Izhaja rvefer vsak prvi in treUI četrtek meseca. Ako je ta dan praznik, Uide dan poprej. Cena mu je 80 kr. na leto. Insarati te sprejemajo la plačujejo po dogovoru.
HPpš?
""nUHlU* H
Slo?enskemrijudstYa
v poduk in zabavo.
Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu ^Domoljuba*, Ljubljana, Semeniike ulice it J. Naročnina in inserati pa: Upravnižtvn .Domoljuba*, Ljubljana, Kopitarjeve ulice it, 3.
Štev. 5.	V Ljubljani, dnd 5. marca 1903.	Leto XVI.

'///"///////SSMm.lu^*^i

©©©©©©©©©©©©©©©©©©©Q®®%©Q
© © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © © ©
.r ■ .
'.'■V
Slava Leonu XIII!
. - edic: Tirtič- i* i
Hrta	'm«.
='J TJU	ITKare«HiB.
Zjjtai "XHa	sinit. mmt jeov
Ii«ai	m-rr	™hb *
—i*J ITU	Ilir -0>'
li iarf « 112« "-T-231 •.•OP3.
luži««	r :rr
latrr iiniHna. tar r_	<n*a.
~an pawj ir- Tr Ižfn~ Ktiiena — B5ij & io inaa. lan- sm«ia — aarnta mica rosa
JffTT" iTOie-ta	B".-ZT-> >5112.
'•fHjiirre larv« e s*-rir ti ju zrana pam s -H3ia
Inrrania r*sni arn »r n na^u^jsr cnama -t« --ti la »s sna » ioau iskfs	-n-.-
smena — TUO. inis. "-iliejna n am — <oi lae Tuir «. _»h nasa ~ nia
ieuea > -mvr zaasL n raja mu »»rr^ n r-a rac e snzs Ttsareri
S.ner: nnuqo n hi<j<j
_^HI<TU TITI i U jris}. Ii uij. jii<par<*iin TM'J±>:» M j^a. li 1 ;.!'},! ■»<» i« t ta:•	< inzumntim trta
l.J :«)|J <di< 1 « lmflijil teM
n ra^ajj rtfT>nj»iia. t
ii'»;i	<'7.L*
rt jucai *	J t L-i li1"*.
ta inuii rrai	* Krmar —
bij r ti ]	* *«} hl i.
<au iai	; fbu <4 ladja ?
1« ]iji k. uusr«'j .jiit m t-rrar
ion njipeu nu .i » hm n : rana bih i«'t m zarje
n	rrr t-?ni
: :>~:a iinqaqa Mijum nu * n Burs*a r-jna cj<- m ^ far,*
♦« J'1! ». _uatr«T ^Hiff	€«riuv mi.
lasni ti e tii	^rjo
liarani irim« rja*-	TJr-ia, jnrri.
♦a; zini r^t « ram $	n;
I -itmum <-seja « n	far
I --simini <.-srus h n ia=a far
-ar- EDieria «ics ram. <J ' t?r fnanifi uuths riri ran
3"*mi:a _*arr » ^^rrnv jnm, n «ia Tira n t;ics mi jaja-ia o «ics sm - -«mi ns^a
t**.
Četrt stoletja,
Solnce, ki je v torek vzšlo nad Rimom, je našlo 93 letnega starčka na Petrovi sto-'liči klečečega v tisti cerkvi, v kateri je bil pred 25 leti kronan za papeža. In ko seje prikazala v cerkvi sv. Petra bleda podoba tega starčka, ovenčana z zlato tiaro, blago-slavljaje na desno in levo, zašumelo je po ogromni prestol-
ici krščanstva, za-gromelo je iz šestdeset tisoč grl, za-bučalo v vseh jezikih, da je odmevalo pod prostrano kupolo: Živel Leon XIII! Iz dna krščanskih src kipela je pa proti nebu vroča zahvala, da je Vsemogočni dalnasled-niku svetega Petra v taki starosti tako krepkemu in čvrstemu obhajati svoj jubilej, z zahvalo pa je bila sklenjena prisrčna molitev: ohrani ga, Gospod, oživljaj ga in osreči ga na zemlji, in ne daj ga v roke njegovih sovražnikov!
Petindvajsetletna vlada je v življenju vladarjev nekaj nenavadnega. Kaj še le pri papežu, ki je v 68. letu sprejel tiaro na svojo glavo in kot slaboten starček vzel v roke krmilo svete cerkve. „Niti tri leta ne bo vladal Leon", tako je prorokoval eden izmed kardinalov po izvolitvi. Danes je izmed kardinalov, ki so ga volili, samo eden med živimi! Pota božje previdnosti so čudovita. Brez dvoma je delo božje previdnosti, da se je to dragoceno življenje v tako slabotnem telesu po tako vsestranskem, napornem delovanju toliko časa ohranilo. Zato ni čuda, ako v teh dneh ves katoliški
svet najprisrčneje častita očetu krščanstva in pro5i IjOga, naj starčka na prestolu svetega Petra v viharjih naše dobe podpira s svojo mogočno roko in ga še dolgo ohrani sv. cerkvi!
Četrt stolelja! Samo dva prednika Leonova sta videla ta dan; prvi: Peter — in zadnji — Pij IX.
Ako odpremo knjigo njegovega dolgega življenja in njegovega delovanja, potem nam vsak list v tej knjigi govori o tem, koliko blagoslova je prineslo Leonovo pastirovanje v tej dolgi dobi sveti cerkvi. Ni naš namen, danespodrob-neje opisavati tega izrednega moža delovanje; saj smo to v „Domoljubu" obširneje storili lansko leto. Pri tej priliki opozarjamo na ta spis in pripomnimo kratko še sledeče:
Leona XIII. brez pretiravanja smemo imenovati naj-veeega moža našega časa.
Vzel je v roke krmilo Petrove la-dije v silno razburjenih časih. „Raz-brzdanost v mišljenju, govorjenju, pisanju in branju je zagrnila duhove v veliko temo" pravi Leon XIII. sam v neki svoji okrožnici. Naval na katoliško cerkev je nekaj desetletij sem splošen. „Proč od Rima!" — ta klic se vedno bolj divje razlega. Kako bo 70 letni starček in danes 93 letni od vseh strani preganjano in zasramovano cerkev'varno in zmagonosno vodil? To vprašanje je bilo upravičeno pred 25. leti in je še danes. — In vendar jo je vodil in jo vodi — varno in
zmagonosno! Kdo nc bi občudoval te krepke roke osivelega krmarja?
Naše občudovanje raste, če se ozremo nanj kot mašnika. Zopet ne rečemo preveč, če trdimo: Leon je uzor katoliškega duhovnika. Od katoliškega duhovnika se zahteva čistejše, popolnejše, svetejše življenje kot od drugih vernikov. Kaka čast za katoliško cerkev, da stoji njej na čelu mož, za katerega naslov »sveti oče'^ ni samo ime, temveč resnica. Naš papež je uzor nedolžnosti, brezmadežnosti, svetosti, že samo njegov izgled sam vzgaja ljudi za Boga in za nebesa.
' V Leonu občuduje svet nadalje velikega državnika. Že njegovi predniki so spoznali v njem veliko nadarjenost za državljanske posle in mu zato izročali najvažnejše in najodgovornejše državne službe. Kot papež je imel brezštevilnokrat priliko pokazati svetu bogastvo svoje državljanske modrosti. In kaj je tisto, ki njega kot državnika tako povzdiduje nad druge? To, da je njegovo državljansko postopanje odkrito in pošteno in ne išče skrivnih potov svetne diplomacije.
Velik je Leon dalje kot učenjak — res „lumen de coelo" — luč z neba. Nadarjen pesnik, učen modroslovec in bogoslo-vec tekmuje on s prvimi učenjaki sedanje dobe. Pa tudi sicer je on velik pospeševatelj vede in znanosti; dokaz temu je to, da je odprl bogato vatikansko knjižico vsem učenjakom in jim dal dragocene rokopise v njej na razpolago.
Kdo ne bi visoko cenil tako učenega papeža? To spoštovanje pa je še večje pri tistih, ki so tako srečni, da osebno poznajo Leona XIII. Vsi soglašajo v sodbi: Leon je najljubeznivejši papež. Ne le vladarje in kneze, tudi delavce in posle, ne le mogočne in bogate, tudi zatirane in revne, ne le učene in izobražene, tudi neučene in priproste, ne le katoličane, tudi drugoverce oklepa z enako očetovsko ljubeznijo. Zato
mu po pravici gre ime: pravi oce; saj za svoje dobro, katoliško ljudstvo žrtvuje trud in denar, čas in spanje, zdravje in življenje; skratka: vse. Za cerkev živi, za cerkev umrje.
Pa še nekaj ne smemo pozabiti. Prav posebno visoko spoštovanje si je pridobil Leon XIII. kot socialni papež.
Kakor je bilo zaničevanje katol. cerkve splošno, tako se je tudi vse klanjalo liberalnemu načelu: mogočnejši gospoduj nad slabejšim! Kaj je brigalo gospodujoče liberalne sloje trpljenje nižjih slojev? Celo krotki poskusi, da bi si delavski stanovi z združevanjem zboljšali svoje žalostno stanje, so jim bili preveč. Zatirali so jih v kali. V
Papež sc pelje na izprehod po vatikanskih vrtovih.
tem hudem času je Leon povzdignil svoj glas in ta glas je oznanjal pravico — zatiran ceni. Svet je strmel, ko je čul s papeževega prestola oznanjati evangelij trpinov in zato je nadel Leonu ime: papež delavcev. Med vsemi vladarji sveta je Leon edini umel odločilno misel naše dobe — socialno misel. In ako je danes socialno delovanje po svetu in tudi med nami Slovenci tako prebujeno, ako se danes res dela za blagor in rešitev delavskih stanov, je to v najvišji meri zasluga sedanjega vrhovnega poglavarja katol. cerkve LeonaXIII.
Naposled kot Slovenci še nekaj ne smemo prezreti. Leon XIII. je tudi velik
prijatelj Slovanov. V premnogih okrožnicah je pokazal, kako ljubi Slovane, vselej je spoštoval stare pravice Slovanov v bogoslužji, proslavil nam je sv. brata Cirila in Metoda itd. Najbolj srčna želja njegovega srca pa je, da bi se razkolni bratje slovanski povrnili nazaj v hlev Petrov. On je izrekel znamenite besede, da je Slovane bo žj a previdnost v p ri hod njih časih prihranila za posebne namene. Bog daj, da bi se izpolnila želja sv. Očeta! Vsi vemo, da je za Slovane rešitev v slogi. Sloge pa ne bo, dokler nismo edini v prvi stvari: v pravi veri. Leon XIII. hoče, da smo močni, zato nas kliče, da se zedinimo v veri. Kdor napada versko edinstvo, bije samega sebe, je nasprotnik narodove sreče, je sovražnik naše prihodnjosti. Zato naj zlasti zdaj ob jubileju velikega prijatelja Slovanov vre iz naših src vroča molitev k Vsemogočnemu: Naj se zedinjo bratje Slovani v duhu velikega Leona, v blagor svoj in blagor vsega krščanstva!
To je Leon XIII! To je njegovo delo! Ne pozabimo: vse to je storil slaboten starček od 68. do 93. leta svoje dobe, oropan vse svetne oblasti, zasmehovan in preganjan od rimskih nasilnikov, zaprt v zidove vatikanske! L. 1878 so mislili laški državniki, da je papeštvo poraženo za vselej, a 1. 1903. morajo priznati sami njegovi sovražniki, da je rimski papež „ e n a prvih prikazni stoletja"! j
Opravičeno se klanja svet velikemu Leonu, klanja svet katoliški in nekatoliški. Tako mogočna je njegova beseda, tako izredna njegova prikazen, tako silna njegova veljava!
In mi Slovenci? Majhni smo, revni smo, neznatni smo, a za Leona smo pre-bogati na ljubezni in spoštovanju! Do zadnje koče se glasi te dni klic: Slava Leonu! Do zadnje koče? Ali niso sinovi slovenskega naroda v srcu Slovenije, v beli Ljubljani, odrekli ravno te dni udeležbo pri proslavi njegove petindvajsetletnice? I)a odrekli so jo neki zaslepljenci, a to niso sinovi slovenskega naroda, ki je vedno čutil katoliško in bil od pamtiveka udan sveti stolici! To niso Slovenci, ki ne ljubijo svetega Očeta, ki ne spoštujejo velikega Leona!
Slovenski narod stoji v svoji ogromni večini v prvih vrstah med častivci Leona.
Glas zadnjega katoliškega Slovenca doni v mogočnem zboru narodov navdušeno:
iiog živi krmarja ladije sv. Petra, Bog ohrani slavno vladajočega
velikega Leona XIII.!
Iz Kranja se nam piše: Umrl je na Kupi po noči posestnik in cerkveni ključar Lovrenc Lokar. Ž njim je legel v grob eden najboljših in najpoštenejših mož. Bil je v vsakem oziru vzgleden bodisi kot gospodar, družinski oče in kot sosed Vsakemu je rad pomagal, kogar je našel v potrebi, bodisi z dobrim nasvetom ali tudi dejansko. Mesečno je prejemal z vso družino sv. zakramente. Bil je goreč častilec svetega Rešnjega Telesa, pri uri molitve za može ga ni nikdar manjkalo; bil je voditelj enega Venca bratovščine sv. Uršule, izgleden tretjerednik, kratko: zlata duša. Tudi v javnosti se je pokazal kot moža odločno katoliškega mišljenja; njegovo najljubše berilo je bilo „D.)moIjub", „Bogoljub" in „Cvetje", kojim je bil naročnik. Tudi na smrtni postelji je udano prenašal hudo bolezen — pljučnico. Piscu teh vrstic se je priporočal v molitev a rekel je, ne za zdravje, temuč za potrpežljivost in udanost v voljo božjo. Kakoršno življenje taka smrt — pravi pregovor. Tako je bilo tudi pri našem Lovrencu. Poslovil se je ganljivo od svojih domačih, od vseh sosedov, ki so ga prišli obiskat. Udano je zaspal v Gospodu, kateremu je služil dolgo vrsto let tako zvesto. Kako priljubljen je bil, je pokazal pogreb, ki se je vršil v pondeljek ob 7. uri. Od blizu in daleč so prihiteli ljudje, da ga spremijo na zadnjem potu. Ob grobu mu je v slovo spregovoril nekaj besedij velečastni gospod dekan A. Koblar. Nobeno oko ni ostalo brez solza. — Upajmo, da je pokojni že dosegel svoje plačilo v nebesih za delo in trud, ki ga je imel v tej dolini solz! — Počivaj v miru, blaga duša!
Umrl je dne 3. marca zjutraj v Šmarju na Dolenjskem dekan Matej Sitar v dobi 42 let. Rojen je bil pokojni dekan 19. avgusta 1860. na Ježici, v mašnika posvečen 19. jul. 1884; kot kapelan je služboval tri leta v Polhovem gradcu, štiri leta na Vrhniki, od koder se je kot kurat preselil v Šempeter na Krasu. Po enoletnem ondotnem službovanju je postal župnik v St. Juriju pri Šmarju, kjer je deloval sedem let Po preteku te dobe je bil imenovan za župnika in dekana v Šmarju. Bolehal je že dalje časa na mučni želodečni bolezni, končno je moral za nekaj časa iti v ljubljansko Leonišče, kjer se mu je stanje toliko zboljšalo, da se je pred 14 dnevi povrnil med svoje farane. Zadnje dni se mu je pa bolezen zopet shujšala, dokler ni smrt vrlega delavca v vinogradu Gospodovem poklicala v boljše življenje. N. v. m. p!
Izgubljeni sin.
(Povest. Po Oertzen-ovi priredil F. S.)
(Dalje.)
„Oče, mati! Bog vas živi! .. Glas je prešel v zamolklo mrmranje.
„Tako je prav, Nande, to je lepo od tebe," je izpregovoril oče in mu krepko stisnil roko.
..Nande! Spekla sem ti orehov kolač," je pristavila mati ljubeznjivo.
„Oče, ni se mi treba sramovati, so mi rekli tam."
»Res je tako."
' Stari Svetin je razburjen majal glavo, kot je to navada pri starih ljudeh.
„Pa lačen se mi zdi," dejala je mati.
„Ali si lačen Nande?"
Zmajal je z glavo in pogledal očeta, ki je ponosno dejal: »Prinesite pitano tele in ga zakoljite *
„Kaj je oče?"
„Sv. pismo tako pravi," je pristavila starka.
„Molči", je zapovedal Svetin. Toda Roza je imela zdaj poguma za dva. Ozrla se je okrog sebe, če ni morda Janko kje blizu in ko ga ni zapazila, je vzdihnila: „Ker nimamo teleta, Nande, spekla sem kolač —"
„In jedli ga bomo z veseljem!" je vzkliknil Nande in prijel mater za roki.
„Nande! Nande!"
„Ali smem v hišo?"
„Ne vprašuj tako nespametno!"
Nande je stopil v domačo hišo. Nehote se je pripognil, ko je stopil v nizko sobo in zapazil pri mizi Janka, ki se je delal, kot bi jih že težko pričakoval.
„Ali imate še starega rjavca?"
„Da, na levem očesu je oslepel."
„Kako pa drugače?"
Stara sta se v zadregi spogledala.
„Po udih me večkrat trga in nič več nisem tako za delo", je potožil Svetin.
„Jaz sem pa tudi že malo oglušela in vid mi peša", je pristavila Roza.
„Posli so tudi drugačni, kot so bili. Vesel moram biti, če najmem za drag denar zanikernega delavca in opravim delo sam To vse je napravila gospoda z vednim pripovedovanjem o tovarnah, o prostosti in neodgovornosti."
Janko je obraz kislo zategnil. Nande pa je stisnil pesti: „Kaj? Tako daleč smo že prišli? Pri meni pa se pravi: Delaj, ?a te ubij strela!«
„0 seveda! Boš že videl. Mati niti ziniti ne sme, če je dekla nesnažna, ko molze, ali če je nepoštena. In delavcev se moramo bati in prav nič ne smem reči, če vidim, da pastir živino pretepa, če kradejo drva iz gozda in nas opravljajo od hiše do hiše."
„A!i imate še Toneta ?"
„Tone je že štiri tedne pri vojakih v Mariboiu ■
„Ali je dober delavec?"
„Ne rečem ne tako, ne tako", mu je odvrnil oče. „Boš že sam videl."
.Janko", dejal je Nande, „zakaj ne greš sem-Ali nečeš biti z menoj pri isti mizi ?"
,.Zakaj ne? Mislil sem samo, da me ne potrebujete" In primaknil je stol bližje.
Svetin se je zadovoljno nasmehnil, vzel vrč in šel v klet ter natočil najboljše starine.
Koza pa je prinesla ponosno kos slanine, ki je prav okusno dišala. Njen najljubši pujsek jo je nekoč nosil. Ko jo je prerezala, svetila se je kot sveži sneg.
„0 Božiču smo klali", je dejala s solznimi očmi — bile so solze veselja.
Nande pa jih je umel.
4. Novo gospodarstvo
Jutranje solnce je ravnokar prisvetilo izza gor skih vrhov in obsevalo zemljo z vso svojo krasoto. Na travi so se lesketale rosne kapljice kot sami dragi kamni.
Na dvorišču zraven smrdljive mlake je sta! Anton in basal svojo pipo. Malo v stran je snažila dekla Mica molzno posodo in včasih dolgočasno zazdehala. Kure so pohajale leno okrog in tamkaj izza skednja je počasi prikrevsal siv maček.
Gospodinja je stopila na kuhinjski prag in velela :
»Mica, prinesi mi malo drv v kuhinjo!"
Mica se je sicer malo ozrla okrog sebe, toda meni nič tebi nič snažila posodo dalje.
„Kako si že priden! Se le sedem je."
Tone pa je žvižgal mirno dalje.
„Ali ti niso oče nekaj ukazali? Da mi boš neke meje pokazal, ne? Ali ne slišiš?" Tone je mirno žvižgal dalje.
Anton je vtaknil roki v žep in .malomarno zrl Svetina, ki je prihajal z grabljami in motiko na rami
iz veže.
„Na polje grem, Tone, ti pa pokaži Nandetu mejo pri travnikih v Dolih in „širokih plazovih".
Tone pa je zrl predse in žvižgal.
„Hlapci delajo v Zagrčju. Tone, kar bo Nande rekel, moraš ubogati. On zna, saj se je učil!"
Svetin je odšel. Med potom je srečal Kramar-jevega Jerneja.
„Kaj novega?"
„Nande je prišel sinoči s Koroškega."
„Kaj? — začudil se je Jernej — Nande? No se bova pa že še kaj pomenila drevi". In Jernej je hitel naprej.
Kmalu na to je srečal Svetin Čebelovega Andreja.
„Kako je kaj?"
„Nande se je vrnil s Koroškega."
„Za božjo voljo, Nande? To je pa res nekaj novega!"
Pri vsakem vprašanju jc očetovo srce poskakovalo. In če je kdo vprašal, kakšen je Nande, je dejal bolj tiho: »Bo že, bo že."
Hlapec Anton je med tem prijel za sekiro in pljunil v roki.
Tedaj pa so se začuli koraki po dvorišču in Nande je stal pred hlapcem.
„No, Tone, si se že naspal ?" ga je povprašal z zasmehom.
In tudi dekla je jezno pogledala Nandeta, ko je zavpil nad njo: »Saj prideš tudi ti še na vrsto. Ta umazana molzna posoda!"
Dekla je odšla mrmraje v hlev.
„Pravo gospodarstvo !" je dejal Nande. »Kakšen je gnoj! Ali spada to sem?"
Jezno je brcnil raz kup leseno škatljo in star čevelj, ki ga je vrgla dekla na gnoj, ker ni bil več za rabo.
„To je svinjski hlev, ne pa dvorišče. Mlaka sredi dvorišča? Kaj je ne zna nihče zasuti? Na vrtu na gredah je več plevela, kakor pa rastlin."
Stopil je k gredici za salato in pobral obrabljeno krtačo in ubito steklenico.
„Kaj pa je to?"
„Saj sem mislil malo pogledati in posnažiti", je dejal Tone v zadregi.
Nande je šel dalje v kokošnjak. „Smrad, naj-čevine, gnili tramovi", mrmral je jezno, ko jc prišel ven in stopil za hišo. Tu je videl cel kup opeke, okleškov, žaganja in še mnogo drugih raznovrstnih odpadkov.
„Saj sem že mislil malo pospraviti. Zadnji čas smo nekaj hlev popravljali", se je iznova opravičeval hlapec.
Nande je stopil tudi v shrambo poleg konjskega hleva. Tu je slonelo več vreč krompirja in v kotu je ležalo polomljeno kolo.
»Kakšen krompir je to?"
,.Ravno sem ga mislil iti sadit na Lopar."
„Sadit?" ponovil je trdo Nande in srdito pogledal hlapca.
„Čuješ, Tone! Vem da nisi ti kriv te babilonske zmešnjave. Delali ste tako, ker bolje niste znali. Toda zdaj se začne novo gospodarstvo. Kratko in malo, eden mora gospodariti in gospodar bom j a z.
„A meni ne!"
„Kako si rekel ? Delat pojdi, pa molči."
„Danes ne bom delal."
„Danes ne? Če pa rečem: dvorišče mora biti dopoldne osnaženo, tedaj mora biti."
,Jaz si ne dam ukazovati!"
„No, ali res ne?"
„Misliš, če kričiš, da te bom ubogal? Ako ti ni prav, pa grem. Rajši danes kot jutri."
„Tedaj odpovej službo kot se spodobi! Ugovorov pa ne trpim. Misli na nocojšnjo noč, Tone!"
„Povej, če hočeš! Rekli bodo, zakaj nisi takoj naznanil. Meni je vse eno."
Zapazil je učitelja, ki se je črno oblečen bližal hlevu. Glasno vpitje ga je privabilo blizu.
„Halo, Tone, na delo!"
„Jaz" že vem, kaj mi je storiti."
„Jaz sem gospodar!"
„Meni ne", je odvrnil Tone jezno.
Nandetu so se zabliskale oči. Niti govoriti ni mogel, tako je bil jezen.
Hlapec pa se mu je nasmehnil.
„Nande", dejal je Janko počasi, „če si pameten, odnehaj!"
»Odnehaj? Jaz?" Nande je jezno udaril z nogo ob tla.
„Eden mora biti gospodar! Tone ubogaj! Da, ali ne?"
„Ne", je zakričal ta srdito,
„Dva goldinarja še dobiš!"
„Nande, pomisli vendar", miril je Janko brata. In tiho je pripomnil: „Z grda se ne opravi dosti."
»To je moja skrb, kaj to tebe briga?"
„Tukaj ni jetnišnica in ti nisi paznik", je pristavil Janko.
Nandetov obraz pa je v istem hipu obledel.
S tresočo roko je posegel v žep in prinesel dva goldinarja. »Tu imaš plačilo, Tone, in sedaj z Bogom!"
Zlobnost francoskih framazonov razkrinkana.
bode letos odpuščenih pred časom 5200 vojakov, ki so doma pri gospodarstvu nujno potrebni. Predlog pa, da se vpelje dveletna vojaška služba, je bil odklonjen.
Vojaška predloga.
V avstrijski zbornici se je zopet pokazalo, da vlada naredi vse lahko kar le hoče. Pretekli teden
Koncem preteklega tedna je bil aretiran francoski redovnik Charles v Augeron. Ker je bil redovnik framazonom že dolgo trn v peti, so ga ti zlobni ljudje dolžili nenravnih dejanj s šolskimi otroci. Pri preiskavi je res pričalo 15 dečkov proti redovniku in sodišče je obsodilo redovnika. Kmalu pa se je pokazalo, da so zlobni framazoni stariše otrok podkupili.; in so vsi proti nedolžnemu redovniku krivo pričali. Redovnik je bil kljub vsem
Cerkev sv. Petra z vatikanom in trg pred cerkvijo,
je bila z veliko večino glasov sprejeta vojaška predloga. Število vojaških novincev se po tej predlogi pomnoži. Da je prodrl minister za deželno brambo s svojimi zahtevami, dal je poslancem zagotovilo. da se bode v bodoče tudi oziralo na potrebo ljudstva, med katerim je tudi to. da orožne vaje v 12. službenem letu odpadejo in pa da bode vojaška uprava za naprej skušala vojaške potrebščine kupovati neposredno od producen-t o v in se bode v višji meri kot dosedaj oziralo na domače obrtnike; nadalje je obljubil, da
nakanam framazonov takoj oproščen. Ako pogledamo naše slovensko liberalno časopisje vidimo, da tudi pri nas ni dosti bolje. Koliko pišejo liberalci proti duhovnom, a vse sama laž.
»miri v Maroko.
Vstaja v Maroko bo skoro končana. Sultanov nasprotnik je bil v boju z vladnimi četami ranjen m ni upati, da bi dobil še dovolj opore pri svojih proti sultanu. Mnogi rodovi so se popolnoma podvrgli m izročili sultanu za poroke svoje najupliv-nejše moči.

Nemški cesar in protestantje.
Nemški profesor Delitsch je izdal knjigo, v kateri je na podel način smešil Boga in sv. pismo. Kmalu pa so priobčili različni listi cesarjevo pismo, v katerem obsoja tako pisarenje in odločno priznava pred vsem svetom svoje spoštovanje do sv. pisma in vero v Boga. Onim protestantom, ki so že prav vso vero izgubili, seveda to ne gre v glavo, a vsi drugi hvalijo javno versko prepričanje cesarjevo.
Makedonske razniere.
Iz Makedonije prihajajo žalostna poročila. _ Po vseh krščanskih vaseh hodijo turški vojaki in žan-darmi, ki zahtevajo, naj ljudstvo prisega zvestobo sultanu; kdor se brani, zadene ga smrt. Orožje morajo izročiti in pri tem iskanju se obnašajo Turki tako surovo, da mnogi, ki nimajo v svoji hiši orožja, ga gredo kupit, da ga morejo krvoločnežem izročiti-Mnogim kristjanom so naložili Turki okoli vratu kamna do 25 kil, jih silili na eni nogi stati, a ker niso mogli, so jih neusmiljeno pretepali. Davke pobirajo že za I 1904. Kmet Nikolaj Keklibarof ni mogel plačati takoj in je prosil nekaj tednov potrpljenja. Za kazen so ga do smrti pretepli. Orožniki, ki so postavljeni, da vzdržujejo red, ropajo sami, ker ne dobivajo žp dolgo časa svoje redne plače. Gode se take grozovitosti, da se Turki ne upajo več spuščati v Makedonijo časnikarjev, ker se boje, da ne bi o vsem svet zvedel. Tako so prepovedali angleškemu časnikarju Magdonaldu potovanje po Makedoniji, ko je prišel v Solun. Sultan obljublja reforme, a te so do danes take da dolgo ne bo ostalo mirno, ker zadnji čas je. da nastopijo enkrat vendarle evropske velevlasti odločno pot proti sultanu. Evropa z raznimi diplomatskimi dogovori zgublja čas ; Turčija pa se resno pripravlja na odpor in izvršuje grozovitosti, da bi se od nje^sam Neron moral učiti.
Ribniški novičar. Lepi so bili pustni dnevi, vedno solnčno in toplo. A v torek opoldne se je zasukalo, nastala je nevihta, sneg in toča bi bila rada padala, vendar je ostalo le pri dežju. Toda tudi to neugodno vreme ni obdržalo naših tržkih pustnih šem doma. Seme so pa res, toda naj bodo šeme zase, ljudi naj ne nadlegujejo. Na tako umazano predrzne še nisem naletel v svojem življenju. Dostojni ljudje so jim morali pred nosom vrata zapirati. Prav neokusno
opravljeni vozili so v velikem zaboju skrito lajno, s katero so lajnali pred vsakimi vrati. Eden izmed te druhali pobiral je pa po hišah denarjev v posodo, da bi jih zvečer zapili.
Mislite si surovosti v taki opravi stopiti pred dostojne in izobražene ljudi in beračiti za pijačo. Menim, da je marsikdo prišel v neprijeten položaj in vendar vrgel kaj v skledico, akoravno ne v časten namen, samo da se je rešil sitnostij.
Očij postave pa nisem opazil. Mnenja pa sem da gg. orožniki vendar vedo, da ne sme brez dovo ljenja c. kr. vlade v Ljubljani nikdo po našem trgu navijati lajne. Pobirati darov od hiše do hiše ne smejo niti usmiljeni bratje iz Kandije za človekoljubne namene, pri nas v Ribnici pa, kjer je sedež orožniške postaje, smejo pa to pustne šeme za — pijačo. No —!	K- P- IX
Iz Velikih Lašič. Na novega leta dan smo imeli ustanovni shod za Rajfajznovo hranilnico in posojilnico. Takoj nato smo vložili prošnjo za registracijo. Na rešitev te prošnje smo dalj časa čakali, a sedaj je že vse v redu. Z marcem je začela hranilnica poslovati. Nje poslovanje se razširja na občine: Velike Lašiče, Lužarje, Sv. Gregor in Turjak. V odbor so bili izvoljeni: načelnik Jožef Gruden, posestnik in župan na Volaki št. 8.; odborniki: Ivan Dol-šina, posestnik na Brankovem št 1, Lovro Grjol, župnik, Frančišek Ivanec, posestnik v Velikih Laši-čah št. 16, Anton Mrkun, kaplan. Jakob Mustar, posestnik in župan na Rašici št. 33, Anton Pucelj, posestnik na Veliki Slevici št. 13. Ti možje uživajo splošno zaupanje in veljavo in so najboljše zagotovilo za obstoj in napredek hranilnice. Tudi v nadzorstvo so bili izvoljeni sami previdni in razumni možje. — Sedaj pa, Lašičanje, le pridno varčujte in prinašajte v hranilnico. Tudi posojila bomo dajali poštenim in zanesljivim ljudem in sicer na poroke, pa tudi na vknjižbo Uradni dan je vsak ponedeljek od 8—12 ure. Če bo veliko posla, se bo pozneje še en dan pri vzel.
Naznanjam tudi, da se je v naših krajih zelo razširilo časopisje zlasti domoljub" in ,,Bogoljub", a sedaj so se v nekaterih krajih kmetovalci naročili tudi na »Slovenca". Kar pet ali šest jih je vkup stopilo, pa so si skupno naročili dnevnik. Tako je prav! Pa recite, g. urednik, da nismo napredni? — Koncem marca bomo imeli občni zbor »Kmetijskega društva". Zato pridite, zadružniki, kar največ v obilnem številu na občni zbor, da bodete zvedeli, kako lepo društvo napreduje in kako velikega pomena je to društvo za nas.
Shod v Strugah Slovensko kat. polit, društvo za kočevski okraj je priredilo v nedeljo 15. febr. shod v Strugah. Shodu je predsedoval naš poslanec
Jaklič kot odbornik imenovanega društva. Ker je vsled splošne želje prihitel na shod dr. Krek, je bila vdeležba nepričakovano mnogobrojna. Navzoči so bili vsi možje in odraščeni fantje domače župnije. Tudi iz sosednih župnij jih je bilo precej.
D r. K r e k je kazal na napačno vladanje v naši državi. Uradniki so vse — ljudstvo brezpravno. In temu se mora katoliško-narodna stranka kot ljudska stranka upreti. Uradniki se morajo zavedati, da so od ljudstva plačani, da morajo torej njemu služiti, ne pa ukazovati.
Nato preide na našo deželo in pokaže na nespametno ravnanje kranjskih veleposestnikov, ki hočejo v zvezi z zastopniki mest in uradništva zatirati ljudske koristi.
Da se odpravi ta krivica, zato zahteva, pravi nadalje, naša stranka kot ljudska splošno in enako volilno pravico. Ali ni vnebovpijoča krivica, da ima 80 zadolženih grajščakov v deželnem zboru kranjskem 10 zastopnikov in 450 000 kmečkih volivcev pa 16 poslancev?
Omenjal je veselega dejstva, da se naše ljudstvo čedalje bolj zaveda svojih pravic, da je jedro ljudstva zdravo in da dozoreva, zgoraj pa je vse gnjilo.
Kazal je, kako hočejo liberalci združeni z oderuhi pod zaslombo uradništva in paragrafov zatreti ljudske koristi. To nenaravno zvezo treba razbiti.
Nadalje pravi, mi pa nismo samo ljudska, ampak tudi katoliška stranka. Torej ravnamo po svoji vesti in verskem prepričanju, da nam ljudstvo sme in more zaupati. (Ljudstvo je viharno odobravalo njegov govor.)
Župnik K e r i n je zavračal laži liberalcev, ki skušajo Stružance na razne načine begati nasproti poslancem. Razpravljal je o postavljanju zadružnega mlina z motorjem na bencin, ki je živa potreba za okraj. Sprožil je misel o snovanju izobraževalnega društva. Zahvalil je govornika Kreka.
Župan H ra s t a r iz Kompolj se je naslonil na Krekov govor in je dokazoval nesamostojnost naših občin, da so župani pisarji raznih uradov. Ako se župan odločno poteguje za pravice svojih občanov, je v vedni nevarnosti, da ga kaznujejo. To je skušal on sam. Priporočal je vzajemno zavarovalnico.
Poslanec Jaklič je povedal, da mora vsak borivec za ljudske pravice biti pripravljen na žrtve. Omenjal je svojega boja v občini Videm, ki mu je naprtil denarno kazen in ječo A pravica se je izkazala!
Priporočal je ljudem domačo posojilnico in zadrugo in katoliško časopisje. Gostilničarji in trgovci, ki imajo „Narod" in „Rodoljuba", niso naši; kdor voli nasprotno, ta ni naš. Ne zahajajte nikjer v
take gostilne in ne kupujte od takih trgovcev. Podpirajte naše ljudi!
Ko se nihče več ne oglasi, spominja se poslanec Jaklič kot predsednik dveh poglavarjev, starčka v Rimu in starčka na Dunaju. Poživlja zborovavce, da jima zakličejo trikratni „Živijo".
Splošna želja je bila pri razhodu, da se še večkrat snidemo.
Iz Žužemberka. V nedeljo dnd 15. febr. nam je naše „Slov. katol. izobraž. društvo" priredilo prav krasno zabavo, na katero je lahko ponosno. Dru-štveniki so izvrstno rešili svojo nalogo kot igralci, kot pevci in tamburaši. — Z zanimanjem smo sledili igri: „Novi zvon na Krtinah" posebno smo se pa zabavali pri igri: „Kmet-Herod", v kateri je kmet Gašper s svojim izvrstnim igranjem obudil obilo neprisiljenega smeha. Koncem zabave smo slišali prvič udarjati društveni tamburaški zbor. Vsa čast vodju in zboru! Pač veliko truda so imeli vsi, da so se v tako kratkem času že tako dobro izvežbali. — Dal Bog, da napreduje društvo še naprej, kakor je doslej.
Iz aiševka 27. febr. 1903. Slovensko-nemčurski lažiliberalizem tudi naši vasi ni prizanesel. Kaki dve leti sem se je začel od slučaja do slučaja, zdaj očitneje zdaj zopet bolj na skrivnem, oglašati in si polagoma utrjevati svojo postojanko. Kakor drugod mora tudi pri nas njegovo zlobnost najbolj čutiti naš dušni pastir. Ker se je drznil s prižnice ožigosati njegove pogubne nauke, zato se je znana Pir-čeva cunja, umazani »Gorenjec" že dvakrat prav surovo vanj zaletel. Oče obeh dopisov je eden in isti, dasiravno je drugega, kakor kukavica svoje jajce, podtaknil Tupaličanom. A mi kakor vsa okolica smo prepričani, da ga imamo med seboj in ne moremo si drugače misliti, kakor da ga nam je Bog dal za pokoro. Le dva Olševčana mu še nekoliko sekundirata, vse drugo ga prezira in komaj čaka, da se ga na kak način iznebi.
Za svoje ostudne napade v „Gorenjcu" jo je pa tudi pošteno skupil. Vzdignilo se je precej — reci devetindevetdeset — Olševčanov, Hotemožanov in Lužancev in poslalo v „Slovencal< izjavo, v kateri obsojajo podlo pisarijo »Gorenjče-vega" dopisnika in izrekajo udanost in spoštovanje svojemu plemenitemu dušnemu pastirju. Tudi Tupa-ličani so mu, kakor čujemo, poslali pismo, koder izjavljajo, da z .blatom' v „Gorenjcu" niso v nikaki zvezi in da bile radi našli nesramneža, ki se drzne na račun poštenih Tupalič sramotiti Olševskega gospoda. Naj le k nam pridejo, mi jim precej pravega pokažemo in potem naj ž njim obračunijo.
O nas Olševčanih pravi, da smo „analfabetje", to je taki, ki niti brati ne znamo; tudi nam očita
žganjepitje. Sploh presega njegova predrznost že vse meje. Da bi stvar nekoliko bolj zmedel, je napravil i/, g. Koželja naenkrat pristaša župnikovega, česar pa mi, sodeč ga po njegovem obnašanju, nc moremo pri najboljši volji pritrditi. Da pa ne bo mislil, da smo res taki „analfabetje", nui na uho povemo, da radi in mnogo beremo, seveda ne maramo za časopisje, katero je njemu po godu. Med
Tako torej, ubogi dopisnik, stoji pri nas stvar. Mislili ste, da nas imate že na vrvici, da nas boste vlekli kakor »možice", pa ste se nekoliko uraču-nili. Danes je s par izjemami vse zoper vas, nihče ne mara več za vaš gnjili liberalizem, jerobstvo nad nami vam je za vselej odklenkalo. Za danes še nismo prišli z osebnostimi na dan. Le pa le še ne bodete mirovali, bomo tudi mi prisiljeni priobčiti
rV.ra na Jan papeževega jubileja.
nas zahaja oč> »Domoljubov-, v-č .p. g ' _Vv. osem hiš prav pridno bere .S!o • enca" Na .! bo pa našega ljubeznivega p:'.;ate';a s.:: po grelo, oe mu še izdamo, da v kratkea »sta-: .-.j., izobraževalno društvo. \ xj- smo Lz-prožili misel o taki ustanovitvi. - >t se ran .beta samo iz Olševka nad 5«? udov; ker pa želimo tudi Luianee in Hotemožane spre; = sv. ?r;d . upamo, da se bo to število v krat k; s r>. i • .io in da na ustanovnem shodu ne bo veliko manjkalo do 100 društvenikov.
nekaj Vaših krasnih izrekov in gostilniških govorov o duhovščini, škofu in papežu. In tedaj. . .
V Boštanji, 24 febr. 1903. Slaba je bila letošnja letina, trikrat nas je Bog obiskal meseca julija s točo tekom osmih dni. Vinski pridelek je ostal z večine v domačem kraju, ker so kupci na naše gorice že skoro pozabili. Sedaj se pripravljamo za prihodnost. kajti solnce je toplo in snega ni več in mi imamo torej čas za rezatev in tigolajanje kar najprijetneje dntve. - Farna Marijina družba za mladenniče in dekleta, ustanovljena
31. avgusta 1901., štela je koncem leta 1902. 168 doma bivajočih udov (49 mladeničev in 119 deklet); k tem lahko prištevamo kot ude tudi one, ki žive sedaj zunaj fare in teh je 22 (5 mladeničev in 17 deklet). — Čebelica Marijine družbe deluje primerno krajevnim gmotnim razmeram. Vlagatelji vlagajo svoje vloge zadnjo nedeljo v mesecu , po shodu Marijine družbe in so vložili od 27. aprila do 31. decembra 1902 835 K. — Po zimi Čebelica precej trdo spi; le sem in tje se malo vzdrami; v spomladi bo goto\o oživela in če smo prav poučeni, dobi celo bratca ali sestrico. Kdo ve, kaj še pride!
Vesel je sicer pustni čas in vse je polno veselja; pri nas se je pa letos le nekoliko zmedlo. Na pustno nedeljo se je namreč ubila stara ženica iz Drenovca, ko je šla v jutranji temi k sv. maši Pot drži ravno nad nekim prepadom, ki ni čisto nič ograjen. In tu je žena omahnila čez rob prepada in se ubila. Mrtvo so na to prenesli v mrtvašnico. Naša mrtvašnica pa ni, kar si bodi: rabijo jo namreč kot shrambo za smodnik, potreben pri streljanju v naših strelnih postajah in zato v mrtvašnici ne sme goreti luč. Tako hoče namreč odločujoča večina našega občinskega sveta. (G. županu Josipu Papežu, možu plemenitega srca in najboljše volje pa se ne more ničesar očitati, saj so razmere v občinskem svetu celej soseski dobro znane). A to dvoje pa rečemo za danes: 1. Slavni občinski odbor naj poskrbi za varnost poti s hribov v dolino pred vsem nad onim globokim jarkom. 2. Občani županije boštanjske naj prisilijo svoje zastopnike v občinskem svetu, da začno skrbeti za pokopališče, katero si še vedno prisvaja. Da bo pokopališki prostor zaprt, napravite vendar enkrat vrata, ker zdaj ni nobenih; določite dalje za pokopavanje mrličev gotov red, ker zdaj ga ni; slednjič pa odstranite smodnik iz mrtvašnice, ker tu ni mesta zanj in popravite razpadajoče pokopališko zidovje, da je vam vlaga popolnoma ne uniči. — Občani! kje je tukaj delo za javno korist, kje skrb za svetost in neoskrunjenje onih prostorov, ki so bili sveti celo paganom in barbarom. Kako morete reči, da ste „dobri kristjani", ko se prav nič ne menite za določbo sv. cerkve in je vam prav dobro znano, da se mora pri mrliču prižgati luč? Možje! Kdaj bo temu prikimavanju konec? Gre se za Vašo korist, gre se ža vaš ugled! — Ob priliki kaj drugega, ker gradiva je dovolj!
Iz raznih krajev. V M e n g š u je na pustno nedeljo priredilo vrlo napredujoče s.-k. izobraževalno društvo prav lepo zabavo. Mladeniči so izborno predstavljali igri: »Pravica se je izkazala" in »Ozdravljen pravdar". Smeha in ploskanja je bilo dosti, pa
so tudi vrli igralci to zaslužili. Tudi petje je pričalo, da so pevci iz dobre šole. Vsa hvala č. gospodu Antonu Golfu, ki svoj skopi čas žrtvujejo za društvo in je tako izvrstno vodijo. Tu in tam se oglasi še kak nasprotnik, a mi pravimo: »Ni najslabše sadje tisto, katerega se ose lotijo!" Mladeniči in dekleta, le pogumno naprej! Na pravem potu ste. — Iz Gorij pri Bledu se nam poroča, da ondotna mladeniška in dekliška Marijina družba prav vrlo napredujeti, posebno odkar obstoji društvena dvorana s prav primernim odrom. V kratkem času pol leta se je igralo šest iger (4 mladeniči,-2 dekleta); vselej so bile predstave dobro obiskane in igralci ter igralke so prav izvrstno rešili svojo nalogo. Občinstvo je z velikim odobravanjem izražalo svojo zadovoljnost. Bog daj svojega blagoslova tudi za naprej! — Iz S t. J a n ž a na Dolenjskem. Malokdaj se kaj piše iz našega kraja; pa še danes vam moram poročati prav žalostno vest, da so nas po prekratkem bivanju pri nas zapustili naš vrli kapelan Valentin Sitar. Malo časa so bili pri nas, a veliko so storili. Bog jim tisočkrat vse povrni! — Če bi se ribniškemu novičarju ne zamerili, bi ga prosili, naj enkrat pride med nas s svojimi rešeti, pa tudi tiste okovane palice naj ne pozabi doma. Pri nas bo oboje jako dobro porabil! Kako, mu povemo o kaki drugi priliki! — Soteški »firbec" piše, da marsikaj stakne, ko okoli svojo radovednost pase; tako je tudi staknil, da se je doli blizu Soteske nekje dete rodilo, pa so je po rojstvu dejali na vročo peč; dete se je tako opeklo, da je za opeklinami umrlo. Ker je pa stvar prišla na dan še-le potem, ko je bilo dete pokopano, so je zopet odkopali in raztelesili. Obravnava bo pokazala, kdo je kriv te neprevidnosti! — Tudi o topliški zadrugi je slišal nekaj čenč, češ, da bo poginila. Seveda je to le liberalna želja. Jezi jih, ker so morali cene znižati! Ko bi tudi drugega vspeha ne imela zadruga, že to je nekaj vredno, da se zdaj vse ceneje prodaja. Škode torej mi kmetje nimamo v nobenem slučaju!
Slovenci pred sv. očetom. V torek so se poklonili naši romarji sv očetu. Izročili so mu čestitke ve-
likanske večine slovenskega naroda, ki se od srca veseli, da je B e podarja katoliške cerkve ohranil tako čilega. Slavnostnih občutkov pri nas nič ne meti, ] da se gotova str.-nka vzdržuje prcslave in da je o tej priliki 1'ubljar.ski župan postal tako •bolehen«. da je m o r a 1 v Dalmacijo. S t-:-m liberalna stranka cbsoja samo sebe. Ljudstvo jo b;de sodilo. »Slava Leonu!« donelo b:de te doi iz tisoč in tiseč g asov po slovenski zeml i in slovenski narod bo v novič storil obl ufco. da h:če ostati vtren član kat.liške cerkve, ki ca je (.hranila preko vseh viharjev in mu v najhu š h njegovih dneb, k 5 so ga iidajali za svoj dobiček cn . ki mu danes hote us-.l-ev-t: krive nauke, oznanjevala besedo božjo v domačem jeziku. Ob tem veličastnem pc.avu ču-tvevar, a slovenskega naroda st:je naši naspretn ki k- t žalostna s ika sobote in za slepljenja. V polnem prepričan u. da -:d:n v kat:-liiki \eri bo ostal krepak :n v.hirem k. ubujoč naš red. klanjamo se g.cboko pred čes:.; m jubiisr.t:m. Slava Lionu. — Naš: r:xir ; o pni i srečno v R m. Število duhovnikov d d i-.sT-.-sk.mi r:marji je daštno, a število s.etnih uit. in. t: v d:sv. večje. Zist:pani so med romarji -.s. succvi.
Papeževe slavnosti ob 25 letnici > R mu. V petek 2 0. tebruvarja v 2o i e t n i dan izvolitve kardinala J ahima Pe;-oi Z3 pspeia, ki si je nadel ime Le;na XIII, se je -.rš.lo v R mu na-slenje: Kird.nalvikirn je odiai v spre~stvu v Rimu navzočih Škotov papežu zlat: tiare ki je znak tro-nate papeške oblast To ;e dir katolikov vseh narodnosti in vseh škcfi r.a ženili — 5 avccstni jubi-leiski cdoor je oddal paaela Petrov n o v č i č. h tega denarja Daj se popravi oerkev svetega Ivana v Lateranu. ki je pap-ževa kitčdra'i irati-eerkev rimsk h cerkva in c?rkva vesoljnega sveto. — Romarji iz Lombardijeso odiii. po svojem kardinal nadškofu veliko spominsko svetinjo v ilatu, v srebru in v brcncl obenem z rr.cdel-. v kojih j? bila vlita. — Namestnik katoliškega škcfovstva kar dinal nadškot iz Ferare je daroval 1 1 a t s ključa, znak najvišje papeieve oblast. To je dir šiofov ii vesoljnega sveta. V petek 20. soboto JI. iu nedeljo 23. t e b r u v a r 1 j a se je vršila slovesna tridnevnica. Osnovali so jo iup nik'. rimskega mesta v cerkvi sv. apostolov. V nedeljo zjutraj je imel kardinalvikarij ob asistenci mest nih župnikov svet3 opravilo Zvečer je tudi cn podelil sveti blagoslov. Ljudstvo je slovesno zapelo: »Te Deum«. — V nedeljo februvsrija opoludne je bil slavnostni obed prirejen tisoč reveže m. Oskrbel ga je mednarodni odbor v imenu vseh vernikor na svetu Vrši »e je v Vatikanu na čast pape-žu, cittu revežev. Namen gostovanju je bil. naj b; se ne le z molitvami, nego
tudi z dobrimi deli — kot je podpora revežev — praznovalo to papeievanje. — V torek dne a. marca je pela papeževa kapela v Vatikanu vpričo romarjev iz Piemonta, Ligurije. Toskane, B-neškega, Romanije, iz Mark, Umbriškepa, iz škofije Niča, iz Avstrije, Nemčije, Belgijskega i. dr. — V vsporedu je dalje določeno : Svetega očeta slovesno prineso v Vatikan na novem p r e s t o 1 u, ki so mu ga za 25ktnico podarili njegovi komorniki. Do sedaj se je Leon ncsil na onem Pija IX., v kojem je vdelan še tudi tega papeža grb. Tiaro bc imel. kojo je v dar prejel 20. februvarija t. I. Papež podeli blagoslov »mestu in svetu — urbi et orbi«. — Četrtek dne 5. m a r c a se je izvrš lo slovesno zboro vanje v cerkvi sv. apostolov. — V petek 6.. soboto 7. in nedejlo 8. marca slovesna tridnevnica, ki jo vprizori s'avno?tni jubilejski odbor v cerkvi del Jesu. Nav-zočevali bodo zastopniki vseh katoliških rimskih družb — V torek dne 2 8. aprila. Ta dan dočaka Leon XIII. prav natančno leta, mesece in dneve pontifikata sv Petra na rimskem prestolu Slav-n. stDi jubilejski odbor, mednarodni odbor, deputa-cije in v Rim došli romarji izrazijo Lecnu XIII. v imenu katoliškega sveta svoja v. š.Mla.
Zopet ogenj. Dne 18. febr.. okoli 3. ure popol dne je zopet začelo goreti v borovniški župniji v vasi Pristavi Pogorela so tri gospodarska poslopja, škoda je znatna, ker je pogorelo veliko sena. Požarna bramba iz Borovnice je takoj prihitela na mesto. a kaj. ko ni bilo prav nič vode. Kako je ogenj nastal, se zopet ne ve. Drugi požar v enem tednu' Čudno, ravno en teden prej ob isti uri je nastal ogenj na dosedaj še neznan način v vasi Soboče-veml Ali zažiga kaka zlobna roka? Ljudstvo je razburjeno.
Snubca svoje matere ubil. Iz Krope poročajo: Dne 25. tebr. 1.1. ob 7. uri zvečer je 201etni Rudolf Pogačnik v hiši svoje matere vdove pri tepežu s cepinom tako nesrečno po glavi udaril tam službujočega mlinarja, snubca svoje matere, Janeza Fajfar iz Draigoše. starega 36 let. da je ta mrtev obležal. Isti dan so" se v navedeni hiši pepelili in celi dan žga-njarili. Vsega konec je bil uboj.
Nesreča lanez Ovijač. doma v Hrašah pri Smledniku. je šel zapirat vodo nad kolesom v usnjariji Jožefa Peharca v Tržiču. Pri tem se mu je spodrsnilo in je padel pod kolo. Eno uro kasneje so ga dobili drugi delavci mrtvega v vodi pod kolesom.
Na Primskovem pri Litiji so bile dne 9. febr. tri poroke in sicer: Franceta Župančič. Janeza Miklav-i čič Janez-a Vidgaj. vsi iz Mišjega dola. Ko so pre-
častiti g. župnik Iv. Golob, odpravili poročevalne obrede, se je pričela sv. maša, pri kateri sta prva gori imenovana služila kot strežnika. Jako se je podala ženinoma ta častna služba!
K odvračanju jetike. Ponekodi je še navada, da se krog mrtvaškega odra zberejo sorodniki, znanci in sosedje umrlega ter ostanejo pri njem zbrani po več ur, da včasih celo noč. To navado moramo z zdravstvenega stališča ostro grajati, prav posebno še, če je bil umrli jetičen. Jetični so le tedaj brez nevarnosti za okolico, če se dosledno poslužujejo plju-valnikov in če se njih izmečki odstranjujejo na neškodljiv način. Žalibog je ta, tako važna okolnost še prav malo v rabi. Otrok pa se naj — če le mogoče — sploh ne pušča v bližino jetičnih. — Pred kratkim opazili smo nekje v ljubljanski okolici v sobi, v kateri je na mrtvaškem odru ležala za jetiko umrla žena, kakih dvanajst otrok, ki so se igrali v nekem kotu in so lazili po tleh. In to niso bili morda otroci umrle, temveč iz sosednih hiš so prihiteli skupaj. Če bi njih stariši le premislili, da so dihali kali, ki kaj lahko postanejo smrtonosne! Upajmo, da potom šole in javnih predavanj ljudstvo kmalu spozr.a, kako pogubna in zelo nalezljiva je jetika, a kako lahko so je varujemo, če se strogo držimo varstvenih naredb.
Papežev jubilej v Rimu. V torek se je v Rimu na najslovesnejši način praznovala petindvajsetletnica kronanja Leona XIII Pri slavnosti v cerkvi sv. Petra so bili navzoči tudi slovenski romarji. Več o tem prihodnjič.
Papeževa petindvajsetletnica se bo obhajala v ljubljanski škofiji v nedeljo 8. marca. Poleg te splošne slavnosti seje pa praznovala petindvajsetletnica kronanja papeža Leona XIII. še posebej v ljubljanski stolnici dne 3. marca ob 6. uri zvečer po sledečem vzporedu: 1. H Oberhoffer: »Slavnostni preludij-', svira na orglah prof. Anton Foerster. 2. Mihael Haller: „Tu es Petrus", možki zbor z orglami. 3. Slovenski slavnostni govor, kanonik dr. Andrej Karlin. 4. Jožef Haydn: „Du bists, dem Rubm und Ehre gebiihrt", mešani zbor. —
5.	Nemški slavnostni govor, P. Ferd. Schiith S. J.
6.	Ant. Foerster: »Slavospev Leonu XIII", mešani zbor s tenor-solo in z orglami. 7. Sv. blagoslov. Koralni: »Tantum ergo", celi zbor enoglasno z orglami. 8. Jos. Modlmayer: »Kristusova cerkev", za enoglasni zbor, moški čveterospev, in orgle. — Glasbene in pevske točke je izborno izvajalo „Ceci-lijino društvo" v Ljubljani pod vodstvom svojega glasbenega vodje g. A. prof. Foersterja in s pomočjo pevskih zborov: stolnega, šentjakobskega, frančiškanskega in šempeterskega. — Udeležba uradništva in iz vseh slojev ljubljanskega prebivalstva je bila
vkljub hujskanju zagrizenih liberalccv ogromna. Živel Leon XIII.!
Župnija Studeno v postonjskem okraju je podeljena ondotnemu župnemu upravitelju č. gosp. Dominiku Janež.
V Rim se je odpeljal presvetli gosp. krtezoškof dr Anton B o n a v. J e g 1 i č, da se je skupno z našimi romarji udeležil slovesne petindvajsete obletnice kronanja Leona XIII. Kakor čujemo, sta se odpeljala v Rim tudi presvetla gg. knezonadškof goriški Andrej Jordan in tržaški škof doktor Frančišek Nagi.
Premeščen je č. g. Valentin Sitar, kapelan v Šent Janžu, za kapelana v Šmarje Na njegovo mesto je prišel čast. gospod Josip P o d 1 i p n i k , dc-sedaj kapelan na Dolib.
Prezentiral je prečast gosp. kamniški dekan Ivan Lavrenčič za župnijo Zgor. Tuhinj častitega gosp. Ivana .Štruklja, beneficijata v Smartnem pri Litiji.
Župnija Trata nad Škofjo Loko je podeljena župniku v Črnem vrhu, č. gosp. Iv. Č e b a š k u.
častnim članom imenovalo je slov. delavsko društvo v Hambornu na Pruskem preč. o. K a s i -j n a Z e m 1 j a k, frančiškanskega gvardijana na Sveti Gori pri Go. Ici.
Dva voditelja socialnih demokratov umrla. Znani krojaški mojster Franc Ž e 1 e z n i k a r se je v svoji delavnici — obesil. Ko so ga našli, je bil že mrtev. Mož je bil v zadnjem času na umu bolan in je živel v revščini. Svoj čas je bil strasten socialni demokrat, ki je bilo tudi vzrok, da je šest let presedel v ječi. — V bolnici pa je umrl nič manj strasten soc. demokrat Rok Drofenik; omračil se mu je duh, ušel je skozi okno, pozneje vse razbil, kar mu je prišlo pod roko. Končno je umrl v blaznosti. Bog jima bodi milostljiv!
Naše slike.
V današnji številki »Domoljuba" prinašamo v proslavo petindvajsetletnice papeževanja Leona XIII. več slik, ki naj bi po svoje pripomogle, da se v teh dneh verni Slovenci vsaj v duhu mude v večnem mestu Na prvi strani vidite sliko starčka Leona XIII., kakor približno izgleda sedaj v tej visoki ttarosti. Napis: ,Pater sanctissimus" pomeni: sveti oče, letnici 1878 1903 dobo papeževanja. — Druga slika predstavlja Leona v slovesni cerkveni ojpravi s papeško tiaro (trojno krono) na glavi. — Na tretji sliki vidite upognenega starčka, ko ravno stopa v kočijo, da se odpelje na izprehod po vrtu. To je vatikanski jetnik Leon XIII., kateremu so sovražniki od vsega svetnega posestva pustili samo še ta — vrt — Ostale tri slike nam predstavljajo: Cerkev sv. Petra s trgom pred cerkvijo, notranjščina cerkve sv. Petra in trg sv. Petra na dan papeževega jubileja. Znano je, da je cerkev sv. Petra, prvosttflnica krščanstva, največja cerkev na svetu. V njej je toliko prostora kot v 26 največjih cerkvah na Kranjskem skupaj in 60 do 70 tisoč ljudi pozdravilo je v njej v torek sv., očeta z burnimi klici: Slava Leonu XIII.!
Za smeh in kratek čas.
Berač (ki je dobil'kos pečenke): »Bog vam plačaj, usmiljena gospodična! Ali ste sami spekli pečenko : Gospodična: .Seveda." Berač: »Tako, potem mi pa le brž dajte še en groš, če ne grem k vašemu zaročencu, in mu povem, kakšno snedenko bo dobil, ako vas vzame."
*
* *
Gostil ničark a: „No, gospod nadgozdar, ali vam naša kava ugaja:" Nadgozdar: »Na tem okroglem svetu ima vsaka stvar svojo dobro in slabo stran. Vaša kava ne dela izjeme." Gosti 1 n ičarka: »Kako mislite, gospod nadgozdar: katero dobro stran ima kava." Nadgozdar: »Da ni nič cikorije v nji!" »In katera je slaba stran:" »Da ni tudi nič kave v nji!"
D e m a n t.
Na označene prostore postavite 4 a, 6 e, 1 g, 2 k, 2 1, 3 n, 2 o, 1 r. 2 s in 2 v in sicer tako, da dobite
XXXXXXX v dru8'' treti'> Peti in šesti
vrsti počez in od zgoraj navzdol enakoglaseče se besede naslednjega pomena: ena izmej za izpoved potrebnih reči, dičijo vladarje, je vsakomur ljuba, žensko ime.
Prav rešene besede Vam potem povedd, kaj se bere v obeh srednjih vrstah.
Besedni uganki.
(Priobčil Fr. Stamol.)
I.
X X X
X X X
		J	m	L		soglasnik	
		a	a	a	|......,	domača žival	
	a	a	a	b	c	rokodelec	
h	d	d	d	e	e	e	trg na Štajerskem
	e	e	g	i	i	del sveta	
		i	j	j		žensko ime	
	j	k	k	1		dela veselje	
1'	m	m	n	0	o	o	denar
	o	P	r	r	s	denar	
		t	v	z		reka	
			z			soglasnik	
a e 1
o o
a k
1 o
c e 1 1
del voza domača žival jed
obrtnik
Rebus.
ininininln jlei ap}, Anica LdanA Japair „tepež Aleš'
Ie e e e e ___
. - a .:::.ga.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Dr. Ifnaclj Žitnik.
Rešitev ugank v zadnji številki.
Besedne uganke.
I.
Štiridesetdanski post.
II
Slava Leonu!
III.
Tri krone za darilo.
Računska uganka.
Najkrajša in najpraktičnejša rešitev je ta - le: Prijatelja napolnita vsak svojo steklenico. Od petih litrov spije prvi en liter, nato pa poda prijatelju steklenico, da mu jo iznova dotoči. Tako imata vsak šest litrov cvička.
Rebus:
1.	Donava je velika reka.
2.	Nazaret.
Vse so prav reSili: Anton Š raj in Mihael Turk na Blokah; Anton Melik in Filip Marješifi, dijaka v Ljubljani. -Samo za »tri krone< s-i je pobrinilo devet rešil ev in so jih* res vsi prav dobili >za darilo«. Njih imen pa ne smemo priobčiti, ker bi sicer ne bili »mož beseda«.
m Prihodnja številka „I)0M0LJUBAM Izide diie 18. marca 1903.
Loterijske srečke.
Line, 21. februarja	37 Trst, 21. februarja 84
Dun»J, 28. februarja	IG
Qr»dee, 28. februarja	13
89	32	42	70
17	73	52	21
29	25	3	12
8	1	78	77
Tiska »Katolifika Tiskarna«.