo, zaznamovan z bizarnimi poljubčki iz prežvečenega žvečilnega gumija, ki spominjajo na pičko / kurca; iz čokolade oblikuje svojo čutno golo podobo; provokativno sedi na stolu v galeriji in se prodaja kot "kip"; obuta v čevlje z visokimi petami in raz¬ grajenim oprsjem stoji v drži krščanske mučenice; svoj obraz preoblikuje v ero¬ tične odprtine in štrline; gola leži ob mršavi, bolni, a še vedno živahni materi; čudovita, z lasmi, razmršenimi od ljubezni, pozira v postelji, skupaj z ljubimcem, ki uživa v postkoitalnem zadovoljstvu; metodično se slači pred Duchampovim velikim steklom, njeno mednožje je poravnano s snubčevim impotentnim ljube¬ zenskim plinom." (Jones, 2002: 210 - 211) Njena strategija, kot pravi sama Wilkejeva, "kako iz sebe narediti umetniško delo, namesto da bi drugi iz tebe naredili nekaj, česar morda ne boš odobraval" (Jones, 2002: 223), jo tako pelje k nepreglednim serijam umetniških del, kjer svoje telo ponudi za številne fotografske, filmske in videoportrete. Hannah Wilke, če se še enkrat povrnemo k Rosenbergovi izjavi, se dobro zaveda, da gre hkrati za žen¬ ske in umetnost, za spektakel in umetnost, a na nek poseben način: ženskost je tukaj poza in temeljno artificielna, dobesedno proizvedena in replicirana v neskončnost. Wilkejeva se torej ne samoupodablja na način opozicijskega, subver¬ zivnega predrtja, skozi katerega se razkrije eksces njene žive in bohotne narave, pač pa z neprestanim ponavljanjem, skorajda obsesivnim grajenjem lastnega spek¬ takla, ki ga gradi sistematično in artificielno, neprestano se vzpostavlja kot poza: "pozirala sem celo med spanjem". 0ones, 2002:190) Kaj lahko torej sklenemo iz tega obsesivnega poziranja, kakšna nevarna pove¬ zava se nam tukaj razkrije? Kako lahko na njenem primeru ujamemo strateško proizvodnjo telesa, tisti presežek potencialnosti samoupodabljanja? Ta 'retorika 827 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST poze' pravzaprav obsesivno ponavlja prav to, v kar je bila uokvirjena ženska podoba skozi zgodovino umetnosti: neprestano posnema negibnost, ki jo pov¬ zroči pogled in tako pravzaprav razkrije njegovo intervencijo in pozicijo moči. Obenem pa, hkrati z obsesivnim ponavljanjem in z osebnimi intervencijami, pri¬ sili prav ta pogled k predaji, saj ga s svojo ponavljajočo se narcistično avtoriteto neprestano prelamlja. Spektakel je umetno nadet kot najbolj premišljena in bohotna obleka, a hkrati pretiran in prisiljen v repeticiji, zožen na svoje prazno bistvo poze, ki pa je hkrati njena najbolj radikalna strategija. Telo, ki je tukaj pro¬ izvedeno, zaznamuje čista artificielnost, ki šele kot umetno, kot čisti 'performans ženskosti', razpre vpogled v tisto, kar je nevidljivo, zamolčano in prazno. Njeno umetniško delo nam kljub temu, da nam ponuja čisto koherenco, popolni okvir, ne pusti, kot pravi A. Jones, da bi se v razmerju do njega vzpostavili kot koherent¬ ni gledalci, kaže nam namreč, kako je to razmerje neprestano erotizirano. 0ones, 2002) A ta nekoherentnost našega pogleda se ne vzpostavlja z ekscesom narave (kjer se še vedno lahko hitro izmuznemo s spektaklom, ki udari zadaj za vsako razkrito naravo), pač pa kot čista forma avtoritete ponovitve, ki gre taktično v čisto praznino. Ali drugače: čeprav dobimo kot gledalci natančno to, kar smo od samoupodabljanja ženskega telesa pričakovali, svojega pričakovanja nikoli ne moremo izpolniti, vedno se nam namreč nekje prelomi. Njena osebna intervenci¬ ja se z nami igra kot najbolj umetna in zvijačna strategija, ki nam nikoli ne dopu¬ sti, da bi ta presežek proizvodnje telesa, kljub neprestani razgrnjenosd in detajlni razvidnosti pripeli, prisiljeni smo, da ob njenem samoupodabljanju tudi sami pademo v razprtost procesa. Kot pravi A. Jones: Wilkejevo lahko 'fiksiramo' samo kot odprt in neulovljiv per- formans ženskosti. Ali pa jo 'fiksiramo' kot v osnovi narcistično in zato nevredno resne pozornosti." Qones, 2002: 211) Prav nato so se tudi osredotočile feministič¬ ne diskusije o njenem delu. Te so se v obdobju njenega življenja; ko je Wilkejeva fotografirala in razstavljala svoje lepo in erotično žensko telo, osredotočile v obso¬ dbo njenega narcizma, ki ne počne nič drugega kot prazni žensko telo v manipu¬ lativno podobo; in se kasneje, v obdobju, ko je predmet samoupodabljanja posta¬ lo njeno s kemoterapijo načeto telo, preobrnile v slavospeve tokrat aktivne in radi¬ kalne telesne vidljivosti. Na tem mestu se sicer ne bom poglobila v simptomatič- nost tovrstnih različnih reakcij, ki nam lahko zelo dobro razkrijejo nezavedni mora¬ lizem še tako radikalne in subverzivne kritike, pač pa me zanima predvsem, kako opisati in ujeti njeno stategijo, kako artikulirati moč in politično faktičnost tega presežka proizvodnje/uprizarjanja telesa. Tu se lahko po pomoč obrnemo k neki strategiji vidljivosti ženskega telesa, ki je že stara in ki najprej vzemiri enega najbolj pronicljivih opisovalcev prihajajoče modernosti, dekadentnega pesnika Charlesa Baudelaira: "Proslaviti kult podob (moja velika in edina, moja prvinska strast." (Baudelaire, 1977: Razgaljeno srce) Še posebej je tukaj zanimiva Baudelairova fascinacija z vidljivostjo prostitutke, ki jo kasneje odlično analizira Walter Benjamin, in ki nam razrgne neko temeljno vidlji¬ vost telesa kot komoditete. Žensko telo prostitutke je resda temeljno komodificira- no, postane blago, serijsko telo, kot da bi bilo proizvedeno v tovarnah; toda hkrati se razkriva kot neprestano ekscesno, polno užitka, fluidno, njegova želja je nepre- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST stano razprta, a hkrati umetno nadeta. Je torej tisto telo, kjer se nam razpira, kako se z nasto¬ pom modernosti prepletajo toposi tehnolo¬ škega in naravnega, ekonomskega in estetske¬ ga, ženskega in moškega. A to ni fluidnost narave, ekscesnost njenih tokov, pač pa hlad¬ ni tok blaga in produkcije, spremenljivosti, taktike, zavzemanja pozicij, kjer se hkrati raz- cveteta ljubezen in impotenca, narava, ki se neprestano prenareja in producira, kultura, ki se neprestano deformira in razkraja. Ta tok lahko namreč razumemo tudi kot umetnost taktičnega prenarejanja, fluidnosti, razkritosti, artikuliranja novih načinov reprezentacije in emancipatorne moči. Je torej zastavek novih strategij, kako se proizvedejo nova telesa in osebe. Kot pravi Mark Seltzer, "privilegij rela¬ tivnega raztelešenja v potrošnji ni samo življe¬ nje onkraj telesa, pač pa predvsem telesna estetizacija, telo kot artefakt." (Seltzer, 1992:136) Prav to je sedaj lahko tudi ena od taktik nove potencialnosti telesa, ki ni nujno samo enosmerni prehod od substan¬ ce k stilu, od stvari k podobi, pač pa način strategije, kako se v drugi polovici 20. stoletja znova vrne telo in hkrati diskurz o njegovi naravi / kulturi. Prav ta zvijača telesa kot artefakta, lahko razgrne obsesivno komodifikacijo in samoupodabljanje ženskega telesa kot novo strategijo pozicioniranja, ki jo lahko imenujemo tudi z izrazom Rebecce Schneider, kot strategijo 'eksplicitnih teles'. (Schneider, 1997) To je strategija taktične subjektivnosti, skozi katero se lahko razgrinjajo načini sodo¬ bne proizvodnje telesa in načini njegovih reprezentacij. Podoben način poziranja, le da so njene poze še bolj vpete v sodobne načine komodifikacije telesa, najdemo pri ameriški fotografinji Cindy Sherman, ki v seriji svojih avtoportretov pozira tako, da se v različnih kostumih udeležuje odprtja gale¬ rij oziroma v neki drugi seriji z naslovom Film-Stils upodobi različne klasične podobe žensk iz popularnih flmov. Če se Wilkejeva obsesivno slači, da bi pozira¬ la, se Shermanova obsesivno preoblači, a poza ima pri obeh umetnicah podoben strateški namen. Vedno se z obsesivnim ponavljanjem pravzaprav izkaže, da je podoba jaza lahko ujeta le skozi njegovo izginotje, le skozi njegov najbolj umetni presežek: da je pravzaprav to tudi njegova temeljna izreka in temeljna karakteristi¬ ka samoupodabljanja. 3 Wilkejeva in Shermanova ne samoupodabljata zato, da bi se razprl eksces nara¬ ve, pač pa predvsem skozi obsesivno ponovitev poze razpreta nemoč vidljivosti telesa. S pretiravanjem podob izpraznita same podobe v izginotje, ki pa ni prazno, pač pa vedno temeljno lokalno in vezano na kompleksnost užitka telesa. Ta užitek se v njunih kasnejših delih tudi dobesedno vrne kot grozljiva nemoč prehoda: ! Ni seveda naključje, da so vsa la dela vezana na fotografijo, nekatera tudi na video (Ulrike Rosenbach, Valie Export, npr.), ki kot medij omogoča tovrstno obsesivno ponavljanje, oblikuje pozo in arti¬ kulira arlificielnost. 829 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST Wilkejeva ob koncu svojega življenja razstavi z rakom prizadeto telo, Shermanova upodablja podobe gnusa, kjer se njena podoba zablisne le še kot pokvečen odsev na umazanih sončnih očalih, ležečih med gnusnimi, a pisanimi organskimi odpad¬ ki.' Tu je torej na delu ta dvojna strategija, kako samoupodobiti žensko telo in ga hkrati izprazniti v manipulativno podobo, zavestna in radikalna, brez utopičnega verjetja v opozicijsko zamenjavo in nadomeščanje strategij oziroma verjetja v avtentičnost, v neko 'naravno' točko, v izvorni eksces in moč telesa. Prav naspro¬ tno, telo tukaj nastopi kot zavestno artificielno, njegova strateška moč se lahko pokaže le kot moč nevidljivosti, ki je hkrati moč odtegnitve, izgube, teme, prepa¬ da, vmesnosti. Ta prepad nam kaže na neprestano zavedanje, kako je telo v vsakem samoupodabljanju neizprosno tudi izpraznjeni objekt in se gledalcem hitro vrne kot pokvečena senca. Z razgaljeno ali zakrito maškarado (v enem in drugem pri¬ meru gre za maškarado, naj se razkrije koža ali ne), nam strategije samoupodablja- nja Wilkejeve in Shermanove govorijo o tem, kako je tu strateškost vedno že razpr¬ ta, njena taktična moč pa prav v tem, da je takoj, ko se vzpostavi, že tudi vprašljiva: prav na ta način lahko morebiti deluje taktika nevidnega. Kar se tukaj razgrne, je predvsem potencialnost, proces vzpostavljanja telesa, njegova razprta artificiel- nost. Ta dela potrjujejo, da naše identitete, če si pomagamo z Judith Buder, nimajo nekega avtentičnega jedra, ampak so predvsem 'dramatični efekt' naših ponavlja¬ jočih se predstav. (Buder, 2001) Vsaka avtentičnost je že skonstruirana in zakrita ter temeljno vzpostavljena skozi jezik, kulturo, mreže, znotraj katerih se telo razsta¬ vi v tisočero svojih artificielnih in ponovljivih podob. Glede na to, da nas v tem tekstu zanima predvsem taktični učinek, da skušamo vsako od teh dejanj brati kot tudi kot neko akcijo strateške proizvodnje telesa, ki nima samo znotraj-umetniškega učinka, moramo sedaj razgrniti učinkovitost te taktike umetnega. Vprašati se moramo, kako deluje umetno telesa in kakšna nevar¬ na povezava se nam tu razkrije. Kako bi torej opisali ta telesni presežek, ki se s tem obsesivnim ponavljanjem proizvede, to zmuzljivo podobo ali pozo, ki se zablisne in vzpostavi skozi obsesivno ponavljanje? Kje ujeti moč tovrstne strateške proiz¬ vodnje telesa in hkrati prodreti v njeno nevarno povezavo? Neka razlika je tu, ki jo lahko razgrnemo tudi kot različno dojemanje oblike političnega delovanja: ne gre več za verjetje v intervencijo, v moč vidljivosti, ki deluje na način opozicijskega pre- drtja z vidljivostjo narave in ekscesa utelesenosti. Če se telo razkrije in vpade v aktualnost še v šestdesetih in začedcih sedemdesetih predvsem kot opozicijska moč vidljivosti marginalnega (kjer se razgrne kot proces nečesa, kar ne pripada reprezentaciji in se do reprezentacije šele privede), se sedaj pojavi sredi že pozici- oniranega polja, proizvedeno in replicirano z uporabo fotografije, filma in medi¬ jev oziroma z obsesivnim ponavljanjem in strateškim premikanjem vidljivosti. Taktika umetnega deluje kot poza pozicije: prilagajanje, preobleka, maškarada, pretiravanje, ponovitev in neprestani premik. Telo se tukaj vedno pokaže kot odso¬ tnost in kompleksna mreža njegovih številnih preoblek. Poza, skozi katero se telo na takšen način proizvaja, se vedno razgrne na tej poti premikov kot tisti zamrznje¬ ni pogled nekje vmes: kot tista temeljna prisotnost in hkrati tista temeljna negativi- teta telesa. Njegova prisotnost nam nikoli docela ne dovoli, da bi udomačili svoj 4 Gre za clelo Cindy Sherman: Figure 18, serija Unlilled 175 (1987). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST pogled v spektaklu oziroma se umirili v lebdeči svobodi simulakra (ker je vedno že nekako načeta, reproducirana, pretirana, razlomljena, odmaknjena, preveč pri¬ sotna). Hkrati pa prav zaradi te negativitete telesnega nikoli svojega pogleda ne moremo pripeti, poiskati 'nečesa' za tem (naravno, ekscesno, avtentično), ker se telo neprestano spet odmika v podobo in neprestano proizvaja v neko drugo pre¬ obleko. Ko Peggy Phelan govori o delu Cindy Sherman, vzpostavi zanimivo opozi¬ cijo, ki jo lahko razumemo kot neko temeljno karakteristiko tovrstne strategije samoupodabljanja: ta neprestana razpetost med predoblikovanjem (pre-form) in uprizarjanjem (per-form) - opozicija pojmov, ki jo je skoraj nemogoče natančno prevesti v slovenski jezik - telo odmakne v izgubo, v odsotnost, v praznino, kjer se šele v tej (umetni) nevidljivosti razgrne njegova moč. "Vidno telo, torej, tako kot svet, raje skriva kot razkriva realno svojega bistva." 5 (Phelan, 2002: 69) Prav ta vmes- nost je temeljna značilnost samoupodabljanja, kot nam ga tovrstna dela razkrijejo: to samoupodabljanje lahko razumemo tudi kot neke vrste strateški narcizem, ne več razumljen kot freudovski Narcisov neuspeh, ki se ne more dokopati do sebe kot do ljubljenega objekta, pač pa nam kaže kako je, kot pravi Derrida "narcistična struktura preveč protislovna in prekanjena, da bi nam priskrbela končno besedo. Je spekulacija, katere zvijače, mirni in strategije so uspešni samo, če predpostavijo drugega - in se s tem vnaprej odrečejo vsakršni avtonomiji." (Derrida, 1989) Ta pre¬ sežek je neka temeljna artificielnost telesa: čeprav se kaže kot izbrana, nadeta, nikoli ni avtonomna, pač pa vedno že prelomljena, v sebi omehčana, vedno že v svoji obsesivni ponovitvi temeljno humana, vpeta v drugega in njegov pogled. Strategija invencije: kulturno telesa Vendar pa je kljub temu tudi ta strategija v svoji večplastni nevarni povezavi globoko problematična in vedno bume ob mejo taktične politike nevidljivosti. Znani ugovori, ki so tovrstne prakse doleteli konec osemdesetih let, se že dotakne¬ jo te problematike, vendar pa z neke napačne perspektive in zato proizvedejo tudi napačne zaključke. Najbolj znana kritična intervencija je v knjigi Christopherja Lascha The Culture of Narcissism, kjer postavi neposredno povezavo med sodo¬ bno kulturno obsedenostjo s telesom in umetniškimi praksami. (Laseh, 1991) Gre torej še za enega od izrazov narcizma sodobne kulture, ki je obsedena s samoupo- dabljanjem in samoprezentacijo. Problem obsedenosti sodobne kulture s telesom je največkrat podan v znanem argumentu: kljub vsakdanjemu ukvarjanju s telesom (kamor spadajo vsi kulturni in komercialni režimi kultivacije telesa: tako stari - higi¬ ena in moda, kot najnovejši - dieta, plastične operacije, genetske modulacije), kljub občutku torej, da smo v stiku s svojim telesom bolj kot kdajkoli prej, telo še nikoli ni bilo tako odtujen produkt kot danes. Umetniško samoupodabljanje s svojim uprizarjanjem telesa torej ne počne v zadnji instanci nič drugega kot participira v tej neznosni in kompleksni komercialni mašineriji. Problem tega stališča je pred¬ vsem v zgrešeni perspektivi, ki v svoji naravnanosti ne upošteva taktičnosti in poli¬ tičnosti tovrstnega razstavljanja. Kritika, ki kulturni produkciji očita,narcizem, ki v 3 Ta razpetost med pre-form in per-form je po Petanovi tudi temeljna značilnost fotografije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Bojana KUNST razstavi telesa vidi predvsem simptom vsesplošne konzumpcije, namreč ne upoš¬ teva tega, da je ta relacija kar se telesa tiče vsaj dvosmerna, če ne večsmerna. Ugovori ne zdržijo tudi zato, ker narcizem pojmujejo v njegovem tradicionalnem in ne strateškem pomenu, kot ga razvijejo načini samoupodabljanja ženskega tele¬ sa. Tu je namreč vsaka narcistična poza že reproducirana poza, reprodukcija se pokaže kot edini način korespondence, ali kot pravi Peggy Phelan: "za žensko je vsa korespondenca odgovor, tudi začetna črka". (Phelan, 1991: 65) Vsaka poza je torej že povezava, bi lahko rekli, z obsesivnim ponavljanjem telesa se nam razkrije tudi neka njegova temeljna vpetost, nekakšen temni in boleče lokalni prehod. Telo kot komoditeta je torej znotraj teh praks resda spremenjeno v objekt, a prav tu se lahko vrne kot učinkovita strategija: z obsesivnim samoupodabljanjem se postavi izven tradicionalnega razumevanja dihotomij narava / kultura, moško / žensko, belo / črno, naravno / umetno, originalno / replicirano. Ta komoditeta nam razkri¬ je nekaj presenetljivega: sredi njenega umetnega jedra se nam kot grozljiv užitek pri Baudelairovi prostitutki vrne neznosna lokalnost telesa, vpetost in čutnost, strah in sočutje. Kljub tej (politični) moči re-produkcije telesa, kjer je na delu strateška moč povezave, pa vseeno ne moremo mimo tega, da ta strategija zadene ob svojo nepremakljivo mejo. Problematika je kompleksna in tukaj bom nakazala samo nekaj sodobnih odmikov, ki nas znova postavljajo pred retematizacijo in refleksijo potencialnosti taktičnega odpora. Ta strategija nevidljivosti, v kateri se telo umak¬ ne v praznino, da bi ga na svojstven način lahko znova našli, se zdi namreč silovi¬ to nemočna v sodobni spektakelski družbi tisočerih podob, kjer je sama poza postala kulturna izbira. Komercialna strategija je prevzela prav ta način odmika, preloma, prav to vzpostavljeno praznino poze kot obliko sodobnega življenjskega stila. Še več, neprestano jo kot komercialni in spektakularni vsakdanji 'permanentni performans' spreminja in modulira, repetitivno ponavlja in obsesiv¬ no reproducira; kako torej potem znotraj tega vzdržati taktično napetost, da bi se vendarle razkrilo drugačno telo? Ali marginalna polja sredi kompleksne in spekta¬ kularne tržne mašinerije res lahko pridejo do svoje artikulacije moči z uporabo podobnih strategij oziroma, ali niso pravzaprav vsi njihovi strateško - formalni postopki že vnaprej izčrpani, od repeticije, prelomov, pretiravanja, preoblačenja, ter tako pravzaprav ne dosežejo svojega neposrednega namena? Kljub temu, da lahko najdemo veliko paralelnih strategij v stategijah samoupodabljanja, ki se igra¬ jo z zmuzljivostjo narcizma in poze, pa ne gre zanemariti, da je tudi tovrstna strate¬ gija lahko v svoji nevarni povezavi dvojno nevarna. Na eni strani se nam razgrne vpogled v to, kako se telo konstruira, kako se zablisne ravno takrat, ko je najbolj odsotno in to, paradoksalno, skozi tisočero njegovih podob, ponuja se nam torej možnost, da spremenimo in preusmerimo svoj pogled. Pa vendar se ne moremo znebiti občutka, da je tudi tu lahko nevarni trik, ki znova izprazni telo v manipula¬ tivno podobo. Maškarada, kot pravi Joan Riviere, ne dela razlike med tisto, ki se preoblači, in samo maškarado. (Riviere, 1991) Res je, da lahko s tem premikom doseže svoj politični efekt, o katerem npr. govorijo tudi feministične teoretičarke (npr. Mary Ann Doane in Sue Ellen Čase, ki razmišljata o političnem efektu hiper femininilnosti). Vendar pa moramo biti hkrati pozorni na to, kako je tovrstna TEORIJA IN PRAKSA let 40, 5/2003 Bojana KUNST maškarada danes tudi del ponudbe sodobne izbire teles, kjer smo z upoštevanjem kulturnega telesa nekako navajeni na možnost izbire, razlike, konstitucije različnih teles. Ali drugače, kako je sploh mogoče danes biti oziroma vztrajati na robu in udejanjati posamezne radikalne taktike, ko pa je, kot opaža znani ameriški umet¬ nik performansa Guillermo Gomez-Pena, v zadnjem desetletju "mainstream pre¬ vzel žargon in podobe najbolj skritih 'margin' - bolj je zbadajoče in ostro, boljše je - in performans se je dobesedno spremenil v seksi marketinško strategijo in pop žanr. Ta fenomen imenujem 'bizarni mainstream'." (Gomez-Pena, 20) Zdi se torej, kot da se je sama potencialnost taktičnega delovanja popolnoma ošibila v primer¬ javi s popularnimi spektakularnimi in komercialnimi strategijami, da torej potenci¬ alnosti samoupodabljanja ne moremo več pripisati niti ekscesnosti opozicijske niti ne vztrajnosti pozicijske moči. Ob tem je ta potencialnost samoupodabljanja že nekaj časa tudi znotrajumetniško klasificirana in kategorizirana, spravljena v zgo¬ dovino zahodnega performansa in body arta ter v skladu s tem tudi mitologizira- na. Preveč enostavno bi bilo seveda pripisati to sodobno šibkost taktičnega delo¬ vanja sodobni vsezajemajoči spektakelski in medijski ali sistemsko / umetniški centrifugi., kot npr. katastrofično ugotavljajo nekateri kritiki postmoderne realno¬ sti (npr. Baudrillard ali Virilio). Gre bolj za to, da moramo še enkrat premisliti meje, ki jih sodobni performans tematizira, in kako se te meje rekonstruirajo. Ali je še mogoče vztrajati kot negativni prostor kulture, kjer se vendarle razkrije strateška potencialnost neke drugačne taktike, je mogoče ponovno retematizirati lasten prostor delovanja? Tukaj se pravzaprav premaknemo k bistvenim značilnostim tak¬ tike samoupodabljanja, ki so skozi zgodovino performansa kljub radikalni in kri¬ tični drži marsikdaj prezrte, prezrte tudi zaradi različnih načinov političnega delo¬ vanja, ki jih je neprestano vodil neki dispozitiv telesa (naravnega, umetnnega, kul¬ turnega). Na te bistvene značilnosti samoupodabljanja najprej opozorijo kritike in pristopi k performansu, ki prihajajo z multikulturnega polja, še posebej z opoza¬ rjanjem na spregledana polja performansa, ki je še vedno vse do osemdesetih nekako v domeni 'bele zahodne narave in bele poze'. Še vedno torej nima tistega neposrednega kulturnega učinka, saj kljub vsem taktičnim presežkom pravzaprav participira in komunicira znotraj 'zahodnega' umetniškega sistema, premika sicer njegove meje, a te zaradi tega niso nič manj transparentne. Sodobna vidljivost izbi¬ re s svojo mainstreamovsko vseprisotno performativno naravnanostjo, ne omehča polja performansa zaradi vseprisotnosti, pač pa ker se s to vidljivostjo izbire razgr¬ ne veliko globlji problem, dejansko tematiziran v delih in teorijah šele v zadnjih dveh desetletjih. Ali drugače: ponovni premislek o radikalnem vztrajanju na robu se v performansu ne pojavi zaradi vseprisotnosti sodobne izbire teles, pač pa zara¬ di nujnega problematiziranja same izbire oziroma bolje: načina, kako se ta izbira sploh izvede. Kritike, ki prihajajo iz multikulturnega polja nam pokažejo, da tovrst¬ na izbira še zdaleč ni tako avtonomna, da je tovrstni proces globoko problemati¬ čen in še zdaleč ne tako 'samo - svoj - četudi - vpet - v - drugega', kot nas prepriču¬ jejo umetniške intervencije, participirajoče v tej navidezni svobodi potencialnosti. Pa pri tem ne gre zato, da se je naravno, avtentično, celo spolno telo, v katerega verjamejo ritualizmi šestdesetih in sedemdesetih, zdaj docela umaknilo kulturne- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST mu; da nam torej s sodobnimi multikulturnimi pristopi samoupodabljanje pravza¬ prav kaže, kako je telo že vedno kulturno inskribirano, kontaminirano, kako je vedno že kulturno in diskurzivno opredeljeno, tudi ko govorimo o njegovi najbolj globoki intimnosti: biologiji, seksualnosti, strahovih, bolezni, patologijah, željah ipd,. Ta, lahko ga imenujemo 'kulturni fundamentalizem', ki po mojem mnenju ni nič boljši od 'biološkega', izbiro (in z njo seveda hkrati tudi razliko) postavi kot nepresegljivo vrednoto in z njo proizvede tudi neznosno zahtevo po transparent¬ nosti, ki je seveda daleč od kompleksne samopodobe telesa. S pomočjo multikulturnih invencij perfbrmerjev (Adrian Pipper, Guillermo Gomez-Pena, Coco Fusco, Mona Hatoum itd.) se nam namreč razgrne, kako so tak¬ tike perfbrmansa neprestano povezane s proceduro telesnega proizvajanja, ki pa še zdaleč ni tako nedolžno, kot se zdi. Nekatera 'druga' telesa prav skozi to proiz¬ vajanje niso nikoli prepuščena v presežek, že preprosto zato, ker samoupodablja¬ nje tu nikoli ni obstajalo kot izbira, kot prepoznavna procedura. Samoupodabljanje tako ni ne eksces avtentične narave niti reprodukcija kot odgo¬ vor na vedno že dano. Da bi se sploh lahko samoupodobili, je namreč potrebno najprej iznajti osebo (ali bolje identiteto) in torej razpreti vprašanje avtentičnosti in poze, narave in umetnega na nekem popolnoma drugem polju, ki s seboj prina¬ ša novo dialektiko vidljivosti in nevidljivosti. Telo ni več tista ultimativna meja, tista bolj ali manj travmatična samoartikulacija v spopadu z neznosno težo svoje razgr- njenosti (kar je seveda docela v skladu s spopadom s kulturno zgodovino zahod¬ nega telesa kot lepega objekta), ampak predvsem material za različne vrste in(ter)vencij. Te potekajo kot kulturna, eksistencialna, politična, tehnološka, biolo¬ ška, spolna, lahko tudi strogo intimna in(ter)vencija, kjer se šele razgrne kako ne- avtonomna, manipulativna in kako vpeta je sodobna možnost izbire. Tukaj je izredno pomembno tudi spoznanje, kako ta in(ter)vencija dejansko poteka zunaj umetniško/kulturne genealogije perfbrmansa, kako neprestano maje artificialno in konsenzualno pozicijo roba, ki ji ga daje mainstreamovsko umetniško in kultur¬ no vrednotenje, pa tudi vrednotenje samih umetnikov, delujočih v tem polju.'’ Ali kot pravi Guillermo Gomez-Pena, mogoče je edina možnost perfbrmansa ta, da "okupira fiktivni center in porine dominantno kulturo proti njenim resnično neže- ljenim mejam" (Gomez-Pena, 2003: 23) Na takšen način se v tem presežku ne pro¬ izvede samo telo, ampak tudi samo mesto performansa: avtentičnost in artificial- nost hkrati, izvornost in reprodukcija obenem, prezenca in odsotnost, delovanje in pritrjevanje, konservativnost in napredek, staro in novo, zaprto in odprto obenem. To strategijo invencije lahko opazujemo tudi v performansu zadnjih desetih let, ki nas sicer z nekaterimi svojimi ekscesi narave močno spomni na ekscesna telesa šestdesetih let, vendar pa je njegova strateška politika, njegova taktična moč popol¬ noma drugačna. Te zelo raznovrstne strategije invencij (Stelarc, Oleg Kulik, Gomez Penja, Marcel-li, Orlan, Oreet Ashery, Kirra 0'Reily, Ana Mendieta, Ive Tabar itd.) le na prvi pogled pritrjujejo nekemu zelo pogostemu sodobnemu argumentu o tem, kako so danes meje telesa premakljive in nestabilne. Če jih namreč razumemo s te 15 Sem lahka vključimo tucli zgodovino performansa, ki ne deluje znotraj zahodnega umetniškega sistema (države vzhodne Evrope npr), ker je njegova strategija nepregledna, nevključljiva, njegova inven- cija daleč od sprejemljivih strateških premikov, sprejetih v zahodnih načinih sistematiziranja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST perspektive, jim že takoj pripišemo mesto v transparentnem sodobnem kulturnem diskurzu o telesu, ki radikalnim podvigom pripisuje natančno takšno robno funk¬ cijo in jih tako na nek način že umiri v pričevanje nekega kulturnega dispozitiva telesa. Prav nasprotno, plastične operacije, ki jih izvaja Orlan, biogenetski postop¬ ki Symbiotice, protetični performansi Stelarca, medicinske intervencije Tabarja, preoblačenje identitet Oreet Ashery, stereotipne identitete Gomez-Pena itd., se dogajajo natančno v tem kompleksnem polju samoupodabljanja kot invencije. Na eni strani lahko opazujemo, kako je ta proces izbiranja izrazito performativen, tea¬ tralen, po drugi strani pa nas prav s to svojo pretirano teatralnostjo vrne nazaj k vprašanju o naši naravi: strategija je tu potujoča, ne dovoli nam, da bi se pripeli na podobo telesa, pač pa jo moramo neprestano iznajti skupaj s performerjem. Neprilagojenost, negativiteta, eksces, pa prilagojenost, mestoma skorajda obupna klišejskost in normativnost, gredo tukaj z roko v roki; maškarada je sicer res nepre¬ stano na delu, a razgrnjena kot neprestana samoinvencija, kjer se prav sredi jedra maškarade govoru o avtentičnosti sami nikoli ne moremo izogniti. Tako kot je Carolee Schnemann vlekla trak iz svoje vagine, da bi brala tekst na tem papirnatem 'prenašalcu notranjega znanja' in razstavljala vidljivo jedro narav¬ nega telesa, si v devetdesetih Orlan operira obraz, to zadnjo nedotakljivo narcistič¬ no polje, da bi se spremenila v znano podobo iz zgodovine zahodne umetnosti in ob tem bere odlomke iz filozofskih del (najraje Lacana). S serijami plastičnih ope¬ racij se nam, če si pomagamo z Deleuzovo analizo Baconovih slik, namesto obra¬ za nenadoma razkrije glava. Namesto obraza - strukturno prostorske organizacije, ki pokriva glavo - se nam torej razkrije dodatek telesu: glava kot dodatek, četudi umeščena na vrh telesa, pokaže telo kot meso, pravi Deleuze. (Deleuze, 1994) Učinek je večplasten in ima opraviti natančno s kompleksnostjo strategije samoin- vencije. Njeno delo naleti na številne kritike z različnih smeri, ki pa niso zanimive zaradi obsojanja njenega radikalnega narcizma, ampak prav zaradi nekega skrajne¬ ga odpora do same procedure, izbire, ki jo izvede, da bi postala druga. Zanimivo je namreč, da danes prav ta problematičnost procedure postane eden glavnih ugo¬ vorov proti samoupodabljanju telesa, to je še posebej očitno pri umetnosti, ki se navezuje na sodobna polja moči vedenja o telesu, kot sta medicina, biologija, teh¬ nologija. Tu lahko najprej opazimo, kako strogo so razmejena sodobna polja invencije in kako neprehodne so meje tovrstnih paralelnih, a strukturiranih moči. Umetniška dela, še posebej performans, ki te meje neprestano skuša prestopati, je prav s to uporabo procedure in prenosom invencije lahko izrazito transgresiven in provokativen, saj ne sledi ne sodobni komercialni strukturiranosti izbora, ne avto¬ riteti moči in obvladovanja in kontrole posameznih teritorijev: Namesto tega dobe¬ sedno, s svojo uporabo procedur, posega v privilegije vednosti in načinov sodo¬ bnega delovanja ter tako zavrača neko strukturirano diseminacijo moči. Seveda je s tem prehajanjem tudi njegova struktura zelo ranljiva in odprta, rezultat pa neza¬ nesljiv in nepredvidljiv, velikokrat se nam vrne nazaj tudi kot neka neznosna aktu¬ alnost, pričevanje neke skorajda eksistencialne materialnosti, ki je pravzaprav ne moremo nikamor pripeti. Tovrstna invencija nam govori še o neki značilnosti samoinvencije. Telo Orlanove je seveda daleč od naravnega, neprestano se nam kaže kot strogo izbrano, preoblikovano s premišljenimi komercialno - medicinski- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Bojana KUNST 836 mi postopki, poza je dobila svoj popolni aparat, bi lahko rekli. Toda hkrati nas neprestano vrača v krvavost svoje narave, kaže nam, kako postopek samoinvenci- je še zdaleč ni tako nedolžen. In pri tem ne gre samo za bolečino in šok, pač pa za neznosno lokalnost, vpetost in singularnost telesa, ki se sredi vseh teh izbir in pro¬ cedur nenadoma pokaže. Kakšna je torej tista nevarna povezava, ki se sredi tega postopka razgrne? Sredi fabriciranega sveta teles, ki se nam zdijo danes neprestano in izborno na voljo, sredi sveta razlik, diferenc, sredi sveta multipliciranih in paralelnih stališč, sredi sveta simuliranih resnic, se nenadoma vrne neznosno lokalna narava. Ne gre zato, da strategije samoinvencije nadomeščajo in razširjajo same meje telesa, pač pa se neprestano taktično spopadajo s prisotnostjo nekega veliko globljega problema: tokrat je narava sama proizvedena, replicirana, transparentna ter reproducirana in kultura sama se kaže izvorna, ekscesna, fobična ter zmuzljiva. V tovrstnih perfor- mansih lahko prepoznamo globoko strateško pozicijo, ki ob tem, da razširja polje telesa, hkrati z vso strateško natančnostjo kaže, kako je prav samoinvencija hkrati neznosno vpeto, neavtonomno polje, kako je prav danes (spolno) telo še posebej intenzivno soočeno s travmatičnostjo svoje lastne artikulacije in prepustnosti za intervencijo, saj se vedno bolj podreja naraščajoči komodifikaciji telesa in vedno bolj učinkovito deluje pod obsesivnimi racionalnimi imperativi in strukturiranost¬ jo samopodobe. Res je, da se s strategijami umetnega odpira tudi možnost drugač¬ ne akumulacije telesnega in njegove emancipatorne politike, saj nam kaže kako, postajanje spolnega telesa ni produkt razločljivosti, pač pa predvsem 'prosto leb¬ deča zvijača' (h Buder). Toda ne pozabimo, da je prav ta umetna zvijača / postaja¬ nje telesa tudi neznosno čutni in lokalni prehod. Vidljivost telesa (spolnega, žen¬ skega, drugega, marginalnega ipd.) po vseh telesnih intervencijah in razgrnitvah danes ni tako vezana na nek prepoznavni dispozitiv telesa, ki se vrača in retemati- zira njegovo 'zahodno' pozabo, pač pa je predvsem povezana s prepoznavanjem sodobnih procedur moči, načinov ter dostopov do invencije in izbora, z razgrnit¬ vijo materialnosti in eksistencialnega polja, ki se sredi te sodobne maškarade vedno povrne. Spolno telo se s svojim samoupodabljanjem razgrne prav tako kot sodobna izbira, a zaradi tega nič manj ekscesna, nič manj vpeta, nič manj krvava, kljub vsej čistosti in navidezni trasnsparentnosti sodobnih procedur. Zaključek Kljub temu, da performans lahko povežemo z razkrivanjem specifičnih reži¬ mov vidljivosti, načinov uprizarjanja in uokvirjanja umetniških praks, ki jih nepre¬ stano udejanja zahodni način umetniške proizvodnje, pa vseeno ostaja odprto vprašanje, kakšno dejansko moč imajo tovrstne intervencije danes. Kot vemo, je zgodovina performansa pravzaprav že institucionalizirana in klasificirana in daleč od prvotne, skorajda romantične ideje o gverilskem in opozicijskem delovanju z roba. Z institucionalizacijo medija samega performansa (s spremljanjem, arhivira¬ njem, uokvirjanjem in sistematičnim preučevanjem), še posebej pa z vključitvijo performansa v modernistični muzej in postmoderne kuratorske projekte, o perfor- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Bojana KUNST mansu vsekakor ne moremo več govoriti kot o nekakšni gverili. Danes si ne more¬ mo več predstavljati, da performans deluje na takšen način - intervenira torej iz margine na center in se potem spet umakne. Sodobna situacija produkcije umet¬ nosti je strukturirana in transparentna: center namreč danes prav dobro ve, kje je gverila ves čas, in prav to je danes ena od bistvenih značilnosti detektiranja in pre¬ poznavanja novosti in drugačnosti v sodobni umetnosti. Situacija torej še zdaleč ni tako utopična, kot je to značilno za začetke performansa, pač pa se na prvi pogled pravzaprav kaže kot globoko distopična. Ni mogoče vztrajati ne na robu ne preži¬ veti v centru, kje se torej premika in deluje sodobna kulturna in družbena poten¬ ca performansa? Kot smo videli je tu prisotna še neka značilnost sodobne kulture, ki to situacijo oziroma razpravo o politični moči performansa še dodatno zaplete. Z razvojem medijev, kulturnih stilov in potrošniških kultur bivanja v zadnjih dveh desetletjih se zdi, da se je moč intervencij in radikalnosti pravzaprav skomercializi- rala in preoblekla prav tako v svojevrsten stil - s hlepenjem po realnosti in svoje¬ vrstnem medijskem 'hepeningu' pa dobila tudi svoje pravo medijsko ogledalo. Nekaj je pri tem taktičnem delovanju vseskozi prisotno, ki nam mogoče lahko pomaga ob koncu dobiti uvid v artikulacijo te moči. Ta značilnost je pravzaprav performansu, kljub njegovim mutacijam in kljub različnim situacijam, vendarle podelila specifično mesto, ki pa ni mesto, katerega lahko ujamemo z estetskimi ali kritiškimi kategorijami, pač pa ga moramo vedno znova pozorno detektirati s sle¬ dovi situacije, ki jo sproža, na katero reagira in se navezuje: vedno gre torej za vzpostavitev neke realnosti, kot npr. ugotavlja že A. Danto. (Danto, 1986) Tovrstna sodobna dela nas tako znova povrnejo k strategiji invencije. Ta ni samo strateška naravnanost santoupodabljanja in sodobne produkcije telesa, pač pa tovrstna stra¬ tegija invencije vedno znova oblikuje tudi samo etiko izvajanja oziroma uprizarja¬ nja samega performansa. Postavi se vprašanje njegove performativne politike, ki je globoko vpeta tudi v strategije samoupodabljanja. Ta politika nam neprestano - ob tem da deluje sicer hkrati provokativno in konfirmativno, kot opozicija in pozicija, kot odprtost in zaprtost - kaže izvajanje kot procesualnost, odprto konstitucijo in razpira vpogled v lastno potencialnost. Na takšen način se tudi sam performans vedno znova iznajde (kot dogodek, kot neka določena realnost), pa četudi izgleda pogosto prav kot neznosna ponovitev. V procesu samoupodabljanja se nam ta per- formativna politika razgrne prav skozi vprašanje avtentičnosti, ki ekscesno vpade v začetke performansa in se danes skrito vrača skozi uporabo procedur manipula¬ cije telesa. Sama etika izvajanja performansa avtentičnost že na začetku zavrže, vendar pa le zato, da to izredno pomembno vprašanje taktično premakne v sredi¬ no procesa: šele zdaj je namreč prosto svoje apriori skonstruirane navlake in se zastavi kot vprašanje potencialnosti. Vsaka izreka jaza namreč zahteva neko resni¬ co, neko vpetost, neko stabilnost, tudi tisti najbolj fabricirani in izbrani jaz. Gre pravzaprav za strateški boj, ki postane izredno pomemben v našem sodobnem živ¬ ljenju, kjer smo neprestano postavljeni pred navidezno svobodo izbire in invenci¬ je. Ta boj je odprt in multiplasten in nam skozi pozicioniranje in mesto performan- sa kaže na problematičnost in nujnost taktik odpora, politične artikulacije in neprestanega povezovanja nemogočega. Prav zato želim odprto zaključiti z duho¬ vitim odlomkom, ki ga navaja Gomez-Pena, in ki nam odlično ponazori, kako se TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Bojana KUNST 838 kljub temu, da se včasih zdi mesto performansa nepregledno in nemočno, prav v teh neposrednih in ironičnih samoprepoznavanjih lahko razpre moč taktičnega delovanja in transgresivnosti. "Vprašanje: Oprostite, ali lahko definirate performans? Odgovori: - "Skupina čudakov, ki se radi slečejo in kričijo o levičarski politiki. (yuppie v baru) - "Umetnikiperformansa so... slabi igralci."(dober igralec) - "Mislite na te dekadentne in elitistične liberalce, ki se skrivajo za umetniškimi stvarmi in prosijo za državni denar?" (politik) - "To je samo... zelo kul zadeva. Pripravi te do tega, da misliš in seješ. (moj nečak) - "Performans? To je vzvišen pogled... drugačen občutek za namen uporabe objek¬ tov, prizadevanj in besed." (performer št. 1) - jaz bom odgovoril z šalo: Kaj dobiš, ko premešaš komedijanta sperformerjem?.. Šalo, kije nihče ne razume."(prijatelj)" LITERATURA Auslander, Robert (1997): Front Acting To Performance. London & New York: Routledgc. Baudelaire, Charles (1977): Rože zla, Ljubljana: Mladinska knjiga. Buder, Judith (2001): Težave s spolom, feminizem ali subverzija identitete. Ljubljana: ŠKUC. Danto, Arthur (1986): 'Art and Disturbation'. The Philosophical Disenfranohiscment of Art. New York: Columbia University Press. Derrida, Jacques (1989): Memories tor Paul de Man. New York: Columbia University Press. Delcuze, Gilles (1994). Francis Bacon: logique de la sensation. Pariš: La Difference. Gomez-Pena, Guillermo (2002): In Defence of Performance Art, osnutek teksta v nastajanju, z avtorjevim dovoljenjem. Jones, Arnelia (2002): Body Art: Uprizarjanje subjekta. Ljubljana: Maska, Koda. Kristeva, Julija (1980): Pouvoirs de 1'horreur. Essai sur 1'abjection. Pariš: Editions du Seuil. Laseh, Christopher (1991); The Culture of Narcissisnt: American Life in the Age of Diminishing Expectations. New York, London: W. W. Norton. Marcuse, Herbert (1978): Kraj utopije. Esej o oslobodenju. Zagreb: Stvarnost. Phelan, Peggy (1993): Unmarked: The Politics of Performance. London: Routledge. Riviere, Joan (1991): 'Womanliness as a masquerade'. v: Athol Hughes (ur). The Inner World ofjoan Riviere. London: Karnac. Schneider, Rebecca (1997): The Kxplicit Body in Performance. London & New York:Routledge. Seltzer, Mark (1992): Bodies and Machines, New York: Routledge. Warr, Tracey; Jones, Arnelia (2000): The Artisfs Body. London: Phaidon Press Limited. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ŽENSKO TELO, GLOBALNO POTROŠNIŠTVO IN SLOVENSKA TRANZICIJA (SOCIOLOŠKI FOTOESEJ)* ** Povzetek. Prispevek analizira kulturne učinke globalizacije v slovenskih oglaševalskih podobah ženskega telesa. Globalizacijo opredeli kot transnacionalno in transkultur- no obliko menjave blaga in simbolov v poznem kapitalizmu, ki deluje v dveh smereh: kot centrifugalna sila, ki s praksami "globalnega blagovnega fetišizma" nacionalno in kulturno razliko raztaplja navzven, v hibridno polje "globalnosti"; ter kot centripetalna sila, ki sodeluje v redefiniranju in utrjeva¬ nju meja nacionalne kulture. Ta drugi proces opiše kot zna¬ čilnost tranzicijskih družb, ki se na prehodu k tržnemu libe¬ ralizmu in politični kulturi potrošništva srečujejo z izostre¬ nimi dilemami ohranjanja nacionalne in kulturne identite¬ te. Prispevek nato s pomočjo kulturološkega branja treh oglaševalskih podob iz zadnjega desetletja analizira "globa¬ lizacijo" nacionalnih reprezentacij ženskega telesa ter njeno vlogo v artikuliranju slovenske tranzicijske identitete. Ključni pojmi: globalizacija, globalno potrošništvo, kultura tranzicije, spolne reprezentacije Female Body, Global Consumerism and Slovene Transition Za sodobne kulturne študije globalizacija predstavlja enega večjih teoretskih izzivov v zadnjem desetletju. Na področju medijskih študijev in množične kulture se ta izziv kaže predvsem v vzpostavljanju kritičnega odnosa do prevladujočih teo- retizacij globalizacije ter njihovih aplikacij v analizah sodobnih množičnih produk¬ tov globalne kulture (Franklin, Lury in Stacey, 2000) ter njihovih porabnikov (Ang, 1996). Kulturološke razprave so podobno razdeljene kot to velja za splošne teoret¬ ske in sociološke diskusije, ki globalizacijo koncipirajo bodisi v, rečeno foucaultov- sko, duhu represivne teze o globalnem korporativnem in simbolnem vsiljevanju zahodnih kulturnih vzorcev bodisi v kulturološko-etnografskem duhu poudarjanja vloge lokalnih kultur in akterjev pri oblikovanju končnih pomenskih struktur glo¬ balne kulture (Ang, 1996). Predvsem slednja veja razprav o učinkih kulturne globa¬ lizacije predstavlja pomemben antipod klasični sociološki paradigmi, ki, vezana na moderne koncepte družbe in nacionalne države, zanemarja kompleksnosti delo- * Dr. Ksenija H. Vidmarje docentka za sociologijo kulture na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani. "Zahvaljujem se Lenki Žlajpah CGral-Ileo) za posredovanje raziskave "Znane osebnosti v oglasih" in Leonu Šikovcu ter Maleji Vohar (Pubticius Studio Pet) za reklamni oglas za \VCAnitro. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 839-857 Ksenija H. VIDMAR vanja kulture (Featherstone, 1990; Robertson 1990, Waters, 2001). Zato skladno s to paradigmo tudi globalne kulture ni mogoče zasnovati v smislu enotnega in homo¬ genega objekta raziskovanja, pač pa le na način modela "globalnega kulturnega toka", ki predpostavlja sočasno srečevanje, križanje in medsebojno učinkovanje različnih ravni (krajin ali "scapes", Appadurai, 1990); kot pišejo Franklin, Lury in Stacey, globalno kulturo si je mogoče zamišljati le kot "odprt proces brez jasnih končnih rezultatov" (2000: 5). Vzporedna nit kulturološki imaginaciji, ki projekt globalizacija razpušča v deteritorializirane realnosti "tretje kulture" (Featherstone, 1990), je predstava o ukinjanju teritorialnosti nacionalnih kultur. Takšnemu zamišljanju globalne kultu¬ re preti nevarnost ozke osrediščenosti na zahodno, postrazsvetljensko, postmo¬ derno fascinacijo s hibridnostjo in mobilnostjo. Appadurai poudarja, da globali¬ zacija resda uporablja različne instrumente homogenizacije, ki so absorbirani v lokalne politične in kulturne ekonomije, toda ti se vračajo v domovino kot hete¬ rogeni dialogi o nacionalni suverenosti, svobodnem trgu, fundamentalizmu itn." (Appadurai, 1990: 307). Namen pričujočega prispevka je na primeru slovenskega tranzicijskega oglasa opisati prav takšne učinke kulturne globalizacije. Oglaševanje je v Sloveniji v zadnjih desetih letih eno vidnejših mest in indikatorjev prihoda globalne kulture. Ta je najbolj očiten v samem porastu oglaševalskih agencij, in sicer od ene same povojne agencije, Delovega Studio marketinga, ki je kot absolutni monopolist obvladovala oglaševalski prostor od leta 1973, do več kot 20 velikih oglaševalskih agencij in preko 100 manjših agencij in studiev ob koncu prve dekade tranzicije (Dobnikar, 1999; priloga, tabela 1). Dramatičnost spremembe na oglaševalskem trgu opozarja na pomemben sociološki fenomen, ki si zasluži samostojno obra- vnavo.Vprašanje, ki si ga zastavljam v omejenem obsegu tega spisa pa je, kaj plu¬ ralizacija oglaševanja prinaša v polju nacionalne medijske podobe ženskosti. G. Tuchman trdi, da v dobi velikih družbenih sprememb spol obstaja kot eno temelj¬ nih sidrišč tradicionalizma, ki služi artikulaciji novega družbenega reda (Tuchman, cit. v Van Zoonen, 1994). Tri "velike" oglaševalske zgodbe, ki so v zadnjem desetlet¬ ju v slovenskem prostoru dosegle visoko odmevnost, in ki vse po vrsti zadevajo reprezentacijo ženskega telesa, kažejo, da je v sodobnem slovenskem primeru glo¬ balizacija, to je proces prehajanja in sprejemanja globalnih modelov potrošništva, tisti kontekst, ki ne le homogenizira polje kulturnih reprezentacij, temveč bistveno oblikuje notranje ideološke spopade za nacionalno in kulturno tranzicijsko iden¬ titeto. Ko gre za reprezentacijo ženske, se ti artikulirajo v obliki spopada za določi¬ tev mesta, ki ga ženska zaseda v nacionalni politični kulturi in družbenem imagi- nariju postsocializma. Globalno potrošništvo Globalna kultura je "neka aspiracija, fantazija, želja, pa tudi trg in sistem preto¬ kov in menjav" (Stacey, 2000: 141), medtem ko potrošništvo predstavlja enega važ¬ nejših polj v tej dvojni strukturi delovanja. C. Campbell prvi aspekt potrošništva, to TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR je ustvarjanje fantazijskih svetov, odkriva že v najzgodnješem obdobju tvorjenja potrošniške kulture. Romantičnost, ki jo opaža v oglaševanju, po njegovem ni sodobna marketinška iznajdba, temveč predstavlja del duhovnega kontinuuma, ki korenini v samem prehodu iz predmoderne v industrijsko družbo. Romanticizem, piše Campbell, je zanetil "'duh porabništva' natanko tako kot je Weber zatrdil, da je 'puritanska' etika zanetila duh kapitalizma" (Campbell, 2001: 22-23). Literarne ref¬ leksije Emila Zolaja, ki si je dobro stoletje kasneje ogledoval pariške trgovine, podobno dokumentirajo razmah potrošniške želje, ki jo krepijo postopki estetiza- cije, ustvarjanja glamurja in romantičnosti. (Njegova etnološka potovanja se zaklju¬ čijo v Au Bonheur des Dames, v katerem Zola ustvari romaneskni prototip za pari¬ ško La Samaritaine). Ko Zola slavi svojega fiktivnega lastnika veleblagovnice Octava Moureta kot umetniškega in komercialnega genija, obenem pokaže, da sta estetska in denarna komponenta hkratni in neločljivi strukturi kulture potrošništva (Williams, 1991). Podobno sinergijo z zgodovinsko metodo izlušči tudi Rosalind Williams, ki potrošništvu pripiše moč, da je prevzelo duhovne funkcije, ki sta jih nekoč zapolnjevali umetnost in religija. Ko je z odčaranjem sveta in segregacijo umetnosti njuno mesto postalo duhovno izpraznjeno, piše, postanejo potrošne dobrine, ki se približajo [...] stoletja trajajočim hrepe¬ nenjem, splošno dostopne. Potrošne dobrine, in ne drugi elementi kulture, postanejo osrednje točke želje. Ko biznis vabi porabnike v čudovit svet užitkov, udobja in zabave, se navidezno nasprotne dejavnosti trdoživega računovodstva in sanjsko fantaziranje združita v eno (Williams:203). Upoštevajoč tako literarno fikcijo kot zgodovinsko analizo je globalno potroš¬ ništvo v kulturološkem smislu mogoče razumeti kot fazo v razvoju porabniške družbe, ki jo označuje nadaljnja demokratizacija in pluralizacija sveta fantazij. Kot je moderni red usmerjal tvorjenje "sanjskih svetov" svojega porabnika v skladu z zahtevami "fordističnega" modela kapitalizma, tako je globalno potrošništvo pro¬ dukt in pogoj poznega kapitalizma in njegove fleksibilne akumulacije (Harvey, 1990; Jameson, 1991), kjer demokratizacijo in pluralizacijo fantazij zdaj določa postfordistična ekonomska logika transnacionalne in transkulturne mobilnosti blaga. Jackie Stacey opiše štiri načine konstituiranja globalnega blaga, ki jih označi kot: kondenzacija prek ekspanzije, enotnost prek različnosti, avtentičnost prek hibridnosti ter zadnjo, ki jo opisuje, postopek obrnjene sinekdohe. Kondenzacija prek ekspanzije pomeni preprosto zagotavljanje dostopnosti produkta na sveto¬ vnem trgu. "McDonalds, Coca-Cola, Walt Disney, Nike ali Levi's, na primer, se poj¬ muje kot globalne produkte, kajti njihova podoba predpostavlja univerzalno dostopnost" (Stacey: 98). To obliko globalizacije obvladuje zahodni kapital, ki potuje v oddaljene dele sveta in, po padcu berlinskega zidu, prodira tudi v nekoč "zaščitene cone" komunističnega bloka. Drugi pojem za kondenzacijo prek eks¬ panzije je zato lahko tudi "amerikanizacija" oziroma "westernizacija", ki se ga naj¬ pogosteje enači z ideološkim pregrinjalom kulturne hegemonije Zahoda. Druga strategija konstituiranja globalnega produkta uporablja tehnike kolapsi- ranja svetovnega trga prek ikonične podobe Zemlje, ki omogoča "naturalizacijo" TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR blaga kot skupno dobro, ne glede na to, na katerem koncu sveta se nahajamo kot potrošniki. Stacey navaja primer promocijske brošure podjetja za genetski inženi¬ ring Promega, ki uporabi podobo "modrega planeta", pripeto v pokončno stoječo dlan človeške roke. Tehnološka de-naturalizacija sveta v podobi blaga konstruira svoj antipod, re-naturalizacijo v dobro prihodnosti človeštva. Ikona našega skup¬ nega planeta "sestavi v enotno sliko naravni svet in oblagovljenje (commodificati- on) njegove znanstvene denaturalizacije" (99). Enotnost prek različnosti tedaj invo- cira diskurz obče humanosti, ki industriji obenem omogoči, da samo sebe konsti¬ tuira kot povezovalni element tega diskurza. Tretja, in z drugo tesno povezana strategija konstruiranja globalnega, uporab¬ lja globalne podobe, vendar pri tem neposredno ne uporabi podobe planeta: pla¬ netarne razsežnosti so "zgolj" implicitne. Najuspešnejša in med prvimi v razvijanju te tretje strategije je Coca-Cola, ki uporablja ikonografijo različnosti, prek katere manifestira globalni obseg svojega delovanja. Prav tako ilustrativen je primer letal¬ skega prevoznika British Airways, ki je 1997. leta odtisnjeno podobo britanske zastave na repih svojih letal zamenjal z etnično ornamentaliko, ki so jo izdelali ducati ljudskih umetnikov in oblikovalcev z vsega sveta. Strategija premeščanja iko¬ nografije je vzpostavila novo obliko zamišljanja skupnosti potrošnikov, hkrati pa dopustila, da se je British Airways iz nacionalnega preoblikoval v "najljubšega sve¬ tovnega prevoznika" (99). Zadnji način globalno konstruira tako, da ohranja kulturno razliko, nastanje¬ no v tretjem svetu, vendar iz zveze opusti besedo "tretji" in okrepi "svet", na primer "glasba sveta" (world mušic), "hrana sveta" (world food). Opuščanje pojma tretji svet je seveda mogoče pripisati spremenjenemu geopolitičnemu zemljevidu sveta po koncu hladne vojne, kjer, kot pravi Philip Schlessinger (1991), delitve Zahod-Vzhod, Prvi-Tretji svet postajajo pomensko izpraznjene. Vendar to ne pomeni, da smo se znašli v zatonu kolonialne dobe konstruiranja "drugega". Nasprotno, globalna kultura revitalizira "eksotičnega drugega" v "hibridno kombi¬ nacijo različnih kulturnih praks, ki so potem rekontekstualizirane kot globalno v zahodnih kulturah" (na primer kozmetični produkti britanske verige Body Shop, ki se sklicujejo na starodavne vednosti žensk po svetu - ameriških Indijank, Namibijk, žensk s Tahitija,...) V nasprotju z "zahodizacijo" ali "westernizacijo" ta zadnji proces konstituiranja globalnega potrošništva preči sila "vzhodizacije ali "easternizacije". Modeli oblikovanja globalne potrošniške kulture, ki jih ponudi J. Stacey, so pomembno izhodišče za razmišljanje o delovanju globalizacije v smeri preseganja nacionalnih meja in ustvarjanja enotnega, transnacionalnega in transkulturnega "blagovnega fetišizma." Pogled, ki ga ponudi Stacey, je do določene mere obreme¬ njen s specifično kulturno zgodovino potrošniške družbe na Zahodu, ki vstopa v globalni prostor z drugačno formo ideološke investicije kot "svet". Prav postkoloni- alna zagata, ki jo sproducira zahodni pogled na globalno kulturo (Stacey opozarja, da predvsem zadnji model potrošništva artikulira krizo identitete na Zahodu), pa utemeljuje proučevanje učinkov globalizacije, ki ne predpostavlja enotnosti pred¬ meta svoje analize, temveč upošteva dinamiko vsakokratnega družbenega in kul¬ turnega konteksta, v katerem se globalizacija udejanja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Leela Fernandes na primeru sodobne indijske družbe ponudi prav takšno sliko kulturnega učinkovanja globalizacije. V svoji razpravi, ki je zanimiva tudi za naš pri¬ mer, Fernandes opisuje sovpadanje procesa globalizacije z "novo ekonomsko poli¬ tiko" liberalizacije, ki od konca osemdesetih let gradi na podobi indijske tranzicije k "odprti" tržni ekonomiji. Hegemona politična in kulturna elita si iz popularne iko¬ nografije prizadevata izbrisati ostanke državnega planskega gospodarstva in obli¬ kovati podobo indijske družbe, ki temelji na "idealiziranem prikazovanju urbanih srednjih razredov in novih načinov blagovnega potrošništva" (Fernandes, 2000: 612). Reprezentacije, ki jih promovirajo množični mediji in tisk, piše Fernandes, so "pomembno polje za pogajanja za politiko ekonomske liberalizacije, ki jih zagotav¬ lja artikulacija novega razmerja med nacionalnim in globalnim." Globalizacija v indijskem primeru "tranzicije" predstavlja tisto silo, ki s potroš¬ ništvom sproža nove pogoje za ustvarjanje nacionalne politične kulture. "Podobe potrošnje novo dostopnih produktov služijo kot označevalci, ki globalizacijo asimi¬ lirajo v indijsko nacionalno državo" (613). Globalizacija, ki jo poganja "dialektika med globalnim in lokalnim" (Giddens, 1991; Robertson, 1990), tedaj deluje v različ¬ nih in nepredvidljivih smereh. Medtem ko sta racionalizacija in tehnološka dena- turalizacija izčrpala notranje, nacionalne vire identifikacij za zahodnega potrošni¬ ka, ki svoje fantazije zdaj progresivno oblikuje skozi postnacionalne identifikacije s podobo Vzhoda (na primer v obliki "new age" potrošništva in potrošniških reli¬ gij), za postkolonialni, postkomunistični svet, ali "svet", globalna kultura lahko pomeni polje "refleksivnosti", ki omogoča prav premeščanje, ponovno umestitev in reartikuliranje nacionalne identitete. Drugi učinek globalizacije deluje po modelu centripetalnega kolapsiranja meja nacionalnega in globalnega v kulturi; prvi model, model centrifugalnega delovanja, raztaplja nacionalno in kulturno raz¬ liko v hibridno polje globalnosti. Z drugimi besedami, globalizacija pomeni ne-enotno in disperzno silo; smer, v katero se bo zagozdila logika njenega delovanja, je kontingentna in nepredvidlji¬ va. Kot poudarja Appadurai (1990), "globalizacijski projekt" ne zaseda vnaprej obstoječe forme, pač pa gre prej za odprt proces; zaseda negotov in vselej spre¬ menljiv teritorij, ki se zarisuje v spopadu z lokalnimi socialnimi, političnimi in kul¬ turnimi zgodovinami. Slovenska tranzicija Poudarek na proučevanju lokalnih kontekstov, v katerih se udejanjajo globali¬ zacijski procesi, je še posebej kritičen v primerih, ko kulturne prakse, ki jih nare¬ kuje globalni kapital, pomenijo radikalno noviteto, ki stoji v antagonističnem ide¬ ološkem in političnem razmerju do predhodnih praks. To prav gotovo velja za uva¬ janje globalnega potrošništva v slovenski družbi, ki v dobi socializma potrošništva ni poznala oziroma je zavračala njegovo meščansko zahodno obliko (Švab, 1998; glej tudi Švab, 2002). Vprašanje strukturne in ideološke prepletenosti produkcije in porabništva v socialistični politični ekonomiji je kompleksno in zahteva samostojen prostor TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR obravnave. Kot poudarja Alenka Švab, je socialistično potrošništvo neraziskana tema, ki jo obremenjujeta ideološka in teoretska nezainteresiranost za paradigmat¬ sko kapitalistične prakse vsakdanjega življenja (Švab, 1998:131). Toda to ne pome¬ ni, da potrošništva v socializmu ni bilo. Socializem je le iznašel svojo obliko potroš¬ ništva, ki je bila skladna s tedanjo vladajočo ideologijo. Socialistična ideologija, ki je gradila na idealu delavca v produkciji, je izključevala (meščansko) prakso troše¬ nja kot neproduktivno obliko dela. Socializem je namesto tega iznašel svojo lastno obliko potrošništva, za katerega je bilo značilno, da ga je artikuliral prav politični in kulturni diskurz proti-potrošništva. Za vzpostavljanje proti-potrošniške paradigme je bila pomembna prav ženska, ki je tako za kapitalistični kot za socialistični družbeni imaginarij nosilka zasebno¬ sti in z njo povezanih praks porabništva. Primer zgodbe o Ani Rečnik, delavki v tovarni dušika v Rušah, ki je "iznašla novo čistilno sredstvo", je ilustrativen. Naša žena povzema zgodbo: Pred kratkim je predlagala, da naj bi se za čiščenje posode in drugih predmetov v gospodinjstvu uporabljal kromovprah namesto najrazličnej¬ ših dragih praškov, ki jih gospodinje doslej kupujejo po trgovinah. Ana Rečnik je namreč dalj časa doma v prostem času vršila poizkuse s bromo¬ vim prahom in pri tem ugotovila, da je kromov prah ne samo cenejše, tem¬ več tudi dosti boljše čistilno sredstvo, kakor pa različni dragi praški [...] Primer dela tovarišice Ane Rečnik je primer delavnosti pravega udarnika, ki pri delu vedno misli na to, kako bi s svojim delom pomagal skupnosti (Naša žena 1946:2, str.44). Potrošništvo v zgodnjem povojnem socializmu je mogoče opisati v dveh raz¬ sežnostih. Prvič, kot demonstrira oglas za delavsko počitnikovanje "Zdravje delo¬ vnemu ljudstvu" s silhueto delavca z lopato v ozadju, je socialistično porabništvo pomenilo prakso, ki je posameznika zavezala projektu kolektivne obnove družbe, in ne streženju njegovim individualnim željam, (slika 1) Drugič, v povojnem ogla¬ ševalskem diskurzu je bilo potrošništvo tudi oblika investicije v prihodnost, kar je bilo način antagoniziranja (lažne) ideologije instantne zadovoljitve potreb in želja zahodnega modela potrošništva (o slednjem glej Marchand, 1985). Takšna ideolo¬ ška skica je bila seveda lahko tudi prikladna oblika nadziranja napetosti, ki bi jo lahko sprožalo prav pomanjkanje dobrin. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Slika 1. Kolektivni potrošnik v povojnem diskurzu proti-potrošništva, Naša žena 1946:10. I Z DRAVJE DELOVNEnU LJUDSTVU ČATEŠKL TOPLICE • RIMSKE TOPLICE • ŠMARJEŠKE TOPLICE j tiorrjn IU£con»' Kimjin H«! n p i a < I j n j *““"«** pro, ^ ,: JuKist-flo-teč, <£jMjana \ ■■■ lat ... nrav« idn .. » lioi .... »1 KlSf-OO'.<. Ljubi jtnn, djceuvj »a Rimi«, v JbiUani, Cclftt la vse- p.saire l'.iln kn. * 845 Oblikovanje potrošnika delavskega razreda pa je bilo za socialistično ekonomi¬ jo prav takšnega pomena, kot je bilo ustvarjanje množičnega potrošnika za kapita¬ lizem. Kot demonstrira prav zgornji oglas, je šlo za natančno identično formo nad¬ zora nad delavcem zunaj tovarniških zidov, ki jo je v svojih spisih Gramsci pripisal industrialcu v fordizmu (Gramsci, 1992), ko se oblastna tehnologija ni udejanjala več zgolj v neposrednem fizičnem nadzoru telesa za tekočim trakom (odlična ilu¬ stracija nadzora je film Charlieja Chaplina Modern Times), temveč se je morala poslužiti dostopa do življenja delavcev zunaj tovarniških zidov (v obliki progra¬ mov rekreacije, počitnikovanj in delavskega turizma). Na zahodu proces opisuje preobrazba "kapitanov industrije" v "kapitane zavesti" (Ewen, 1976). Socialistična tehnologija nadzorovanja je temeljila na potlačitvi zahodnega individualističnega množičnega modela potrošnika in je namesto tega vpeljevala kolektivnega potroš¬ nika delavskega razreda kot proti-potrošnika. Temeljna razlika med obema je v tem, da je prvega konstituirala ideologija "demokracije blaga" (Ewen, 1976), druge¬ ga pa ideologija "oblagovljenega duha". Druga ključna razlika med kapitalističnim in socialističnim nadzorovanjem, ki ga je mogoče razbrati iz medijskih reprezenta- cij, je, da se je poseg v delavčevo zasebnost v kapitalizmu odvijal prek postopnega izbrisovanja ikonografije produkcijskega okolja kot načinom izgona razrednega TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR 846 konflikta; socialistično kolektivno potrošništvo vztraja na proizvodni ikonografiji kot krajem razrešitve razrednega konflikta. Procesi politične in ekonomske liberalizacije družbe od srede šestdesetih dalje so zabrisali transparentnost ideološke zareze med zahodnim in socialističnim modelom potrošništva. Hkrati se ob vsesplošnem pomanjkanju potrošniških pro¬ duktov oblikujejo vzporedna potrošniška vedenja (na primer nakupovalni turi¬ zem), ki jih je država z ukrepi reguliranja obsega in frekventnosti čezmejnega nakupovanja omejevala, a tolerirala. Prihod globalnega potrošništva v slovensko družbo in njegovo strukturiranje družbenih imaginarijev ter kolektivnih fantazij uokvirja prav ta pozno-socialistična izkušnja nedostopnosti produktov. Politična in ekonomska zapora do družbe porabništva je tista kulturna komponentna, ki kot skupna vsebina kolektivnega spomina bodisi v obliki pripovedi mlajšim generaci¬ jam ("bilo je nekoč") bodisi kot neposredna izkušnja iz preteklosti spremlja prehod v tržno ekonomijo in poganja "sanjski svet porabnika" v postsocializmu. Globalizacija ženske podobe Še več, globalna kultura in globalno potrošništvo predstavljata prav ideološko formo soočenja s preteklostjo, pa tudi obliko retroaktivne zgodovinske kompenza¬ cije za pretekle represije vsakdanjega življenja. Barbara Einhorn poudarja skupno značilnost vzhodnoevropskih tranzicijskih družb, da pogled na preteklost uokvi¬ rjajo skozi nacionalne diksurze diskontinuitete (v nasprotju z, na primer, indijskim primerom poudarjanja nacionalne kontinuitete). Takšna politika reza sodeluje v sodobnih rekonstrukcijah zgodovine in zgodovinskega spomina, ki pretekli druž¬ beni red državnega socializma projecirajo v polje Drugega, to je od zunaj vsiljene¬ ga modela, pri katerem sami kot skupnost in kot posamezniki zares nikoli niso sodelovali (Einhorn, 1993). Navkljub različni izkušnji socializma v bivši Jugoslaviji, ki ga je zaznamovala večja odprtost meja na Zahod ter, kot rečeno, pomembno obdobje liberalizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih, pa je bilo tudi v sloven¬ ski tranziciji, kot bo razvidno v nadaljevanju, mogoče prepoznati obrise prav takš¬ nega distanciranja. Ko v zadnjih desetih letih medijske oglaševalske reprezentacije ženske pod pritiski tržne ekonomije konstruirajo izzive kolektivnega pogleda na njeno telo, se globalizacija izkaže za tisto silo, ki prav v spopadu za konstruiranje postsocialistične ikonografije ženskosti odigra pomembno vlogo v rekonstrukciji nacionalne in kulturne identitete. Prvi primer sega v pomlad leta 1994, ko je oddelek Krka Kozmetika naročil reklamni oglas za Sun Mix. Agencija Pan, ki je zmagala na natečaju, je ponudila zdaj že (ne) slavno sliko ženskih zadnjic v izbranem barvnem odtenku kože (slika 2). Oglas je doživel takojšnji odziv, v javni odziv pa so se vključili ostanki slovenske civilne družbe iz osemdesetih let, uradna politika in popularna urbana subkultura. Urad za žensko politiko je oglasu očital "uporabo ženskega telesa in s tem ženske spolnosti" (Mladina, 26.7. 1994). Subkulturna intervencija grafitne pisave je poka¬ zala, kako je komercialno podobo mogoče preoblikovati v politični diskurz (slika 3). Delo je 14.7. v članku "Polemika o nagih ritkah dobra reklama za Sun Mix" obja- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR vil fotografijo oglasa s podnapisom: "Plakat, ki je razburil Slovence", ter razmišlja¬ nje Vesne R. Marinčič, ki je oglasu očitala "pomanjkanje duhovitosti". Nenazadnje, mesec dni kasneje, ko se je "afera" vsaj delno polegla, je svojo vizijo plakata doda¬ la še Mladina in z v kolektivni zavesti že zasidranim popularnim kulturnim simbo¬ lom ponazorila takratno vojno s certifikati (slika 4). Slike 2, 3 in 4. Barvna kompozicija oglasa za Sun Mix in javnega odziva. Vir: Jana, 19-7.1994; Mladina, 12.7. 1994 in 16.8.1994. VSAKA IMA jjgj SVOJ FAKTOR BS TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Oglas je postal polje politizacije, žensko telo pa njen osrednji predmet. "Veliko nam je do tega, da tudi k nam prodre zavest o tem, kaj podoba ženske v javnih medijih (sem spadajo tudi propagandna sporočila) dejansko pomeni za ureditev družbe in za status ženske v javni in zasebni sferi (Pismo Urada, cit. v Mladina, 26.7.1994). Urednica slovenske ženske revije je po drugi strani izpostavila nič manj aktualno vprašanje, ki ga je Urad spregledal. "Zakaj ni afera že eksplodirala," se sprašuje v uvodniku, "ko so se začeli valiti med porabnike imbecilni gospodinjski spoti za to in ono mehčalo"; pa tudi, zakaj se ni sprožila "prva prava vseslovenska ženska afera" ob primeru slovenskih žensk, "ki jih - z majhnimi otroki in s prav tako brezposelnimi možmi - čez noč vržejo iz fabrike na cesto, pa se noben urad noče tolči zanje" (Jana, 19.7. 1994). Obe izjavi, čeprav prihajata z nasprotnih polov real¬ nosti, utemeljujeta, da se je z oglasom dogodil simbolni in dejanski premik v "reži¬ mu označevanja", premik v kulturo simulakra, v kateri realnost obstaja le še na način reprezentacije. Globaliziranje slovenske kulture je v kolektivni zavesti prvič jasno poudarilo tudi učinke kulture simulakra, ki pospešuje določene oblike druž¬ bene vidnosti, medtem ko drugim družbenim realnostim takšno vidnost odreka. Kakšna je usoda ženskega telesa v oglasu? Po semiotičnem modelu Rolanda Barthesa, ki loči med jezikovnim sporočilom in ikonično podobo, ki sta spet obe razdeljeni po osi konotacije in denotacije, denotativno jezikovno sporočilo v ogla¬ su "Vsaka ima svoj faktor" reprezentira kot paleto izbire produkta za individualne¬ ga potrošnika (potrošnico). Direktorica Krke Kozmetike Metka Wachter je v obrambo plakata pojasnila: "Naša podoba plakata naj bi opominjala, da je koža naš največji organ, potreben zaščite z izdelki, ki vsebujejo tovrstne faktorje" 0ana, TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR ibid.)- V domnevni ideološki "čistosti" sporočila, ki jo poskuša prenesti v uradno branje podnapisa predstavnica industrije, je ujeta že tudi sama konotativna raven, ki uhaja neposrednemu pomenu in vstopa v jezikovno pomensko sliko iz kultur¬ nega konteksta, pogojenega s kolektivnimi referencami in vednostjo. "Vsaka ima svoj faktor" namreč označuje kožo prav kot seksualiziran organ, kot organ, repre- zentabilen skozi ženski spol, in ki potrebo po svoji zaščiti lahko sporoča šele, ko je opremljen z atributi ženskosti kot krhkim objektom (moškega) protekcionizma. Vizualna podoba potrdi moški pogled, ki kožo opazi samo na označevalcu spolno izpostavljenega dela ženskega telesa, medtem ko kompozicija izbočenih zadnjic afirmira gesto ženskega samo-ponujanja. Oglaševanje je umetnost zapeljevanja, ženska njegov privilegiran objekt. V svoji kritiki Barthesa Manuel Alvarado izpostavlja, da pomenskega polja ne ustvarjajo samo členi v fotografski podobi, pač pa ga oblikuje tudi zunaj-fotograf- ski prostor "narativnosti", ki ga oblikujeta po eni strani zaporedje dogodkov, ki so pripeljali do končne postavitve objektov v fotografski podobi, ter konteksti "pro¬ dukcije, kroženja in konzumpcije fotografije" (Alvarado, 1978-80/ 2001:151). Odmevnost in javne reakcije, ki spremljajo fotografsko hiperbolizirano podobo ženske zadnjice v oglasu za Sun Mix, je mogoče uvrstiti v drugo obliko narativno¬ sti. Narativnost reprezentacijo ženskega telesa feminacionalizira, to je naredi ga za označevalec nacionalnega telesa. "Že zdavnaj je Evropa postala globalna vas," piše omenjena urednica. "Vsa pomembnejša reklamna sporočila dosežejo tako rekoč vsak kotiček na zemeljski obli. Pričakovati je, da bodo k nam vse pogosteje vdirali porabniški predmeti iz tujine, podprti z bolj ali manj izzivalnimi marketinškimi pri¬ jemi." In nadaljuje: Kaj je narobe s slovenskimi ritkami? V najbolj udarnih terminih že nekaj tednov gledamo po televiziji prav izzivalne in čisto nage TUJE ženske prsi... Pa je bilo vse tiho. Izbruhnilo je šele pri domačih ritnicah (Jana, ibid.). Vprašanje ni samo retorične narave, temveč razlaga bistveno komponentno globalnega potrošništva, namreč da pogosto črpa svojo moč prav iz nacionalnih kontekstov. Družbeni spopadi, ki aktivirajo nacionalno pomenjanje podobe, se sučejo okoli definiranja ženske in njene spolnosti. "Vsaka ženska si (ah, priznajte, no) želi biti objekt poželenja (vsaj) enega moškega, in če to je, je tudi plakat za zaščitno mazilo za sončenje ne bo motil", afero komentira novinarka Jane. Izjava je v ostrem nasprotju s političnim portretom ženske v socializmu, ki v svoji uradni verziji trdi, da se kultura države meri po "pravnem položaju žene", medtem ko ji ustava zagotavlja "enakopravnost na vseh področjih gospodarskega, državnega in družbeno političnega življenja" (cit. v Tomščič,1978: 49). Pozicioniranje ženske v androcentrično polje ženske želje biti "objekt poželenja (vsaj) enega moškega" povzema globalni okvir anti- in postfeminizma (z besedami Janine novinarke, vse¬ bine, ki se je "te dni lotevajo feministke: položaj objekta"), pa tudi vpisuje zgodo¬ vinsko distanco do socialističnega konstrukta ženskosti. "Veseli pa smo, da sveto¬ vljani, ki govorijo o plakatu, običajno hvalijo," se pohvalijo v Krki 0ana, ibid.). Svetovljanstvo po Oxfordskem slovarju označuje človeka, ki je osvobojen nacional- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR nih predsodkov, pa tudi človeka z vizijo. Medtem ko v indijskem primeru reprezen- tacije spola, ki jih uokvirja globalizacija, kolektivne nacionalne vizije delujejo v smeri "ohranjevanja čistosti žensk" (Fernandes: 623; glej tudi slika 5), način vstopa¬ nja v globalno kulturo v tem primeru zagotavi prav odpravljanje "tradicionalizma" (v vizualni reprezentaciji ženske). Družbena vidnost ženske kot spolni objekt je sam način, kako se v nacionalni kulturi vzpostavita ideološka in zgodovinska diskontinuiteta. slika 5: Globalizacija indijske kulture: Družinski portret indijske a vtorice Dajanite Singh, Delo, 6.6. 2002. Oglas za gume Kumho iz leta 2001 ponudi podobo gimnastičarke, ki naj bi, zasidrana v jezikovnem sporočilu "Prilagodljiva vsaki podlagi", vizualno demon¬ strirala prilaganje gum cestišču, (slika 6) Podobno kot v oglasu za Sun Mix tudi v tem oglasu žensko telo služi reprezentaciji delovanja tehnologije. Podobno kot v prejšnjem oglasu je resnica vložena v ekscesu podobe, ki naj bi uskladiščil jezikov¬ no sporočilnost: prilagodljivost hkrati razpade v navzkrižna označevalna polja, ki prečijo gibljivost telesa z (žensko) goloto. Prav kakor v oglasu za Sun Mix tudi ta oglas uskladišči ideološko napetost prodaje produkta skozi žensko telo: "prilagod¬ ljivost", ki signalizira žensko seksualnost, nastavljivo glede na zahteve okolja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Slika 6. Sporni oglas za pnevmatike, Oglasna pošta, 24.10.2001. Po semiotičnem branju ni dovolj, da preprosto prepišemo pomenske ravni v skupno ideološko sporočilo, temveč je retorika podobe prav vselej odprto polje ideoloških intervencij, ki se razvrščajo okoli dejanskih družbenih nasprotij in trenj. Te je tudi v tem primeru mogoče prebrati iz zunaj-fotografske narativnosti, skozi zgodbo o usodi oglasa. Oglaševalsko razsodišče je leta 2001 sprožilo predčasni umik oglasa, ki ga je predsednik oglaševalske zbornice v pismih bralcev v Delu obrazložil z besedami: "V vsaki urejeni državi, v kateri se zavedajo pomena spro¬ ščenega oglaševanja za normalno delovanje trga in njegovih zakonitosti, oglaševal¬ ska stroka s t.i. samoregulativo skrbi za čimvečjo urejenost in preglednost odnosov v njej". (Delo, 1.12. 2001). Zamišljanje pripadnosti globalni skupnosti tržnih ekono¬ mij (in ne, na primer, preteklih dediščin socialističnih proti-patriarhalnih ideologij ženskosti) je tisto, ki poganja mehanizem kulturnih identifikacij. Zato oglaševalski diskurz ne vidi spornosti v sami reprezentaciji ženskega telesa, pač pa v njeni zasedbi mesta v javnem prostoru, kar je natančno reproduciranje zahodnega meš¬ čanskega pogleda. Janezu Kovačiču, ki v pismih bralcev v Delu podobno kot ured¬ nica Jane opozori, da so bolj moteči "šokantni oglasi za pralne praške", pa kodeks ne reagira, predsednik odgovori, da naj "naivni, ponižujoči, degradirajoči, primitiv¬ ni, butasti" oglasi, kot je ta za Kumho gume, "krasi[jo] zgolj steno njegove pisarne". Medtem ko v primeru prvega oglasa prav javna reprezentacija seksualiziranega ženskega telesa zagotovi hkratnost lokalne in globalne kulture, zdaj hkratnost obstaja v prepovedi prikazovanja. Tretji oglas ne govori o ženski kot spolnem objektu, temveč o ženski kot gospo¬ dinji. Pripoved o gospodinji strukturira temeljna ideološka paradigma globalizma, to je multikuituralizem. Multikulturalizem -nekoč predvsem predmet kritičnih kul¬ turoloških refleksij - je danes prerasel v eno osrednjih marketinških strategij. Čeprav si v svojem ideološkem nagovoru prizadeva raztopiti razliko, oglaševalski diskurz multikulturalizma razliko, kot kažejo zgledi Bennettonovih oglasov, zares šele vzpostavi (Lury, 2000). Dober zgled re-aktiviranja razlike predstavlja tudi reklamni oglas za Swissair (Newsweek, 16. marec 1999). V njem oglaševalec upora- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR bi ikonografijo dveh ženskih glav, ki vsaka zase označujeta etnično pripadnost zahodno-evropski in azijski (indijski) kulturni provinienci. Zoperstavitev dveh etničnih stereotipov oglasu dovoli, da zasidra ženskost, ki je potrebna, da vzdrži jezikovno sporočilo."Sprašujem se, kaj dela tradicijo za trend?" govori avtorski glas v oglasu, ki s topično umestitvijo na presečišču obeh obrazov obe podobi poveže v komplementarno celoto. Ideologija multikulturalizma v oglasu zoperstavi dve podobi, da bi iznašla skupno točko, šiv, ki ga predstavlja tradicija. "Večina trendov je zakoreninjenih v tradiciji. Naša korenini v skrbi in je v ozadju vsega, kar počne¬ mo. Zato se sprostite... In prepustite vse ostalo nam." Za trženje moderne storitve je potrebna tradicija; toda tradicija dobi označevalno moč šele, ko nastopi v ozna¬ čevalni mreži skupaj z označevalcem ženske, ki upomenja ustrežljivost in skrb. Multikultiralizem v tej potrošniški verziji odpravi kulturno razliko, da bi jo v pros¬ toru transnacionalnih menjav podob in storitev rekontekstualiziral v spolno razli¬ ko, v označevalec ženske podrejenosti (slika 7). Slika 7. Multikulturalizem v oglaševalskih podobah ženskosti, Neivstveek, 16. 3-1999. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Oglas za WC račko Anitra s popularno medijsko ikono iz TV nadaljevanke "TV Dober Dan", čistilko Fato, je mogoče prebrati kot slovensko različico multikultura- lizma. (slika 8) Multikulturalizem, ki ga aktivira oglas, je lokalne narave in arhivira popularni spomin socializma. To stori prek postopka (vizualne in jezikovne) stere- otipizacije. Stereotipiziranje kot strategija oglaševanja pomeni filtriranje kompleks¬ nih realnosti, ki v poplavi informacij lahko omogočijo večjo preglednost (in torej sporočilnost oglasa). Strukturni element redčenja je hkrati osnova ideološki gene¬ ralizaciji, ki posreduje monolitno podobo ljudi v oglasu ter ljudi, ki so naslovniki oglasa (Goddard, 1998:64). Verbalni del "Ajd, grem jest pucat!", zarotniško režanje skozi manjkajoče zobe in vizualno kodiranje delovne opreme (halja in opanki z nogavicami) sodijo v to kategorijo uniformiranja subjekta. Stereotipiziranje je tudi oblastni instrument podrejanja, ki v oglasu nosi prežitke slovenskega nacionaliz¬ ma. Čeprav figura čistilke obuja del zgodovinske podobe iz časov socialistične Jugoslavije in v mnogočem ustreza socialni in ekonomski realnosti življenja žensk iz bivših jugoslovanskih republik v tranzicijski Sloveniji (po javnomnenjski raziska¬ vi "Znane osebnosti v slovenskih oglasih" je Fata, oziroma igralka Lucija Čirovič, šolsko ocenjena z oceno 4,2 od 5 možnih za primernost nastopanja v tovrstnem oglasu, Priloga, tabela 2), v oglasu ne gre za nagovarjanje te skupine potrošnic. Nasprotno, implicirana potrošnica je socialno in etnično privilegirana "Slovenka." V hiperprostoru ponudbe čistil privilegirani nacionalni ženski subjekt lahko zaupa "tradicionalni" vednosti čistilke, ki jo je, v nasprotju z njenim prebojem na bolje pla¬ čana delovna mesta, socialna zgodovina pustila na istem mestu. Ker gre za proda¬ jo gospodinjskega pripomočka, in ker v slovenskem diksurzu o sodobni zaposle¬ ni ženski v zadnjem desetletju vloga gospodinje postaja drugotna (Vidmar, 2001), pa je povezava s sodobno potrošnico uspešnejša prek podobe Druge. Druga je tista, ki, podobno kot v oglasu za Swissair, s svojim telesom (vključno z manjkajo¬ čimi zobmi) razliko aktivira v diskurz "panfemininosti" (Franklin, Lury in Stacey, 2000); ta se v našem primeru kaže kot "naravna", v etničnem multikulturalizmu ute¬ meljena vez gospodinje. V globalni paradigmi multikulturalizma podoba, ki bi v preteklosti sprožila javno obsodbo nacionalizma in šovinizma, zaživi z novo močjo razrednih, spolnih in etničnih razvrščanj. Globalni multikulturni okvir oglaševal¬ skih strategij je tudi tisti manko podobe (manjkajoči obraz ob Fati), ki podrejanju ženske njeni gospodinjski vlogi šele zares dodeli kulturno legitimacijo. 853 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Slika 8: Slovenska oblika mnltikulturalizma: oglas za WC račko Anitro, Johnson Wax. Globalnost in oživljanje nacionalnih stereotipizacij Vstop v svetovni prostor trženja podob ne pomeni preproste reprodukcije glo¬ balnih ikon na ravni lokalnega. Nasprotno, primeri iz slovenske kulturne zgodovi¬ ne oglaševanja v dobi tranzicije kažejo, da globalno deluje skozi rekonstitucijo nacionalnega, ki se v spopadu s pogoji kulture potrošništva zateka h kolektivnemu spominu in zgodbam iz popularne zavesti. Erika Harris v svojem primerjalnem pregledu poti k demokraciji v Sloveniji in Slovaški trdi, da globalizacija pripomore k fragmentaciji kultur, ne k njihovi homogenizaciji: "Kulture so rezultat spominov, lokalnih načinov razmišljanja, navad in norm, ki so zrasle iz potreb lokalnih spopa¬ dov, ali iz reinterpretiranih zgodovin in nanovo povedanih zgodb" (Harris, 2002: 192). Globalizacija slovenskega oglasa govori o fragmentaciji, ki sili globalne potrošniške podobe v ideološke rekonstrukcije, utemeljene v lokalnih načinih raz¬ mišljanja in zgodovinskih trenjih. Toda pri tem ne gre zgolj za obujanje preteklih zgodb, gre tudi za oživitev potlačenih vsebin, ki v srečanju z globalnim dobijo nov pomen. Oglaševalska podoba ženskega telesa prav gotovo sodi med te potlačene vsebine. Ko Maca Jogan evidentira dosežke tranzicije, namesto optimistične zgod¬ be radikalnih premikov v socialni zgodovini žensk v Sloveniji pripoveduje zgodbo o procesu re-patriarhalizacije: TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Ksenija H. VIDMAR Socialistični sistem (...) je vzpostavil nekatere institucionalne podlage za odpravljanje diskriminacije, ne le na formalno pravni ravni, temveč tudi na ravni enakih možnosti (zlasti v javnem prostoru), zato je bil še posebej protinaraven'. Približevanje moderni razviti družbije zato pomenilo tudi odpravljanje protinaravnega'stanja žensk (Jogan, 2000:12). Ker ta težnja sovpada z najnovejšim valom antifeminizma v nekaterih najbolj razvitih demokracijah, še piše Joganova, je zato videti toliko bolj upravičena. Toda proces re-patriarhalizacije ni mogoče naložiti samo na zgodovinsko obdobje pred socializmom, ki naj bi pretrgal "naravni tok", temveč ga je mogoče navezati tudi na proces vračanja zgodovinskega potlačenega iz dobe socializma. Vida Tomšič opo¬ zarja leta 1952, da je "zadnje čase, ko so nekateri naši časniki zaradi lova za bralci začeli objavljati razne senzacionalistične stripe, dovtipe, nasvete in podobno, je v del našega tiska prodrlo tudi vse tisto staro in negativno v odnosu do ženske" (Tomšič: 70). Žensko telo kot meščanska kategorija v socializmu preživi, le da je, kot piše Marina Gržinič, atopično, zamejeno z zasebnostjo. "Telo na Vzhodu naj bi zares politično (za)živelo le v zasebnih stanovanjih in prostorih" (Gržinič, 1997: 95). Tudi socialistični konstrukt ženske kot potrošnice pada v nelagodno razmerje s svojim meščanskim prototipom, ki se ga zoperstavlja kot "izkrivljeno" obliko indi¬ vidualizma in patriarhalnega zasvojevanja žensk nasproti pravilni, "kolektivistični" viziji obnove in izgradnje družbe. Čeprav socialistični kolektivistični model potroš¬ nice v povojni zgodovini postopoma popušča svoj primež, pa prav socialistični režimi predstavljanja ženskega telesa v političnem in potrošniškem polju izrisuje¬ jo patriarhalno matrico ženskosti, razstavljivo na javno podobo materinstva in zasebno podobo (političnega) telesa. Oglaševalska ekspanzija razstavljanja žen¬ skega telesa v javnem prostoru, ki smo mu priča po letu 1991, zato ne pomeni pre¬ prostega uvoza zahodnega "moško središčnega" modela, ki mu je socializem uha¬ jal, temveč prej oživitev patriarhalne strukture, ki je kot manjkajoči element (že) sodelovala v politični konstrukciji socialističnega lika ženske. Kar kot del sfere zasebnosti v socialistični imaginaciji ni zadostovalo za konstituiranje problema, je v dobi tranzicije postalo odprto polje novih prisvajanj. Nazadnje bi seveda lahko ugovarjali, da je oglaševalska podoba ženske v tran¬ ziciji predvsem projekcija oglaševalcev. 1 Strinjamo se lahko, da je oglaševalski pros¬ tor podob do določene mere determiniran s političnim nezavednim razreda ogla¬ ševalcev, to je generacije, ki prek oglaševalskih podob re-kreaira objekte svojih fan¬ tazij. Toda oglaševanje je industrija, ki ne samo oblikuje kolektivne predstave, tem¬ več je podvrženo kontekstom fabriciranja teh predstav. Podob zato ni mogoče interpretirati kot form ideološkega ekscesa, pač pa prav kot režime delovanja poznega kapitalizma; ta, kot je slutil že Andy Warhol in za njim Toscanni, temelji na ' Marko Bauer je pred kratkim podal učinkovito analizo reklamnega oglasa za Orlo paket za mobil¬ ni telefon z urbaniziranim likom "dedka" na rolki. To je lahko le dedkova fantazija o samem sebi, pravi Bauer, in nada!juje:"Ni težko sprocesirali, kdo so dedki. Kavno tisti, ki ključ mladosti vidijo v izrazih mega & orlo.Oglaševalci."(Delo, SP, 14.9.2002, str. 27). 855 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR spoju spektakla kapitala, politike in smrti.2 Oglasi skozi ponudbo potrošnega blaga vračajo pogled družbi, ki ga je ustvarila. Globalizacija pomeni eno od sil, ki sodelujejo v ustvarjanju kolektivnega pogle¬ da. Toda, kot sem poskušala utemeljevati v tej analizi, procesi prevzemanja global¬ nega potrošniškega modela se vselej artikulirajo glede na lokalne kulturne tradici¬ je in zgodovinski spomin. Globalna kultura žensko in njeno telo hkrati osvobaja v transkulturne, transnacionalne povezave hibridnosti in navzkrižnih identitet, v polje panfemininosti; pa tudi (femi)nacionalizira, izdeluje v objekt androcentrič- nih nacionalističnih fantazij. Izhodišča za kritiko globalizacije tako ne morejo biti preprosto zavračanje globalnih kulturnih modelov, ki jih prinaša kapitalizem, in ki kot tujki posegajo v lokalne moralne in socialne ekonomije, pa tudi ne nasprotno favoriziranje razpuščanja teritorialnosti v transkulturne, transnacionalne in postna- cionalne prostore hibridnosti in razlike. "Sodobna globalizacija pravzaprav dopuš¬ ča reteritorializacijo naroda prek oblik družbeno-prostorske organizacije, ki pote¬ kajo v okviru nacionalne države, in ne samo na njenih uradnih teritorialnih mejah, in ki reproducirajo notranje družbene neenakosti kot so spolna, razredna in etnič¬ na" (Fernandes: 624). Globalna kultura šele zares odpira možnosti soočenja z druž¬ benimi podmenami in kulturnimi mehanizmi obnavljanja in multipliciranja politik podrejanja v "naši", lokalni kulturi. PRILOGA Tabela 1. Vodilne oglaševalske agencije v Sloveniji, Dosje 1999, str. 15. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Ksenija H. VIDMAR TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 857 Ksenija H. VIDMAR LITERATURA Alvarado, Manuel (2001): "Photographs and Narrativity". V M. Alvarado, E. Buscombc, R. Collins (ur.) Representation and Photography. Hampshire: Palgravc. 858 Ang, len (1996): Living Room Wars: Rethinking Medla Audicnces for a Postmodern \Vorld. London: Routledge. Appadurai, Arjun (1990): "Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy". V Feathestone, Mike, ur. Global Culture: Nationalism, Globalization and Modernity, 295- 310. London: Sage. Barthes, Roland (1977): “The Rhetoric of the Image". V Image, Musič, Text, 32-51. London: Fontana Press. Campbell, Collin (2001): Protestantska etika in duh porabništva. Ljubljana: Studia Humanitatis. Dobnikar, Meta (ur.) (1999): Dosje. Velika knjiga slovenskega oglaševanja, 1999-2000. Ljubljana: Marketing magazin. Einhorn, Barbara (1993): Cinderella Goes to Market. Citizenship, Gender and \Vomen's Movements in Rast Central liurope. London: Verso. Iiwen, Stuart (1976): Captains of Consciousness: Advertising and the Social Roots of Consumer Culture. New York: McGraw-Hill. Featherstone, Mike (1990): "Global Culture: An Introduction". V Featherstone, Mike, ur. Global Culture: Nationalism, Globalization and Modernity. 1-14. London: Sage. Fernandes, Leela (2000): "Nationalizing the 'global': media images, cultural polities and the middle dass in India. Media, Culture and Society 22:5: 611-628. Franklin, Sarah, I.ury, Celia in Stacey, Jackie (2000): Global Nature, Global Culture. London: Sage. Giddens, Anthony (1991): Modernity and Self-Identity. Self and Society in the Late Modern Age. Stanford: Stanford University Press. Goddard, Angela (1998): The Language of Advertising. Written Texts. London: Routledge. Gramsci, Antonio (1992): "Americanism and Fordism", V Selection front the Prison Notebooks. 277- 315. New York: International Publishers. Gržinie, Marina (1997): Rekonstruirana fikcija. Novi mediji, (video) umetnost, postsocializem TEORIJA IN PRAKSA let. 40,5/2003 Ksenija H. VIDMAR in retroavantgarda. Teorija, politika, estetika, 1997-1985. Ljubljana: Študentska založba. Harris, lirika (2002): Nationalism and Democratisation. Politics of Slovakia and Slovenia. Burlington: Ashgatc. Harvey, David (1990): The Condition of Postmodernity.Cambridge, MA: Blackwell. Jameson, Fredric (1991): Postmodernism, or, The Cultural l.ogie of Late Capitalism. Durham: Duke University Press. Jogan, M. (2000): "Postsocializem in androcentrizem," Družboslovne razprave 16 (34-35): 9- 30. Lury, Celia (2000): "The United Colors of Diversity: Essential and Inessential Culture". V Sarah Franklin, Celia I.ury, Jackie Stacey (ur.), Global Nature, Global Culture. 146- 187. London: Sage. Marchand, Roland (1985): Advertising the American Dream. Berkeley: University of California Press. Robertson, Roland (1990): "Mapping the Global Condition: Globalization as the Central Concept". V Featherstone, Mike (ur.) Global Culture: Nationalism, Globalization and Modernity. 14-30. London: Sage. Rogin, Michael (1987): Ronald Reagan, the Movic. Berkeley: Univcrsity of California Press. Schlesinger, Philip (1991): "Mcdia, the Political Order and national Identity." Media, Culture and Society 13: 297-308. Stacey, Jackie (2000): 'The Global Within: Consuming Nature, Embodying Health". V Sarah Franklin, Celia Lury, Jackie Stacey (ur.), Global Nature, Global Culture. 97- 145. London: Sage. Švab, Alenka (1998): "'To si enostavno morala imeti! 1 Nakupovalni turizem v vzhodni Evropi". Časopis za kritiko znanosti 189: 131 -143. Švab, Alenka (2002): "Consuming Western Image of Well-Bcing - Shopping Tourism in Socialist Slovenia". Cultural Studies 16 (1); 63 -79. Tomščič, Vida (1978): Ženska,delo, družina, družba. Ljubljana: Komunist. Tuchman, Gayle (1978): Heart and Home: Images of Women and the Media, cit. v Van Zooneen, Liesbet, Feminist Media Studies. London: Sage. Vidmar, Ksenija H. (2002): "Naša žena in podoba matere: Navzkrižja in nasprotja, 1991-2001". V Majda Hrženjak (ur.) Njena (re)kreaeija: Ženske revije v Sloveniji, 32-51. Ljubljana: Mirovni inštitut. Waters, Michael (2001): Globalization. London:Routledge Williams, Rosalind (1991):" The Dream World of Mass Consumption". V Mukerji, Sandra in Schudson, Michael, ur. Rethinking Popular Culture, 198- 235. Berkeley: University of California Press. 859 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR * IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ODRAŠČANJE V KULTURI VITKOSTI Kako mlade ženske doživljajo NEZADOVOLJSTVO S TELESOM Povzetek. V članku s feministično-sociološke teoretske per¬ spektive analiziram odnos mladih žensk do lastnega telesne¬ ga videza, družbenih telesnih lepotnih norm in praks. Predstavljeni so rezultati petih /okusnih skupin, v katerih je sodelovalo 34 študentk in dijakinj. Raziskovala sem, ali mlade ženske zaznavajo pritisk po doseganju privlačnega telesa, in kakšen je njihov odnos do nadzorovanja teže. Več kot polovica udeleženk raziskave izraža nezadovoljstvo s svojim videzom. Njihov ideal je vitka postava. Večina jih je že bila na dieti. Do lepotnih idealov in lepotnih praks pa imajo precej kritičen odnos. O implikacijah ugotovitev raz¬ pravljam v povezavi s kulturnimi vplivi na mlade ženske, ki spodbujajo nezadovoljstvo z videzom. Ključni pojmi: telesni ideali, lepotne prakse, ženske, kvalita¬ tivna raziskava, nezadovoljstvo z videzom Telo je oblikovano v socialnih, kulturnih, historičnih in političnih kontekstih. Ne moremo ga misliti izven teh kontekstov, še najmanj pa ga obravnavati zgolj kot skupek bioloških atributov. Poseben pomen mu daje dejstvo, da je telo lokacija, s katere se začenja socialno življenje. Kot tako predstavlja telo logično izhodišče za sociološko preučevanje. Tudi sebstvo je konstruirano v odvisnosti od zunanjega videza. Povezava med videzom in identiteto je najbolj eksplicitna med ženskami v sodobnih zahodnih družbah: celo dolžnost žensk je, da so lepe oz. vsaj, da ne zanemarjajo svojega videza. Estetske norme podpihuje lepotna industrija, ki sov¬ pada z medijskim in z medicinskim diskurzom. Ženske so za "podrejanje" tem nor¬ mam ponavadi nagrajevane. Četudi za neupoštevanje norm niso deležne javnih sankcij, to ne pomeni, da sankcij ni. Ženska samozavest je zato v veliki meri odvis¬ na od tega, kako so videti. Bartkyjeva (1990) opisuje tri vrste telesnih praks, ki prispevajo h konstrukciji sodobne ženskosti: 1) oblikovanje idealnih telesnih oblik, npr. z dietami in vadbo, 2) učenje pravilnih gest (način sedenja, hoje), 3) lepotičenje, okraševanje telesa s kozmetičnimi izdelki in oblačili. Ta "pravila" ženskosti se prenašajo predvsem s pomočjo standardiziranih vizualnih podob, npr. v ženskih revijah. Tudi mladi moški so pod naraščajočim pritiskom, kakšen mora biti njihov videz. Na podlagi * Metka Kuhar, mlada raziskovalka, Center za socialno psihologijo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 str. 858-871 Metka KUHAR pregleda revij in drugih medijev se zdi, da so moški zelo zaskrbljeni glede svojega videza, toda razkorak med pogostostjo in načinom prikazovanja moških in žen¬ skih teles v medijih je velik. Pritiski lepotnih norm na ženske so kvalitativno in kvantitativno drugačni od pritiskov na moške. Na rutinski, vsakdanji ravni se od moških na primer ne zahteva, da se ličijo, dišavijo in odstranjujejo dlake, da bi izgledali moško. Ženske so pogosteje na dietah in se odločajo za veliko več lepot¬ nih operacij kot moški (Mishkind idr., 1986): Telesni videz žensk, ki v sodobnih zahodnih družbah velja za idealnega, je daleč od "naravnega", čeprav se zaradi medijske vseprisotne navzočnosti "norma- lizirajočih" in "homogenizirajočih" podob zdi naraven (Bordo, 1993: 62). Z lepoto je praktično sinonimna vitkost. Ženske se nenehno spodbuja, da se na vse pretege borijo za vitko postavo, čeprav je naravna tendenca ženskega telesa, da pridobi določeno količino tolšče. Zahodna kultura jih zasipava z jasnimi sporočili, da mora biti prekomerna teža "pokurjena", "uničena", "odstranjena". Suhljati videz pa ni dovolj; obenem se promovira kult mišic, atletske postave in velikih prsi. Spreminjajoči in protislovni elementi lepotnega ideala ustvarjajo nesmiselne zahteve, da naj ženske združujejo različne tipe teles hkrati. Žensko telo par excel- lence so različni avtorji in avtorice zelo slikovito poimenovali, na primer: - amalgam nemogočega (Hesse-Biber, 1996); - telo adolescentnega fantka s prsmi (McDowell, 1992 v Rogers, 1999); - falično telo s poudarjenimi prsmi (Stratton, 1996 v Rogers, 1999). Ženska telesa so po definiciji kršitve kulturnih imperativov idealiziranega vide¬ za. Takemu videzu se ženske lahko približajo zgolj s pomočjo številnih lepotnih praks, npr. z rednimi dietami, vadbo, s pomočjo kozmetične kirurgije. Prizadevanje po idealu terja ogromno časa, denarja in energije, zato ga lahko dosežejo zgolj redke posameznice. Kljub temu usmerja mnogo žensk ogromno energije v preoblikova¬ nje in lepšanje svojih teles, da bi se takemu videzu vsaj čim bolj približale. Ker ne morejo doseči idealne lepote, skušajo namesto tega vsaj izboljšati neugodno tele¬ sno samopodobo (Gimlin, 2002). Ženske po eni strani, s pomočjo različnih izgovo¬ rov in sklicevanja na "višje lojalnosti" kot sta materinstvo in služba, sebi in drugim upravičujejo, zakaj ne morejo slediti lepotnim normam, hkrati pa se oprijemajo praks, ki prispevajo k bolj privlačnemu videzu in s tem k ugodnejši telesni samopo¬ dobi. Nekatere prakse, npr. aerobika, lahko zmanjšajo njihovo osebno odgovornost za telesni videz, ki ni prilagojen kulturnim normam, saj jim dajejo zaradi vložene volje in discipline samoopravičilo, da počnejo vse, kar je v njihovi moči. Tematika ženske konformnosti lepotnim standardom je bila dolgo časa obra¬ vnavana kot nevredna sociološkega preučevanja. Razlogov za relativno majhno akademsko pozornost je več. Ženska zaskrbljenost glede zunanjega videza pogo¬ sto velja za trivialno. Poleg tega so do sedaj uveljavljene raziskovalne kategorije v sociologiji tradicionalno odsevale zanimanja in izkušnje moških in izključevale teme, relevantne vsakdanjim izkustvom žensk (Smith, 1979 v Dellinger idr., 1997). Med feministkami obstaja splošna ambivalentnost do poudarjanja razlik med spo¬ loma, kar je naslednja razlaga za pomanjkanje preučevanj na tem področju. Številne raziskovalke oz. teoretičarke so se obravnavanju ženskega videza raje izognile zato, da ne bi izpadle neresne ali nečimrne (Dellinger idr., 1997). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Metka KUHAR Janusov obraz prilagajanja in kljubovanja lepotnim normam Ena izmed tipičnih predpostavk številnih feminističnih pristopov od začetka t.i. drugega vala feminizma v šestdesetih (glej npr. Chernin, 1981; Brownmiller, 1984, Chapkis, 1986; Wolf, 1991) je, da so se nerazumni lepotni ideali pojavili kot močna in neugodna reakcija (angl. backlash) proti ženskim ekonomskim in soci¬ alnim dosežkom. Ker je ženski telesni ideal notranje nekonsistenten in izjemno težko dosegljiv, ta ideal nadzira delovanje žensk tako, da jih prekomerno zaposlu¬ je s spreminjanjem "neustreznega" videza in slabi njihovo samozavest (Wolf, 1991: 10-12). Ti feministični pristopi napeljujejo k ogorčenju nad mučenjem samih sebe, samoodrekanjem, celo pohabljanjem v imenu lepote - torej nad tem, kar ženske prestajajo, ko se podrejajo hegemonskim lepotnim idealom. Kot alternativo ponu¬ jajo po eni strani moralistične strategije samosprejemanja v upanju, da bodo žen¬ ske spoznale, da se motijo. Po drugi strani pa ženskam preostaja zgolj "čakanje, da bo prišlo do čudežnih sprememb v diskurzivnih konstelacijah, kar bo omogočilo, da se bo ta posebej krivičen kulturni fenomen umaknil manj zatiralskim kulturnim praksam" (Davis, 1994: 58). Ženske se same dejavno in zavestno odločijo za prakse, ki so zanje škodljive oz. ponižujoče. Ali imajo res na očeh "ideološko volno" (Davis, 1994: 57)? So zgolj tepke, ki jih lepotne ideologije begajo in vlečejo za nos z "retoriko svobode in indi¬ vidualne izbire" (Bordo, 1993: 27)? Če predpostavimo, da so ženske zatirane žrtve patriarhalnega kapitalizma in njegovih lepotnih norm oz., če rečemo, da so vpete v kulturne diskurze ženske podrejenosti, ne moremo pojasniti lepotnih praks kot nečesa, kar lahko ženska vsaj delno dejavno in utemeljeno sama izbere. Teoretične debate o ženskosti in telesnem videzu se največkrat ne ukvarjajo s kompleksnim odnosom med hegemonskimi ideologijami in delovanjem žensk, ki se kaže v nji¬ hovih doživetih izkušnjah. Za feministke, ki vidijo v lepotnih praksah predvsem zatiranje žensk, so te prak¬ se sramotne. Čepav se jasno zavedajo, da so lepotne norme zatiralske, se jim ven¬ darle do neke mere tudi same podrejajo. Poglejmo, kako opisujejo svoje izkušnje. Chapkisova (1986: 2) je na primer opisala svoje doživljanje odstranjevanja dlak na nogah s pomočjo elektrolize: "Sem feministka. Kako ponižano se počutim. Sem ženska. Zato se počutim grda. Spodletelo mi je v obeh ozirih." Feministična avtori¬ ca ima več razlogov za neugodje. Poleg nezadovoljstva z videzom jo trpinči še napetost med profesionalno in osebno platjo življenja oz. nezmožnost, da spravi svoja politična prepričanja v osebno prakso. Tudi Stinsonova je pred težko dilemo: "Ali je mogoče biti feministka in si hkrati želeti shujšati?" (2001: 213). Feministična sociologinja je z opazovanjem z udeležbo v komercialni skupini za hujšanje prišla do zaključka, da niso samo feministke, ki so strogo proti pritiskom lepotnih norm na ženske, ambivalentne glede tega vprašanja. Tudi za druge ženske, ki se niti ne spogledujejo s feminizmom, je vprašanje hujšanja kompleksno, konfliktno in ambivalentno. Še bolj zapletena situacija je v primeru, če gre za vprašanje kozmetične opera¬ cije, kar izvrstno opisuje respondentka Julie: "Vsa ta protislovna občutja v meni... Feminizem mi ni pomagal, da bi strašen občutek izginil. Globoko v srcu sem si TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 5/2003 Metka KUHAR želela znebiti znamenj na obrazu. Toda bilo me je zelo sram to priznati. Govorila sem si: ne, ne smeš se vznemirjati zaradi tega, moraš se sprejeti takšna, karšna si. In dejansko sem vse to tudi verjela. Ja, res sem hotela sprejeti te feministične norme, vendar sem pogrešala tisti pravi občutek." (v Davis, 1994: 86). Kljub pome¬ nu, ki ga je Julie pripisovala feminizmu, je zaradi globokega nezadovoljstva z vide¬ zom občutila veliko željo po kozmetični operaciji. Z velikimi težavami je uskladila normativno zavezanost feminističnemu diskurzu samo-sprejemanja kot poti do opolnomočenja (angl. 'empowerment') in lastni občutek, da je njen obraz nekaj, kar ne more sprejeti. Ker je občutila drugače, kakor je mislila, da mora občutiti, je bil njen sram še večji in bolj boleč, kot njen prvotni občutek pomanjkljivosti. Bartkyjeva celo trdi, da lahko ženska občuti razkorak med tem, kaj misli, da bi morala občutiti, in tem, kaj resnično občuti, kot "ontološki šok" (Bartky, 1990: 18). Raziskave potrjujejo, da tudi feministično usmerjene ženske pripisujejo privlačne¬ mu videzu velik pomen. Tudi prisvojena feministična ideologija le malo vpliva na ta jedrna prepričanja (Cash, 1997). Zanimiv pogled na lepotne prakse nudi Bordojeva, ki se je morala neredko zagovarjati zaradi svojega "hipokritičnega in nekonsistentnega ravnanja", saj se je kot feministična profesorica odločila za shujševalno dieto in shujšala za 12 kilogra¬ mov. Njen citat je vreden objave v celoti: "Feministično kritiziranje kulture ni vodič za osebno življenje (ali politične akcije) in ne opogumlja (ali celo zahteva od) posameznic, da bi se 'povzdignile' nad kulturo ali da bi se žrtvovale za feministič¬ ne ideale. Ne govori nam, kaj naj storimo (čeprav meni nenehno postavljajo to vprašanje, kadar predavam na univerzah) - ali naj hujšamo ali ne, ali naj se ličimo ali ne, dvigujemo uteži ali ne. Njegov cilj je zgolj izobraževanje in razumevanje, večje zavedanje moči, kompleksnosti in sistemske narave kulture ter medsebojno povezanih učinkov njenega delovanja." (Bordo, 1993: 30). Izpovedi feministično usmerjenih žensk nas napeljujejo k vprašanju, zakaj žen¬ ske 'prostovoljno' pristanejo na nenehno izboljševanje svojega videza in celo obču¬ tijo močno potrebo po tem. Ženske so tiste, ki odločajo, ali se bodo podvrgle dieti ali ne, ali se bodo naličile ali ne, kako se bodo oblekle in si uredile lase. Odzivajo se na revije, oglase in druge medijske oblike in kulturne diskurze. S tem same pri¬ spevajo k reprodukciji normativnih lepotnih standardov in praks. Hesse-Biberjeva (1996: 30) opozarja, da so matere povezovale stopala svojih hčera, jih stiskale v kor- zete, danes pa jim svetujejo zadnjo dieto ali fitnes klub ali pa udarijo hčerko po roki, če si želi še en košček čokoladne torte. Videti je, da mnogo žensk z entuziaz- mom sprejema discipliniranje telesa. "Kandidatk za Playboyeve zajčice ne primanj¬ kuje. Večina najstnic bi raje postala Miss Amerike kot Marie Courie. Ženske vseh družbenih razredov kupujejo veliko knjig in revij, ki jih podučujejo, kako naj so bolj 'ženstvene'." (Bartky, 1990: 36). Kako je torej lahko ideologija, ki zatira ženske, tako naseljena v njihovih mislih; jim hkrati jemlje moč in jih zadovoljuje? Psihoanaiitske interpretacije uporabljajo pojem želje in/ali ponotranjenega moškega pogleda (Coward, 1989; Bartky, 1990; Young, 1990). Bartkyjeva trdi, da identitete ne moremo ločiti od stereotipov žen¬ skosti, ki so zakoreninjeni v sebstvu. Ženske ponotranjijo povsod prikazovane standarde telesne sprejemljivosti, kar pomeni, da jih inkorporirajo v strukturo svo- 863 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR jega sebstva. Ponotranjijo jih tako močno, da bi zavračanje telesnih idealov in lepotnih praks pomenilo zavračanje lastne identitete. Telo, ki je družbeno konstru¬ irano z ustreznimi praksami, daje občutek ženstvenosti. "Kdor misli, da so te skrbi preveč trivialne za večino žensk, ne razume realnosti ženske situacije" (Bartky, 1990: 28). Iz privlačnega videza izvira občutek seksualne zaželenosti in poželjivo- sti (ibid, 76-77). To še posebej velja za mlade ženske, kajti dobršen del njihove iden¬ titete je definiran ravno s privlačnostjo in s selektivnostjo pri iskanju moškega. Ženske se oklepajo ritualov in praks izboljševanja videza tudi zaradi občutka tele¬ snih pomanjkljivosti. Novejši feministično-sociološki pristopi k obravnavanju lepotnih ideologij (Gimlin, 2002) sugerirajo, da se v "svetu lepote" dogaja veliko več, kot so si do sedaj zamislili kulturni kritiki. V nasprotju s pisci, kot je npr. Wolfova (1991), ki vidi v lepotni ideologiji socialno in politično onemogočanje žensk, ti pristopi v njej ne vidijo tako velike moči zatiranja (npr. Davis, 1994; Stinson, 2001; Gimlin, 2002). Novejši pristopi so se osredotočili na vsakdanje udejanjanje lepotnih ideologij v prostorih, kot so frizerski saloni, butiki z oblačili, studii za aerobiko in fitnes, sku¬ pine in organizacije za hujšanje, organizacije za povezovanje ljudi s prekomerno težo ali pa gre za obravnave posameznih lepotnih praks (npr. nadzorovanja teže, kozmetičnih operacij). Ti pristopi se ne ukvarjajo samo z lepotnimi ideologijami, temveč tudi z delovanjem žensk. Odnos žensk do sodobnih lepotnih ideologij določata oba: družbena struktu¬ ra in individualno delovanje. Rezultati številnih kvalitativnih raziskav dajejo vtis, da za večino žensk lepota ni cilj sam po sebi (npr. Davis, 1994; Stinson, 2001; Gimlin, 2002). Lepotna ideologija ni monolitska v svoji moči nadzorovanja ženskih skrbi in vedenj, omejevanju ženskih ciljev, teptanju njihovega samospoštovanja ali v tem, da jih drži ekonomsko in družbeno podrejene moškim. Pojmovanje lepote ne ustreza enemu, vsemogočnemu idealu ženskega videza, temveč se ženske zaveda¬ jo družbene lokacije in kulturnih razlik (Gimlin, 2002). Videz je eden izmed ključ¬ nih načinov, na katerega so v spolno, rasno in ekonomsko razdeljeni družbi kon¬ stituirane družbene razlike. Ženske s pomočjo lepotnih praks celo poudarjajo družbene razlike. Lep videz se izkorišča tudi za doseganje višjega družbenega raz¬ reda in statusa. Pristopi, ki privilegirajo družbeno strukturo na škodo individualne avtonomi¬ je (npr. Chapkis, 1986; Wolf, 1991; Hesse-Biber, 1996), ne uspejo pojasniti procesov, s katerimi se zatiralne ideologije prevedejo v dejanske prakse žensk. Izziv za femi¬ nistično usmerjeno raziskavo je obravnavati ženske kot razumne akterke, ki same oblikujejo svoje socialno življenje, in se hkrati zavedati, da se njihove aktivnosti dogajajo v patriarhalnem in potrošniško-kapitalističnem kontekstu, v katerem nimajo veliko vpliva na svoje opcije oz. so njihove izbire precej omejene. Davisova (1994) na primer zagovarja, da je treba pri pojasnjevanju ženske participacije v zati¬ ralskih lepotnih praksah preseči pristop kulturnega odvisnika' (angl. cultural 1 Pojem je skoval Ilarold Garfinkel leta 1967 kol kritiko fimkcionalističnih oz. Parsonovskih pojmo¬ vanj delovanja. po katerih človeški akter tako zelo ponotranji norme in vrednote družbe, da postanejo njegove oz. njene aktivnosti omejene na izvajanje vnaprej določenega scenarija. Kulturni odvisniki so po Garfmklu akterji, ki zmorejo počeli samo to, kar zahteva od njih družbena vloga. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR dope), po katerem imajo ženske povsem pasivno in predpisano vlogo v odnosu do lepotičenja. Da bi presegli problem kulturnega odvisnika, moramo raziskati žensko dejansko doživljanje teles. Ženske se pogosto zavedajo protislovij in opre- sivne narave lepotnega sistema, a po drugi strani skušajo v njem delovati tako, da dosežejo prednosti zase. Kljub temu, da se oddaljujemo od pojmovanja, da lepotne norme dominirajo nad nemočnimi posameznicami, pa ne moremo trditi, da lahko ženske s svojim delovanjem spodkopljejo zatiralno moč lepotnih idealov in oblikujejo svet v skla¬ du z lastnimi željami. Možnost odpora proti lepotnim normam v sodobni družbi je zelo omejena že zaradi njihove vsepovsodne navzočnosti in globoko zakoreninje¬ ne predpostavke, da se ženske presoja po njihovem videzu. Ženske pa vendarle ustvarjajo "luknje odpora" (Gimlin, 2002:147). Lepotne prakse lahko nudijo na pri¬ mer čutne užitke, trenutke oddiha in relaksacije. Mlade ženske o telesnih idealih in odnosu do lastnega telesa K boljšemu razumevanju perspektive posameznic prispevajo kvalitativne razis¬ kave. Tovrstnih raziskav v zvezi s telesnim videzom je relativno malo; večinoma gre za poglobljene intervjuje (npr. Spitzack, 1990; Frost, 2001). Charlesova in Kerrova (1986) poročata o rezultatih intervjujev z odraslimi ženskami, ki so razpravljale o svojih stališčih do nadzorovanja teže in zadovoljstvu s trenutno težo. Njuni rezulta¬ ti so bili fascinantni - razodeli so obsežnost ženskega nezadovoljstva s telesnim videzom in težo. Avtorici sta zaključili naslednje: "Iz ženskih komentarjev lahko razberemo močno nezadovoljstvo s telesnimi oblikami. To nezadovoljstvo ni ome¬ jeno na ženske, ki hujšajo ali se skušajo držati diete, temveč je skupno skoraj vsem ženskam, s katerimi sva govorili." (Charles in Kerr, 1986: 541) Charlesova in Kerrova opozarjata, da družbeni cilj nenormalno vitkega telesa za večino žensk ni dosegljiv, razen če strogo omejijo vnos hrane. Ker tega nereali¬ stičnega cilja ne morejo doseči, se počutijo krive in so nezadovoljne s svojo posta¬ vo in težo. Avtorici prepričljivo dokazujeta, da ima v zahodnih kulturah večina žensk protislovni in problematični odnos do svojega telesa in do hrane. Raziskovalni podatki celo kažejo, da že predadolescentna dekleta poročajo o neza¬ dovoljstvu s telesom (Grogan, 1999). Po raziskavah sodeč je nezadovoljstvo z vide¬ zom normalna izkušnja žensk od osmega leta starosti naprej. Zlasti adolescenca pa je obdobje, ko je zaskrbljenost glede telesnega videza na vrhuncu. To je posledica fizičnih sprememb na postavi, ki dekleta oddaljijo od njihovega cilja oz. od ideala. Adolescenca je tudi obdobje sprememb, samozavedanja in intenzivnega iskanja identitete. Večina deklet, starih med 13 in 16 let, se počuti predebelih in skušajo shujšati; obremenjenost s postavo je ena najpomembnejših skrbi v njihovem življe¬ nju (Grogan, 1999). Tudi v obdobju zgodnje odraslosti je nezadovoljstvo z videzom zelo pere¬ če (ibid). Med objavljeno literaturo kljub temu ni bilo mogoče najti raziskave, ki bi se ukvarjala z izkustvi (ne)zadovoljstva z videzom med mladimi ženskami. Da bi dobila bolj poglobljene informacije o odnosu mladih žensk do telesnega videza, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR lepotnih idealov in lepotnih praks, sem izvedla pet fokusnih skupin. Ta raziskoval¬ na metoda mi je omogočila, da sem preučila problematiko telesnega videza na ženskah, ki so z mano delile svoje trenutne izkušnje. Metoda fokusnih skupin je dovolj fleksibilna, da dopušča raziskovanje različnih izkustvenih področij. Dobila sem zanimiv vpogled v izkušnje in prepričanja mladih žensk v zvezi z njihovimi telesi, dietami, vadbo. Metoda Udeleženke raziskave Fokusne skupine so bile del širšega projekta o telesni samopodobi mladih v Sloveniji (glej Kuhar, 2002). V posamezni fokusni skupini je sodelovalo od pet do osem žensk, starih od 17 do 22 let. Skupno število udeleženk je 34. Dve fokusni skupini sta bili izvedeni na srednjih šolah - ena na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani in ena na Gimnaziji Murska Sobota; tri skupine pa sem izvedla na Fakulteti za druž¬ bene vede, udeleženke so bile študentke te fakultete. Fokusne skupine so poteka¬ le v aprilu 2002. Udeleženke sem v dogovoru s profesorji osebno povabila k sode¬ lovanju med določeno šolsko uro. Izbrana dekleta so se za sodelovanje javila pros¬ tovoljno, takoj po povabilu. Vsa dekleta so bila povprečne postave za svojo višino. Zaradi obljubljene anonimnosti ob izjavah deklet ne navajam njihovih podatkov. Postopek Fokusna skupina je metoda, pri kateri se udeležene spodbuja, da govorijo o svojih stališčih, prepričanjih in obnašanjih. Ta metoda izkorišča skupinsko dinamiko. Udeleženci se odzivajo spontano, ne samo, da odgovarjajo na vprašanja, temveč jih tudi komentirajo. S svojimi osebnimi in subjektivnimi mnenji ter izkušnjami, ki jih prosto izrečejo, spodbujajo druge udeležence, da izrazijo svoje poglede. Podatki izhajajo iz individualnih referenčnih okvirov. Zelo pomembno funkcijo ima moderator, ki vodi in usmerja diskusijo. V primerjavi z anketnimi podatki daje raziskovalcem globlji vpogled v problematiko, saj ujame jezik, misli in teorije ude¬ ležencev. Fokusne skupine sem na gimnaziji izvedla v šolskih knjižnicah, na Fakulteti za družbene vede pa v klubski sobi. Udeleženke sem na začetku zapletla v neformal¬ no kramljanje, da so se udobno počutile. Ko so bile videti sproščene, sem vključi¬ la kasetni snemalec in diskusija se je začela. Potekala je nestrukturirano, fleksibil¬ no, toda osredotočala se je okrog telesnega videza, teže, diet. Razgovori so trajali uro in pol do dve uri, končali so se, ko so udeleženke same "obmolknile 11 . Fokusne skupine sem izvajala do točke teoretične saturacije, torej do stopnje, ko nisem izve¬ dela več nič bistveno novega. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR Rezultati in diskusija Rezultirajoči podatki nudijo vpogled v načine, kako mlade ženske občutijo svoje telo, kako zaznavajo telesne ideale in kako to vpliva na njihova vsakdanja živ¬ ljenja. Globlje razumevanje tematike s pomočjo "glasov" konkretnih žensk dodaja kamenček v mozaik pojasnjevanja družbenih pritiskov na ženske, da se prilagodi¬ jo lepotnim normam v danem družbenem in časovnem okviru. Pri opisovanju in interpretaciji izjav udeleženk raziskave v nadaljevanju se osredotočam na tri temat¬ ska področja: - zaznavanje kulturnih standardov videza - zaznane pritiske po doseganju privlačnega telesa - odnos do nadzorovanja teže. Idealno telo Udeleženke so bile presenetljivo enotne v opisovanju idealnega ženskega telesa. Opisovale so ga kot vitko, postavno, z opaznimi mišicami in poudarjenim oprsjem, zagorelo, brez celulita, z lepimi lasmi, kožo in zobmi. Ženska ne sme biti ravna kot deska, zgoraj mora nekaj imeti. Tudi malo bokov mora imeti. Vendar pa ti ne smejo izstopati od telesa. Morajo biti skladni s celo postavo. Tudi mišice mora imeti, vendar ne pre¬ tirano. Meni se zdi lepo, če ima ženska oblikovane trebušne mišice. Vendar tudi ne preveč. Dekleta so torej predstavila konvencionalni zahodni ideal privlačne in spre¬ jemljive postave. Navajale so tudi imena konkretnih igralk, pevk, manenenk, šport¬ nic, ki imajo po njihovem prepričanju idealno telo. Nezadovoljstvo s telesnim videzom Dekleta so se strinjala, da želijo biti vitke, in da jih skrbi, da se ne bi zredile. Približno polovica deklet je dejala, da se počutijo vitke (in so zadovoljne s svojo težo), polovica pa, da se počutijo debele (in so nezadovoljne ter bi bile rade bolj vitke). Primerjave s "popolnimi" medijskimi podobami in s privlačnimi realnimi ženskami vodijo mnogo deklet celo do občutkov zafrustriranosti, kajti na njihov občutek sebstva pogosto bolj vplivajo lastne zaznave v ogledalu kakor druge last¬ nosti. Nekatere udeleženke so izrazile tudi zavist do prijateljic, ki so suhe (kot modeli) in ki lahko jedo "redilno" hrano, npr. čokolado, pa se ne zredijo. Nekaj že najdeš, kar ni tako, kot bi moralo biti. Ali kot hočeš, da bi bilo. In se zato sekiraš. Kar histerija me popade, ko grem ven in vem, da ne izgledam dobro, kar koma mi je iti ven iz bajte. Ko sem imela najhujše komplekse, bi zjutraj naredila vse, samo da mi ne bi bilo treba iti ven. 867 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR Udeleženke raziskave so poleg medijev kot pritiske opisovale vplive prijateljev, partnerjev, fantov nasploh, v manjši meri pa tudi vpliv staršev, zlasti mater. Več kot polovica se je strinjala, da se mlade ženske trudijo biti lepe zato, da bi ugajale nasprotnemu spolu. Večina jih je bila kljub temu mnenja, da v kasnejših letih in v resnih zvezah zunanji videz ne igra posebej pomembne vloge. Prav tako jih večina trdi, da njihovi najbližji niso vir pritiskov glede videza, temveč da se ravno med naj¬ bližjimi najbolje počutijo, tudi če s svojim videzom niso zadovoljne. Dekleta so pa prepričana, da je videz pomemben za sprejetost v družbi nasploh. Njihove izjave spominjajo na Goffmanovsko 2 ukvarjanje s socialno identiteto, socialno interakci¬ jo in potencialom za stigmatizacijo. Prav tako so izražale mnenje, da je potrebno ugajati sebi. Le nekaj jih je pri tem reflektiralo, da so merila, s katerimi presojamo sebe, največkrat kulturna in ne osebna. Kulturna merila pa so stroga in standardi¬ zirana. Večina punc hoče biti lepih zaradi fantov. Čeprav to delaš tudi zaradi dru¬ gih žensk in mogoče kdo tudi zaradi sebe, je tisti zadnji cilj zaradi fantov. Da dobi določenega fanta. Ali pa da ga obdrži. Ko so fantje mlajši, gledajo predvsem vizualno, potem pa gledajo tudi na to, kaj imajo punce v glavi. Suha nočeš biti samo zaradi fantov, ampak zato, da si sploh družbeno sprejeta. Telo je tisto prvo, karti vidiš pri drugem človeku. In na podlagi tega, kako nekdo izgleda, ti že naprej delaš neke zaključke. Ti res ne veš, kakšna je oseba in sodiš po izgledu. Udeleženke raziskave se zavedajo, da se idealnega videza praktično ne da doseči niti s pomočjo lastne volje ali določenega vedenja oz. početja. Kljub temu so popolno telo opisale celo kot vstopnico do popolnega življenja. Ugotavljale so, da je lepšim ljudem v življenju lažje. Večina jih verjame, da so na številnih življenj¬ skih področjih uspešnejši. Rezultati številnih raziskav že desetletja potrjujejo to tezo v različnih stopnjah in oblikah, čeprav situacija ni povsem enoznačna; lepota ni prednost v vseh kontekstih. Dekleta so v povezavi z videzom redno uporabljala besede, kot so samozavest, samospoštovanje, dobro počutje. Tudi če veš, daje vse skupaj iluzija, verjameš, da je možno. Vse si želimo biti take. Vsak bi rad dobro izgledal, toda jaz mislim, da se večina zaveda, da je za to potrebno veliko delati. Preveč, da bi bilo izvedljivo. V kakih trenutkih v življenju si misliš, da če bi bil pa lep, bi šlo čisto druga¬ če v življenju. V trenutkih, ko si razočaran, nesrečno zaljubljen, če te ne sprejmejo v službo, če te vržejo na ustnem izpitu... Vse to vpliva. Ali pa če - The Presen tal ion ofSelfin liveryclay Life (1959) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR ti kdo da kakšno direktno pripombo. Če imaš slab dan. Ko gre vse narobe. Ko greš na plažo v kopalkah. Če dobro izgledaš, se tudi bolje počutiš. Si bolj samozavesten. Na vprašanje, ali mislijo, da obremenjenost s telesnim videzom sčasoma, z odraščanjem, odraslostjo mine, so odgovarjale nikalno. To n ikoli ne mine, ampak se sa mo preseli v podzavest. Po moje to ne mine. Sploh ne eni kompleksi. Čeprav se zavedaš, daje vse skupaj povsem butasto. Nekaj udeleženk raziskave je izpostavilo, da je v družbi ženski videz prekomerno cenjen, pa tudi ocenjevan. Jaz sem imela v razredu dve sošolki, ki sta bili gogo plesalki in ko sem to komu rekla, so vsi dejali "uau, uau, uau, uau!!!". Kaj pa če bi komu rekla, da imam v razredu sošolko, kije zmagala na svetovnem tekmovanju za violino, a bi potem kdo rekel vau? Kvečjemu bi rekli "no, super". Samo če omenim, da so gogo plesalke, pa vsi rečejo "moramo jih iti pogledat". Zanimali so me tudi razlogi, zaradi katerih se dekleta po lastnem mnenju sku¬ šajo približati lepotnim idealom, in njihovi protirazlogi. Avtobiografske izjave ude¬ leženk v raziskavi so zelo podobne trendom v znanstvenih obravnavah. Dekleta so navajala številne razloge, ki vplivajo na obremenjenost z videzom. Opozorile so, da je v sodobni družbi telo eno redkih področij, ki ga imaš lahko pod nadzorom. Podobno ugotavljajo teoretiki, kot sta Giddens (1991) in Shilling (1993). Moja sestra ima probleme s tem, s hrano pa to in je rekla, da je tvoja teža edina stvar, ki jo lahko nadzoruješ. Šola ti gre lahko slabo, vse se ti lahko podre, ampak če hočeš imeti 40 kil, jih pa lahko imaš 40. Če boš jedel, jih imaš malo več, ampak potem stopiš na tehtnico in vidiš "aha, 41" in shuj¬ šaš. Udeleženke raziskave so razpravljaje tudi o razlogih, zakaj se ni smiselno obre¬ menjevati s svojim videzom. Izredno malo je takih, ki sprejemajo svoja telesa taka, kot so. Na začetku razprav je bilo slišati argumente v smislu "Moraš biti zadovoljen s sabo, s takim, kot si". Očitno je na delu teza o dualizmu med umom in telesom (Frost, 2001). Po tej tezi je človeška notranjost moralno superiornejša. Manj vred¬ no naj bi bilo, da se osredotočamo na zunanjost. S tem bomo prej izzvali obsojanje ali posmeh. V nadaljevanju diskusije se je največkrat pokazalo, da te teze njene zagovornice ne zmorejo utemeljiti v polemiki o pomenu ženske zunanjosti. Dekleta so se pri iskanju razlogov proti obremenjenosti z videzom najpogosteje opirale na svoje neuspele poskuse spreminjanja telesa, iskale opravičila zanje in racionalizacije za prihodnost. Največ se jih je sklicevalo na šolo in druga pomemb¬ nejša življenjska področja; pa tudi na spoznanje, da videz ni zelo pomemben v TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR vsakdanjem življenju. Mnogo deklet je presodilo, da zahteva približevanje idealu preveč truda in da se jim računica ne izide. Mene je v tretjem letn iku gimnazije prijelo, da imam recimo 15 ali pa 10 kil preveč in ok, bom jaz to malo 'skenslala'. In sem odločila, da ne bom bruhala, stradala in pač mi je uspelo shujšati tistih deset kil. Toda to ne gre potem naprej. Sem se hitro zredila nazaj. Potem sem na koncu rekla "mogoče mi je pa namenjeno, da nisem deset kil lažja". Recimo, da se več tako ne sekiram, ampak bi bila raje deset kil lažja. Da bi zares shujšala, bi morala spremeniti čisto vse. Mislim, da je več¬ ini to problem. Potrebna je sprememba celotnega načina življenja. To pomeni, da boš tekal, da boš delal trebušnjake, da boš hodil čim več peš, da boš jedel zelenjavo in kruh. Najhujše je, če ti tak stil življenja ni všeč. Kmalu ugotoviš, da imaš dosti drugih stvari, s katerimi se moraš ubadati, npr. s šolo, ne da bi se moral še ukvarjati s tem, kako izgledaš. Odnos mladih žensk do nadzorovanja teže Izjave udeleženk raziskave v zvezi s telesnimi ideali potrjujejo že uveljavljeno ugo¬ tovitev, da povezuje večina žensk idealno telo najprej z vitkostjo (glej npr. Spitzack, 1990; Bordo, 1993; Frost, 2001). Zato se v članku osredotočam na analizo odnosa mladih žensk do nadzorovanja teže. Nadzorovanje teže je povezano z več telesni¬ mi praksami, predvsem pa z dietami oz. hujšanjem in telesno vadbo. Veliko udele¬ ženk raziskave avtomatično povezuje privlačno telo s hujšanjem. To pa ne velja v enaki meri za vadbo. Približno četrtina deklet je izjavila, da so praktično nenehno na dieti. Vsaj polovica jih je dejala, da so že bila na dieti oz. da občasno hujšajo, zla¬ sti pred poletjem in posebnimi dogodki, včasih pa "kar iz principa". Vsaj polovica jih je dejala, da se vsaj občasno trudijo, da bi jedle zdravo in manj. Nekatera dekle¬ ta so dejala, da se po jedenju čokolade in slaščic počutijo debele; poročale so tudi o občutkih krivde po jedenju hrane, ki je po njihovem mnenju ne bi smele jesti. Dietne strategije so torej različne: nekatera dekleta nenehno nadzorujejo svojejo težo in na podlagi tega uravnavajo svoje prehranjevanje, druga so na stradanju, nekatera pazijo, kaj in kdaj jedo. Večina deklet, ki so kdaj koli bila na dieti, se je pri¬ toževalo, da je dieto težko zdržati, opisovale so jo kot pravo bitko s svojim apeti¬ tom. Poleg tega se izgubljeni kilogrami hitro povrnejo. Precej jih je dejalo, da dieta povzoča slabo počutje in da jih ovira pri učenju in na drugih življenjskih področjih. Nekatere so omenjale tudi resnejše zdravstvene probleme, npr. slabokrvnost in strah pred motnjami hranjenja. Jaz sem nonstop na dieti. Toda ponavadi mi dolgo ne rata. Največ mi je uspelo tri mesece. Vendar pa ponavadi po dieti vse nadoknadim. Tisto, kar shujša m v treh mesecih, nadoknadim v petih dneh. In je torej čisto brezve- ze. Pa še takrat, ko hujšam, ne morem delati čisto nič drugega. Mislim samo na hrano. In sem slabe volje. Sama sebi se zdim čisto neumna. Pri menije dostikrat takole - ko sem lačna, grem na en čik. Rečem si: "Če TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR bom kadila, ne bom nič jedla. "Maja, potem pokadim eno škatlo čikov, na koncu grem pa na sendvič. Ugotovila sem, da če nič ne jem, se ne morem učiti in sem se odločila, da bom samo pazila, kaj jem. Ne jem večerje, čez dan pa jem, vendar pazim, kaj. Če se učiš, tudi nekako trošiš energijo. Izjava, da so starši tisti, ki jih ovirajo pri hujšanju oz. jim diete prepovedujejo, je bila precej pogosta. Še več deklet pa je dejalo, da nimajo take moči volje, da bi vztrajale pri dieti ali da bi se je sploh lotile. Če jim hujšanje nikakor ne uspeva, potem se sčasoma sprijaznijo s svojo postavo. Največkrat pa jim šele kak tehtnejši razlog, npr. genetska okvara, da zadosti legitimitete, da izstopijo iz začaranega kroga diet. Jaz sem dieto poskusila samo enkrat, pa sem postala slabokrvna, padla sem v nezavest in sedaj več ne upam imeti diete. Pa tudi doma me kontro¬ lirajo, dajem. Jaz sem že par krat poskusila z dieto, potem sem se pa sprijaznila s sabo takšna, kakršna sem, ker sem videla, da pač ne gre drugače. Ugotovila sem, da se ne splača toliko vlagati v to, napora in vsega. Najbolje je, da sprejmeš sebe takega, kakršen pač si, in da se ne obremenjuješ s tem, kaj ti govorijo drugi. Jaz sem se blazno trudila, da bi shujšala, potem pa so mi ugotovili, da mi ščitnica nepravilno deluje, kar je vzrok za mojo debelost. Zato sem prene¬ hala hujšati. Dekleta se s telesno vadbo večinoma ne ukvarjajo izključno zato, da bi shujša¬ le. Trdijo, da jim mora biti sama vadba všeč, da v njej uživajo. Poleg tega je pomem¬ ben razlog za vadbo dobro počutje po njej. Privlačen videz je ob drugih pozitivnih vidikih pomemben dejavnik motivacije za večji del deklet. Vsaj tri četrtine deklet se vsaj občasno ukvarja s kakim športom. Vse udeleženke fokusnih skupin pa poročajo o tem, da se zavedajo pomembnosti vadbe, in iščejo opravičila za svoje neukvarjanje ali neredno ukvarjanje (npr. cenovna in prostorska nedostopnost). Jaz takrat, ko laufam', mislim: "ej, toliko sem se matrala, zdaj pa naj bi šla na kosilo ali kaj!". Naslednji dan potem že jem. Jaz imam npr. rada odbojko, plavanje in latino aerobiko. Grem pa tudi tu in tam laufat -fuj, ampak to samo zato, da bi shujšala. Sam se vsake toli¬ ko prisiliš tudi v kaj, kar ti ni všeč. Biti s svojim telesom, ne proti njemu Mlade ženske so dodobra seznanjene z vitkim telesnim idealom in z nespre¬ jemljivostjo telesa, ki temu idealu ne ustreza. Ponotranjile so predstavo, da je vit- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR kost povezana z dobrobitjo in uspešnostjo. Približevanje idealu naj bi nudilo rela¬ tivno zadovoljstvo, oddaljenost od njega pa relativno nezadovoljstvo. Njihovo opi¬ sovanje odnosa do telesnega videza je bilo polno samokritike in samozanikovanja, a tudi refleksije. Veliko mladim ženskam jemljejo medsebojne primerjave in ukvar¬ janje z videzom precej energije. Posebej velja izpostaviti problematičen odnos mladih žensk do hranjenja, ki lahko vodi do motenj hranjenja in je lahko poveza¬ no z nezdravimi fizičnimi in emocionalnimi učinki. Nekatere avtorice so kulturno idealiziranje omejenega obsega telesnih oblik opredelile kot osrednjo značilnost zatiranja žensk. Na primer, Chapkisova (1986) je pokazala, kako "globalni kulturni mehanizem" po vsem svetu razširja zahodni model lepote kot normo, ki se ji ženske prilagajajo. Avtorica predlaga kot rešitev pred tovrstnim zatiranjem upor in zavračanje dominantnih nerealističnih podob lepote. Kljubovanje prevladujočim kulturnim reprezentacijam ženskosti je posebej težavno za mlade ženske, saj so te ženske v obdobju, ko se šele učijo, kaj pomeni biti ženska v družbi. Bordojeva (1993) je pesimistična, kar se tiče možnosti za spre¬ membo. Trdi, da so ženske vpete v kulturo, ki jih zatira, a temu ne morejo ubežati. Po mojem mnenju je tak pogled preveč črnogled, saj razvrednoti trud velikega šte¬ vila žensk, ki so si uspele kljub pritiskom nedosegljivih lepotnih standardov ustva¬ riti pozitivno telesno samopodobo. Alternativne podobe ženske lepote imajo potencial za spodbujanje mladih žensk, naj so bolj zadovoljne s svojim videzom. Izjave udeleženk moje raziskave pričajo o zavedanju, da so idealne podobe, ki jih prikazujejo mediji, nedosegljive. Mlade ženske ne sprejemajo lepotnih norm pasivno, temveč jih presojajo in jim v nekaterih primerih tudi kljubujejo. Nekaj respondentk je kritično izrazilo, da izvirajo lepotni ideali iz konteksta patriarhalne in kapitalistične družbe. Ob morebitnem primerjanju s popolnimi podobami pri¬ bližno polovica udeleženk raziskave ne dojema neskladnosti kot osebne pomanj¬ kljivosti, temveč prepoznavajo politični kontekst svojega nezadovoljstva. Dekleta se soočajo s telesnimi ideali znotraj različnih socialnih okolij. Nekatere spodbuja k približevanju idealom družina, na nekatere pritiskajo partnerji. Večinoma pa niti starši niti partnerji niso vir pritiskov, temveč so to prej mediji, vrstniki oz. vrstnice, neznani ljudje na ulici. Skoraj vsa dekleta se oprimejo določenih lepotnih praks. Vendar jih večina pri tem ohrani razsodnost. Vse so poročale, da so opustile prak¬ se, ki so se izkazale za osebno in socialno destruktivne. Res pa je, da je temu sledi¬ lo iskanje opravičil in racionaliziranje. Izjave mladih žensk pričajo o ambivalentnosti do lepotnih idealov in praks kjub temu, da je zanje videz ključnega pomena za sebstvo. To odkritje je spodbud¬ no. Morebiti bi ponovitev raziskave čez deset let dala povsem drugačne rezultate. Pozitivni odnos do raznolikih telesnih oblik pa bi zahteval velik kulturni preobrat v družbeni konstrukciji ženske telesne lepote. S pomočjo preučevanj, ki razkrivajo socialne in kulturne konstrukcije ženskosti, lahko zaenkrat prispevamo vsaj k razu¬ mevanju vsakdanjih izkušenj žensk, ki so znotraj androcentričnih okvirov pogosto marginalizirane. To pa je en korak na poti spodbujanja žensk, naj živijo s svojim telesom, ne proti njemu. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Metka KUHAR LITERATURA Bartky, S. (1990); Femininity and domination: Studies in the phenomenology of oppression. London: Routledge. Bordo, S. (1993): Unbearablc weight: Feminism, Western culturc, and the body. Bcrkclcy: University of California Press. BrownmilIer, S. (1984): Femininity. New York: Ballantine Books. Cash, E. C.; Ancis J. R.; Strachan, M. D. (1997): Gendcr attitudes, feminist idcntity, and body irnages among college women. Scx Roles 36 (7/8): 433-447. Chapkis, W. (1986): Beauty secrets: Womcn and the polities of appearance. USA: South End Press. Charles, N.; Kerr, M. (1986): Food fbr feminist thought. The Sociological Revicw 34 (3): 537- 572. Chernin, K. (1981): The obsession: Reflections on the tyranny of slenderness. New York: HarperPerennial. Coward, R'. (1989): Ženska želja. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS. Davis, K. (1994): Reshaping the female body: The dilemma of cosmetic surgery. Ncw York: Routledge. Dcllinger, K.; Williams, C. L. (1997): Negotiating appearance rules in the workplace. Gendcr & Society 11 (2): 151-177. Frost, L. (2001): Young womcn and the body: A feminist sociology. New York: Palgrave. Giddens, A. (1991): Modcrnity and selbidentity: Self and society in the late modern age. Stanford: Stanford University Press. Girnlin, D. (2002): Bodywork: Beauty and self-image in American culturc. California: University of California Press. Grogan, S. (1999): Body image: Understanding body dissatisfaetion in men, women and chil- dren. London & New York: Routledge. Hesse-Biber, S. (1996): Ani I thin enough yet? The cult of thinness and the commercialization of identity. New York: Oxford University Press. Kuhar, M. (2002): O telesni samopodobi mladih. Socialna pedagogika 6 (3): 255-278. Mishkind, M.; Rodin, J.; Silberstein, L; Striegel-Moore, R. (1986): The embodiment of masculi- nity: cultural, psychological and behavioural dimensions. American Behavioural Scientist 29 (5): 545-562. Rogers, M. F. (1999): Barbič culturc. London: Thousand Oaks. Shilling, C. (1993): The body and social theory. London: Sage Publications. Spitzack, C. (1990): Confessing excess: Women and the polities of body rcduction. New York: State Univcrsity of New York Press. Stinson, K. (2001): Womcn and dieting culturc: Insidc a commercial weight loss group. London: Rutgers University Press. Wolf, N. (1991): The beauty myth: How images of beauty are used against women. New York: Doubleday. Young, I. M. (1990): Throwing like a girl, and other essays in feminist philosophy and social theory. Indiannapolis: Indiana University Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 874 Matjaž URŠIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK PROSTORSKA ORGANIZACIJA ZAZNAVANJA IN REGULACIJA TELESNEGA DELOVANJA Globalizacija turizma in krepitev vloge PROSTOROV POTROŠNJE Povzetek: Nova transportna sredstva so posamezniku omo¬ gočila ne le lažje fizično premagovanje prostorskih ovir, tem¬ več je proces povečevanja zmožnosti premikanja telesa po prostoru sprožilo tudi specifične družbeno-kultume "proti- procese" nadzorovanja telesnega delovanja. V besedilu sku¬ šamo, prek primerov globalizacije turizma in regulacije teles v nekaterih urbanih območjih (mestna središča, nakupoval¬ ni centri), prikazati dvosmerno naravo procesov globaliza¬ cije. Pri analizi posameznih primerov nam je v veliko pomoč koncept "prostorske organizacije zaznavanja" (sen- sescapes), ki pojasnjuje odnose med posameznikovim tele¬ som in delovanjem v prostoru, Ob tem ugotavljamo, da telo postaja vse pomembnejši pripomoček pri posameznikovem pobegu iz rutine vsakdanjega življenja, vendar je obenem tudi pod vse večjim pritiskom zaradi poskusov nadzorova¬ nja oz. usmerjanja zaznavanja. Ključni pojmi: globalizacija turizma, prostorska organizaci¬ ja zaznavanja, spektakularna telesnost, rekonstrukcija etničnosti, marginalizirana telesa, flanerstvo, prostori potrošnje, situacionizem Uvod Manuel Castells je s pomenljivi besedami, da "prostori tokov izpodrinjajo pros¬ tor krajev" (Castells, 1989), pospremil bliskovito uvajanje novih tehnologij v vsak¬ danje življenje posameznikov. Spremembe v transportu in telekomunikacijah omogočajo vse hitrejše fizično in virtualno premagovanje razdalj ter spreminjajo dojemanje prostora in časa. Vse večkrat se vprašanje oz. mašilo, ki nam ga zastavi¬ jo ob dvigu mobilnega telefona, ne glasi več: "kako si?", temveč "kje si? 11 . Ob tem v ospredje vstopa vprašanje oz. potreba po lokalizaciji posameznika v prostoru, s čimer hočemo pridobiti čimveč informacij o kontekstu, v katerem se nahaja oseba na drugi strani brezžičnega telefona. Zavedamo se, da se sogovorec lahko nahaja na katerikoli lokaciji v prostoru in je potopljen v situacijo, ki neposredno vpliva na telefonski pogovor. Pri tem, ko se trudimo določiti sogovornikovo družbeno-pros- * Mag. Matjaž Uršič, mlacli raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40,-5/2003 str. 874-890 Matjaž URŠIČ torsko umeščenost in ga miselno, "kognitivno kartografirati" (Lynch, 1974), skuša¬ mo predvsem razbrati vplive, ki jih generira prostor, v katerem se nahaja, in se temu čimbolj prilagoditi, da bi bila komunikacija usklajena. Osebi, ki sta vpleteni v pogovor, nista neodvisni od zunanjih dejavnikov in sta v interakciji s prostorom. Z namenom, da bi čimbolj uskladila govorno situacijo in sinhronizirala miselni tok, si sogovorca najprej izmenjata informacije o prostoru, v katerem se nahajata, in ob tem vzpostavita kontekst oz. nekakšne miselne okvirje, znotraj katerih bo potekal pogovor. Pojasnjevanje interakcije s prostorom oz. pojasnjevanje razlik med posameznimi prostori in našo vlogo v družbeno-prostor- skih razmerjih postaja zaradi procesov "časovno-prostorskega zgoščanja" (Harvey, 1990) vse pomembnejši element v vsakdanjem življenju posameznika 1 . Naraščanje števila mednarodnih potovanj, ki sedaj predstavljajo že eno dvanaj¬ stino svetovne trgovine (Urry, 2001b), pritrjuje domnevam o vse večji zmožnosti gibanja po prostoru. Ob tem, ko smo priča največjemu globalnemu pretoku ljudi v zgodovini človeštva 2 , ugotavljamo, da premikanje ljudi oz. teles po prostoru še nikoli doslej ni bilo tako intenzivno in relativno preprosto. Telo se je znašlo v pros¬ toru tokov oz. procesih globalizacije - povezovanja sveta v bodoči enoten svetovni sistem, kjer je zmožnost premikanja telesa zaradi vplivov novih transportnih in telekomunikacijskih tehnologij bistveno večja kot kdajkoli prej. Skladno s poveče¬ vanjem zmožnosti gibanja v prostoru prihaja tudi do procesov omejevanja gibanja na posameznih prostorskih lokacijah in povečevanja odpora do procesov global¬ nega povezovanja. V tekstu bomo skušali predstaviti proces naraščanja zmožnosti gibanja teles po prostoru in tudi proces omejevanja gibanja teles na posameznih lokacijah. Oba procesa potekata vzporedno in sta v neposredni povezavi, kar bomo v tekstu predstavili prek primera globalizacije turizma in različnih primerov regulacije posameznikovega gibanja v mestu. Globalizacija turizma vpliva na naraščanje posameznikovega premikanja po prostoru, ki ob tem išče užitke oz. skuša prido¬ biti neke izredne zaznavne izkušnje. Skladno z naraščanjem možnosti premikanja teles na "dolge razdalje" potekajo tudi procesi regulacije teles na posameznih loka¬ cijah, kjer skušajo ekonomske strukture s posebno prostorsko organizacijo zazna¬ vanja vplivati na način obnašanja in iz posameznikov iztisniti kar največ dobička. Predpostavka o naraščanju pomembnosti fizične zmožnosti gibanja telesa po prostoru bo, vsaj glede na trenutno stopnja razvoja telekomunikacijske tehnologi¬ je, zanikala predpostavko o procesih virtualizacije prostora kot enakovrednem partnerju pri procesih zaznavanja prostora. Kljub izredni pomembnosti virtualnih tehnologij, ki bodo vrh svojih zmožnosti dosegle šele v prihodnosti, bomo skušali ' Helen izmed pomembnih avtorjev, ki so proučevali povezovanje prostorskih in socialno-identitetnih procesov v enotno strukturo, je bil PredricJameson. V The Geopolitični Aesthelic - dnema and Space in lite Workl Syslem 0992) je prek analize filmskih vsebin in uporabe koncepta kognitivnega mapiranja (Lynch, 1974) predstavi! različne vidike dojemanja družbenih procesov v prostoru, 2 Tokovi ljudi večinoma potekajo med ekonomsko najbolj razvitimi družbami (predvsem zahodna Evropa, južna Evropa, Severna Amerika), vendar se delež mednarodnih potovanj po vsem svetu poveču¬ je. Če so pred 25 leti letalske povezave (poleti) med ekonomsko najbolj razvitimi državami predstavljale 90 % vseh mednarodnih potovanj, se danes la številka giblje okoli 80 % (Urry, 2001b). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ 876 telo predstaviti kot kompleksno entiteto, sestavljeno iz različnih čutov, ki se odzi¬ vajo na prostorske spremembe in vključujejo pridobivanje zaznavnih izkušenj, ki jih vsaj zaenkrat ne morejo nadomeščati "tehnologije na daljavo' 1 ". Pomembnost telesa v globalizaciji turizma John Urry v Globalizaciji pogleda turista (2001a) navaja, da je potovanje pred¬ vsem "telesno potovanje". Turizem vedno vključuje premikanje telesa na določeno lokacijo in iskanje različnih oblik uživanja in izkušenj, ki naj bi izvirali iz ponudbe specifične lokacije. Telo ni statična struktura, zato je premikanje po prostoru del pridobivanja novih izkušenj in znanj. Posameznik zaradi kinestetičnih sposobnosti* med premikanjem telesa zazna¬ va vplive iz okolja, ki jih registrira v svojih mišicah, sklepih in drugih telesnih ele¬ mentih. Pri premikanju telesa in zaznavanju "mehanike prostora" (Gil, Lewis v Urry, 2001a) pride še posebej do izraza čutilo dotika (npr: ob hoji po pločniku ah gorski poti, oprijemanje skale ali volana itd.). Zelo pomembna so seveda tudi ostala čuti¬ la, pri čemer vid izstopa kot centralno čutilo "turistične izkušnje", ki jo doživimo ob obisku turističnih destinacij. Vid ima že od nekdaj privilegirano pozicijo zaznavne¬ ga mediatorja med človekom in njegovim fizičnim okoljem, vendar je potrebno poudariti, da se v primeru premikanja telesa po prostoru, za ključni element izka¬ že navezava vida na ostale čutila, ki jih predstavljajo vonj, okus, sluh in dotik. V pri¬ meru turističnega potovanja torej vid sicer izstopa kot ključni dejavnik nabiranja novih informacij in izkušenj, vendar je brez ostalih čutil ta izkušnja le "dvodimen¬ zionalna" 3 4 5 in brez prave globine. Posameznik zaznava razlike v kvaliteti čutenja in brez ustreznega občutenja sinergije vseh svojih dostopnih čutil le težko pridobiva specifične, na lokacijo vezane, zaznavne izkušnje. Lep primer ponazoritve uporab¬ nosti vseh telesnih čutil je potovanje v tropske predele, npr. Karibe, ki imajo dru¬ gačno podnebje, rastlinje, živalske vrste in ponujajo drugačen nabor izkušenj, ki so neprimerljive z naravnimi, družbenimi in klimatskimi pogoji, ki so v Sloveniji. Lahko bi rekli da so ob tem, ko je neka "lokacija zaznana, locirana tudi zaznavanja" (Feld v Edensor, 2000: 121), ki se vežejo nanjo, in da ob tem, ko "kraji producirajo zaznave, tudi zaznave producirajo kraje" (ibid.). Naraščanje števila turističnih potovanj 6 izhaja iz nekakšne nuje, močne želje po fizični prisotnosti na določen kraju, ki se zdi nujen element v pridobitvi izkušnje, ki bo radikalno drugačna od vsakodnevne rutine. Biti "tam" je ključni moto turistič- 3 V prihodnosti ho nedvomno prišlo do večjega izenačevanja med zmožnostmi virtualne realnosti po posnemanju fizičnih okolij in zaznavnih, čutnih izkušenj, kijih le-ta producirajo, ter dejansko resničnost¬ jo oz. realno realnostjo. Izenačevanje realnosti in virtualne realnosti s konceptom "simulakra"lepo pona¬ zarja Jean Baudrillard v delili Simulaker in simulacija, popoln zločin (1999). 4 Kinestetični občutek - sposobnost zaznavanja dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 5 Soroden - dvodimenzionalen vizualni učinek bi lahko dosegli z ogledom televizijske oddaje ali pa z uporabo posebnih očal, ki omogočajo potopitev v virtualno realnost, in kjer je sicer omogočena tridimen¬ zionalna vizualna projekcija prostora, vendar brez možnosti uporabe ostalih čutil (vonj, okus, dotik). 6 Mednarodni in interni (v okviru posameznik držav) turizem skupaj predstavljata že 10 % svetovne strukture zaposlenih in 10 % svetovnega BDP(Urry, 2001b). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ nih agencij, ki razlog obiska določene turistične destinacije utemeljujejo prav na "prisili v bližino" (Urry, 2001a), t.j. izpostavljanju pomembnosti direktne, neposred¬ ne izkušnje. Nekdo, ki potuje, naj bi torej lokacijo dejansko obiskal, če hoče prido¬ biti pristno izkušnjo, ki ga bo vsaj za kratek čas preselila v drugačno realnost in iztrgala iz družbeno-kulturne sheme domačega okolja. Biti prisoten na taki lokaci¬ ji zmeraj vključuje potovanje v določene kraje in telesne aktivnosti, ki se ne sklada¬ jo z rutiniziranimi opravili iz vsakdanjega življenja posameznika. Telesne prakse, ki odstopajo od ustaljenih življenjskih ritmov, so namenoma geografsko in ontološko oddaljene od delovnih in zasebnih prostorov, ki predstav¬ ljajo središčne točke rutiniziranega vsakdanjika. Ti specializirani "prostori uživanja in doživetja" so ekonomsko pomembne lokacije, saj s tem, ko uspejo, prepričajo osebo oz. telo, da se nahaja v prostoru, ki je zaznavno drugačen od vsakodnevnih življenjskih prostorov in tako privabljajo ogromno število obiskovalcev. Prav zara¬ di tega postajajo kompleksne povezave med telesnimi zaznavami in družbeno-kul- turno prostorsko organizacijo zaznavanja 7 , (Rodaway v Urry, 2001a) posebno pomembne sestavine, ki lahko močno vplivajo na ekonomski razvoj posameznih območij. Tega se vse bolj zavedajo tudi lokalne skupnosti na različnih koncih sveta in skušajo s poudarjanjem svoje specifične prostorske organizacije zaznavanja dvigniti raven turistične ponudbe. Sodobna reprodukcija prostorske organizacije zaznavanja z namenom pri¬ vabljanja obiskovalcev Urry večkrat opozarja, da prepogosto na telo gledamo z vidika osebe, ki telo premika po prostoru oz. na nek način "vozi" telo na oglede. Turizem je v nasprotju s tem tudi telo, ki je na voljo za oglede in navaja primere telesnih tehnik (npr: maorski vojni ples, balijski ceremonialni ples, brazilska samba, hula ples itd.), ki obiskovalce zapeljujejo z veščinami, šarmom, močjo, seksualnostjo. Predstava je postala del turistične industrije, "spektakularna telesnost" (Urry, 2001 a), pa pomemben element izdelave ustrezne prostorske organizacije zaznavanja, ki naj bi s svojo ponudbo izkušenj in zadovoljstva privabilo čim večje število ljudi. K izde¬ lavi ustrezne prostorske organizacije zaznavanja sodi tudi izgradnja ustreznih kul¬ turnih prostorov in vsebin, ki naj bi posameznika prepričali, da se res nahaja v avtentičnem okolju, ki edino ponuja tovrstno paleto doživetij. Številni kraji zato med sabo tekmujejo v ponudbi kulturnih posebnosti in znamenitosti ter pri tem nemalokrat poudarjajo historično povsem nepomembne lokalne značilnosti ali pa celo na novo oblikujejo zgodovinske artefakte in dogodke, s katerimi privabljajo obiskovalce. V mnogih primerih gre za dobesedno "rekonstrukcijo etničnosti" oz. "odrsko avtentičnost" (MacCannell, 1999). Naraščanje števila tovrstnih umetnih, plansko organiziranih prostorskih organizacij zaznavanja, postaja pomemben eko¬ nomski dejavnik, ki usmerja razvoj številnih mest in celo držav. 7 Nekateri avtorji (l.yon, Barbatet, 1994) govorijo celo o prostorski organizaciji zaznavanja posamez¬ nih čutov - npr: vonjalna prostorska organizacija zaznavanja(smellscapes), glasovna prostorska organi¬ zacija zaznavanja (soundscapes), ali pa celo zaznavnih geografijah - npr: vonjalne geografije (olfaclory geographies). 877 TEORIJA IN PRAKSA let 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ Featherstone navaja primer New Orleansa in druge predele velikih mest, ki so do nedavnega veljali za neprivlačna območja, sedaj pa zaradi turistične preobra¬ zbe in specifične prostorske organizacije zaznavanja (New Orleans kot eden izmed centrov jazz glasbe) postajajo spoštovanja vredne turistične lokacije, kamor zahajajo množice ljudi. K tem primerom lahko dodamo še celo vrsto novih mno¬ žičnih prostorov kulturne potrošnje (npr: kinematografi, tematski parki 8 ), ki se povezujejo z nakupovalnimi središči in rastejo dobesedno iz puščave. Tam, kjer prej ni bilo nič, nastajajo nakupovalna središča, ki so na lestvici ponudbe novega kulturnega kapitala (ki je predvsem zabavne, populistične, množične narave) ran- girajo zelo visoko ter so priljubljena zbirališča velikega števila ljudi. Nakupovalno središče v tem oziru predstavlja posebno prostorsko organizaci¬ jo zaznavanja, ki ponuja pestro paleto doživetij in izkustev, ki posameznika vsaj za nekaj trenutkov iztrgajo iz konteksta rutiniziranih vsakdanjih delovnih opravil. To je še posebej pomembno za ljudi, ki bodisi zaradi ekonomskih, zdravstvenih, časo¬ vnih ali kakšnih drugih razlogov nimajo možnosti potovanja na oddaljene lokaci¬ je. Dnevno sanjarjenje, ki ga v Romantični etiki in duhu sodobnega porabništva (2002) opisuje Colin Campbell, ima v tem kontekstu še posebej pomembno vlogo, saj “pili in brusi", preoblikuje grobo realnost v notranjem svetu posameznika do te mere, da mu omogoča podoživljanje nekih posebnih izkušenj in ga vsaj za trenu¬ tek preseli v neko drugo, s sanjskimi elementi opremljeno realnost. V tem prime¬ ru gre za nekakšno "zavestno prevaro" - kompromis, kjer posameznik dopušča, da ga spektakel zapelje v sanjarjenje. Poleg nakupovalnih središč so zgodovinski prostori mestnih središč zaradi svoje historične vrednosti enako primerni za uprizarjanje spektaklov in kar vabijo k podoživljanju določenih zgodovinskih dogodkov. Stopnja sanjarjenja in podo¬ življanja je v stiku z realnimi predmeti zgodovinskih osebnosti lahko še toliko večja in pristnejša. Paradoksalna funkcija spektakla pri tem pa je ravno v brisanju sledi zgodovine in premiku pozornosti le na določene zanimive in emotivne izseke, ki jih gledalci lahko podoživijo. Nekatera mesta so znala te potrebe po potrošnji izku¬ stev in zadovoljstva lepo izkoristiti in so celo zgodovinsko popolnoma nepo¬ membne dogodke uspela pretvoriti v tržno uspešnico ter privabiti ogromno števi¬ lo obiskovalcev". Z oblikovanjem zapeljivih, spektakularnih prostorov sta po mnenju Guya Deborda (1999) v mesto znova vstopila simbolizem in estetika, ki sta v moderniz¬ mu manjkala zaradi stroge funkcionalnistične logike planerjev in arhitektov. Za modernistično mesto so značilne stroge funkcionalno-ekonomske oblike z visoki¬ mi zgradbami in mrežasto, po možnosti "kockasto" zasnovo. Mesto je na nek način "dekultivirano" (Featherstone, 1991) in oprano vseh nepotrebnih, nefunkcionalnih dodatkov kot je okraševanje oz. dekoracija. Po obdobju modernizma je v mesta vdrl postmodernizem, ki ga zaznamuje povratek k bogatemu okraševanju prosto- * Temenski park v bistvu predstavlja zabavišče, ki je organizirano na principu enotne tematike, ki je kot rdeča nit prisotna na celotnem prizorišču; npr: prek. kratkim odprl tematski park Tu turama v Švici, ki ima stalne razstave in eksibicije na temo znanosti in tehnologije. 9 John Urry v delu Consuming Places (1995) omenja več takih primerov. Helen izmed teh je tudi trans¬ formacija pretežno industrijskega mesta lancashire (Veliki Britanija) v kulturno-iurisiično mesto. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Matjaž URŠIČ rov in celotnega mesta, ki mora biti na zaznavni ravni privlačno za prebivalce in obiskovalce. Debord je novo obdobje v oblikovanju mest celo označil za neke vrste novi barok. Vzporednice s klasičnim barokom 16. in 17. stoletja vidi predvsem v bujnosti, obilnosti in slikovitosti novih eklektičnih stilov. Tu se podobnost s klasič¬ nim barokom tudi konča, saj novi barok ni originalen in inovativen slog v klasič¬ nem smislu, temveč kopija ali simulacija vseh vrst tradicionalnih historičnih slogov, ki so nadvse uporabni za privabljanje množic. Obstoj čim širše in privlačnejše prostorske organizacije zaznavanja je pomembna sestavina postmodernega mesta, ki skuša na obiskovalca vplivati že med premikanjem po mestu (spehodu, vožnji s sredstvi javnega prevoza, avtomo¬ bilom). Prostorska organizacija zaznavanja se dopolnjuje s pojmom "urbane prizo- riščnosti (urban localeness)" (Hočevar, 2000). "Gledano idealnotipsko imajo prizo¬ rišča na ravni sistema in v kontekstu "lokalizacije tokov omrežij različne reprezen- tacijske funkcije s pretežno (nadnacionalnim) ekonomskim ozadjem. Zato je, če skušamo pojasniti, odločilna njihova razločljivost (drugačnost) v primerjavi s pri¬ zorišči drugih mest" (Hočevar, 2000: 24). Drugače povedano, mesta vse bolj iščejo svoje unikatne razpoznavne značilnosti in skušajo s poudarjanjem svojih prizorišč in prostorsko organizacijo zaznavanja prikazati svojo primerjalno prednost v odnosu na ostala mesta, ki imajo drugačno ponudbo. Ob tem se mesta zavedajo, da nove tehnologije pospešujejo procese časovno-prostorskega zgoščevanja in svojo ponudbo gradijo na globalni osnovi, ki naj bi "ujela" oz. vsaj za kratek čas pri¬ vabila čim več ljudi. Konstrukcija uspešne prostorske organizacije zaznavanja je tvegan posel, ki ima večkrat nasprotne učinke od želenih. Izdelava prostorov, ki naj bi privabili čim večje število ljudi, pogosto zahteva velike posege v urbano središče ali širši prostor mesta. Ob tem, ko prihaja do posegov v prostor, prihaja do novih družbeno-pros- torskih razmerij, ki imajo lahko pozitivne ali negativne učinke na razvoj mesta. Primer dokaj uspešne konstrukcije prostorske organizacije zaznavanja je baskovsko mesto Bilbao. Prej močno onesnaženo in industrializirano pristaniško mesto, kjer sta vrsto let kot ključni gospodarski panogi prevladovali metalurgija in tovorni promet, se je v nekaj letih skoraj popolnoma preusmerilo na turizem in temu spremljajoče storitve. Gre za takoimenovani "flagship” pristop, kjer so se mestne oblasti odločile za velike in drastične posege v mestni prostor (npr: izgrad¬ nja Guggenheimovega muzeja), s katerimi naj bi center pridobil na privlačnosti. Pri tem gre za občutljiv koncept revitalizacije, ki vključuje predvsem enostransko, spektakularno-fizično (gradbeniško) regeneracijo osrednjih delov mesta na račun izrinjanja lokalnih - krajevnih urbanih lastnosti, zato ne presenečajo posamezni negativni odzivi ljudi na take projekte. Kot dokaj negativen primer velikih posegov v prostor lahko omenimo izredno hitro obnovo Potsdamer Platza 10 v Berlinu, kjer veliki ekonomski vložki različnih podjetij niso bili popolnoma povrnjeni zaradi relativno majhnega obiska ljudi, ki raje zahajajo v starejše mestne predele. V m Gre za področje, ki je bilo med drugo svetovno vojno popolnoma uničeno, po vojni pa je prek njega potekala meja med razdeljenima Nemčijama. Po padcu berlinskega zidu, je takoj stekla obnova, revitali¬ zacija lega območja, ki pa ni prinesla popolnoma zadovoljivih tržnih uspehov. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ nasprotju z Bilbaom" je rekonstrukcija prostorske organizacije zaznavanja na Potsdamer Platzu sprožila nasprotne učinke od želenih in privabila manjše število obiskovalcev. Ob tem, ko kot uspešno prostorsko organizacijo zaznavanja ocenjujemo pred¬ vsem tiste prostore, ki privabljajo večje število ljudi, je potrebno uvesti močnejšo delitev med turisti oz. obiskovalci, ki se znajdejo v mestu za krajše časovno obdo¬ bje in prebivalci, ki v njem živijo. Prebivalci namreč drugače zaznavajo mesto kot naključni obiskovalci, ki iščejo predvsem izstopajoče, zanimive kotičke in se ne osredotočajo na dejanske življenjske pogoje v mestu, ki lahko močno usmerjajo vsakdanje aktivnosti prebivalcev mesta. Regulacija teles v mestih Rudi Jakhel v delu Iluzija in resničnost urbanih središč (1979) mesto med dru¬ gim prikaže tudi kot specifičen sistem regulacije vsakdanjega življenja. Sam pravi, da ima "urbanost prisilni značaj: izsiljuje na videz prostovoljno prilagoditev danim družbenim razmeram" in v nadaljevanju poudarja, da to: "pomeni fizični in organi¬ zacijski okvir za na videz neobvezne, v resnici pa strogo predpisane komunikacij¬ ske oblike in vzorce obnašanja, s katerimi omogoča lahko in obenem obvezno družbeno integracijo. Urbanost je strogo predpisano obnašanje in obenem "oder" na katerem se vse to obnašanje dogaja..." (Jakhel, 1979: 160). Še nekoliko bolj nazorno je vpliv mesta na posameznikovo delovanje predstavil Erving Goffman, ki poudarja naslednje: "Pozidano okolje je tu oder za tisto, kar imenujemo snidenje. ...Prostori služijo... institucijam in skupinam manj, kot domnevamo. Predvsem gre tu, če gledamo kvantitativno, za preprosto prisotnost, mno¬ žino enako definiranih socialnih situacij, množino snidenj. ...Mestopome¬ ni nakopičenje takih odrov. Morda je danes to še najbolj njegovo bistvo. Mesto je aparatura za posredovanje kontaktnih alternativ. Ta kvaliteta mesta je v določenih območjih koncentrirana v drugih razredčena." (Goffman v Jakhel, 1979:160, 161). Zanimiv primer vpliva mestnih struktur na posameznika je podal Manuel Castells, ki v delu Urbano vprašanje (1977) govori o kolektivni potrošnji in pri tem misli predvsem na servise kolektivne potrošnje, ki naj bi omogočali reprodukcijo delovne sile in proizvodnih odnosov. Prek kritične analize kapitalistične ureditve utemelji kolektivno potrošnjo v mestu. Meni, da kraji in mesta niso več le prostori produkcije dobrin, temveč tudi organiziranega trošenja dobrin, kar vključuje pred¬ vsem različne mestne servise in infrastrukture, ki jih zagotavlja država in mestna oblast z namenom reprodukcije energije, znanja ter delovne sile. Z vzpostavlja¬ njem ustreznega sistema javnih prevoznih sredstev, transporta, šol, bolnišnic, trgo¬ vin ter urbano infrastrukturo (ceste, železniške proge, elektrifikacija, stanovanja, “ lino leto po postavitvi Guggenheimovega muzeja je mesto z 370.000 prebivalci obiskalo 1,300.000 več ljudi kol prejšnje leto. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ vodovod, telefon itd.) si mesto v bistvu zagotavlja hitrejšo in učinkovitejšo produk¬ cijo znanja in dobrin v odnosu na druga konkurenčna mesta. Mesto se izoblikuje v organiziran sistem pogojev, ki omogočajo naraščanje kapitala in nadaljnji urba¬ ni razvoj. Castells je poudaril, da "mestne infrastrukture" ne oblikujejo le tehnični servisi, temveč tudi drugi, navidez prikriti sistemi, ki omogočajo "socializacijo mestnih prebivalcev" ter prav tako vzdržujejo obstoječa družbeno-prostorska raz¬ merja v mestu. Po Castellsu v mestu torej prihaja do usmerjanja in regulacije posa¬ meznikov s strani kapitalskih struktur, ki z namenom maksimizacije dobička uva¬ jajo posebne prostorske ukrepe s katerimi poskrbijo za ustrezno delovanje pro¬ dukcijskega sistema. Infrastrukturni sistemi igrajo imajo v tem kontekstu pomemb¬ no vlogo, saj oblikujejo in regulirajo način premikanja posameznikov po prostoru ter vplivajo na usmerjanje tokov ljudi v mestu. Neposredna regulacija gibanja teles v mestu in odpravljanje različnih deviacij, ki rušijo ustaljene sheme delovanja mesta, je naloga "režiserjev oz. koreografov (v obliki policije, varnostnikov, skupinskih vodij itd.)' 1 (Edenssor, 2000: 123), ki usmerjajo gibanje posameznikov na podlagi omejevanja možnih prostorskih manevrov. V večini primerov se posameznik sam po sebi, avtomatsko podredi kolektivnemu gibanju teles v prostoru in na ta način uskladi z gibanjem večjega števila ljudi, ki so prisotni v prostoru. Gre za vladavino večine, kjer poteka socia¬ lizacija načina gibanja po prostoru, in kjer se mora posameznik prilagajati, če noče biti sankcioniran (označen kot devianten) s strani večine. Spretnost, ki jo pokaže "performer" pri simulaciji absorbiranih (prenešenih) vtisov, ki naj bi jih dosegel s telesno regulacijo, je odvisna od treninga in hitrosti učenja "telesnih teh¬ nik" (ibid.). V vsakem primeru je učinkovitost predstave v enaki meri odvisna od družbeno-kulturnega konteksta in sposobnosti publike, da sprejema predvidene vtise. Enako pomemben faktor, ki vpliva na gibanje posameznikov po mestu, je sama oblika odra oz. prostora, kjer potekajo telesne predstave. Gre za "fizično in simbo¬ lično omejen prostor" (Chaney v Edensor, 2000:123), v katerem imata arhitektura in urbanizem določeno vlogo, ki bodisi spodbuja ali pa zavira posameznika k giba¬ nju v prostoru. Lep primer fizične organizacije gibanja v prostoru so t.i. "zaprte soseske" (gated communities). Mike Featherstone v knjigi Consumer Culture and Postmodernistu (1998) opiše procese "deindustrializacije mestnih središč in prista¬ niških dokov, ki jih člani novega srednjega razreda gentrificirajo in ki se razvijejo v prostore za turizem in kulturno potrošnjo" (Featrherstone, 1998: 201). Avtor ome¬ nja kot vzorčni primer takega procesa naselje Battersea v Londonu. Potem, ko so na tem območju podjetja pokupila večino občinskih blokovskih naselij delavske¬ ga razreda, so jih obnovili in ponudili na "juppijski trg" ter ustanovili "varovana območja". "V tem primeru so nove prebivalce pred sosedi (nižji sloji prebivalstva) zaščitili z varnostnimi ograjami, kamerami in stražarji. Proces povečane segregaci¬ je, ko se srednji razred seli nazaj v središča, simbolizira tudi postmoderna arhitek¬ tura s stolpi, trdnjavskimi jarki, dvižnimi mostovi, ki ustvarijo branjene privatizira¬ ne prostore brez nezaposlenih, revnih, uporniške mladine in drugih "ostankov nevarnih razredov" (Featherstone, 1998: 201). David Harvey taka območja povsem primerno poimenuje za 'Voodoo mesta", saj nova fasada ponovnega, fiktivnega TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 882 Matjaž URŠIČ kulturnega razvoja mestnega središča deluje kot "karnevalska maska, ki prekriva propad vsega drugega" (Harvey v Featherstone, 1998: 201). Omejevanje telesnega gibanja "neposvečenih" pride še posebej do izraza v "očiščenih prostorih" (Sibley v Edensor, 2000:124), ki so strogo omejeni s pravili in regulacijami. Nasprotni pol očiščenih prostorov so heterogeni prostori, kjer so omejitve gibanja bolj fluidne in ne obstajajo strogi predpisi, ki bi zavirali mešanje aktivnosti, ljudi, medsebojnih stikov in je omogočena večja stopnja avtonomije in samoizražanja. Edensor poudarja, da je potrebno razlikovati med "ekskluzivno" in "inkluzivno prostorsko razmejitvijo" (Edensor, 2000: 124), saj prva izloča in margi- nalizira telesa, ki so označena kot zunanja, drugačna, neprimerna in jih skuša isto¬ časno nadzorovati z omejevanjem v vnaprej določena mestna območja. Ta margi- nalizirana območja so ponavadi reprezentirana kot kaotični in umazani prostori, vendar so obenem paradoksalno pogosto zamišljeni tudi kot prostori želje in svo¬ bode, saj omogočajo tiste dejavnosti in servise, ki se jim družba uradno odreka, vendar obenem naskrivaj tolerira in dopušča 12 . Ti umazani prostori ponujajo posebno obliko svobode in odklon od standardiziranih oblik "potrošnje izkustev in zadovoljstva" (Featherstone, 1991) kot jih ponujajo institucionalizirani prostori zabave in potrošnje. Z namenom izkoriščanja želje posameznika po izhodu iz predvidenih, rutinizi- ranih situacij, so velike trgovske združbe pričele graditi regulirane urbane prosto¬ re, ki ponujajo "umetno izoblikovane heterotopije" (Edensor, 2000: 125). Prostori nakupovalnih središč predstavljajo najboljši primer nadzorovane ponudbe utopij in sanjskih lokacij. Ker skuša posameznik zadostiti svoji iluzivni, sanjski želji, so sodobni prostori potrošnje predvsem prostori fascinacije in spektakla, ki naj bi očaral obiskovalca. Razne predstave, v kostume oblečeni prodajalci, svetleči napi¬ si in podoben "spektakelski arzenal" naj bi posameznika prestavil v nek drugačen in bolj prijazen - sanjski svet. Gre za prostore, kjer je postavljeno "gledališče, v kate¬ rem pomirjena publika uživa v veličini skrbno instrumentiranega korporativnega spektakla" (Crilley v Mitchell, 2000: 137). Ta prostor "nadzorovanega nereda" (Featherstone, 1991: 82) vpliva na telo s spodbujanjem "kontrolirane ne-kontrole emocij" (ibid.), ki vključuje zadržane in samoregulirane oblike fizičnega izražanja. V takih "poljavnih 13 " prostorih tudi ni prostora za "družbeno nezaželene" (Soares, 2002) obiskovalce - brezdomce, nezaposlene, alternativne subkulture in druge osebe, za katere se zdi, da ogrožajo "urejenost skrbno konstruirane iluzije suspenza, ki jo od publike zahtevajo vse gledališke predstave" (Mitchell, 2000:137). Ponazorjeno s primerom - prostor kot je Metelkova, nikakor ne bi mogel nastati na območju nakupovalnega središča BTC. Gre namreč za: " ...(organiziran) poskus Nekatere bolj liberalne družbe uradno dopuščajo in skušajo v manjši meri regulirali lake prostore. Kot primer lahko navedemo območje Red L igli t Districl v Amsterdamu (NizozemskaJ, kjer je zgolj do neke stopnje tolerirana prodaja določenih mamil in je prostitucija pod strogim zdravstvenim in policijskim nadzorom. Ob tem se seveda vzpostavlja ogromno dodatne "ekstra ponudbe", ki ni vključena v uradno, zakonsko shemo, vendar je zaradi odprtosti družbe bistveno bolj tolerirana in manj margi nadzirana. 13 Za "psevdojavne (poljavne)" prostore gre predvsem zaradi lega, ker so v privatni lasti. S tem je one¬ mogočeno določeno delovanje, kije v javnih prostorih dovoljeno in tolerirano. Joseph Soares (2002) pravi, da človekove pravice v določeni meri lit ne veljajo - "No jree speech please, we’re shopping". TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ fizične umestitve drugačne socialne in kulturniške prakse v urbano strukturo, za projekt urbanega paralelnega prostora, ki bi omogočil prostorske pogoje za odvi¬ janje alternativne kulturniške in socialne prakse, v precejšnji meri neodvisne od formalnih institucionalnih vzorcev družbenega delovanja" (Kos, 1999: 26). Slika 1: Prikaz prostorov Metelkove (Vir: Matjaž Uršič (291.2003)) Slika 2: Prostori kinocentra Kolosej v nakupovalnem središču BTC (Vir: Matjaž Uršič (153-2002)) TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Matjaž URŠIČ Nakupovalno središče je prostor za sanjarjenje; ki pri potrošniku ustvarja zgolj iluzijo nadzora nad okoljem. Obiskovalec si domišlja, da se je znašel v svojem sanj¬ skem svetu, v resnici pa je le eden izmed množice obiskovalcev v visoko namen¬ sko izoblikovanem prostoru, ki ga nadzirajo lastniki in planerji prostorov. Razliko med nakupovalnimi centri in drugimi urbanimi območji je lepo ponazoril Paul Knox, ki je zapisal: "čeprav so urbani prostori oblikovani in prodani v skrbno izmerjenih parcelah, se prodajajo v velikih paketih" (Knox v Mitchell, 2000: 138). Prav ta široka struktura in nezmožnost popolnega nadzora ene (gospodarske, pla¬ nerske, kulturne) skupine nad celotno prostorsko organizacijo zaznavanja, poda¬ rja mestu specifično urbanost in možnost spontane prostorske organizacije zazna¬ vanja, v katero so vsaj delno zajeti tudi tisti "nezaželeni" posamezniki. Slika 3 ' Vprostorih nakupovalnih središč so takšni prizori spontane pros¬ torske organizacije zaznavanja dokaj redki (Vir: Matjaž Uršič (17.3.2002)) Kljub temu, da so številni mestni prostori, v primerjavi z nakupovalnimi centri, nedvomno bolj odprti do drugačnosti, pa Rudi Jakhel (1979) ugotavlja, da tudi v mestnih središčih prihaja do procesov omejevanja gibanja ljudi z namenom pove¬ čevanja dobička. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠI C Vojna napoved flanerstvu Rudi Jakhel v delu Iluzija in resničnost urbanih središč (1979) prikaže različne poskuse privabljanja ljudi v mestni center pod pretvezo oživljanja mestnega središ¬ ča. Eden izmed najpogostejših načinov je v 60. in 70. letih 20. stoletja predstavljalo vzpostavljanje con za pešce, ki naj bi pospešile razvoj mestnega središča. Cone za pešce so bile le delno uspešne, saj so planerji s postavljanjem "neprometnih con" v občutljive mestne predele (prometna vozlišča in parkirišča) postavljali tudi pre¬ preke za dostop večjega števila ljudi, ki so sprejeli uporabo avtomobila kot del vsakdanjega načina življenja. Iznajdba avtomobila je imela pomemben vpliv na spreminjanje delovanje mesta. Osebni prevoz je v vsakdanje življenje posamezni¬ ka vnesel večjo stopnjo svobode gibanja in neodvisnosti od javnega prevoza. Pred uveljavitvijo avtomobila kot osebnega prevoznega sredstva so urbanisti predvideli pešca kot glavnega akterja v trgovskem mestu. Največja pozornost je bila zato namenjena prometu, ki ga ustvarjajo tokovi peščev. Temu se je prilagaja¬ la tudi urbana struktura mestnega središča, ki je bila prepletena s trgovinami. Ker so trgovci zahtevali čim večjo elastičnost množičnega gibanja potrošnikov (po principu več potrošnikov več kupi), so bile ustvarjene velike peš cone, ki naj bi pospeševale kroženje in menjavo ljudi v mestnem središču. Iz množice ljudi, ki se peš giba po mestnem centru, izhaja tudi definicija urbanosti, ki je bila povezana s flanerstvom (flaneur) ter živahnostjo mestnega utripa. Ideja živahnega mestnega utripa se močno veže na nostalgične opise Pariza devetnajstega stoletja in flaneurjev“ ( flaneuse), ki so ga zaznamovali. Flanerstvo kot nekakšno brezciljno pohajkovanje s preprostim namenom preživljanja proste¬ ga časa na ulici, kjer se ljudje občasno ustavljajo na zanimivih prostorskih lokaci¬ jah ter se ob tem tudi družabno udejstvujejo v barih, kavarnah, galerijah ali trgovi¬ nah, ima v sedanjem času nekoliko drugačen pomen kot v preteklosti. Baudelairjev 15 flaneur je "voajer" - gledalec, ki uživa ob opazovanju uličnega življe¬ nja, je takorekoč del scenografije in kronist ulice, ki bodisi s svojim pogledom, pisano besedo ali s slikarskim platnom beleži vsakdanje življenje v mestu. Že sama prisotnost flaneurja je tudi njegova funkcija in prispeva k unikatnemu doživljanju mesta v devetnajstem stoletju. Današnji flaneur ima drugačno funkcijo v vsakda¬ njem mestnem življenju in ga lahko opišemo kot "hibridizacijo flaneur- ja/flaneuse in modernega potrošnika" (Falk, Campbell, 1997). Sodoben udeleže¬ nec, ki se potepa po javnih mestnih prostorih, je v večini primerov predvsem potrošnik, nakupovanje pa "dominantni način sedanjega javnega življenja" (Goss v Falk, Campbell, 1997: 3). " linega izmeči najboljših opisov flaneurja (franc, flaneur) nampoda Waher Benjamin v svojih nedo¬ končanih spisih o pokritih lipovskih uticah Pariza devetnajstega stoletja (TheArcades Project 0935, 1938, 2002 )). » Francoski pesnik Charles Baudlaire (1821-1867) v svojih delili (l.es f-leurs du Mal (1857), l.e Salon de 1845, 1859, le Spleen du Pariš (1860), les Paradis arlificiels (1860)) opisuje flaneurja in njegovo "funkcijo". Baudlaire vidi umetnika kol Sproščenega flaneurja, domišljavega gizdalina, kije obenem odtu¬ jen. izoliran, anonimen, aristokratski in melanholičen znotraj velike mestne gneče. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Matjaž URŠIČ S povečevanjem tempa potrošnje v mestnem središču prihaja po Jakhlovem (1979) mnenju do zmanjševanja klasične urbanosti devetnajstega stoletja. S hitro rastjo in zgoščevanjem raznovrstnih trgovskih in poslovnih funkcij v mestnem sre¬ dišču prihaja ne le do infrastrukturnega šoka, ki ga mestno središče doživi ob pre¬ koračenju zmogljivosti svojega prometnega omrežja, temveč prihaja tudi do izpo- drinjanja pomembnih funkcij, ki so vitalnega pomena za družbeno delovanje mesta. Pri tem gre predvsem za problem citizacije' 6 , ki jo na najenostavnejši način lahko opišemo kot proces zmanjševanja raznovrstnih mestotvornih funkcij v sre¬ dišču mesta (med katere Jakhel šteje predvsem ustrezno število stanovanj) na račun povečevanja trgovskih in poslovnih površin. Ob procesih citizacije prihaja do izrinjanja zasebnih stanovanj ter majhnih, neprofitno orientiranih prostorov potrošnje (rokodelske delavnice, meščanske kavarne 17 itd.) iz mestnega središča. Kapital vse bolj prodira v mesto in skuša privabiti še več potrošnikov, ki naj bi pri večjem številu trgovin tudi več potrošili. Živahnost mestnega središča po novem utripa po navodilih urnika odprtosti/zaprtosti trgovin in ne sledi več željam klasič¬ nega flaneurja po udejstvovanju v uličnem življenju mesta. Izkušnja flanerstva je temeljila predvsem na zmožnosti svobodnega gibanja posameznika po mestnih prizoriščih. Mesto je v tem kontekstu predstavljalo labi¬ rint, ki je dopuščalo, da se flaneur v njem izgubi, "zasanja" in odkriva nove, nepri¬ čakovane zaznavne izkušnje, doživetja, ki se razlikujejo od izkušenj v vsakdanjem življenju. V razvitih mestih postajajo urbana območja in njihova prostorska organi¬ zacija zaznavanja vse bolj regulirana in nadzorovana oz. popisana z registri (vsi deli mesta so vrisani na zemljevid, turistične karte in bolj ali manj opisani v turistič¬ nih vodičih), zato je možnosti, da bi odkrili kaj radikalno novega, vsaj na način kot je bilo to značilno za flaneurja, bistveno manjša. Metaforično bi lahko rekli, da gre za pravo malo "vojno proti flanerstvu (guerre a la flanerie)" (Edensor, 2000: 131). Današnji flaneur je, kot to navajata Falk in Campbell, mešanica flaneurja in moder¬ nega potrošnika in se v večji meri prilagaja načinu gibanja po mestu, ki so ga pred¬ pisale kapitalske strukture in mestne oblasti z namenom povečevanja dobička oz. naraščanja stopnje učinkovitosti delovanja mestnih servisov (Castells, 1977). Posledice procesov regulacije gibanja teles v mestih so, da "flaneur" vse bolj posta¬ ja "planeur" kot se je šaljivo izrazil Iain Chambers v Mejnih dialogih - potovanja v postmodernizem (1990). 16 Pojem urbanega cityjaje v bistvu sopomenka mestnega središča in je povzel po londonskem Cilyju oz. pretežno poslovnem predelu v širšem centru Londona. Londonski City avtorju predstavlja tipičen pri¬ mer bliskovite notranje funkcionalne diferenciacije nekega mestnega predela, kije začel naglo rasti, 17 Kdor postopoma ne preoblikuje svoje ponudbe tako, da na trgu privablja kupce in obiskovalce, pre¬ prosto izgine iz mestnega središča, saj ga izrinejo profitno orientirani ponudniki, ki so ekonomsko moč¬ nejši. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ Zaključek - telesa upanja ...noben prostor ne izgine popolnoma, ali pa je popolnoma izničen v pro¬ cesu družbenega razvoja - celo naravni prostori, kjer se je vse skupaj zače¬ lo, ne izginejo. "Ostanek" zmeraj preživi ali vztraja - "ostanek", ki ni stvar. Vsak tak materialni opornik ima obliko, funkcijo, strukturo - lastnosti, ki so nujne, ampak ne zadostne za njegovo definicijo. (Lefebvre v Benko, Strohmayer, 1997:314) Ostanek so v primeru regulacije teles v prostoru tiste telesne prakse, ki uidejo budnemu očesu panoptikuma 18 sistemskih struktur, ki skušajo zaobjeti čim širši okvir delovanja posameznika. Eno izmed takih telesnih praks je Michel de Certeau opisal v The Practice of Everyday Life (1984). V poglavju Hoja skozi mesto de Certeau govori o "retoriki hoje", ki jo izgradi vsak posameznik po svojih lastnih pre¬ ferencah. Pri tem pogosto izbira takšne poti, ki se izogibajo postavljenim prostor¬ skim oviram. Gre za kreativno montažo posameznika, ki iz posameznih odsekov poti vnaprej sestavi potek hoje po mestu. De Certeau ob tem poudarja, da gre za delno zavedno in delno nezavedno razgrajen načrt hoje, ki je bolj podoben nekakšnemu ritmu gibanja kot pa vnaprej razdelanemu načrtu gibanja. Vsak posa¬ meznik obvlada določene tehnike pobega oz. ustvarjanja svojega osebnega pros¬ tora, ki mu daje občutek zanesljivosti, varnosti ter mu ponuja zavetje pred impulzi iz zunanjega sveta. Tak prostor lahko, kot je to s primerom hoje nakazal Michel de Certeau, predstavljajo tudi določene telesne tehnike, ki jih posameznik prakticira v prostoru. Posameznik lahko v mestu kljub temu, da prihaja do vse večjih teženj po nad¬ zoru, kolonizaciji in usmerjanju, koreografiji gibanja teles v urbanih prostorih, najde vrsto priložnosti, neznank in kompleksnosti, heterogenosti, ki omogočajo izgradnjo avtonomnih telesnih praks in načinov premikanja po prostoru. Posameznikovo gibanje v mestu je preplet njegovega avtonomnega delovanja in teženj sistemskih struktur po nadzorovanju telesa. Ta dialektičen odnos med delo¬ vanjem posameznika in strukture v prostoru lepo ponazarja družebni mehanizem, ki ga je Anthony Giddens v delu The Constitution of Society (1984) poimenoval za obliko "strukturacijske prisile" (štructu ral constraint). Strukturalna prisila spada med mehke oblike prisile. V bistvu gre za usmerjanje rutinskih, vsakodnevnih praks in navad posameznikov ali skupin, ki na prvi pogled delujejo na popolnoma voluntaristični osnovi. Med najbolj ambiciozne poskuse preseganja strukturalne prisile oz. standardi¬ ziranih načinov gibanja po prostoru sodijo projekti situacionistov 19 , ki so skušali s posebnim načinom gibanja po mestu preseči nadzorovano spektakularnost in » Koncept Panoptikuma, ki je sinonim za opazovanje, nadzor, presojanje in usmerjanje telesa, je v delu Discipline ancl Punish (1979) podrobneje razdelal Michel Eoucault. n Siluacionislična internacionala je bila posebej dejavna v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja in seje zavzemala za revolucionarne, pogosto anarhistične spremembe kapitalističnega družbeno ekonomskega sistema. Iiden izmed najbolj gorečih članov in zagovornikov gibanja situacionistov je biI Guy Debord. TEORIJA IN PRAKSA iet. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ 888 banalnost novih urbanih prostorov. Da bi zamenjali ustaljene ritme gibanja in posameznika iztrgali iz sistema udobnega, vsakdanjemu življenju prilagojenega načina premikanja po prostoru, so situacionisti uvedli psiho-geografsko tehniko "derive" (Edensor, 2000: 132). Pri tem so prebivalce mesta spodbujali, da se kon¬ stantno sprehajajo, saj naj bi tako sami sebe uspeli premakniti iz ustaljenih, udo¬ bnih prostorov, kjer potekajo rutinizirana opravila. S stalnim gibanjem po različnih urbanih prostorih oz. uvajanjem naključnih in popolnoma improviziranih izletov po mestu, naj bi se posamezniki vsaj za trenutek odpovedali tako racionalnim kot tudi družbeno-kulturnim normam gibanja po mestu. Te "rizomske- 0 " (kot nasprotje linearnim) tehnike gibanja naj bi razkrile tiste elemente mestnega življenja, ki so bile posameznikom do nedavnega zakrite in neprepoznane. Neprestano spremi¬ njanje lokacije, hoja po neustaljenih poteh, nenadne spremembe smeri gibanja in drugi nenamenski, iracionalni vzgibi pri premikanju telesa po prostoru, so skuša¬ li "izkopati omrežje ne-spektakularnih prostorov" (Sadler v Edensor, 2000: 132). Situacionisti so pričakovali, da bo z namenskim mešanjem različnih sporočil¬ nih vrednosti, ki jih prenašajo posamezni prostori v mestu, prišlo do razkritja absurdnih mehanizmov nadzorovanja gibanja teles, ki se jim posamezniki podre¬ jajo oz. prilagajajo. Dekonstrukcija urbanih norm in razširitev percepcije posamez¬ nikov naj bi privedla celo do oblikovanja posebne mestne službe "profesionalnih situacionistov" (Constant v Edensor, 2000:132), ki bi skrbeli za konstantno urjenje zaznavnih sposobnosti prebivalcev mesta in sililo mestne planerje k nenehnemu obnavljanju in redefiniranju ustreznih življenjskih pogojev. Profesionalni situacio¬ nisti naj bi skrbeli za ostritev zaznavnih čutov in posredno vplivali na večjo občut¬ ljivost do negativnih prostorskih sprememb. Na ta način naj bi izboljševali družbe- no-prostorsko kritičnost posameznika in vzdrževali budnost, stalno pripravljenost prebivalcev, da lahko ustrezno odreagirajo in se opredelijo do vsakršnih spre¬ memb, ki vplivajo na način življenja v mestu. V nasprotju s pričakovanji situacionistov v zadnjem obdobju prihaja do obra¬ tnih procesov in poskusov povečevanja nadzora gibanja posameznikov v prosto¬ ru. S tem ko se v mestu briše heterogenost in postavlja "kalupe"-’ 1 , po katerih naj bi posameznik sprejemal urbane izkušnje, mesto izgublja tudi zmožnost izoblikova¬ nja alternativnih urbanih prostorov, ki so nasprotni pol nadzorovanih prostorov in služijo za ohranjanje ravnotežja v mestu. Donald James (1999) ugotavlja, da se je ravnotežje med apolonijskimi (dionizičnimi) in disciplinarnimi dimenzijami modernosti razdrlo in močno nagnilo na stran slednjih, ki skušajo v mestu čimbo- lje zabrisati sledi o konfliktu, agresivnosti in paranoji, ki prav tako predstavljajo del urbane izkušnje. Richard Sennett (1996) v zvezi s tem omenja, da "telo oživi šele ko je soočeno s težavami" in prihaja do močnih uporov v ustaljenih shemah delova¬ nja. Občutki konfrotacije in stresa so nujen element stimulacije, prebujanja čutov 20 Gilles Deleuze in Feltoc GucUtari v A Ihousand Pici teci us - Capilalism ancl Schizophrenia (1984, 1987) opisujeta strukturo rizoma (rliizome) kot n e kašno protiutež binarni logiki razmišljanja, ki domini¬ ra v zahodnem razvitem svetu in onemogoča resnično dojemanje različnosti in drugačnosti. 21 Theodore Roszak v delu Person/Planet: The Creative Disintegraiion o/ Induslrial Sociely (1981) govori o t.i. identitetnih škatlah, kalupih (identity boxes), ki naj bi razlike med posamezniki zreducirali na nekaj značilnih, vnaprej opredeljenih modelov delovanja v družbi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Matjaž URŠIČ pri posamezniku, ki mu je šele prek procesov dialogizacije in pogajanj, omogoče¬ no nabiranje specifičnih individualnih življenjskih izkušenj, ki mu služijo za samo- identifikacijo. Reproducirani zaznavni prostori lahko le do določene mere izobli¬ kujejo prostore heterogenosti in načrtovanega stresa oz. bolje rečeno adrenalina in zabave, ne morejo pa omogočiti resničnih izkušenj konfrontacije, nečistoče, težavnosti in oviranj, ki jih posameznik potrebuje za družbeno-kritično obravnavo sprememb v svojem vsakdanjem življenju. V zaključku lahko strnemo, da procesi nenehne rekonstrukcije prostorske organizacije zaznavanja za potrebe potrošnje, posamezniku dopuščajo le malo možnosti za iskanje pristnih zaznavnih izkušenj. Ob tem velja omeniti predvsem dva možna načina reševanja problematike. Prvič, iskanje pristnih, umazanih pros¬ torov na turističnih potovanjih oz. zatekanje k neprestanim selitvam” - nomadske¬ mu načinu življenja. Drugo možnost pa predstavljajo "telesa upanja" oz. upor posa¬ meznika do prirejene prostorske organizacije zaznavanja in poskus omogočanja telesu, da pride do drugačnih, nenadzorovanih zaznavnih izkušenj. V tem kontek¬ stu bi bilo morda potrebno sodobna mesta in lokacije konstruiranih prostorskih organizacij zaznavanja dojemati z vidika situacionistov in ponovno aktivirati njiho¬ ve teoretske in praktične potenciale. Z različnimi kombinacijami in mešanji, mon¬ tažo prostorskih organizacij zaznavanja in načinov gibanja teles po prostoru, bi morda lahko prišli do stanja "budnosti", večje pozornosti do procesov, ki se odvi¬ jajo v naši neposredni bližini. Vse to bi nedvomno pozitivno vplivalo na nadaljnji razvoj urbanih območij, ki si zaradi procesov ekonomizacije (trženja) prostora postajajo vse bolj podobna, manj heterogena in omejujoča do zaznavnih doživetij. LITERATURA Baudrillard, Jean (1999): Simulaker in simulacija, popoln zločin. Koda-šou, Ljubljana. Benko, Georges; Strohmayer, Ulf (1997): Space & Social Theory - Interpreting Modernity and Postmodernity. Blackwell Publishers, Oxfbrd, Malden. Campbell, Colin (2001): Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Studia Humanitatis, Ljubljana. Castells, Manuel (1977): The Urban Question - A Maraist Approach. Arnold, London. Castells, Manuel (1989): The Informational City - Information, Technology, Economic Restructuring and the Urban-Regional Process. Blackvvell Publishers, Oxford, Cambridge. Certeau, Michel de (1984): The Practice of Everyday Life. University of California Press, Berkeley. Chambers, Iain (1990): Border Dialogues: Journeys in postmodernity (A Comedia Book). Routledge, London. Debord, Guy (1999): Družba spektakla. Komentarji k družbi spektakla. Panegirik. Koda, Šou, Ljubljana. -- V Združenih državah Amerike zadnjih nekaj letih opažajo trend selitve, katerega osnovni namen je spreminjanje življenjskega stila in ne zagotavljanje boljših življenjskih pogojev. V časovnih amplitudah dveh do treh let, kar ustreza konzumaciji določenega življenjskega stila, se postmoderni avanturisti, nenehno selijo z enega konca države v drugi, popolnoma drugačen življenjski okoliš. Poenostavljeno povedano, ko se določena oseba naveliča nekega življenjskega stila, mesta, pokrajine, kulture, si prepros¬ to najde delovno mesto v drugačnem življenjskem okolju. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Matjaž URSIC Deleuze Gilles; Guattari, Felix (1984, 1987): A Thousand Platcaus - Capitalism and Schizophrenia. Univesity of Minnesota Press, Minneapolis. Dogan, Mattei; Kasarada, John D. (1988): The metroplis Era. I: A Workl of' Giant Cities, II: Mega Cities. Sage, Newbury. Donald, James (1999); Imagining the Modern City. University of Minnesota Press, Minneapolis. Edcnsor, Tim (2000): Moving through the city. V Bell, David; Haddour, Azzedine (ur.), City Visions, str. 121-140. Pearson Kducation Limited, HarIow. Falk, Pasi, Campbell, Colin (1997): The Shopping lixperience. Sage, London. Featherstone, Mike (1991): Consumer Culture. Sage, London. Featherstone, Mike (1998): "Mestne kulture in postmoderni življenjski stili''. Časopis za kriti¬ ko znanosti, let. 26, št. 189, Ljubljana, str. 189-206. Giddcns, Anthony (1984): The Constitution of Socicty - Outline of the Theory of Strueturation. Polity Press, Cambridge. Harvey, David (1989): The Condition of Postmodernity - An Enquiry into the Origins of Cultural Change. Blackwell, Cambridge. Hočevar, Marjan (2000): Novi urbani trendi; Prizorišča v mestih - omrežja med mesti. Znanstvena knjižnica, FDV, Ljubljana. Jakhel, Rudi (1979): Iluzija in resničnost urbanih središč - Prispevek h kritiki urbanistične ide¬ ologije. Cankarjeva založba, Ljubljana. Jameson, Fredric (1992): The Geopolitical Aesthetic - Cincma and Spacc in the \Vorld System. Indiana University Press, British Film Institute, Bloomington, London. Kos, Drago (1999): "Paralelni urbani prostori - projekt "Mreža za Metelkovo". V: Hren, Marko (ur.): Metamorfoze Agore Metelkove. Društvo za razvijanje preventivnega in prostovolj¬ nega dela, Ljubljana, str. 26-28. I.ynch, Kevin (1974): Slika jednog grada. Gradevinska knjiga, Beograd. I.yon, Margot, Jack Barbalct (1994): Society's Body: Emotion and the "Somatisation” of Social Theory. V Thomas J. Csordas (ur.), Embodiment and Experience, str. 48-66. Cambridge University Press. (1999): Mestomorfoze (Koolhaas, Sassen, Abel, Auge). Žepna zbirka založbe - *Cf, Ljubljana. MacCannell, Dean (1999): The Tourist - A New Theory of the Leisure Class. University of California Press, Berkeley. Mitchcll, Don (2000): Cultural Geography - A Critical Introduction. Blackwcll, Oxford. Roszak, Theodore (1981); Person/Planet: The Creative Disintegration of Industrial Society. Doublcday, New York. Sennett, Richard (1996): Flesh and Stone - The Body and the City in Westcrn Civilization. W.W. Norton & Company, New York. Soares, Joseph (1996): Shopping Malls - Mali of America - The Social Life of Cities. Dostopno preko http://www.yale.cdu/socdept/slc/malI/mallframe.html, (21.3.2002). . Urry, John (2001a): Globalising the Tourist Gaze. Dostopno preko http://www.comp.lancs.ac.uk/sociology/soc079ju.html, (20.2.2003). Urry John (2001 b): Mobilc Cultures. Dostopno preko http://www.comp.lancs.ac.uk/sociolo- gy/soc030ju.html, (19.3.2003). Urry, John (1995): Consuming Places. Routledge, London, New York. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tama KAMIN in Blanka TIVADAR * ** izvirni ZNANSTVENI ČLANEK LAIČNO UPRAVLJANJE S TELESOM V IMENU ZDRAVJA: ISKANJE RAVNOTEŽJA S PREHRANJEVANJEM 1 Povzetek: Medicinski strokovnjaki med sodobnimi dejavniki tveganja za zdravje populacije izpostavljajo življenjski stil, v katerem pomembnejše mesto zavzemajo prehranjevalne navade. Dobre prehranjevalne navade posameznika/-ce se po tej doktrini kažejo v dobri telesni kondiciji, ta pa v dobrem zdravju. "Posameznik/-ca mora ves čas delovati pre¬ ventivno in maksimizirati svoje zdravje" je predpostavka zdravizma, v sklopu katerega v tem prispevku predstavlja¬ va, kako s prehranjevalnimi strategijami ljudje v vsakda¬ njem življenju upravljajo svoje telo in zdravje. Na temeljit kvalitativne raziskave v Sloveniji predstavljava tri prevladu¬ joče konceptualizacije telesa in zdravja v odnosu do prehra¬ njevanja: telo kot uravnoteženi sistem zdravja; ranljivo in onesnaženo telo; ter ločenost telesa od duha. Ključne besede: zdravje, telo, medikalizacija, prehranjeval- ne navade, skrbi Uvod Prehranjevanje je med vsemi oblikami potrošnje najbolj eksplicitno povezano s človeškim telesom. Z upravljanjem prehranjevanja zato posredno upravljamo tudi s telesom. Nadzorujemo lahko količino in vrsto živil, njihov izvor ipd. Medicinski strokovnjaki strateško povezujejo nadzorovanje prehranjevanja z zdravjem. Kot bomo videli v nadaljevanju v predstavitvi rezultatov raziskave, ki pri¬ kazuje, kako s hrano in telesom upravljajo navadni ljudje v vsakdanjem življenju, velja zanje podobno. Razmišljanje o prehranjevanju in skrbi za telo sta pri posa¬ meznikih izjemno močno prežeta z zdravjem. * Mag. Tanja Kamin, asistentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. ** Dr. Blanka Tivadar, asistentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, 1 '/.almala. Rezultati, ki jih predstavljava, so nastali na podlagi prve faze triletnega podoktorskega raz¬ iskovalnega projekta z naslovom Sociološki in socialnopsihološki vidiki zaskrbljenosti zaradi hrane v Sloveniji (/.5-3214-0582-01), ki gaje Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS odobrilo drugi avtorici. Predstavitev raziskave na 15. svetovnem sociološkem kongresu pa so nama poleg MS/.Š z donacijami oz. sponzorskimi sredstvi omogočila podjetja Droga, Mercator, Gorenje, Meso Kamnik, Rambus in Mestna občina Ljubljana. Iskreno se zahvaljujeva vsem udeleženkam in udeležencem raziskave, ki so z nama velikodušno delili svoja razmišljanja, izkušnje in skrbi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 889-906 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR Da je naložba v telo največ in/ali najmanj kar posameznik/-ca lahko stori zase in družbo, velja zlasti za čas, v katerem je ideja o maksimizaciji zdravja kot maksi- mizaciji kapitala odgovor na težavne, negotove in individualizirane možnosti ter posledice vsakdanjega življenja. Petersen in Lupton (1996: 23) pravita, da sta v sodobnih zahodnih družbah ranljivost telesa in zdravje temeljni temi bivanja in da telo v globalnem sistemu mnogoterih in neizogibnih tveganj predstavlja vsaj enega od "otokov varnosti". Podobno razmišlja Crawford (1993), ki trdi, da so tele¬ sa končne metafore potreb prilagajanja negotovim ekonomskim in družbenim raz¬ meram, kažejo pa se v potrebi po boljšem imunskem sistemu, po večji vzdržljivo¬ sti telesa, nižji telesni teži ipd. Tudi Uletova (2003: 34) poudarjeno skrb za telesno kondicijo in zdravje obravnava kot kazalca družbenih negotovosti; pravi celo, da tvorita ustrezno simbolično polje za ritualiziran odgovor na ekonomsko krizo. V skrb za svoje telo in posledično zdravje, ki v Sloveniji poleg družine velja za temeljno vrednoto (Toš in sodelavci, 2002: 89), posameznika/-co nenehno usmer¬ jajo številne institucije. V ilustracijo omeniva le slogan za kremo podjetja, ki svoje kozmetične izdelke distribuira zgolj prek lekarn: "Zdravje je osnovno. Začnite pri svoji koži”. Kozmetična industrija, športna industrija, centri za fitness, živilska indu¬ strija itn. so le nekateri izmed številnih virov opominjanja posameznika/-ce, da naj skrbi za dele svojega telesa, kar se enači kar s skrbjo za zdravje. To enačenje je dobro vidno tudi v dokumentih "avtoritet javnega zdravja". Denimo v dokumentih ene najvplivnejših "institucij zdravja" - Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 1981,1995,1996,1998, 2000, 2001), predvsem od sedemdesetih let naprej. Zdravje, ki ga WHO definira kot stanje popolnega telesnega, psihičnega in družbenega bla¬ gostanja državljanov (WHO, 1998), je izpostavljeno kot vodilo družbenoekonom¬ skega razvoja, pri čemer naj bi država poskrbela za tolikšno zdravje državljanov, ki bi omogočalo njihovo produktivno delovanje in aktivno sodelovanje v skupnosti. Ti minimalni pogoji zdravja za "produktivnost", se z leti zvišujejo; dokumenti WHO vsako leto dodajajo nove kazalce zdravja, zlasti pa poudarjajo tiste, ki zadevajo posameznikov življenjski stil. Od posameznikov se namreč pričakuje, da bodo nenehno odgovorno skrbeli za svoja telesa, z zdravstveno odgovornim vedenjem pa posledično tudi za blagostanje družbe. Med temeljne naloge zdravstva se uvr¬ ščajo preventiva pred različnimi nevarnostmi in tveganji, in sicer s skrbno načrto¬ vano promocijo zdravja, pri čemer je definicija zdravja in zdravstvenih problemov pretežno v rokah medicine. Tako je posameznik/-ca sistematično vse bolj usmerjan/-a v projektno skrb za telo in zdravje tudi s strani "avtoritet" javnega zdravja, ki med ključne dejavnike zdravja uvrščajo osebni življenjski stil. Ta pa je na področju medicine v veliki meri zveden na zbirko specifičnih vedenj, ki naj bi bila statistično značilno povezana z umrljivostjo. Raziskuje se le nekaj vrst vedenj, med njimi skoraj ekskluzivno uživa¬ nje tobaka in alkohola, telesno aktivnost oziroma rekreiranje in prehranjevalne navade (Dean in sodelavci, 1995:845). Posamezniku/-ci se torej svetujejo "pravilna" vedenja in tehnike discipliniranja telesa, glede uživanja hrane in drog, rekreiranja ipd., ki mu bodo omogočale zdravo in zato kakovostnejše življenje. Individualizacija tveganj za zdravje je tesno povezana s spremembami v političnih in ekonomskih strukturah modernih družb, v upadanju moči države blaginje in TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR ponovni mobilizaciji liberalnih argumentov v prid posameznikovi odgovornosti zase (White, 2002: 53-77). Ob tem ne gre spregledati številnih raziskav, ki nenehno opozarjajo, da so socialno-ekonomski dejavniki tisti, ki prevladujoče vplivajo na posameznikov življenjski stil in posledično tudi na zdravje tako posameznika kot populacije (Černigoj Sadar, 2002). Teza o medikalizaciji družbe in zdravizmu Na eni strani lahko poudarjeno skrb za telo in zdravje na ravni posameznika/- ce razumemo kot individualiziran odgovor na vse kompleksnejša družbena doga¬ janja, ki posameznika/-co odtujujejo od političnih družbenih odločitev in njihovih posledic. V tem smislu je osredotočenost posameznika/-ce na svoje telo umik v navidezno obvladljivo, je individualna izkušnja, ki pa je hkrati tudi družbena pre- zentacija individualne odgovornosti do sebe in širše družbe. Odgovornosti, ki se na ravni družbe kaže (in presoja) v kazalcih (ne)zdravega telesa. Na drugi strani lahko poudarjeno skrb za telo in zdravje obravnavamo na ravni institucij z vidika teze o medikalizaciji družbe, to je "naraščajoče prodiranje profe- sije in moči medicine v vse številnejše dele javnih in zasebnih sfer" (0'Brien, 1995:196) oziroma krepitev medicinske intervencije v vsakdanje življenje ljudi. Gre za trend, v katerem se velik del razlag individualnega ali družbenega vedenja nasla¬ nja na medicinske razlage in medicinsko terminologijo (White, 2002); trend, v katerem je vse več vprašanj, tudi tistih, ki so temeljno političnega in ekonomskega izvora, preoblikovanih v zdravstvena vprašanja, na primer: stres, izgorevanje v delu oziroma kronična utrujenost, umetna oploditev ipd. Čeprav se je v drugi polovici 20. stoletja razblinil mit o vsemogočnosti ortodoksne zahodne medicine, pa se s tem poseganje medicine v človekov vsakdan ni končalo. Nasprotno, s tem, ko se je preobrazilo v novo ideologijo "preventive", se je vedno bolj krepilo. Ta ideologija pravi, da medicina ne more pozdraviti prav vseh bolezni, lahko pa jih preprečuje, obvladuje, lajša bolezni in človeku pomaga razumeti, kako s svojim neodgovornim in zdravju nevarnim vedenjem, s stresnim poklicnim delom, z bivanjem v okolju, katerega zrak, zemlja in pitna voda so onesnaženi, škodi svojemu zdravju. Ideologija "obtoževanja žrtve", močno poudarjene individualne odgovornosti za zdravje, poleg tega, da odlično ustreza dejanskim mejam uspešnosti in učinkovito¬ sti medicine, zanika tudi krivdo tvorcev zdravstvene politike, ker niso vsem držav¬ ljanom zagotovili enakopravnega dostopa do zdravstvenih storitev in zdravil, zmanjšuje odgovornost hudih onesneževalcev okolja, prispeva k naraščanju zava¬ rovalnih premij, vzdržuje razredno in spolno strukturo dela ter nenazadnje vedno znova odvrača pozornost od dejstva, da sta stopnja smrtnosti in obolelosti za veli¬ ko bolezni obratno sorazmerni z družbenim statusom posameznika/-ce (Crawford, 1977). O medikalizaciji družbe razpravljamo na sistemski ravni, ki je tesno povezana s tezo o "zdravizmu" (ang. healthism) (npr. Metcalfe, 1993; Crawford, 1980; Tinning, 1991), o katerem pa lahko razpravljamo tudi na ravni posameznika/-ce. Zdravizem je aktualizacija nenehnega sistemskega prizadevanja za nadzorovanje "potencialne TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR bolnosti" populacije, ki ga lahko na ravni posameznika/-ce ponazorimo z vpraša¬ njem, ali je v vsakdanjem življenju sploh še kak del, ki ne bi bil prežet z zaskrblje¬ nostjo zaradi zdravja. Kritika zdravizma tako problematizira predpostavko, da naj bi vsak deloval in živel tako, da bi maksimiziral svoje zdravje oziroma, da posamez- nik/-ca ni nikoli zadosti zdrav/-a. Čeprav je zdravje v temeljih poudarjeno kot pogoj za doseganje določenih ciljev, se v dejavnosti za krepitev telesne kondicije in zdravja zrcali upravljanje z zdravjem zaradi zdravja samega. Zdravje postaja nekaj, kar kolonizira naše misli: posameznik/-ca je nenehno opominjan/-a, da o njem ves čas razmišlja in zanj tudi ustrezno skrbi. Potemtakem je zdravje življenj¬ ski projekt, za katerega mora vsak brezpogojno in brez prestanka skrbeti. Le trenu¬ tek nepazljivosti lahko pripelje do graje, očitkov, bolezni ali celo smrti. V zvezi s tem Metcalfe (1993) opozarja, da podrejanje dominantnim normam zdravja ni enostavno odvisno zgolj od posameznikove/-čine volje; odmik od dominantnih norm pa vodi v moraliziranje, označevanje, stigmatiziranje ipd. Tako so debeli v družbi, kjer je vitkost norma zdravja in dobre telesne kondicije, lahko označeni za lene, ignorantske, socialnokulturne deviante, ki bodo zaradi lastnega nezdravja slej kot prej postali breme zdravstvenega sistema in davkoplačevalcev. V sklopu teze o "zdravizmu" se torej problematizira tendenco, da se problemi z zdravjem obravnavajo kot prvenstveno problemi posameznika/-ce, da se osebno zdravje pripiše le posameznikovi/-čini odgovornosti za odločitve o svojem življenj¬ skem stilu. S tem, ko je medicina (seveda ob pomoči industrije) vzpostavila vzroč¬ no zvezo med življenjskim stilom in zdravjem, ni praktično nobenega področja vsakdanjega življenja več, ki bi bilo izločeno iz medicinskih interpretacij in inter¬ vencij. V pričujočem prispevku bova predstavili enega izmed vidikov, ki jih medicina izpostavlja kot temeljne dejavnike tveganja za zdravje posameznika/-ce in popula¬ cije, in sicer prehranjevalne navade. Z vidika prehranjevanja teza o zdravizmu kri¬ tizira predpostavljeno povezavo med prehranjevalnimi navadami, telesno kondici¬ jo in zdravjem. Predpostavka, da se premišljeno prehranjevanje odraža v boljši telesni kondiciji, to pa v boljšem zdravju, kaže verovanje, da ljudje, ki ne skrbijo za zdravo prehrano, niso v dobri telesni kondiciji in naj zato krivijo sebe, če zbolijo. Posameznikova/-čina telesna kondicija oziroma zdravje se obravnavata kot da bi bili izključno v rokah posameznika/-ce. To predpostavko analizirava na podatkih kvalitativne raziskave o socioloških in socialnopsiholoških vidikih zaskrbljenosti zaradi hrane v Sloveniji. V tem pri¬ spevku predstavljava, kakšna je logika delovanja zdravizma in kakšni so mehaniz¬ mi odnosa med telesom in zdravjem v kontekstu prehranjevanja. Metoda in udeleženci raziskave Rezultati, ki jih predstavljava, so nastali na podlagi prve faze triletnega razisko¬ valnega projekta z naslovom Sociološki in socialnopsihološki vidiki zaskrbljenosti zaradi hrane v Sloveniji. Od jeseni 2001 do jeseni 2003 poteka kvalitativna faza (fokusne skupine z laiki in osebni intervjuji s strokovnjaki za prehrano), ki ji bo sle- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR dila kvantitativna s telefonsko anketo na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Namen raziskave je ugotoviti naravo in razširjenost zaskrbljenosti zaradi hrane v Sloveniji in osebne strategije za njihovo obvladovanje oziroma upravljanje. Opis in analizo enajstih vrst skrbi za hrano (sestava hrane, skrbi zaradi znan¬ stvenega in tehnološkega napredka v pridelavi in proizvodnji hrane, priprava hrane in obnavljanje družinskih odnosov, neofbbičnost, denarne zadeve, telo, mikrobiološka oporečnost živil, BSE, etika, namizna estetika in lepo vedenje za mizo ter zdravje), ki sva jih do sedaj ugotovili v prvi fazi raziskave, sva že predstavi¬ li (Tivadar in Kamin, 2002). Rezultate, ki jih predstavljava v tem članku, sva zbrali s petimi skupinskimi pogovori s skupaj 38 udeleženci in udeleženkami. Za rekruta- cijo udeležencev sva uporabili svoji socialni omrežji v kombinaciji s tehniko "sneže¬ ne kepe 1 ', pri čemer sva skupine sestavljali v skladu s pravili rekrutiranja fokusnih skupin (Krueger in Casey, 2000), da bi dosegli kar se da veliko variabilnost končnih rezultatov. Stremeli sva k temu, da v posamezne skupine nisva združili socialnode- mografsko prerazličnih posameznikov, in drugič, da sva med skupinami dosegli kar se da velike socialnodemografske razlike. Pogovori so potekali od aprila do avgusta 2002 in so trajali od 90 do 150 minut. Skupaj sva govorili z 11 moškimi in 27 ženska¬ mi. Prvo skupino so sestavljali redni študenti in študentke dveh ljubljanskih fakul¬ tet, drugo primarno kmečke ženske različnih starosti iz ruralnega okolja v spodnji Savinjski dolini, tretjo ženske in en moški iz manjšega kraja na Primorskem, četrto ženske in moški v srednjih tridesetih letih iz Ljubljane in njene okolice, v zadnji pa so bili moški intelektualci srednjih let (35-53 let) iz različnih krajev Slovenije. Prevladujoča izobrazba v skupini študentov in tridesetletnikov je bila srednješolska, v skupini iz Savinjske doline osnovnošolska, v skupini iz Primorske poklicna, v sku¬ pini intelektualcev pa podiplomska. Velika večina sogovornikov, razen študentov, je bila zaposlenih in je živela s partnerjem/-ko in otroki. 2 Izsledki in razprava V poglobljenih skupinskih pogovorih je bila zaskrbljenost za zdravje v okviru prehranjevanja vseobsegajoča in glasna. O njej so udeleženci nenehno govorili, samodejno in eksplicitno. Zdravje skrbi vse, tudi zdrave, zlasti pa tiste, ki so se že soočili z resnejšimi zdravstvenimi težavami, bodisi osebno bodisi prek članov svoje ožje družine. V skladu s tezo o zdravizmu, tudi udeleženci najine raziskave v večini menijo, da za zdravje ne naredijo dovolj, ne glede na to, kako dobro zanj skr¬ bijo. Poudariti velja, da praviloma za zdravje ne skrbijo dejavno ves čas. Sicer so prepričani, da so dobre prehranjevalne navade neposredno povezane z dobrim zdravjem, hkrati pa verjamejo v učinkovitost zgolj simboličnih sprememb vedenja, izoliranih prehranjevalnih ukrepov in delnih "discipliniranj" telesa. Ena od njih je, denimo, uživanje toliko zelenjave in sadja, kot je to le mogoče (med sadje z magič¬ no zdravilno močjo sodijo jabolka), pitje navadne vode, ali zaužitje medu na tešče. Kot dobri prehranjevalni praksi so udeleženci večkrat izpostavili tudi rednost Natančne socialnodemografske značilnosti udeleženk in udeležencev raziskave so opisane v Tivadar in Kamin (2002).. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR obrokov in raznovrstnost pri prehranjevanju. Opazili sva tudi, da z zdravim življe¬ njem povezujejo "normalnost" svojega prehranjevanja, pri čemer je tisto, kar imajo udeleženci za "normalno", precej skladno z medicinsko doktrino zdravega prehra¬ njevanja. Nekateri so izpostavili, da so prenehali uporabljati svinjsko mast, da uživajo manj mesa in več zelenjave kot včasih, črni kruh namesto belega ipd. Tudi kultur¬ no ustoličene navade so bile nekajkrat izpostavljene za "zdrave". Med njimi prav gotovo pomen toplega obroka vsaj enkrat na dan: "da je to prav in zdravo", so rekli sogovorniki, četudi nihče ni znal razložiti, kaj naj bi bilo zdravo v "toploti" obroka. Da "zdravilnost" toplega obroka izvira predvsem iz njegovih kulturnih značilnosti in ne dietetskih, lahko sklepamo že na podlagi izjav sogovornikov o velikem pome¬ nu družinskega druženja pri jedi (Tivadar in Kamin, 2002) in tudi na podlagi teo¬ retskega koncepta "kuhanega" oz. "pravega kosila" (Murcott, 1982,1983; Charles in Kerr, 1986; Lupton 1996). Zdrav je zato, ker je skuhan z ljubeznijo, z mislijo na prejemnike, ker ga skuha ženska-žena-mati za svojega partnerja in otroke, ker se člani družine, ki ga zaužije¬ jo skupaj za jedilno mizo in se ob njem pogovarjajo, uživajo v hrani in družbi drug drugega, vedejo v skladu s predstavami o "urejeni" družini. Povedano na kratko: ker obnavlja družino in odnose v njej. V odnosu do prehranjevanja so udeležneci svoje telo in zdravje različno kon- ceptualizirali. Izstopajo pa tri glavne kategorije: (1) telo kot ravnotežni sistem zdravja, (2) ranljivo in onesnaženo telo in (3) ločenost telesa od duha. Predstave o telesu v okviru skrbi za zdravo prehrano Telo kot ravnotežni sistem zdravja Udeleženci raziskave razumejo zdravo telo kot uravnoteženi sistem. Če se ravno¬ težje poruši, zbolimo. To ravnotežje je potrebno nenehno iskati in vzdrževati, tudi in predvsem s prehranjevanjem. Vzpostavljanje uravnoteženega telesa s prehrano so najini sogovorniki različno razumeli. Ravnotežje in uravnotežena prehrana sta pojma, ki jih usmerjata k izpolnjevanju dietetičnih pravil, pa tudi pojma, ki dopuš¬ čata občasne ekskurze na "nedovoljena" področja. Marsikaj namreč lahko upravi¬ čimo z "uravnoteženostjo". V najini raziskavi je bilo razumevanje uravnotežene prehrane za vzpostavljanje uravnoteženega telesa in zdravja izpostavljeno na tri različne načine: a) v ortodoksno medicinskem smislu, b) kot sozvočje z naravo in njenimi ritmi in c) kot ravnotežje med zdravim in nezdravim prehranjevanjem. Ortodoksno medicinski način Vsi najini sogovorniki so bili seznanjeni z osnovnimi pravili prehranjevanja, ki naj bi bilo zdravo po trenutno veljavni medicinski doktrini, in velika večina jih je, ko se je nanašala na njih, uporabljala tudi strokovni medicinski besednjak: ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe, kalorije, uravnotežena prehrana, piramida, redna prehrana, holesterol itn. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR ja, redna prehrana /se mi zdi pomembna/pa da je približno uravnove¬ šena. Da vsaj približno dobiš vse te elemente, po piramidi. Da zadostiš, vitamine, ogljikove hidrate...."(Tina, vzgojiteljica, 34) "Pazim, da je pri kosilu ali večerji nekakšna raznovrstnost, dajem in belja¬ kovine in ogljikove hidrate in zelenjavo. Da je ravnotežje. Sem čital po knjigah, pa piše, da je treba..." (Andraž, študent, 20) Videti je, da najini sogovorniki prehranske smernice poznajo dovolj, da bi jih lahko upoštevali v vsakdanjem življenju, a jim svojega vedenja kljub vsemu ne podrejajo toliko kot verjamejo, da bi morali. To je še eden v množici raziskovalnih rezultatov (npr. Charles in Kerr, 1988; Backett in Davison, 1992 v Caplan, 1997: 20; Keane, 1997; Lupton, 1996), ki kaže, da je zveza med informiranostjo in opušča¬ njem nezdravih prehranjevalnih navad daleč od funkcijske. "Zdravo" prehranjeva¬ nje seveda ni naključno in je posledica zavestnih odločitev, ki izhajajo iz posamez¬ nikove seznanjenosti s smernicami trenutno veljavne doktrine, vendar pa sezna¬ njenost sama po sebi ne zadostuje za spreminjanje vedenja. To spoznanje zelo težko prodira v zavest medicinskih strokovnjakov, ki v promociji zdravega prehra¬ njevanja še vedno izhajajo iz predpostavke o hrani kot gorivu za telo in racional¬ nem akterju, ki spreminja svoje vedenje na podlagi ustrezne informiranosti. Če bi dobra informiranost posameznika zadostovala za to, da bi se prehranjeval v skladu z uradno doktrino, potem bi zdravstveni delavci, kot so na primer medicinske sestre, zdravniki, dietetiki, ki imajo zelo dobro, če ne odlično znanje o povezano¬ sti prehrane in zdravja, ne smeli imeti prevelike telesne teže, zlorabljati alkohola, se neredno prehranjevati itn. Opazili sva, da je znanje o "zdravi" prehrani površinsko, saj je omejeno le na poznavanje pravil npr.: uživati je treba veliko zelenjave in sadja, na dan je treba popi¬ ti vsaj dva litra vode, rastlinske maščobe so bolj zdrave od živalskih in ne tudi teori¬ je oziroma strokovne argumentacije pravil. Površinsko znanje je značilno tudi za tiste, ki se z "zdravim" prehranjevanjem precej ukvarjajo in/ali se "spogledujejo" tudi z alternativnimi prehranskimi doktrinami, kot je na primer t. i. Montignacova dieta: Petra (dipl. inž. ekonomije, 28): jaz probam, da ne jem ogljikovih hidra¬ tov in beljakovin skupaj, ker baje, so pri prebavi potrebni različni encimi za predelovanje obeh, potem probam, da ne jem sira in kruha skupaj, mesa in krompirja. Samo to počnem, če mi lih rata, ne ubadam se pa s tem zelo." Intervjuvarka: "Čemu naj bi to koristilo?" Petra: "V bistvu zato, da ne matraš svojga telesa. Če ješ ogljikove hidrate in beljakovine, potem mora telo uporabljat, ne vem jest nisem medicine, ampak baje je tko, da porabi dvojne različne encime in pride do vrenja in teh stvari. Tko, da se ne matraš, kaj jes vem zakaj." Zdravo telo v sozvočju z naravo in njenimi ritmi V prepričanju o tem, da uživanje sezonskih živil deluje na telo blagodejno, odseva romantična želja po vrnitvi k naravnemu načinu življenja, ko naj bi se naši predni¬ ki prehranjevali v sozvočju z letnimi časi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR 898 "Človek posega tja, kamor ne bi smel. Jest bi moral sezonsko zelenjavo, ki raste, ko je čas za to, ne pa tisto umetno." (Katja, knjigovodkinja, 34) "Zdej je pršu b'zg, je treba nardit kuro, k to je narava dala, narest bzgov sok, spit, en liter, dva bzgovga soka, naj se organizem očisti, alpa kar česte rečeste, in jabolčni sok k'dr bojojabke, tako je to narava dala in to je treba izkoristiti."(Eniz, kovinostrugar, 47) "Ja, ja, saj pravijo, da nabolj paše telesu stvar, ki je v tistem času. Naravno. To, kar smo hodili dol v Italijo kupavatparadajz, češnje, Maarija, za novo leto jagode... to telo ne sprejema tako." (Verica, gospodinja, 43) V teh izjavah je čutiti prepričanje, da je telo naravno in ne kulturno preobliko¬ vano. Najbolje naj bi namreč delovalo takrat, ko je usklajeno z naravo. A prepriča¬ nja o nenaravnosti in zato nezdravosti celoletnega uživanja sezonskih živil je spremljalo zadovoljstvo nad dobro izbiro sadja in zelenjave v trgovinah skozi vse leto. Udeleženci so to razumeli kot znamenje družbenega napredka, blaginje in svobode izbire v novi državi, ki pa ima na žalost precejšnjo ceno za zdravje. Moderno življenje razumemo kot nasprotje nekdanjemu naravnemu ravnotež¬ ju in moderna živila kot preveč obdelana, onesnažena, umetna, brez okusa in kakovostnih hranilnih snovi (Beardsworth in Keil, 1997: 147). Povezanost med naravno in zdravo prehrano je v "laični epidemiologiji" danes samoumevna. Z zdravjem pa so najini sogovorniki povezovali tudi hrano, ki je pridelana doma ali v njihovem lokalnem okolju. "Pri zelenjavi je zelo pomembno, da je lokalnega izvora. To je nekaj bistve¬ nega. Tudi, če ne zgleda tako zelo lepo, je pomembno, daje pridelana čim bližje tam, kjer ti živiš. Imamo recimo italijansko korenje, je čudovito za pogledat, k bi ga pobarvu, pa vsi so približn enako velki, ampak, ko jes ugriznem tisto korenje al pa korenje s sosedovga vrta, je to tko, kot da bi ugriznil dva različna svetova." (Martin, učitelj, 46) "Jespa od domačga gojitelja meso kupujem. Ko veš kaj krava dela, da veš, da ne je kostno moko, ampak, da je travo, k jo kosiš, pa pomagaš nost." (Polona, poslovna sekretarka, 34) Enačaj med zdravo, naravno in domačo hrano je verjetno razmeroma nov pojav v slovenskem prostoru. Pred desetimi leti, v obdobju nastajanja tržnega gospodarstva v Sloveniji, je bil, vsaj po obnašanju trgovcev sodeč, slogan "uvože¬ no" zagotovilo za dobro prodajo. Moč uvoženega se je takrat skrivala v naših željah po družbeni razvitosti, demokratičnosti in blaginji, ki smo jo občudovali v zahod¬ nih državah. Zoja Skušek (2000: 5) pravi, da v Sloveniji današnji predsodek o domači zdravi hrani izvira iz razširjenosti nacionalizmov in tradicionalizmov, od državne politike in trgovskih prijemov. Hkrati moramo povezovanje domače hrane z zdravim in naravnim razumeti tudi z vidika zavedanja o svetovnih ekoloških pro¬ blemih in zdravstvenih nevarnostih razširjene uporabe kemičnih sredstev v kme¬ tijstvu. Z naraščajočo ekološko zavestjo je povezana tudi posameznikova želja, da bi ekološko krizo obvladal in vsaj na individualni ravni omejil njene škodljive učin¬ ke. Vendar bi, kot pravi Beck (2001), zaradi planetarne onesnaženosti naše zaseb- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR ne strategije preživetja učinkovale le, če bi prenehali jesti in piti. Razcepljenost med željo, da bi omejili škodljive učinke ekološke krize na oseb¬ ni ravni in pesimističnim Beckovim prepričanjem, je bilo vidno tudi pri najinih sogovornikih. Na eni strani menijo, da zares "čistih" in "naravnih" živil zaradi plane¬ tarne onesnaženosti ni več, na drugi pa iščejo strategije, kako to usodo vsaj delno zaobiti. Kot pravi ena od udeleženk raziskave: "Domača pridelava minimalizira škodljive snovi." (Katja, knjigovodkinja, 34) Na drugi strani je v Sloveniji raven samopreskrbe in neformalne preskrbe s hrano tradicionalno dokaj visoka (Tivadar, 2001). S tega vidika priseganje na domačo hrano v Sloveniji ni novo. V osemdesetih letih je bila to posledica zamude v modernizaciji družbe, vztrajanje v devetdestih letih pa bi si morda lahko razlaga¬ li s postmodernim oživljanjem narave, nostalgičnim "izumljanjem" lokalnih tradicij in običajev in potrebo po aktivnem oblikovanju lastnega življenja v obliki "naredi si sam" projektov. Tako v Sloveniji, na področju prehranjevanja, koeksistirajo tradi¬ cionalni (npr. precej razširjeno je pridelovanje lastne hrane, pripravljanje ozimni¬ ce, kupovanje živil neposredno od kmetovalcev), moderni (npr. uporaba moder¬ ne tehnologije v kuhinji) in postmoderni elementi. Uravnoteženo telo med zdravim in nezdravim prehranjevanjem Čeprav so izjave sogovornikov o uravnoteženosti prehrane kot pomembnem kri¬ teriju za njihovo vsakdanje prehranjevanje na prvi pogled skladni z veljavno medi¬ cinsko doktrino, natančnejša analiza pokaže, da je laično razumevanje ravnotežja mešanica predznanstvenega in znanstvenega razumevanja. O tem je poročal že Claude Fischler, ki je ugotovil, da je ravnotežje odprt in vse opravičljiv koncept, ki lahko pomeni različno različnim ljudem. "Za večino mojih sogovornikov," pravi raziskovalec, "je pravo ravnotežje posledica /.../ uravnoteženosti moralnega reda. Ravnotežje lahko razumemo skoraj kot pogoj etičnosti. Kar je treba uravnotežiti, po mnenju sogovornikov, so užitek in zdravje, pravica in dolžnost, poželenje in razum (1986 v Beardsworth in Keil, 1997: 144 - 145). Podobno tudi Herzlich (1973 v Gwyn, 2002: 37) na osnovi poglobljenih intervjujev laično razumevanje zdravja kot ravnotežja povezuje s posebnimi okoliščinami in dogodki v posameznikovem življenju, pri čemer koncept ravnotežja izraža tako normo življenja kot normo tele¬ sa, torej normo, s katero se posamezniki primerjajo v različnih obdobjih in z dru¬ gimi ljudmi. Lovljenje ravnotežja med zdravim in nezdravim prehranjevanjem je bil med najinimi sogovorniki najbolj prevladujoč odnos do prehranjevanja nasploh. Imel je toliko različnih oblik, kolikor je bilo različnih prehranjevalnih stilov: čez dan nezdravo prehranjevanje, za večerjo jogurt, za katerega velja, da je zdrav; 11 mese¬ cev v letu manj zdrava prehrana, 1 mesec docela; zdrava in nezdrava živila v istem obroku; čez teden mesna prehrana, čez vikend bolj zdrava zelenjavna; večino časa presna prehrana, vsakih 14 dni običajna, kuhana hrana. Poglejmo nekatere od naštetih oblik: 899 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR "Če pek prpele kruh, si zmerni jogurt kupm. Pa pridem od kod, pa si mis¬ lim, joj, jest mam pa še jogurt, pa bo m tega pojedla, potem pa ni treba nč za večerjo. A mpak čez dan pa ne šparam masti, pr nas še kar mastn jemo." (Olga, kmečka gospodinja, 55) jaz imam pa tak, da 11 mesecev v letujem kolk se da različno hrano, en mesec pa imam drugačne prehranjevalne navade. Lansko leto en mesec nisem jedel nč mastnega, pa po sedmi uri zvečer nč. Letos mam, dajem en mesec sam sadje in oreške. (Miha, študent, 24)" "/Pomembno se mi zdi/, daje zmer neki zelenjave zraven. Za zdravje je to dobro, pa vitamini... je pa res, da včas ti paše pa tud kej mastnga. Ne bom zdej tiste maščobe ven pobirala alpa jajca na zasek pečena bomglih tko jedla. Občasno, k ti paše." (Mojca, dipl. inž. geodezije, 34) Nihanje med odrekanji v imenu zdravja in med prepuščanjem užitkom je raci¬ onalizirano in povsem v skladu z dvema etikama: protestantsko in romantično, ki sta omogočili modernega potrošnika (Campbell, 2001). Zato je na eni strani moral¬ no ustrezno, če nadzorujemo svojo prehrano, potlačimo poželenje in jemo samo zdravo v imenu zdravja in vitkosti. Na drugi strani pa se želimo prepustiti užitkom, izraziti svoja občutja, biti v stiku s samim seboj, ker nas lahko drugače razum zatre, zaduši in zasužnji (Taylor, 1989 v Lupton, 1996:151). Disciplina in užitek nista več obravnavana kot nasprotji (Featherstone, 1991a: 171). Iskanje ravnotežja med 900 obema omogoča prav nadzorovanje in odlaganje užitka, po Cambellu (2001: 132) je to samoiluzivni hedonizem, v katerem je poželenje stanje prijetnega neudobja, cilj iskanja užitka pa ni toliko imeti kot je hoteti imeti. Od tu tudi zmožnost sobiva¬ nja skrajnosti v potrošniški kulturi: zapravljanje, varčevanje, uživanje, samonadzo- rovanje, proizvajanje, konzumiranje s ciljem odložene potrošnje v določeno pri¬ hodnost (Featherstone, 1991b). Ranljivo, onesnaženo telo Nezdrava prehrana Da nekateri najini sogovorniki gojijo predstave o onesnaženosti svojih teles zaradi prehranjevanja, sklepava iz izjav dveh vrst. Prve so se nanašale na "onesnaževalne" učinke nezdrave prehrane, kar dobro ponazarja naslednji citat: "/Od kar študiram/so se moje prehranjevalne navade spremenile dost na slabš. Prej, k sem bla še doma, sem imela neko redno prehrano. Tle je pa tako, greš na kosilo pa ti včasih ni dobro, ne, včasih se ti ne da it jest, pa ješ kakšne packarije, pa take stvari, kake čipse, sendviče, junk food. Ni neke redne prehrane, urejene, recimo, če sipa sam skuhaš, je pa itak tista pasta, kje najhitrejš, vržeš na testenine eno omako in to je to." (Ajša, študentka, 22). Druge izjave pa so kazale na problematiziranje umetnih dodatkov v živilih in ostankov sintetičnih škropiv in gnojil v njih. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR "Doma večinoma jemo ribe... Zdaj, ta mesna hrana je več ali manj zastrupljena, pa BSE pa to, zato mama ribe forsira." (Zoran, študent, 22). Živila, ki so se posameznikom zdela še zlasti problematična so sol, sladkor, svinjska mast oz. (sončnično) olje in (rdeče) meso. "Špeh je zlo fajn. Joj, kaj sem ga jaz rada imela včasih, zdaj ga pa ne smem. Revma me zajebava, pa vsi govorijo, pa doktorji, pa še kateri drug kej reče, da ne smeš svinjskega mesa. Zdaj ga pa sploh ne upam. Pa veš kak,... najraj sem si ga eno šnitko odrezala, pa mal kruha zraun, veš kok je blo fajn, pa še močn si bil." (Agata, upokena delavka v tovarni, 66) Uradni medicinski doktrini je uspelo nekatera živila in prehranjevalne navade na simbolni ravni izenačiti s strupi in boleznijo zlasti prek t. i. življenjskostilskega žurnalizma, kot so ženske in moške revije, tedenske priloge dnevnikov, revije o zdravju ipd. Tisk funkcionira v tem primeru kot posrednik med medicinsko-znan- stveno in laično vednostjo (Lupton, 1996: 78), ki pa poleg informacij prenaša še tra¬ dicionalistične ideologije (Fowler, 1991 v Lupton, 1996: 79). To velja tudi za sloven¬ ski življenjskostilski žurnalizem, ki nasvetom za zdravo prehranjevanje doda še frazo ali dve o tem, kako je "današnja stresna naglica skoraj izničila družinsko živ¬ ljenje", saj "družina nima več časa jesti skupaj", zato so "mladi prepuščeni televiziji in ulici"... Od tu do razpada družine, prestopniškega vedenja mladih in drugih soci¬ alnih patologij je po mnenju teh priložnostnih sociologov in psihologov le majhen korak. Zato so ugotovitve o slabem zdravstvenem vedenju prebivalstva marsikdaj le moralne sodbe, katerih nameni segajo daleč čez iskreno skrb za njegovo zdrav¬ je. V tistih, ki poskušajo prehrano razložiti z značilnostmi sodobnega družinskega življenja, se celo skriva skrb zaradi izginjanja "urejene" in "zdrave" družine. Medicinski strokovnjaki so zaradi svojega dela vajeni razmišljati v okviru koncep¬ tov kot so "povprečno" in "normalno", zlasti pa "zdravo" in "bolno". S pomočjo populističnih in/ali družboslovno nerazgledanih novinarjev se ti koncepti vztrajno širijo med prebivalstvom. A medicina ni edina, ki "zastruplja" predstave o naši pre¬ hrani. V potrošniški folklori 3 vztrajajo namreč prepričanja o zdravstveni vprašljivo- sti določenih živil, ki temeljijo na mitih in govoricah. Tema o vprašljivi kakovosti hrenovk in paštet se je spontano pojavila v treh od petih skupinskih pogovorih.: "Ni mi važn kva jem, res pa je, da se izogibam hrenovk. Ko slišiš, kva vse notr dajo, pol so zraven pa še konzervansi, pa kemikalije." (Jože, študent, 22 let) "Ko slišiš, kaj vse je v hrenovkah,... jim na tla pade pa kr nazaj notr dajo." (Simona, študentka, 22 let) "Svinjarija se prodaja. Poznam enga največjih mesarjev v Sloveniji, pa vem, da niti svojih klobas ne je, si jih posebi dela." (Miha, študent, 24) "Če na primer zunaj jem in so variante, čufti, faširano, makaronenflajš, hrenovke... skratka tist, kar je skupej nametano, skupej narejeno, se bom tistemu po možnosti izognil, pol mam rajši šnicel, mam rajši kračo, da 3 Podrobneje o potrošniški folklori glej v Ule in Kline (1496:197). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR vidiš, daje točno tisto, kar je deklarirano, ne pa tisto, kar so ti mogoče sku- pej nametali, pa bog ve kaj je vse zrann." (Peter, učitelj, 53)■ V tem primeru nelagodje ne povzroča le prepričanje, da so ta živila pripravlje¬ na iz nekakovostnih delov živali, ampak celo, da vsebujejo nekakšne skrivnostne primesi, ki jih nihče ni znal poimenovati. Strupeni ostanki in dodatki Najbolj pogosto omenjeni dodatki v živilih, za katere se udeleženci raziskave boji¬ jo, da bi jim onesnažili telo, so konzervansi. Omenjali so tudi emulgatorje živalske¬ ga izvora, soliter v salamah, moške hormone v gaziranih pijačah, ostanke zdravil in pesticidov in t. i. E-je. V njihovih izjavah je bilo mogoče čutiti precejšnje nelagodje zaradi netransparentnosti industrijskih postopkov in tudi zaradi siceršnjega neza¬ upanja industriji, ki naj bi jo vodilo prizadevanje za čim večji zaslužek na škodo potrošnikovega zdravja. "Industrijsko hrano jaz gledam bolj tko: kakšne jušne kocke, golaž... tam notrje tolk konzervansov po mojem, da ti še želodec prezre." (Igor, učitelj telesne vzgoje, 45) "Kar se tiče teh dodatkov, konzervansov, teh ejčkov, to mi gre pa na živce, to pa probam pazit. Ravno zadnjih 14 dni smo rafale s prijateljicami ful alergične na to. Ena je prvlekla nek spisek, k ji ga je sestra sprintala, kaj vse so tisti ejčki, in so groznih živalskih izvorov in takoj, ko smo vidle, da so v Lila Pause-jaz vsak dan pojem eno čokoladko in zdaj pač ne jem več te, jem Kinder čokolado, ki nima ejčkov notr." (Petra, dipl. inž. ekonomije, 27) Intervjuvanka: "In vaš mož, ste rekli, da misli, da je vse zastrupljeno." Anica (frizerka, 50): "Pretirano čita, to škoduje za uno, to za uno. Dam klobaso kuhat v joto: Kej si jo dala prej u vodo pokuhat, da bo šlo ven z nje? 1 Figo bo šlo ven, če met dobra in da ne bo škodlo." . Ker se strupom v hrani kljub pazljivemu prehranjevanju ne da popolnoma izogniti, najini sogovorniki občasno svoje telo razstrupljajo. Ena od strategij raz¬ strupljanja telesa, ki jo uporabljajo, so čistilne diete (npr. z zeljem) ali post, nalete¬ li pa sva tudi na prepričanje, da je učinek zaužitih strupenih snovi mogoče nevtra¬ lizirati z uživanjem vitaminskih pripravkov. Poleg tega verjamejo, da so določena živila, zlasti v kombinaciji z drugimi, še posebno primerna tudi za razkuževanje telesa in za boj proti bacilom in/ali virusom. "Je bila oddaja, da te ni treba biti sram, je reku tist zdravnik, kr narežte si pancete in česna se najejte, najboljše zdravilo proti gripi je to in limon. Ni treba nobenih tablet pit. To je najboljše zdravilo. Česen ima to sposobnost da tud te bacile potere, pač tiste k so od gripe, panceta jih pokliče, zbere, un jih poduši. Tako se to dela." (Eniz, kovinostrugar, 46) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR Ločenost telesa in duha Tudi v zgoraj omenjenih kategorijah razumevanja telesa in zdravja z vidika pre¬ hranjevanja, je pogost način razumevanja telesa njegova ločenost od duha. Ta ima dve obliki. V prvem primeru udeleženci raziskave svoje telo razumejo kot stroj in hrano kot njegovo gorivo, v drugem pa naj bi njihovo telo imelo svojo lastno, neodvisno modrost in voljo. Telo kot stroj Implicitno mehanicistično razumevanje telesa je bilo najbolj očitno iz pogovora o nadzorovanju telesne teže s skupino študentov. Videti je, da razumejo odrekanje hrani, ob kateri sicer uživajo, ali občasne diete, kot so npr. shujševalne diete, post, čistilne diete z zeljem, občasno zdravo prehranjevanje, predvsem kot sredstvo za krepitev duha in volje, v smislu "zdrav duh v zdravem telesu' 1 . "Če en mesec drugače /zdravo/jem, se pol čist drugačpočutim, kot od tiste vsakodnevne hrane, ko jo že maš tule gor. /.../Res čist drugač se počutiš, pa tudi sčistiš se. /.../Prav paše mi, da drugač jem, ne sam zarad zdravja. Zaradi sebe samga, da vidim, če bom zdržal."(Miha, študent, 24) Oni so intelekt, duša, telo pa je le orodje, ki služi za udejanjanje volje. Zato so pozorni, s čim bodo napolnili telo, da bodo potem bolje delovali ali imeli boljšo samopodobo. Poglejmo nekaj primerov: "Recimo sadje, se mi zdi, da ti da eno energijo, ki jo od druge hrane ne dobiš, bolšfunkcioniraš."(Brigita, študentka, 22) "Pa tud psihično se verjetn pozna. K cel mesec sam to /zdravo hrano/jest zna bit učasih naporu, k si žiučen pa bi kr neki dau,... en piškot v usta, pa veš da ga ne smeš in če zdržiš si psihično močnejši pa tud vse svinarije se rešiš iz telesa." (Simona, študentka, 22) Hrana je v tem okviru razumljena na eni strani kot gorivo za telo, na drugi pa pripomoček za delo na sebi, sredstvo za doseganje lepega telesa, samospoštova¬ nja, občutka obvladljivosti, da si "sam pri sebi narediš nek red" (Ajša, študentka, 22). Telo razumejo kot rezultat individualne volje, kot snov, ki jo lahko poljubno oblikujejo, ne pa, denimo, kot posledico dednosti ali drugih dejavnikov, na katere posameznik ne more vplivati. Tudi v tem primeru se dobro kaže teza o zdravizmu in individualni odgovornosti za telo. Skladna je tudi s Featherstonovim (1991a: 182) terminom "vzdrževanje telesa", ki opozarja na redno skrb in servisiranje tele¬ sa za ohranjanje maksimalne učinkovitosti. Zgornje trditve nazorno ponazori eksplicitno mehanicistično razumevanje delovanja telesa enega izmed udeležencev raziskave, ko je pripovedoval, kako se je po dolgoletnem nezdravem prehranjevanju, zastrupitvi z mesnim burekom in pogovorom s prijateljem, ki je presnojedec, odločil za korenite spremembe v pre¬ hrani. "/.../ in mi je dala en star postan burek, pogret in že, ko sem ga jedu, se mi je mal upiral. Ko sem pa prišel domov, mi je tko slabo ratal, jes sem se tkole TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR tresel, na bruhanje mi je šlo... in sem si rekel: 'Člouk, dej se mal zamisl.' Čez vikend sem mal o tem razmišljal, v ponedeljek pa kot zanalašč je prišel k men v službo en kolega, ki že nekej let je presno hrano. In je začel o tej svoji presni hrani razlagat, in jes mu povem o tem svojem dogodku izpred dveh dni, in on mi je rekel takole: 'Poglej, ti maš avto, a daš ti kakršnokol olje notr, pa kakršenkoli bencin?' 'Ne, ne, dam tako olje kakršno more bit in tolk oktanski bencin, kot je treba.' 'Zakaj?' 'Ja zato, ker bi se drugač avto pokvaru?' 'No poglej, avto ki ga lahko kadarkol zamenaš, kadarkol lahko novga kupiš, paziš, kaj noter daješ, ker ga boš sicer poškodoval, organizem maš pa samo eden, ne moršga zamenat, ne morš novga kupit, tukaj pa nič ne pazš, kaj notr daješ. A mpak to je isto, gorivo, ki ga ti notr dovajaš, vendar je najslabše kar lahko počneš.' In isti dan sem se jest odloču, da začnem s presno hrano." (Anže, učitelj, 45) V tem primeru se skrb za avtomobilsko gorivo enači s skrbjo za zdravo prehra¬ no, delovanje telesa pa z delovanjem avtomobilskega motorja. Če smo natančni, je tu telo zvedeno na enega od svojih podsistemov in sicer na organizem. O podo¬ bnem redukcionističnem razumevanju telesa poročajo tudi Fitzgerald in sodelavci (2002), ki so z raziskavo o potrošnikih ekološko pridelane hrane ugotovili, da nekateri razumejo svoje telo predvsem kot imunski sistem. Misleče telo Tako kot številni drugi raziskovalci (npr. Lupton, 1996: 83-84; Keane, 1997:187) sva tudi sami med sogovorniki v najini raziskavi našli prepričanje, da ima telo svojo modrost in voljo. Mnoge pri prehranjevanju vodi prepričanje o notranji modrosti telesa, ki samo ve, kaj mu dene dobro in kaj škodi. Ki se samoregulira in sporoča posamezniku, kdaj je jedel prav ali narobe oziroma, kdaj mu primanjkuje določe¬ nih snovi. Zato se jim zdi pomembno uživati hrano, ki je v skladu z njihovimi "naravnimi" telesnimi potrebami. "Jes poslušam organizem, kokrkol se to smešno sliš. Jest ne vem vnaprej, katero vrsto sadja bom jedli, jest odprem vrata hladilnika in potem pogle¬ dam sadje, dejansko je to tisto, da organizem ve, kaj ti trenutno manjka al pa kaj ti paše. Pogledam hruške, pogledam banane, pogledam lubenico, 'Ah, u tole /bom/'. Pa mi recimo eno dan ful hruške pašejo, drug dan pa sploh ne."(Anže, učitelj, 45) "Potem je pa redno tko, da me zvije ob ene desetih, enajstih zvečer, da bi kej sladkega jedli, To je znak, da imam nekje en prima njkljaj nečesa, ker vi (pokaže na enega od sogovornikov) greste pa tej želji zadostite z enim sadjem, nekej tazga bi moral jest uvest... Truplo zahteva svoje, če bi vi tru¬ plu pustili, potem bi se razpustilo, to je jasno, tko kot je rekel Peter, če ne gledaš kaj ješ, in če se ne nadzoruješ, potem kar gre, kar akumuliraš." (Martin, učitelj, 46) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR Bi lahko to, da posamezniki verjamejo, da telo misli in se upravlja, lahko razu¬ meli kot povezanost telesa in duha in ne kot njuno ločenost, kot sva zapisali uvo¬ doma? Takrat, ko si posameznik prisluhne, ko se ravna po "navodilih" svojega tele¬ sa in je eno z "naravo", bi o eksplicitni ločenosti telesa in duha težko govorili, če pa se mu zdi, da je "truplo" treba nadzorovati, ker bi se sicer "razpustilo", pa je dvoj¬ nost, pa tudi odtujenost telesa in duha, očitna. Razmerje dvojnosti med telesom in duhom je precej zapleteno. Smiselno bi ga bilo obravnavati na kontinuumu odtu¬ jenosti: odtujenost duha od telesa kot stroja na eni strani in odtujenost duha od mislečega telesa na drugi. Na obeh straneh je telo od duha ločeno, a v slednjem primeru je telo tisto, ki duhu sporoča o svojih potrebah, v prvem primeru pa je duh tisti, ki na osnovi racionalnega razmisleka določi, kaj je za telo dobro. Četudi se v prvem primeru zdi, da sta telo in duh povezana v eno na način "celostnega" razumevanja kulture z naravo, se v obeh primerih zrcali funkcionalistično razume¬ vanje zdravega telesa, v katerem bo duh bolje in učinkoviteje deloval. Od tu sije paradoks vse pogostejšega zahodnjaškega naslavljanja na vzhodnjaško "celostnost z naravo". Industrijo joge, orientalskih vadb ipd. v zahodnem svetu vodi ena težnja. Čutiti svoje telo in vzpostaviti njegovo ravnotežje, ki bo omogočalo boljše in učin¬ kovitejše delovanje v stresnem in negotovem kapitalističnem sistemu. Vsa "celo¬ stnost" je le strategija za učinkovitejšo razdvojenost in je v celoti skladna s tezo o zdravizmu, ki sva jo izpostavili uvodoma. Nekateri so razdvojenost med telesom in duhom povezovali z razdvojenostjo med potrebami in željami. Ob tem so nekate¬ ri izpostavili pomen tega, da svoje prehranjevalne navade "ozavestimo". Samo tako nam lahko namreč uspe, da jih spremenimo, ko smo bodisi na tako spremembo "notranje" pripravljeni bodisi smo zaradi zdravstvenih težav vanjo prisiljeni. Eden od sogovornikov je poudaril, da se določeni hrani da upreti, če je le posameznik tisti, ki jo rabi za svoj užitek, ne pa telo za svoje delovanje. Takole pravi: "Jest kave spijem relativno dosti, ampak jest jo pijem zato, ker jo mam rad, ni mi jo treba pit, da bi bil sposoben delat. Rad jo mam, uživam ob kavi. Seji pa lahko tud odpovem, ker je telo ne potrebuje." (.....) Sklep Poglobljeni skupinski pogovori so močno govorili v prid tezama o medikaliza- ciji družbe in zdravizmu, ki sva ju izpostavili uvodoma. Najini sogovorniki so pre¬ obremenjeni z zdravjem, razumejo ga kot projekt, kot delo v poteku, kot naložbo za boljše vsakodnevno delovanje. Nenehna skrb za telo, ki je pogosto enačena kar s skrbjo za zdravje, je torej zelo funkcionalistično razumljena. Posamezniki so polni strategij za discipliniranje telesa, ki jih utemeljujejo s kombinacijo medicin¬ skih konceptov in vsakdanjega znanja. Brez izjeme so bili sogovorniki mnenja, da se je pri prehranjevanju potrebno nadzorovati in pogosto tudi odpovedovati hrani in prehranjevalnim navadam, ki so jim sicer všeč in v katerih uživajo. A v tem procesu nadzorovanja oziroma v stra- 905 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR tegijah obvladovanja razpetosti med tistim, za kar mislijo, da je prav s "tehničnega", racionalnega vidika oziroma z vidika medicinske doktrine, in tistim, za kar mislijo, da je dobro za njih z emocionalnega, uživaškega vidika, se razlikujejo. Vsi v odno¬ su do prehranjevanja poudarjajo pomen ravnotežja v skrbi za telo in zdravje, ki pa ga različno razumejo: v ortodoksnem medicinskem smislu, kot sozvočje z naravo in njenimi ritmi in kot ravnotežje med zdravim in nezdravim prehranjevanjem. S konceptom uravnoteženega telesa sta tesno povezana tudi koncepta ranljivega, onesnaženega telesa in dualizem telesa in duha. Posamezniki svoje (duševno) zdravje pogojujejo z zdravjem svojega telesa. Pri tem je zdravje telesa zelo široko razumljeno, ne le z vidika odsotnosti bolezni. Zmogljivost in funkcionalnost telesa sta pravzaprav kazalnika zdravja, ti pa sta težko določljivi in zajezljivi kategoriji, ki dopuščata precejšnje raztezanje. Morda celo do meja izgorevanja oziroma kronične utrujenosti, ki v sodobnih kapitalistič¬ nih družbah že velja za enega izmed resnejših zdravstvenih problemov. Ker je za posameznika na trgu delovne sile negotovost edina stalnica, mora biti nenehno pripravljen na nov začetek, na nov boj s konkurenco, na boljše, učinkovitejše in trajnejše izpolnjevanje vedno višjih delovnih norm. Zdravje je v posamezniku/-ici torej utelešeno, pri čemer z "utelešenostjo zdrav¬ ja" opozarjava na telo, ki je lahko bodisi cilj bodisi sredstvo zdravja. Obe pojmova¬ nji sta vidni pri najinih sogovornikih, ki v skladu s tezo o zclravizmu svojo obreme¬ njenost z zdravjem udejanjajo z neprestanim nadzorovanjem in upravljanjem tele¬ sa s prehranjevalnimi strategijami. Da je zdravje najpogosteje navedeni razlog ukvarjanja s telesom, je sicer lahko izgovor drugih potreb in ideologij. Denimo, tudi lepotne normative telesa se pogosto enači (in opravičuje) z zdravjem. Ortodoksna medicinska doktrina resda izvaja na posameznike močan ideološki pritisk, a ni edina. Poleg tega je tudi sama ortodoksna medicinska doktrina pod kulturnimi oz. družbenimi vplivi. Njen razvoj ni neodvisen od specifičnih družbe- no-ekonomskih mehanizmov; z drugimi besedami: njene definicije zdravja in skrbi za zdravje posameznikom posredujejo tudi številne vrednote in zahteve, ki so v interesu določene družbene ureditve. S sodobno kapitalistično družbeno ure¬ ditvijo sta medikalizacija družbe in vseprežemajoča skrb za zdravje oziroma zdra- vizem povsem skladna. Lahko bi celo rekli, da se posamezniki z le delnim slede¬ njem priporočilom medicine za zdravo prehrano, ki jih sicer dovolj dobro pozna¬ jo, (ne)zavedno upirajo medikalizaciji družbe in hkrati tudi kapitalistični družbeni ureditvi. Za posameznikovo/-čino relativiziranje znanstvenih priporočil zdravega prehranjevanja so poleg številnih socialnoekonomskih dejavnikov pomembni tudi tisti, ki se opravičujejo z užitkom in za "dušo". LITERATURA Beck, Ulrich (2001): Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Beardsworth, Alan in Teresa Keil (1997): Sociology on thc Mcnu. London in New York: Routledge. Campbell, Colin (2001): Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Ljubljana: Studio Humanitatis. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR Caplan, Pat (1997): Approaches to the study of food, health and identity. V Pat Caplan (ur.), Food, Health and Identity, 1-31. London in New York: Routledge. Charles, Nickie in Marion Kerr (1988): Women, Food and Families. Manchester: Manchester University Press. Crawford, Robert (1977): You are Dangerous to Your Health: The Ideology and Politics of Victim Blaming. International Journal of Health Services 7(4): 663-680. Crawford, Robert (1993): A Cultural Account of "Health": Control, Relcasc, and the Social Body. V A. Beattie, M. Gott, L. Jones, in M. Sidell (ur.), Health and Wellbcing: A Readcr. London: Macmillan. Crawford, Robert (1980): Healthism and Medicali/.ation of F.veryday Life. International Journal of health Services 10(3): 365-388. Černigoj Sadar, Nevenka (2002): Kakovost različnih področij življenja in zdravje. V Toš Niko in Brina Malnar (ur.), Družbeni vidiki zdravja: Sociološka raziskovanja odnosa do zdrav¬ ja in zdravstva. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komuni¬ kacij, 71-86. Dean, Kathryn, Concha Colomcr in Santiago Perez-Hoyos (1995): Research on I.ifestyles and Health: Searching for Meaning. Social Sciences and Medicine 41(6): 845-865. Featherstone, Mike (1991a): The Body in Consumer Culture. V Feathcrstone Mike, Mike Hepworth in Bryan S. Turner (ur.), The Body: Social Process and Cultural Thcory, 170-196. London, Thousand Oaks, Nevv Delhi: Sage. Featherstone, Mike (1991b): Consumer Culture and Postmodernism. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage. Fitzgerald, R., H. Campbell in S. Finlay (2002): The Flight to Nature? An ethnographic study of retailing and consumption of organic food. Brisbane: XV ISA World Congress of Sociology, 7-13 July. Gwyn, Richard (2001): Communicating Health and Illness. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage. Keanc, Anne (1997): Too hard to swallow? The palatability of healthy cating advice. V Pat Caplan (ur.), Food, Health and Identity. 172-192. London: Routledge. Krueger, Richard A. in Mary Anne Casey (2000): Focus Groups: A Practical Guidc for Applied Research. London, Sage. I.upton, Deborah (1996): Food, the Body and the Self. London: Sage. Metcalfe, A. (1993): Living in a Clinic: The power of Public Health Promotions. The Australian Journal of Anthropology 4(1): 31-44. Murcott, Anne (1982): On the social significance of the cooked dinner in South Wales. Social Science Information 21(4-5): 667-696. Murcott, Anne (1983): It is a pleasure to cook for him: Food, Mealtimes and Gender in some South Wales Households. V Kva Gamarnikovv, David Morgan, June Purvis in Daphne Taylorson (ur.), The Public and the Private, 87-90. London: Heineman Kducational Books. 0'Brien, Martin (1995): Health and Lifestylc: a Critical Mess? Notes on the Dedifferentiation of Health. V Robin Bunton, Sarah Nettleton in Roger Burrows [BTl](ur.), The Sociology of Health Promotion: Critical Analysis of Consumption, Lifestylc and Risk, 191-205. London and New York: Routledge. Petcrsen, Alan in Deborah I.upton (1996): The New Public Health. Health and Self in the Age of Risk. Sydney: Allan & Unvvin. Skušek, Zoja (2000): Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kaj si. Delo (19. 6.): 5. Tinning, Richard (1991): Problcm-setting and Ideology in Health Based Physical Kducation: An Australian Perspective. Physical Kducation Review 14(1): 40-49. Tivadar, Blanka (2001): Družbeno strukturiranje prehranjevalnih vzorcev. Doktorska diserta¬ cija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR Tivadar, Blanka in Tanja Kamin (2002): Moram? Smem? Naj? Skrb za hrano. Socialna pedago¬ gika, 6(3): 279-308. Toš, Niko in Brina Malnar (ur.) (2002): Družbeni vidiki zdravja: Sociološka raziskovanja odno¬ sa do zdravja in zdravstva. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Ule, Mirjana Nastran (2003, delo v tisku): Prezrta razmerja: družbeni vidiki sodobne medicine. Ule Mirjana in Miro Kline (1996): Psihologija tržnega komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. White, Kevin (2002): An Introduction to the Socio!ogy of Health and Illness. London, Thousand Oaks and New Delhy: Sage. WHO (1981): Global Strategy For Health for Ali by the year 2000. Geneva: \VHO. WHO (1995): The World Health Report 1995 Kxecutive Summary: The Kvolution of WHO. Dostopno preko http://www.who.int/whr/2001/archives/1995/evolution.htm, 25.10.2002. WHO (1996): The World Health Report: 1996: Fighting Disease, Fostcring Development. Geneva: WHO. WHO (1998): The World Health Report: 1998: Executive Summary: Life in the 21st Century: A Vision for Ali. Dostopno preko http://www.who.int/whr/2001/archi- ves/1998/exum98e.htm, 25.10.2002. WHO (2000): The World Health Report 2000: Health systems: Improving Performance. Geneva: WHO. WHO (2001): The World Health Report 2001: Mental Health: New Understanding, New Hope. Geneva: WHO. TEORIJA IN PRAKSA let. 40 5/2003 Gregor STARC* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK TELESNE PRAKSE ŠPORTA KOT TORIŠČE SLOVENSKEGA NACIONALIZMA: "VSAK POEDINEC JE V NARODU TEKMOVALEC:" Povzetek' Enostavne telesne prakse športa lahko ljudem omogočijo zamišljanje v člane nacionalne skupnosti, saj lahko akcije teles v praksah športa preberemo kot tekst, ki nosi različne pomene - tudi nacionalne. Avtor s pomočjo tek¬ stualne analize razgradi te pomene in pokaže, da so telesne prakse športa kljub svoji navidezni apolitičnosti igrale pomembno vlogo tudi v izgradnji slovenske nacije. V časih sokolskega gibanja so v prvi vrsti nosile nacionalistične pomene. S pomočjo disciplinirane telesne vadbe so skušali sokoli doseči nacionalno kohezivnost, enako funkcijo pa so telesne prakse športa igrale tudi v času povojne Jugoslavije. Telesne akcije športnikov so nosile vlogo povezovalca med jugoslovanskimi narodi, z razpadom Jugoslavije pa seje nji¬ hova vloga spremenila v vlogo označevalcev nacionalne različnosti. Ključne besede: telesne prakse, šport, nacionalizem, oblast¬ ni mehanizmi, discipliniranje teles Uvod: nacionalistični trening teles Kadar steče beseda o naciji in nacionalnem, se v glavah akterjev takoj porajajo abstraktne ideje o nacionalnih značilnostih, o nacionalni identiteti in o kazalcih nacionalnosti, le malokdo pa pri tem pomisli na vsakdanje prakse ljudi, prek kate¬ rih se nacionalno sploh vzpostavlja. Težava, s katero se namreč še danes v sloven¬ skem prostoru srečujejo mnogi raziskovalci in akademiki, je, da sploh nočejo, ne morejo ali morebiti ne znajo prepoznati procesa vzpostavljanja nacije in jo raje pojmujejo kot nekaj izvorno danega in vnaprej konstituiranega . 1 Na podlagi teh idej nekateri gradijo svoje kariere, s tem pa nenehno artikulirajo in reproducirajo * Mag. Gregor Starc je mtacli raziskovalec na Fakulteti za Spori Univerze v Ljubljani in doktorski Štu¬ dent na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični Študij. ' Zdravorazumsko gledano je takšno pojmovanje neproblematično in lahko dojemljivo, zaradi vsto¬ panja Slovenije v evropske povezave pa tudi politično zelo privlačno. Kol gobe po dežju namreč rastejo različne vladne institucije, katerih naloga naj bi bila ohranjanje slovenskosti na vseh področjih in branje¬ nje kulturne nedotakljivosti pred tujimi vplivi. S tem skuša država omilili bojazen svojih državljanov pred tujim ogrožanjem in pred izgubo lastne veljave. Te institucije nacionalnost vidijo kol množico kulturnih, etničnih in družbenih značilnosti ter se celo izgrajujejo na idejah, kako zamrznili trenutno stanje in ga obvarovati pred spremembami. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 907-925 Gregor STARC 910 določeno vednost o tem, kaj je nacionalno. 2 Nacija tako pogosto celo v akadem¬ skih razpravah ostane neizzvana in statična kategorija. Vsaka družba namreč vzpo¬ stavi svoje lastne načine funkcioniranja, ki jih zelo nazorno opisuje Foucault: "Vsaka družba ima lasten režim resnice, lastno 'splošno politiko' resnice, ki jo pred¬ stavljajo: tipi diskurza, ki jih družba sprejema in jih naredi, da delujejo kot resnič¬ ni, mehanizmi in instance, ki posamezniku omogočajo, da razlikuje med pravilni¬ mi in napačnimi trditvami, in sredstva, s katerimi je vsaka sankcionirana, ter status tistih, ki so pooblaščeni za sporočanje o tem, kaj šteje kot resnično" (2001:131). Vsi načini našega razumevanja sveta, kategorije in koncepti, ki jih pri tem uporablja¬ mo, so namreč zgodovinsko in kulturno specifični (prim. Burr, 1995: 3). Načini razumevanja sveta in razvoj vednosti tako niso rezultat 'objektivnega' opazovanja sveta, ampak so odvisni od trenutnega družbenega in ekonomskega stanja. Ravno ta iztočnica nam daje možnost drugačnega pogleda na fenomen nacionalnega in nam omogoči dojemanje nacionalizma kot relacijskega družbenega pojava, ki se vedno zgodi ob stiku dveh skupin. Frederik Barth (1998), ki je konec 60. let prejšnjega stoletja aktualiziral paradig¬ matski lom v antropologiji, je etnično razliko definiral kot družbeno organizacijo kulturnih razlik. Etničnost kot tudi nacionalnost, namreč nista izvorna pojava - ne obstajata od nekdaj in nista nespremenljiva, temveč sta situacijska. Če se pri tem naslonimo na Foucaultovo epistemologijo, lahko rečemo, da se v nacionalnosti in nacionalizmih zrcalijo oblastni odnosi, ki funkcionirajo prek mehanizma ločeval¬ nih praks. Te vzpostavljajo razlike med lepim in grdim, primernim in neprimer¬ nim, moralnim in nemoralnim in nenazadnje razlike med Nami in Drugimi (prim Foucault, 1999: 417). Na tej točki pa trčimo ob bistvo nacionalizma, katerega osnov¬ na družbena funkcija je vzpostavljanje in ohranjanje razlike med Našo skupnostjo in tistimi, ki so zunaj nje. V tem dinamičnem procesu so kot označevalci etnične oziroma nacionalne identitete lahko mobilizirane različne stvari - od predmetov in prostorov (npr. knežji kamen ali Triglav), pa vse do najbolj neopaznih vsakdanjih telesnih praks ljudi. Med telesnimi praksami v tem smislu še posebej izstopajo tele¬ sne prakse športa, ki so v času oblikovanja ideje slovenske nacije od sredine 19- sto¬ letja pa vse do danes igrale pomembno vlogo. V nadaljevanju dekonstruiramo kompleksne pomene, ki so jih enostavne telesne prakse športa v tem času prido¬ bivale, spreminjale in jih izgubljale, v tem oziru pa nas predvsem zanima, kako so te prakse ljudem omogočile zamišljanje v nacionalno skupnost. Akcije teles v športnih praksah je namreč mogoče prebrati kot tekst, ki nosi številne pomene - tudi nacionalne. 2 Slikovit primer takšnega delovanja so npr. ne tako maloštevilni slovenski jezikoslovci in slavisti, ki slovenski jezik razumejo kol nekaj, kar se ne bi smelo spremenili, in pogosto ostro nastopajo proti vsem izrazom, ki jih ljudje izpeljejo iz drugih jezikov ali si jih enostavno izm islijo. Na la način negirajo eno izmed jezikoslovnih 'resnic', da je jezik živ organizem. Če je jezik živ, pomeni, da se nenehno spreminja in povsem nesmiselno je, da bi s purističnim delovanjem umetno zavirali ta razvoj. Jezik je namreč vsak¬ danja praksa ljudi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC Telesne prakse športa in nacionalizem Z analizo nacionalizma, ki podlago za svoj obstoj išče tudi v telesnih praksah športa, je mogoče obravnavati sicer prikrite in neopazne oblastne mehanizme. Telovadnice, stadioni in igrišča so od začetka svojega obstoja predstavljali polja, na katerih so države dokazovale in merile svoje moči v mirnodobnem času. Telesa športnikov so pri tem delovala kot orodje nacionalnih držav za dokazovanje supe¬ riornosti nad Drugimi in za združevanje svojih subjektov v nacijo. Pri tem ni šlo le za športne zmage idealnih pripadnikov nacije - športnikov, ampak za disciplinira¬ nje teles vseh pripadnikov nacije. O pojavu športa, kot ga poznamo danes v Evropi, lahko govorimo od druge polovice 19. stoletja naprej. V viktorijanskem obdobju se je namreč v duhu protestantske etike, ki je kot bistvo človekovega obstoja postavila njegovo učinkovitost (Weber, 1968), izoblikovala vednost o tele¬ sni aktivnosti kot pogoju moralnega zdravja ljudstva. S pomočjo telesnih praks športa naj bi med ljudmi izginili nezdravi nagoni, ali kot pripominja Rowe: "V devetnajstem stoletju se je med mladimi moškimi 'uradniškega' razreda širila boja¬ zen, da bi 'brezdelni' prosti čas 'navadnega človeka' vodil k telesni degeneraciji, k oslabljenemu kraljestvu, nezmožnemu lastne obrambe (ali napada), in k izprijeno¬ sti naroda s spodkopanim moralnim značajem" (1999: 16). Ideja, ki je izhajala iz viktorijanske fascinacije nad grško antično vzgojo s pomočjo telesnih praks špor¬ ta, je napajala mit o plemenitosti športnih praks, ki naj bi učinkovale tudi na moral¬ ni razvoj posameznika. Razvil se je model 'mišičaste krščanskosti' - izgrajevanja morale ljudi (in s tem nacije) prek neposrednega discipliniranja njihovih teles (prim. Clarke in Critcher, 1985: 62). Telesne prakse športa so tako pridobile racio¬ nalno utemeljitev svoje upravičenosti, v katero so ljudje lahko verjeli. Na področju današnje Slovenije so se pred športom, v današnjem pomenu besede, v 19. stoletju izoblikovali različni gimnastični sistemi, kot sta bila npr. tur- nerstvo in sokolstvo, ki so zelo formalistično in mehansko predpisovali izvajanje določenih gibov in gimnastičnih vaj (za opis teh vaj glej npr. Šugman, 1997: 62-63; Stepišnik, 1968: 31-58). Obe gibanji sta telesne prakse športa izrabljali predvsem v politične namene. Organizirani sta bili namreč po vzoru vojske in njuni pripadni¬ ki so nosili celo razpoznavne uniforme. Centri njihovega delovanja so bile telovad¬ nice, ki so predstavljale središča političnega življenja, in prireditve, npr. sokolski zleti - množični spektakli, na katerih je sodelovalo tudi po več tisoč udeležencev, ki so vsi hkrati izvajali iste gimnastične vaje. Te so na eni strani služile kot krinka njihovega političnega delovanja, na drugi strani pa so pripadnikom gibanj in celo¬ tni skupnosti predstavljale simbol nemštva oziroma slovanstva. Stepišnik na pri¬ mer o turnerstvu pravi: "Beseda turner torej ni pomenila samo telovadca po zgolj tehnični strani, temveč telovadca, v katerem sta [...] nemška meščanska zavest in vadba sama, najtesneje povezana. Zato je Jahn dejavnost imenoval Vaterlandsturnen, domovinska telovadba" (1968: 34). V tovrstnem discipliniranju teles se je zrcalila npr. ideja o 'tipičnem' nemštvu, ki je strogo omejevalo telesne prakse. Stepišnik (ibid.) tudi pripominja, da so morali biti turnerji skromni glede hrane in pijače, alkohol in tobak pa sta bila sploh pre¬ povedana. S telesnimi praksami se je reproducirala vednost o 'nemškem' telesu, ki TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC je vsebovalo kulturne poteze nemštva, kot so jih reprezentirali: disciplina, razum, natančnost, moč, uniformnost, strogost in druge. Podobno vlogo je v oblikovanju slovanskih nacionalističnih gibanj igralo sokolstvo, kar lahko zaznamo v besedah dr. Miroslava Tyrša, začetnika gibanja: "Kdor Čeh, ta Sokol" (Stepišnik, 1968: 50). Tudi slovensko sokolsko gibanje je skrbelo za javno moralo, ki je po Gangljevih besedah "[...] padla globoko pod normalno mero. Popustile so skoro vse vezi, ki so vso človeško rodovino priklepale na kreposti" (1919: 2). Skrb za zdravje naroda je postala najpomembnejša naloga gibanja in Ambrožič, ki je sokolstvo označil kot veliko narodno institucijo za telesno in nravstveno vzgojo, je zapisal: "Zgodovina kliče zopet Sokolstvo na delo za telesni in nravstveni procvit naroda" (Ambrožič, 1919: 15). Kot največja sovražnika narodovega zdravja in morale sta v kontekstu sokolstva nastopala alkohol in nikotin, katerima je sokolsko gibanje napovedalo vojno: "Sokolstvo uvideva kvaren vpliv alkohola na organizem posameznika, zlasti še na mlado telo v razvoju, in pogubonosen vpliv pijanstva na naš narod [...] Ker je zdravju kvaren tudi nikotin, mora biti zmernost v kajenju za vsakega Sokola obvez¬ na, naraščaj do 18. leta pa sploh ne sme kaditi" (Načelni in obvezni sklepi, 1919:13). Boj proti obema sovražnikoma pa naj ne bi potekal le s pomočjo moralizirajočih pridig, ampak naj bi se telesa posameznikov disciplinirala tudi prek neposrednih telesnih praks. Takšna vadbena disciplina pa ne bi okrepila le njihovih teles, ampak tudi njihovo moralo. Le moralno neoporečen in zdrav posameznik je namreč lahko uspeval kot polnopravni član skupnosti, tisti, ki se tem pravilom niso hoteli ukloni¬ ti, pa so veljali za odpadnike. Matija Ambrožič je kot sokolski načelnik ostro napa¬ del pomisleke nekaterih, ki so se bali, da bi ob prepovedi uživanja alkohola sokol¬ sko gibanje izgubilo preveč članov: "Nič zato, če jih izgubimo! Saj so pijanci za sokol¬ sko idejo, čeprav so vpisani za člane, v resnici itak že izgubljeni! Če svoje vrste tudi v resnici v tem oziru očistimo, bo to za Sokolstvo le dobiček!" (1919, 20-21). Telesa pripadnikov obeh gibanj in vseh drugih ljudi, ki so si pripisovali določe¬ no nacionalno pripadnost, so bila tako prek predpisanih telesnih praks skupaj z ostalimi kazalci pripadnosti vpeta v mrežo oblastnih mehanizmov, ki so jih navaja¬ li na zamišljanje v skupnost. Anderson s pojmom zamišljene skupnosti označuje vse skupnosti, ki preraščajo neposredni medčloveški stik, predstavljajo pa temelj, na katerem razlike dobijo svoj smisel (1998:15). Ljudje namreč zaradi različnih raz¬ logov potrebujejo mehanizme, s katerimi se je mogoče poistovetiti z Nami - z ena¬ kimi - in se omejiti od skupnosti Drugih, tudi če to pomeni iznajdbo skupnosti, kjer je prej ni bilo. Še posebej so bili takšni mehanizmi učinkovito vgrajeni v med¬ narodna športna tekmovanja, ki so se začela pojavljati z ustanovitvijo Mednarodnega olimpijskega komiteja. Po Eriču Hobsbawmu lahko ponovno oži¬ vitev olimpijskih iger označimo kot proces iznajdbe tradicije, pri čemer je tradici¬ jo, če jo želimo vzpostaviti, "[...] potrebno odkriti, preden jo lahko začnemo izko¬ riščati in oblikovati" (1993: 307). Osnovni mehanizem za iznajdbo tradicije pa je reprezentacija, ki pomene in jezik poveže s kulturo, da bi drugim ljudem razumlji¬ vo povedali ali predstavili kaj pomembnega o svetu (prim. Hall, 1997: 15). Reprezentacija je potemtakem bistveni del procesa iznajdbe tradicije, prek katere¬ ga se konstruira in širi pomen sodobnih telesnih praks športa. Ljudje namreč poj¬ mujemo svet s pomočjo konceptov, ki funkcionirajo znotraj diskurzivnih formacij TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC in zajemajo dele splošne vednosti. Ti koncepti pa nam omogočijo, da lahko svet smiselno interpretiramo in ga razumemo. Zgodnjim teoretikom telesne kulture in športa je grška antika z maloštevilnimi ohranjenimi teksti in z veliko količino ohra¬ njenega slikovnega materiala s tematiko telesnih praks, ki so jih izvajali tekmovalci na antičnih tekmovanjih, predstavljala 'logično izbiro' pri iskanju korenin in smisel¬ nosti telesnih praks športa. Latinski izraz mens sana in corpore sano - Zdrav duh v zdravem telesu, s katerim je de Coubertin s somišljeniki promoviral šport in olim¬ pijsko gibanje, je nakazoval na antični izvor ideje - nadel mu je pomen romantič¬ nega arhaičnega. Humanizem 19. stoletja je koščku Juvenalove 3 * 5 misli nadel pomen, s katerim je bilo mogoče podkrepiti mit o moralni koristnosti izvajanja telesnih praks športa. Cerkvena dogma se je transformirala v športno dogmo. Iz ideje, ki je v originalu izražala religiozno in telesno neaktivno skrb za zdravje duha in telesa, se je razvila ideja - mit o telesni aktivnosti kot osnovnemu pogoju duševnega zdravja. Za krinko te arhaičnosti pa so se skrivale drugačne, bolj utilitarne ideje: "[...] namen Olimpijskega gibanja je promoviranje razvoja tistih odličnih telesnih in moralnih kvalitet, ki so temelj amaterskega športa, in druženje športnikov vsega sveta na velikem štiriletnem festivalu športa, s katerim se bo oblikovalo mednarod¬ no spoštovanje in dobra volja ter s tem gradnja boljšega in mirnejšega sveta" (de Coubertin v Lapchick, 1996: 254). Olimpizem je v sebi nosil idejo o dvigu moralnih kvalitet ljudi, predvsem pa idejo o dvigu telesnih sposobnosti mladih moških. Iz de Coubertinove korespon¬ dence (Lapchick, 1996: 254) je razvidno, da je bil eden izmed motivov olimpizma predvsem revitalizacija francoske družbe po hudih vojaških porazih v francosko- pruski vojni in posledičnem splošnem padcu morale ljudi. De Coubertin je, tako kot mnogi drugi Francozi, "[...] čutil, da njegova država potrebuje opomin o pomembnosti telesnega prizadevanja" (Cashmore, 1996: 250) in ravno to je bil glavni motivacijski faktor pri 'obnovitvi' olimpijskih iger. Kljub temu da se je olim¬ pizem v prvi vrsti kazal kot pacifistično gibanje, so si po evidenci Lapchicka (1996: 254) Francozi z de Coubertinom na čelu v zakulisju prvih olimpijskih iger na vso moč prizadevali onemogočiti nastop športnikov glavne francoske nacionalne sov¬ ražnice - Nemčije. Sovpadanje pojava gimnastičnih gibanj, olimpizma in močnih nacionalističnih gibanj s pojavom tiskanih medijev v Evropi 19. stoletja (prim. Anderson, 1998) je omogočilo povezovanje športa z idejami nacije. Mediji so namreč s seboj prinesli 3 Rek Zdrav duh v zdravem telesu je John Locke leta 1693 uporabil kot osnovno idejo svoje knjige Misli o vzgoji (prim. Zaletel, 1933: 53). Locke je očitno pozna! Juvenalove Satire in je de! njegove originalne misli nekoliko preobrnil ter ga uporabil za utemeljitev svojih idej. Simpatizerji nastajajočih telovadnih sistemov v IR. in 19. stoletju, Se posebej privrženci olimpizma, pa so misel zgrabiti z obema rokama in jo zelo uspešno vgradili v diskurz modernega Spona in olimpizma ter sodobne prakse Spona, s sklicevanjem na antični izvor, navidezno povezali z antičnimi praksami športa. To je bi! populistični manever, kije sku¬ ša! telesne prakse športa prikazali kol sredstvo doseganja moralne neoporečnosti in ljudi prepričali, da morajo bili v doseganju tega cilja aktivni. Absurdni moment celotne zgodbe pa je, da jejuvenal s temi besedami skuša1 povedali ravno nasprotno. Zapisal je: "Če želite moj nasvet, potem prepustile bogovom, da priskrbijo, kar je dobro za nas in bo koristilo našemu j slabemu) položaju; j...j molite za zdrav duh v zdravem telesu (Juvenat, 1999:219). S tem je pozval k telesni pasivnosti in ne k aktivnosti, h kateri so z na novo iznajdenim izrekom pozivali športni navdušenci več kol 1500 let kasneje. 913 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC 914 dotlej nepredstavljivo dimenzijo skupnosti neznancev. Ko Anderson razvija idejo o naciji kot zamišljeni skupnosti, ugotavlja, da sta bila nacionalnost in nacionali¬ zem, ki sta se razvila ob koncu 18. stoletja, "spontani destilat kompleksnega 'križanja' posameznih zgodovinskih sil [...], in sta nato postala [...] 'modula', zmož¬ na (ob različni stopnji samozavedanja) presaditve v najrazličnejša družbena oko¬ lja, zlitja in združitve s širokim naborom ustreznih političnih in ideoloških konste¬ lacij" (Anderson, 1998:12-3). Mediji so omogočali sočasno širjenje idej med ogrom¬ nim številom ljudi, kar je omogočilo razvoj občutka hkratnosti dogajanja in je pre¬ seglo meje neposrednega človeškega izkustva. Ljudje so se začeli zavedati sočasno¬ sti bivanja z drugimi ljudmi, ki živijo na drugem mestu, in izoblikovala se je ideja o politični skupnosti, ki je ni mogoče objeti s pogledom, a jo združuje skupna ved¬ nost o svetu. Narodno prebudništvo v slovenskem športu: rojstvo nacionalnega telesa Pojav športa za dosežek' v slovenskem prostoru predstavljajo športna tekmo¬ vanja, ki so potekala znotraj sokolskega gibanja, v začetku omejenega le na slovan¬ ske dežele, predvsem na Češko, Slovenijo in delno tudi na Hrvaško. Idejo o sokol¬ skem gibanju so najprej udejanjili na Češkem, podobna ideja pa se je sprva precej neodvisno izoblikovala tudi v slovenskem prostoru in 1. oktobra leta 1863 je bilo v Ljubljani že ustanovljeno prvo telovadno društvo Južni sokol (Stepišnik, 1974: 7), ki pa vsaj v svojih začetkih, v nasprotju s češkim Sokolom, svojega poslanstva ni videl v narodno prebudniškem delu. Češki sokolski vaditelj Vesely, ki je deloval v Ljubljanskem Sokolu, je namreč po svojem odhodu iz Ljubljane razočarano zapisal: "Prevzeli so le zunanjo obliko čeških Sokolov, o sokolski misli pa se jim ni niti sanjalo" (Zaletel, 1933: 192). O začetni nepomembnosti nacionalnega v sloven¬ skem sokolstvu pričajo tudi pravila, sprejeta na ustanovnem občnem zboru. To so bila le prevedena pravila dunajskega Turnvereina, razlikovala pa so se prav v para¬ grafu, ki je govoril o domovinskih čustvih (prim. Stepišnik, 1974: 18-9). Stepišnik sicer trdi, da je bil ta člen izpuščen, da bi se izognili konfliktom z deželno vlado, vendar pa Veselyjevo razočaranje priča drugače. Južni sokol je bil tako v začetku ustanovljen kot gimnastično društvo, katerega namen je bil"[...] dajati pobudo, pri¬ ložnost in navocl telesnim vajam" (Stepišnik, 1974: 19) in ni poudarjalo nacionali¬ stičnih idej. Proti koncu 19. stoletja pa se je slovensko sokolstvo začelo vse bolj zgledovati po češkem, ki je svoj obstoj gradilo na nacionalističnih in panslovanskih idejah. Tako je telovadba tudi v slovenskem prostoru začela predstavljati le sred¬ stvo discipliniranja članov v nacionalne subjekte prek njihovih teles. Telesne prak¬ se športa so po eni strani služile za krepitev njihovih teles, po drugi strani pa so deželnim avtoritetam prikrivale politično angažiranje članov, ki so prek srečevanj v društvenih prostorih, na tekmovanjih, izletih in proslavah gradili slovensko in 4 S terminom šport za dosežek želimo poudarili, da je šlo pri tovrstnih praksah za doseganje rezulta¬ ta oziroma tekmovanje, ne moremo pa trditi, daje bil to vrhunski šport, ki ga danes povezujemo s profe¬ sionalizmom. Sokolstvo je poklicni šport zavračalo, tako kot ga je dolgo časa zavračalo tudi olimpijsko gibanje, preden je v svoje delovanje vgradilo ekonomsko oz. tržno logiko. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC jugoslovansko nacionalno idejo. Po prvi svetovni vojni in ustanovitvi države SHS sokolskemu gibanju ni bilo več treba skrivati političnega delovanja. Engelbert Gangl je kot uvodni stavek v prvi številki glasila Sokol zapisal: "Sokolstvo je bojna organizacija, kadar je treba braniti obstoj in svobodo naroda ter čistost narodne misli" (1919: 1). Ustanovitev nove države je gibanje pozdravilo z navdušenjem: "Bratje Sokoli! Ujedinjeni smo, ujedinjeni popolnoma; izginjajo razlike plemen, razlike vere in nesmiselne meje "dežela", ki nam jih je potegnil v teku časa smrtni sovražnik, črna usoda v neizmerno našo škodo. In tako koraka zopet Sokolstvo prvo na čelu vsem kot sijajni vzor narodno čutečih borilcev, kažoč, kako naj se uje- dini tudi ves narod, vse ljudstvo našega juga, kako naj tvorimo vsi skupaj eno celo¬ to z istimi pravicami in istimi dolžnostmi - trije sinovi ene družine, enega očeta, ene majke, sinovi ene krvi: Sava, Jovo in Janez” (Bloudek, 1919: 57). 5 S tem so se telesne prakse športa izkazale za učinkovito sredstvo širjenja poli¬ tičnih idej. Lahko jih preberemo kot tekst, znotraj katerega se odvijajo politični boji, na kar kaže tudi Kovačičeva izjava: "Kdor bi se zanimal za Sokolstvo le časih, kdor bi ga poznal samo na videz, ta bi v svoji nevednosti mogel trditi, da goji Sokolstvo samo telovadbo. Kdor se upa kaj takega trditi, prizna že s tem, da v bistvu ne pozna Sokolstva. Enako napačno bi trdil tudi oni, ki bi hotel dokazati, da v sokolskem društvu ni neobhodno potrebna telovadba, češ, sokolovska ideja je tako bogata v svojem notranjem bistvu, da se lahko smotreno razvija in uspeva tudi brez telovadbe. Sokolska misel je res globoka po svoji notranjosti, telovadba ji tvori samo nekaj zunanjega. Priznavamo to!" (1919: 30). Telesne prakse športa so torej funkcionirale kot znak, ki so ga ljudje lahko prebrali. Mišičasta moška telesa telo¬ vadcev, ki so bila posledica športne vadbe, so ponazarjala moč slovenskega naro¬ da, moč slovenskih moških, 6 ki so predstavljali bit slovenske nacije. Slovensko sokolstvo se je navduševalo nad Tyrševimi idejami o moškosti kot atributu nacije, vendar pa je puščalo tudi prostor ženskosti. V Načelnih in obveznih sklepih so namreč zapisali: "Sokolstvo se zaveda, kolikega pomena je za narod telesno zdrava in nravstveno jaka žena kot mati narodovega potomstva, kot gospodinja v družini, kot učiteljica mladine, kot javna delavka, posebno pa še v zgodovinskih narodovih krizah. Zato naj bo enakopravna članica sokolskega društva. Društvo imej moški in ženski odsek, ki naj imata vso upravo skupno, ločena pa naj bosta tehnično (v tele¬ snih vajah)" (1919: 11). Iz tega je jasno razvidno, da vloga moških in žensk ni bila enaka. Če so bila telesa moških disciplinirana kot sredstvo boja, je bilo disciplini¬ ranje teles žensk namenjeno zagotavljanju potomstva, kar predstavlja preslikavo takratnih spolnih družbenih norm. Vsekakor pa je telesna vadba na ta način telesa individuumov spreminjala v telo nacije - v skupnost, s katero so se lahko posamez¬ niki identificirali. 5 Udejanjil se je diskurz ti družini južno slovanskih bratov, kije po drugi svetovni vojni, jta vse do raz¬ pada Jugoslavije v devetdesetih letih 20. stoletja, napajaI idejo jugoslovanstva, idejo bralstva in enotnosti in ljudem omogoča! življenje v skupni državi. Ko je la diskurz padel, je umanjkala tudi ta imaginacija - ljudje so izgubili sposobnost zatnišljanja v takšno skupnost. 6 Slovensko sokolstvo je bilo v začetnih desetletjih izključno moško gibanje. Prvi ženski telovadni odsek je bi! ustanovljen leta 7 898, a zaradi hegemonega moškega diskurza ni nikoli nosi! takšne simbolne vloge. V konkurenčnem orlovskem gibanju pa so udeležbo žensk pri vadbi zaradi pritiska cerkve leta 1909 celo za nekaj časa prepovedali (Stepišnik, 1974: 2i j). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC Še posebej pa je slovensko nacionalno telo postalo vidno na športnih tekmo¬ vanjih. Prvo tekmo, ki jo je na področju Slovenije organiziral Južni sokol leta 1864, so imenovali odlikovalna telovadba (Stepišnik, 1968:116), tekmovanje pa je v hege- monem sokolskem diskurzu o športu nosilo poseben pomen. V Tyrševi doktrini 7 je bilo tekmovanje upravičeno le, če je bilo plod dolgoletne, zavestne in vsestran¬ ske vadbe (Mrvoš, 1932: 25), kar kaže na sorodnost s protestantsko etiko, ki je delo poudarjala kot najpomembnejši kazalec vere (prim. Weber, 1968). Tekmovalni dosežek ni predstavljal osnovnega cilja, ki bi ga s pomočjo redne telesne vadbe sokolski telovadci želeli doseči zase. Osebni motivi tekmovalcev niso smeli pred¬ stavljati bistva udeleževanja tekmovanj, saj je bil nastop, v skladu s Tyrševo doktri¬ no, v prvi vrsti nastop za svoj narod: "Vsak poedinec je tedaj tu v narodu [...] tek¬ movalec, vsako društvo tu bojitelj - ves narod vidimo tu v častnem boju, kjer vodi vse edina težnja: doseči najvišje cilje v prospeh povzdige naroda. V tem boju ni zlobe, ni zavisti, ampak tu obvlada krepost: veseliti se nad uspehi drugih, zakaj uspeh mojega brata ali prijatelja ali celo tudi konkurenta je vendar tudi moj uspeh, ker to ni uspeh, dosežen iz osebnih povodov, ampak iz povodov narodnih" (Kren, 1931: 19-20; poudaril G.S.). Ta misel izraža tudi sestavni del kasnejšega olimpijske¬ ga diskurza, ki je bil utelešen v olimpijskem geslu: "Važno je sodelovati in ne zma¬ gati." Takšen diskurz je poudarjal komponento moralnega v športu, ki je ljudem onemogočala pogled na telesne prakse športa kot na egoistične in narcisoidne dejavnosti in jim pridala značaj plemenitosti. Hkrati pa se je znotraj sokolskega diskurza o športu uveljavila misel, ki je telesne prakse športa predstavljala kot sred¬ stvo za krepitev naroda ter mu s tem omogočala preživetje med močnejšimi naro¬ di. 8 Legitimacijo boja za krepost naroda je sokolsko gibanje utemeljevalo v naravi sveta in je na ta način ljudem omogočalo zdravorazumsko dojemanje svojih idej: "Celotna zgodovina nastajanja človeštva je sestavljena iz neprestanega boja za obstanek, v katerem podleže in umre vse, kar je za življenje nesposobnega in osta¬ ne ohranjeno okamenelo v skalah ali zapisano v knjigah, ki se imenujejo zgodovi¬ na [...] Temu zakonu se uklonijo tudi najmočnejše družbe in najstarejši narodi, pa tudi sam človek kot del splošne narave" (Mrvoš, 1932: 18). Slovenska Sokolska zveza je leta 1907 postala članica Mednarodne gimnastične zveze in že istega leta so se njeni člani prvič pomerili na mednarodnem tekmova¬ nju v Pragi (Stepišnik, 1968: 118). Tako kot na olimpijskih igrah tistega časa je tudi na mednarodnih tekmah prihajalo do pojava, da so telovadne zveze z avstro-ogr- skega področja nastopale kot nacionalno samostojne članice, kar kaže na to, da je šport zasedal pomemben politični položaj tudi v konstrukciji ostalih evropskih nacij. Po koncu prve svetovne vojne, ko je slovenski prostor postal del države SHS, je tekmovalni šport znotraj sokolstva postajal vse pomembnejši, čeprav sta se izob- 7 Sokolski program češkega prosvetitelja Miroslava Tyrša je v slovenskem prostoru funkcioniral na način, na kakršnega v cerkvi funkcionira Sveto pismo. Tyršje predstavljal referenčno točko, s katero je bila v končni jazi utemeljena vsaka akcija pripadnikov Sokolov. Podeljena mu je bila funkcija tistega, ki govo¬ ri Resnico in je hkrati merilo Resnice: "Kakor ni pravi kristjan oni, ki nosi krščanstvo le na jeziku, kipa ne živi po Kristusovih naukih, istolako ni pravi Sokol listi, ki ne živi po Tyrševih načelih in ni prepričan o iskrenosti njegove ideje" (Kozinan, 1919:103). * Te ideje so sokolski protagonisti sicer promovirali kol načela evolucijskega razvoja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC likovali dve struji, ki sta imeli glede tekmovanj precej različna pogleda. Ena je nastope na mednarodnih tekmovanjih podpirala, druga, tradicionalno usmerjena, pa jih je označevala kot nasprotne sokolski doktrini. Ko je leta 1924 sokolska vrsta Jugoslavije prvič nastopila na olimpijskih igrah, je s prvim mestom Leona Štuklja na drogu dosegla tudi prvo olimpijsko medaljo, vendar pa vodstvo Jugoslovanske sokolske zveze nastopa na olimpijskih igrah ni preveč odobravalo, kar odraža raz¬ glas načelnika Jugoslovanske sokolske zveze: "Udeležili smo se znamenite olimpi- ade v Parizu. Tekma sicer ni bila po našem okusu, ker ne ustreza temeljnim princi¬ pom naše telesne vzgoje, toda udeležili smo se je, ker smo se ravnali po tujih oku¬ sih in manirah zaradi tega, da ponesemo ime naše rnatke Jugoslavije na najbolj široko mednarodno polje" (Ambrožič; v Stepišnik, 1974: 193). Ta nastop pa je na Slovenskem tudi sicer dvignil precej prahu, saj so hoteli na olimpijsko tekmovanje tudi člani orlovskih društev, ki pa niso bili člani nobene mednarodne športne orga¬ nizacije in na igrah zaradi tega ne bi mogli nastopiti. Njihovo nezadovoljstvo se je kazalo tudi v komentarju o nastopu slovenske sokolske vrste, objavljenem v časo¬ pisu Slovenec, ki je bil naklonjen bolj katoliško usmerjenemu orlovskemu gibanju: "In če pomislimo, da imamo v Sloveniji še nekaj telovadcev, ki bi se brez dvoma bolje odrezali na olimpijadi kot Sokoli, nikakor ne moremo biti na ta uspeh ponos¬ ni. Čudno se nam zdi, da se morejo tudi taki telovadci udeležiti mednarodne tekme, ki vaj ne obvladajo" (Slovenec, 1924: 6). Na tak način se prek telesnih praks športa konstruira pomembnost mednarod¬ nega nastopa za nacijo, ki je lahko s slabim nastopom svojih tekmovalcev osramo¬ čena in z dobrim nastopom povzdignjena. Takratna osrednja slovenska časopisa Slovenec in Slovenski narod sta o dogajanju na olimpijskem tekmovanju poročala vsak dan. Pripadniki skupnosti so lahko prek časopisov spremljali nastope svojih rojakov in tovrstna prisotnost v mednarodnem prostoru je začela dobivati nacio¬ nalni pomen. Zaradi tega sodelovanje na mednarodnih športnih prireditvah ni zamrlo, ampak je postalo najvidnejši del športnih praks na Slovenskem in v celo¬ tnem jugoslovanskem prostoru. "Eno pleme, ena kri, ena misel, ena volja od vzho¬ da do zahoda, od juga do severa. Povsod bratje, povsod sestre!" (Gangl, 1919: 3) je bila jugoslovanska ideja, ki jo je sokolstvo mobiliziralo v izgrajevanju jugoslovan¬ skega diskurza o družini jugoslovanskih narodov. Ta se je na balkanskem prostoru uspešno ohranjal do konca osemdesetih let 20. stoletja, ko so ga z mesta hegemo- nega diskurza izrinili lokalni opozicijski diskurzi, ki so postali hegemoni diskurzi novo nastalih nacionalnih držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Narodno (ne)enotnostni diskurz v slovenskem športu: utrjevanje jugoslo¬ vanskega nacionalnega telesa in njegov konec Po drugi svetovni vojni, ko je slovenski prostor postal del povojne socialistične Jugoslavije, se diskurz telesa v športu kljub velikim spremembam v družbeno-poli- tičnem življenju ni kaj dosti spremenil. Nova, socialistična miselnost je svojo ved¬ nost glede telesnih praks športa v veliki meri črpala iz sokolskega in orlovskega gibanja ter prevzemala tudi identične oblastne mehanizme. Takoj po vojni je bil TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC Slika 1: Skupinske vaje na prvem jugoslovenskem vsesokolskem izletu v Ljubljani 1922. ustanovljen Fizkulturni odbor Slovenije in osnovna programska misel, podana na ustanovnem sestanku, je bila: "Telesna kultura našega ljudstva ni in ne more biti odtrgana od političnega in kulturnega življenja. Gibanje mora biti vsebinsko in organizacijsko enotno, namenjeno enemu samemu skupnemu smotru, [...] zajeti mora najširše plasti ljudstva" (Ulaga, 1976: 287; poudaril G.S.). Tako kot v sokolstvu je bilo tudi v povojnem fizkulturništvu njegovo delovanje usmerjeno k disciplini¬ ranju teles množic. Na tem sestanku se je namreč sokolska organizacija razpustila Slika 2: Vaje na orodju na prvem jugoslovenskem vsesokolskem izletu v Ljubljani 1922. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC in se vključila v Fizkulturni odbor Slovenije (Šugman, 1997: 108), katerega pro¬ gramska usmeritev se v svojem bistvu ni kaj dosti razlikovala od programske usme¬ ritve, ki jo je že leta 1919 podal sokolski načelnik dr. Matija Ambrožič: "Po svojem programu je in je vedno bilo Sokolstvo ona narodna inštitucija, ki skrbi za povzdi- go telesnih moči naroda [...] Svoje delovanje za telesno vzgojo naroda naj Sokolstvo razširi [...] na oba spola, vse starosti in vse sloje naroda" (Ambrožič, 1919: 15). Polje vednosti o športu je tudi po več desetletnem obdobju in pretečeni sveto¬ vni vojni ohranilo vse svoje bistvene ideje, tudi tisto o bratski in enotni skupnosti jugoslovanskih narodov, ki jo je skozi svoje delovanje gradilo sokolsko gibanje: 9 "Naša demokratična vzgoja sloni na principu bratstva in enakosti, dopovedujoč vsakemu članu in vsaki članici, da je enakopraven in enakovreden član celote [...] Nihče ni med nami prvi in nihče ni zadnji" (Gangl, 1930: 16). Diskurz bratstva in enotnosti se je še posebej uveljavil znotraj jugoslovanskega vrhunskega športa. Vsak izmed jugoslovanskih narodov se je zamišljal kot del dru¬ žine, znotraj katere ima vsak otrok svoje posebnosti, ki pa so vsem ostalim spre¬ jemljive in jih kot družino zbližujejo. Te posebnosti so se zrcalile tako v jeziku kot v veri, glasbi, hrani in tudi v telesnih praksah športa. Domene posameznih telesnih praks športa so si jugoslovanski narodi že zelo zgodaj med seboj neformalno raz¬ delili, kar lahko vidimo tudi v Stepišnikovih zapiskih, da je panoga smučanja "[...] že pred vojno začela dobivati značaj slovenskega nacionalnega športa" (1968: 317; poudaril G.S.). Smučanje je v nacionalni predstavi slovenstva vseskozi imelo svoje mesto, ki se je še posebej okrepilo po velikih mednarodnih uspehih slovenskih smučarjev in smučark v osemdesetih letih 20. stoletja. Bojan Križaj, Boris Strel, Veronika Šarec, Mateja Svet, Rok Petrovič in Jure Franko so le nekateri izmed tistih, okoli teles katerih je bilo mogoče zgraditi mit o smučanju kot o slovenskem nacio¬ nalnem športu. Med ljudmi se je usidralo verjetje, da Slovenci nosimo smučarsko bit 'v sebi' in da je nadarjenost za takšno telesno gibanje - smučanje 'naši' naciji genetsko pogojena. Kot dokaz nacionalnega karakterja smučanja je največkrat slu¬ žila odsotnost ali zelo slabi dosežki tekmovalcev iz drugih republik, ki so potemta¬ kem predstavljali tarče posmeha slovenskih medijev, še posebej po osamosvojitvi Slovenije. Komentar olimpijskega smuka, na katerem so slovenske tekmovalke prvič nastopile za samostojno Slovenijo, ki je bil objavljen v časopisu Dnevnik, je porogljivo opisal udeležbo Jugoslovank in s tem poudaril neprimernost telesnih praks smučanja za državljane iz drugih republik: "Včeraj se je poškodovala Jugoslovanka Aljana Boras, ki je nerodno padla in so jo tudi odpeljali v zdravniško oskrbo. Tisti, ki so jo poslali na smuk, naj razmišljajo o svoji odgovornosti. Druga » Pri lem pa je potrebno poudariti, daje idejo bralstva in enotnosti jugoslovanskih narodov brezpo¬ gojno ves čas podpiralo le slovensko sokolsko gibanje, medtem ko je imelo sokolstvo na Hrvaškem in v Srbiji precej boj nacionalistične težnje oziroma plemenski značaj', kolje to označevala oblast v predvoj¬ ni fugoslaviji, Lela 1929 sta bili tako ustanovljeni dve plemenski sokolski organizaciji lirvalski Sokol v Zemunu in Srbski Sokol v Beogradu, ki zaradi nacionalističnih idej nista bili všeč tedanji oblasti, ki si je prizadevala udejanjali jugoslovansko idejo. Jugoslovanska vlada je ravno zaradi ogrožajočih nacionali¬ stičnih teženj z Zakonom o Sokolu Kraljevine Jugoslavije razpustila vse telovadne organizacije in ustano¬ vila enotno organizacijo Sokol Kraljevine Jugoslavije (o ustanavljanju Sokola Kraljevine Jugoslavije glej npr. Pavlin. 2002). S tem so bile zadušene nacionalistične ideje, ki so sjiet poslale aktualne v 80. letih 20. stoletja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC Jugoslovanka Vidovičeva je bila bolj previdna in je zasedla z 'naskokom' zadnje mesto" (Dnevnik, 1992: 11). Enostavne telesne prakse smučanja so na ta način postale kulturni tekst, ki je svoje pomene črpal iz nastajajočih oblastnih odnosov, ti pa so z ločevalnimi mehanizmi ljudem pomagali osmislili novonastale nacional¬ ne razlike, ki so jih združevale v skupnost in jih ločevale od 'Jugoslovanov'. Izražati se je začela ideja, da Hrvati, Srbi in drugi jugoslovanski narodi ne znajo in nikoli ne bodo znali smučati ter niso 'ustvarjeni' za takšna telesna gibanja, po drugi strani pa je bilo samo po sebi umevno, da Slovenci nikoli ne bodo znali igrati nogometa. Različnim telesnim gibanjem je bil tako pripisan nacionalni pomen. Že ko je bila leta 1948 organizirana prva državna nogometna liga, se slovenska nogometna moštva niso uspela kvalificirati, pa tudi v drugi ligi niso dosegala kakšnih vidnih uspehov (Stepišnik, 1968: 330-1). Tako kot mit o smučanju, se je razvil tudi mit o nogometu, ki ne predstavlja dela slovenskega nacionalnega repertoarja in je v domeni ostalih, 'bolj temperamentnih narodov 1 . Telo je postalo arena nacionalnih bojev in prav v polju telesnih aktivnosti so se začele konstruirati takšne razlike med nacijami, ki so postale neprehodne (o neprehodnih razlikah glej Šumi, 2000). Dokler je funkcioniral diskurz bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, so bile vse 'razlike' med njimi nepomembne. Kljub temu da Slovenci niso znali igrati nogometa in Srbi niso znali smučati, so z akcijami svojih teles vsak na svojem področju za skupno stvar vsi prispevali najboljše. Slovenci so navijali za nogomet¬ no reprezentanco Jugoslavije, čeprav v njej ni bilo nobenega Slovenca, ostali Jugoslovani pa so prav tako navijali za smučarsko reprezentanco Jugoslavije, v kateri so nastopali skoraj izključno Slovenci. Slikovit primer predstavlja komentar Jožeta Smoleta, takratnega predsednika RK SZDL in enega vodilnih slovenskih politikov ob osvojeni srebrni sarajevski olimpijski kolajni Jureta Franka v veleslalomu: "Vsi Jugoslovani smo ponosni na Frankovo kolajno in uspeh drugih naših smučarjev. [...] Zlasti me je razveselila reak¬ cija domala vse Jugoslavije, saj se je ponovno izrazila izredna zavestna pripadnost naši domovini" (Lenič, 1984:11; poudaril G.S.). Artikulirana je bila Resnica, da se vsi jugoslovanski narodi lahko identificirajo z uspehom športnika in ga sprejmejo kot lastni uspeh, četudi je telesna praksa smučanja veljala za slovenski nacionalni šport. Vzdušje ob otvoritvi sarajevskih olimpijskih iger priča o tem, da so se sloven¬ ski športniki in novinarji v množici Jugoslovanov počutili doma: "Bolj ko so se pred nami razvrščale vrste športnikov, bolj gromko je postajalo ploskanje, pa tudi več vzklikov je bilo slišati. Vse bolj se je širila nekakšna nervoza pričakovanja, čaka¬ nja. Na naše! Ko so prišli, se je čulo, da sedimo med svojimi [...] Sicer pa - kaj bi vam opisovali tisto, kar ste videli, saj verjetno ni bilo Jugoslovana, ki vsega tega ne bi gledal bodisi v živo, bodisi v domačem elektronskem okenčku" (Klipšteter, 1984: 9). S tem opisom je Klipšteter neposredno nakazal na proces zamišljanja v jugos¬ lovansko skupnost, ki so ga lahko gledalci pred televizijskimi ekrani doživljali ob spremljanju tisočih teles, katerih pojavnost in akcije je bilo mogoče prevesti v kazalce nacionalnega. Medijski delavci so tako reproducirali in potrjevali hegemo¬ ni jugoslovanski diskurz, ki je prevladoval med pripadniki zamišljene jugoslovan¬ ske skupnosti. Leta 1984, ko so potekale zimske olimpijske igre v Sarajevu, je bil diskurz bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov še vedno močan, že štiri leta TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC kasneje pa je bilo mogoče opaziti 'ohlajanje' odnosov med Slovenijo in ostalim delom Jugoslavije. Nekaj dni pred začetkom olimpijskih iger v Calgaryju, 9. febru¬ arja 1988, je Jože Smole, ki je še v Sarajevu ob uspehu alpskih smučarjev govoril o zavestni pripadnosti Jugoslaviji, pred Prešernovim spomenikom izrekel konkretno pobudo, da bi Zdravljica uradno postala slovenska himna, kot je bilo povzeto v Dnevniku: "Zdravljica v teh težavnih časih še kako budi, spodbuja in ohranja narodno zavest, potrjuje nacionalno identiteto, poudarja trdoživost našega naroda in to v najbolj pozitivnem smislu. Zato ob njenih zvokih in vselej aktualnih verzih spontano vstajamo, tudi večkrat, če je treba. Ker Zdravljica smo mi vsi" (Mavrič, 1988: 1). Tokrat 'mi vsi' ni več pomenilo vseh jugoslovanskih narodov, ampak le tiste posameznike, ki so se identificirali kot Slovenci. Tudi v medijskem diskurzu je bilo mogoče opaziti, da so nekateri olimpijci, ki niso bili Slovenci, izpadli iz Naše skupnosti, njihove telesne akcije pa so nam postale tuje. Takšni so bili na primer tekmovalci v bobu, ki so prihajali iz Bosne in Hercegovine. V kontekstu so mediji pisali o Jamajčanih, ki so se prvič udeležili olimpijskih tekmovanj:"[...] boba pa še nimajo, podobno kot ga nimajo Jugoslovani. Le-ti svojega odsluženega niso tovo¬ rili iz Sarajeva" (Dnevnik, 1988: 6; poudaril G.S.). Takšna implicitna namigovanja na izločenost Slovencev iz skupnosti Jugoslovanov, ki nimajo boba, so kazala na pro¬ padanje jugoslovanskega diskurza in na oblikovanje novega hegemonega diskur¬ za slovenstva. To, da v ekipi boba ni bilo slovenskega tekmovalca, je tudi sami športni panogi onemogočilo vstop v nastajajoči diskurz. Tako je bob skupaj s smu¬ čanjem in nogometom postal kazalec slovenskosti oziroma neslovenskosti. Diskurz o družini jugoslovanskih narodov je na Slovenskem izgubil hegemono pozicijo, kar se je odražalo tudi v diskurzu vrhunskega športa. Smučanje je v izgra¬ jevanju slovenske nacije postalo eden izmed najvidnejših delov slovenske nacio¬ nalne identitete, predstave o elegantnem slalomskem gibanju slovenskih smučar¬ jev pa so ponarodele. Slovenski olimpijski komite in Smučarska zveza Slovenije sta zelo hitro postala člana mednarodnih športnih organizacij in že na olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992 je slovenska reprezentanca nastopila kot samostojna nacionalna država. Prisotnost samostojne Slovenije v mednarodnem prostoru so domači mediji reprezentirali kot dokončno priznanje, da je slovenska nacija ena¬ kopravna članica družine, vendar tokrat ne jugoslovanskih, ampak evropskih nacij. Ločevalni oblastni mehanizmi (Foucault, 1999), ki so delovali na ravni telesnih praks športa, so dobili dovolj prostora, da sta se lahko vzpostavila procesa identi¬ fikacije in diferenciacije. Skupnost Slovencev je svojo identiteto povezovala z Evropo in se na drugi strani poskušala distancirati od Balkana, nastop slovenskih tekmovalcev na olimpijskih igrah pa je bil predstavljen kot herojsko dejanje, enako kot je bil herojski tudi plebiscit. Športno udejstvovanje je tako postalo simbol slo¬ venske neodvisnosti in polje telesnih praks športa je prevzelo mesto promotorja slovenskosti: "Ko se je naše zastopstvo, v katerem je trobojnico z nenavadno veli¬ kim grbom nosil naš svetovni prvak v smučarskih skokih Franci Petek, pojavilo na stadionu, so jo napovedali s komentarjem, da gre za hrabre Slovence. Bila je pospremljena z gromkim aplavzom. S svojo številčnostjo je naša ekipa opozorila tudi na veliko specifično težo, ki ga zimski športi imajo pri nas. Hrvatov ni bilo toli¬ ko, a so bili bučni, številčnejše zastopstvo Jugoslavije pa je nastopilo skoraj neopaz- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC no [...] brhke Slovenke so stregle s kruhom in soljo ter žganjem, s stopnic pred vho¬ dom v dvorano za slovesnosti pa je skrbel za dobro razpoloženje Alfi Nipič s svo¬ jimi glasbeniki. Sandi Čolnik je predstavil Slovenijo in nato naše velike šampione Matejo Svet, Roka Petroviča, Primoža Ulago in kasneje še Bojana Križaja" (Bergant, 1992: 1). V opisu albertvillske olimpijske otvoritvene slovesnosti je Evgen Bergant nanizal vrsto označevalcev, ki sodijo v repertoar 'slovenskih nacionalnih značilnosti': lepe ženske, kruh, sol in žganje, narodna glasba, telesne prakse zim¬ skih športov in nenazadnje šampionski predstavniki hrabre nacije. Avtoritete s področja vrhunskega športa, kot je bil predsednik Slovenskega olimpijskega komi¬ teja Janez Kocjančič, so diskurz slovenske pripadnosti evropski družini v svojih izjavah nenehno potrjevali: "Slovencem pri prvem res samostojnem nastopu v olimpijskih arenah ni spodrsnilo na parketu. Brez zadržkov smo se vključili v med¬ narodno olimpijsko družino, ki nas je tudi sprejela - take, kot smo, dokončno in, upam, da za vedno. S tem smo slovenski športniki in športni delavci na najnepos- rednejši način dodali tudi svoj kamenček v barviti mozaik slovenske neodvisnosti in suverenosti" (Kocjančič, 1992:14). Mary Douglas (1987) ugotavlja, da institucije pomnijo in pozabljajo, kar se odraža tudi na primeru slovenskega vrhunskega športa. V kolektivnem spominu Slovencev je smučanje ostalo vtisnjeno kot nacionalni šport - to telesno prakso smo poslovenili. Slovenski smučarji v spominu svoje skupnosti ohranjajo herojske pozicije, vendar pa hkrati s tem procesom poteka tudi proces pozabljanja ali struk¬ turalne amnezije (prim. Evans-Pritchard, 1993). Pozabljen je tisti del kolektivnega spomina, v katerem so slovenski športniki s svojimi telesnimi akcijami dosegali kolajne za Jugoslavijo. V medijskih komentarjih z olimpijskih iger so večkrat napa¬ dli jugoslovansko prisvajanje slovenskih medalj: "Kako si je gospoda iz smučarske zveze Jugoslavije zamislila delitveno bilanco z ljubimi Slovenci" (Šauta, 1992a: 8). Ostro so bile napadene jugoslovanske želje po prisvajanju 'tuje' lastnine, slovenska javnost pa je bila nenehno opozarjana, da se je potrebno tudi formalno boriti za že dosežene uspehe njenih športnikov, sicer jih svet ne bo priznal kot slovenske: "V času, ko se je Slovenija osamosvajala, je Tanjug poslal v svet enega svojih globo¬ koumnih komentarjev. Če se bo Slovenija odcepila, je pisalo, bodo morali njeni športniki začeti z ničle, kajti vse kolajne, naslovi in lovorike ostajajo v športni zakladnici Jugoslavije. Naj si bo ta misel še tako poniglava, pa ima tu na olimpijskih prizoriščih vendarle svojo praktično implikacijo. V informacijskem računalniškem sistemu je namreč mogoče najti podatke o vseh športnikih, ki nastopajo na teh igrah pa tudi o nekdanjih asih. In v tej datoteki so vsi sedanji slovenski reprezen¬ tanti na teh igrah zapisani dvakrat. Enkrat ob kratici Yug in z vsemi rezultati, ki so jih dosegli do sprejetja Slovenije v FIS oziroma druge mednarodne športne zveze, in nato z oznako Slo ter s tistimi dosežki, ki so jih pač iztržili v tem kratkem času. Z drugimi besedami: tudi lanska kolajna Nataše Bokal iz Saalbacha je za računalnik in za ves svet, tako kot je zapisal Tanjug, jugoslovanska, da ne govorimo o kolajnah Bojana Križaja, Mateje Svet in drugih" (Šauta, 1992b: 8). Vendar pa zamišljeni skup¬ nosti Slovencev formalni dogovor o medaljah z Jugoslavijo ni predstavljal nepre¬ mostljive ovire, saj so bili dosežki slovenskih smučarjev že v časih Jugoslavije 'slovenski' in je bilo vse ostalo že pozabljeno: "Končno smo tudi Slovenci zakorači- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC li v olimpijsko druščino. Seveda smo tam že od nekdaj, tudi kolajne hranimo" (Koren, 1992: 1; poudaril G.S.). Če so telesne prakse smučanja po osamosvojitvi dobile še močnejšo noto slo¬ venstva, so jo nogometne sprva še bolj izgubljale. Telesne prakse obeh športov, ki so v preteklosti doprinašale h krepitvi občutkov jugoslovanstva, so dobile diame¬ tralno nasprotne pomene. Razlike, ki nekoč niso bile pomembne, so postale pomembne. Nogomet je bil največkrat označen kot balkanski šport in uveljavilo se je mnenje, da so tisti, ki v Sloveniji igrajo nogomet, tujci oz. Balkanci. Enostavna telesna praksa je postala označevalec nacionalne pripadnosti. Še posebej je k temu doprineslo to, da je veliko število igralcev v prvi slovenski ligi imelo priimke, ki niso bili skladni s splošno predstavo o nacionalno homogeni državi in so izdajali 'neslovenski izvor' njihovih prednikov. Sokolsko geslo: "Eden narod, ena domovina in eno sokolstvo v njej!" (Gangl, 1930:13), ki spominja na sorodne nacistične paro¬ le in ki je postalo aktualno v časih osamosvajanja Slovenije, v sebi ni našlo prosto¬ ra za telesne prakse nogometa. Po drugi strani je smučanje na podoben način več let uspešno potrjevalo slovenski primat med nekoč bratskimi narodi in vzpostav¬ ljalo verigo ekvivalenc, ki je slovenstvo precej časa uspešno ločevala od balkanstva (prim. Laclau, 2000; Torfing, 1999, Howarth, 2000). Po približno devetih letih pa je bil tudi ta diskurz postavljen na preizkušnjo. V sezoni 1999/2000 je namreč hrva¬ ška smučarka Janiča Kostelič začela premagovati slovenske smučarke, dve leti kas¬ neje pa je v moški konkurenci podobno uspelo tudi njenemu bratu Ivici Kosteliču. Mit o smučarski nesposobnosti ostalih jugoslovanskih narodov se je zamajal, a ven¬ darle ni padel. Avtoritete - strokovnjaki s področja smučanja so uspeh hrvaških smučarjev v javnosti 'omilili' z razlagami o bolestno velikih količinah treninga, kate¬ rim sta podvržena oba Kosteliča, in ki naj bi bile precej večje od količin treningov slovenske reprezentance. Ni pa bilo mogoče zaslediti izjave, da sta hrvaška tekmo¬ valca morda tudi naravno talentirana, kot so vselej bili 'naši' slovenski tekmovalci, in da imata telesno prakso smučanja 'v krvi' kot naši smučarji. Drugi mehanizem, ki je opravičeval veljavnost mita, je bila številčnost tekmo¬ valcev oziroma tekmovalk. V televizijskih komentarjih ob smučarskih prenosih je bilo pogosto slišati ugotovitve, da imajo Hrvati le eno smučarko in če se slučajno poškoduje, bodo ostali brez predstavnice, medtem ko se v slovenski reprezentan¬ ci kaj takšnega ne more zgoditi. Usoda hrvaškega smučanja je bila tako odvisna od enega samega telesa, medtem ko je za slovenskim smučanjem stala množica teles. Tudi vsakič, ko je Ivica Kostelič dosegel boljši rezultat od slovenskih slalomistov, so mediji poudarjali ekipni uspeh Slovencev in na ta način skušali zmanjšati pomen boljšega dosežka enega samega hrvaškega smučarja ter s tem potolažiti lastno nezadovoljstvo in nezadovoljstvo gledalcev. V medijskem diskurzu se je kmalu pojavil svojevrsten mehanizem za ohranjanje smučarskega mita, ko je Igor E. Bergant na finalni slalomski tekmi svetovnega pokala, na kateri je Ivica Kostelič zmagal in osvojil tudi zmago v skupni slalomski razvrstitvi, zamišljeno skupnost Slovencev pomiril z izjavo Kosteliča, v kateri naj bi ta priznal: "Sem produkt sloven¬ ske šole smučanja." Njegov uspeh je bil tako predstavljen kot uspeh slovenskega smučanja, njegove telesne akcije pa kot 'uvožene' iz Slovenije: "Trener Ivice je namreč že od njegove mladosti Celjan Vincencij Jovan" (TVS 2, 9-3.2002). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC Do velikega preobrata pa je prišlo tudi v pojmovanju nogometa. Iznajti je bilo treba novo tradicijo oziroma stari tradiciji pripisati nov pomen za novo slovensko nacionalno skupnost. Za iste telesne prakse smo morali skonstruirati nove pome¬ ne, ki so lahko služili nacionalističnim interesom in sovpadali s prevladujočim nacionalističnim diskurzom. Slovenska reprezentanca se je namreč leta 2000 uvr¬ stila na evropsko nogometno prvenstvo, leto kasneje pa še na svetovno prvenstvo, kar je v Sloveniji dvignilo ogromno prahu in diskurz o slovenski telesni nesposo¬ bnosti igranja nogometa je bil pred enakim izzivom kot pred njim diskurz o slo¬ venski nadvladi v smučanju. Nenadoma se je zaradi velikega navdušenja začela konstruirati vednost, da je nogomet 'pravi slovenski nacionalni šport 1 . Počasi, a vztrajno je izgubljal konotacijo balkanstva. Navijaški gesli nogometnih privržen¬ cev: "Kdor ne skače ni Sloven'c!" in "Slovenija gre naprej!" sta postali simbola zdru¬ žene nacije, ki se lahko kosa z vsemi ostalimi nacijami - tudi z bivšimi jugoslovan¬ skimi nogometnimi nacijami. V procesu strukturalne anamneze so bile pozabljene pretekle pogoste kritike, da v slovenski reprezentanci igrajo večinoma Neslovenci. Njihov izvor je postal nepomemben in njihovim prej balkansko konotiranim tele¬ snim praksam se je spremenil pomen. Priznan jim je bil prostor znotraj državotvor¬ nega diskurza - postali so del zamišljene skupnosti, kar ponazarja tudi izjava pred¬ sednika Republike Slovenije ob vrnitvi reprezentance z evropskega prvenstva: "V teh težavnih časih ste s tovarištvom in moralo združili ljudi" (B.M., 2000: 33). Izjave igralcev in nogometnih strokovnjakov so potrjevale novo Resnico, da Slovenci znamo igrati nogomet in da to telesno prakso v celoti obvladamo. Igralec Mile Ačimovič je po tekmi z Norveško na evropskem prvenstvu poudaril: "Razbili smo zadnje dvome, da Slovenci ne znamo igrati nogometa" (Okorn, 2000a: 21). Predsednik Nogometne zveze Slovenije pa je po uvrstitvi slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo dejal, da je s tem "[...] Slovenija postala prava nacija" (TVS 1, 18.11.2001). A kljub temu, da so si telesne prakse nogometa počasi začele utirati pot med 'slovenske športe', nogometnim reprezentantom ni bila pri¬ znana nadarjenost, tako kot že prej ni bila priznana Janiči in Ivici Kostelič. Kot glav¬ ni krivci slovenskega nogometnega uspeha so bile v medijih vseskozi predstavlje¬ ne 'naravne' lastnosti slovenske nacije: trdo delo, borbenost, požrtvovalnost, želja po napredku, disciplina in vztrajnost. Sledi o kakršnikoli 'naravni' nadarjenosti ali nacionalni vrojenosti telesnih praks nogometa v izjavah akterjev ni bilo najti. Selektor reprezentance Srečko Katanec je tovrstni diskurz vseskozi reproduciral: "Velika motivacija je temelj za uspehe malih ekip. Brez borbenosti in agresivnosti tako majhne države, kot je Slovenija, ne morejo preživeti" (Okorn, 2000b: 20). Nogomet je v državni diskurz vstopil kot simbol prizadevnosti slovenske nacije, da izboljša svoje dosežke tudi na tistih področjih, za katere ni 'naravno talentirana'. Pomen nogometa se je korenito spremenil iz označevalca tujosti v označevalca uspešnosti slovenske nacije, ki ji s trudom lahko uspe tudi nemogoče in si lahko podredi tudi tiste telesne prakse, ki so se ji vedno zdele tuje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor STARC Zaključek: podrejanje individuumov nacionalni ideji prek telesnih praks športa Telesne prakse športa prevzemajo simbolne pomene, ki postanejo del reperto¬ arja nacionalnega državnega diskurza. Športniki so podvrženi temu diskurzu ozi¬ roma si jih oblast prek njihovih telesnih praks podredi kot idealne pripadnike naci¬ je. Njihove uspešne telesne akcije medijski delavci opisujejo kot uspehe Slovenije, slovenske nacije in vseh Slovencev. S tem je prek telesnih praks omogočen poten¬ cialen prenos uspeha posameznega športnika na vsakega pripadnika nacionalne zamišljene skupnosti. Telesa športnikov funkcionirajo kot možno mesto v diskur¬ zu, s katerim se lahko identificirajo vsi ostali pripadniki zamišljene nacionalne skupnosti. Institucija športa telesne dosežke vrhunskih športnikov predstavlja kot enkratne dogodke, ki postanejo del nacije in njene zgodovine. Institucije v tem oziru pomnijo in kategorizirajo (Douglas, 1987), kar se še posebej jasno odraža v vrhunskem športu. Izidi nastopov državnih reprezentanc so postali sestavni del almanahov, ki vsebujejo najpomembnejše dogodke preteklega leta. Rekord kot najvišji možni dosežek v športni panogi že v samem latinskem izvoru besede recordari - priklicati nazaj k srcu - kaže na njegovo funkcijo ohranjanja pred poza¬ bo. Tudi telesne akcije športnikov na tekmovanjih postanejo del spomina zamišlje¬ ne skupnosti. Uspehi so pogosto opisani kot zgodovinska zmaga, zgodovinski dosežek, zgodovinski uspeh in podobno. Oto Giacomelli je npr. prispevek o neuspehu skakalcev slovenske državne reprezentance na olimpijski ekipni tekmi v Lillehammerju naslovil z "Nemški nastop za zgodovino, Slovenija pa komaj deve¬ ta" (1994: 12; poudaril G.S.). Športni neuspeh telesnih akcij članov reprezentance je bil na tak način poosebljen s celotno nacijo, v podnaslovu pa se je odražal še drugi pomemben element za konstruiranje nacije in njenega spomina, in sicer pozabljanje: "Slovenski nastop je treba čim prej pozabiti" (ibid.; poudaril G.S.). Gre za mehanizem strukturalne anamneze, pri čemer so športni uspehi vzpostavljeni kot zgodovinski pomniki nacionalnega uspeha, neuspehi pa obsojeni na pozabo in odtegnitvijo mesta v kolektivnem nacionalnem spominu. Telesne prakse športa tako vstopajo v nacionalni diskurz in športniki s svojimi telesnimi akcijami, ki so posledica sistematičnega in dolgoletnega discipliniranja teles, transformirajo svoja telesa in telesa gledalcev v telesa pripadnikov nacije. Ta proces pa lahko na eni strani skupnost združuje - kot v primeru jugoslovanskega gibanja bratstva in enotnosti, ali razdružuje - kot v primeru slovenskega osamosvo¬ jitvenega gibanja. Identifikacija naključnega individua s predstavo športnika tako pomeni podreditev položaju pripadnika skupnosti ali z drugimi besedami: na tak¬ šen način so telesa individuov podvržena nacionalnemu diskurzivnemu režimu, ki jih transformira v nacionalna telesa. 925 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC 926 LITERATURA Ambrožič, Matija (1919): Sokolstvo kot velika narodna inštitucija za telesno in nravstveno vzgojo. Sokol: glasilo slovenske sokolske zveze 1 (1/2): 15-21. Anderson, Benedict (1998): Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Barth, Frederic (1998 [1969]): Introduction. V Frederic Barth (ur.), F.thnic Groups and Boundaries, 9-38. Prospect Heights: Waveland Press. Bergant, Evgen (1992): Albertvillu: otvoritev tretje razsežnosti. Delo 34 (35): 1. Bloudek, Lev (1919): K ustroju Sokolske Zveze SHS. Sokol: glasilo slovenske sokolske zveze 1 (3/4): 57-60. Burr, Vivien (1995): An Introduction to Social Constructionism. London: Routledge. Cashmore, Ellis (1996): Making Sense of Šport. London: Routledge. Clarke, John in Chas Critcher (1985): The Dcvil Makes Work: I.eisure in Capitalist Britain. London: Macmillan. Dnevnik (1988): Otvoritev za dolg spomin. Dnevnik 38 (44); 6. Dnevnik (1992): Nataša meri med deseterico. Dnevnik 42 (41): 6. Douglas, Mary (1987): How Institutions Think. London: Routledge & Kegan Paul Ltd. Evans-Pritchard, Edward (1993): Ljudstvo Nuer: opis načinov preživljanja in političnih institu¬ cij enega izmed nilotskih ljudstev. Ljubljana: Škuc. Foucault, Michel (1999): The Subject and Power. V Brian Wallis (ur.), Art after modernism: ret- hinking representation, 417-32. New York: The New Museum of Contemporary Art. Foucault, Michel (2001 [1972]): Truth and Povver. V Collin Gordon (ur.), Power/Knowledge: Selected Interviews and Other Writings 1972-1977, 109-33. New York: Pantheon Books. Gangl, Engelbert (1919): Zmaga - svoboda. Sokol: glasilo slovenske sokolske zveze 1 (1/2): 1- 4. Gangl, Engelbert (1930): Sokolska knjižnica 9: O sokolski ideji. Ljubljana: Jugoslovenska sokolska matica. Giacomelli, Oto (1994): Nemški nastop za zgodovino, Slovenija pa komaj deveta. Delo 36 (43): 12. Hall, Stuart (1997): The work of representation. V Stuart Hall (ur.), Representation: Cultural Representations and Signifying Practiccs, 13-74. London: SAGE Publications. Hobsbavvm, Erič (1993): Mass-Producing Traditions: Europe, 1870-1914: V Erič Hobsbawm in Terrence Ranger (ur.), The invention of tradition, 263-308. Cambridge: Cambridge University Press. Howarth, David (2000): Discourse. Buckingham: Open Univcrsity Press. Juvcnal, Decimus Junius. (1999). Satire X. V G. G. Ramsay (ur.), Juvenal and Persius, 192-220. Cambridge: Harvard University Press. Klipšteter, Otmar (1984): Pobeljena prazničnost v Sarajevu. Dnevnik 34 (38): 9. - Kocjančič, Janez (1992): S slovensko zastavo, a brez himne. Delo 34 (45): 14. Koren, Miran (1992): Važno je zmagati! Delo 34 (32): 1. Kovačič, Janko (1919): Telovadba v sokolskem društvu. Sokol: glasilo 1 (1/2): 30-1. Kren, Jan (1931): Sokolska knjižnica 7: Cilj sokolskih teženj. Ljubljana: Jugoslovenska sokolska matica. Laclau, Ernesto (2000): Constructing Universality. V Judith Buder, Hrnesto Laclau in Slavoj Žižek (ur.), Contingeney, Hegemony, Universality: Contemporary Dialogues of the Left, 281-307. London: Verso. Lapchick, Richard E. (1996): The modern 01ympic Garnes: A Political Cauldron. V Richard E. Lapchick (ur.), Šport in Society, 253-71. Thousand Oaks: SAGE Publications. Lenič, Boris (1984): Kolajna - plod dolgotrajnega dela. Dnevnik 34 (44): 11. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor STARC Mavrič, Nada (1988): Zdravljica - slovenska himna. Dnevnik 38 (39): 1. Mrvo.š, Niko (1932); Sokolska knjižnica 9: Pogledi i misli dr. Miroslava Tyrša. Ljubljana: Jugoslovanska sokolska matica. Načelni in obvezni sklepi (1919): Informativni sestanek zastopnikov slovenskega sokolstva dne 6. prosinca v Narodnem domu v Ljubljani. Sokol: glasilo slovenske sokolske zveze 1/2 (1): 10-14. Okorn, Jož.e (2000a): Presenečenje in osmoljenci. Dnevnik 50 (169): 21. Okorn, Jož.e (2000b): Sandi Knavs v bolnišnici. Dnevnik 50 (158): 20. Rowc, David (1999); Šport, Culture and the Media. Buckingham in Philadelphia: Open University Press. Slovenec (1924): Pariška olimpijada. Slovenec: Političen list za slovenski narod 52 (166): 5-6. Stepišnik, Drago (1968): Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Stepišnik, Drago (1974): Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Šauta, Borut (1992a): Jugoslovani razkrili svoje velike apetite. Delo 34 (41): 8. Šauta, Borut (1992b): Naša prva kolajna je bila tako blizu. Delo 34 (42): 8. Šugman, Rajko (1997): Zgodovina svetovnega in slovenskega športa.I.jubljana: Fakulteta za šport. Šumi, Irena (2000): Kultura, etničnost, mejnost: Konstrukcije različnosti v antropološki pre¬ soji. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Torfing, Jacob (1999): New Theories of Discourse: I.aclau, Mouffe and Žižek. Oxford: Blackwell Publishers. Ulaga, Drago (1976): Telesna vzgoja, šport, rekreacija. Ljubljana: Mladinska knjiga. Webcr, Max (1968): Protestantska etika i duh kapitalizma. Sarajevo: Izdavačko preduzeče Veselin Masleša. Zaletel, Vinko (1933): Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. TELEVIZIJSKI VIRI TVS 2 (9.3. 2002): Finale svetovnega pokala v slalomu za moške. TVS 1 (18.11. 2002): Odmevi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor TOMC* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK BIOLOGIJA IN KULTURA O NEKI UTRUJENI DIHOTOMIJI Povzetek. Težava sociologije je po mišljenju avtorja v tem, da v vsakdanjem jeziku konstruiramo pojave, ki nato posta¬ nejo predmet naše sociološke refleksije. Pojma, ki sta ključna za pričujoče razmišljanje, sta biologija in kultura, zaradi katerih samoumevno ločujemo duševno in telesno, priroje¬ no in priučeno, gensko in okoljsko, naravno in družbeno ipd. V članku se avtor zavzema za preseganje konvencional¬ ne delitve znanstvenih disciplin in za kognitivno znanost o človeku, ki bo hkrati zajemala človekove 'naravne' in 'družbene' vidike. Ključni pojmi: biologija in kultura, meje znanstvenih disci¬ plin, konstrukcija socialnega sveta, kognitivno družboslovje Težava sociologije je v tem, da se strokovni koncepti, ki jih sociolog uporablja v teoriji, pretežno in netransparentno prekrivajo s pojmi, ki jih uporablja v vsakda¬ njem jeziku. Pri tem sploh ne bi šlo za posebno velik problem, če bi sociolog na ta način zgolj oblikoval napačne teorije, ki bi jih potem z znanstvenim mišljenjem presegal. Težava družboslovja je veliko večja, je v tem, da v vsakdanjem jeziku naj¬ prej konstituiramo pojave, ki nato postanejo predmet sociološkega mišljenja. Pojmi in odnosi med njimi, ki jih razvijajo različne sociološke šole, bolj odražajo vsakdanji pogled na svet kot pa laboratorijsko pridobljena in preverljiva dejstva v družbeni realnosti. Predstavljajo racionalizacijo v vsakdanjem življenju pridoblje¬ nih izkustev in na njem utemeljenih mnenj sociologa.V tem pogledu predstavlja vsakdanji jezik notranjo omejitev razvoja sociologije, njeno lastno senco, ki je soci¬ ologi nikakor ne znamo preskočiti. Nekateri, denimo filozof Churchland, menijo, da bo znanost o človeku prihodnosti morala izločiti jezik iz znanosti, če bo hotela preseči raven 'ljudske znanosti' (Churchland, 1996:18). Manj radikalni se zavzema¬ jo zgolj za večjo jezikovno previdnost. Recimo, da sem dolgoročno bliže Churchlandu. Vendar pa to ne pomeni, da je zavzemanje za večjo jezikovno pre¬ vidnost in preciznost odveč. Vzemimo za primer zelo ohlapne in nereflektirane jezikovne rabe dveh pojmov, vzeta iz vsakdanje govorice, ki sta središčnega pome¬ na za sociološko mišljenje, pojma 'biologija' in 'kultura'. V srednjeveški skupnosti je bila ljudem samoumevna delitev na naravno in nadnaravno pojavnost. Potem pa seje položaj teologije postopno marginaliziral in je v ospredje stopila delitev na naravo na eni ter duševnost in skupnost na drugi strani. _ * Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 str. 926-934 Gregor TOMC Dihotomija biologija vs. kultura (in iz nje izpeljana razlikovanja kot sta priroje¬ no vs priučeno, geni vs okolje) se v evropskem prostoru razvije v 19. stoletju, kot ena od stranskih posledic metaforičnega razvoja jezika, ki je med drugim implici¬ ral tudi vse bolj abstrakten jezik. Najprej se je uveljavil pojem biologija. Izvira iz grške besede za življenje (bios) in se v angleščini prvič pojavi v danes opuščeni rabi za sekularno življenje (biotic) in za življenjepis (biografija) na začetku 17. sto¬ letja. Na začetku 19. stoletja pa se pojavi še pojem za znanost o živih bitjih (biolo¬ gija), ki se osredotoča na raziskovanje njihove telesnosti. Ni čisto jasno, ali je pojem prvi uporabljal J.B. de Lamarck ali G. Reinhold, vendar pa to za naše razmišljanje ni pomembno. Če sledimo analizi Raymonda Williamsa, se je na drugi strani pojem kultura prvič pojavil v antični rimski skupnosti, nanašal pa se je na konkret¬ no nego rastlin. V 19. stoletju pa se pojem v Evropi že uporablja v abstraktnem pomenu kulture neke skupine ljudi, kot celovitega načina življenja. V tem sodo¬ bnejšem pomenu je pojem verjetno prvi uporabljal J. G. Herder. Očitno je šlo za zadetek v polno, saj sta Kroeber in Kluckhohn sredi prejšnjega stoletja naštela kar 257 različnih družboslovnih definicij pojma kultura, danes pa jih je nedvomno še veliko več (Tomc, 2002 a: 121). Skupaj s še dvema drugima abstraktnima pojmoma v vsakdanjem jeziku, 'družbo' in 'državo', ki sta se prav tako pojavila v približno istem času, predstavlja vsakdanjo jezikovno sveto trojico, s pomočjo katere si je Auguste Comte šele lahko izmislil sociologijo. Na ta način so se v vsakdanjem mišljenju postopno oblikovala tri samoumevna območja znanstvenega raziskovanja - znanosti o naravi, o duševnosti in o skupno¬ sti. Ker lahko ljudje zavestno mislimo le v jeziku, smo začeli konvencionalne delit¬ ve med disciplinami, izražene v abstraktni govorici, doživljati kot dejanske razlike v objektivnem svetu, saj nas je k temu napeljala zavest. Če k temu dodamo še aka¬ demske interese samih znanstvenikov, da vzpostavijo jasne meje do drugih disci¬ plin, je v 20. stoletju nastalo stanje, v katerem je bila jasna razmejenost discipline do drugih disciplin kazalec njene razvitosti, ne pa morda postvarelega mišljenja znanstvenikov, torej dejstva, da so uspešno ponotranjili meje svoje discipline in jih doživljati kot meje objektivnega sveta. Kasneje bomo skušali pokazati, da so te meje v delu sodobnega naravoslovja v glavnem presežene. Vsaj v primeru raziskovanja duševnosti postaja meja med naravoslovjem in psihologijo vse bolj arbitrarna. Vendar pa to večine družboslov¬ cev očitno ne moti. Še vedno ponosno stojijo na okopih 'splendid isolation' - bodi¬ si zaradi inercije, ignorance, ortodoksije ali kombinacije teh vzrokov. Vendar pa sodobna znanost to distinkcijo vse bolj problematizira. Poglejmo si to na nekaj primerih. Vzemimo za začetek delitev na duševnost in telo. V ozadju je seveda descartov- ska distinkcija, ki nam še danes učinkuje zdravorazumsko samoumevno. Vendar pa postaja vse bolj jasno, da je tudi duševnost materialna, da jo predstavlja elek- tronsko-kemijsko ali kakšno drugo snovno mednevronsko komuniciranje v mož¬ ganih. Duševnost lahko vpliva na telo (t.i. psihosomatika) prav zaradi tega, ker je snovna, ker je zoperstavljanje duševnosti in telesnosti kot nesnovnega in snovne¬ ga v osnovi zgrešeno. Vsako naše kognitivno odzivanje, pa naj gre za primarno empatično vživljanje ali za abstraktno sociološko miselno teoretiziranje, je torej telesno (Tomc, 2002 b: 121). 929 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor TOMC Vzemimo za ilustracijo čustvo strahu. Glasen pok povzroči zvočno valovanje, ki preko ušes pride do možganov, kjer se spremeni v elektronski dražljaj, ki potuje preko slušnega talamusa v lateralni del amigdale v limbičnem sistemu možganov. Od tu dalje obstajata dve možnosti: - da se odzovemo avtomatično (t.i. nizka pot), da nenadno otrpnemo, da se nam dvigne krvni tlak in se nam iz žlez izločajo hormoni; - in če po tem še nismo mrtvi, čez nekaj časa elektronski dražljaj aktivira še čutni korteks (t.i. visoka pot), v katerem je shranjen dolgoročni spomin na pretekle podobne dražljaje (ki nam sporoči, da pok ni bil strel iz puške, ampak le grmenje v daljavi, na primer) (Le Doux, 2002: 225 - 229). Nizka pot nam pride prav, če se moramo odzvati čustveno hipno, visoka pot pa je počasnejša, a obogatena s preteklim izkustvom (izkustveno učenje lahko loči¬ mo na učenje 'na lastni koži' in učenje z imitacijo, medtem ko se z jezikom in zavestjo pojavi še konstrukcijsko učenje, na temelju zamišljenih, hipotetičnih situ¬ acij). Vendar pa sta obe enako telesni. Recimo, da je prva gensko določena, druga pa je utelešena v spominu. Dolgoročni spomin nastane tako, da močnejši dražljaji sprožijo trajne med-sinap- tične povezave tako, da pride do organskih sprememb (električni akcijski potenci¬ al dražljaja sproži daljši kemijski proces v med-sinaptičnem prostoru, kar sproži encime v okolju nevrona, da aktivirajo proteine v celici, ali z drugimi besedami: dolgoročni spomin je oblikovanje novih proteinov). Dolgoročni spomin, kot tisto, kar nas verjetno najbolj določa kot osebo, implicira spremembo na ravni fizičnih možganov. Vidimo, da je tako avtomatično odzivanje, kot izkustveno, kulturno delovanje, telesno (Le Doux, prav tam). Kaj pa meja med prirojenim in priučenim? Sociobiologi in evolucijski psiholo¬ gi radi govorijo, da so vsa temeljna delovanja človeka evolucijsko določena in gen¬ sko kodirana. Tudi ko se učimo, pravijo, se učimo glede na vnaprej določene, bio¬ loške predispozicije za učenje. Na drugi strani sociologi trdijo, da je vse naše delo¬ vanje določeno s socializacijo. Človek pride skratka na svet kot nepopisan list papirja, potem pa se oblikuje s kulturnim učenjem. Med naravoslovci (ne pa tudi družboslovci) pa so vse bolj številni tisti, ki raz¬ mišljajo drugače. Kaj, če so geni del spomina, vendar ne našega osebnega, ampak spomina naših prednikov? Kaj, če je to tisti del učenja preteklih rodov, ki je postal relativno nespremenljiv, ko se je oblikovala človeška vrsta (Le Doux, 2002: 66)? Na ta način predstavljajo na nek način našo 'kulturo 1 , vendar pa ta kultura hkrati pred¬ stavlja kontekst predispozicij vrste, univerzalne telesne omejitve tega, kaj sploh pomeni biti človek. Iz te perspektive se nam kaže ločevanje biološkega in kultur¬ nega kot teoretsko nezadostno, prekratko, pomanjkljivo, zdravorazumsko in s tem sporno. Dodatna težava razlikovanja prirojenega in priučenega pa je še v tem, da je praktično nemogoče razlikovati gene od okolja (okolje seveda razumemo v širšem pomenu besede, od kemijskega do geološkega in socialnega okolja). Oglejmo si to težavo na dveh primerih: - če nevrone iz enega možganskega področja preselimo v drugega, prevzamejo lastnost novega okolja, vendar ne povsem (v raziskavi so vizualne dražljaje v dihur- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor TOMC jevih možganih poslali v njegov slušni korteks in ugotovili, da se je slušni korteks prilagodil na sprejem vizualnih signalov, a ne v celoti - dihurjev vid se je poslabšal iz 20/20 na 20/60, kar potrjuje tezo o neločljivi povezanosti in prepletenosti gen¬ sko pogojene arhitekture možganov in okoljsko pogojenega učenja) (Restak, 2001: 16 ); - geni že v embriu ne delujejo ločeno od okolja: aminokisline lahko gradijo le s pomočjo materinega kemijskega okolja v maternici. Hrana, ki jo embrio uživa, pogojuje kemijsko okolje v katerem biva, hkrati pa je odvisna od naravnega in soci¬ alnega okolja, v katerem uspeva. Če je ločevanje genov in okolja sporno že v embriu, postane še toliko bolj problematično pri dojenčku in v kasnejših fazah živ¬ ljenjskega cikla (Restak, 2001: 14). Postavlja se nam vprašanje, zakaj uporabljati distinkcijo, ki dela očitno silo dej¬ stvom, saj je razlikovanje genskega in okoljskega oz. biološkega in kulturnega oz. prirojenega in priučenega dejavnika in kar je še podobnih distinkcij, praktično nemogoče. To je razvidno tudi iz že omenjenega primera čustva strahu i v amigdali. V prvem hipu se aktivira avtomatično nizka potj kasneje pa:še visoka pot, posredo¬ vana z izkustvom, uskladiščenim v dolgoročnem spominu. Vendar pa je meja nejasna, saj šele obe poti skupaj predstavljata naše celovito doživljanje čustva stra¬ hu, njuno ločevanje pa je v večini primerov možno le na abstraktno-analitični ravni. Upoštevati pa moramo še to, da so v visoki poti v korteksu uskladiščeni tudi spomini na naša avtomatična odzivanja strahu. Ločevanje biologije in kulture mi iz te perspektive izgleda teoretsko neplodno. To, kar se zdi z vidika vsakdanjega življenja samoumevno, saj nas na to navaja jezik, ki ga govorimo in s katerim mislimo, se izkaže iz pozicije sodobne znanosti o člo¬ veku kot nejasno in eksplanatorno nemočno. Nastopil je čas, da presežemo to utrujeno dihotomijo. Proces, ki ga opazujemo, je epigenetski, interakcija genetskih in negenetskih dejavnikov (vpliv izkustev iz različnih vrst okolja). Stvar pa se še dodatno zaplete, ker je v genih uskladiščena kulturna tradicija vrste in ker je vsako kulturno specifično učenje vedno utelešeno. Tu bo morda kdo pripomnil, da brez 'kulture' vendar ni mogoče koncipirati sociologije. Ali ne gre v sociologiji prav za to, da obstaja zunaj nas nekakšna 'kultura' (v obliki vloge, prakse, stališča ipd.) in način njenega delovanje (lahko bolj po durkheimovsko, kot družbena stvar, ki na nas učinkuje od zunaj, ali pa bolj zmerno, po meadovsko, kot generalizirano stališče drugega v nas)? In da moramo to 'kulturo' internalizirati, da bi postala 'družba'in 'država' kot predmeta našega raz¬ iskovanja sploh mogoča? To je vsekakor samoumevno iz perspektive glavninske sociologije. Na to sta možna dva ugovora. Prvi je načelne narave - s takšnim pogledom morda res ogrožamo sociologijo kot znanstveno disciplino, vendar pa se z zna¬ nostjo ne ukvarjamo zato, da bi branili meje sociologije (ali katere koli druge, zgo¬ dovinsko nastale discipline). To, kar nas mora zanimati in čemur smo v resnici dolžni zvestobo kot raziskovalci, je znanost o človeku, ne pa konvencionalno nastale meje med disciplinami iz obdobja zgodnje modernosti, ki so med drugim proizvedle tudi sociologijo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor TOMC Kolikor jemljemo meje znanstvenih disciplin .resno, ima to lahko neko sicer neintencionalno, a zato nič manj nezaželeno posledico za naše razmišljanje o člo¬ veku. Ker lahko zavestno mislimo le v jeziku, so pojmi, ki jih uprabljamo, ključne¬ ga pomena za naše razumevanje predmeta raziskovanja. Tudi če se postavimo v vlogo specialista, ki se zaveda arbitrarnosti mej svoje discipline, a jim ostaja zvest iz nekih raziskovalnih načel, to v ničemer ne zmanjšuje osnovne zagate. Sama jezi¬ kovna raba nas bo zapeljevala, da bomo formalno ločevanje razumeli kot vsebin¬ sko in delitev med disciplinami kot ločnico v pojavnem svetu. Vzemimo za ilustracijo tovrstne družboslovne zagate razmišljanje Tomaža Krpiča. Ko govori o človekovem telesu pravi, da ga samo telo ne bo zanimalo, da samo telo ni in ne more biti predmet družboslovne obravnave. In zakaj ne? Ker, pravi, družboslovec nima in nikoli ne bo imel na voljo ustreznega teoretskega apa¬ rata za mišljenje samega telesa. Zato telo prepusti biologom, medtem ko se mora¬ jo družboslovci ukvarjati s kulturno in družbeno uporabo telesa (2003: 137 -138). Ko razmišlja o empatiji (zmožnosti našega čustvenega vživljanja v druge) ugotav¬ lja nekaj podobnega. Kljub temu, da po njegovem mišljenju empatija predstavlja pomemben družbeni dejavnik v medčloveških odnosih, ga spravlja v zadrego, ker ima izrazito psihološki značaj. Pri empatiji gre zgolj za večje število posameznikov, ki se vsak na nekoliko samosvoj način vživljajo, ne da bi se pri tem menili za druž¬ beno in kulturno naravo situacije (prav tam, 62 - 63). Kaj je po mojem mišljenju pri tem razmišljanju sporno? Ko se postavimo v vlogo specialista, začnemo nehote razmišljati o konvencionalnih, v zgodovini nastalih mejah discipline kot o dejanskih mejah v objektivni realnosti. Tako posta¬ ne za Krpiča empatija družboslovno sumljiva, ker ima psihološki značaj, ta pa se nanaša na življenje posameznikov. Krpič nehote pristane na to, da obstaja nekakš¬ na psihološka realnost s pojavi, zanimivimi z vidika posameznika, problematični¬ mi pa za družboslovce, ki jih vendarle zanimata kultura in družba, ki imata - pred¬ postavljam - svoj domicil v družbeni realnosti. Ko razmišlja o telesu, je še radikal¬ nejši. Če skuša neubogljiva čustva še nekako inkorporirati v družboslovno teorijo, a mu uhajajo, je v primeru telesa prisiljen izvesti shizmo. Iz delitve na različne per¬ spektive opazovanja človeškega telesa izpelje trditev, da družboslovci ne bodo imeli nikoli na voljo teoretskega aparata za mišljenje 'telesa samega' in da so posle¬ dično obsojeni na opazovanje 'kulturne in družbene uporabe telesa'. V zgodovini nastala konvencionalna delitev na 'telo samo' in 'družbeno telo', ena od številnih stranskih posledic delitve na biologijo in kulturo v vsakdanjem jeziku, postane tako delitev v objektivnem svetu samem, na eno telo v biološki realnosti in na dru¬ gega v družbeni realnosti. Kar se je začelo z na videz povsem nedolžnim razisko¬ valnim interesom sociologa specialista, da proučuje družbene pojave, ga nehote pripelje do tega, da začne med seboj ločevati biološko, psihično in socialno real¬ nost. Raziskovalna preferenca se transformira v nepremostljivo oviro v 'objektivni realnosti'. Prosto po Wittgensteinu bi lahko rekli, da so meje jezika (sprva vsakda¬ njega, po nekritičnem prevzemu pa še družboslovnega) generirale navidezne meje realnega sveta. Kot drugo pa se mi zastavlja vprašanje, ali za konstrukcijo socialnega življenja resnično potrebujemo kulturo kot predmet socializacije? Na kratko bom prikazal TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor TOMC alternativno perspektivo, recimo ji kognitivno družboslovna, ki razume socialno življenje bistveno drugače. Nobenih skupnih praks, vlog, stališč, vrednot ipd. ni, ki bi se jih morali posamezniki naučiti, da bi postali socialna bitja. Za skupnost ni potrebna ne kolektivna zavest, ne internalizacija vlog, ne internalizacija stališča generaliziranega drugega ali kakšna podobna operacija (Turner, 2002: 23 - 34). Ne potrebujemo skratka vnaprejšnje kulture, da bi lahko oblikovali družbo. To, kar dojenček prinese na svet, so določena biološka nagnjenja. Eno od ključnih je nagnjenje do zaznave sistematičnosti oz. koherentnosti v okolju. Ko zaznava oko¬ lje, ugotavlja podobnosti in razlike med pojavi v 'bottom up' procesih, ki potekajo med milijardami nevronov v fizičnih možganih. Gre za lokalne in slepe procese, ki pa po vedno novih primerjavah najprej privedejo do površinskih (na primer podo¬ bnost žoge in sonca), s časom pa tudi vse bolj abstraktnih podobnosti (na primer, da je gibanje skupno vsem živim bitjem). V ozadju vseh naših spoznanj je zaznava¬ nje, za vsako kognicijo je rekognicija (Gentner in Medina, 1998:177 - 211). Vsa naša duševna kompleksnost izvira iz teh kognitivnih procesov, ki potekajo ves čas, tako v budnem stanju kot v spanju (to kar v vsakdanjem jeziku imenujemo sanje). Primerjave podobnosti in razlik privedejo postopno do predstav o relacijah med pojavi (do frekvenc, vzrokov, funkcij, smisla ipd.), ki v dolgoročnem spominu omogočajo vse bolj sofisticirane oblike 'top down' procesiranja (zaznavanje glede na naše interese, želje ipd.). Svet socialnih pojavov oblikuje posameznik tako, da s primerjanjem podo¬ bnosti in razlik odkriva relacije z drugimi. Dojenček na primer opazuje mater, očeta in relevantne druge, si zapomni njihove obraze, razmerja, opravila ipd. in najprej na nezavedni ravni, po tretjem letu starosti, ko osvoji jezikovno veščino, pa tudi na zavestni ravni oblikuje predstavo o družini. Vsak socialni pojav se začne na individualni ravni, z naključnim prepoznavanjem podobnosti in razlik, s primerjavami, ki privedejo do prepoznavanja relacij med ljudmi kot pripadniki skupine. Niti dva posameznika se ne naučita tega, kaj je družina, na isti način. Vsako izkustvo družinskih odnosov je specifično, enkratno in neponovljivo, a hkrati tudi podobno vsem drugim človeškim izkušnjam družine, saj gnezdi v uni¬ verzalni gregarni reprodukcijski potrebi, ki je uskladiščena v kulturnem spominu vrste v genih. Ko se enkrat v neskončno zapletenem procesu nezavednega nev¬ ronskega procesiranja začnejo v telesu otroka vzpostavljati družinske relacije, značilne za dano konkretno izkušnjo, se na te relacije tudi kognitivno odzovemo, jih interpretiramo. Na abstraktno-analitični ravni lahko razlikujemo tri prepoznav¬ ne oblike kognitivnega doživljanja pojavnega sveta - občutenja (znotrajtelesno odzivanje na zunanji svet, na primer z bolečino), čustvovanja (razlaga zunanjega sveta kot dobrega ali slabega za mene, na primer strah) in mišljenja (razlaga zuna¬ njega sveta kot resničnega ali neresničnega za mene, na primer mnenje) (Tomc, 2000: 202 - 212). V primeru konstrukcije socialne pojavnosti je ključnega pomena predvsem empatično vživljanje v nezavedno oblikovane relacije. Na ta način namreč vzpostavljamo in ohranjujemo družino kot moralno skupnost ljudi. Korelacijo med čustvom in relacijo lahko namreč definiramo kot moralno vredno¬ to. Na analogen način kognitivno konstruiramo vse socialne pojave. Lahko skrat¬ ka sklenemo, da socialne odnose konstruiramo na osebni ravni, ko se kognitivno TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 572003 Gregor TOMC 934 odzivamo na relacije, ki smo si jih oblikovali s primerjanjem podobnosti in razlik v okolju drugih. Vzemimo za primer otroka, ki se uči, kaj je to 'pes 1 : v vsakdanjem življenju zaznava pse; v predelu možganov, ki je namenjen prepoznavanju živali, se aktivira¬ jo nevroni za obliko, barvo, gibanje itd.; določeno zaporedje aktiviranja nevronov oblikuje nezavedno predstavo o psu (to si lahko zamislimo - po analogiji s konek- cionističnim računalniškim modelom - z določenim zaporedjem 0 in 1, kjer različ¬ na zaporedja aktivirajo predstavo o različnih pasmah, starosti, stanju itd. psa pred nami; prevelika razlika v zaporedju pa že aktivira predstavo o drugi živali, denimo o mački itd.); ta predel se vse življenje izpopolnjuje z novimi izkustvi, ko se otrok nauči jezika, se predel za prepoznavanje živali poveže s predelom za jezik in otrok poveže podobo psa z imenom za psa, kar lahko imenujemo zavest o psu) (Goldblum, 2001: 55 - 57). Ilustraciji se nam zdita zanimivi zato, ker niti dva človeka ne gresta skozi isto učenje tega, kaj je to družina ali pes, pa ima kljub temu večina nas zelo podobne predstave o tem, za kaj v teh dveh pojavih gre. Tako, kot nismo potrebovali kultur¬ ne predstave o družini, nekakšnega kulturnega objekta, da bi postali družinski člani, tudi ni potrebna predpostavka o obstoju 'pasjega 1 , da bi postali - bolj ali manj - naravoslovno kompetentni. Stvar je veliko bolj preprosta: sožitja z drugimi se ves čas sproti v življenju učimo, nič drugače, kot se naučimo doživljanja in kasneje zave¬ sti o psu. Vsebina naših spominov nastaja v interakciji z okoljem, obstaja pa zgolj kot duševnost v fizičnih možganih. Predstave, ki jih imamo o stvareh, niso nikoli identične s predstavami drugih, niso posledica internalizacije 'kulture'. Je pa res, da nam učinkujejo podobno, ker vsi delujemo v istem objektivnem prostoru in času; ker smo vsi družabna bitja, ki pripadamo isti živalski vrsti in nas preokupira zado¬ voljevanje nekaterih skupnih potreb (produkcija, reprodukcija, obramba, počitek itd.); ne nazadnje pa tudi zato, ker smo relativno kognitivno zaprti, ker lahko o tem, kaj vedo drugi, sklepamo le iz svoje lastne izkušnje (kar implicira, da smo nagnjeni k samoumevnemu pretiravanju o podobnosti izkušenj drugih z našimi). Teorija, po kateri vsi internaliziramo isto vsebino, 'kulturo', je povsem nepo¬ trebna. Težko pa bi z njo tudi pojasnili nedvomne razlike, ki obstajajo med posa¬ meznimi člani skupnosti. Če sklenemo: kognitivno družboslovna predstava o uče¬ nju, ki smo jo na kratko predstavili, na eni strani pokaže, da je razlikovanje med biologijo in kulturo, vzeto iz vsakdanjega jezika, za znanost o človeku malo pomembno, na drugi strani pa omogoča tudi precej drugačno, po našem prepri¬ čanju adekvatnejše razumevanje vzpostavljanja socialnega življenja. Nekateri računalniški modeli presenetljivo dobro ponazarjajo, kako je mogoče priti z bottom up, slepimi in lokalnimi procesi, do kompleksnih in koherentnih duševnih procesov, značilnih za človeka. Vzemimo najprej za primer konekcioni- stični PDP (paralelno distribuirano procesiranje) model. Gre za računalniški model, ki ves čas sprejema in usklajuje informacije s starimi (procesiranje), kjer je vsak pojav reprezentiran v celotnem omrežju (distribuiranost), pri čemer je v pro¬ cesiranje vedno vključenih več omrežij hkrati (paralelnost) (Goldblum, 2001: 41 - 43). Gre za sistem, ki skuša simulirati delovanje nevronskih procesov (enote kot približek nevronov, uteži kot približek sinaptičnih povezav med nevroni ter stati- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gregor TOMC stični procesi kot približek učenja). Drug zanimiv primer tovrstnih modelov pred¬ stavlja SME (structure mapping engine), ki ima v ozadju le preferenco za sistema¬ tičnost in strukturno konsistentnost. V prvi fazi SME generira vsa možna ujemanja parov pojavov. V drugi fazi jih združuje v lokalne klastre. V tretji fazi pa se klastri oblikujejo v nekaj interpretativnih jeder. Zanimivo je, da ne obstaja nikakršen vna- prejšen načrt, ampak le kontinuirano primerjanje s pomočjo algoritmov (Gentner in Medina, 1998: 182). Ta dva modela simulacije kažeta na možen način nezaved¬ nega nevronskega procesiranja v fizičnih možganih. Tretji model pa skuša pokaza¬ ti možno povezavo med nezavedno in zavestno ravnijo procesiranja. Gre za raču¬ nalniški model Copycat, program za iskanje analogij, ki ponazarja, kako je mogo¬ če priti od lokalnih, paralelnih, statističnih izračunov na mikro ravni, ki ponazarja¬ jo nezavedno raven procesiranja, do bolj zaprtih, determinističnih, serialnih in cen¬ traliziranih izračunov na makro ravni, ki ponazarjajo zavestno raven procesiranja. V bistvu gre za to, da statistični izračuni s časom oblikujejo emergentne vzorce, raven jezika in zavesti, ki nista posledica kakršnegakoli vnaprejšnjega načrtovanja (Hofstadter, 1998: 205). Bojim se, da si - glede na naše še vedno dokaj rudimentarno razumevanje soci¬ alnega življenja - v družboslovju postavljamo sicer zelo zanimiva, a hkrati pogosto tudi preveč ambiciozna vprašanja, denimo o telesu v kapitalizmu; o novem druž¬ benem telesu ženske iz optike sodobne teorije potrošništva; ali pa o celostni pre¬ obrazbi obstoječe neenakosti med spoloma. Težavo vidim v tem, ker so osnovni pojmi družboslovne znanosti, ki jih upo¬ rabljamo, globoko zasidrani v vsakdanji jezikovni govorici in mišljenju. Na ta način se v našem mišljenju netransparentno prekrivata vsakdanja in znanstvena govorica, izrekanje mnenj in dejstev o pojavnem svetu. Kaj denimo imamo v mis¬ lih, ko govorimo o neenakosti med spoloma? Pojem (ne)enakosti je tako kot vsi drugi abstraktni pojmi, ki opisujejo socialne relacije, zelo kompleksen in večpo¬ menski, zaradi česar ni o njem konsenza v skupnosti ljudi, ki uporablja pojem v vsakdanji rabi, nekaj podobnega pa velja tudi za ožjo skupnost družboslovcev. Uporablja se v zelo različnih kontekstih, od (ne)enakosti posameznika pred zako¬ nom do eksploatacije razredov v kapitalizmu. Podobna nejasnost pa krasi tudi spol - razmerje med 'biološkim' in 'družbenim' spolom se največkrat predpostav¬ lja, razume pa se lahko na zelo različne načine, odvisno od tega, iz katere politič¬ ne pozicije razmišljamo. Sociologija, kot jo poznamo, predpostavlja izrekanje mnenj o pojavih, mnenja pa so varljiva, kot so vedeli že stari Grki, hkrati lažna in resnična. Problem sociolo¬ gije je skratka v tem, da je preambiciozna, da se loteva prevelikih tem, in da je zara¬ di tega posledično tudi ambivalentna, zaradi česar se v njej nejasno prepletajo mnenja in dejstva. Predstavlja sicer zanimivo branje, vendar zato, ker je bliže litera¬ turi kot pa nepristrani obravnavi dejstev. Morda ne bi bilo slabo, če bi se sociologi¬ ja razcepila na dva dela - na disciplino, ki si še vedno ambiciozno zastavlja vpraša¬ nja o pravični družbeni ureditvi ali o smislu družbenega življenja, ter na drugi stra¬ ni na disciplino, neprimerno skromnejšo po dometu, a natančnejšo v odgovorih, ki jo zanima, kako se oblikujejo socialne relacije na mikro ravni, in ki je z laborato¬ rijskim raziskovanjem tem vprašanjem kos z dejstvenimi odgovori. Navsezadnje 935 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Gregor TOMC 936 tudi Gregor Mendel svoje teorije o dedovanju ni odkril z raziskovanjem ljudi, ampak... graha. LITERATURA Churchland, Paul M. (1996); The Engine of Reason, the Seat of the Soul. Cambridge in London: The MIT Press. Gentner, Dedre in Medina, Jose (1998); Similarity and the Dcvelopment of Rules. V Steve A. Sloman in Lance J. Rips (ur.), Similarity and Symbols in Human Thinking, 177 - 211. Amsterdam, Elsevier Science Publishers. Goldblum, Naomi (2001); The Brain-Shaped Mind. What the Brain Can Tell Us About the Mind. Cambridge: Cambridge University Press. Hofstadter, Douglas (1998): Fluid Concepts and the Creative Mind. Computer Models of the Fundamental Mechanisms of Thought. Harmondsworth: Penguin Books. Krpic, Tomaž (2003): Kognitivne meje družbene konstrukcije realnosti. Ljubljana, doktorska disertacija. Le Doux, Joseph (2002): Synaptic Self. How Our Brain Becamc Who \Vc Are. London: Macmillan. Restak, Richard (2001): The Secret Life of the Brain. Washington D.C. Joseph Henry Press. Tomc, Gregor (2000): Šesti čut. Družbeni svet v kognitivni znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Tomc, Gregor (2002): Moderna kultura. V Aleš Debeljak, Peter Stankovič, Gregor Tomc in Mitja Velikonja, Cooltura, 121 -156. Ljubljana, Študentska založba. Tomc, Gregor (2002): Razžaljeni in ponižani. Svet prava s perspektive kognitivne znanosti. V Tomo Korošec et al (ur.), Razžalitve v tiskanih medijih, 121 - 137. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Turner, Stephen P. (2002): Brains/Practises/Relativism. Social Theory Aftcr Cognitive Science. Chicago and London: The University of Chicago Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK EMOCIONALIZACIJA JAVNE SFERE Emocionalna zasičenost medijev, ekshibicionizem POLITIKOV IN KOMODIFIKACIJA EMOCIJ Povzetek. Članek obravnava naraščajočo prisotnost emoci¬ onalnega subjekta v javnem življenju sodobnega sveta. Ugotavlja, da se popularni mediji, politika in korporacije uspešno prilagajajo novemu emocionaliziranemu javnemu prostoru, ki so ga v veliki meri tudi sami oblikovali. To tudi pojasnjuje, zakaj so mediji zasičeni z emocijami, zakaj se politiki prezentirajo kot emocionalne osebe in zakaj korpo¬ racije vzpostavljajo emocionalne vezi s svojimi potrošniki. Avtorica tako identificira tri aspekte emocionalizacije javne sfere: emocionalizem v popularnih medijih, personalizacijo politike, vključno z emocionalnim ekshibicionizmom politi¬ kov, in novo vlogo emocij v sferi javne zaposlitve oz. v novi industriji izkustva. Ključni pojmi: javna sfera, emocije, politika, množični medi¬ ji, korporacije, potrošniki Javne emocije v poznih modernih družbah Emocije so tema, ki nas v bolj ali manj prikriti obliki spremlja ne le v našem "zasebnem", temveč tudi v našem javnem vsakdanjiku: emocionalna izkustva ogla¬ šujejo in obljubljajo reklamni oglasi (srečo ti da stvar, ki jo kupiš), prodajajo jih brezštevilne storitve, slavi jih popularna kultura in industrija zabave, emocije eks¬ hibicionistično razkazujejo politiki, brezsramno jih javno razkrivajo in o njih raz¬ pravljajo navadni državljani, tematizirajo jih različni eksperti, poudarjeno jih prika¬ zujejo množični mediji, kot predmet legitimne analize pa so čustva vstopila tudi v družboslovne in humanistične discipline, kjer so "zanetile" pravo v literaturi ime¬ novano "afektivno revolucijo". Emocionalizem kot osredinjenje družbenih, političnih in osebnih sodb na indi¬ vidualne emocionalne občutke (Squire, 2001) ali kot bi ga lahko še označili, restrukturiranje popularnih in političnih tem okoli specifičnih kategorij afektov, postaja prevladujoč okvir mišljenja in delovanja v zahodnih družbah. Moderna doba je razvrednotila pomen emocionalnih prvin delovanja v javnosti, kar je vodi- » Dr. Zelenka Sad!, docentka na Pakulteli za družbene vede, Univerza v /Jubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 str. 935-952 Zdenka ŠADL lo v izključitev emocij iz javnega sfere.' Moderen izgon čustev iz sveta javnega živ¬ ljenja je temeljil na predpostavki, da so emocije (kot ženska značilnost) nasprotje, motnja, celo grožnja (moško določeni) racionalnosti, utelešeni v družbenih struk¬ turah in institucijah modernih družb ter v vzorcih mišljenja, ki so te strukture in institucije podpirali. V zadnjih desetletjih pa je očiten trend nezadržnega prehaja¬ nja emocionalne ekspresije in upravljanja emocij v svet javnega življenja in delova¬ nja. Bolj kot kdajkoli prej so emocije eksplicitno prebile meje zasebne sfere in pre¬ plavile - emocionalizirale javno sfero potrošniško usmerjenih družb. Danes emoci¬ je (in njihova ekspresija ter produkcija) niso več marginalen, neviden in spregle¬ dan element javnih institucij, organizacij in družbenega življenja, temveč ena od strateških komponent koordinacijskega mehanizma javnega življenja (dela) in sre¬ diščni objekt javnih diskurzov. Razkrivanje emocij in zasebnega življenja v javnosti je ne le vse bolj de-tabuizirano in legitimno, temveč tudi intenzivirano in pričako¬ vano, celo zapovedano. Stroga zamejenost emocij z zasebno sfero se v zadnjih desetletjih ruši pod vplivom kompleksnih sil, ki vključujejo družbene, ekonomske, politične in tehnološke dejavnike. Novo emocionalizacijo javnega življenja in rekonfiguracijo emocij lahko pojasnimo z vzponom psihologije in terapevtske kul¬ ture v 20. stoletju, ki postavlja v ospredje emocionalne potrebe posameznikov in posameznic (Rose, 1996; Richards, 1999); z razvojem potrošniškega kapitalizma in globokimi transformacijami gospodarstva, ki se v zadnjih letih kažejo v prehajanju od produkcije stvari k produkciji kulturnih izkustev, vključno z emocionalnimi izkustvi (Rifkin, 1998); z de-tradicionalizacijo, spremljajočo krizo moralnega zaupanja (Bauman, 1993; Giddens, 1991, 1992; Himmelfarb, 1994) in fragmentaci- jo moderne družbe (Ang, 2001: 136-137), ki ob posledičnem pomanjkanju smisla življenja podeljujejo emocijam vlogo "rešilnega pasu"; s slabljenjem procesa forma¬ lizacije, ki rahlja eksterni nadzor nad čustvenim izražanjem (Wounters, 1992); s hegemonijo popularnih medijev po 2. svetovni vojni (Postman, 1985), z novimi oblikami tehnologije in globaliziranimi tržišči (Bauman, 1998), pa tudi z razvojem postmodernizma (distanciranje od vseh oblik avtentičnosti, vključno z emocional¬ no), novih identitnih koncepcij (uporaba čustev v identitetnih strategijah) (Gerhards, 1989) in prevlade identitetne politike, ki spreminja politično mišljenje v vprašanje "kakšen je občutek biti ženska, obarvana oseba ali invalidna oseba" (Squire, 2000). Od tod formulacije, da narašča proces "emancipacije emocij" kot del dolgoročnega procesa rahljanja procesa formalizacije (Wounters, 1992), da je na na pohodu "nov sentimentalizem" (Walden, 1997) oz. emocionalizem (Kass, 1999; Squire, 2001), da se v javnosti čedalje pogosteje razpravlja o občutljivih temah kot so medosebni problemi, da se razvija "brezsramna kultura", v kateri znani in neznani posamezniki slavijo kult avtentičnega samo-razkrivanja, da se zasebne in intimne zadeve pod vplivom močne težnje k neformalnosti in individu¬ alizaciji brez ovir izražajo v javnosti (Privacy in the Public Sphere), da se je proces "emocionalizacije prava" razširil po vsem svetu in povzdignil emocije v "dragocene ' 7 upoštevanjem dislinkcije med 'kulturno' in politično javno sfero pa moramo ugotovili, da emocije niso bile povsem izključene iz javne sfere. Emocionalnost je bila ne samo "dovoljena" v kulturni javni sferi, temveč je predstavljala sam središčni objekt razprav v njej. Kot opozarjaj. Gripsnul (1993:91), emocije tudi niso bile povsem izključene iz razprav v politični javni sferi, kar lahko preverimo v praksah zahodnih parlamentov. Bile so le podrejene argumentaciji o principih politične prakse. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL barometre družbene moralnosti" (Karstedt, 2002) in nenazadnje, da se nezadržno širi vojerizem (Calvert, 2000), ki nudi izhodišče za omenjene oblike (emocionalne¬ ga) ekshibicionizma. Kot primer in dokaz tega, kako razširjen in radikalen je trend k emocionalizmu na Zahodu, analitiki pogosto navajajo britansko družbo. Tradicionalna zadržanost Britancev se nezadržno izgublja, zatrjujejo zlasti kritično naravnani pisci, na njeno mesto stopa intenzivirana javna emocionalna ekspresiv¬ nost, ki spreminja Brinance v "narod ekshibicionistov" (izraz po K. Auchincloss; Dalrymple, 2002; Walden, 1997). 2 Tudi Japonska, ugotavljajo raziskave (Privacy in the Public Sphere), sledi zahodnim vzorcem, kar pomeni rahljanje značilne japon¬ ske "kulture sramu" in zlom tradicije močne družbene kontrole. Trend k bolj odpr¬ temu javnemu izražanju emocij je opazen tudi zunaj zahodnega sveta. V musli¬ manskih državah se, navkljub nenapisanim pravilom zoper javno izražanje emocij in državni moralni policiji, ki skrbi za njihovo uresničevanje, razširja nova zavest o statusu čustev v javnosti (Economist, 27.3.1999, str. 48). E.D. McCarthy (1989) ozna¬ čuje družbenozgodovinsko fazo, v kateri živimo kot "dobo emocij". Za "dobo emo¬ cij" pa lahko na podlagi zgornjih ugotovitev rečemo, da jo zaznamujeta dve dopol¬ njujoči kulturni dinamiki: samo-razkrivajoča kultura na eni strani in vojeristična kultura na drugi. (Emocionalni) ekshibicionizem hrani vojerizem, ki zopet ponuja izhodišče, pogled (emocionalnemu) ekshibicionizmu. Prevlada emocionalizma v javnosti sodobnih družb je izzvala pozitivne in negativne ocene kulturnih kritikov. Za nekatere javno življenje emocij označuje kulturno degeneracijo, depolitizacijo in emocionalno trivializacijo ter osiromaše- nje (npr. Z. Bauman, I. Craib, A. Maclntyre, P. Fussel, S. Meštrovič idr.). 3 Zopet drugi vidijo v emocionalizaciji potencialno progresivno silo v psihološkem in sociolo¬ škem smislu. "Javnemu življenju” emocij pripisujejo pozitivne psihološke in druž¬ bene implikacije ter potencialno demokratične učinke (npr. J. Gripsrud, C. Squire, B. Richards, J. Gamson idr.). Ne da bi se (na tem mestu) spuščali v analizo posledic emocionalizacije javne kulture, lahko ugotavimo, da emocionalen preobrat v sodobnem javnem življenju radikalno briše v 19. stoletju začrtane meje med zaseb¬ nim in javnim. Kot ugotavlja Calvert (2000:78), pričakovanja o tem, kaj je javno, po prejemanju več informacij naraščajo z intenzivnim, skorajda vojerističnim zanima¬ njem za zasebna življenja drugih. V moderni družbi javna sfera ni bila ustrezen prostor za izražanje emocij, danes pa je ločitev med zasebnim čustvom in javno komunikacijo zabrisana (Meyrowitz, 1985: 100). To, kar je bilo v pogledu emocio¬ nalnosti še pred nedavnim razumljeno (občuteno in varovano) kot strogo zaseb¬ no, pridobiva danes javne dimenzije (npr. škandali Billa Clintona so odprli razpra¬ vo o zasebnem seksualnem vedenju v "mainstream" tisku, ki bi bila še pred nekaj leti nepredstavljiva) in obenem status objekta družbene refleksije. Emocije same so postale topika javnega diskurza, s čimer so se "preselile" iz zasebne v javno področje (Gerhards, 1989). Intimnost emocionalnega oz. simulacija emocij je danes na ogled in (vojeristično) opazovanje vsem. Postala je objekt množične potrošnje. -’ Vrhunec naj bi sentimenlalizacija britanske in sodobne družbe nasploh doživeta leta 7 997, označe¬ nem kol 'leto solz" (smrt princese Diane in drugi pretresljivi dogodki). j Po /. Itabermasu "inlimizacija" javne sfere, ki se, na primer, izraža prek medijskega poudarka na osebnostih in zasebnih življenjih javnih oseb, prispeva k eroziji javne sfere. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL 940 Relokacija emocij na sociokulturnem in političnoekonomskem zemljevidu in v politični hierarhiji sodobnih zahodnih družb je razvidna tako v popularnih medi¬ jih, politični sferi kot tudi v ekonomskem sektorju plačanega dela. Emocionalizem kot prevlada kulture emocionalnih potreb in čutnih izkustev v javnem prostoru predstavlja očiten trend, ki se mu hitro prilagajajo - po drugi strani pa tudi sami kreirajo in utrjujejo - množični mediji, politika in gospodarske strukture oz. kon¬ glomerati. Osrednja strategija adaptacije medijskih in političnih akterjev ter korpo¬ racij na novo vrsto kulture emocij je vzpostavljanje intimnih oz. emocionalnih vezi z gledalci, potrošniki oz. volilci, upoštevajoč pri tem lastne (ekonomske, politične) koristi, interese in strateške cilje. Javni medijski prostor - predelava zasebnega (čustva) v javno "Estetika melodrame v vseh medijih, vključno s popularnim tiskom, pre- zentira svet kot da mu vladajo moralne in emocionalne vrednote in sile" J. Gripsrud (1993:88) "Vidim lahko čustvo na posameznikovem obrazu, vidim lahko nekoga, ki joče, vidim lahko njegove oči, česar vsega ne morem videti na medmrežju. Mislim, da je to glavna konkurenčna prednost za televizijo v prihodnjosti." R. Maxwell (direktor raziskav HBO) Emocionalizacija javnega medijskega prostora se kaže v naraščajočem poudar¬ janju emotivnih tem, reprezentaciji emocionalne ekspresije ter v afirmaciji osebne in emocionalne govorice v množičnih medijih, zlasti v televizijskih in radijskih pro¬ gramih, popularnem tisku in na internetu. Študija Evropskega inštituta za medije je pokazala naraščanje prezentacij (med)osebnih, zasebnih in intimnih zadev v medijih v številnih sodobnih zahodnih državah, vključno z Japonsko (Privacy in tire Public Sphere). Razlogi za vse večjo prisotnost zasebnega v polju javno vid(e)nega, vsaj v primeru ZDA, se delno nahajajo v sami naravi medijskih trgov in interesov medijskih korporacij. Komercializacija in zaostrena konkurenčnost tele¬ vizijskih trgov sili producente in radiodifuzne organizacije k nenehnemu razvija¬ nju novih programov, ki so privlačna za širša občinstva. Prav ta proces pojasnjuje naraščanje števila programov, v katerih igrata intimnost in izražanje čustev ključno vlogo (Privacy in the Public Sphere). Ali z besedami Calverta (2000: 80) "Pričakujemo, da bomo videli več. Želimo videti več. In to nam dajo mediji". Netočno bi bilo kot emocionalne v tem smislu označiti samo arhetipske ženske žanre, kot so tradicionalne melodrame oz. soap opera, romantične drame in dru¬ žinske sage, ki prikazujejo težave in zaplete v zasebni sferi ter spremljajoča "veli¬ častna čustvena stanja" (izraz po P. Brooks). Snovalci telelevizijskih programov (pa tudi tiskani mediji) se, z namenom pridobivanja čim širših množic občinstva, pri¬ lagajajo emocionalizirani javnosti in vojeristični želji gledalcev po vpogledu v detajle zasebnega življenja drugih, s ponudbo obsežne raznolikosti medijskih tek¬ stov in podob. Osredotočanje na emotivnost, medčloveške odnose in individual- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL no izkustvo, ki se pogosto oplaja z uporabo melodramatske strategije, personaliza- cije in senzacionalizma, najdemo tako tudi v drugih žanrih, Akcijskih in faktičnih. Popularni tisk, talk showi in realna televizija (real television), televizijske novice in dnevniki, aktualnodokumentarne oddaje, dokumentarne drame, programi storit¬ venega žurnalizma, kontaktne oddaje in kvizi so medijskih produkti, ki po vsebini in reprezentacijah podob, načinih pripovedovanja in poudarjanju emocij pogosto niso nič manj "emocionalni" in (melo)dramatični kot romantične drame ali soap opere. Nenehna potreba po razkazovanju čustev, tako značilno za televizijsko melodramo, je očiten trend, ki je zajel celotno medijsko produkcijo. Vključevanje do nedavnega strogo izključenih tem v medijsko pokrit prostor lahko ilustriramo z avstralsko televizijsko serijo Home Truth. Serije so bile posne¬ te sredi leta 1997 in temeljijo na prizorih iz vsakdanjega življenja družin, posne¬ tih na video kamerah. Gledalci so si ogledali porod, prepire med starši in otroci, težave mladega para z majhnimi otroki, ki se spopajo s finančnimi problemi po tem, ko je bil mož nepričakovano odpuščen z dela itd. Kot ugotavlja D. Lupton (1998: 7-8), je privlačnost takšnih programov v razkrivanju emocij udeležencev. Drug primer naraščajoče navzočnosti emotivnih topik v televizijskih programih je t.i. "televizija emocij" ali "emocionalna televizija" (emotion TV). Govorimo o programih, ki s pomočjo voditelja oddaje, ekspertov in debate med občinstvom v studiu javno zdravijo najglobja čustva navadnih ljudi, ki so doživeli hude izgu¬ be v zasebnem življenju (na primer smrt majhnega otroka, otroci, ki se soočajo s psihičnimi problemi svojih staršev ipd). Središče pozornosti (diskurzivne in vizu¬ alne) sta emocionalna bolečina in ekspresija prizadetih. Podobno kot v dnevnih soap operah so prizori posneti v bližnjem planu, ki omogoča po(po)lno izraz¬ nost čustva. Tehnika "close-up" skozi obrazno mimiko (značilni so bližnji posnet¬ ki obraznih izrazov emocionalno trpečih gostov) priskrbi dramatizacijo in spre¬ minja televizijo v "intimen medij". Primer tovrstnih programov je serija šestih pro¬ gramov s pomenljivim naslovom Razkrita najglobja čustva, ki jo je leta 1996 finan¬ cirala nizozemska fondacija za mentalno zdravje (Sheldon, 1996). Tudi t.i. storit¬ veni žurnalizem (service journalism) (Eide in Knight, 1999) se osredinja na reše¬ vanje problemov zasebnega življenja in na emocije, ki signalizirajo težave vsakda¬ njega življenja. V oddajah "žrtve" na oseben in emocionalen način izpovedujejo svoje vsakodnevne izkušnje oz. prizadetosti, ki jih rešujejo v kontekstu javnega diskurza. V zadnjih letih je postal popularen medijski žanr prikazovanje resničnih živ¬ ljenjskih izkušenj navadnih ljudi. Televizijska kamera spremlja posameznike pri emocionalno intenzivnih doživetjih, na primer sprejem zdravniške pomoči in hospitalizacija, policijska aretacija, poroke, ali pa prikazuje rekonstrukcije resnič¬ nih, emocionalno obarvanih in emocije vzbujajočih dogodkov (na primer deček reši utapljajočega psa, udeleženci oz. opazovalci dogodka pripovedujejo in podo¬ življajo dogajanje). Personalizacija, senzacionalizem in poudarek na zasebnih zadevah v popularnem tisku (Gripsrud, 1993: 85) prav tako tipično izpostavljajo emocionalna stanja in emocionalne izraze bolj ali manj znanih posameznikov. Popularni tisk tako sporoča bralcem, da so osnovna in močna čustva pravzaprav tista stvar, okoli katere se vrti svet (in novice). TEORIJA IN PRAKSA iet. 40. 5/2003 Zdenka ŠADL 942 K prevladi emotivnih, osebnih tem in k legitimizaciji emocionalne ekspresiv¬ nosti so veliko prispevali predvsem televizijski talk showi, ki so v zadnjem dobrem desetletju dosegli visoko popularnost med gledalci. "Povej resnico, izkašljaj se, govori brez oklevanja" je ideologija talk-showov, ki pa ne preseneča, saj tovrstne oddaje z emocionalnih ekshibicionizmom in osebno govorico svojih gostov pri¬ tegnejo množično potrošnjo. L. Grindstaff (v Misetich, 2002) ugotavlja, da so talk showi osredotočeni na dramatične emocionalne momente. Gostje talk showa ob "dogodkih" kot so razkritje laži ali priznanje afere, izkažejo surova, nekultivirana čustva, kot so veselje, jeza, žalost, kar predstavlja dramatični vrhunec, dokaz notra¬ njega emocionalnega stanja gosta. Ta emocionalni vrhunec je "money shot", ki pri¬ tegne pozornost gledalcev podobno kot v filmski pornografiji, iz katere si avtori¬ ca izsposodi frazo. "Money shot" je lahko "soft-core" in sestoji primarno iz solz in izkazovanja žalosti, ali pa "hard-core", ki vključuje vpitje, prepir in občasno fizične udarce (Gamson, 1999). "Tell-all/show-aU" talk showi, ki postavljajo v ospredje javne diskusije osebna življenja in zasebne ekscentričnosti običajnih državljanov, predstvljajo danes pre¬ vladujočo obliko televizijskega zabave. Princip emocionaliziranja vzdržujejo zlasti mono-tematski dnevni talk showi, v katerih so emocionalni aspekti osebnih zgodb "primarnega pomena", "dejstva" pa podrejena osebnim, subjektivnim izkustvom in občutkom. Drugače povedano, emocionalno izkustvo posameznika je najbolj spo¬ štovana realnost talk showov. S privzemanjem elementov zasebnega diskurza v javni diskurz, strategijo personalizacije in opiranjem na "resnična" čustva in "res¬ nične zgodbe" vzbujajo vtis intimnosti in domačnosti. Teme, tradicionalno poveza¬ ne z zasebno sfero, so predmet diskusije v javnosti, kar vodi k oblikovanju "intim¬ ne televizije". Primarni namen tovrstnih talk showov je zabava občinstva prek emo¬ cij, kar jih uvrša v specifični televizijski žanr - "emotainment" ali "affect-television" (Wetschanow, 1999). Gostje na televizijskih talk showih kot je Oprah Winfrey show razkrivajo detaj¬ le svojih najbolj zasebnih misli, emocij in izkustev. "V tej atmosferi totalne izpostav¬ ljenosti niso dovoljene nobene skrivnosti" (Anderson, v Calvert, 2000: 82). Talk showi določajo kaj šteje kot legitimna topilca za javno diskusijo "Kar sodi v zaseb¬ nost ... je nenadoma videno kot da sodi pred obličje vsakogar" (Gamson, v Calvert, 2000: 82). Dnevni televizijski talk showi tako ustvarjajo "osebni-emocionalni javni prostor" (Gamson, 1999), v katerem vlada osebno izkustvo in v katerem so emoci¬ je primarni jezik. Talk showi izpostavljajo ter slavijo emocije in telo - solze, smeh, mimiko. Osebno pričevanje ima večjo težo od razumske argumentacije, kar pome¬ ni, da jezik emocij in osebne izkušnje nadomešča jezik racionalnosti in objektiv¬ nosti. Emocionalno razkrivanje je priznano kot smiselno, kot vir resnice in kot sredstvo oz. način opolnomočenja posameznika/ice. Javno razkazovanje intenzivnih (kvazi)emocij omogoča tudi pod-žanr talk showa, ki se je razvil v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja, in je danes, kot posle¬ dica naraščanja oddaj namenjenih mlajšemu občinstvu, prevladujoča verzija talk showov. To so priljubljeni talk showi tipa Ricki Lake in The Jerry Springer Show, ki so z osredotočanjem na javno razkrivanje disfunkcionalnih odnosov specializirani za senzacionalistične teme in čustevno pretirano samo-razkrivanje. Za razliko od TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL "dostojne" verzije talk showov, namenjenih srednjemu razredu (na primer Oprah), aktualizirajo burna, ekstremna, evforična in neotesana (individualna in kolektiv¬ na) čustva, od zgražanja, ogorčenosti, prizadetosti, ljubosumja veselja, smejanja, zadovoljstva do brezsramne naslade nad razkrivanjem najglobje emocionalne inti¬ me gostov (lahko bi rekli "hard-core" verzija "money-shot"). VJerry Springer showu je emotivnost kot središčni objekt potrjena tudi verbalno, saj ob koncu oddaje voditelj v vlogi terapevta zaključi z mislijo in obenem napotkom za boljše partner¬ sko življenje: "Ne slepite samega sebe, ugotoviti morate, ali vam partner res vrača čustva." Trend emocionalizacije celotne medijske produkcije je viden tudi v faktičnih žanrih. Emocije in emocionalni diskurz nista v ospredju pozornosti samo v razve¬ drilnem televizijskem programu, temveč prodirata tudi v informativni program. Emocionalizem televizijskih novic je osnovan na poosebljanju in dramatizaciji novic. Televizijska poročila in dokumentarne oddaje obsedeno prikazujejo emo¬ tivne vidike političnih, vojnih in športnih dogodkov ter drugih javnih dogodkov, tragedij, naravnih katastrof in nesreč. 1 Medijske podobe in komentarji se osredinja- jo na emocionalne odzive žrtev vojnih grozot in odzive na te dogodke v javnosti (izražanje odpora, gnusa, jeze, ogorčenja, sočustvovanja itd.); na emocionalne odzive športnikov v športnem dogajanju (emocionalni in vedenjski izrazi zmagos¬ lavja ali poraza) in njihovega občinstva (izrazi navdušenja, nacionalnega ponosa, razočaranja, agresivno vedenje); na emocionalno stisko žrtev naravnih katastrof in nesreč; na emocionalni šok in izražanje žalosti (ali jeze) tisočih ljudi ob smrti in pogrebu princese Diane (novice o Dianini smrti in o analizah vzrokov so ažurno objavljale televizijske in radijske postaje po vsem svetu, pogosto tako, da so preki¬ njale redni program). * * * 5 Emocionalna ekspresija (na primer solzne oči politika med njegovim govorom o političnih zadevah) je pogosto glavni politični dogodek oz. novica. V času vladavine Margaret Thacher so novice v tisku pogosto poudarjale njene čustvene odzive na dogodke. Tipičen naslov se je, na primer, glasil: 'Maggie besni zaradi afere Lohnro' (Daily Mail, 3. April, 1989). Tudi emocionalni izrazi Billa Clintona so bili priljubljena "dodana vrednost" novicam o predsednikovih (politič¬ nih) izjavah ali dejanjih. Različni viri novic (New York Post, New York Times, Bulletin News Network, Baltimore Sun) so, na primer, tipično izpostavljali "nagnje¬ nost" Clintona k zardevanju. Kot ugotavlja B. Luthar (1998: 224), se v televizijskih novicah - teletabloidih "ne spreminja v prvi vrsti selekcija novic, temveč predvsem celotna komunikativna dinamika. Novica kot žanrska mešanica kramljanja, informiranja, komentiranja, melodrame in vizualnega spektakla sicer še vedno prinašajo informacije, toda ljud¬ je jih gledajo kot popularne žanre", torej "bolj ritualno kot instrumentalno (ibidem: 227) in dodaja "skrivnost uspeha novic je v zabavnosti..." (ibidem: 229). V televizij¬ skih novicah so dogodki sentimentalizirani ali melodramatizirani. Posebna poroči- ' Na primer, pomembna srečanja ali zaprisega političnih voditeljev, proces proti O. J. Simpsonu v ZDA, zalivska vojna, vojna v Bosni, aktualna dogajanja v Jugoslaviji oz. na Kosovu, olimpijske igre, finale nogo¬ metnih tekem, smrtna nesreča princese Diane v Parizu in njen pogreb, afera l.ewinsky, vojna v Iranu, 5 Mediji so posebno pozornost namenjali načinom, na katere so ljudje izražali svoja čustva, svoje kolektivno žalovanje, na primer polaganje cvetja in pisem v puhastih igračah na Kensinglon Palače. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Zdenka ŠADL la oz. javljanja v novicah neredko spremlja čustveno manipulativna glasba. Televizijski dnevniki gledalce pogosto oskrbijo s posnetki izrazov posameznikov od blizu v njihovih intenzivnih zasebnih momentih. C. Calvet (2002: 8-9) navaja pri¬ mer informativne oddaje Dateline, ki jo televizijska mreža NBC predvaja petkrat na teden ob večernih urah. V segmentu oddaje imenovanem "Time in a Bottle" v juni¬ ju leta 1998 so bile prikazane tri ženske, ki so dovolile, da kamere in mikrofoni zabeležijo njihove emocionalne reakcije ob zdravnikovi novici, ali se je njihovo rakavo obolenje razširilo ali zmanjšalo. Tudi v primeru novic J. Gripsrud (1993: 88) ugotavlja, da uporaba fotografij in naslovov pogosto spominja na standardizirano ikonografijo emocij, ki jo najdemo v melodramatski tradiciji v gledališču, filmu in televiziji. Nekatere fotografije so premišljeno razvrščene z uporabo simbolnih mise-en-scene elementov za eksternalizacijo emocij. Popularni tisk prek takšnih melodramatskih tekstov neprenehoma informira, da se pod dozdevno kaotično površino sveta nahajajo emocije, in da imajo emocije tudi politiki in drugi pomem- bi ljudje. Na podlagi teh ugotovitev lahko podamo analogijo s soap operami. Novice se vse bolj spreminjajo v soap opero, ali kot zatrjuje M. Stein (1988), novi¬ ce so žanr, v katerem se prepletajo situacijska komedija (sitcoms), soap opera in oglasi, zato ne preseneča, da so sčasoma prevzele tehnike omenjenih žanrov. Personifikacija politike in emocionalni ekshibicionizem politikov "Ifeelyou pelin" ("Čutim vašo bolečino") Bill Clinton 'Tam a loving guy" ("Sem ljubeč človek") George Bush "Zares verjamem, da obstajajo prizadevanja po bolj uravnoteženem inte¬ griranju naših emocionalnih življenj v naše politično in osebno življenje" Al Gore Sodobni emocionalizirani in vojeristični kulturi ter trendu "emanicipiranega" izkazovanja čustev v javnosti se, upoštevajoč svoje politične interese in koristi, hitro prilagajajo tudi politiki. Glede na dejstvo, da je televizija danes primarni vir novic in političnih informacij ter da se večina volilcev seznani s svojimi političnimi voditelji in z njimi "vstopa v interakcijo" prek televizije, se politiki usmerjajo v "dela¬ nje" politike na televiziji. Ali povedano drugače, v času prevlade televizije so poli¬ tiki spoznali, da je pomembno sporočati ne le informacije, temveč tudi etos. Televizija je kot prevladujoč medium političnega komuniciranja spremenila pogo¬ je (obseg, strukturo in vsebino) javnega in političnega diskurza ter sooblikovala novo politično kulturo, ki ruši stare meje med zasebnim in javnim. Politične deba¬ te so se iz javnih zborovanj preselile na televizijske ekrane, na TV talk showe in TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL okrogle mize. Politika imidža se tako že vrsto let navezuje na predhodno načrtova¬ ne "psevdo-dogodke", posebej skonstruirane za medijsko pokrivanje (medijski dogodki). Politika na televiziji postaja show-business, spektakel za konzumpcijo, zabavljanje in vojeristično uživanje televizijskih gledalcev. V zadnjem desetletju in pol številni analitiki ugotavljajo, da emocije pomemb¬ no učinkujejo na množično politično vedenje in volilne izbire državljanov. Emocije so ključni dejavnik v odzivanju volilcev na medijsko posredovana sporo¬ čila (Boiney in Paletz, 1991, Diamond in Bates, 1992, Jamieson, 1984, v Tadesco, 2002), zato ne preseneča prevladujoča emocionalna vsebina političnih oglasov. Emocionalni apeli predstavljajo dominantno lastnost v političnem oglaševanju (Kern, 1989, v Tadesco, 2002). Številne študije so pokazale, da občutki in emocije vplivajo na presoje, od ocenjevanja kandidatov, volilne izbire do javnega mnenja (Goren, 1997). Novejša odkritja v nevroznanosti so jasno pokazala, da lahko emo¬ cionalno vznemirjenje oblikuje kognicije (misli, prepričanja, podmene), ne da bi se posameznik zavedal tega procesa (Lewicki, 1986, v Way in Masters, 1996). Vpliv emocij na volilno vedenje se torej lahko odvija tudi brez vključene posamezniko¬ ve zavesti. Politiki vedo, da državljani volijo tiste politične voditelje, ki jih imajo radi, in ki jih spravljajo v dobro voljo (Abelson, Kinder, Peters, & Fiske,1982; Kelley & Mirer, 1974, v Way in Masters, 1996). Od tod pravilo, po katerem je samo-prezentacija politikov, strateška uporaba emocij nujna strategija za politični uspeh. To tudi pojasnjuje, zakaj politični kandidati poljubljajo otroke, se fotografirajo z njimi, zakaj ustvarjajo videz empatičnosti, ganjenosti, zakaj jočejo, uporabljajo oseben pristop in poskušajo delovati pomirjajoče, ponos in zaupanje vzbujajoče. Ustvarjanje emocionalnega imidža, ki poudarja čustveno percepcijo sveta pred¬ stavlja metodo vplivanja na čustva ljudi, način emocionalnega povezovanja v sodo¬ bni emocionalizirani in vojeristični javni kulturi. V politiki imidža ima stil/oblika prednost pred vsebino/filozofijo, podobe (videno) pred besedami (prebranim, slišanim), videz/pojavnost pred "resničnostjo", etos, (emocionalne) geste pred (vsebinskimi) informacijami. Politika imidža kot nova politika se je uveljavila z raz¬ vojem množičnih medijev, v prvi vrsti televizije, hitrim razvojem komunikacijskih tehnologij, z de-ideologizacijo politike po padcu komunizma (opuščanje močnih ideoloških pozicij in porast t.i. "catch ali" strank), pa tudi z drugimi societalnimi (stratifikacijskimi) in kulturnimi transformacijami zahodnih družb od druge pol¬ ovice 20. stoletja dalje. Politična relevantnost emocij usmerja politike v iskanje ustreznih metod vplivanja na čustva državljanov, kajti pozitivna emocionalna pove¬ zanost z volilci zagotavlja pomemben politični kapital. Samo-razkrivanje politikov je način emocionalnega povezovanja z volilci, metoda vplivanja na njihova čustva. Politični marketing se bolj kot k političnim programom in promociji političnih strank orientira k osebnosti, značaju politikov. Na primer, bolj kot New Labour je pomemben Tony Blair, njegove osebne značilnosti in drugi aspekti njegovega zasebnega življenja, vključno z ženo, otroci in pričakovanjem zadnjega otroka. Politični marketing upošteva dejstvo, da emocionalni odzivi na politične kandida¬ te ne izvirajo samo iz prepričanj, ki jih imajo državljani o kandidatih, torej od kog¬ nitivnih ocen političnih informacij. Emocije, ki jih politiki vzbujajo pri volilcih, so TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL delno neodvisne od političnih kognitivnih ocen, od tega torej, kaj volilci vedo o političnem svetu in političnem delovanju. Javni nastop politika ne aktivira samo kognitivnih ocen njegovih političnih programov ali idej, ki jih predstavlja, in spremljajočih emocij, temveč tudi emocionalne odzive na neverbalne in podza¬ vestne znake, kot so videz, manire, geste, obrazna mimika. Zmagoviti pohod emocij na politično prizorišče se je zgodil pred dobrimi pet¬ desetimi leti z ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 1952. Podpredsedniški kandidat Richard M. Nixon je tedaj v svojem slavnem "Checkers govoru" 6 s treso¬ čim glasom in objokanimi očmi ganil ameriške volilce in si tako prislužil zmago (podpredsedništvo in 16 let kasneje tudi Belo hišo) nad emocionalno veliko bolj zadržanim protikandidatom Adlainom E. Stevensonom. V viktorijansko etiko, torej v preteklost ujeti Stevenson, je v volilnem boju dosledno uporabljal "strategijo neekspresivnosti" (znano je njegovo citiranje anekdote Abrahama Lincolna o mla¬ dem dečku, ki se je udaril v palec na nogi in dejal, da ga je preveč bolelo, da bi se smejal, vendar, da je prevelik, da bi jokal), ki pa se je izkazala za "napačno". Volilci so podprli imidž čustveno ranljivega in odprtega (ekspresivnega) kandidata. Tej legitimizaciji emocionalne ekspresije v sferi politike pred pol stoletja je sledil pravi razcvet emocionalnega ekshibicionizma politikov v javnosti zahodnih družb. Novo "post-represivno" prezentiranje emocionalne osebnosti je, po vzoru Nbcona, prakticiral tudi Colonel Oliver North. V svoji obrambi pred sodiščem je nastopil s tresočim glasom in po "moško" zarosenimi očmi. Nekaj za tem je isto strategijo uporabil televizijski evangelist Jimmy Svagat, ko je javno priznal svoj "greh". Med igralske mojstre nove "politike solz" se je zapisal tudi nekdanji predsednik George Bush. Bush npr. v letu 1991 ni mogel premagati navala nežnih čustev, ko je Judge Clarence Thomas, kandidat za vrhovno sodišče, na televiziji izpovedal zgodbo svo¬ jega otroštva, zaznamovanega s skromnostjo in pomanjkanjem (na primer, stano¬ vanje, v katerem je preživljal svoje otroštvo, ni imelo urejene vodne inštalacije). Predsednik je bil ganjen do solz in kot je še opisal: "V grlu se mi je naredil cmok". Istega leta je bil na zborovanju južnih baptistov ponovno ganjeni: "Začele so mi teči solze po licih." Zbrana množica ga je za to gesto nagradila z dolgimi stoječimi ova¬ cijami (Dunne, 1999). Z javnim emocionalnim delom nadaljuje tudi njegov sin, sedanji ameriški predsednik George W. Bush. Nekaj dni po dogodkih 11. septem¬ bra je v predsedniški sobi nagovoril javnost z besedami: "Sem ljubeč človek", pri čemer je težko požiral slino in nadaljeval: "Mislim na otroke ..." Prezentiral se je kot oseba, ki so ga premagala čustva. Igra solz se odvija tudi na konferencah strank. Na shodu republikancev leta 1966 je ob ganljivem nastopu mlade deklice, obolele za AIDS-om, jokala cela stranka, jokali so odrasli moški (Robinson, 1998: 122). Med politike, ki so svoje politične uspehe dosegali (tudi) s pomočjo izrazito emociona- liziranega imidža, sodi tudi nekdanji predsednik Bill Clinton. Clinton je dokazal, da je mojster nastopanja pred ameriškim občinstvom, pravi virtuoz v prikazovanju svojih emocij, želja, empatije, celo svojih trenutkov osebne bolečine. Nekateri avto¬ rji (npr. J. Balkin, 1998) ocenjujejo, da je bil zavoljo svojega emocionalnega ekshi¬ bicionizma tudi eden najbolj učinkovitih politikov svojega časa. 6 V lem govoru je Nixon razkril ameriškemu narodu svojo revno preteklost, v kateri sta bili edino pre¬ moženje majhen psiček, z imenom Checkers in plašč njegove žene. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL Politika imidža, ki jo je zagovarjal že svetovalec predsednika Nixona (ni pomembno tisto, kar je resnično, ampak tisto, kar politiki projicirajo - osebnost, Gillespie, 1980:116), se je v zadnjih dvajsetih letih uveljavila tudi v evropskih drža¬ vah - čeprav z različno dinamiko in upoštevaje svojo lastno tradicijo in politične sisteme (Yannas, 2001). Amerikanizacija političnega komuniciranja je razvidna tudi v državah, kjer velja, da emocionalnost odvrača volilce in za katere je tradicio¬ nalno značilen drug ekstrem: prizadevanja po izključevanju emocij iz "učinkovite" politike, na primer v Veliki Britaniji. Britanski premier Tony Blair "ne skriva" solz ali emocionalnega vznemirjenja, ki jih sprožajo tragični dogodki, od smrti Diane, smrti deset dni stare dojenčice Jennifer Jane, ki je umrla v rokah staršev Gordona in Sarah Brown 7 , do terorističnega napada 11. septembra, ko je v nagovoru global¬ nemu občinstvu pokazal zvrhano mero žalosti, šoka in gnusa. In zatrdil: "Ameriki se ne bo potrebno sami soočiti s tem problemom - dokler smo mi tukaj". Blairovova strategija emocionalizacije je utelešena v številnih primerih, nekatere bomo še omenili, na tem mestu pa velja omeniti še njegov najučinkovitejši in naj¬ mogočnejši govor do sedaj - imel ga je na prvi konferenci britanske stranke, ki jo je v živo predvajal CNN - ki je bil poln emocij in osebne imagerije. S svojo melodra¬ matičnostjo je Blairov govor ganil celo politične nasprotnike 0ones, 2001). Politika se danes - tudi in predvsem zaradi vpliva televizijske kulture - v veliki meri ukvarja(ta) s prikazovanjem posebne vrste osebnosti in značaja politikov. Psevdo-dogodki prikazujejo politike z družino oz. v družini, v navidezno sponta¬ nih intimnih trenutkih, z "razgaljenimi" osebnimi občutki in emocijami. Poudarek je torej na tistih vidikih osebnosti (ali dobrega značaja politikov), ki tradicionalno sodijo v zasebnost: zavezanost družini (politiki se prezentirajo kot družinski ljud¬ je) in emocionalna odprtost (razkrivanje družinske preteklosti, zasebnih vidikov svojega preteklega življenja, družinskih težav v sedanjosti). Politiki si prizadevajo projicirati kar se da privlačen, prisrčen, dostopen imidž, to pa predvsem pomeni razkazovanje javnosti vedno več svojih (navidezno) zasebnih strani življenja. Marketing političnih voditeljev tako pušča malo prostora za zasebnost, ki v kontek¬ stu širitve vojerizma na politično področje (Calvert, 2000: 10) postaja še posebej privlačna (za državljane, za medije) in zato vse bolj in bolj zožena, na dlani, da jo lahko vidijo, opazujejo vsi. Pričakovanja o tem, kaj je javno - naraščajo. Vojeristični državljani/volilci želijo videti več. V tej vojeristični in samo-razkrivajoči kulturi je personalizacija politike ter izbira "post-represivne" strategije upravljanja emocij adaptacija na obstoječe kulturne pogoje in na novo politično kulturo, v kateri so zasebni (emocionalni) aspekti življenja politikov postali politično relevantni. Videz intimnosti in emocionalne dostopnosti je postala nova formula za poli¬ tični uspeh in novo tržno blago, ki ga tržijo množični mediji. Promocija politikov kot emocionalnih in ekspresivnih osebnosti se kaže skozi ponudbo popolnih podob neformalnosti in intimnosti, ki se radikalno razlikujejo od konvencionalnih podob avtoritete in moči političnega vodstva. Na primer fotografija Tony Blaira, ki leži na preprogi z odprto jeans srajco ob svojem pravkar rojenem sinu ali pa ples 7 Ob novici, da je otrok umrl je bil Blair vidno vznemirjen. Z jecljajočim glasom je dejal: 'Tako zelo mi je žal za Gordona in Sarah. Vem. kako zelo se je Gordan veselil, da bo poslal oče" (Brotvns' Baby dies in Parents' arms, 23.12 PM GMT, 7. januar, 2002). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Zdenka ŠADL 948 predsednika Clintona z ženo, navidezno naključno ujet v objektiv med počitnica¬ mi na Virgin Islands - kot podoba presenetljive zakonske harmonije med preisko¬ valno afero Lewinsky. V promociji politikov kot emocionalnih subjektov so še posebej poudarjeni empatični, razumevajoči, sočustvujoči imidži. Prezentacije emocionalne empatičnosti političnih voditeljev poskušajo ustvariti vtis, da emoci¬ onalno ni nič manj človeško in nič manj politično kot racionalno - in da racional¬ no predpostavlja "prave" čustvene odzive, da so emocije neločljivo povezane z dobrim političnim presojanjem in s "pravim" političnim delovanjem. "I feel your pain" je slavna Clintonova opazka iz kampanje leta 1992 in dobro označuje Clintonov osebni (politični) stil (osebna skrb za volilce), ki mu je kar dvakrat pri¬ nesla zmago na predsedniških volitvah. Tako Bill Clinton občuti "tvojo" bolečino bodisi zaradi izgube družine, poslabševanja ekonomskega življenja ali rasnega nasilja. Tony Blair sočustvuje s stiskami ljudi in razume težave kmetov, ki se spopa¬ dajo s parkljevko, ali tistimi, ki trpijo zaradi poplav. Volilcev se dotika v značilnem Oprah stilu. Empatično osebnost je ob novici o smrti male Jernnifer prezentiral tudi konservativni politični voditelj Iain Duncan Smith, ki je zatrdil, da je izguba otroka najhujši udarec vsaki družini in da so vsi v mislih s staršema, ki žalujeta za umrlo Jennifer. 0ones, 2001). Al Gore je ob smrti svoje sestre zaradi pljučnega raka leta 1996 z utišanim glasom nagovorili sodržavljane: "Bolj sem jo ljubil kot življenje samo". Potem je utihnil. "Jutri zjutraj bo začela kaditi 13 letna deklica. Tudi njo imam rad" in nadaljeval "In zaradi tega bom do svojega zadnjega diha vložil svoje srce in dušo v zaščito otrok pred nevarnostmi kajenja" (Robinson, 1998: 177-178). Emocije so torej pojavljajo tudi kot osnova javnih politik 8 in kot jamstvo pomemb¬ nosti političnega delovanja. Politika je v moderni politični teoriji in v zavesti modernega posameznika razu¬ mljena kot tista sfera človekovega delovanja, znotraj katerega državljani izražajo nepristranskost, enotnost, univerzalnost, in je zato v nasprotju z emocijami. V kon¬ vencionalni optiki je torej politika vprašanje izključno "racionalne izbire". Državl¬ jan/politik, ki se prepusti čustvom, ne more racionalno (razumsko, nepristransko) presojati, to pa je za državljana/politika nesprejemljivo in nedopustno. Prisotnost emocij v javni sferi države generira negotovost/nepredvidljivost in heterogenost (ki grozi z razkropitvijo bratske enotnosti), kar pomeni, da signalizira neuspeh racionalnosti in torej neuspeh državljanstva.’ V tej optiki zahteva "učinkovita" poli¬ tika izgon emocij in emocionalne ekspresije ter njuno varno zamejitev v zasebno sfero. Danes, nasprotno, "učinkovita" politika predpostavlja neločljivo vpletenost emotivnih elementov v politično komuniciranje, politični marketing in volilne kampanje. Emocije so pridobile nov "status" in funkcijo v politiki. Strateška upora¬ ba emocij in emocionalne ekspresije politikov - kot sestavni del prevladujoče poli¬ tike imidža - je postala ključ do političnega uspeha in volilnih zmag. * Po drugi strani postajajo javne politike vse bolj personalizirane, saj spominjajo na programe oseb¬ ne rasli: izobraževanje se pojmuje kol stvar vseživljenjskega samorazvoja, zdravje kol ravnotežje med pri¬ čakovanji, kalkulacijami tveganja in življenjskostilnih odločitev, mednarodni odnosi kol pogajanja o potrebah in konfliktih, ki zrcalijo procese, ki jih zagovarjajo v svetovanjih glede odnosov (Squire, 2001). 9 Ideološko povezovanje emocij in žensk je zlasti od razsvelljenjstva dalje impliciralo izključevanje žensk kol nezanesljivih v javni sferi politike. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL Emocije v javni sferi dela - novo tržno blago "Marx je osredinil svojo kritiko kapitalizma v industrijski družbi na eks¬ ploatacijo fizičnega dela, sodobna paralela v informacijski dobi pa je eks¬ ploatacija naših emocij in duha" (Bunting, 2001) "Vzeto v celoti, so (...) emocionalni delavci omogočili javno življenje, v katerem imajo milijoni ljudi dokaj zaupljive in prijetne transakcije s popolnimi ali skoraj popolnimi tujci. Če bi bila naša dobra volja strogo omejena na osebe iz našega zasebnega življenja, če ne bi bila naša ponudba prijaznosti in empatije tako zelo razširjena in naša občutja ne bi bila profesionalizirana, bi bilo javno življenje goto¬ vo bistveno drugačno' 1 (Hochschild, 1983: 153). Sodobni emocionalizirani javni kulturi, ki so jo same pomagale kreirati, se pri¬ lagajajo in v njej uspešno delujejo tudi korporacije. Poslovni in finančni uspeh kor¬ poracij je danes bistveno odvisen od razumevanja (novih) povezav med potrošni¬ ki in javnim (fizičnim ali metaforičnim) prostorom. Projiciranje oz. prenašanje osebnih emocionalnih potreb v javni prostor, značilno za sodobne potrošnike pomeni, da potrošniki od javnega prostora pričakujejo, da jih emocionalno zado¬ volji oz. jim nudi prijetno izkustvo, dobro počutje, užitek. Sodobni potrošniki čas vse bolj zaznavajo kot edino dostopen v nevtralnem javnem prostoru, v katerem, paradoksalno, iščejo zasebnost, "tolažbo" in ugodje. Javni prostor je v zavesti potrošnikov torej tisti prostor, ki osvobaja napetosti in raztaplja skrbi; omogoči nekakšno čustveno osvoboditev, ki jo pogosto onemogočajo vloge posamezni¬ kov/c v neposrednem družinskem okolju. Na primer, ljudje ne pridejo v kavarno "na kavo", ampak predvsem "na" romantičen doživljaj, ki ga omogoča pitje kave v okolju, ki vzbuja prijetna občutja in občutek skupnosti. Danes potrošniki torej ne zahtevajo samo visoko kakovostnih izdelkov in storitev, ampak želijo in pričakuje¬ jo tudi pozitivna, emocionalno dražljiva in spomina vredna izkustva - prav emoci¬ je pa so bistvo spomina vrednega izkustva. Govorimo torej o premiku potrošnje od izdelka k izkustvu. Ljudje potrebujejo in hrepenijo za izkustvi, za emocijami. Današnji potrošnik se ne sprašuje več 'kaj si želim, pa še nimam?', ampak 'kaj si želim doživeti/izkustiti, kar še nisem doživel/a oz. izkusil/a?' Skladno s tem potroš¬ niki ne kopičijo več posesti na način buržoazije iz 19- stoletja, temveč kopičijo izku¬ stva: potujejo v več in več eksotičnih dežel, gledajo več in več filmov, pogosto obis¬ kujejo restavracije itd. "Nova industrija izkustva" ali "izkustveno gospodarstvo" (experience economy - gospodarstvo izkustva), kot nekateri ekonomisti označuje¬ jo vzpon nove oblike kapitalizma (Rifkin, 2000), se preusmerja v ustvarjanje in pro¬ dukcijo nove vrste "dobrin" - neotipljivih izkustev. Sodobni marketing upošteva dejstvo, da potrošniki ne verjamejo v velike razli¬ ke med izdelki, kar jih usmerja v vzpostavljanje emocionalnih vezi s potrošniki. Ključno je postalo znanje, kako čustva prevesti oz. prenesti v izkustvo, kako jih inji- cirati v blagovno znamko. Potrošniki danes kupujejo predvsem (emocionalna) izkustva, neko "končno emocionalno dobrobit", to pa zahteva oblikovanje potroš¬ nikovim emocionalnim potrebam (željam) prijazno storitveno kulturo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Zdenka ŠADL 950 V kulturi, ki legitimizira in zapoveduje zadovoljevanje emocionalnih potreb in čutnih izkustev, je lojalnost strank odvisna od emocionalnih povezav, ki jih organi¬ zacije vzpostavijo s potrošniki. Strategija adaptacije korporacij na sodobno tera¬ pevtsko kulturo, ki postavlja v središče emocionalne potrebe posameznikov, je torej prizadevanje po oblikovanju emocionalnih vezi med blagovnimi znamkami in potrošniki, tj. ponudba zadovoljujočega (emocionalnega) izkustva, povezanega z blagovno znamko. Znamke v današnji emocionalizirani kulturi ne morejo biti zgolj funkcionalne ali racionalne, kajti posamezniki se pri potrošnji izdelkov odlo¬ čajo na podlagi svojih emocij. Blagovne znamke torej potrebujejo emocije, ki so povezane z njimi. Emocionalna vrednost je ekonomska vrednost oziroma, v pri¬ meru, ko ima potrošnik/stranka pozitivno izkušnjo z izdelkom ali storitvijo, denar¬ no vrednost občutka. Stranke so lojalne tistim, ki so pripravljeni dodati večjo doda¬ no vrednost svojim storitvam in produktom. Le tiste organizacije, ki uspejo dodati emocionalno vrednost izkustvu svojih strank, so sposobne ohraniti svojo konku¬ renčno prednost. Način, na katerega korporacije dodajajo emocionalno vrednost izkustvu svojih potrošnikov je, kot smo že omenili, ustvarjanje potrošnikovim emocionalnim potrebam (željam) prijazne storitvene kulture. Ključna dimenzija storitvene kultu¬ re oz. emocionalnih vezi med blagovno znamko in potrošniki je kultivacija odno¬ sov med storitvenim osebjem in odjemalci storitev. Produkcija pozitivnih emocio¬ nalnih izkustev pri potrošnikih zahteva specifične emocionalne investicije zapo¬ slenih na področju storitev, tj. storitve s smehljajem. Zadovoljevanje emocionalnih potreb potrošnikov se dosega prek emocij zaposlenih v javni sferi plačanega dela, ki so s tem pridobile središčno vlogo v doseganju ekonomske uspešnosti korpora¬ cij. 'Stotine, morda tisoči dolarjev (evrov itd.) slonijo na vaši vljudnosti' je tipično opozorilo in obenem navodilo storitvenim delavcem prve bojne črte. Medtem ko je industrijska mehanizirana in avtomatizirana proizvodnja emocije in emocional¬ no ekspresijo kot zasebne elemente delavčevega življenja izključila, marginalizira- la oz. dopuščala le v določenih enklavah, jih prevladujoča proizvodnja storitev oz. izkustev danes postavlja v samo središče delovnega odnosa in delovnega procesa. Vključevanje emocij v marketing, ravnanja in v celotno organizacijo so vprašanja, okoli katerih se vrti nova industrija izkustva. Materialna produkcija dobrin v industrijski družbi je temeljila na tradicionalni obrtniški sposobnosti, manualni spretnosti in fizični moči. Če je logika industrijske produkcije materialnih dobrin narekovala represijo emocionalne ekspresije kot tisti stil emocionalnega upravljanja, ki povečuje učinkovitost produkcije, so struk¬ turne spremembe delovnih dejavnosti v zadnjih desetletjih - zlasti širitev storitve¬ nega sektorja ter storitvenih poklicev, ki temeljijo na delu z ljudmi, uveljavile novo ekonomsko funkcijo emocij in emocionalne ekspresije v javni sferi dela. Proces prehoda od proizvodnje materialnih dobrin k storitvenim dejavnostim terciarnega sektorja (nematerialna produkcija) je razširil področje človekovega dela in njego¬ vih sposobnosti, saj so se povečale potrebe po osebnem pristopu, komunikativnih spretnostih in izrazitem emocionalnem stilu storitev. Oseben stik z javnostjo, zna¬ čilen za številne storitvene poklice, zahteva specifične emocionalne investicije (vljudnost, prijaznost, navdušenje, smehljanje, tolažbo itd.), ki "proizvajajo" določe- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Zdenka ŠADL ne zaželene vtise oz. duševna stanja pri prejemnikih storitve (občutiti sreče in zadovoljstva, sprostitev, užitek in vznemirjenje, prijetnost, ugodje, veselje itd.). Pri delu z ljudmi zgolj posedovanje fizičnih in intelektualnih sposobnosti torej ne zadošča za realizacijo zahtev delovnega mesta oz. pogojev profesionalne situacije, saj šele ustrezna (upo)raba emocij in emocionalne ekspresije sploh omogoči izvedbo delovnega procesa in s tem realizacijo delovnih nalog (tipičen primer so negovalni poklici). Delo s čustvi ali emocionalno delo je v času, ko so storitvene dejavnosti postale glavne ekonomske panoge, ki zaposljuje največ ljudi (Beyond the Economic), postalo neizbežno. Zatiranje emocionalne ekspresije na delovnem mestu (v razmerah prevladovanja materialne produkcije) je tako nadomestila nova menedžerska strategija "post-represivnega" razumevanja in upravljanja emocij (v razmerah naraščajočega pomena nematerialne produkcije), ki povečuje produk¬ tivnost delovne sile in konkurenčnost organizacij, ki jo zaposluje. Ekspresija emocij se je iz zasebne sfere (kot naloga žensk-gospodinj znotraj spolne delitve dela) prenesla v javni ekonomski sektor, v katerem se v obliki pro¬ fesionalnega urejanja prodaja kot delo. Ali kot je organizacijsko transformacijo zasebnega področja emocij opisala Ferguson (1984, v Mumby in Putman, 1992: 472): "Od emocionalnih delavcev se zahteva, da prevzamejo umetnost emocional¬ nega upravljanja in kontrolo, ki označuje intimne relacije v družini in med prijate¬ lji (...) in jo ponudijo v skladu s "pravili čustvovanja", ki jih postavlja organizacija". Prisvojitev in prilagoditev intimnih in zasebnih občutij javni domeni - v kateri so razumljene izključno v jeziku trga - ustvarja pogoje za kolonizacijo in komodifika- cijo emocij kot javnih prikazov za doseganje instrumentalnih ciljev. Delavci svoja čustva "posodijo" podjetju, ki z njim trži in kuje dobiček. Emocije so postale novo blago, ki se trži za organizacijske cilje (Hochschild, 1983, Rafaeli in Sutton, 1987, 1989, Van Maanen in Kunda, 1989) - tržno blago torej, ki prinaša dobiček. Prodaja in nakup emocij na konkurenčnem trgu prevaja "zasebna dejanja" v "javna dejanja", ki jih določa in usmerja menedžment v skladu s tržnimi kriteriji in načeli ekonom¬ ske racionalnosti. 10 Ponudba prijaznosti in smehljajev je postala (normativni) del profesionalnega izvajanja poklicnih vlog in obenem konkurenčna prednost v zaostrenih pogojih tržne konkurence, ki zahteva maksimalno prilagajanje potre¬ bam oz. željam strank in klientov. Emocionalna ekspresija delovne sile je s tem pri¬ dobila osrednjo funkcijo v doseganju komercialnih in strateških ciljev gospodar¬ skega delovanja. Namesto zaključka Če k zgornjim ugotovitvam o kulturno priznani orientaciji k čustvom in iskanju zadovoljstva in užitka prištejemo še zasebno sfero čustev, ki se prevajajo v vzdrže¬ vanje intimnih in medosebnih odnosov, lahko trdimo, da so emocije postale osred¬ nji vidik družbenega življenja in delovanja v sodobnih zahodnih družbah. Preboj » To pa pomeni kuitivacijo "rentabilnih" (podjetju koristnih) emocij v okviru organizacijske emocio¬ nalne indoktrinacije in menedžerskega nadzora, ne pa avtonomnega pogajanja o čustvenih izmenjavah v neposrednih interakcijskih okoliščinah storitvene transakcije (kolonizacija čustev). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL čustev iz zasebne v javno sfero spremlja transformacija značaja čustev, pogojena z omejitvami, ki jih postavljajo modeli družbene in ekonomske racionalizacije oz. strateški politični in komercialni interesi v javnem medijskem oz. političnem pros¬ toru in v ekonomskem sektorju. Množični mediji in politika ustvarjata svet zrežira¬ nih emocij, v katerem potencirana intenzivnost spodjeda emotivno globinskost in naplavlja simulirana, neavtentična, trenutna, plitva čustva. K produkciji emocij-kot- reprezentacij prispeva tudi javni ekonomski sektor. Gospodarske organizacije so s svojimi čustvenimi prodajnimi strategijami v doseganje dobička vpregle emocije delovne sile v obliki plačanega emocionalnega dela. In ker se emocionalno delo izvaja predvsem kot predelava subjektivnega doživljanja v skladu z eksterno dolo¬ čenimi imperativi menedžmenta, se zgubljajo možnosti za izražanje bolj spontanih in "pristnih" čustev, oblikovanja skupnosti in medsebojne povezanosti. LITERATURA Abelson, R. P., Kinder, D. R., Pcters, M. D. in Fiskc, S. T. (1982): Affectivc and semantic compo- nents in political person perception. Journal of Personality and Social Psychology, 426:19-30. Ang, I. (2001): Dallas in melodramatična domišljija. V K.H. Vidmar (ur.), Ženski žanr: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi, 105-144. Ljubljana: ISH. Balkin, J.M. (1998): How Mass Media Simulate Political Transparcny, dostopno prek http://www.yale.edu/lawweb/jbalkin/articles/media01.htm, 1. 7. 2003. Bauman, Z. (1998): Globalisation: The Human Consequcnccs, Cambridge: Polity Press. Bauman, Z. (1993): Postmoderi) Kthics, Cambridge:Polity Press. Bunting, M. (2001): Prom Soeialism to Starbucks: The Declinc of Politics and the Consumption of our inner Self, dostopno prek http://www.rcnewal.org.uk/issu- es/2001/summer/featurc3 htm, 1. 7. 2003. Calvert, C. (2000): Voyeur Nation: Media, Privaey, and Peering in Modern Culturc, Westview Press. Dalrymple, T. (2002): New Statesman I.td., 16. december, 15 (737): 83-84. Dunne, P. (1991): Men, Women and Tears. Time, 30.9. 1999, 138 (13): 84. Economist, 03/27/99, Stop that Laughing, 350 (8112): 48. Emmons,N. (2002): Emotions Vital Part of Attraction Success: Panel Amuscment Business, Ncw York, December 9, 114 (49): 5. Eide in Knight (1999): Service Journalism and the Problems of Evcryday Life". European Journal of Communication, vol. 14 (4). 525-547. Gamson, J. (1999): Taking the Talk Show Challenge: Television, Emotion, and Public Spheres. Constcllations: An International Journal of Critical & Democratic Theory, June, 6 (2). Gcrhards, J. (1989): The Changing Culturc of Emotions in Modern Society. Social Science Information, 28 (4): 737-754. Giddens, A.(1991): Modernity and Sclf-Identity, Cambridge: Polity. Giddens, A. (1992): Transformations of Intimacy, Cambridge: Polity. Gorcn, P. (1997): Gut-level Emotions and the Presidental Vote. American Politics Quarterly, April, 25 (2): 203-229. Gripsrud, J. (1993): The Aesthetics and Politics of Melodrama. V P. Dahlgren, C. Sparks (ur.), Journalism and Popular Culture, 84-95. London: Sage. Himmelfarb, G. (1994): On I.ooking into the Abyss: Untimcly Thoughts on Culture and TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL Society, New York: Knopf. Gillcspie, J.B. (1980): The Phenomenon of the Public Wife. Symbolic Interactionism, 3 (2): 109 - 126 . Hochschild, A. R. (1983): The Managed Hearth: Commercialization of Human Feelings, Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press. Karstedt, S. (2002): Crime, Punishment and the limotions. Theoretical Criminology. An International Journal, 1. avgust, 6(3): 299-318. Jones, G. (2001): Tony Blair revcals Valuc of Audience Focus. The Presentation Bussiness, dostopno prek www.presentationbiz.co.uk/media/articles/blair.htm, 1.7. 2003. Maclntyre, A. (1984): After Virtue, Notre Dame, IN: University of Notre Dame Press. McCarthy, H.D. (1989): limotions are Social Things. V D.D. Franks, li.D. McGarthy (ur.), The Sociology of limotions: Original lissays and Research Papers, Greenwich in London: Jai Press Inc. Mcyrowitz, J. (1985): No sense of Plače: The Impact of Klectronic Media on Social Behavior, New York: Oxford University Press. Misetich, M. (2002): The Money Shot: Trash, Class and the Making of TV Talk Shows. I.ibrary Journal, New York; Avgust, 127 (13): 98. Mumby D.K. in L.L. Putman (1992): The Politics of Iimotion: A Feminist Reading of Bounded Rationality. Academy of Management Review, July, 17 (3): 465-486. Odone, C. (1999): Therc's loads of love for livcryone in Blair's new Britain. New Statesman London, 20. september, 12(573). Privacy in the Public Sphere, poročilo delovnega seminarja The liuropcan Institute for the Media, dostopno preko. http://www.eim.org/DigWorld/Downloads/Workshop- _report.pdf., 1. 7. 2003. Kass, J. (1999): Rise of Memorials Hint at an limotional America. Christian Science Monitor, 6/17/99, 91 (141); 2. Lupton, D. (1998): The limotional Self: A Sociocultural Exploration, London, Thousand Oakes. New Delhi: Sage Publications. Luthar, B. (1998): Poetika in politika tabloidne kulture, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Postman, N.l (1985): Amusing Ourselves to Death, New York: Viking. Rafaeli in Sutton (1987): lixpression of limotions as Part of the Work Role. Academy of Management Review, 12 (1): 23-37. Rafaeli in Sutton (1989): The lixpression of Iimotion in Organizational Life. Research in Organizational Behavior, 11: 1-42. Richards, B. (1999): Therapcutic Culture and the democratisation of Feeling. Affect lithics and Citizenship Seminar Series, London: February. Rifkin, J. (2000): The Age of Acces: The New Culture of Hypercapitalism where ali of Life is Paid-for Iixperience, Tarcher/Putnam. Robinson, I. (1998): Faking Iimotion (Sentimentality in Modern Literature). V D. Anderson, P. Mullen (ur.), The Sentimentalization of Modern Society, 119-136, Penguin Books. Rose, N. (1996); Inventing Our Selves, Cambridge: Cambridge University Press. Sheldon, T. (1996): Public Thcrapy. BMJ: British Medical Journal, 7/27/96, 313 (7051): 238. Squire, C. (2001): The Public Life of limotions. University of Kast London, dostopno prek: http://www.uel.ac.uk/social-sciences/staff/human_relations/ pdf_files/emotions.pdf, 1. 7. 2003. Steyn, M. (1988): Ali Venusians now (Sentimentality in the Media). V D. Anderson, P. Mullen (ur.), The Sentimentalization of Modern Society, 161179, Penguin Books. Wounters, C. (1992): On Status Competitions and Iimotion management: The Study of limotions as a New Fields. Theory, Culture and Society, 9: 229-52. 953 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Zdenka ŠADL Tedesco, J.C. (2002): Televised Political Advertising cffcots: Hvaluating Responses during the 2000 Robb-Allen Senatorial Klection. Journal of Advertising Provo, 31 (1): 37-48. Way, 15. M., & Masters, R. D. (1996); Iimotion and Cognition in Political Information- Processing. Journal of Communication, Summer, 46 (3):48. Van Maancn in Kunda G. (1989): 'Real Feelings': Hmotional Expression and Organizational Culturc. Research in Organizational Behavior, 1:43-103. Walden, G. (1997): I feel Your Pain, Sunshine. Ncw Statesman, London, 10. december, (484): 36-38. Wetschanow, K. (1999): The Personal is Political: Are Daytimc Talk Shovvs Fcminist?. A Decade of Transiormation, IWM Junior Visiting Fellovvs Conterences, vol. 8, Vienna. Yannas, P. (2001): The Role of Image-Makcrs in the Grcek Political Scene, prispevek na 8. mednarodnem simpoziju Public Relations Research, 6.-8. julij, Bled. Slovenija. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 PRIKAZI, RECENZIJE Ana BARBIČ Dušica Seferagič, ur. Vas - izbira ali usoda? Institut za društvena istraživanja u Zagrebu, Zagreb 2002, str. 279, 16 HUR (ISBN: 953- 6218-07-0) Slabo polovico (133 strani) zbornika zapol¬ njujejo štirje avtorji (Dušica Seferagič, Milan Zupančič, Alija Hodžič, Andjelina Svirčič), dobro polovico (147 str.) pa pokriva "izbra¬ na bibliografija" avtorice Bosiljke Milinkovič. Takšno nesorazmerje vsebin, katerih slednja se običajno objavlja samo¬ stojno, vsaj deloma opravičuje dejstvo, da gre za tretje in zadnje besedilo projekta "Selo u tranziciji: mogučnosti razvoja seo- skih područja", ki ga je v obdobju 1996-2001 financiralo Ministrstvo znanosti in tehnolo¬ gije Republike Hrvaške (str. 89). Dušica Seferagič v prispevku “Vas med tradicionalno in virtualno skupnostjo" opo¬ zori na dve skrajnosti med analitiki podeže¬ lja. Prvo poimenuje kot romantične sanje, označene z željo ohraniti tisto, kar je bilo ali še je, in ki vasi odreka možnost napredova¬ nja. Pod drugo skrajnostjo pa pojmuje pre¬ oblikovanje mesta v vas oz. brisanje razlik med njima z rurbanizacijo. Po avtoričinem mnenju je vas nekje med obema skrajnost¬ ma. Zanimivo se ji zdi, "da vas v glavnem analizirajo ali ji krojijo usodo strokovnjaki, znanstveniki, politiki, podjetniki, 'široki svet', kateremu je ta objekt interesa, medtem ko o vasi najmanj odločajo vaščani sami, ki z vasjo tvorijo enoten subjekt" (str. 14). Ob sklicevanju na številne avtorje D. Seferagič opredeli nekatere pojme kot skupnost, tradicija, virtualna skupnost, ki se po njenem mnenju pojavlja kot komple¬ mentarna realni skupnosti. Navaja, da se šte¬ vilne pomanjkljivosti vasi lahko kompenzi¬ rajo v povezavi s svetom, državo ali mestom s pomočjo tehnike (str. 16). S tem, ko avtori¬ ca opredeljuje virtualno skupnost v vasi (dostopnost do širšega sveta s pomočjo računalniške tehnologije) kot komplemen¬ tarno realni skupnosti, utemeljuje tudi raz¬ lične stopnje (ne)povezanosti obeh. Prehajanje iz ene stopnje v drugo v obeh smereh bi bilo moč poimenovati tudi kot tranzicijo, vendar avtorica ostane pri ugoto¬ vitvi, da bo povezovanje življenja v majhni skupnosti s komunikacijo s svetom prek elektronike poglobilo neenakosti med vasmi in med vaščani (str. 16). Kot osnovo svojega prispevka avtorica navaja hipotezo, po kateri vaška skupnost ne izginja, temveč se spreminja v svojem pomenu, značaju in delovanju v skladu s spremembami tako v sami vasi kot v širši družbi (str. 17). Tranzicijo pa razume "kot intervenirajočo variablo v Republiki Hrvaški po spremembi gospodarskega in političnega sistema, ki izpostavlja številne (tudi nove) akterje spre¬ memb na vasi (vitalna gospodarstva in pod¬ jetni vaščani, zunanji podjetniki, "varuhi" kulture in narave, mladi, vaška društva, poli¬ tične organizacije - stranke, cerkev, obnovi- telji povojne vasi, lokalna samouprava, novi vaščani)" (str. 28). V "nezaključenem zaključ¬ ku" D. Seferagič ugotavlja, da k ohranjanju in razvoju hrvaške vasi bolj kot "nerazvita ruralna politika pomagajo različni razvojni akterji, ki lahko pomagajo ohraniti elemen¬ te specifičnega načina življenja pred Veliko metlo' globalizacije in 'majhno metlo' tranzi¬ cije (str. 30), hkrati pa opozarja na potrebo po novih raziskavah, ki bi opozorile na podobnosti in razlike med skupnostmi v različnih razvojnih situacijah (od izginjanja in dekompozicije do rekompozicije in raz¬ voja) in obeleženih z religijsko pripadnost¬ jo, lokalno kulturo ter z različnimi reakcija¬ mi na tranzicijo in globalizacijo (str. 31). Besedilo Seferagičeve je domiselno in predstavlja dokaj svobodna avtoričina raz¬ mišljanja kot ga je sama opredelila že na samem začetku (str. 12). Milan Zupančič prvi del svojega prispev¬ ka pod naslovom "Vitalni kmetovalci in drugi akterji v razvoju podeželskih območij" posveti teoretični opredelitvi podeželskih območij in jih umesti v družbeno shemo (od predmoderne do moderne družbe), kmetijstvo pa prikaže v njegovem zgodovin¬ skem razvoju (od samooskrbnega do indu¬ strijskega kmetijstva). Spreminjanje kmetij¬ stva pojasnjuje z zgodovinskim tehnolo¬ škim in ekonomskim kontekstom, v okviru katerega najprej nameni pozornost kmetij¬ stvu v kapitalističnih pogojih in njegovi ver¬ tikalni integraciji, ki jo opredeli "kot koordi- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 nacijo odločitev v dveh ali več fazah v siste¬ mu proizvodnje, predelave in prodaje kme¬ tijskih proizvodov" (str. 42). V razmišljanjih o odnosu med sodobnim industrijskim kmetijstvom in podeželsko skupnostjo pa ugotavlja, da je industrijsko in fordistično usmerjena rekonstrukcija evropskega kme¬ tijstva odkrila in izpostavila številne napake in težko rešljive probleme. Po njegovem prepričanju morajo biti strukturni ukrepi podrobno izdelani in regionalno specifici¬ rani, da ne bi bila prizadeta območja s posebnimi težavami (gorska območja, območja, ki so oddaljena od mest) (str. 43). Kot škodljivo avtor navaja ločenost struktur¬ ne politike od politike cen, zaradi katere subvencije pritekajo v roke maloštevilnih velikih pridelovalcev, kar povzroča hiper produkcijo določenih kmetijskih proizvo¬ dov, hkrati pa velik del subvencij odteka v druge sektorje, kjer podpirajo večanje dobička industrijsko dragih in ne vedno raci¬ onalnih vložkov v kmetijstvo (str. 43). Med sociološkimi posledicami takšnega razvoja kmetijstva avtor navaja v prvi vrsti njegovo nespodbudnost za mlade in potencialne naslednike, ki so "statusno in izobrazbeno postavljeni v položaj pomožnega delavca" (str. 44). Omenja pa tudi nevarnost, da kmeč¬ ke ženske izgubijo nekatere svojih vlog na družinski kmetiji (kot predelovalke in proda¬ jalke kmetijskih proizvodov. Alternative takš¬ nemu razvoju vidi avtor v Zeleni knjigi EU, ki poleg pridelave živeža odpira nove možno¬ sti in oživljanje nekaterih tradicionalnih modelov in tipov kmetij, od 'novih kmetov', mešanih kmetij do dekorativnega in rekrea¬ cijskega kmetijstva (str. 45). V drugem delu prispevka Zupančič pred¬ stavi glavne značilnosti kmečkih gospodar¬ stev na Hrvaškem, posebej še v obdobju tranzicije, in kot glavni cilj hrvaškega kmetij¬ stva opredeli "povečanje proizvodne in eko¬ nomske učinkovitosti ter mednarodne kon¬ kurenčnosti" (str. 53), povsem pa pozabi na neproizvodne vloge kmetijstva, ki jih navaja Zelena knjiga EU. Kakorkoli že, glavne akterje ruralnega razvoja na Hrvaškem avtor povzema po M. Štambuk at al. (2002); lokal¬ no prebivalstvo, odseljeni, ki bi jih veljalo primerno 'aktivirati in umestiti', in država (str. 59). Sam pa dodaja drugačno politiko prostorskega razvoja v smeri spodbujanja dekoncentrirane urbanizacije ter decentrali¬ zacijo industrije v smeri postavljanja majh¬ nih obratov na podeželju, oživljanje obrti ter nove dejavnosti terciarnega in kvartarne¬ ga sektorja, ki so primerne tudi za podeželje (str. 60). Avtor poudarja, da je tak pristop moč obravnavati kot spodbujanje celovitega razvoja podeželskih območij, "ki pa ne daje rezultatov na krajši rok, saj je za demograf¬ sko stabilizacijo podeželja ter za želeno revi¬ talizacijo potrebno daljše obdobje" (str. 61). Lahko rečem, da ne gre za nekakšne nove zamisli, vključno ne z idejo o celovitem raz¬ voju podeželskih skupnosti, ki so preverje¬ ne in tudi za hrvaško podeželje primerne. Ker pa je po avtorjevi oceni Hrvaška še naprej v gospodarski recesiji in ker ni pomoči za obnovo in ne kreditne podpore iz tujine, ni izgledov niti za najnujnejšo obnovo, kaj šele za razvoj podeželskih območij (str. 61). Na kratko, Zupančičevo besedilo pred¬ stavlja odličen in kratek teoretični pregled zgodovinskega razvoja kmetijstva ter poučen prikaz razmer v hrvaškem kmetij¬ stvu v tranzicijskem obdobju brez resnejših izgledov za obetaven razvoj v bližnji prihod¬ nosti. V svojem prispevku Vaški vsakdan Alija Hodžič obravnava neproizvodne vidike vaškega življenja, ki jih usmerjajo aspiracije, ki pa se pojavijo šele takrat, ko obstajajo pogoji za njihov nastanek (str. 73,74). Rdeča nit avtorjevih razmišljanj o aspiracijah je čis¬ toča, po kateri so se francoski kmetje že v 19. stoletju bistveno razločevali od umaza¬ nih in siromašnih škotskih kmetijskih delav¬ cev ali ubogih Ircev (str. 73). Do revolucije na področju čistoče je lahko prišlo takrat, ko je večina postala racionalna, to je, ko je po Hobsbawnu morala uvesti ekonomsko kal¬ kulacijo v svoje vsakdanje življenje. Z vklju¬ čitvijo kmetstva v kroženje dobrin in stori¬ tev globalne družbe se je po Hodžiču začel proces modernizacije evropske vasi, proces, ki je kljub razlikam v dinamiki in načinu izvedbe prisoten v sodobni vasi (str. 75). Prikazujoč razvoj na hrvaškem podeželju avtor dvomi, da je v vsakdanjem življenju hrvaškega kmetstva prišlo do sprememb na področju čistoče pred drugo polovico 19. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 stoletja. Še po 1909. letu je Radič kritiziral stališče mnogih, "da je čistoča samo za lepo¬ to (in da ni od nje nobene koristi - je samo skrb in strošek)” (str. 77). Hodžič ugotavlja, da je modernizacija hrvaškega podeželja v kapitalističnih pogojih družbenega življe¬ nja trajala celo stoletje (1848-1945) in se nadaljevala v socializmu, ko se je podežel¬ sko prebivalstvo množično vključevalo v sistem menjave in v množično potrošnjo, kar avtor utemeljuje z empiričnimi podatki, zbranimi 1996. leta. Ugotovljeno stanje na področju značilnosti (velikosti) stanovanja, opremljenosti gospodinjstev s sodobnimi napravami za delo v gospodinjstvu in za zabavo ter z načinom preživljanja prostega časa avtorju pomeni kot neke vrste sociali¬ stični saldo, to je obstoječa osnova, ki je na voljo novemu tranzicijskemu procesu (str. 81). Na osnovi podatkov o zanemarljivih razlikah med mestom in podeželjem v sta¬ nju na preučevanih področjih (z redkimi izjemami kot npr. v nekaterih prostočasnih aktivnostih meščanov in podeželanov) avtor ugotavlja, da je "socialistična moder¬ nizacija povsem razgradila tradicionalno podeželje ter ga izpostavila globalnim družbenim procesom in odnosom. Paradoks je v tem, da se je v vsej tej transfor¬ maciji svoboda izbire reducirala na potroš¬ njo (značilnosti sodobne družbe) v družbi, ki je v svoji osnovi družba nepotrošniškega tipa (str. 93). Seveda pa se avtor zaveda, da so nekateri procesi modernizacije sodo¬ bnega podeželja enaki ali zelo podobni ne glede na to, za kakšen tip družbe gre (str. 93). V mislih ima predvsem procese unifi¬ kacije mesta in podeželja, ki pa ga ne dopolnjuje proces diferenciacije kot kom¬ plementarne in ne nasprotujoče unifikaciji (str. 95), karkoli že ta pomeni. Berljiva predstavitev teme tako po izboru kazalcev podeželskega vsakdana kot po ori¬ ginalni interpretaciji zgodovinskih dogajanj in izbranih empiričnih podatkov! Svirčič Andjelina, 1999. leta diplomirana sociologinja, v prispevku Grebaštica v obdo¬ bju tranzicije: primerjava s Primoštenom in Šibenikom predstavlja sociološko podobo in razvojne možnosti obmorskega naselja Grebaštice v tranzicijskem obdobju kot nadaljevanje študije "Razvojne okoliščine naselja Donja Grebaštica, povzročene z urbanizacijo in modernizacijo". Podobo naselja in njegove razvojne možnosti avtori¬ ca dopolnjuje s primerjavo Grebaštice in Primoštena, obe naselji pa naveže na vlogo bližnjega mesta Šibenik kot sedeža županije in destinacijc dnevnih delovnih migracij iz obeh naselij ter hkrati kot generatorja pro¬ blemov, ki "jih povzročajo razlike med urba¬ nim in ruralnim oziroma med modernim in tradicionalnim" (str. 117). Probleme bi bilo po mnenju avtorice potrebno reševati na ravni lokalne uprave in samouprave, ki pa slabo deluje ali sploh ne deluje, bodisi zara¬ di izgube nekdanjih pristojnosti (nekdanjih krajevnih skupnosti) bodisi zaradi pomanj¬ kanja sredstev. Študija je pokazala, da kljub podobnim zunanjim okoliščinam (podrejenost mestu in sedežu županije Šibeniku, izgubi nekda¬ nje moči na lokalni ravni) obstaja velika raz¬ lika v razvojnih procesih obeh naselij. Stagnaciji Grebaštice očitno botrujejo pred¬ vsem notranji dejavniki, med katerimi avto¬ rica izpostavlja "neosveščenost in nemotivi¬ ranost lokalnega prebivalstva, kar se kaže kot poudarjena pasivnost ter zaprtost do sprememb in inovacij" (str. 117). Zaradi večje odprtosti do sprememb in zaradi poznavanja aktualnih gospodarskih tren¬ dov je stanje v Primoštenu ugodnejše v pri¬ merjavi s stanjem v Grebaštici (str. 118). Oba obmorska kraja imata bogato narav¬ no in kulturno dediščino ter ustrezne člove¬ ške vire (število prebivalcev rahlo narašča, prav tako izobrazbena raven) in s tem raz¬ vojne možnosti, h katerim dodatno prispe¬ va povečan interes mestnega prebivalstva za življenje na deželi. Glede na različno stop¬ njo sedanje razvitosti pa avtorica vidi različ¬ ni razvojni opciji za obe naselji: v Primoštenu bi veljalo nadaljevati z razvojem elitnega turizma kot središčno osjo gospo¬ darskega proizvoda, medtem ko se zdi za Grebaštico primernejša usmeritev v mešan tip turizma kot povezave množičnega in podeželskega turizma (str. 126). A. Svirčič na izbranih primerih odlično utemelji koncept razvoja na osnovi lokalnih virov in lokalnih iniciativ (str. 128), in se ne izogne kritiki države, odgovorne za visoko stopnjo nezaposlenosti in gospodarsko 957 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 stagnacijo kot tudi za nezakonito izvedeno privatizacijo gospodarstva (str.127). Bosiljka Milinkovič v poglavju Vas in kme¬ tijstvo na prelomu stoletja: izbrana biblio¬ grafija 1990-2002 našteje 1176 bibliografskih enot, ki jih razvrsti v 18 tematskih sklopov. Za dobro desetletje impresivno število bibli¬ ografskih enot pa vzbuja vsaj dva pomisle¬ ka: poudarjeno so našteti hrvaški avtorji, ki so objavljali v hrvaških strokovnih revijah ter avtorji prispevkov na hrvaških strokov¬ nih srečanjih, npr. XXXIV. Znanstveni skup hrvatskih agronoma s medjunarodnim sud- jelovanjem, Opatija, 25. do 28. 02. 1998: Zbornik sažetaka (str. 138), ali Simpozij Strategija održivog razvitka hrvatskih otoka: zbornik radova, ur. Goran Crnošija - Hvar, Ministarstvo pomorstva, prometa i veza Republike Hrvatske; Centar za razvitak otoka, 1994 (str. 141). Avtorica se je pred morebitnimi pomisleki o ne-izčrpnosti ali vsaj ne-reprezentativnosti predstavljene bibliografije sicer zavarovala s- tem, da jo je označila kot 'izbor 1 , vendar bi lahko brez slabe vesti zapisala, da gre za poudarek hrvaškim avtorjem oziroma hrvaškemu ruralno-sociološkemu prostoru. Mimo¬ grede sem opazila tudi nekaj tipkarskih napak kot: Matija Kovačič (pravilno: Kovačič), Inštitut za agrarno ekonomiko Biotehnične (pravilno: Biotehniške) fakulte¬ te (str. 229); angleški naslov članka Ane Barbič The eeonomic product of Regional Park Škocjanska (pravilno: Škocjanske) Cavest (pravilno: Caves) (str. 128); ime revi¬ je Rural Sociology (pravilno odebeljeno: Rural Sociology) (str. 137). Obetajoč naslov knjige Vas: izbira ali usoda samo delno izpolni pričakovanja bralca kljub prepričanju urednice D. Seferagič, da je rdeča nit knjige, kako pospe¬ šiti razvoj podeželja, ki se "v fazi rckompozi- cije ponovno oblikuje kot družbeni podsi¬ stem" (str. 7). Predvsem pa bo vsaj malo bolj zahteven bralec pogrešil nekakšno sklepno poglavje, ki bi skušalo odgovoriti na v naslo¬ vu knjige zastavljeno vprašanje. Ta pomis¬ lek pa ne zmanjšuje kakovosti posameznih prispevkov, katerih avtorji celovito in izčrp¬ no predstavijo svojo temo, ki jo najprej zgo¬ dovinsko utemeljijo, nato pa bpozorijo tako na tranzicijske posebnosti kot na prihod¬ nost oz. na razvojne možnosti hrvaškega podeželja. Čeprav gre za hrvaško specifič¬ nost, pa se bo bralec težko izognil vtisu pre¬ velike 'navezanosti' na hrvaške avtorje, stro¬ kovne kolege in kolegice pišočih ter zane¬ marjanju tujih avtorjev, katerih relevantna besedila so bila objavljena celo v hrvaški strokovni reviji Sociologija sela. Kljub upoštevanju empiričnih podatkov iz statističnih popisov in študij primerov, so avtorji predvsem usmerjeni v Varna' teore¬ tična razmišljanja, ki jih premalo povezujejo z dogajanji v praksi, zlasti na področju obli¬ kovanja ruralne in kmetijske politike ter odločanja, ker v te procese najbrž niso bili vključeni. Kot v svojem delu The Virtual Farmer (Royal van Gorcum, 2003) trdi Jan Douwe van der Plocg, pa je "večstranski angažma eden od najbolj pomembnih metodoloških principov (...) ne le zato, ker terja zastavljanje 'zakaj vprašanj', temveč tudi zato, ker vzpodbuja vprašanja 'zakaj ne' "(str. X). Z drugimi besedami, država bi morala raziskovalcem omogočiti sodelova¬ nje v procesih odločanja ter jih povabiti k oblikovanju ruralne politike, hkrati pa jih spodbuditi k sodelovanju v konkretnih raz¬ vojnih projektih vsaj kot svetovalce (velja tudi za Slovenijo). Anja KOPAČ Miroljub Ignjatovič Družbene posledice povečanja prožnosti trga delovne sile Znanstvena knjižnica FDV, 2002, str. 242, 3.200,00 SIT (ISBN: 961-235-089-2) V pogojih globalizacije (kapitala, proiz¬ vodnje in trgovine) in z njo povezane pove¬ čane stopnje konkurenčnosti in manjše možnosti kontrole (predvsem s strani nacio¬ nalnih držav) ter tehnoloških sprememb (predvsem informacijska in komunikacijska tehnologija), postaja fleksibilizacija ena izmed temeljnih strategij prilagajanja druž¬ benih (pod)sistemov na vse številčnejše družbenoekonomske spremembe. Fleksi¬ bilizacija v osnovi prinaša 'nova' družbena tveganja in zahtevo po (ponovnem) vzpo- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 stavljanju družbenega ravnotežja, ki se zno¬ traj koncepta držav blaginje odraža pred¬ vsem v dialektičnem odnosu med potrebo po zagotavljanju (ekonomske) učinkovitosti na eni in (socialne) varnosti na drugi strani. Delo Miroljuba Ignjatoviča predstavlja pomemben prispevek k razumevanju same¬ ga pojava fleksibilizacijc na področju delo¬ vanja trga delovne sile, saj ponuja sistema¬ tično analizo različnih metod in pojavnih oblik analiziranega pojava, pa tudi njegove širše družbene posledice - na ravni posa¬ meznika, družine in celotne družbe. Zgodbo o fleksibilizaciji trga delovne sile avtor postavi znotraj konteksta države blagi¬ nje in njene krize (ki se odraža predvsem kot kriza koncepta polne zaposlenosti). Avtor v prvem poglavju podaja oris ključnih 'dogodkov', ki so v zadnjih treh desetletjih botrovali pojavu fleksibilizacijc in tako zamajali obstoječe ravnotežje med učinko¬ vitostjo in pravičnostjo, doseženo v povoj¬ nih državah blaginje. Na podlagi predpo¬ stavke o odvisnosti trga delovne sile od narave države blaginje je avtor poskušal ugotoviti, kako se evropske države blaginje razvrščajo glede na značilnosti njihovih trgov delovne sile. Na podlagi 56 kriterijev, razvrščenih v 4 podskupine (demografske značilnosti, alokacija delovne sile, izraba delovne sile in struktura brezposelnosti), je avtor, s pomočjo statistične metode razvr¬ ščanja v skupine (Clustcr Analize), dobil štiri različne skupine trgov delovne sile, ki jih je pojmoval: fleksibilni (Danska, Velika Britanija in Nizozemska), kontinentalni (Belgija, Nemčija, Avstrija, Luksemburg, Francija Švedska in Finska), tradicionalni "industrijski" (Irska, Portugalska in Slovenija) ter mediteranski tip (Grčija, Italija, Španija). Ta razvrstitev evropskih trgov delovne sile predstavlja izvirni znan¬ stveni prispevek avtorja k razumevanju novo nastajajočega odnosa med ukrepi države blaginje in delovanjem trga delovne sile v pogojih globalne družbe, predvsem pa umešča slovenski trg delovne sile (tj. nje¬ gove značilnosti) v širši - evropski kontekst. Pri tem je potrebno poudariti avtorjevo izpostavljeno potrebo po prepoznavanju "specifičnosti pogojev, v katerih posamezni družbeni procesi potekajo" (str. 41), kar nje¬ govo analizo splošnega procesa fleksibiliza¬ cijc postavlja iz abstraktne ravni v konkretni čas in prostor in ji tako daje večjo - tudi upo¬ rabno vrednost. Same analize jiojava fleksibilizacijc trga delovne sile (ki ga obravnava v drugem poglavju) se avtor loteva s širokega zornega kota in pri tem zaobsega 'načine' fleksibili- zacije (npr. zakonsko (de)regulacijo temelj¬ nih predpostavk delovanja trga delovne sile) kot tudi njene 'pojavne' oblike, ki se kažejo na različnih ravneh - predvsem posa¬ meznika (npr. nove nestandardne oz. fleksi¬ bilne oblike zaposlovanja) in podjetja (kon¬ cept fleksibilnega podjetja). Pri tem je potrebno posebej omeniti avtorjevo siste¬ matično razvrstitev različnih oblik fleksibil¬ nega (nestandardnega) zaposlovanja zno¬ traj časovno-prostorsko-pogodbene dimen¬ zije in njegov pregled stanja v različnih evropskih državah. Kompleksnost analizira¬ nega pojava, tj. fleksibilizacijc trga delovne sile, avtor zaokroži z analizo vpeljevanja fleksibilnosti v delovanje podjetij, to je ravni, kjer se srečujejo ukrepi, ki so (primar¬ no) bodisi usmerjeni na delovanje trga delo¬ vne sile kot sistema ali na posameznika. Pri tem naniza, na bralcu razumljiv in zanimiv način, ključna spoznanja sodobnih teorij organizacij. V naslednjem poglavju avtor obravnava posledice fleksibilizacijc trga delovne sile na različnih ravneh - rnikro (tj. ravni posa¬ meznika), rnezo (tj. družine) in makro (tj. družbe) in se pri tem dotakne številnih 'vročih' socialno-političnih tem našega vsak¬ dana (npr. diferenciacija plač, revščina, soci¬ alna in sistemska izključenost, vloga druži¬ ne in njena spremenjena notranja dinamika, kariera posameznika itd). Izpostavi pred¬ vsem zmanjšanje sedmih oblik varnosti, ki so neposredno povezane z delovanjem trga delovne sile: varnost trga delovne sile, var¬ nost zaposlitve, varnost samega dela, var¬ nost delovnih mest, reproduktivna varnost delovne sile, varnost predstavljanja delovne sile in varnost dohodka. S sociološkega gle¬ dišča, ki trg delovne sile (oziroma področje dela) obravnava kot temeljni dejavnik soci¬ alne stratifikacije, so omenjene spremembe ključnega pomena za razumevanje novo nastalih tveganj v 'postmodernih' družbah. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Širše družbene posledice spremenjenih pogojev in okvirov delovanja trga delovne sile avtor lepo zaokroži z naslednjim stav¬ kom: "Trend povečanja tveganja na trgu delovne sile, ki kot del multidimenzionalne- ga procesa fleksibilizacije zajema sodobne družbe, ne samo da neposredno vpliva na spreminjanje struktur trga delovne sile in na položaj posameznika na njem, temveč posredno vpliva tudi na spreminjanje eko¬ nomske in socialne strukture družbe, na položaj posameznika v njej in v družini ter na občutke posameznika v zvezi s svojim položajem na trgu in v družbi - na njegovo identiteto" (str. 131). Avtorjeva analiza druž¬ benih posledic fleksibilizacije trga delovne sile predstavlja pomemben prispevek k razumevanju omejitev (neo)klasičnega kon¬ cepta ekonomije in ideje o 'evrosklerozi' in tako objektivizira izhajajočo domnevo o 'fleksibilizaciji kot novodobnem zdravilu za bolezni trga delovne sile'. Vendar pa avtor ne ostane zgolj pri 'opisu' posledic, ampak poda tudi 'vizijo' potrebnih resursov, ki posamezniku pomagajo pri obvladovanju procesov fleksibilizacije trga delovne sile. To so, po njegovem mnenju, predvsem štiri oblike kapitala - ekonomski, kulturni, social¬ ni in simbolni, ki ga posamezniki pridobiva¬ jo prek socialne (tj. participacije v različnih družbenih skupinah) in sistemske (tj. parti¬ cipacije v institucijah družbenega sistema) vključenosti. Pri tem avtor izpostavi t.i. 'binarnost' socialnoblaginjskega sistema 'postmodernih' držav blaginje, ki je še vedno naravnana "k reševanju posledic sistemske izključenosti s trga delovne sile (tj. brezposelnosti) in ukrepa samo, če je posameznik popolnoma izključen s trga delovne sile" (str. 167), kar pa je v pogojih fleksibilnega delovanja trga delovne sile vedno redkejši pojav, saj obstajajo segmenti delovne sile, ki so v različnih 'nestandardnih' zaposlitvenih oblikah le delno vključeni oziroma se njihovo stanje vključenosti in izključenosti neprestano menjava. Tveganja so se torej spremenila in potrebne so nove oblike solidarnosti in mehanizmi, ki bodo preprečevali marginali¬ zacijo posameznikov in družbenih skupin. Potreba po preoblikovanju obstoječih držav blaginje je nujna - predvsem z vidika iskanja novega ravnotežja med (ekonomsko) učin¬ kovitostjo in (socialno) varnostjo. Avtor v četrtem poglavju predstavi različne možne rešitve (tj. redefiniranje koncepta polne zaposlenosti, preoblikovanje sistemov soci¬ alne varnosti) in predstavi dva, v zadnjem desetletju, ključna koncepta preseganja dia¬ lektike med učinkovitostjo in varnostjo, to sta koncept 'zaposljivosti' posameznika in 'flexicurity'. Na ta način avtor zaokroži svojo kompleksno zgodbo o spreminjanju pogo¬ jev in okvirov delovanja trga delovne sile (tj. fleksibilizaciji) in njihovih širših družbenih posledicah, ki v svojem temelju zahtevajo reorganizacijo modernih držav blaginje in obstoječih socialnoblaginjskih sistemov. Knjiga je pomemben prispevek k razumeva¬ nju (sedanjih) družbenoekonomskih proce¬ sov in pri iskanju novega, še kako potrebne¬ ga, družbenega ravnotežja. V zadnjem delu, ki govori o slovenskem trgu delovne sile in uvajanju fleksibilnih oblik zaposlovanja, pa knjiga dobi, poleg strogo znanstvene tudi uporabno vrednost, predvsem za oblikovalce političnih odloči¬ tev, saj predstavi stanje in posledice, ki jih imajo (lahko) njihove odločitve predvsem na področju socialne politike in politike zaposlovanja za posameznika, družino in družbo. Avtor v zaključku izpostavi potrebo po "izboljšanju odzivnosti sistema (na makro ravni) na posledice lastnega delova¬ nja" in "potrebo po pripravi na obvladova¬ nje 'pričakovanih' procesov (tj. fleksibilizaci¬ je)" (str. 191), na ravni organizacij opozori na "potrebo po prestrukturiranju v smeri fleksibilnejšega odzivanja na izzive okolja" (str. 192), na ravni posameznika pa poudari "pomen izobraževanja in usposabljanja kot temeljnega mehanizma pri ohranjanju zaposljivosti in njegove lastne zmožnosti obvladovanja procesov fleksibilizacije" (str. 192). Knjiga "Družbene posledice povečanja prožnosti trga delovne sile" je pomemben prispevek k razumevanju novo nastajajočih tveganj v 'postmoderni' družbi, njihovih vzrokov in posledic. Kot taka predstavlja pomemben delček pri iskanju novega druž¬ benega ravnotežja in pomemben prispevek k teži sociološke teorije pri razumevanju novodobnih družbenih procesov. Je TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 pomemben priročnik za vse, ki se ukvarjajo in soočajo s procesom fleksibilizacije trga delovne sile in njegovimi posledicami. Namenjena je širšemu krogu bralstva, od študentov, oblikovalcev različnih politik, predvsem socialne, zaposlitvene in eko¬ nomske kot tudi menedžerjem, ki se na ravni podjetij srečujejo s procesi fleksibili¬ zacije. Le razumevanje pojava nam mogoča tudi učinkovito in uspešno soočanje z njim, kjer slednje pomeni upoštevanje socialnih in ne le ekonomskih kriterijev. Franc TRČEK Adam N. Joinson Understanding the Psycology of Internet Behavior: Virtual Worlds, Real Lives Palgrave Macmillan, Houndmills 2003, str. 224, $24.95 (ISBN 0-333-98468-4), $75.00 (ISBN 0-333-98467-6) S transformacijo interneta iz subkulturne- ga prostora in medija družbenega delovanja v množični medij se je sredi prejšnega dese¬ tletja pojavilo številno žurnalistično "duše- brižništvo" o negativnih učinkih nove oblike posredovanega komunciranja. Pri tem se je običajno opisovalo nove možnosti, ki jih internet omogoča na področju pornografije. Z naraščanjem uporabe pa je naraščalo tudi število člankov o zasvojenosti z internetom kot novi družbeni patologiji oz. bolezni, ki jo prinaša s seboj ta nova internacijska tehnolo¬ gija. Pri opisih konkretnih primerov se je pisalo o spremenjenih, napadalnih vzorcih vedenja na Internetu ter o zavajajočih lažeh pri samoprezentacijah, ki so pogosto vodile do smešnih, če že ne tragikomičnih situacij po odločitvah za spoznavanja v fizičnem prostoru. V svoji monografiji Adam N. Joinson, pre¬ davatelj na Institute of Educational Technology pri Open University, poskuša podati znanstveno nevtralno oceno (spre¬ menjenih) vedenjskih vzrocev v kibernet¬ skem prostoru. Pri svojem poskusu želi odgovoriti na vrsto izhodiščnih vprašanj. Ali uporabniki lažejo v kibernetskem prostoru? Ali je zasvojenost z internetom res tako množičen in nevaren problem? Kdaj smo zasvojeni? Ali nam soudeležba v virtualnih skupinah prinaša več problemov ali več zadovoljstva, če navedem le nekatere od njegovih izhodiščnih vprašanj. Pri odgovar¬ janju na zastavljena izhodiščna vprašanja avtor analizira raznovrstne rezultate ekspe¬ rimentalne psihologije, hkrati pa analizira izbrane študije primerov konkretnih upo¬ rabnikov. Avtorjev pristop je ne le kratkočas¬ no berljiv, ampak zaradi omenjene dvojno¬ sti tudi zelo zanimiv, ker skozi študije prime¬ rov pogosto relativizira številne ekspirimen- talno dosežene ugotovitve (socialnih) psi¬ hologov. V poskusu odgovora na zastavljena izho¬ diščna vprašanj je avtor tudi zelo sistematič¬ no pregleden, kar občasno postaja že mote¬ če, ko na primer zaporedoma navaja (pre)številne ugotovitve eksperimentov, ki so bili običajno izvedeni na majhnem števi¬ lu oseb in še to praviloma na lastnih dodi¬ plomskih študentih navajanih avtorjev. Ta doslednost navajanja in povzemanja pogo¬ sto postane moteča, če bralec želi izluščiti bistvene ugotovitve. Eden ob boljših delov monografije pa je dejstvo, dajoinson pogosto navaja primere, povezane z uvajanjem predhodnih tehnolo¬ gij posredovanega komuniciranja, t.j. tele¬ grafa in telefona. Tako že v uvodnem poglavju - za razliko od običajnih pristopov v družboslovnih monografijah o internetu, ko avtorji napolnijo petino do četrtino obsega dela z dolgočasnimi in dobro znani¬ mi opisi o razvoju in tehnikalijah - avtor začne s kratkimi orisi družbenomoralistične konstrukcije "škodljivosti" uporabe telegrafa in telefona, ki so nastajale ob njunem uvaja¬ nju. Tako je na primer zanimivo branje o flirtanju med telegrafisti, kar je bil kar mno¬ žična in s strani javnega mnenja neodobra- vajoča praksa. Po svojih učinkih in odzivih javnosti skorajda dobesedno identična aktualnim zapiskom o internet flirtanju. Po uvodnem poglavju se avtor v nadalje¬ vanju ukvarja: z dekonstrukcijo tehnicistič¬ no determinističnih pristopov razlag o vedenju v kibernetskem prostoru, ki v svo¬ jih razlagah vedenjskih vzrocev izhajajo predvsem iz "narave" tehnologije same po sebi; z negativnimi aspekti družbenih inter- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 962 akcij na internetu, kjer se sprašuje med dru¬ gim tudi o idealiziranosti samopredstav v kibernetskih prijateljstvih, o depresijah in pornografiji na internetu kot negativnih straneh vsakdanjega delovanja v kibernet¬ skem prostoru, o pozitivnih učinkih vedenj¬ skih vzrocev, ki se razvijajo v kibernetskih skupnostih (npr. zlasti pri drugače družbe¬ no marginaliziranih skupinah), o vprašanju virtualnih skupnostih in zlasti o popular¬ nem vprašanju o dejanski moči skupinske pripadnosti v virtualnih skupnostih. Pri svo¬ jih sekundarnih analizah že opravljenih raz¬ iskav in študij primerov je Joinson običajno skeptičen in kritičen do zaključkov eksperi¬ mentalnih psihologov, ki na osnovi malošte- vilčnih eksperimentov poskušajo prehitro dajati posplošene sklepe. Branje teh ugotovitev, ki jih avtor povze¬ ma, so tudi najbolj dolgočasni fragmenti recenzirane monografije. Zlasti se ob njih v domači družboslovnometodološki tradiciji izpostavljanja "reprezentativnosti razisko¬ valnih vzorcev" recenzentu pojavlja utem- Ijen dvom o dometih eksperimentalne vedenjske psihologije. Predvsem vprašanje, kako resno lahko jemljemo posplošitve raz¬ iskav, izvedenih na peščici dodiplomskih študentov, ki jih v eksperimentalnih situaci¬ jah običajno postavljamo v diskusije o veli¬ kih, moralistično obremenjenih temah. Kot ugotavlja tudi Joinson sam, je zlasti proble¬ matično, da v prcdeksperimentalnih situaci¬ jah pogosto ni natančnega ugotavljana vrednotnih izhodišč v eksperimente vklju¬ čenih akterjev. Na osnovi kritično predstavljenih spo¬ znanj pa avtor sam v zaključnem vsebin¬ skem poglavju poda lastni pristop razume¬ vanja vedenjskih vzorcev uporabnikov interneta. Pri tem izhaja iz uporabnikov samih. Ključne za razumevanje se mu zdijo motivacije konkretnih uporabnikov. Seveda se avtor zaveda, da gre za raznovrsne in šte¬ vilne motivacije, vendar je vsekakor razume¬ vanje le-teh ključno za razumevanje kon¬ kretnih vedenjskih vzorcev. Skupno pa jim je, da konkretni posamezniki iščejo v kiber¬ netskih odnosih družbo s sorodnimi akterji, s tem tudi (re)produkcijo pomenov oz. nji¬ hovih identitet in skozi to tudi občutek obvladovanja stvarnosti, t.j. (samo)kontrolo nad njimi samimi. Čeprav gre za preprost in lahko rečemo zdravorazumski model, je po mnenju recenzenta, verjetno bolj učinkovit kot ostali predeterministični poskusi kom¬ pleksnega podajanja problematike. V zaključku avtor pušča prostor za odgo¬ vore na uvodno postavljena vprašanja. Pri tem opozarja, da je verjetno še prezgodaj za posploševanja. Predvsem na odgovor, v kolikšni meri (novi) vedenjski vzorci v kibernetskem prostoru dolgoročno spremi¬ njajo tudi vedenja konkretnih uporabnikov nasploh. Avtor v zaključku ugotalja, da bomo še vedno na osnovi pristopa poda¬ ljševanja trendov poskušali ugotavljati bodoče trende. Takšne napovedi se bodo verjetno v neki časovni točki izkazale vsaj za nezanesljive, če že ne za napačne, vendar pa je, kljub temu, psihološko raziskovanje interneta pomembno. Med drugim so izplen psihologije interneta tudi informaci¬ je, ki so koristne za načrtovanje bodočih tehnologij. Da je motivacijski dejavnik eden od ključnih tudi za preseganje digitalne loč¬ nice, nam kažejo številni primeri manka vsebin in nerazumevanja potreb uporabni¬ kov s strani načrtovalcev spletnih strani in portalov. Monografija Adama N. Joinsona, ki je, mimogrede, s strani internet recenzentov ocenjena s številnimi superlativi, je v celoti gledano zanimivo in kratkočasno branje tako za družboslovca, ki se ukvarja s sorod¬ no problematiko, kot tudi za širši krog bral¬ cev. Očitno je institucionalni okvir, iz katere¬ ga izhaja avtor pozitivno vplival na slog pisanja, kar je pripomoglo, da je monografi¬ ja ena najbolje prodajanih. Vsekakor lahko sklenemo recenzijo z ugotovitvijo, da je Joinson na obvladljivi količini strani podal zanimiv pregled raziskovanja novega pros¬ tora družbenega delovanja s strani psiholo¬ gov in socialnih psihologov. Problem obse¬ denosti z zagotavljanjem objektivnosti, ki ga recenzent (pre)pogosto zasledi pri opisova¬ nju eksperimentalnih situacij, pa je - ob poznavanju fenomenologije obravnavanih raziskovalnih problematik ter ob prebiranju zaključkov - tisti najslabši del monografije. Skozi to šibkost pristopov nam avtor zelo korektno pokaže, kako zelo so rezultati odvisni od izhodiščnih predpostavk, kar TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 družboslovci prepogosto pozabljamo. Ob kratkočasnem prebiranju relevantne temati¬ ke si lahko postavimo še vprašanje, kam nas pelje citatomanija kot ključni vir dokazova¬ nja lastne strokovnosti? Lucija MULEJ Franc Mali Razvoj modeme znanosti: Socialni meha¬ nizmi Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2002, str. 174, 3.700,00 SIT (ISBN: 961-235-111-2) Postmoderna kot čas izrazitih spreme- memb ožjega in širšega družbenega prosto¬ ra ne predstavlja zgolj izziva na makro rav¬ neh, pač pa spreminja centre delovanja in odločanja, ki navsezadnje temeljijo na zna¬ nosti, odrešilni bilki racionalističnega sveta. Vendar pa se mesijanska vloga znanosti morda spreobrača v apokaliptično, saj postaja vse bolj jasno, da je pomen družbe¬ nih dejavnikov v kontekstu znanosti odigral pogojevalno in usmerjevalno vlogo, kar velja še danes in je morda najbolj očitno v razpravah o genski manipulaciji. Cilj Franca Malija je zlasti eksplicitna obra¬ vnava družbenega ozadja, in sicer na vseh področjih obravnave, torej od klasične (sta- roveške) znanosti do razvoja moderne (novoveške) znanosti. Prav tako opozarja na številne napačne interpretacije v razumeva¬ nju odnosa med družbo, politiko in zna¬ nostjo, kar prikaže na podlagi empiričnega gradiva in teoretskih izhodišč. Ko govorimo o moderni znanosti, je bistvo spoznavne relevantnosti prepoznavanje širših družbe¬ nih dejavnikov in internih socialnih meha¬ nizmov delovanja sistema znanosti. Če začnemo z antično mislijo, je koncept znanosti vezan na kategorijo dokazljivosti in posredovanosti, kar vpelje zahtevo po izpeljanem oz. utemeljenem vtdenju. S tem se postopoma začne uveljavljati pojem zna¬ nosti in nemški klasični filozofiji naj bi pri¬ padala zasluga za sintezo pojma znanosti kot sistema in metode. Franc Mali na tem mestu komparativno sooča izsledke Sokrata, Platona in Aristotla in s tem prikaže težavnost jasnih in nedvoumnih tipologiza- cij zgodovinskih načinov mišljenja. Sledeč kronološki niti razvoja problemati¬ zira evropocentične predpostavke o zahod¬ nih temeljih moderne znanosti, s čimer nas opozarja na izvornost znanstvenosti v pri¬ merjavi z dognanji kitajskega, arabskega in drugih svetov. Izpostavi sociološke avtorite¬ te kot sta Weber in Merton, nenazadnje pa opozori na neenotnost jezika, kjer zaton latinščine in vzpon nacionalnih jezikov pomeni gradbeni temelj znanosti. Kot družbeno-institucionalne težnje raz¬ voja akademska faza z inherentno karakteri¬ stiko ustvarjanja novega znanja v prvi vrsti elaborira procese družbene dcdiferenciaci- je, kjer je prišlo do spajanja praktičnega, eksperimentalnega in teoretičnega znanja (Academia dei I.incei, Royal Society, Academie des Sciences itd.). V 19. stoletju se prve kvantne spremembe univerz (paradoks dvojne vrste) zgodijo ravno v Nemčiji, kjer gre za tip univerze Humboldt. Čeprav so bili zametki takšnih korakov osnovani tudi drugod (francoski "ecolc"), je temelj dokončne institucionali- zacije poklicne vloge znanstvenikov potreb¬ no postaviti v čas Humboldtovih univerz. Tu je bila dokončno priznana poklicna funkci¬ ja znanstvenika, in univerzitetni učitelj je bil po definiciji tudi znanstvenik. Iz tipa Humboldt nas Franc Mali elegant¬ no popelje v situacijo 20. stoletja z dramatič¬ nimi spremembami vseh internih in eks¬ pertnih parametrov znanstvenega delova¬ nja, kjer je ključni dejavnik transformacije recipročni odnos med znanostjo in tehnolo¬ gijo. Označevanje teh tranzicijskih procesov je različno; avtor izpostavi Fullerjcvo poime¬ novanje industrializacije znanosti, de Solle Priceovo obdobje velike znanosti (big Scien¬ ce), kjer gre zlasti za strukturno, t.j. kvalita¬ tivno spremembo v družbenem delovanju in organizaciji sodobne znanosti (projekt Manhattan). Prejšnje stoletje je namreč prineslo ogromne spremembe informacijskih in organizacijskih struktur, o čemer priča Lotkejev zakon, prav tako pa družbena pro- fesija predstavlja odmik od utečenih vzor¬ cev, saj današnji znanstvenik nastopa kot menedžer (Sillicon Vallcy, I.os Alarnos). Gre 963 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 964 za prehod od klasičnega modela Mode 1 k sodobnemu modelu Mode 2, kjer formula¬ cija in reševanje problemov poteka v okviru heterogenih kontekstov. Enosmerni hierar¬ hični tok linearnih inovacijskih modelov je namreč v tem kontekstu prekinjen, velja pa vsakokratna prepletenost in součinkovanje različnih dejavnikov, kjer osrednjo vlogo igrajo verižni inovacijski modeli. Podobno je z družbeno odgovornostjo, ki naj se inkorporira že v fazi definiranja problemov in vzpostavljanja raziskovalnih prioritet. Ta dinamika novega sveta znanosti je morda najbolj navzoča skozi upoštevanje in kršenje družbenih norm. Govorimo lahko o etosu Roberta Mertona, kjer kot ženska lahko računam na zaščito skozi normi komunalnosti in nepristranosti, kar je morda iluzija "contcxt bound" karakteristik. Kakorkoli že, sam govor o goljufijah je v zadnjih desetletjih (popularnost v osemde¬ setih prejšnjega stoletja) vse prej kot margi¬ nalen. Znanstvenik kot podjetnik namreč skrbi za prenos svojega znanja, znanstvene informacije se preoblikujejo v tržno dobri¬ no, korak do diseminacije pa ni več daleč. Na tem mestu Franc Mali poda več referenc (Karlsov, Babbage in di Troochio), prav tako pa na deskriptivni ravni izpostavi konkretne primere. Skuša razčleniti vzročno - posledič¬ ne odnose vzrokov goljufij, ki sicer pred¬ stavljajo možne vidike odstopanj, seveda pa nobenega ne moremo postaviti za vrhovne¬ ga razsodnika. Vsekakor pa bi se pri odkri¬ vanju anomalij morali vrniti k epistemologi¬ ji in filozofiji znanosti. Neposredno z goljufijami je vprašanje narave moči v znanosti, katere osnovna enota je komunikacija, obravnavano zlasti v povratnosti toka informacij med znanostjo in družbo. Narava moči znotraj te profesije se odraža na podlagi strukturne značilnosti družbenih komunikacij, kjer se neformal¬ nim pripisuje po mnenju avtorja preveliko težo. V tem kontekstu se lahko sklicujemo na Bourdieuja in njegov simbolni kapital, centralni koncept te razprave pa je Matejev efekt (radikalizacija vprašanja meritokraci- je), ki je metaforično izražen v sloganih "enainštirideseti sedež", "publish or perish 1 ' in podobno. Različni vidiki razprave so spretno prikazani skozi komparacijo evrop¬ skega in ameriškega porazdeljevanja moči akademski skupnosti znanstvenikov, kjer je razvidno, da se s tematiko moči neposred¬ no dotaknemo sistema ocenjevanja. Izhajamo iz predpostavke, da kvantitativ¬ ne metode ocenjevanja ne morejo nadome¬ stiti subjektivnih ekspertnih ocen oziroma kolegialne kontrole (peer review). Vsekakor se je potrebno zavedati nepreglednosti eval- vacijskih postopkov in vprašljivosti nevtral¬ nih sodb, nič manj pa socialnih pristranosti in naključnih napak v sistemu ocenjevanja. Seveda imata v okviru mehkih znanosti v nasprotju s trdimi večjo težnjo deskriptivni element in intraznanstvena rclevanca. Kakorkoli že, v tem sklopu ocenjevanja osta¬ jajo še vedno aktualna načela korigibilnosti, konsenzualnosti, povratnosti in fleksibilno¬ sti. Kvantitativni dejavniki, kot so bibliome- trični kazalci, število publikacij, stopnja citi- ranosti, dejavniki vpliva in podobno, so prav tako zrno spora. Kot taki ti kazalci brez vključitve v ustrezni pojasnjevalni okvir ne povedo ničesar, situacijo pa še dodatno zaostri razlikovanje med veljavnostjo in zanesljivostjo ter razlikovanje med kazalci in podatki. Poleg omenjenih vrzeli, za vidnimi in očit¬ nimi dilemami tiči manj očitni problem predmeta meritve - znanstvene aktivnosti, produktivnosti ali napredka. Podobno dile¬ mo izražajo indeksi znanstvenih citatov, katerih funkcija se vse bolj spreminja v instrument znanstvenih politik, s čimer se poveča možnost manipulacije in zlorabe. Te zagate lahko omilijo intermediarne struk¬ ture znanosti (povezava znanost-ekonomija- politika), ki naj bi usposobile refleksivne mehanizme povezovanja in so izraz dialekti¬ ke funkcionalne diferenciacije in integracije modernih družb. Franc Mali prav tako izpostavi pojem tve¬ ganja moderne znanosti in s tem opozori na problematiko znanstvenega napredka, o katerem je bilo v zadnjem desetletju napisa¬ nih veliko socioloških refleksij. Samo tvega¬ nje spreminja naravo znanosti, saj znanost izgublja monopolno vlogo vzvišenega arbi¬ tra. Postaja le še ena izmed doprinosnih točk k mozaiku (ne)varnosti in (nezaupa¬ nja v sisteme, zlasti ekspertne sisteme. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 Kot sem prikazala, je cilj knjige analiza razvoja moderne znanosti, kar je avtorju nedvomno uspelo. Številne argumentacije, deskripcija primerov, podane iztočnice za naš ožji in širši prostor, primerjalne analize modelov in primerov bralcu ponudijo ref¬ leksijo sistemov in razvoja le teh ter mu omogočijo razumevanje silnic, s katerimi se soočamo danes. Med drugim ugotavlja, da vmeščenost v prostor, nasičen s simboli raz¬ ličnega ranga in subtilnosti, pomeni izpraz¬ njen prostor (ne)naključnih kodov entro- pičnosti. Jože SAMBT Hcrve Le Bras Kri in gruda: pregled teorij migracij v XX. stoletju Studia Humanitatis, Ljubljana 2003, str. 117, 2.500,00 SIT (ISBN: 961-6262-43-2) Vprašanje identitete naroda in bojazen za njegovo nerazpoznavnost ali celo izginotje se ob globalizaciji in vključevanju v poglob¬ ljene integracije očitno aktualizira. Zaostruje se ob (i)migracijah, ki so in bodo pomemben element ob sicer zelo neugod¬ nih demografskih gibanjih v razvitih drža¬ vah, hkrati pa so zaskrbljene glede možnosti integracije oz. asimilacije v primeru večjega števila imigrantov. I.c Bras nas v delu "Kri in gruda" vabi na kratek zgodovinski sprehod po oblikovanju in razumevanju naše podo¬ be o tujcih ter strahov pred njimi. Avtor najprej predstavi zgodovinski raz¬ voj pojma populacije prek raznih nenatanč¬ no in parcialno uporabljanih izrazov, do agregata "number of the people", ki ga je omogočila šele vzpostavitev enakosti med ljudmi, in končno do populacije, ki je vse¬ binsko več kot le vsota. Vendar pa enakost postopoma zdrsne na raven enakosti oz. enakosti možnosti samo za posameznike znotraj iste nacije. Razpravo prizemlji z revizijo francoskega zakona o državljanstvu, katere pobudniki so sc bali, da bi tuje ženske prihajale v Francijo rojevat; do tedaj je namreč francosko držav¬ ljanstvo dobil vsak, ki se je rodil na ozemlju Francije in tam bival več kot pet let. Po novem zakonu otroci podedujejo državljan¬ stvo svojih staršev; šele ob dopolnjenih osemnajstih letih so pod določenimi pogoji lahko zaprosili za njegovo spremembo. Prastaro vprašanje oz. konflikt med ius san- guinis in ius solis se izpostavi zelo eksplicit¬ no - ali smo Francozi (Slovenci) zato, ker smo francoskega (slovenskega) porekla ali ker sprejmemo francosko (slovensko) kul¬ turo? Prirojenost je postavljena nasproti pri- dobljenosti, dediščina nasproti vzgoji, podedovana lastnina nasproti pridobljeni - kri nasproti grudi. Avtor meni, da tega pre¬ mika v smer krvi ni mogoče v celoti pojasni¬ ti zgolj s spremenjenimi demografskimi raz¬ merami in spreminjanjem vezi z zemljo, zato se poda v raziskovanje ozadja. V predindustrijski Kvropi migracije niso bile aktualen |x>jav, pojmovale so sc kot nekaj nenaravnega. Montescjuieujeva teori¬ ja okolja je obravnavala človeka kot rezultat fizičnega okolja v katerem živi, v drugem okolju je tujek, v njem zboli. Močna demo¬ grafska rast v najrazvitejših državah posto¬ poma povzroči migracije - najprej znotraj držav, potem v sosednje države in končno preko morja. Začeli so jih obravnavati kot nekaj naravnega, poznavajoč Malthusove ideje, tudi z odobravanjem. Upadanje (francoske) rodnosti in s tem rasti (francoskega) prebivalstva zaseje strah pred invazijo, ki "sc je vsilil kot zrcalna podoba želje po osvajanju in kolonizaciji" (str. 50). Stari imperialistični narodi se (panično) bojijo, da se jim ne bi zgodilo to, kar so oni povzročili drugim. Avtor pojas¬ njuje razloge za to prcuranjcno, nelogično in neracionalno inverzijo, povezano s pri¬ spodobami, katerih se je migracijsko doga¬ janje oklenilo. Splošno smer migracijskih tokov iz najbolj obljudenih držav v manj obljudene so zbanalizirali na primerjave z rekami, ki tečejo v doline in odlagajo blato (migrante), v naslednjem koraku pa metafo¬ rika zdrsne celo na področje hidravlike in sistema veznih posod. Razmišljanje se okle¬ sti na razliko v pritisku, posledičnem preta¬ kanju tekočin in pretresih, ki ob tem nastaja¬ jo. Migracijsko izrazoslovje postane kaotič¬ no in politično obarvano, mešajo se pojmi, ki bi jih bilo potrebno ločevati, emigracija se TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 966 zlije s kolonizacijo, imigracija z, invazijo. Demografija postane atribut vojaške moči. V teh razmerah sledijo sklepi izlitja "juga" proti "severu", Zahodne Azije in (severne) Afrike proti Evropi. Avtor navede konkretne primere tovrstnih študij in komentira njiho¬ vo (ne)smiselnost. V kritikah mnenj Francoskega inštituta za mednarodne odno¬ se (IFRI) je čutiti posebno ostrino (morda izvira iz "konkurenčnosti", morda iz nejevo¬ lje, da si take poenostavitve, pravzaprav zavajanja, dovolijo vplivne institucije), ki meji na cinizem. Avtor svari in lepo prikaže, kako se, s poenostavljenim razumevanjem, ko se zavrže pomembne elemente, v razmiš¬ ljanje o migracijah prikrade strah z daljno¬ sežnimi posledicami, tako (pristransko) fil¬ trirana resničnost pa postane lahek plen ideologije. V splošnem lahko pohvalimo avtorjevo osredotočenost na zgodovinsko in vsebinsko raziskovanje ozadja, ideje, ki se potem manifestira v različnih realnih obli¬ kah in katere poznavanje je ključno za razu¬ mevanje le teh, bolj kot njihova (zgodovin¬ ska) inventarizacija. Kot pomoč pri razumevanju, kako se pre¬ bivalstva medsebojno dojemajo, torej, kako dojemajo imigracijo, nam avtor osvetli vpra¬ šanje odnosa med ljudstvom in ozemljem. Posveti se predvsem Ratzelovi teoriji, ki šteje kot temeljni element, na katerem se lahko ustanovi država, zemljo. Med državo in zemljo je ljudstvo, ki dobi svojo veljavo šele, ko sc prilagodi grudi. Pri tem je država posledica ukoreninjenja neke skupine. Nacionalne ideje so ponavadi bliže nejas¬ nim občutjem, kot pa jasnemu duhu analize in pomagajo utrditi vez med zemljo in pre¬ bivalstvom. V to prepričanje se umešča nje¬ gov pogled na migracije, ponazorjen s tremi koncentričnimi krogi: država, sosedstva države, preostali svet. Migracije znotraj prvega kroga sprožijo kroženje, potrebno za homogcnizacijo države. Ko se na ta način vezni prostor med ozemljem in državo napolni, se lahko razvije drugi tip migracije - v bližnje in manj obljudene prostore. Če zunanja migracija nastopi prehitro, ko je država še krhka, jo lahko razbije. Odseljevanje v oddaljene dežele (tretji tip) je večinoma obsojeno na propad. Migracije so torej tesno povezane s procesom krepit¬ ve države. Le Bras sicer ugotavlja, da je današnje razmerje med državo in narodom, v primerjavi s takratnimi razmerami, ravno obratno, odkrito pa se navdušuje nad Ratzelovim poudarjanjem pomena vezi med grudo in raznolikimi ljudmi. Svari pred morebitnim zanemarjanjem tega veznega tkiva, poenostavljanjem, krčenjem razmišlja¬ nja na nabore številk, ki odpira pot vsakršni fantazmagoriji, med drugim tudi hitlerjevski teoriji o življenjskem prostoru. Avtor prikaz zaokroži s predstavitvijo poteka konkretne (francoske) obravnave tujca - v času gospodarskega razcveta kot delavca za proizvodni proces, v času gospo¬ darske krize kot človeka s svojimi naveza¬ nostmi, pravicami, družino in kulturo. Avtor razgalja in priznava, da se pod biološko in kulturno pretvezo, v upravičevanju koga sprejeti in koga zavrniti, dejansko skriva glo¬ boko politično ozadje. Prej navedenim Ratzlovim krogom odseljevanja sedaj ustre¬ zajo krogi, od koder lahko prihajajo imi¬ granti. Selekcija zahteva predstavo o ljudeh in narodih vsega sveta, "arhitekturo ljud¬ stev". Mnenja in klasifikacije avtorjev med obema vojnama zaokroži v implicitno klasi¬ fikacijo s tremi skupinami. Prvo skupino sestavljajo Francozom sosednja ljudstva, bodisi prijatelji, ki zatorej zagotavljajo dobre priseljence, bodisi sovražniki, o kate¬ rih se ne govori. V drugi skupini so "vmesni prebivalci”, ki imajo odlične sposobnosti prilagajanja; v tretjem krogu so "nebele" rase, ki so neprilagodljive na razmere v Franciji. Pri tem sc lahko vprašamo, ali Le Brasov poskus združitve v tekstu predstav¬ ljenih (in nepredstavljenih) pogledov različ¬ nih avtorjev v to preprosto razvrstitev ni nekoliko preveč ambiciozen, glede na to, da poprej poenostavitve ostro obsodi. Avtor ugotavlja izjemno trdoživost te "mehke ide¬ ologije", ki v sebi dopušča prostor že spreje¬ tim idejam in klišejem, v primerjavi z npr. nacistično ideologijo o ljudstvih. Slednja je sicer veliko bolj konsistentna in koherentna, vendar (ravno zaradi tega) pade (ponikne) skupaj z zavrnitvijo njenih rasističnih teme¬ ljev, medtem ko se prva obdrži vse do današnjih dni. To je torej ključna razlika med teorijama, ki imata sicer, kot pogumno nakazuje avtor, kar nekaj podobnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 Gospodarska rast po koncu druge sveto¬ vne vojne potisne konflikt v ozadje, s krizo v sedemdesetih letih pa se ponovno zaostri, tokrat, zaradi spremenjenih političnih oko¬ liščin, v novi preobleki. Navidezno so trije krogi preživeti in razmišljanje vrnjeno na opozicijo med notranjostjo in zunanjostjo. V resnici pa se odbojni značaji prejšnjih treh krogov zlijejo v predstavo o tujcu "neevrop¬ skega porekla", ki je "ves sovražen in mogo¬ čen obenem, kakor Nemčija nekdanjega prvega kroga, prebrisan kakor levantinci iz drugega kroga in oddaljen kakor nebela ljudstva, ki so se umeščala v tretji krog" (str. 108), hkrati pa ima lastnosti, katere si Francozi sami močno želijo, da bi jih pose¬ dovali. Ideja dela seveda nikakor ne ostane ujeta v francoskih okvirih, njena širša aktualnost je očitna, za Slovenijo tudi eksplicitno izpo¬ stavljena v predgovoru k slovenski izdaji. Avtor Slovenijo primerja z Alzacijo, po kate¬ ri se pretaka germanska kri in leži na franco¬ ski grudi - podobno leži Slovenija na južnos¬ lovanskem ozemlju, kar zadeva njen jezik, hkrati pa je dolgo delila usodo z Avstrijo, katere provinca je bila, in s katero se bo kmalu spet znašla skupaj v Evropi. Avtor meni, da je Slovenija varna pred spodbija¬ njem svoje grude in krvi, hkrati pa ji s tem vprašanjem ne bo prizaneseno. Knjiga dodaja zelo pomemben kamenček v mozaik literature, ki je v Sloveniji na tem mestu odločno pomanjkljiv. Podaja lep zgo¬ dovinski pregled razvoja ideje o migracijah, predstavlja uvod v proučevanje migracijskih teorij. Odraža se Le Brasovo izjemno pozna¬ vanje področja, zlito v ta kratek tekst, dopol¬ njeno z odkritim in deloma tudi izzivalnim lastnim mnenjem avtorja. Knjižico bi vseka¬ kor priporočali bralcem, ki sc s tem podro¬ čjem ukvarjajo, hkrati pa preproste prispod¬ obe in slikoviti odlomki oz. citati posamez¬ nih avtorjev nakazujejo naravnanost dela na širši krog bralstva, čeprav bi za njih lahko bilo število imen avtorjev in njihovih teorij nekoliko begajoče. Gre za posrečen (mogo¬ če avtorjev namerni) kompromis v širjenju kroga bralstva - prvi dobijo kot "bonus" leposlovne užitke ob branju, drugim pa je ideja dela, tudi ob nepoznavanju nanizanih imen, razumljiva. Tako je knjižica namenje¬ na najširšemu krogu bralstva, vsem, ki želijo o tematiki razmišljati in debatirati resneje kot zgolj na osnovi zakoreninjenih aprioriz- mov. Če si tudi sami dovolimo nekaj provoka¬ tivnosti, lahko "evropsko trdnjavo" pojasni¬ mo kot pojavno obliko, obrambo oz. proti¬ utež "neevropskim tujcem", ki jo omogoča Renanovo "pozabljanje" razprtij iz preteklo¬ sti in združujejo Ratzelove "nejasne ideje”. Le Bras spravljivo predlaga iskanje pozitiv¬ ne vezi med grudo in ljudmi, namesto iska¬ nja lastne identitete v negativnem odnosu do tujcev. Damjan LAJH Alenka Krašovec Oblikovanje javnih politik Znanstvena knjižnica FDV, Ljubljana 2002 260 strani, 4.200,00 SIT (ISBN 961-235-106-6) Oblikovanje javnih politik poteka skozi kompleksne, običajno dolgoročne instituci¬ onalno in proceduralno določene procese, ki zajemajo najrazličnejše dejavnosti (npr. administrativne in politične), s katerimi se oblikujejo javne politike. Z raziskovalno- akademskega zornega kota v kontekstu pro¬ cesov oblikovanja javnih politik največji izziv predstavlja preučevanje posameznih igralcev, ki so vključeni v te procese, ter zla¬ sti odnosov med njimi. Raznovrstni igralci, ki (so)oblikujejo javne politike, imajo namreč v teh procesih ključno vlogo, saj brez njih ne bi bilo subjektov, ki bi reševali nastale javnopolitične probleme. Ti igralci posedujejo različne vire, organizacijske spo¬ sobnosti in formalno določene pristojnosti, s katerimi (so)delujejo pri (so)oblikovanju posameznih javnih politik. Zato je poznava¬ nje lastnosti, (re)akcij in odnosov med temi igralci ključno za analizo tako kompleksne¬ ga procesa, kot je oblikovanje neke javne politike. Znanstvena monografija Alenke Krašovec "Oblikovanje javnih politik", s podnaslovom "primer kulturnih politik v Sloveniji", je znanstveno raziskovalni primer preučeva¬ nja oblikovanja javnih politik z vidika obvla- 967 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 968 dovanja, nadzorovanja in monopoliziranja moči s strani posameznih (vrst) igralcev, ki delujejo v okvirih različnih javnopolitičnih podaren. Knjiga je vsebinsko razdeljena v tri večje sklope. V prvem sklopu delo najprej predstavi vrste igralcev ter odkriva dejavni¬ ke moči in moč raznovrstnih igralcev, ki sodelujejo v procesih oblikovanja javnih politik v zahodnoevropskih državah. V nadaljevanju pozornost posveča omenje¬ nim vprašanjem v slovenskem prostoru. V zadnjem, tretjem sklopu pa na podlagi pre¬ učevanja procesov oblikovanja kulturnih politik v Sloveniji predstavi rezultate empi¬ rične analize. V svojem delu avtorica v središče analize postavi preučevanje javnopolitične arene, v okviru katere delujejo javnopolitični igralci, z namenom razrešitve nekega javnega ozi¬ roma družbenega problema, bodisi v obliki oblikovanja neke nove javne politike bodisi v obliki izboljšanja obstoječe. Vendar avtori¬ ca opozarja, da raznovrstni igralci pravilo¬ ma delujejo v različnih javnopolitičnih podarenah znotraj določene javnopolitične arene. Na takšni osnovi v svojem delu izhaja iz ugotovitve, da v procesih oblikovanja jav¬ nih politik (so)delujc večje število javnopo¬ litičnih podaren, med katerimi se razvijejo medsebojni odnosi. Ker so ti odnosi večino¬ ma prevladujoči in tekmovalni, posebno pozornost nameni zlasti moči posameznih javnopolitičnih podaren. Zaradi poplave definicij moči, ki jih lahko najdemo v polito¬ loški literaturi, avtorica sistematično izpo¬ stavi deset najpomembnejših dejavnikov moči: politična opredeljenost, politična nev¬ tralnost, formalno določene funkcije in pri¬ stojnosti, stalnost delovanja, vzpostavljeno komunikacijsko omrežje z ostalimi javnopo- litičnimi podarenami, velikost oziroma vzpostavljena delitev dela, različna znanja, finančna sredstva, nadzor nad informacija¬ mi ter stiki z nadnacionalno javnopolitično podareno (str. 19). V okviru takšnega pristo¬ pa avtorica zagovarja tezo, da ima največjo moč v procesih oblikovanja javnih politik tista javnopolitična podarena, ki najbolj obvladuje, nadzoruje in monopolizira naj¬ večje število navedenih dejavnikov moči. Procesi oblikovanja javnih politik naj bi torej potekali vzporedno v več javnopolitič¬ nih podarenah, ki skupaj tvorijo celoto - jav¬ nopolitično areno, v kateri se oblikuje kon¬ kretna (sektorska) javna politika (npr. soci¬ alna, obrambna, kulturna itd.). Krašovčeva javnopolitično podareno opredeli kot "manjši prostor, v katerem poteka del (manj¬ ši ali večji) procesov oblikovanja javnih poli¬ tik” (str. 10). Avtorica izhaja iz Jordan- Richardsonove klasifikacije javnopolitičnih podaren, ki sta le-te poimenovala po vrsti igralcev v njih. Tako se v svoji analizi osredo¬ toči na preučevanje štirih relevantnih javno¬ političnih podaren (strankarske, parlamen¬ tarne, vladne, skupaj z uradniško, in interes- no-skupinske) in iskanje tiste javnopolitič¬ ne podarene, ki ima največjo moč v proce¬ sih oblikovanja kulturnih politik v Sloveniji. V prvem delu knjige avtorica bralca sez¬ nani z vrstami igralcev v omenjenih štirih javnopolitičnih podarenah ter odkriva dejavnike moči in moč raznovrstnih igral¬ cev, ki tradicionalno (so)delujejo v procesih oblikovanja javnih politik v zahodnoevrop¬ skih demokracijah. Najprej obravnava stran¬ karsko javnopolitično podareno oziroma politične stranke kot najpomembnejše poli¬ tične organizacije v modernih demokraci¬ jah. Glavni dejavniki moči strankarske jav¬ nopolitične podarene naj bi tako bili v stal¬ nosti delovanja (ta se kaže v njenem dejan¬ skem neprekinjenem delovanju na vseh ali velikem številu družbenih področij), neka¬ terih formalno določenih funkcijah in pri¬ stojnostih (ki so lahko bodisi neposredne, npr. izražene v poslovniških, parlamentar¬ nih določilih o pravici do zakonodajne inici¬ ative ali vlaganja zakonodajnih amandmajev in podobno, bodisi posredne preko formal¬ no določenih funkcij in pristojnosti parla¬ mentarne in vladne javnopolitične podare¬ ne), relativno velikih finančnih virih (prido¬ bljenih npr. s prispevki fizičnih in pravnih oseb, članarino ali javnofinančnimi subven¬ cijami), različnih strokovnih in administra¬ tivnih znanjih, ter zlasti v zadnjem času vedno bolj aktualnem povezovanju z nadna¬ cionalno strankarsko javnopolitično poda¬ reno (povezovanje nacionalnih političnih strank z evropskimi strankami). Nadaljnja analiza parlamentarne in vladne (skupaj z uradniško) javnopolitične podarene Krašovčevi ponudi zelo zanimivo ugotovi- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 tev o prepletanju treh obravnavanih javno- političnih podaren. Trdimo lahko, da to pre¬ pletanje izhaja iz močnega komunikacijske¬ ga omrežja strankarske javnopolitične podarene z ostalimi javnopolitičnimi poda- renami. Namreč, zlasti strankarska javnopo- litična podarena v procesih oblikovanja jav¬ nih politik sodeluje tako neposredno kot posredno, predvsem preko članstva in sodelovanja strank v drugih javnopolitičnih podarcnah (torej v parlamentarni in vlad¬ ni). Avtorica ugotavlja, da je zlasti posredno sodelovanje različnih javnopolitičnih poda¬ ren (tako strankarske in parlamentarne kot tudi vladne) v določenih trenutkih odvisno od interpretacije vlog relevantnih igralcev (npr. strankarskih prvakov, poslancev, mini¬ strov, visokih državnih uradnikov) (str. 44). Takšen pogled nam pokaže, da sc interpre¬ tacije vlog lahko v različnih časovnih točkah spreminjajo, odvisne pa so zlasti od lastne interpretacije posameznih igralcev, ki so lahko npr. bodisi predstavniki in člani poli¬ tičnih strank (igralci strankarske javnopoli¬ tične podarene) bodisi predstavniki in člani parlamenta (igralci parlamentarne javnopo¬ litične podarene) bodisi predstavniki in člani vlade (igralci vladne javnopolitične podarene). Ob zaključku prvega dela avtori¬ ca posebno pozornost nameni še interesno- skupinski javnopolitični podareni, ki je sestavljena iz interesnih skupin, ki so v več¬ ini zahodnoevropskih držav obvezni igralci v procesih oblikovanja javnih politik. Analiza pokaže, da ima interesno-skupinska javno- politična podarena sicer manjšo moč kot ostale obravnavane javnopolitične podare¬ ne, a v proces oblikovanja javnih politik pogosto prinaša nepredvidljive situacije. Analiza slovenskih javnopolitičnih poda¬ ren avtorici ponudi podobne ugotovitve kot analiza javnopolitičnih podaren v zahodno¬ evropskih demokracijah: veliko obvladova¬ nje dejavnikov moči zlasti s strani parlamen¬ tarne in vladne (skupaj z uradniško) javno¬ politične podarene, še vedno relativno veli¬ ka moč strankarske javnopolitične podare¬ ne, prepletanje teh treh javnopolitičnih podaren in relativno manjša moč interesno- skupinske javnopolitične podarene. V tretjem delu Alenka Krašovec svoje delo zaključi z empiričnim iskanjem (ne)obstoja posameznih dejavnikov moči v dveh študi¬ jah primerov. Konkretno, v javnopolitičnih podarcnah, ki so sodelovale v procesih obli¬ kovanja Zakona o filmskem skladu Republike Slovenije in Zakona o uresničeva¬ nju javnega interesa na področju kulture. Oba zakona sta bila sprejeta v letu 1994. Avtorica empirično analizo izvede z analizo vsebine formalnih dokumentov in izvedbo ankete z vprašanji zaprtega in odprtega tipa, s katero pridobi kvalitativne podatke o procesih oblikovanja na področju obeh izbranih kulturnih politik. Študiji primerov v veliki meri potrdita avtoričine teoretične ugotovitve, da v procesih oblikovanja javnih politik sočasno sodeluje večje število javno¬ političnih podaren, ter da imajo veliko moč in pomen zlasti parlamentarne in vladne javnopolitične podarene. Empirični del je namreč pokazal, da je bil v procesih obliko¬ vanja Zakona o filmskem skladu Republike Slovenije najmočnejši igralec slovenski državni zbor, v procesih oblikovanja Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture pa vlada. Alenka Krašovec v svojem delu sistematično obravnava procese oblikovanja javnih poli¬ tik z vidika preučevanja relevantnih dejavni¬ kov moči posameznih (vrst) igralcev, ki delujejo v okvirih različnih javnopolitičnih podaren. Delo je zagotovo izvirna celostna analiza politološke kategorije procesov oblikovanja javnih politik, ki ponuja v Sloveniji nov pristop k preučevanju omenje¬ nega področja: arenski pristop, ki vključuje koncepta javnopolitičnih aren in javnopoli¬ tičnih podaren. Knjiga zato predstavlja dobrodošlo delo tako za slovensko politolo¬ ško knjižnico kot tudi druge naslove, zlasti pa dragoceno obogatitev literature na področju preučevanja kompleksnih proce¬ sov oblikovanja javnih politik. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 572.5:310.7 Tomaž KRPIČ: BODY AS A SOURCE OF CULTURAL DIFFERENCES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 802-820 Author's aim is to draw attention to role, which human body may have in origina- tion and maintenance of cultural phenomena. For that very reason, author engage in a comparison between two cultural phenomena, which cannot be properly understood without taking into consideration their specific body techniques, and thus indirectly human body agency as well. The First phenomenon is a youth cul- ture called rave, while the second phenomena is an artistic expression called body art performance. Strong empathic feelings among rave partygoers can be achieved by exposing their bodies to pleasant body techniques, like for example consump- tion of dance drugs, dance, listening to rave mušic and so on. On the other hand, body art performers are in a position to shock audience by applying mainly repul- sive body techniques like for example body piercing, cutting their own skin, bleed- ing and so on. While the first cultural phenomenon emphasises an event under the body surface, the second one based on an event on the body surface. Key words: rave, body art performance, human body, body techniques, and empa- thy. UDC: 572.5:7.01 Bojana KUNST: BODY IN CONTEMPORARY ART: PERFORMANS AND DANGEROUS CONNECTIONS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 821-838 The article deals with the self-presentation and performing of the body in perfor- mance art. It is focused especially on the self-presentation of the woman's body where the important strategic approaches could be detected. Self-presentation of the body is analysed through three different strategic approaches of the perfor¬ mance art, where we could observe different production of the exposed body. Different historical moments of the performance are therefore analysed with the awareness about their strategic moments. Especially important is to develop understanding about the tactical effects of these works, which are always con- nected to their political potentiality. Key words: body, performance art, strategies, performing, art of the 20th Century TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 572.5:396:316.7 Ksenija H. VIDMAR: FEMALE BODY, GLOBAL CONSUMERISM AND SLOVENIAN TRANSITION Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 839-859 The article analyses effects of globalisation in tlie Slovene advertising images of the female body. It defines global consumerism as a transnational and transcultur- al mode of exchange of commodities and symbols in late capitalism, which oper- ates in two directions: as either a centripetal force where practices of "global com- modity fetishism" dissolve national and cultural difference into a hybrid terrain of "globality"; or a centripetal force which helps to redefine and reconsolidate the boundaries of the national culture. The second process is described as character- istic of transitional societies, which face sharpened dilemmas of protecting nation¬ al and cultural identity on their passage to market economy and political culture of consumerism. Using a cultural studies method of reading visual culture, the arti¬ cle then provides an analysis of three cases of Slovene advertising from the past decade to deconstruct the "globalisation" of national representations of the female body and its role in the articulation of Slovene transition identity. Key words: globalisation, global consumerism, transition culture, representations of sexuality and gender TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 572.5:613.99 Metka KUHAR GROWING UP IN A CULTURE OF SLIMNESS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. LX, No. 5, pg. 860-873 The article anaiyses the young women's relationship towards their look, social beauty norms and practices from a feminist-sociological perspective. The author reports findings of five focus groups with 34 students and pupils. She analysed the perceived pressures on attaining an attractive body and their relations to weight control. More than half respondents expressed body dissatisfaction. They described ideal woman figure as slini; many of tliem have already been on a diet. But generally they show quite critical relation toward beauty ideals and beauty practices. Implications are discussed in relation to cultural influences on young women that encourage body dissatisfaction. Key words: body ideals, beauty practices, women, qualitative study, appearance, dissatisfaction TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 338.482.224:316.42 Matjaž URŠIČ: SPATIAL ORGANISATION OF PERCEPTION AND REGULATION OF BODY FUNCTIONING Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 874-890 New transport means enabled individual to surmount spatial barriers physically and at the same time the process of increasing possibility for moving the body through the space created specific social-cultural 'anti-processes' of controlling the body functioning. The article attempts to show the two-way nature of globalisation processes on the examples of globalisation of tourism and regulation of bodies in some urban areas (city centres, shopping centres). The author uses in this čase study the concept of sensescapes, which explains the relations between individu- al's body and functioning in the space. According to the author's findings, the body is increasingly becoming important resource when individual strives to escape the everyday life routine, however at the same time it is under the pressure due to the attempts of controlling or directing perception. Key words: globalisation of tourism, spatial organisation of perception, spectacu- lar corporeality, reconstruction of ethnicity, marginalisation of the body, 'fla- neurism', spaces of consumption, situationism. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 572.5:613 Tanja KAMIN in Blanka TIVADAR: MANAGING THE BODY IN THE NAME OF HEALTH: LAY PEOPLE AND THEIR EATING HABITS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 891-908 Medical experts expose individual lifestyle as one of dre main contemporary risk factors for dre population's health. Among medically determined lifestyle factors, risk related to food consumption takes a more vivid position. The prevailed belief is that good eating habits set up good physicai condition, which is shown in better health. Consequendy, to avoid ill-health one is constantly reminded to act in pre¬ ventive manners and take čare of ones health. This condition is emphasised by the healthism thesis, which forms the framework of this article. The authors aim at illu- minating what eating strategies lay people in everyday life employ to manipulate body and health. This is based on a Slovenian qualitative empirical study, and three main concepts of the body and health relation are discussed: die body as equili- brated system of health; vulnerable and polluted body; and the body - mind dual- ism. Key words: health, body, medicalization, healthism, eating habits, food-related concerns 974 TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 5/2003 AUTHOR S SYNOPSES UDC: 572.5:796 Gregor STARC: BODILY PRACTICES IN ŠPORT AS A FIELD OF SLOVENIAN NATIONALISM: "EVERYINDIVIDUAL IS A COMPETITOR IN NATION!" Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 909-927 Simple bodily practices can enable people to imagine themselves as members of national community. Bodily actions in sporting practices can therefore be read as text that carries different meanings - also national ones. With the help of textual analysis the author deconstructs these meanings and shows that despite their apparent apolitical notion, the bodily sporting practices played an important role in Slovenian nation-building process. In the times of Sokol movement these prac¬ tices supported nationalistic meanings. By disciplined bodily practice Sokol mem¬ bers triecl to achieve national cohesion, which remained an important notion of bodily practices also in after-war Yugoslavia. Bodily actions of athletes played a binding role of Yugoslavian nations, however, this role changed into a role of national distinctiveness as Yugoslavia broke up. Keywords: bodily practices, šport, nationalism, power mechanisms, disciplining the bodies TEORIJA IN PRAKSA let 40. 5/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 57:316.7 Gregor TOMC: BIOLOGY AND CULTURE. ABOUT A CERTAIN TIRED DICHOTOMY Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XL, No. 5, pg. 928-936 According to the author the problem of sociology lies in the fact that we construct phenomena in everyday language, which later become tire subject of our socio- logical reflection. Two concepts which are in his opinion crucial for the present analysis are biology and culture, which is why we take it for granted that a split exists between mind and body, nature and nurture, genetic and environmental, natural and social etc. In the article the author strives to surpass tire conventional division of scientific disciplines and for a new cognitive Science of man embrac- ing both its 'natural' and 'social' aspects. Key words: biology and culture, limits of scientific disciplines, construction of social world, cognitive social Science TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 AUTHORS SYNOPSES UDC: 159.942:316.3:659.3 /A Zdenka ŠADL: EMOTIONALISATION OF PUBLIC SPHERE Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. LX, No. 5, pg. 937-954 The article deals witli the increasingly assertive presence of the emotional subject within public life of our contemporary world. It reveals that popular media, poli- tics and corporations are well able to operate in this new emotionalised public space, which they have themselves created in such a large part: that is why media are saturated with emotions, why politicians present themselves as emotional sub- jects, and why corporations build emotional ties with their customers. The author thus identifies three aspects of the emotionalisation of public sphere: emotional- ism in the popular media, personalization of politics, including emotional exhibi- tionism of politicians and the new role of the emotions in public employment sphere or in new experience industry. Key words: public sphere, emotions, politics, mass media, corporations, con- sumers TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5,1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzetki naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 5/2003 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če je več avtorjev besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al., 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem (Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a, b, c, itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vire. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Cliffbrd (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hewson in Timothy J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albany: State University of Nev/ York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Reviev/ 57(3): 632-42. Svetovni splet (WWW): Avtorjev Priimek, Ime (letnica); Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Giiles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se podpiše na koncu besedila. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 5/2003 '.-K / ■* 1 . Modro. Modro nebo, pod katerim rastejo sadovi narave. Modra gladina morja, kjer žeja postane brezkrajna. Modre odločitve: za zdravje, za naravo, za užitek in strast. Za Fructalove 0,2-litrske sadne sokove in nektarje v novi steklenički. Modri. Po dolgih letih so poglobljene raziskave pokazale, da lahko pri Fructalovih 0,2-litrskih sokovih in nektarjih izboljšamo le eno stvar. Stekleničko. Ustvarili smo modro obliko, da se popoln okus s strastjo zlije v harmonično celoto. v sodelovanju znaravo FRUCTAL d.d., Ajdovščina, Tovarniška 7, S lovenija h i a(g) KULTURA IN TELO TOMAŽ KRPIČ, BOJANA KUNST KSENIJA H. VIDMAR, METKA KUHAR MATJAŽ URŠI C TANJA KAMIN IN BLANKA TIVADAR, GREGOR STARC GREGOR TOMC, ZDENKA ŠADL