Predstavljamo Anastassis Vistonitis seje rodil v Komatini, v Trakiji, 1952. leta. Študiral je politične vede in ekonomijo v Solunu in v Atenah. Leta 1983 je odšel v ZDA, kjer je pisal za različne časopise, predaval in bral poezijo na številnih univerzah (med drugimi v New Yorku, Bostonu, Chicagu, na Columbii, Harvardu). Objavil je dvanajst knjig, od tega osem pesniških zbirk: Gibanje, 1972, Izvidnik, 1974, Sam, hommagesE.A. Poeju, 1975, Pepel, 1980, Zemlja, 1981, Izvori, 1984, Vrtovi lune, 1990, Zemlja iz neba, 1996; knjigo esejev: Krize in pritiski, 1986; novele in kratke zgodbe: Fantomi izgube, 1994; potopisno knjigo: Roža in lotos, 1997. Letos pa je v začetku septembra izšla knjiga esejev Korito časa. Eno izmed obsežnih poglavij te knjige govori o Sloveniji, med drugim o Vilenici (kjer je bil pesnik že dvakrat gost in je v jami bral svoje pesmi) in posebej tudi o znameniti najdbi prazgodovinske piščali v Divjih babah (piščal sije ogledal in doživel njen zvok na razstavi v ljubljanskem Narodnem muzeju). Anastassis Vistonitis živi v Atenah kot svoboden pisatelj in stalni sodelavec vodilnih grških časopisov; bil je tudi glavni urednik zbornika Ogenj ob olimpijadi leta 1996. Je podpredsednik Zveze grških pisateljev in član glavnega odbora osrednje evropske mednarodne pisateljske organizacije European Writers' Congress. Vistonitis je eden vodilnih in najuglednejših predstavnikov sodobne grške poezije. V ciklu pesmi Vrtovi lune lirično in nevsiljivo odmeva pesnikov spomin na rodovne korenine, ki izvirajo iz Male Azije; njegovi stari starši so bili žrtve enega prvih etničnih čiščenj, ko so po prvi svetovni vojni, po grško-turškem spopadu, med masakri nekaj sto tisoč Grkov izgnali iz Turčije. V pesmih z antično motiviko pa dosega Vistonitis presenetljive poetične obrate v moderno bivanjsko izkustvo in tako upodablja mišljenjsko in emocionalno krhkost, ranljivost, obenem pa s preteklostjo zavezanega današnjega Grka. r Sodobnost 1999 / 947 ANASTASSIS VISTONITIS Anastassis Vistonitis Vrtovi lune I Gledal sem luno, ki se je vzpenjala na nebo, zgubljen sredi te temne planote. Spet sem se spomnil, kako je zvenel blesk, sinje ravnine, kije pokrivala moje otroštvo. V šepetanju, ki sveti v hiši nasproti, sem jaz tisti, ki hodi, in zunaj se je jesen vrnila v vrt kot začaran mrlič. Stara prst seje vzdigovala k mojim očem, videl sem griče, obkrožene z ognji, in s severa se spustijo konji z uzdami mraka in z ogledalom v zlatih očeh. Po toliko letih je spet dišala ranjena trava v temi. S puste odprtine v globini hiš je bilo videti isto nebo, sinjo planoto, kako se vzdiguje s pticami, se potaplja. II Kadar ptice pijejo vodo, gledajo veter, in veter gleda ravnino zeleno in modro, podoba neba, ki se sama v sebi zrcali, z rdečimi ladjami, letečimi ribami, pticami, ki plavajo na tla, in pribitimi topoli, zastave iz srebrnega kamna vzplapolavajo v utripih lahnih sap. Sodobnost 1999 / 948 Anastassis Vistonitis III Tisto noč sem odpotoval, dim vlakov, mokra podoba je drsela po šipi in moja misel seje opotekala v temi. Slepe svetilke ob progah in temni tanki po vrtovih. Zadnjikrat sem videl razpadlo stražarnico, črno travo na strojničnih gnezdih; stražar s puško na rami je stopal pod luno. Na njegovem obrazu je mežikala luč, prav tista, ki veča tudi sence v vrtu; pred oknom so bežale hiše, visoko na nebu je senca mesta zrcalila podobo, kije nisem poznal. Preteklost je lila kot voda iz razbitega vrča sanj. IV Rdeč in sinji je kamen v hribih, peruti ptic in šepet listov, jutranji diamanti na vrhovih, v gorah na stezah volkovi in srne, pod znamenji kamna najdejo svojo pot. Jesen je minljivo morje s starodavnim emblemom sonca. V Gledal sem luno, ki seje vzdigovala na nebo, disk časa, poln brazgotin, oko, kije zbežalo iz dežele slepih ¦ nocoj bo povedalo zgodbo. Na eni strani vetra je morje in na drugi gole visoke planine. V morju vzhaja in zahaja preteklost. Sodobnost 1999 / 949 Anastassis Vistonitis VI Ne vem, ali je sij hitrejši od vetra. Vrtni kamen govori travi in vzhajajoča luna raztresa srebrne tulce po temnih kotih. V igri s svetlobo seje svet zmanjšal v naših očeh. VII Gledal sem luno, ki seje vzdigovala na nebo, nimfa iz ognja in ledu. V njenih pegah je spomin kot črni tulipan odpiral cvetne listke iz oblaka in razcvetele so se podobe večnosti. Moj obraz je sinja maska tu, brez tujih oči, brez temne črte, otipavam svoj najgloblji jaz, mokro obliko z dihanjem trave, vrt je isti s prav tisto staro potjo, obrazi gredo skozenj na drugo stran in ugašajo luč za sabo in bledi smehljaj jasni čas. Vmes jaz in za menoj oblaki, pred mano drevesa iz vode in kristala, krdela ptic, ki pišejo po zraku, čas množi sebe, veter veča prostor, gledal sem luno, ki je prinašala plimo. Zagledal sem luno: najbolj blesteče jabolko hesperid. Sodobnost 1999 / 950 Anastassis Vistonitis Laž Lesketa se marmor, žari apno. Rdeči listi, rdeči nohti, rdeči, rdeči... listi... nohti... rdeči. Vidim Pejzistrata, ki biča svoje konje. Cunjar sem, izgnan, in vonj borovcev me je pomehkužil. Cepim in razgrebam rano. Kri hitro zbledi in potemni kot dan. Rdeči listi, rdeči nohti, rdeči, rdeči... listi... nohti... rdeči. Brez poleta, brez semena -spustim zaveso. Se vidim. Spominjam se; vendar morda se motim. Oči so minjive kakor voda. Sodobnost 1999 / 951 Anastassis Vistonitis Medeja Luč vode in luč neba, ti združiš zgornji in spodnji svet, ki prediraš skozi kožo in razsvetljuješ oči, ki storiš, da se sveti kri, da cveti drevo in da se smehlja oblak, daj mi moč, da se vzdignem iz tal. Prišla sem semkaj in vzela s sabo daljne podobe prejšnjih slovesov, ko sem deklica gledala v kristalni krogli, kako se svet odpira v počasnem vesoljskem prostorju. Tisti, ki so verjeli, da bom po drami in katastrofi oblebdela v zraku, brez domovine, ne vedo, da so me rodile vode in oblaki in za mojimi očmi vstaja med akacijami in mirtami oborožena in neporušljiva plamteča palača večnosti. Ljudem se med glasove vpleta glasba bogov; pravijo ji alfabet, mit, logos. V človeških besedah bo moj lik zbledel v potomcih. Prišla sem iz morja z onkraj Oceana, z mrtvaškega otoka Kirke; sem Medeja, črni labod, ki odpira pot v sončnem zahodu, sem fantom nad Efezom, pošast žalosti za zaprtim oknom, mrtva nostalgija. Sodobnost 1999 / 952 Anastassis Vistonitis Ponoči so porinili v morje ladjo, z zvitimi jadri. Z vesli ob bokih in z jambori, zabitimi v nebo, je obstala sredi morja zapečatena v času. A kaj je čas? Beden črv umrljivih z njihovimi zvoniki in urami z njihovim sončnim kompasom? Ljubezen me peha v hiranje, vendar v vaših rokah ni moje telo, marveč glinasto strašilo, kije skočilo iz vašega strahopetnega srca. V svojih oblačilih grejete strah in vaša mesta zaklinjajo nevidno in vaša bivališča so logaritmi razvalin. Hiše narejene iz zoba zmaja, ki se vzdiguje prek streh. Ceste so njegovi kamniti lasje in pod očmi mu mrgoli njegov zarod. Nisem uporabila ne niti ne barve, moja domovina je neskončnost in moja hiša je pomlad, sinji potok časa, kjer teče nespremenjen moj obraz. Bila sem od zmeraj. Nisem nastala. En dan je celo življenje, ker čas ne obstaja in eno življenje ni nobenkrat eno. Sem življenje pod tkanino smrti. Sem onkraj luči in zavesti. Kovina, ki se blešči v etru, sem jaz, list, ki se obrne proti luči in izziva neskončnost, sem jaz. Sodobnost 1999 / 953 Anastassis Vistonitis Sem hči sonca, ki sveti nad temno posteljo, in iskra, ki prižiga ogenj v Spodnjem svetu. Sem morska ptica, ki nad valovi piše knjigo jutrišnjega sveta. Sem perje, ki pada počasi v neviden rob poželenja; rdeča rjuha, ki je zdrsnila s sončnega zahoda v vrt brez sap: moje oči sta kroglici iz ognja in hrepenenja in v njih utripa vesolje, roža iz kamna in luči, ki se odpira in zapira, glas, duša, prah iz vode in azbesta, ker v enem samem dnevu je svet postal moj, zakaj jaz se nisem hotela učiti, marveč vzeti, zakaj jaz, Medeja, boginja, samotna severna zvezda v soncu Sredozemskega morja, jaz, ki sem poželela in vzela na poti brez vrnitve, sem se prikazala za en dan, za eno leto, za eno stoletje in eno večnost. Kar je minilo, je ostalo. Kar je ostalo in kar je izginilo. V ta svet sem prinesla težjo luč. Ljudje sojo imenovali tema in jok. Pesmi prevedla Lojzka Avavanos in Veno Taufer Sodobnost 1999 / 954