RAZGLEDNIK
KNJIEVNOST
Alojz Gradnik: Svetle samote. Izbrane pesmi. Uredil Josip Vidmar. Zaloila Modra ptica v Ljubljani. 1932. Strani 180.
Za petdesetletnico Alojza Gradnika je zaloba Modra ptica v Ljubljani izdala izbor njegovih najboljih pesmi. Svetle samote so tako knjiga, ki nam jasneje nego katerakoli pesnikovih zbirk (Padajoe zvezde, Pot bolesti, De profundis) kae pravo podobo njegove lirike.
Po asu in usmerjenosti spada Alojz Gradnik v dobo nae predvojne moderne. Vendarle pa bi bilo prepovrno, e bi ostali samo pri tej sploni oznabi. Moderna je v nasprotju s prejnjimi realistinimi in idealistino-romanticnimi generacijami Levstika, Jenka, Gregoria, Akerca poudarjala zlasti psiholoki svet osebnosti. Narava in vobe svet zunanje objektivnosti se je umaknil uvstvom in vtisom, notranjim podobam in predstavam pesnika, ki je stopil v sredie svojega dela. Pesniki so sedaj skuali v stihe zajeti zlasti bene trenutke svojega ivljenja, hipne, nestalne vtise ob dotiku z zunanjim svetom in s stvarmi okrog sebe (impresionizem) ali pa so skuali s podobami in simboli izraziti to, kar se ne more videti z omi in sliati z uesi ali sploh kakorkoli vnanje zaznati skrivnosti in sanje in slutnje in nevidna romanja srca (simbolizem). Ker pa je osnovna rta te simbolistine lirike, e gledamo nanjo z idejnega vidika, notranji nemir, hrepenenje, iskanje lepote pa tudi resnice, pravimo tej umetnostni struji tudi nova romantika. Te vsebinske spremembe so nujno zahtevale tudi novih izraznih sredstev, nove oblike, novega pesnikega jezika. e primerjamo med seboj na primer Gregoria in Zupania, vidimo prav dobro vso veliko razliko. Za modernega pesnika je pomembno zlasti bogastvo metafor, simbolinih podob in besednega ritma. Zaetnike teh smeri navadno imenujemo Cankarja, Murna, Ketteja in Zupania. Mimo in razen njih pa je po teh stopinjah hodila e cela vrsta bolj ali manj pomembnih pesnikov (Gruden, F. Albrecht, Bevk itd.). Med le-temi se je Gradnik nedvomno povzpel najvie. Toda to kar ga loi od njih, ni samo dejstvo, da je kot pesnik dosegel veji uspeh. Njegova poezija tudi sama po sebi razodeva nekaj edinstvenega. Gradnik je seveda hodil po stopinjah moderne, dasi je bliji novi romantiki nego impresionizimu. Vendarle pa je v enaki meri zvest tudi tradiciji, na
161
katero se je naslonil bodisi v realistine j em izrazu, bodisi v tem, da rabi zelo rad poleg prostih tudi stalne pesnike oblike, zlasti sonet. V tem je nekako podoben Ketteju, ki je na zaetku moderne kazal isti oblikovni dualizem, kakor ga razodeva Gradnik na njenem koncu. Nihe od njiju ni ljubil ekstremov, oba sta zdruila v sebi skrajnosti, kar je pa le posledica krianja objektivnosti in subjektivnosti v njunem osnovnem ivljenjskem doivetju. Zakaj dasi je Gradnik ves ujet v meje osebnega sveta in ivljenja, ki ga doivlja v vsej irokosti od strastnih ekstaz gole bioloke narave do bolein in resnosti etinih in metafizinih iskanj ter razglabljanj, ima vendarle tudi silno razvit ut in smisel za pojave vnanjega sveta, zlasti za pokrajino. Le da enkrat vejo pozornost posvea lepoti narave kot taki, drugi pa pokrajino toneje, skorajda bi rekel geografsko tono orie; vasih pa ga mika zopet predvsem lovek na zemlji, njegovo delo in ivljenje, ki ga rie folklorno in socioloko. Vekrat pa tudi vzame podobo iz vnanjega ivljenja ne radi nje same, marve zato, da se ob njej sprosti njegovo uvstvo ali misel. Ker je v bistvu individualist, je jasno, da prevladuje osebno doivetje; zakaj tudi izmed objektivnih snovi privzema v svojo liriko le tiste, s katerimi je kakorkoli zvezan on sam (domovina, domaa pokrajina, narod, druina itd.). Zato ni udno, da igra v njegovi liriki prav erotika pomembno vlogo. Znailno pa je, da njegova erotika stalno niha med strastjo in erosom, kar je v globlji zvezi z duhovno usmerjenostjo njegove osebnosti. In tako se individualist Gradnik, lovek na pragu stoletja, ki se e odmika materia-lizmu ter e ie transcendentalnih temeljev ivljenja, vraa v samega sebe, predaja se raji boleini nego vnanji brezskrbnosti. Zdi se, da je dualistini razkol v njem, ki ni le nasprotje med snovjo in duhom, marve tudi med lovekom in Bogom, ena najbolj bistvenih potez njegove duevnosti. Iz tega osnovnega traginega doivetja se Gradnik reuje najprej v panteizem ter svojevrstno naturalistino mistiko smrti, pozneje v religijo.
Njegova poezija je uvstvena, zdaj mehka, nena in zasanjana, zdaj zopet trda, odlona in uporna ali pa miselna, hladna, nestrastna. Zato je enkrat neposredna, intuitivna, da uti v njej stvariteljski navdih, pa zopet abstraktna, racionalistina, neemocionalna. V njem so se kriali razni elementi v svojstven stil, ki napravija kljub tu in tam zelo vidnim vplivom preteklosti in sodobnosti (Preeren, upani, romanska lirika) vtis harmonine, samorodne osebnosti. Znailno pa je, da so se pri njem vse omenjene poteze vsebinskega in oblikovnega znaaja pokazale e zelo zgodaj, tako da se pesnik neprestano ponavlja v motivih oziroma se izpopolnjuje od stopnje do stopnje. Vsa njegova poezija razodeva neko enotnost in je Gradnik v-vseh pesmih prav za prav eden in isti. To med drugim pria, da se Gradnik idejno in oblikovno ni bistveno spreminjal. Ako so pesmi iz zadnjega asa morebiti oblikovno bolj dovrene, je pa zato v prvih ve lirinega opoja in mladostne neposrednosti ter pesnike oarljivosti.
Prav zato je tudi priujoa antologija, ki je izbrana po kvalitetnem merilu ter urejena motivno (odtod cikli) tako udovito lepo ubrana celota. Svetle samote so ena najlepih knjig, kar smo jih zadnji as dobili.
j France Vodnik
it
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si