štev. § Nedelja, 29. januarja 1933 Tone Gaspari; Noč »Pozdravljena, prelepa zaročenca in plemeniti gostje!« je ponovil dvor. »Preden sedemo okrog mize,« je nada« ljevala Luna, »pa vam moram pokazati dva otroka, ki sem ju jaz sama povabila nocoj sem z zemlje.« Gostje so se spogledali. »Ne čudite se!« jim je takoj pojasnila kraljica. »Tinček in Jerica sta vrla otro* ka. Že od rojstva hrepenita, da vidita čuda naših noči.« Tesno je spet postalo Tinčku in Je« rici okrog src. Pa je stopil sam kralje« vič Mars k njima ter ju smeje se po« rdeč plašč. Svetle lase je pokrivala če» pica. Na njej je bilo z zvezdnatim dija* mantom pripeto belo pero ptiča Samo« tarja. Na čeveljčkih je plamenel biser iz najglobljega morja Marsove zemlje. Jerica je vsa zavzeta občudovala Ve* černico Ni bila tako razkošno oblečena kot kraljica Luna, vendar jo je njen mi* li obraz, na katerem ni bilo nikjer no« bene sence, zelo povzdignil v lepoti. trepljal po ramah, vabeč: »Le radujta se z nami!« Vsi vrtovi so se razgibali, vse je spet oživelo, od vseh strani je zazvenela mu* zika. Bajne luči so se raztopile preko nasadov, slapov in jezer. Raj se je za* sukal in se zakrožil. Tinček in Jerica sta bila tako pre* vzeta, da bi najrajši zapela in zaple* sala. Jerica je prikimala bratcu: »Vsi so z nama prijatelji! Samo Mrak je grdo« bec!« Šele zdaj sta opazila krasoto za* ročencev. Kraljevič Mars je bil odet v škrlatno* P/Rnat V razpuščenih laseh je počival deviški venec iz rože Stocvete. Svileno belo krilce se je tesno oprijemalo vitkega te« lesa. Čeveljčki so bili posuti z bliskajo« čimi se dragimi kamenčki. Edini prstan z bledozelr akvamarinom je nosila ikraljična na levici. Otrokoma se je zdelo, kakor da stoji poleg žarečega naglja ozko stebelce pre* bele lilije. A spremstvo obeh zaročencev je bilo res čudno! Nekateri so imeli sredi čela samo po eno stekleno oko. Drugim so migljala drobna očesa po vsem obrazu kakor od« krito mravljišče. Samo predzadnji par (je imel po dvoje oči. Toda pod njimi se niso smehljale rdeče ustnice in beli izobje, temveč so zijale temne odprtine. Jz teh je prihajal tih šepet, kakor bi v rvečeru šuštelo drevje. Edino po oblekah iso si bili med seboj podobni! Nosili so idolge plašče, orisane z ognjenimi jeziki. iDa niso hodili in gibali z rokami, bi Tinček in Jerica mislila, da so to same ipošasti. Bala se pa nista nikogar več, saj so nekateri v spremstvu tudi govo« trili, in sicer prav prijazno. Raj je končal. Med gosti in dvorom so se prikazali trije belo oblečeni mladeniči. Srednji se je priklonil ter povabil goste. »Prosim, cenjene goste in ljuba otro« ka, da zasedejo svoja mesta. Muditi se ne smemo! Točno opolnoči bo zaroka.« Nato je poskočil k mizi. Klical je: »Sredi na častnem mestu, moja gos spodarica kraljica Luna!« Luna je ponosno odšumela v mehki naslanjač. »Na desni strani poleg kraljice pre« lepa kraljična Večernica, na levi strani junaški kraljevič Mars!« Večernica je oddrobila z nožicami in se potopila v blazine, Mars se je samo« zavestno vsedel na rdeče svilnati sedež. »Pogumni Tinček poleg Večernice, sestrica Jerica poleg Marsa, črnolaska Noč nasproti kraljice Lune!« Tinček in Jerica sta se namuzala. Pa ju je Noč prijela za roke in ju odvedla za mizo. Trepetajoč od veselja in v hudi zadregi sta se previdno spustila otroka na sedeža. Noč je prisedla onkraj mize. »Nasproti Marsu prvi plemič Merkur, na konceh mize plemiča Uran in Nep« tun. Plemiča Jupiter in Saturn naj si sama izbereta prostore!« Tudi plemiči so takoj sedli. Zadnja dva sta se približala onima koncem mi« ze. »Vse ostalo spremstvo naj se pome« ša med goste tako, da jim bo v radost in zabavo!« Po tem vabilu so posedli še poslednji spremljevalci in spremljevalke k mizi. Tisti z mežikajočimi očesi so sedli tako blizu Noči, da sta jih Tinček in Jerica natančno videla. Ho, kako so bili ti smešni! In še to! Kadar so se malo na« smejali, so se tudi vsa očesa smejala. Tedaj je šlo seveda vsem gostom na smeh. Kljub temu je bilo Jerici nerodno, ker ni imela bratca poleg sebe. Nikamor se ni upala ozreti! Saj ni vedela, kako bi se vedla v tako čestiti družbi Najtež« ja bi bila zamera napram lepemu kra» ljeviču. Kraljevič in kraljična sta kar sama začela pripovedovati o svojih kra« ljestvih Tinčka je vse zanimalo in se je kmalu udomačil s kraljično. Bilo je, kakor bi kramljal z najboljšo prijatelji« co. V razgovor sta se zapleli tudi Luna in Noč. Plemiči in plemkinje so se po« menkovali po svoje ter si na vse mogo« če načine namigovali. Postalo je prav živahno med gostL Kraljica Luna je pokazala skozi vesolj« no okno ter dejala: »Polnoč se bliža! Dvorni reditelji, brž zaročna prstana in v kozarce rozo« lije!« Prihitela sta oba mladeniča, držeč v rokah po eno školjko. Srednji mladenič je po vrsti vlival v kozarce, da je šu« melo in kipelo. Kraljica je segla v školjke. Iz njih je vzela dva prstana. Bilo je to čisto, čisto zlato. Namesto demanta je gledala iz vsa« kega prstana živa, majhna zvezdica. Ta je sipala utrinke tihe. nepozabne sreče. Kraljica je dvignila prstana visoko, da so utrinki švignili. Obrnjena proti Marsu, je spregovorila: »Ze tisoč let hrepeniš v čisti ljubezni do prelepe sosede, kraljične Večerni« ce. Ves vžgan si od sreče, kadar zreš -v večernih urah v njeno milo obličje. Tihe želje, ki jih gojiš že tisoč let, se ti nocoj izpolnjujejo. Tvoja soseda po« stane tvoja zvesta zaročenka.« Nato se je ozrla Luna h kraljičnL »Ko se zganejo moji vrtovi v polnoč« nem vetru in ko zapojo slapovi pr»l« nočni zbor, tedaj si nataknita ta prsta« na. Sreča, ki je zapisana v njih, naj va» ju vodi po vajinih zemljah, da bodo svetile lepše od vseh vajinih sosedov. Živela zaročenca!« »Živela, živela!« so zaklicali gostje in dvor. Čase so zacingljale kakor or« glice, usta so se posladkala s šumečo pijačo. Še dolgo je odmevalo to vese« I je daleč iz vrtov Med tem sta se sklo« nila Večernica in Mars k otrokoma. Vzela sta svoja prstana, ki sta ju pri« nesla s seboj, ter ju dala Tinčku in Je« rici. Revčkoma so se roke tresle od ne« izmerne blaženosti. Mars je to opa« zil, zato ju je osrečil s prav prisrčni« mi besedami: »Tinček in Jerica, sprejmita to da* rilo za spomin na najino zaroko! Ve« dita, da zlomi moč teh prstanov vsa« ko zlo silo! Bodita srečna. Tinček in Jcrica!« (Nadaljevanje prih. nedeljo.) H. Kr. Andersen: Ledeno mrzlo je bilo. Na svetlem nebu so cvetele zvezde, nobena sapica se ni zgenila. »Tresk!« in razbili so lanec na vratih. »Pok!« in ustrelili so Novo leto. Silvestrov večer je bil, ura je udarila polnoči. »Trarara!« pošta je prišla. Voz se je ustavil pred mestnimi vrati, pripeljal je dvanajst potnikov, več jih ni mogel, vse je bilo zasedeno. »Živijo! Živijo!« so ljudje klicali po hišah, kjer so praznovali Silvestrovo in prav tedaj so dvignili čaše in napili Novemu letu. »Za zdravje in veselje v novem letu!« so klicali, »dobro ženico, vrečo denarja, konec skrbi!« Da tako so si voščili in trčili so s ča-šami in — poštni voz se je ustavil pred mestnimi vrati. Kdo so bili tujci? Potne liste so imeli in prtljage, daril zame in zate in ?a vse v mestu. Kdo so neki bili tujciKaj hočejo in po kaj so prišli? darilce. Tolarje delim in cekine, enaintrideset dni in noči, dalje ne morem. Moje ladje so vklenili ledovi, a v moji pisarni je toplo. Januar sem in sem vele-trgovec. Same račune nosim seboj.« Nato je prišel drugi. Ta je bil šaljivec, ki je znal prirejati plese v maskah in še toliko drugih zabav. Vse kar je nosil s seboj ,je bil velik sod. »Ta naj nam da snovi za pustne večere«, je rekel. »Zabavati hočem druge in sebe, saj moram umreti najmlajši. Živijo!« »Nikar ne kričite!« je posvaril stražnik. »Prosim, to pa že smem!« je dejal tujec; jaz sem princ karneval in potujem pod imenom Februarja. Zdaj je prišel tretji na vrsto. Tale je bil kakor lačna jetika, pa je vendar — nosil visoko glavo, zakaj bil je bližnji sorodnik štiridesetih vitezov in vremenski prorok povrhu. To sicer ni mastna služba in zato je propovedoval post. p>RN/\r »Dobro jutro!« so dejali straži pri vratih. »Dobro jutro!« je ta odvrnila, zakaj pravkar je udarilo polnoči. »Vaše ime? Vaš poklic?« je vprašal stražar prvega, ki je izstopil. »Kar poglej v potni list. Jaz sem jaz!« je rekel. Bil pa je res cel možak, zavit v medvedji kožuh in s škornji iz kožuho-vine na nogah. »Jaz sem tisti, na katerega mnogi grade zlate upe. Pridi jutri, pa boš dobil Krasil ga je pa le šopek vijolic, ki si ga je zataknil za klobuk. »Marc, stran!« je zaklical četrti in sunil prednika pod rebra. Všeč je moral biti vsakemu, ker je bil tako živahen. Pa vseeno ni veliko opravil, čeprav je imel mnogo praznikov. »Dež in solnce!« je rekel, »to je moje veselje; sprememba mora biti.« Dama je stopila iz voza. »Gospodična Maj!« je zažvrgolela. Čudno, nosila je lahno poletno obleko, zraven pa volnene nogavice. Nosila je sočno-zeleno svileno krilce, lase si je ovenčala s trobenticami in tako je dehtela ko dišeči perli, da je stražar kar kihnil. »Bog Vas blagoslovi!« je spregovorila. Srčkana je bila in bila je pevka. Ne taka, kakršne najdeš v gledališču, ampak pevka iz gozda. Iz svetlega, zelenega gozda je prihajala in pela je sebi v veselje. »Zdaj pa pride gospa, naša mlada gospa!« so zaklicali potniki. In res je prišla. Mlada in lepa je bila. Prirejala je pojedino na najdaljši dan. Sicer bi se lahko peljala v lastnem voza, pa je vseeno prišla skupaj z drugimi, da ne bi rekli, da je ošabna. Vendar ni potovala sama, ker jo je spremljal njen mlajši brat Julij. Lepo rejen je bil, nosil je poletno obleko in panamski slamnik. Prtljage ni nosil veliko s seboj, ker je bil razvajen. Le kopalne hlačke in plašč je imel pri sebi. To že ni veliko. Zdaj je prišla mati, gospa Avgust, trgovka s sadjem na debelo, posestnica velikih zalog rib, kmetica v veliki krino-lini. Debela je bila in potila se je, povsod je bila zraven in je hodila sam,a na trg. »Vsak naj si služi svoj kruh v potu Tvojega obraza!« tako je vedno govorila. Zdaj se je prikazal njen mož, slikar svoje vrste. Mojster v barvah, to je izkusil gozd, ker so vsi listi zamenjali svojo barvo. Pa ne vedno za slabšo, če je le on hotel. Nekateri so postali rdeči, drugi rumeni in rjavi. Mojster je znal žvižgati kakor črni škorec, bil je uren delavec in je ovil hmeljevo vejico okoli svojega sodčka piva. To je bil že lep okras in za to je imel okus. Stal je tam s svojim loncem barv, to je bila vsa njegova popot-nina. Za njim je prišel veleposestnik. Mislil je le na setev, na trgatev, oranje in malo tudi na lov. Imel je puško in psa, njegov žep je bil poln orehov. Strašno veliko stvari je vlekel s seboj, tudi čisto nov najnovejši plug. Le o gospodar-stvu se j pogovarjal. Pa ga človek ni mogel dobro razumeti, ker ga je neprestano motil kašelj in hropenje njegovega naslednika. November je bil, ki je nastopil. Prehladil se je, strašno prehladil, tako da bi moral nositi s seboj prt namestu robca. Pa to bo že minilo, je dejal, da se bo k enkrat vrgel na sekanje dreves. Zvečer je pozno v noč pripravljal smuči, ker je vedel, da jih bo lahko kaj kmalu potreboval. Zadnja je prišla še stara mati z nagubanim obrazom in sivimi lasmi. Zeblo jo je, a njene oči so žarele kakor dve ivetli zvezdi. V eni roki je imela lon- ček z rožo, v drugi pa mlado smrečico. »Gojila ju bom in bom počakala do božičnega večera, da bosta dosti velika, drevesce od tal do stropa, ko se bo svetilo med svečkami, jabolki in zlatimi orehi. Vzela bom knjigo pravljic in brala bom otrokom, da bodo vsi tihi, in <1a bo voščeni angel na vrhu drevesca vztre-petal s svojimi krili, zletel : zelenega vršička in poljubil vse male in velike v sobi, in tudi uboge sirote, ki stojijo ^red vrati in pojejo veselo pesem o zvezdah nad Betlehemom. »Voz se lahko odpelje,« je rekel stražar; vseh dvanaj:t potnikov je tu. Naj pride nov voz!« »Naj vstopijo! je dejal stotnik, ki je pravkar prišel. Potne liste obdržim jaz. Vsak velja le za en mesec. Bodite tako dobri gospod Januar, in vstopite!« Ko bo minilo leto, H bom povedal, kaj je dvanajstorica prinesla meni, tebi in vsem nam. Zdaj še ne vem, in oni sami najbrž ne vedo — zakaj čuden je čas, v katerem živimo.« Josip Vandot: Pravljica o zvezdnem cvetu Visoko, visoko nekje sredi neba se ziblje zvezda, ki je najlepša in največja izmed vseh zvezd, ki se bleste v najjasnejših nočeh. Samo trikrat v letu jo more videti človeško oko: v božični, kresni in velikonočni noči, oda tudi tedaj samo, ako ima človek pri sebi dve reči: praprotno seme in koreninico tisočletne rože planinke. Nihče ne ve, kako je ime tej zvezdi ,in nihče ne bo nikoli vedel. To zvezdo poznajo samo verne duše, ki se dvignejo z zemlje in hite naravnost v nebo. Pot z zemlje v nebo pa je dolga, dolga. Zato pa ni nič čudnega, da omagajo tudi verne duše na svojem poletu, dasi so lahke kot najlažje peresce. Vse-dejo se na tisto zvezdo in počivajo. In se zgodi, da počiva tam tudi najlepša verna duša onega leta. Srebrne pe-rutničke ima in okrog glave se ji vije že zlat venec, ki ga dobe druge verne duše šele tedaj, ko so se popolnoma izpričale v nebesih. In tista i epa verna duša se razgleduje po zvezdi in se smehlja s takim smehljajem, kakršnega ne pozna živi človek nikoli nikjer. Po vsej zvezdi je vse v cvetju, a to ni cvetje, kakršno dehti po zemlji. Vse je drugačno in ima take barve, kakršnih mi niti ne poznamo. Rdeče ni rdeče na tej zvezdi, višnjevo ne višnjevo in pisino ne pisano. Vse barve so v resnici drugačne in človek niti ne ve, kako bi jih vam opisal, ker jih ne more opisati. In tisti lepi verni duši je veselo pn srcu, ko gleda po tem čudovitem cvetju. Pa ve, da je že blizu neba, ker samo v božji bližini morejo poganjati tako lepe rože. In se nasmehlja še lepše in se ozre na ubogo zemljo, ki leži glot>oko, globoko pod njo, da jo je komaj videti Verna duša ji pomigne z blestečo roko. utrga najlepši cvet in ga vrže z zvezde, da po leti daleč na zemljo in ga najde Usti, ki bo po lepem življenju poletel kot najlepša verna duša proti nebu in bo tudi počival na tej zvezdi, ki je najkrasnejša, dasi ji nihče ne ve imena. vi nikjer. Zaide med mrzle megle, ki se tiho razgrinjajo nad zemljo. Zaide med bele snežinke, ki se vrte in se igrajo po vsem brezkončnem ozračju. A ker so snežinke v resnici vesele, se pomeša zvezdni cvet med nje in pleše med njimi in se spušča z njimi niže, niže k zemlji. Otroci love tam doli snežinke in se jim smejejo. Smejejo, da sami ne vedo zakaj. Pa tudi tega ne vedo, da se vrti med snežinkami tudi zvezdni cvet, ki ga je vrgla verna duša z neba. Ne vedo, da je ta cvet topel kakor solnce in se ne staja na roki kakor navadne snežinke in se ne posuši nikoli, pa naj sije solnce še tako žarko nanj. Do večernega mraka pleše zvezdni cvet s snežinkami in zato ni nič čudnega, da se naposled tudi utrudi. A veter zapiha vanj in ga nese, nese daleč in visoko na gorsko senožet. Tam pa ga izpusti — in zvezdni cvet omahne na sneg. Toda sneg se taja pod njim in krog njega, ker je zvezdni cvet topel kakor solnce. Dotakne se zemlje in zemlja se raz- klene ter sprejme cvet v svojo gorko prst Cvet pa zapre solnčna očesca in zaspi v najlepših sanjah. Šele v j.ozni pomladi se prebudi zvezdni cvet. V najlepšem solncu vzklije v čudokrasno rožo, ki dehti tako mehko, da je vsa senožet polna njegovega vonja. Človek pač čuti ta vonj in išče do večera rožo, ki dehti tako lepo, a je ne najde nikjer, ker je nevidna, in našel je ne bo nikoli, ker je ni našel med snežinkami, ko je bila vidna in bi bila rada videla, da bi jo bil našel človek. Saj je bua pač samo zaradi tega priletela na zemljo in jo je samo zaradi tega verna duša vrgla z visoke zvezde, ki ji nihče ne ve imena. Poznal sem samo enega človeka, ki je med plešočimi snežinkami ujel zvezdni cvet, ki je pred tremi leti padel z nepoznane zvezde. Bila je Tilica, ki je na pragu nastavljala drobno dlan majcenim zvezdam, frfotajočim pri belem dnevu okrog Tiličnega doma. Toda vse te drob-čkane zvezde so se stajale takoj na njeni dlani, da za njimi ni ostalo nič drugega kakor hladne solze. Toda zdajci je Tilica začutila na dlani nekaj toplega. Zagledala je tam veliko, lepo snežinko, ki se ni hotela stajati, temveč je še celo posušila solze, ki so za snežinkami ostale na dlani. Tilica se je čudila in je hotela stresti čudno snežinko z roke, a zaman. Snežinka se je trdno stiskala k dlani in ni hotela nikamor. Šele ko je Tilica stopila na vrt, se je zmuznila snežinka z njene roke in padla na zasneženo gredo. Mahoma se je stp.jal sneg po vsej gredi. Snežinka pa je izginila v zemljo, da je ni bilo nikjer več. A greda je ostala kopna vso zimo, pa naj so se snežinke še tako usipale nanjo. Tilica se je čudila vsemu temu, a še bolj se je čudila spomladi in poleti, ko je dehtel ves vrt tako čudovito, da nikoli tega. Ugibala je in ugibala, katera roža pač dehti tako krasno ,a uganila ni, da je to samo zvezdni cvet, ki ga je poslala z daljne zvezde najlepša verna duša onemu, ki postane za njo najlepša verna duša. Tudi letos padajo z neba vesele snežinke, padajo nevzdržno in plešejo po ozračju. A Tilice ni več, da bi jih lovila na pragu. Pred tremi dnevi so se ji v tihem jutru zaprla za vedno višnjeva očesca. Splavala' je med snežinkami kot najlepša verna duša proti nebu in se je ustavila tudi na oni nepoznani zvezdi. Vrgla je na zemljo tudi cvet, ki pleše vprav danes med veselimi snežinkami Otroci, če je vam kaj do zvezdnega cveta, nastavite še danes dlan. če jo ulovite, vam resnično ne bo zaL Kaj je pripovedovala lastovka štiri mlade lastavičke so čepele v gnezdu. Prav ta dan so prvič poskušale leteti in seveda so bile radovedne, kako je kaj v svetu, ki ga bodo morale tako kmalu spoznati. Zato so prosile staro lastovko: »Povej nam kaj o ljudeh in o širnem svetu!« In mati lastovka jim je začela pripovedovati: »Ko se vsako leto vračamo, je vedno vse izpremenjeno, vse drugačno. Eni so obogateli, drugi obubožali. Otroci so odrasli in starci pomrli. Pred dvema letoma sem pogosto videla majhnega dečka v vrtičku z lepo stekleno kroglo. Nikoli ni bil sam. Oče, mati in razne tete so se igrali z njim in delali vse, kar je hotel. Razvajali so fantka bolj, kakor je bilo dobro zanj. Nekega dne, ko sem letela mimo,- sem videla malčka čisto samega na vrtu. V začetku se je spakoval pred srebrno kroglo, potem pa mu je postalo dolgčas in je začel kričati in jokati. Zakaj se mora danes igrati čisto sam? Ali so ga popolnoma pozabili, da se nihče zanj ne briga? Njegovo srce je bilo tako žalostno, kakor more biti le otroško srče-ce, in ličeca so bila vsa črna, ker si je solze brisal z rokami, s katerimi je prej kopal po zemlji. Ubogi dečko, sem si mislila, zakaj se danes nihče ne zmeni zate? Čez nekaj časa je stopil njegov oče iz hiše. »Janezek,« je rekel, »dobil si sestrico.« »Hočem se z njo igrati,« je vzkliknil deček. »To ni mogoče.« je rekel oče, »sestrica spi in zelo priden moraš biti, da je ne zbudiš.« Oče se je vrnil v hišo, fantek pa se je začel bridko jokati in kričati, da sestrice ne mara in ne potrebuje. Mislil je, da zdaj nihče več ne bo imel časa zanj, da bo vedno sam, da bodo vsi ljubili samo sestrico in zanj ne bo nihče več skrbel. Zato je pokleknil, sklenil ročice in molil: »Ljubi Bog, daj, da ne dobim nobene sestrice več!« Danes pa sem spet letela mimo tistega vrta in videla svojega malega prijatelja. Pravkar je ovenčal zlato kodrasto glavico malega dekletca s svežim zeleniem. To je bila pač tista sestrica, zaradi katere je takrat tako bridko jokal. Otroka sta stala ob ribniku in ovenčana deklica se je ogledovala v vodi Zlate ribice so pripiavale, kakor bi jo hotele občudovati, iedaj je razposajena punčka prijela uekaj kamenčkov in jih zagnala v ribice, ki so zmotile njeno podobo. Hitro so zbežale, le ena, pa prav največja in najlepša se je obrnila na hrbet in je bila mrtva. Kamen jo je zadel v glavo. Ko je prišel oče in vprašal, kdo je ubil ribico, je rekel deček, da jo je on. Dekletce se je streslo, široko je pogledalo brata, a ni se upalo govoriti. Starši so se potem odpeljali v gozd, Janezek pa je moral za kazen ostati doma. Tako sem ga našla spet prav tako samega, kakor oni dan, ko se je rodila sestrica. Tudi danes je bila sestrica kriva njegove samote, pa danes ni jokal. Mislil je pač, da je lepše v gozdu, kjer bi mogel nabrati jagod in praproti, kolikor bi si želel, in kjer so tla kar gladka od smrekovih iglic. Zal mu je bilo, da vsega tega ne more videti, in vendar je rad trpel kazen za sestrico. Pobral je mrtvo ribo iz vode. Položil jo je na velik kostanjev list in jo zakopal v svežo zemljo. V grob je vtaknil svežih cvetk. Nato je pokleknil in pomolil: »Ljubi Bog, zahvaljujem se ti, da si mi poslal sestrico. Odpusti, da sem se zaradi nje zlagal!« »Moraš nam pokazati tega fantka!« so prosile mlade lastavičke. »Ko boste znale bolje leteti, bomo že videli,« je rekla mati, »zdaj je pa že pozno in spati morate.« Tudi otroka sta že bila v posteljicah. Luna je sijala skozi špranjo v zavesi in sijala na svetle svilene kodrčke dekletca. Ni še spala. Splezala je iz posteljice in stekla v dolgi beli srajčki k spečemu bratu. To, kar mu je imela povedati, še ni znala povedati z besedami, a objela ga je okoli vratu in ga poljubljala, dokler se ni zbudil. Razumel je, kaj je hotela in je ljubeče prijel njene ročice. Mnogo sta si povedala in vendar nista spregovorila besedice, kajti kadar se ljudje najbolje razumejo, tedaj molče. Tedaj govore srca v jeziku, ki ga ne moremo slišati, ki ga le čutimo. %f *¥f> u>e/