S.C.D.

n
TEMA
Glasnik S.E.D. 28/1. 2 2002. Siran 42
Polemika, diskusijski prispevek / 1.21	dr. Božidar Jezer/tik
IZUMLJANJE TRADICIJ
Za etnologe je bila tradicija predmet poudarjenega zanimanja vse od takrat, ko je davnega leta 1783 eesarjev bibliotekar Kollar skoval termin etnologija za novo znanstveno diseiplino, spočeto v prostoru in času velikih političnih sprememb. Od vsega začetka uveljavljanja etnologije na Slovenskem so veljali za tradieije tisti elementi kulture, ki so povezani z bolj ali manj daljno preteklostjo neke cinične skupnosti. Toda, kot je opozori! angleški zgodovinar Erie Hobsbawm v uvodu k znameniti knjigi The Invented Traditiohs, so mnoge tradicije stare samo na videz, medtem ko so v resnici nastale šele v poznem 19. stoletju ali pozneje. Po Hobsbawmu so bile številne stare tradicije dejansko »izumljene«, to se pravi izumljene, konstruirane ali formalno institucionalizirane v nekem zgodovinskem obdobju. Pri izumljenih tradicijah gre za vrsto praks ritualne ali simbolne narave, uravnavanih po izrecno ali molče sprejetih pravilih, ki skušajo vzpostaviti določene norme in vrednote za vedenje z velikim številom ponovitev. kar avtomatsko implicira kontinuiteto s preteklostjo, Za izumljene tradicije je značilno, da je njihova kontinuiteta s preteklostjo pretežno navidezna, saj so dejansko odzivi na nove situacije, ki prevzamejo oblike, spominjajoče na stare situacije, ali vzpostavljajo svojo lastno preteklost s kvaziobligatornim ponavljanjem. Celo revolucionarna in njim podobna gibanja, katerih cilj je po definiciji »juriš na nebo« oziroma prelom s preteklostjo. imajo svojo relevantno preteklost, na kateri se utemeljujejo.
Take tradicije poznamo, seveda, tudi pri nas. Med osamosvajanjem Slovenije, denimo, je bila ena najbolj priljubljenih tradicija, po kateri je lipa nekakšno slovensko narodno drevo. Takrat so namreč promotorji slovenske «dežele« sprožili uspešno propagandno akcijo, ki je za svoj simbol vzela lipov lisi. Med potcnciranirn navduše-vanjem nad vsem »pristno slovenskim« si je nekdo celo omislil lipo kol slovensko denarno enoto in v projekt vložil veliko svojega kapitala, k sodelovanju pa pritegnil tudi vrsto nacionalno neravnodušnih posameznikov. Simbolična moč lipovega lista v času splošnega navdušenja ni pustila ravnodušnih niti posameznih slovenskih etnologov, ki so si v znamenju tega »simbola slovenstva« poiskali primerno torišče za svojo dejavnost. Navdušenje je bilo tolikšno in tako vsesplošno, da takšna zgodovinska dejstva, kot je podatek, da so leta 1530 v Sarajevu, ko je bila zgrajena Husrevbegova džamija, zasadili lipovo drevo - kot simbol islama - v javnosti niso bila niti opažena, čeprav lipa lam raste in cveti še dandanašnji.
Če si zastavimo vprašanje, kako je mogoče, da se je kaj takega primerilo celo tistim strokovnjakom, ki so nastopali kol poznavalci simbolike, nanj ne bomo mogli najti
pravega odgovora brez upoštevanja dejstva, da je bilo prav izumljanje tradicij dolgo časa ena glavnih nalog slovenskega narodopisja oziroma slovenske etnologije - discipline, ki jc nastopala kot kreatorka slovenske identitete. Slovensko narodopisje je bilo namreč utemeljeno v iskanju in varovanju tistih elementov slovenske samobitnosti, ki naj bi bili samo naši in po katerih naj bi se razlikovali od svojih sosedov in vseh drugih ljudstev in ki naj bi bili takšni že od pradavninc. Tako so si nekateri eminenlni slovenski narodopisci prizadevali odkrivati in obvarovati pred pozabo tako imenovane nezgo* dovinske elemente slovenske kulture, to sc pravi takšne med njimi, ki se ne spreminjajo. Ker je bilo v nenehno spreminjajočem se (modernem) svetu vedno teže odkrivali »nezgodovinske elemente kulture«, so govorili o civilizaciji (mest) kot o grožnji za tako imenovano pristno slovensko kulturo.
Domnevam, da je bil prav to razlog, da slovensko narodopisje ni bilo oziroma ni moglo biti pozorno na ta pojav oziroma ga ni registriralo in tematiziralo kol svoj predmet raziskovanja: saj je bilo dela z reševanjem in varovanjem tradicij vedno dovolj. Nenehne spremembe in inovacije v življenju, ki je teklo po svojih zakonitostih pač bolj gladko kol po tirnicah, kamor so ga skušali utiriti skrbniki za narodov blagor, so takšno vnemo samo še stopnjevale. In krog je bil sklenjen. Iskanje »nezgodovinskih« elementov kulture (Novak 1956. 11; Kuret 1978. 20) ali »narodne duše«, kakor so rekli nekateri, ni bilo uspešno, ker takšnih elementov preprosto ni bilo. Obstajali so zgolj kot konstrukti določenega zgodovinskega obdobja, zato brez izumljenih tradicij ni šlo. Pri tem pa. to je že treba reči, so bili njihovi ustvarjalci izjemno učinkoviti. Ko si danes predstavljamo tipičnega« Janeza in Micko, ju v naši domišljiji še vedno raje odenemo v »narodno nošo«, kot da bi ju oblekli po zahodni modi. Če siju predstavljamo, kako jesta potico, ju bomo občutili kol bolj »naša«, kot če bosta šla na piknik in uživala v čevapčičih oziroma (kol to neokusno besedo nekaleri lepo Slovenijo) »mesnih lulčkih« ali zavila v McDonald's na hamburger. Takšna podoba, ki je v veliki meri nastala kot konstrukl slovenskega narodopisja, je šc vedno tako čila in zdrava, da Slovenci v nasprotju z drugimi Evropejci (da Kitajccv, Arabcev, Inkov in drugih ne omenjamo) svojo kulturo še vedno v veliki meri, čc že ne pretežno, asociiramo s kmeLstvom. Pri čemer prav po Ložarjevo doživljamo mesto kot področje, kjer ni prostora za kulturo. Vsaj za tisto pravo, pristno kulturo ne (Ložar 1944, 11). Pač v skladu s starim reklom: »God made the country and man the city,« ki ga navaja anonimni britanski diplomat (1915, 41).
Med tradicije slovenskega narodopisja sodi tudi bolj ab manj molče sprejeta zapoved, da se o politiki in politic-
J
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 31
It,D.
nem ne govori. Le izjemoma je dovoljeno bolj ali manj ostro kritizirati politike, ki v teh kritikah nastopajo kot Poosebljenja nesposobnosti pravilnega dojemanja sveta okoli sebe. Politika je seveda veliko več od lega in je Prisotna tudi tam, kjer ji vstop sicer ni dovoljen in kamor se mora prikrasti v vseh mogočih preoblekah, dajo J® tudi najbolj ostrim očem kar se da težko opaziti tn Prepoznati, K.0 napišemo svoj naslov, temu v vsakdanjemu življenju ne pripisujemo globljih pomenov, ob Podrobnejšem pogledu pa lahko vidimo, da že ta Pomeni določeno politično izjavo. In to ne le na koncu, napišemo ime države. Politika se kaže tudi v naših osebnih imenih, imenih ulic in imenih naselij, bogato dogajanje v novi slovenski državi v zvezi s spreminjanjem imen ulic, krajev, posameznih ustanov in tako naprej oziroma popravljanjem zgodovinskih krivic, ki jih je oziroma naj bi jih povzročila ljudska revolucija, ko je skušala napisati vso zgodovino znova in po svoji meri, nam omogoča neposreden vpogled v izumljanje iradicij. kakršen za večino predhodnih generacij ni bil mogoe. V teoretskem seminarju, namenjenem podiplomskim študentom, smo zato v preteklem študijskem letu Posvetili pozornost procesom, ki jih lahko (spet) spremljamo v živo v zvezi s preimenovanjem ulic, ustanov, naselij. Priložena besedila, nastala v tem seminarju, obravnavajo različne aktualne pojavne oblike izumljanja tradicij na Slovenskem v času tranzicije. Vsak posebej m vsi skupaj pa jasno ilustrirajo, kako pomembno in veliko vlogo pri izumljanju tradicij igrajo politični interesi, ki se skušajo legitimizirati in uveljaviti {ter hkrati 'Zpodriniti konkurenčne politične interese) prav prek sleviinih ponavljanj. Če ves čas ponavljam, na primer, da sem doma iz Sv, Križa, hkrati pripovedujem tudi, da sem del katoliške skupnosti. Postopek ni nov, saj ga je 11 porabilo že revolucionarno gibanje, ko je z dekreti spremenilo vrsto imen slovenskih krajev in ulic, ki so bila 'deološko oporečna, in jih nadomestilo z imeni herojev n°vega sveta ali po »zgodovinskih dogodkih« (to je dogodkih, ki so legitimizirali revolucionarno oblast). Allalize konkretnih primerov jasno pokažejo, da je vranje k »starim, avtentičnim tradicijam« z vračanjem Preišnjih, »avtentičnih« toponimov ali odstranjevanjem Spomenikov herojem »ljudske revolucije«, čeprav je strogo utemeljeno na tem, da je bilo preimenovanje ideo-^e narave in v bistvu ne gre za preimenovanje, tem-ec zgolj za vračanje starih imen, vedno v službi določnih ideoloških in političnih ciljev. Jasno pokažejo tu-^da v naravi ni nobenega spomenika, potemtakem
da
! etnološkega spomenika samega po sebi ne, temveč je spomenik vedno ideološki in politični konstrukt. s aterim določena skupnost nekemu predmetu pripiše
določen
pomen. To pa seveda implicira marsikaj. Pred-
em to, da etnolog/kulturni antropolog narodnega bla-more zgolj »otemati pozabi« oziroma skrbeti za ranjanje dediščine«, kot se reče bolj sodobno. Če M1ega svojega delovanja ne problematizlra, namreč . onstruira družbeni svet in identitetne mehanizme °je skupnosti v službi določene politike in ideologije. . elnolog/kulturni antropolog, ki želi s svojim delo-Prispevati k znanosti, se mora zavedati, da tak-početje ni znanstveno, temveč politično in/ali ideo-losko delovanje.
Literatura:
A. DIPLOMATIST 1915; Nationalism and War in the Near East. Oxford, Claredon Press, HOBSBAWM, Eric in Terence Hanger (ur.) 1983: The Invention of Tradition, Cambridge, Cambridge University Press.
KIRET, Niko 1978: Konec folklorislike? V: Glasnik SED let. 18, št. I. Ljubljana, 20.
LO/.AR, Rajko (ur.) 1944: Narodopisje Slovencev I. Ljubljana, Klas.
NOVAK, Vilko 1956: O bistvu etnografije in njeni metodi. V: Slovenski etnograf let. 9. 7-15.