Le še — senzacija!
Dan mrlvih. Na pokapa-lišču srečam prijatelja. Zdi se mi nekam vznemirjen. Pa mi položi: » Vsako leto obiščem vse tiste žepokojne, ki so mi za_ Življenja storili kaj dobrega. Letos je bila z menoj tudi dru-iina mojega znanca. Po obi-sku grobov njegovih in mojih staršev sem predlagal, naj bi skupaj odšli tudi na grobove talcev in tam priigali sveče. Si moreš predstavljati, kaj so mi odgovorili? Rekliso mi: »Hja, kaj pa je tam tako strašno za-nimivega?«
Skoraj hi me kap. Tako daleč smo torej ie! Od vsega dobrega presiti čuti nekaierih Ijudi potrebujejo celo na po-kopališčih krepko injekdjo v obliki senzacije, da se iz svoje samozadovoljne, zaplankane in le v svoj blagor zaverovane
malomeščanščine sploh kdaj prebude. lakšnim in njim po-dobnlm je očitno kaj malo mar, da je v najieljih dneh naše zgodovine koi travniško cvetje pod ostra koso padal svet naroda, naša mladina, saj se je fašistični in nacistični za-vojevalec za vsakega likvidira-nega okupatorskrga vojaka ali kolaboracionisia desetkratno krvavo maščeval. Ti pa, na-mesto pietete, ki smo jo vsi dolžni izkazovati tern števil-nim nesrečnim in nedolžnim Žrtvam brezdušnega agresorja, hlepijo samo še po senzaciji. Mar ni to bridko?