Marinkovičev naCrl o samoupravah (Andrej Gosar) -Družabne idele Lrederic Le Plaua (Ernst Karl fVinfer) - Vladimir Lfenin (fr. lerseaiav) - Vzgoja v Angliji (C. c. raarfindale, proiesor na univerzi v Otiordu) Socialna miselnost Ramsau Mac Donalda (Cosmopollta) - Knjige - L M LJUBLJANA - GORICA ŠT 2. 1924 »socialna MISEL“ izhaja vsak mesec. — Urednlhi so: franc Terseglav, Andrej Gosar, Engelbcrl Pesednjah. — Uprav niSIvo se naliala v Ljudijani, Jugoslovanska liskama, kolportažni oddcleh, Poljanski nasip Sl. 2. — Za Haljlo Je poverjeništvo v Gorici, Via Carduccl Sl. 2. - Cena: Celoleino 40 Din, za Italijo in ostalo inozemstvo 50 Pln. Odgovorni urednik Je Andrej Oosar v Ljubljani. TlsK Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. Dr. A. Mahnič: Knjiga Života, sa- brao i uvodom popratio A. Alfirevič D. I. — Izdala J. K. D. Liga u Zagrebu. — Ako omislimo, da je zadača katoličkoga po-reta iza rata, da nanovo gradi, da vodi boj sa današnjim materialističnim nazori-ma, da obnovi naš vjerski, moralni i kulturni život, onda se ne čemo začuditi, ako kažemo, da je za to potrebita elita voda, prožeta krščanskim načelima, koja su jedina sposobna, da uspješno i zadovoljivo izvrše ovaj težki, ali veoma potrebit posao. — Da se pak dobije takova elita, odnosno, da se odgoje takove sposobne i čelične jedi-nice — o polutanstvu nema niti govora — zahtjeva se da pojedinci, odnosno organizacije, koje odgajaju pojedince, raspolažu sa sredstvima, iz kojih mogu da crpe ma-terijal i motive za izobrazbu. — Hvale-vrijedan je stoga pothvat J. K. D. Lige, koja je ovom svojom publikacijom pružila članovima katoličkog pokreta Mahničevu osobu, koja odsijeva iz njegovih poslanica i rasprava. Jasnost u krščanskim načelima, značajnost, koja ne malakše niti u najkri-tičnijom časovima, radikalizam, koji ne pozna je kompromisa: to su karakteristike muža, koji je proveo revoluciju načela medu Slovencima i Hrvatima, a moraju biti i svakoga pravoga katoličkog inteli-genta. Ali, treba imati pred očima, da svega ovoga ne može biti bez pravog unutrnjeg vjerskog života, koji čvrsto vje-ruje, iskreno ljubi, zaufano moli i ener- gično svladava samoga sebe. S ovim pita-njima treba da je na čistu svaki onaj, koji hoče da s uspjehom nastupa kao aktivna jedinica u katoličkome pokretu. — Bučič. Dr. Fran B i n i č k i : Katolička crkva i znanost. Izdala zbirka »Savremenih Pitanja« u Mostaru. — Ozbiljni takmac ka-toličke crkve danas jest modema znanost, koja joj očita sredovječno mračnjaštvo, na-zivajuči ju grobaricom prave znanosti. Zato je premalo sve što taj idol modemog vremena izmišlja da do temelja sruši ve-lebnu zgradu katol. crkve. — To je dalo povod piscu, da se loti pera i napiše knji-gu, da pokaže istinu, premda se nalazi u prilikama, koje su zgodne za sve drugo, nego da omoguče pisanje svestranog znan-stvenog djela, kakovo bi se htjelo za ovo pitanje. Auktor je pokazao modernoj znanosti, kako se ona, po krivici, šepiri danas u svim svojim granama, monopolizujuči ih za sebe i dokazuje, kako je katolička crkva uložila sve sile, da preko svojih sinova sa-. čuva najslarije kulturne vrednote, bez kojih ne bi mogla da postoji ni današnja znanost, barem večim dijelom. — Crkva je sa svojim znanstvenicima uvijek dala najza-dovoljivije odgovore na najvažnija dnevna pitanja svih vremena, bez obzira na to, da je ona jedina, koja najbolje riješava najteže zagonetke života. — Knjigom može da se posluži svak, osobito mladež, kojoj je u prvome redu i namijenjena. —■''Bučič, Andrej Gosar: Marinkovičev načri o samoupravah. Vedno bolj očitujoča se nevzdržnost sedanjega sistema v naši državi sili tudi stranke, ki so po svoji politični miselnosti pomagale ta sistem ustvariti, vsaj k delni reviziji svojega dosedanjega stališča. Seveda se pri tem skušajo varovati tega, da ne bi vzbudile videza, da so stopile v nasprotje s svojim programom. Tako je zdaj demokrat dr. Marinkovič objavil svoj načrt o samoupravah, o katerem se kljub temu, da od stranke kot take formalno še ni sprejet, more reči, da je postal direktiva za strankino delo v bodoče. Dr. Voja Marinkovič je brez dvoma ena najbolj talentiranih glav v demokratski stranki. Poleg tega je izboren jurist, predvsem pa je seveda — politik. To se kaže tudi v obliki, oziroma elastičnosti njegovega načrta. Zanimiv je v tem pogledu že uvod k načrtu. Tu pravi Marinkovič, da sedanje »z a k o n o d a j s t v o« kot delo kompromisa ne odgovarja programu demokratske stranke, ki se je v točki 8. svojega programa, sprejetega na kongresu 1. 1921., izrekla za široke lokalne samouprave. To naj bo torej nekako opravičilo dosedanje strankine taktike. Bogzna kako učinkovito to opravičilo ni, vendar pa očividno boljšega ne bi bilo tako lahko najti. Zatem zahteva Marinkovič, »da se sedanje z a k o n o -davstvo u tom pogledu (glede samouprave) promeni«. Tu je očividno namenoma pustil odprto vprašanje revizije ustave in je prevdarno rabil široki pojem »zakonodavstva«, pri katerem navadno sploh ne mislimo na ustavodajo, vendar pa lahko razumemo pod tem izrazom tudi to. Toda pustimo te poizkuse zakriti nagli »volte-face« demokratske stranke in si oglejmo načrt sam. Načrt obsega tri točke. V prvi vrsti nas zanimata predvsem začetna dva stavka, ki se glasita:1 »Krug nadležnosti oblasnih samouprava mora se znatno proširiti upravo do granica, do kojih je to moguče, da se sačuva načelo a b s o -lutnog bezuslovnog jedinstva države. Zadržavajuči za državu sve čisto političke i opšte državne poslove (diplo-maciju, vojsku, sudstvo, policijo, prosvetnu politiku, vere, opšte državne finansije) i poslove, gdje je centralizovanost uprave pogodu pravilnosti narodnog ekonomskog razvitka (sa-obračaj, pošte, telegrafi, telefoni), sve druge poslove, koje je sada država uzela na sebe i vrlo ih nesavršeno vrši, treba preneti na samoupravna tela.« Ta odstavek se zlasti v svojih splošnih (podčrtanih) delih smiselno malodane popolnoma enako glasi kot moj programatični predlog, ki sem 1 Citiramo po »Riječi« broj 297. ga objavil v 6. številki »Socialne Misli« 1, 1923., str. 185 ssl. Tamkaj stoji: »Poleg zadev, ki so z bistvom edinstvene države nujno združene — ena ustava ..., ena državna oblast... ena pravica zastopstva in sklepanja pogodb ... ena oborožena sila — naj bi bile — kolikor je to brez škode za razvitejše pokrajine mogoče — za vso državo enako urejene tudi one druge zadeve, pri katerih zahtevajo to skupni interesi države in pokrajin, v prvi vrsti: denar,,, itd,, ter last in uprava za vso državo važnih prometnih sredstev (železnice ,.. itd.), dalje vse civilno, kazensko, zemljiško in strokovno pravo ter vsa zakonodaja v ostalih čisto političnih zadevah, kakor domovinstvo ... itd.« Če to dvoje primerjamo, tedaj je na prvi pregled jasno, da se v teh točkah oba načrta bistveno popolnoma ujemata. Dočim govori naš predlog o zahtevah, »ki so z bistvom edinstvene države nujno združene«, po-vdarja Marinkovičev načrt »načelo absolutnog i bezuslov-nog jedinstv a«. Praktično je to precej eno in isto, zakaj načelo absolutnega in brezpogojnega edinstva menda še ni nobene države stvorilo in nobene obvarovalo razpada. Teoretično ali če hočemo idejno pa se seveda odkriva Marinkovič s tem kot pristen nedemo-krat in absolutist, ki mu je država več nego narod in ljudstvo. Prepričan sem tudi, da je tako demokratično mišljenje, danes vsaj, državi več v škodo nego v korist. Naša država bi bila brez dvoma bolj trdna in bolj močna, če ne bi imeli naši centralisti »absolutnog i bezuslovnog jedinstva« neprestano na jeziku in če ne bi kazali volje, da so pripravljeni vtepati ljudem tudi s silo ljubezen do države. Toda to le mimogrede, V ostalem pa obstoja takorekoč vsa razlika citiranih odstavkov v tem, da je dr. Voja Marinkovič skiciral svoj osnutek le bolj v debelih obrisih ter ni hotel povedati, kako bi praktično izgledala njegova izvedba. Iz taktičnih razlogov je to tudi popolnoma razumljivo. Čim bi namreč hotel avtor načrta le nekoliko bolj določno govoriti, že bi se brezdvoma pojavila med njegovimi lastnimi pristaši velika nasprotja. Zlasti, ker bi resnična udejstvitev njegovih smernic dovedla skoraj nujno do priznanja bolj ali manj široke zakonodaje samoupravnih teles. To pa bi bil prevelik skok v prej tako silno osovraženo smer, da bi se mo^la večina demokratov zanj odločiti. Zato je Marinkovič povdaril izrecno samo to, da zahteva za državo poleg diplomacije, vojske, sodstva, polici e ter občih državnih financ zlasti tudi prosvetno politiko in vere, prosveto samo, t. j. prosvetno upravo pa prepušča v naslednjem stavku samoupravam. Misel, da naj bi ostala državi vsa prosvetna politika, dočim bi samouprave dobile v svoje roke prosvetno upravo, je značilna. Ni namreč izključeno, da bi se smelo ravno iz te ločitve sklepati, da je Marinkovič morda pripravljen prepustiti samoupravam tudi del zakonodaje. Gotovo je namreč, da se da iz šolske, oziroma prosvetne zakono- daje marsikaj izločiti, kar jiima izrazito prosvetno-političnega značaja. Če je ta sklep dopusten, potem bi bil Marinkovičev načrt tudi v tem pogledu precej podoben našemu, kjer stoji kot nadaljevanje zgoraj citiranega odstavka, da naj bi se »glede vseh ostalih zadev, kolikor so za vso državo pomembne in važne, z okvirnimi zakoni določile enotne načelne smernice«. Če omenimo k temu še to, da govori Marinkovič v naslednjem odstavku izrecno o poedinih važnih načelih državnega zakonodajstva, potem se zdi sklep, da je mislil tudi na zakonodajstvo samoupravnih teles, precej upravičen. Ako pa je temu tako, potem bi bilo upanje, da je Marinkovič zamislil svoj načrt bistveno tako, kot smo si mi ob času ustavodaje predstavljali ureditev države. Še najbolj vprašljivo je, ali in kako bi se dal njegov načrt spraviti v sklad z našim v pogledu prosvete. Tu zahteva Marinkovič za državo vso prosvetno politiko, pri čemur je seveda zopet odvisno vse od tega, kako daleč raztegnemo pojem prosvetne politike. Naše temeljno načelo v tem oziru je, kakor znailo, da morajo o splošno- in versko-etični vzgoji mladine odločevati starši in njih namestniki, oziroma verske družbe, katerim pripadajo učenci, ostalo socialno-etično in umsko vzgojo pa mora država uravnati tako, da ne nasprotuje religiji učencev. Bolj svobodoljubnega pravila zato ni mogoče najti. Vprašanje je le, če so dr. Marinkovič in njegovi pristaši dovolj svobodomiselni, da bi hoteli pripustiti, da se to načelo praktično izvede. Iz Marinkovičevega načrta se to vsaj zaenkrat ne da razvideti. V drugi točki svojega načrta, ki je še najbolj konkretno izdelana, povdarja Marinkovič najprej: »Nadzor državne vlasti nad samoupravnim telima treba da je ograničen na to, da ova ne izadju iz gra-nice, koje jim je zakon radi državnih interesa i gradžanskih prava po-stavio. U krugu svoje nadležnosti samoupravne oblasti treba, da su pod-puno samostalne. Ni u kom slučaju ne može se ostaviti državnoj uprav-noj oblasti, da samoupravne odluke zadržava od iz vršen ja.« Za tem zahteva, da se ukine vsak preventivni nadzor (n. pr. predhodna odobritev) in vse one zakonske odredbe, »kojima se ograničava samostalnost odluka samoupravnih tela, a koje nemaju za cilj zaštitu višjih državnih interesa ili pojedinih važnih načela državnog zakonodavstva«, ter pravi, da se ima »I u samoupravnom uredenju pro-vesti načelo jedinstva vlasti i jedinstva odgovornosti«. Če človek primerja te fnisli in pa naše debate v ustavnem odboru zlasti k VIII. poglavju ustave, tedaj se začudeno vprašujemo, kje je takrat Marinkovič bil. Vsebinsko je v tem — zlasti če imamo pred očmi splošni Marinkovičev stavek, kjer pravi, da morajo biti samoupravne oblasti »v krogu svoje nadležnosti popolnoma samostalne«, — obseženo takorekoč vse, kar smo v tem pogledu ob času ustavodaje zahtevali. Seveda je veliko prašanje, kako se vse to tudi praktično udejstvi. To, česar mdrda kdo v Marinkovičevem načrtu pogrčša, namreč določb glede organizacije samoupravnih oblasti, so le večalimanj tehnične stvari in v tem pogledu bi ne bilo tako težko najti zadovoljivo rešitev. Še najvažnejše je v tem oziru to, da ustvarja Marinkovičev načrt takozvani dvotirni sistem, po katerem bi obstojale poleg čisto samoupravnih tudi čisto državne oblasti. Naš načrt se po svoji »enotirnosti« v tem oziru seveda popolnoma razlikuje od Marinkovičevega. Vendar pa je to vprašanje le bolj načelno teoretičnega, nego praktičnega značaja ter samo na sebi še ne bi pomenilo nepremostljivega nasprotja. Dejansko gre namreč bolj kot za ta tehnični problem za to, kako širok naj bo samoupravni delokrog. Kar se končno tiče tretje točke — o četrti, kjer se povdarja potreba po dekoncentraciji državne uprave, ni treba posebej razpravljati — moramo Marinkoviču samo pritrditi, ko pravi, da je trčba »stvoriti samoupravnim telima potpuno nezavisnu finansijsku bazu za potpuno samo-stalno i nezavisno finansovanje«, kajti »finansijska nezavisnost — kot Markovič sam povdarja — je neobhodna pogodba stvarne samouprave.« Tudi v finančno-tehničnem pogledu, to se pravi, kako razdeli razne davščine med državo in samoupravna telesa, katerim priznava predvsem »izvore prihoda teritorjalnog karaktera, i to u prvom redu prihoda . . . privrednih izvora« ter zlasti »sve neposredne realne poreže, ostavljajuči jim, da jih sami prema svojim potrebama smanjaju ili povečavaju«, bi se Marinkovičevemu načrtu ne dalo veliko ugovarjati. Vprašanje je le, ali bi ti dohodki zadoščali za uspešno izvrševanje vseh samoupravnih poslov. Seveda je tudi to vprašanje v Marinkovičevem načrtu obdelano tako na splošno, da bi v njegovem okviru brez dvoma lahko našli ugodno Rešitev, če je naravno volja za to. * * * Ali pa je po vsem tem Marinkovičev načrt, če ga, kot smo to zgoraj poskusili, kolikor mogoče dobrohotno tolmačimo, bistveno istoveten z našim, to se pravi, ali je vsebinsko avtonomističen? Drugič ali je na tej podlagi možen sporazum za zadovoljivo končno ureditev notranjih razmer v naši državi? Najprej nekoliko odgovora na prvo vprašanje, V večalimanj podrobnih praktičnih točkah se Marinkovičev načrt, kakor smo videli, dejansko krije z našimi svoječasnimi predlogi. Toda, kdor je pazljivo primerjal že samo citirane odstavke, je moral uvideti, da je duh, ki veje iz Marinkovičevega osnutka, popolnoma tuj in nasproten avtonomističnemu pojmovanju družabne organizacije. Omenili smo že njegovo načelo absolutnega in brezpogojnega edinstva, ki pomeni popolno zanikanje avtonomistične.misli. Ljudstva ustvarjajo države in ne narobe, kakor so pri nas poskušali na podlagi političnega edinstva usty,ariati narodno edinstvo. Demokratično tako ravnanje prav gotovo ni, še manj pa je seveda avtonomistično. Drug v tem pogledu značilen stavek pa je oni, kjer govori Marinkovič o nadzorstvu države nad samoupravnimi oblastmi. Četudi / omejuje stvarno to nadzorstvo tako, da y dobro urejenih političnih razmerah ne bi ravno moralo nujno motiti samoupravnega delovanja, stoji vendar kljub vsemu povdarjanju, da morajo biti samoupravne oblasti v svojem delokrogu popolnoma samostojne, v ozadju celega Marinkovičevega načrta misel, da je končno država tista, od katere izhajajo vse tudi samoupravne oblasti. Ta francosko - nemška misel pa je seveda naravnost nasprotna avtonomistični ideji. Iz nje izhaja tudi ločitev lastnega in pa takozvanega prenešenega delokroga samoupravnih teles. V njej ima svoj izvor zlasti tudi zloglasna d v o t i r -n o s t, ki praktično ne pomeni nič drugega kot to, da morajo imeti samoupravne oblasti poleg sebe svojega angela varha v podobi organov državne uprave. Upravna dvotimost, ki je uprav pristen izraz dejansko nedemokratičnega mišljenja Francozov in Nemcev, je najbolj jasen dokaz globoke načelne razlike med političnimi nazori takozvanih demokratov in pa med našo avtonomistično zamislijo državne ureditve. Po naše je celo to vprašanje vse bolj enostavno. Vsa oblast v občini, okraju, deželi in državi izhaja neposredno od ljudstva. In če ljudstvo vlada, potem pač ni treba poleg samoupravnih še posebnih državnih oblasti, ki naj bi one nadzirale, marveč povsod naj velja eno ljudstvo in zato tudi ena oblast. S tem odpade vse tisto neprijetno varuštvo in nadzorstvo, s tem odpade medsebojno nezaupanje. Načelna razlika med našim in pa demokratskim načrtom je, mislim, rta podlagi tega očividna. Kaj pa glede možnosti praktičnega sporazuma? Tu moramo nainrej povdariti eno. Kakor so se tekom časa od sprejema ustave pa do danes demokrat je pod pritiskom razmer približali našemu takratnemu stališču, ravno tako se je pod pritiskom istih razmer tudi avtonomistična zavest našega ljudstva okrepila in ojačila. Naravna posledica tega je, da je marsikatera misel, ki se je takrat zdela pravilna in nas bi takrat popolnoma zadovoljila, postala tekom časa premalo odločna in izrazita ter vsled tega tudi nesprejemljiva. Šola, ki jo preživlja naše ljudstvo, ni in ne bi mogla ostati brez sledov. Zanikrna in nesposobna uprava, korupcija, zlasti pa neznosno davčno navijanje, vse to je krivo, da nas marsikaj, na kar bi ob sprejemanju ustave mimo pristali, danes ne more pod nobenim pogojem zadovoljiti, enostavno zato ne, ker nam nudi premalo jamstva za varstvo naših pravic. To je naravna posledica naravnega razvoja in ni ga leka proti temu. \ Kljub vsemu temu pa se mi ždi, da smo se z Marinkovičevim načrtom — če je dovolj dobre volje za to — približali povoljnemu razpletu sedanje krize. Praktično gre namreč pravzaprav edino le za to, ali naj se odločimo, da dosežemo svoj cilj potom evolucije, ali naj gre stvar t naprej po dosedanji poti v negotovo bodočnost. Dela, oziroma prilike za stvarno in plodonosno delo bi imeli doma v svoji pokrajini tudi, če bi se Marinkovičev načrt — naravno primemo izpopolnjen — uresničil. In morda to ne bi bila niti nepotrebna, niti slaba šola za uresničenje našega avtonomističnega ideala. Ernst Karl Winter (Dunaj): • Družabne Ideje Frederic Le Playa. (Donesek: h krščanski sociologiji.) Romanski jugozapad Evrope je pravzaprav zibelka evropske kulture. Stoletja srednjega veka ne temelje toliko na germanskem plemenstvu kakor na prisrčni zakonski zvezi, ki sta jo sklenila antična kultura in krščanstvo v konstantinskem rimskem imperiju, katerega nositelji so seveda končno postale germanske dinastije Merovingov in Karolincev. Kot nadaljevanje te krščansko-rimske države so poslovale romansko-germanske kulture Italije, Španije in Francije; pozno šele so se na tem cvetju udeleževale germansko-slovanske dežele. Posebno katoliška Francija* je v tem pravcu vedno igrala čisto edinstveno vlogo; postala je mnogokrat v evropski kulturni zgodovini odločilni pobudnik. Iz duhovnih sadišč C 1 u -nyja, Citaux-a, Clairveaux-a so v 10., 11. in 12. stoletju izšla reformna gibanja, ki so cerkvi vedno zopet prinesla prerod od glave do udov. V starem francoskem vitežtvu so imeli svoj grandiozni začetek križarski pohodi v sv. deželo. Gotika je izšla iz Francije, š k o 1 a -stika iz Pariza. Pač se je začela tudi moderna državna cerkvenost, moderni absolutizem kot galikanizem pravtako najprej v Franciji, toda z njim pa tudi katoliška restavracija. Svetnika Franqišek Šaleški (1567—1622) in Vincenc Pavelski, Savojec in Bask, označujeta pravo katoliško Francijo, ne Richelieu in Mazarin, oba mac-ehiavelista v kardinalskem oblačilu. Kot učenci svetnikov, ne zvitih politikov so služili veliki pridigarji in učitelji princev kralju in ljudstvu: J a -ques Benigne Bossuet (1627—1704), P. Louis B o u r d a 1 o u e S. J. (1632—1704), F r a n q o i s Fe n/e Ion (1651—1715), E s p r i t F 1 e -chier (1632—1720), Cloud Fleury (1640—1723). Pač so revolucionarne doktrine iz Francije preplavile vso Evropo, iz Francije je izšel moderni Cezar Napoleon. Zato je pa tudi prav ta Francija — in ne zgolj slučajno — sprožila prve pobude, kp so se potem v srednji Evropi izživele kot romantika. Katoliški klasik Joseph de Maistre (1754—1821), pravtako Savojec, je postal pravi začetnik cele romantike. Na de Mai-streu, dalje na Pierre Simonu Ballaucheu (1776—1847) in V i -comte de Bonaldu (1754—1840) je predvsem temeljil Adam Heinrich Miiller. Ravnotako so znani francoski romantiki Fran? ois Rene de Chateaubriand (1768—1848), Charles de Montalembert (1810—1870), P. Henri Dominique Lacordaire O. Pr. (1802 do 1861), tudi Lamartine (1790—1869) in L a m e n n a i s (1782—1854) v I svojih mlajših, pozitivnejših letih mnogostransko vzpodbujevalno delovali na Nemčijo in Francijo. Še silnejše nego romantika je učinkovala na srednjo Evropo francoska mistika. Margareta Alacoque, Janez de la Salle, Janez Krstnik J^arijaViann-ey so svetniki, katerih plodonosna senca se je razširila preko cele Evrope. Koliko je prejelo evharistično gibanje, koliko čaščenje Srca Jezusovega od franco- ske mistike, bodo ugotovili šele poznejši rodovi, Marijina svetišča Lour-des in La Salette razlivajo blagoslov preko celega krščanstva, kakor v prejšnjih stoletjih komaj Loretto ali Montserrat; v vsakem mestu, v vsaki vasi pozdravljajo vernika slike in kipi Naše ljube lurške Gospe, Matere božje 19, stoletja. Če bi bila velika vestfalska Ana Katarina Emmerich živela in trpela na Francoskem, na Francoskem umrla, bi bil proces za proglasitev blaženo že davno dospel do dobrega in zrelega konca; kajti francosko ljudstvo misli in čuti že po svoji naravi bolj romantično in mistično, vitežko in verno nego vsako drugo. Čimbolj brez pridržkov priznamo v Srednji Evropi, v donavskih deželah predvsem to prednost Francije, priznamo, da ima Pariz od časov Ludovika Svetega v svoji posesti dragoceno trnjevo krono Kristusovo kot simbol prav posebnega katoliškega poslanstva, tem prej bo svet premagal one starozavezne boje genijev drugega proti drugemu (Daniel 10., 13. in 20.—21.), vsled katerih narodi tako strašno trpe. Naša katoliška naloga ni, da pretehtavamo, kdo je mogel katoliški stvari boljše služiti, katoliška Francija ali Srednja Evropa, marveč da brez zavisti priznamo, kar so velikega izvršili vsi narodi, ravnotako pa brez prikrivanja priznamo tudi, kar se je zaničevanja vrednega zgodilo tukaj in tam. * * * Trije veliki Francozi 19. stoletja morejo prav posebno biti naši voditelji: genialni praktik socialnega podrobnega dela Frederic Ozanam (1813—1853), veliki katol. publicist in urednik »Universa« Louis Veu-illot (1813—1883) in vodilni francoski narodni gospodar in socialni politik Frederic Le Play (1806—1882). Kar je bil Karl Vogelsang kot tolmač romantičnih naukov o družbi, o državi, o gospodarstvu, kot publicistični interpret R. L. Hallerja in A. H. Miillerja zadnji avstrijski generaciji 19. stoletja, isti ideal je skušal uresničiti s sicer v marsičem inačimi sredstvi, pa vendar v enakem zmislu Frederic Le Play na Francoskem. Čisto v nasprotju s Vogelsangom, ki je prišel do svojega sestava predvsem potom filozofične spekulacije in historičnih študij, pe da bi bil seveda potem zanemaril vkorenitev v izkušnji, je dospel Le Play do svojih sklepov enostavno po ostrem opazovanju socialnih pojavov, torej empiričnim potom. Te svoje sklepe je vsekakor potem na temelju zdravih predpostav zbral in istotako spravil v trden sestav. Njegovo prvo delo »Les ouvriers Europeens« je izšlo 1855. 1. po več nego 30 letnih študijah v 50. letu pisateljeve dobe! Glavno delo, v katerem izvaja prve povzemajoče zaključke, »La reforme sociale en France«, je izšlo 1. 1864. Delo temelji na primerjalnem opazovanju evropskih narodov ter sloni na načelu, »da moramo, namesto da vedno izpreminjamo pisane zakone, kar se tako brezplodno vrši že od 1. 1789., končno pripraviti zastopnike naroda do tega, da izpremene svoje ideje in običaje.« Le Play, ki je — po poklicu inžener in strokovnjak v metalurgiji — tekom četrtstoletja (1829—1853) vsako leto v štu- dijske svrhe šest mesecev potoval po evropskih deželah, je oprl delo svojega življenja in svoj učni sestav na približno 300 monografij o posameznih evropskih družinah, ki jih je skušal podati v njihovi preteklosti, sedanjosti in možnostih bodočnosti kot moralične celote. Njegova »metoda osebnega opazovanja« se je zasidrala v tistem faktorju socialnega življenja, ki najbolj sili v oči: v družini. Geslo njegovih socialnoreformnih želja in načrtov se pa tudi glasi: »Rekonstitucija družbe potom družine.« Zaradi te ideje ima Le Play tudi še naši generaciji nekaj povedati; njegovo tozadevno delo se imenuje »L'organisation de la Famille« (1871). Pravi jedrni socialni organizem je Le Playju družina. Država more biti samo toliko kot hočejo družinski očetje in nikdar več, nego ti* po naravi stvari dati morejo. Konkretna država pa je občina. Na teh dveh tečajih, konkretnih in lokalnih avtoritetah, sloni socialno življenje. Očetova avtoriteta se zdi Le Playju »najpotrebnejša in najzako-nitejša vseh socialnih oblasti«, »večni temelj socialnega reda«. »Dobra družinska organizacija prinaša ob sebi dobro državno organizacijo.« Kako zelo naš pisatelj zanika moderno državo in njen atomizem, dokazuje njegovo programatično mnenje o takoimenovanih »socialnih avtoritetah«. To so osebnosti, »ki po svoji lastni kreposti postanejo zgledi privatnemu življenju; te osebnosti kažejo veliko nagnenje do dobrega pri vseh narodih, v vseh položajih življenja, nasproti vsem vladnim načinom; z zgledom svojega domačega življenja in svojega poklicnega delovanja, s svojim strogo vestnim izvrševanjem predpisov dekaloga ter tradicij in navad socialnega' miru si pridobe ljubezen in spoštovanje vseh, ki jih obdajajo; v svoji okolici pomorejo blagostanju in miru do gotove zmage« (La methode sociale 1879). Teh »socialnih avtoritet« Le Play ni \ našel v vrstah klera, tam je videlje zgledne »verske avtoritete«, marveč sredi strogo versko mislečih in po veri živečih lajikov, ki tem potom postanejo mogočna kristalizacijska središča. Neredko so bili veliki zemljiški posestniki, ki so se obnesli kot najboljša opora te socialne reforme, kot najnaravnejša središča, okolu katerih se je mogla snovati družba. Tri zdravilna sredstva je predvsem propagiral Le Play, ki so morala seveda vsa biti v korist njegovih »socialnih avtoritet«: splošna in radikalna decentralizacija javnega življenja, t. j. ustanovitev manjših živih političnih teles kot »vmesnih držav«, kot »držav v državi«, kot občin, ki se skupljajo okolu socialnih avtoritet, tako da je celokupna država samo še »sistem držav«, »komplikacija malih držav«; razčlemba družbe potom socialne n a d r e d b e i n p o d -r e d b e , potom ideje patronata, t. j. potom Vezave posamezne družine na socialno avtoriteto drugih družin, torej »upostava avtoritete na vseh stopnjah«; končno negovanje družinskega zmisla v najožjem 'in najmanjšem okviru. Le Playjeva »restavracija avtoritet« hoče »socialnim avtoritetam«, »naravnim in rojenim voditeljem«, zopet vrniti pravico in dostojanstvo; najvišja družinska, na dednosti sloneča avtoriteta naj zaključi celo decentralizacijo. Ako bi odpadla sila v moderni državi dejstvujočih revolucionarnih malikov in bi prišle naravne avtoritet zopet do svobode in gibanja, bi moral po Le Playju ob sebi zopet nastati socialni red, ki bi v vseh oblikah temeljil na legitimni očetovski avtoriteti. Ves razpad družbe izvira od tod, ker so v družini, gospodarskem življenju, državi vrgli s prestola očeta. Namesto naravne socialne hierarhije zasluge in kreposti, ki ob sebi postaja tradicionalna in dedna ter presaja in zvišuje strokovno vestnost od očeta na sina, vlada birokracija. »Oče je najodličnejši agens socialnega reda; socialni red ustanavlja srečo narodov le v toliko, v kolikor olajšuje družinskemu očetu obe njegovi nalogi: da tekom svojega življenja z zgledom in zbrano veljavnostjo dobre tradicije svojih prednikov nadaljuje in izboljšuje ter živi dalje v dediču, rojenem z vestno skrbnostjo, ki bo zopet od svoje strani svojim potomcem mogel in hotel predati nravstveno čistost in dostojanstvo svojega rodu.« Družina, očetova avtoriteta in na teh pogojih se dvigajoča, v občine in dežele razčlenjena država imajo po Le Playju lasten, v sebi samem temelječ $očialni zmisel in vrednost. Niti kler ne more nadomestiti staršev; ako v stiskah duhovščina manjka, mora oče duhovnika, ki ga nosi v sebi, zastopati. Iz te notranje samostojnosti očetove avtoritete, njene zunanje neodvisnosti celo od cerkve, izvira samostojna naloga družine in države v okviru socialne reforme. Le Play misli s Vogelsangom, ne da bi vsled tega postal državnosocialističen, na socialno reformo, ki naj jo izvrši svetna družba sapa, četudi z blagoslovom in milostjo cerkve; ta reforma izhaja iz očetov in iz središča tvorečih asocialnih avtoritet« kot očetov višjega reda. To socialno reformo more država pospeševati s tem, da pušča prosto roko in se sama razčleni, t. j. da se kot moderno atomistično državno ustrojstvo razdruži in se preda deželam, občinam, družinam in stanovom. V tem zmislu zahteva Le Play, da se polagoma ukine naučni stroj. Oče, ki ga podpira duhovnik, je rojen učitelj otrok in voditelj drugih učiteljev, ne birokracija. Učiteljski poklic v modernih državah je pa prej obrt nego sve-čeništvo. Le Play govori naravnost o onemoglosti šole kot načela socialne organizacije, dokler bolj služi državi nego družinam. Negovanje družinskega smisla je v veliki meri odvisno od u k o r e -ninjenja družine v domači grudi in tleh in od gospodarske osamosvojitve družine. »Posest domačega ognjišča je pogoj za obstoj družine.« Po Le Playju je »med družino in domačim ognjiščem nerazdružljiva zveza«; v najemnih stanovanjih in kasarnah se prava družinska kultura ne more dolgo vzdržati. Razen tega zahteva Le Play podobno kakor Vogelsang »zvezo tovarne s hišno industrijo«, da se more gospodarsko življenje zopet organizirati po družinskih vidikih. Potom družine naj se družba rekonstituira, s tem da pride upostavljena očetova avtoriteta v položaj, da more družinsko imetje in družinsko tradicijo zapustiti ehemu sinu; državi nasproti naj zavzame mesto družina kot moralna celota v svoji konkretni obliki kot občina, da se človek kot posamezen atom pred moderno veledržavo ne bo moral več pogrezniti v nič kot nihče: končno naj se družine v mestu in na deželi duševno in telesno ustvarjajočih stanov poverijo patronatu »socialnih avtoritet«, nravno in versko vodilnih družin. Tako se glasi v velikih potezah socialni reformni program Francoza Frederica Le Playa, ki naj bi postal naši generaciji ljub in drag kakor oni našega mojstra Vogelsanga. Ne cerkev ob sebi, in abstracto brez krščanskega družinstva, ne politične stranke in socialna gibanja brez cerkve in družine, marveč samo v cerkvi, torej in concreto v fari združene, tudi v političnem in gospodarskem oziru kot celota razčlenjene, avtarkni1 organizem tvoreče družine so najodličnejše nositeljice socialne obnove, prave socialne kulture, ne pa posamezni ljudje. 1 = nekako sam sebi zadoščajoči. Franc Terseglav: Vladimir Ljenin. Ich bin das Schwert, ich bin die Flamme! Nietzsche I. Genij in svetnik sta pojava, ki ju ne smemo meriti. iz žabje perspektive, če ju hočemo količkaj doumeti, kakor lahko merimo talent. Mac Donald, ki je sijajen talent, je primeroma lahko razumljiv in tako sodbe sodobnikov kakor potomcev se bodo o njem skoro vjemale. Orjaški talent je bil Duns Skot, ki je, osemintrideset let star, zapustil za seboj nepregledno vrsto foliantov, obravnava-jočih z nedosežno ostroumnostjo vse probleme vesoljstva od Boga do atoma. Tudi na njem je malo tajnostnega in poražajočega. Svetnik, ki je lahko obenem tudi genij — sv. Avguštin n. pr. — je pa drugega sveta človek. V globino njegovega notranjega miru, izvirajočega iz pravilnega odnosa do božanstvenega prapočela vseh bitij, ne bomo nikoli proniknili in blagodejen vpliv njegove osebnosti na vse okrožje sprejemamo kot nezaslužen blagoslov, Blagoslov in prokletstvo obenem pa izvirata iz genija, ki ni svetniški, kakor Avguštin, ali pa po drugi srečni konstelaciji notranjih in zunanjih čirtiteljev uravnovešen, kakor je bil Goethe, ampak je genialen ravno po tem, da je izvestna stran njegove biti razvita popolnoma v neskladu z vsemi ostalimi do grandioznih — ali kakor pri I.jeninu — naravnost do pošastnih razmerov. Svetnik je etična kolikor sploh mogoče usovršen; dobro, ki je udejstvuje, se ne uveljavlja na račun drugega dobrega; izvira iz dobrega, se poslužuje samo dobrega in rodi samo dobro. Drugače nesvetniški genij, kojega pot je vseskozi tragika, neka velika notranja neskladnost, iz katere izvira tudi nesorazmernost njegovega življenjskega dela do sodobnega sveta. Tudi v svetniku je notranja borba, in njegova svetost je tem večja, čim večje so ovire notranjega in zunanjega značaja, katerim odoleva; toda tragike v njegovem življenju ni, ker se vsaka borba v njem konča z vsestransko zmago dobrega. Genij pa je enostranski, njegov ethos je nedovršen, velik v dobrem, je obenem velik v zlem; in če svetnik deluje, » gnan od nebeških sil, se zdi, da je genij — čeprav tudi orodje v rokah Večnega — obenem podvržen temnim gonom gole, neizčiščene, na igri dobrega in zlega ^snujoče nature, zemlje, kaosa. Talent pa je manj človek navdihnjenja, elementarne sile in neodoljivega vpliva, kolikor sistematičnega dela, neumornega vež-banja, preračunanih metod in vztrajnega počasnega uveljavljanja; v njem ni tiste velike notranje napetosti, ki vlada v naturah, iz katerih se razvijejo tako veliki svetniki kakor demonični geniji. Med slednje spada Vladimir Ljenin. To so ljudje, iz katerih se lahko po okoliščinah iztešejo ali veliki svetniki ali veliki zlodeji ali pa geniji, niko i pa ne povprečneži. Raskolnikov se nekje vprašuje, kaj je neki razlika med genijem ali zločincem, med Napoleonom, ki pošilja zaradi svojega imperija na morišče milijone ter za to dobiva spomenike, — in revežem, ki ubije skopo staruho, katera ne privošči živeti ne sebi ne drugim, zato pa zasluži vešala.. .? Ethos brezpogojno prepoveduje to in ono dejanje, v etični strukturi oseb pa je res velika razlika, in sicer: zločinec, naj bo majhen ali velik, je po svojem bistvu asocialen subjekt, njemu popolnoma ali vsaj v občutni meri manjka socialnega ethosa, on je sebi vse in vse drugo nič; komur pa manjka socialnega ethosa, temu manjka ethosa sploh. Pri zločincu se meri odnos med seboj in bližnjim izključno po koristi »jaza« (so tudi zločinci, ki ne ubijajo), ne tako pri geniju, naj je še tako nesvetniški, zemeljski, brezobziren.1 V Ljeninu imamo pred seboj tip človeške osebnosti, v kateri je bil socialni ethos preko vsake navadne mere razvit na škodo drugim, istotako nujnim stranem popolnega ethosa, brez katerega ni vsestransko, dovršeno moralnega človeka, še manj seveda svetnika. In v tem oziru je Ljenin nenavaden pojav v najvišji meri, ki je združeval v sebi intuitivnost in elementarno moč genija, metodičnost in vztrajnost talenta, nravstveno vznešenost za svoj zamisel bodočega človeškega soživljenja in skoro popolno pomanjkanje etičnega čuvstvovanja glede na sredstva. II. Pred duševnim očesom Ljenina niso obstajali posamezniki, usoda posameznih oseb, gorje in radost poedincev, kakor je pravilno videl Gorkij; zanj je obstajalo samo človeštvo, velike mase, celokupna družba; operiral je izključno z neskončno velikimi števili. V občni socialni blagor, v socialno dovršenost, v popolno družbo bodočnosti, v to, da se more in mora doseči, je veroval s strahotnim fanatizmom. V tej veri sami na sebi .je ogromen etični moment; tem večji, čim višji in praktično nedosegljivejši se realistu zdi končni ideal. V tem oziru se Ljenin od Mac Dona da čisto nič ne razlikuje; tudi Anglež piše o sebi; »Mi smo stranka idealov. Mi smo stranka, ki daleč od zemlje snovi živi v socialni organizaciji, lepši in popolnejši nego katerakoli organizacija, katero je človeštvo kdaj poznalo.« V tej bajni deželi idealnih socialnih odnosov živi tudi Ljeninov duh, in njegova zahteva, da posameznik delaj le z ozirom na celoto, da misli bolj na druge nego na sebe, da svojega blagra ne loči od splošnega — je tako visokega moralnega značaja in pomena, da radikalizma vtem oziru ni nikoli preveč, da ni zmota, če kdo terja socialnega čuta in ravnanja v najvišji meri, če kdo postavi za vrhovni ideal dosego najpopolnejše stopnje soživljenja ljudi na osnovi socialne solidarnosti. Etična zmota Ljeninovega genija ne leži v njegovem utopizmu, ki ga je le zanesel do praktičnih zmot, ampak leži v nečem drugem: da je prezrl, kako ljubezen do vseh, do celote, do človeštva, ravno v sl e d svoje vseobsežnosti in ravno takrat, ko je razvita do največje stopnje in stremi po najpopolnejši družbi, nu'no terja ozira do vseh in do vsakega, da ne sme težiti za splošnim blagrom, ne da bi na kakšen način povečala objektivno srečo, povzdigo, usovršenje tudi tistih, ki stoje geniju na 1 Tudi Napoleon ni šel za lastno močjo nad svetom samo zaradi moči. poti kot vzdrževatelji, soudeležniki, podporniki obstoječega socialno nedovršenega, krivičnega družabnega reda, ki ljudi zasužnuje skoro nevedoče in ne-hoteče — da so le kolikortoliko dobre volje; na vsak način pa stoji tudi pred, genijem pri ustvarjanju njegovega socialnega zamisla s plamenečimi besedami zapisana sinajska zapoved: ne ubijaj! Vse drugače rešuje socialne probleme svetnik. Svetnik daje od svojega bogastva vsem, prav vsem, če le količkaj hočejo. Privilegiji stanov, kvarni gmotnemu in moralnemu napredku drugih, izginjajo pod vplivom svetniške propovedi in dela brez bolečin, krvi in trpljenja (nekaj sitnosti in neprijetnosti pa tudi svetnik prizadeva); in kdor je vsled njega izgubil čast, bogastvo, ugleden položaj v družbi, pridobi zato na ethosu, na duševni veličini, na zmožnosti do žrtev in podvigov, ki preobražajo počasi celokupno družbo. Revolucija duhov, ki je po njej stremel tudi rdeči car v Moskvi, se po svetniku izvrši ne samo temeljitejše, ampak tudi vsestransko, premostuje prepade, se razprostira na vse stanove, in ne žali osebe, temveč preganja zgolj zlo kot neosebno počelo in moč v vesoljstvu. Krivični družabni red lahko svetniško propoved, njegovo versko ustanovo, svetlobo njegovih naukov, boljše rečeno, njihovo učinkovitost, takorekoč zabriše, ovira, skoroda onemogoči ali izkazi, toda svetniški nauk in zgled sta kakor seme, ki nikoli ne umrje in je vedno zmožno, da v ugodnih okoliščinah požene novo življenje; pa tudi za časa navidezne smrti krožijo njega sokovi neopaženo po celem družabnem organizmu, se borijo tiho z zlom in nevidno ustvarjajo pogoje ter vzdržujejo odporne sile v svrho končne zmage. Podobno kakor svetnik ali verski ustanovitelj bo etično vsestransko razvit genij ali talent, kakršen je n. pr. bivši strojnik Thomas, ki zdaj upravlja britanske kolonije, svoje sanje o lepši družbi uresničeval s čim manjšimi žrtvami na ljudeh, s previdno uporabo vseh sil naroda, s čim najbolj mogoče velikim spoštovanjem do preteklosti, ki vsebuje vrednote, na katere mora bodočnost zidati svojo stavbo socialnega in moralnega napredka človeštva. Kolik ethos tiči zato v besedah, ki jih je ta angleški delavski voditelj, sedeč poleg vališkega princa, izustil ob priliki kolonijalne svečanosti v- Londonu: »Jaz sem svoje mesto prevzel s ponosom in hvaležnostjo; s ponosom, ker lahko zdaj pogledam nazaj na čas, ko sem kot vajenček devetih let začel; s hvaležnostjo napram ustavi, ki je omogočila, da je bivši mazač strojev danes lahko minister!« Toda te besede, ki bi jih Ljenin ne bil nikoli izgovoril, ne zahtevajo samo tega, kar smo imenovali vsestransko dovršen ethos, marveč tudi ugodnih zunanjih okoliščin, če človek ni ravno velik svetec, to je, sveti genij. V ruskih okoliščinah pa bi razen svetca jedva kdo, tudi najumnejši angleški labourist ne —, mogel s kakršnokoli metodično! evolucijo zlomiti tiste pošastne preteklosti, ki nosi ime carizem.2 Kajti evolucionist nisem samo lahko, marveč kot moralno bitje 2 S tem ni rečeno, da revolucija mora biti krvava; imamo tudi nekrvave revolucije, dasi vsaka zahteva ali prostovoljnih žrtev na imetju, socialnem položaju, zgodovinskih privilegijih, pridobljenih pravicah in podobno ali pa jih izsili proti volji prizadetih. Po svojem končnem rezultatu se družabna evolucija v smeri socializma od revolucije sploh ne loči, marveč zgolj po časovni razdalji izvršujočega se procesa družabne preosnove, vsled česar rezultat, dobljen po evoluciji, posameznike manj prizadene, žali in oškoduje ter celotno stavbo družbe manj pretrese. Metode socialne revolucije so zato veliko nasilnejše, dasi jim je končni cilj isti. Od konca srednjega veka dalje merijo vse družabne preosnove v Evropi hotč ali nehotč na eno in isto. Krvave žrtve, ki jih revolucije ponavadi zahtevajo, slede iz odpora in protiodpora, narodovega značaja in drugih prigodnih okoliščin. Prva (marčna) ruska revolucija je bila nekrvava, ker je bila izvršena odzgoraj in ker so se vladajoči sloji sami odpovedali nekaterih svojih privilegijev; to pa je bilo tem lažje, ker se posestno in socialno stanje sploh ni veliko izpremenilo. Kakor hitro so pa stopile v revolucijo po zgodovinski preteklosti zagrenjene mase, je postala krvava. Vsestranski razvoj ethosa bo tudi krvavo revolucijo čimdaljebolj izločeval. Da pa vladani ljudski sloji ne znajo brzdati svojega nagona po krvavem maščevanju, so v celo moram biti, da li se ipa dejansko katerikoli prednačrtani zamisel družabne izpremembe udejstvi tako ali drugače, to ni več toliko v mojih rokah nego v rokah tistega, kar Oswald Spengler imenuje usodnost, kristjani pa od nekdaj previdnost božja, tisti supraracionalni faktor, ki pravzaprav kreče zgodovino in katerega samo racionalistične mušice ne vidijo, ki si zgodovinski razvoj predstavljajo po primeru procesov v kemični retorti. Tista toli proslavljena evolucionistična Anglija je bila prva, ki je vrgla po fanatičnem spoštovalcu stare zaveze bakljo revolucije v naš svet . . . Demonski genij je tu orodje v rokah usode, koje metode so po Apostolu nedoumljive in neizrekljive. Tudi Ljenin je bil orodje, po katerem je Previdnost izvršila strašno kazen nad strašnimi zločini treh predidočih stoletij ruske zgodovine. Kolikor ethos te tipe ljudi obsoja, toliko občutimo do njih svojevrstno čustvo tajnostne groze, če so po svojih siceršnjih darovih veliki. Če so pa le bolj majhni, kakor n. pr. ona šiba božja z^ Nemce, ki se imenuje Raymond Poincare, in ki nima gotovo nič manj človeškega gorjd in stradanja ma vesti kakor ruski diktator, vzbuja pri enih samo z ničemer drugim nepomešano sovraštvo, pri drugih pa, ki v njem vidijo zaščitnika svojih plemenskih in socialnih interesov, cel6 navdušeno priznanje in odobravanje, četudi so sicer etično dovršeni ali pa se za take imajo. Ali ni veliko sicer dobrih ljudi, ki bi radi videli Benita Mussolinija ali njemu podobnega na čelu zapadnega imperija kakor nekdaj Karola Velikega, dasi laški diktator po brezobzirnosti svojih metod napram svojim sodržavljanom, ki mu ni sveto niti življenje niti imetje, ne zaostaja kvalitativno prav nič za Ljeninom?8 III. Nameni usode in okoliščine so torej, ki jih moramo pri vsestranski objektivni razložbi tega izrednega človeka vzeti v račun. In kar se okoliščin tiče, je bil ta največji socialni revolucionar sveta, oznanjevalec vesoljnega bratstva in rsečlovečanske republike pravi in celi Rus kakor je bil Peter, ki mu je čudovito podoben. Oba sta razbila staro Rusijo in ustvarila novo; Peter pa je delal za Ljenina, kajti Peter je nehote ustvaril vse bistvene pogoje za veliko rusko revolucijo. Ljenin je bil ruski inteligent, »ki je v svoji osebi ponovil vso zape- veliki meri krivi tudi vladajoči sloji, ki se, kakor vemo, čestokrat ne boje krvi, da vlast pridobe, utrdijo ali ohranijo. Sklicevanje na »legitimnost« ne drži vedno, ker si to pravo čestokrat ustvarijo tisti, katerim je v prilog. Bolj drži od skolastikov toli poudarjam ozir na splošni blagor in na »maius malum evitandum«. — Opomba avtorja 3 V tem oziru je skrajno karakterističen slavospev, ki ga je napisal Mussoliniju znameniti italijanski publicist Aurelio Palmieri v zagrebškem »Obzoru«, št. 29, 1924. Tu je vodja fašizma naslikan naravnost kot katoliški preporoditelj Italije v nasprotju z don Sturzoml Jasno se razbere iz članka tendenca pripisati Mussoliniju vlogo nekakega zapadnega anti-Ljenina, ki bo združil okoli sebe katoliško latinstvo ali pa morebiti ves zapad v svrho uresničenja svojega antisocialističnega družabnega zamisla. Spoštovani avtor pa se po našem mnenju ne bo mogel ogniti kot katolik sledeči dilemi: da, obsojajoč Ljenina zaradi njegovih metod, obsodi tudi Mussolinija (kajti z etičnega stališča je samo gradualna razlika, če dam ubiti 10.000 ali 1,000.000, ker je to bolj od zunanjih okoliščin odvisno) — ali pa da Mussolinija opraviči z ozirom na njegov končni cilj in tako tudi Ljenina opraviči. Drugače je, če bi hotel Palmieri oba moža samo razložiti — toda on tega v pričujočem članku ne dela, sicer ne bi postavil v središče katoliškega preporoda v Italiji — Mussolinija. Mussolini se od Ljenina s stališča ethosa vsestranske ljubezni in prizanašanja osebam čisto nič ne razlikuje, marveč samo po 1, po-litičnosocialnem zamislu (Mussolinijev je romanski, individualistično-nacionalen In hierarhičen, Ljeninov slovanski, socialističen, kosmopolitičen in izenačujoč); 2. po^zunanjih okoliščinah njunega dela (Ljenin je imel premagati neprimerno večje ovire) in 3, po stopnji osebne energije, seveda tudi po kompoziciji značaja. (Mussolini je brutalen lati-nec, Ljenin pri v*ej kruti brezobzirnosti tudi skrito-mehak; napram ženi, sestri, prijateljem, deci... Sicer pa je prav ta stran najbolj zagonetna pri Ljeninu. Ali ga stane neusmiljenost do nasprotnikov kakšno notranjo borbo ali pa se konflikta z ethosom tu sploh ne zaveda, kakor pravi Čemov v »Volji Rossiji« 9. februarja 1924?) trovsko zgodovino preganjanja neštetih predidočih rodov ruskega razumništva in je velik del te zgodovine pretrpel sam na sebi; zgodovino večstoletnega sramotnega poniževanja človeške osebnosti, njenega moralnega dostojanstva, svobode; telesnih muk, šibanja, onečaščanja, obešanja in razstreljevanja ter izganjanja; g.adovanja, hlapčevanja in metodičnega demoralizovanja mužika do stopnje živali. Za to ceno je bil namreč Peter Rusiji kupil »zapadno civilizacijo«, ki je obstojala v tem, da so veleposestniški privilegiranci in birokracija uživali zgolj njene zunanje blaginje, ne da bi se prešinili z njenim duhom svobodnega ustvarjanja, svobodnega sodelovanja, nravstvenega usovrševanja posameznika in družbe, kar je duša zapadne krščanske^ kulture. Rastla je ruska »država«, propadal je ruski narod. Globoko brezdno je vedno bolj ločevalo maso od vrhov. Prvi revolucionar je bil Peter, ki je dvignil Rusijo preko noči iz tečajev, v katerih je doslej tekla, jo silil v obliko, do katere sama ni bila še dorasla, se rogal preteklosti in hotel ustvariti bodočnost s pomočjo hlapcev, od katerih so eni služili »uosudarju« zgolj za plačilo, drugi pa se mu pokorjevali iz strahu, kateri je samo zakrival njihovo upornost. Pravoslavje je posodilo tej tvorbi »očetovskega samodržavja« čestitljivi sijaj mističnega verovanja, ki se je po faktičnem brezboštvu in nemoralnosti tega sistema izmaličilo polagoma do golega formalizma. Kar se je v tej državi imenovalo »reforma«, je bilo goli opičji odraz odgovarjajočih teženj na zapadu, zapoznelo in neodkritosrčno ter ruskemu bitju neprilagodeno; igra med reakcionarnimi in liberalnimi poizkusi carizma ni imela nobenega drugega namena nego izmenoma držati mužika v slepi pokorščini in ga izkoriščati za vladajoči sloj do poslednje srage. V ozadju se je pa rdečila na tej sliki kri, so se čuli stoki nedolžnih in je podmolklo bučal rastoči val bodoče revolucije — odgovor na Petrovo. Preden je ta tvorba razpadla, se je njena moralna gnjiloba zadnjič zasvetlikala v pojavu demonskega zločinca, sibirskega Selškega voznika Griške Rasputina, ki je svojo živalsko pohotnost odel v mistiko »naboženstva« in bil ubit kot zadnji svetovalec carizma. Čisto enostaven, lahek, samoposebi umeven je bil ta preobrat. Zdel se je kakor nenadna, vesela, bliščeča sprememba ruske scenerije. To pa je bila njegova slabost. Oblast je prešla igraje v roke buržuazne inteligence, evropskih in evropejizujočih liberalcev, prosvetljenih generalov in s socializmom ljubkujočih vojnih pridobitnikov. Ta revolucija, ki je za sto let zapoznela, ki jo je pospešil sir Buchanan v interesu zaveznikov, in ki po svojih končnih ciljili ni več odgovarjala sodobnim težnjam ruske kmetske mase, katera je zdaj hotela v svojo last vso zemljo in popolno politično svobodo zase in ne za gospodo, — je svoje prireditelje obsodila vnaprej in ni bila več kot — teatralični efekt. Tu se bliskoma pojavi, kakor Napoleon pred direktorjem, emigrant Ljenin, ki se doslej ni nikomur razen njegovemu najožjemu krogu zdel več kot eden izmed, tistih brezštevilnih ruskih socialističnih inteligentov, ki preobračajo svet v svoji bujni, od mesijanskih idej napolnjeni domišljiji, polni protislovij in nezmožni vsakega stvarjalnega dejanja. Toda, čim se je pojavil, je bilo vse njegovo, kajti ruski »prostoljudin« je videl v njem sebe, skrito moč ruske biti, poosebljenje njegovih sanj o »božjem carstvu na zemlji«. Ni pa prišel mož s krščanskim evangelijem božjega kraljestva, kakor so ga pričakovali Čaadajev, Dostojevskij, Solovjev, Aksakov, slavjanofili, ampak z Marksom in zapadno znanostjo pozitivizma, historičnega materializma, racionalizma. Peter se je pojavil v ruski zgodovini vdrugič. IV. In kakor ob nastopu prvega so padale glave tudi zdaj, le še v večjem — džingiskanskem — stilu, milijoni so pomrli v ječah ali v državljanski vojski, drugi so morali v izgnanstvo. Qn pa je ustvarjal svoj »marksizem«, delal kakor prvi Peter vztrajno, brez preštanka in ne prizanašajoč sebi, odolel vsem oviram, svoje delo sam popravljal, tudi po potrebi preokrenil, s celim narodom ravnal kakor s testom, ki ga mesi stvaritelj, kakor hoče, careval bolj nego katerikoli car pred njim. Ali je njegovemu delu usojeno to, kar je bilo Petrovemu, ali pa je ustvaril nekaj, kar bo preživelo njegov čas in preko' mej Rusije ušlo v tvorbo nove človeške družbe, ki se izobliči v bodočih stoletjih? To je vprašanje, ki odloča o resničnem zgodovinskem pomenu moža, ki je po svojem umu, delovni sili in energiji gotovo velikan, kakor je strašen po pomanjkanju tistega ethosa, ki terja prizanašanje in ljubezen do življenja, mišljenja, stališča vsakega človeka, spoštovanje do prošlega in vpoštevanje pričujočega, počasno notranjo reformo duha in posvečevanje src kot nujni predpogoj vsake vsestranske socialne reforme. Na to vprašanje se danes končnoveljavno in v celotnem obsegu ne more odgovoriti; vendar pa so dani nekateri sigurni znaki, po katerih se more tudi njegov zgodovinski pomen vsaj v nekaterih ozirih približno prav naznačiti. Najprej je gotovo le sreča za Rusijo, da je Ljenin izvil oblast iz rok salonskim puntarjem iz demokratične in demo-socialistične inteligence, ki je — ne toliko iz ozirov na ethos kolikor po srečnem slučaju — izvršila revolucijo brez krvi, ker so vsi »verni sluge« carja ob prvem signalu strahopetno izdali. Neizprosna najvišja Pravičnost je tudi to nezvestobo poplačala po krvnikih sledečega boljše-viškega prevrata. Kar se prve — takozvane marčne revolucije — tiče, njen brezkrvni potek ni mogel odtehtati pomanjkanja prave smeri, odločne volje in samotvorne moči pri njenih aranžerjih, Liberalno-konstitucialno meščanstvo je videlo njen cilj v zameni absolutizma po »tretjem stanu« od vojne obogatele veleindustrije, napol liberalni napol socialistični »social-revolucioneri« pa so omahovali med buržuazno in proletarsko republiko — omahovanje pa je največji greh v revoluciji. Bili so to tipični ruski inteligenti, vajeni zgolj podtalnega zarotništva, nedisciplinirani govoruni, brez sledi kakšnega vladavniškega talenta, goli fantazeri, ki so se sami medseboj mesarili, in so bili po vsem svojem bistvu narodu pravtako tuji kaikor so bili carski podrepniki — nesrečne žrtve stoletnega preganjanja, ki je pohabilo njihovo dušo. Ko se je peljal Ljenin skozi Nemčijo nazaj v domovino, ni nihče slutil v njem kaj več nego te vrste tip, ki bo le povečal anarhijo v legijon strank razcepljajoče se revolucije in jo napravil godno, da zopet ukloni svoj tilnik pod jarem carizma. Iz te revolucije pobunjenih robov, Ljvovih, Miljukovih in Kerenskih, bi se ne rodilo ničesar drugega nego neka lažidemokratska bodisi monarhistična bodisi republikanska Rusija, ki bi jo vlekla za seboj velika antanta, jo izkoriščala do poslednje možnosti in jo ogoljufala za sadove v potokih prelite krvi na galiških in pruskih poljanah. Tega ta slepa revolucijska meščanska inteligenca ni videla, pač pa mužik v strelskih obkopih. Odslej postane ta »siva«, zanemarjena, teptana masa kmetov prvič v zgodovini Rusije njen edini in resnični gospodar. Njeno misel, njeno voljo, njen življenski pogon, bodočnost njeno, pa poosebuje Ljenin kljub »historično-materialistični« navlaki, privlečeni iz Evrope. Njegova diktatura je v službi mužika, iz njegove duše porojena, njemu potrebna. In tudi Ljeninovi nasledniki bodo samo orodje njene življenske volje. Le s tem, da je vzel krmilo revolucije iz rok brezglavi in breziniciativni revolucijski inteligenci, je Ljenin rešil Rusijo pred progresivnim notranjim razpadanjem (neruski narodi!), pohlepom soseda ob tihomorski obali in eksploatatorskimi nameni zaveznikov. Sicer je za to doprinesel ogromne žrtve, toda potrebne so bile, in ravno pogum, ki ga je ob tej priliki pokazal, ne plašeč se vpitja nasprotnikov, da je »izdal matuško Rusijo«, ga označuje kot velikega človeka. Baš ob brest-litovskem miru se začenja tudi njegov pomen za svet. Njegovo geslo vojna vojni!, ki ni razjedlo samo discipline ruskega vojaka, marveč se je zaneslo na vse fronte sveta, je konec splošne morije bolj pospešilo, nego zmage na francosko-nemški fronti. Množice so takoj začutile, da tukaj ne deklamirajo pacifisti, ki so v tistem času obenem z denarjem in ljudmi podprli vojsko, marveč da oznanja mir silna volja, ki je narodom odkrila, da so brezvoljna čreda v rokah par denarnih mogotcev, in ki je hotela sile proletarijata osvoboditi za borbo na »notranji fronti«. Da je Ljenin šel za uresničenjem marksizma, oziroma komunizma kot sistema, v tem njegova epohalna važnost ne obstoji, in tisti, ki ga zato slavijo ali grdijo, ne razumejo ne njega ne njegovega dela. Vteleševanje te nemške učenjakarske teorije je tisto, kar je najmanj pomembno na njem, najmanj trajno in goli eksperiment. Tudi niso umirali ljudje za ta eksperiment, kakor niso umirali za časa francoske revolucije za brezštevilne ustavne načrte, politične programe in iztuhtane sisteme enciklopedistov, konventa itd., marveč za vse kaj drugega: za bodočo republiko celokupnega človeštva, zedinjene države celega sveta, federacijo svobodnih narodov, za bodočo nadnacionalno državo in parlament vsega človečanstva, za čemer gre Mac Donald ravno tako kakor je šel Ljenin, za čemer so šli pred tem ateistom najgorečnejši pravoslavni krščanski vidci. Kakšna bo konkretna oblika tega socialnega, političnega, gospodarskega reda, to bo določil nadracionalni razvoj življenja in Ljenin se je taktično zmotil ravno v tem, da ga je hotel — čisto tako kakor Peter svoj zamisel — sam preddaločiti, racionalno prednačrtati in z vso brutalnostjo ruske narave izsiliti, dočim ima angleški mislec neprimerno več smisla za to, da se (kakor pravi sam) »družabna dinamika roga vsaki socialistični ali nesocialistični dogmatiki«. Da pa bo ta bodoči razvoj vseboval temeljnje smernice, ki so jih ti možje, kateri otvarjajo novi vek, predslutili, o tem za pametnega človeka ni nobenega dvoma. Tudi sedanja zapadnoevropska reakcija nevede in nehote dela za ta cilj. K njemu vodijo danes vsa pota. Žrtve, ki jih je zahtevala svetovna vojna, zanetena od imperializma velekapitala in boljševiška revolucija ter one, ki jih zahteva sedanje »mirovno stanje« sveta •— so vse položile življenje za ta cilj. V. Ljenin spada v vrsto onih, ki so na razkrižju dveh epoh z ognjem in mečem razorali tla za nova semena. Nobene velike epohe ni v zgodovini, kjer bi se ne bili pojavili taki duhovi. Podobni cezarji kakor Ljenin so pripravljali na podoben način tla vsakemu preporodu družbe v vseh epohah dvatisočletne zgodovine krščanskega sveta. Toda Ljenin je bil istotako kakor Peter obdarjen tudi z izredna zmožnostjo ustvarjanja in kakor ni vse propadlo, kar je sezidal beli car, tako ne propade vse, kar je zasnoval rdeči. Kaj, bo povedala bodočnost. Gotovo pa je, da brez njegovega mogočnega sunka, ki je dvignil »temne mase« iz globine na površje državnega življenja, ne bi bilo že danes v Angliji vlade strojnikov, rudarjev in kovinarjev — da bi ne bila stopila na plan Azija z zahtevo po samoodločbi njenih podjarmljenih narodov, da bi se ne bila dvignila Kemalova Turčija, da bi ne bili od Tihega oceana in mongolskih step do afriške puščave in ameriških ‘prerij sužnji belokožcev dvignili svojih glav in terjali svoje osvobojenje po pobudi Ljenina, tega tipično nacionalnega Rusa, ki je bil največji kosmopolit novega veka. Za Rusijo posebič pomeni Ljenin največ kot vzgojitelj čisto novega poko-Ijenja. Carizem je bil vzgojil leno, hlapčevsko, razbrzdano, nepomično, zgolj rezonirajoičo in potuhnjeno ter korupciji vdano inteligenco, Ljenin pa je prisilil ljudi k trdemu in smotrenemu delu, k smislu za skupnost, pridnosti, disciplini in samozavesti; v tem je največji dobrotnik svoje domovine. Tudi obnova miselnosti in nravstvenega preobrata v krogu od njega tako neusmiljeno preganjane emigracije ima svoj neposredni povod v njegovem nastopu. Ruskemu meglo-vitemu in brezmočnemu mesijanizmu je pokazal, da je treba delati in ne samo blesti. Če bi od Ljeninovega dela vse propadlo, to ostane, naj zavlada za njim kdorkoli in karkoli. Ta Rusija mravljično delovnih ljudi je dosegla danes položaj v krogu velesil, kakršnega bi ne bila imela, da ni zvrgla s sebe jarma samodržavja in meščanske inteligenčne psevdodemokracije obenem. Propadel pa bo po našem trdnem prepričanju od Ljeninove stavbe zapad-njaški, intelektualistični, po dekadenci oficielnega pravoslavstva pospeševani ateizem. Hoteč uničiti verstvo, je Ljenin razbil samo negodno formo. Njegovo fanatično antikrščanstvo naveščuje novo, živo, dejavno krščanstvo, ki se poraja pod mučeništvom, pod silo strašnih razmer, pod ruševinami starine. V januarski številki ugledne »Contemporary Review«, 1924, opisuje Edward Bernstein iz lastne izkušpje, kaj je z vero v Rusiji (What of Religion in Russia?). »Enostavno dejstvo je, Ja se ustvarja v Rusiji novo življenje, nova družba... in da je vse to neprecenljivega pomena tudi za ostali svet«... »Kmetje in meščani niso zapustili vere in bogoslužja« ... »K iverski Materi božji se gnetejo verniki« ... Potem opisuje versko debato, prirejeno od kontisarja za prosveto, o »bodočnosti religije«. Dvorana je nabito polna kakor vedno ob takih prilikah. Rus odnekdaj strastno debatira o Bogu; pod boljševiki še bolj kot kdaj preje. Nekdo začne debato z navdušenim dokazovanjem, da je predmet religije »Večno«. Za vsemi formami vere stoji realnost Večnega. Če kakšen narod nima verskih potreb, to ne dokazuje, da verske realnosti sploh ne obstajajo. — Nek pravoslavni svečenik goreče dokazuje, da umetnost, znanost, ekonomija ne morejo zadovoljiti src. V šumu posvetnega vrvenja se božji glas ne sliši. On govori v tišini in takrat lahko sleherno srce sliši njegov poziv: Človek, daj mi svoje srce! To je religija. Množica zamaknjeno posluša; tudi komunisti so prevzeti. — Nastopi tolstojevec, ki dokazuje, da tako država kakor cerkev delata človeku silo. Le resnica, ljubezen, mir moreta roditi boljšo družbo. In tako dalje. Končno se oglasi komunist z običajnimi frazami o nebesih na zemlji. Nasilje proti veri opravičuje z revolucijo; zdaj je vera baje svobodna; veruj, kar se ti zljubi. Kar se tiče komunistov, pa nočejo vedeti o »tiranskem Bogu«, oni verujejo samo v človeka, ki se dviga. In tako dalje. Komunisti seveda ploskajo . . . Potem slišimo o vstajenskem bogoslužju, ki se z vsem sijajem prošlosti praznuje v cerkvi Krista Spasitelja. Komunist pa zunaj ljudi odvrača od poseta in jih prepričuje o »temni vlasti svečeništva«. Cerkev pa je vseeno nabito polna. Končno pa meni B., da se mu zdi, kakor da v Rusiji pravzaprav ne gre za vprašanje, ali vera ali nevera. Mož se tu moti, resda. Toda dosti resnice je v njegovi trditvi, da se po padcu despotizma tako na državnem kakor na cerkvenem polju v Rusiji počasi razcvila novo življenje pod gesli poštenega dela, socialne pravičnosti, praktične ljubezni do splošnosti, vesoljnega tovarištva in moralnega dostojanstva človeka, ki dejansko koreninijo v verskem čutu. Na ruski cerkvi je, da premaga ateizem, ki plava nad. tem. Preganjanje je otvorilo nove vire življenja. Pod carizmom je prava, dejavna vera umirala, pomanjkanje vsakršne svobode in samodejavnosti je verski čut pohabilo in udejstvovanje verskih sil zaviralo, nazui^aj je vladalo naboženstvo, naznotraj despotska< samovolja, pohlep, leni materializem, robsko hinavstvo. Ljenin je postavil, ne da bi hotel, rusko pravoslavje pred problem, kako začeti preporod človeka in družbe odznotraj, brez samodržavnih bergelj, v pomanjkanju in borbi, kakor je prerajalo človeštvo krščanstvo prvih vekov pod Neronom — iz lastnih sil in do korenine, dočim je pod carjem bleščalo samo na površju kakor zlato na segniti ikčni. Propasti pa sploh ne more kljub vsem ateističnim orgijam »komsomola« — narobe, religiozni čut se ravno v teh razmerah le še poglobi in mogočni val svetovnega verskega preporoda pljuska tudi ob obali sovjetske republike.4 In tako je Ljenin v tem oziru bil »del tiste sile, ki zlo hoče, a dobro stvori«. 4 Glej emigrantsko korespondenco »Ruskulta« g. Nikolaja Klimenko, Pariz, št. 448: »Ruska cerkev se nahaja v strašni krizi, a medtem so se narodova verska iskanja povečala z izvanredno silo; mora priti ali veliki notranji zlom ali pa novi veliki vodja.« — Tako je vedno: za providencijalnim rušilcem starega, za ateističnim revolucionarjem neizbežno sledi verski, etični reformator, za demonskim genijem svetniški. — Opomba avtorja. Ob tem človeku si se s pretresljivo močjo zavedel, kakšen veličasten Misterij vlada svetu im kako Previdnost vse ravna po svojih večnih smotrih. Ona kaznuje vsako etično krivdo; zločini revolucije se bodo maščevali prav tako kakor je bil maščevan zločin svetovne vojne. Nad kom, kako in kdaj, to je le Njej pridržano. Kar je dobro, pa ostane in nese sadove. Božji arhitekt gradi po neod-gonetljivih zakonih s strašnim veličastvom. Rex tremenda^ maiestatis. C. C. Martindale S. J., profesor na univerzi v Oxfordu: Vzgoja v Angliji. Vedno je težko podati pravo sliko vzgojnega sistema, kakor se prakticira pri enem narodu, pri drugem narodu: terminologija je druga, v podrobnosti se ni mogoče spuščati, vsak narod ima svoje posebne vzore in svojo miselnost. Zgodovina ljudskega šolstva. Do reformacije je bila vzgoja v Angliji zadovoljiva in demokratična. Henrik VIII. je v pohlepnosti segel po premoženju katedral in samostanov, ki so imeli svoje lastne šole. Njegov sin Eduard je vpostavil nekaj šol in vrnil nekaj zaseženega premoženja, toda te šole so bile nezadostne in pomanjkljive; Elizabeta je prepovedala katoličanom sploh imeti svoje šole, ali pošiljati otroke kam drugam v šole. Odtlej so katoličani prestali dolgo dobo preganjanja in so padli na nizko stopnjo izobrazbe. Njihovo število je končno znašalo samo 60.000, t. j. \% prebivalstva. Danes štejejo 2,000.000, t. j. 5% današnjega prebivalstva. Kako je to prišlo? Najprej nam je francoska revolucija poslala veliko katoličanov: samo škofov in duhovnikov je prišlo 1. 1792 tekom dveh mesecev 6000. Lakota na Irskem in razvoj industrije v Angliji nam je prinesel nov dotok. Nadalje nam je I. 1829 prineslo emancipacijo: versko svobodo. Dotlej so bile vse šole »voluntary«, svobodne, za katere se država ni brigala. Pripadale so anglikanski cerkvi ali raznim sektam ali pa tudi katoličanom. L. 1853 je vlada začela podpirati razne šole razen katoliških. L. 1843 je nudila pomoč vsem otrokom po tovarnah, toda s pogojem, da jih prej izpraša pastor iz protestantske biblije, krivica, ki je bila tem krutejša, čim večje je ravno v severnih krajih, kjer so katoličani večinoma naseljeni, število tovarn. Ustanovil se je komite, ki naj ščiti in vzdržuje revne katoliške šole. Ustroj. L. 1870 je uredil posebni šolski zakon »Foster bili« šolsko vprašanje na sledeči način: 1. Otroci smejo pohajati samo take šole, ki jih je vlada pripoznala za primerne; 2, v krajihi kjer šolska stavba in oprava ni primerna, se mora osnovati krajni šolski svet, ki naj postavi) opravi in vzdržuje šolo in učitelje; 3. v ta namen se odmeri posebni krajevni šolski davek; 4. v teh šolah se poučuje nek splošni verouk na podlagi biblije brez dogme, a starši so mogli otroke temu pouku odtegniti. Katoličani takih šol niso marali. Zahtevali so in še zahtevajo katoliško šolo s katoliškimi učitelji, s »katoliško atmosfero«. Končno se je po daljšem boju vpeljal »dualni sistem«, t. j. državnih in verskih šol, ki sloni na tem, da mora vsak najprej plačati za šole, ki jih ne mara, potem pa sme na lastne stroške zidati in vzdržati še verske. Vsled tega dvojnega bremena so bogati Anglikanci in Nonkonlormisti (sekte) opustili na tisoče verskih šol, revni katoličani niti ene. Nasprotno, ustvarili so nove. L. 1870 je bilo 150 katoliških šol s 83.017 otroci, 1. 1890 že 946 šol z 223.645 otroci, danes je nad 1200 šol s 319.000 otroci. Tako so samo v Liverpoolu žrtvovali katoličani za svoje šole od leta 1870 500.000 funtov, da so si mogli ustvariti 42 šol za 40.000 otrok, in vse to je ponajveč dar revnih slojev, ki dajo redno na teden 1 pence, to pa radi, ker sovražijo državne šole in bi raje umrli kot jim zaupali svoje otroke. Čeprav so od tistega časa do danes izšli novi šolski zakoni, se v bistvu dualni sistem ni spremenil, pač pa daje vlada zdaj vsem, tudi katoliškim šolam podporo in je v resnici velikodušna. V tem dualnem sistemti, da moramo z davki vzdržavati državne in lastne šole, sploh ni protikatoliške tendence. Nekatoliki pač ne morejo razumeti, zakaj mi raje izkrvavimo, nego da bi opustili eno samo katoliško šolo. Mislijo, da bi se mogli zadovoljiti, če poučujemo katekizem ob nedeljah ali če vlada dovoli, da sme duhovnik v državni šoli poučevati verouk. Pa mi se s tem ne zadovoljimo ter hočemo imeti katoliške šole, katoliške učitelje in katoliškega duha v celokupnem pouku. Toliko o ljudskih šolah. Srednje šolstvo. Imamo seveda tudi katoliške srednje šole, podobne našim zavodom. Takih je v Angliji 450 s 45.000 učenci. Pa rabili bi jih še enkrat toliko. Tudi glede teh šol nas podpira vlada. Za vzgled take srednje šole navedem zavod sv. Frančiška Ksaverija v Liverpoolu. Župnija šteje 12.000 duš, je imela 1. 1921 124.000 spovedi in 197.009 obhajil. V katoliških ljudskih šolah je 2340 otrok, v srednjih šolah pa 600 fantov. Povprečno 12 fantov postane duhovnikov na leto iz te šole! Da spoznate nekatere posebnosti angleškega šolstva, naj omenim še posebne šole za bogatejše sloje. Te nimajo z državo čisto nič opraviti in obstojajo ali vsled svoje dolge tradicije ali vsled svoje važnosti. Takšna zavoda sta Eton in Harrow in še nekaj drugih. Ker je dostop do teh šol težaven, ne pridejo za katoličane posebno v poštev, zlasti ker jim manjka katoliške atmosfere, katere ne more nadomestiti družabna slava, da je kdo pohajal te zavode. Sicer pa se značaj teh šol zadnje čase počasi izpreminja, čimbolj stare aristokratske rodbine dežele obubožujejo. Vendar vzdržujejo benediktinci, jezuiti in oratorijanci tudi nekaj takih šol. Učiteljstvo. Pred dvemi leti je nadškof v Liverpoolu na 11. letnem občnem zboru zveze učiteljev izjavil, da ti učitelji in učiteljice odtehtajo celo armado duhovnikov; njim lahko popolnoma zaupamo usodo naših otrok v šoli in izven šole. Nikdo ne doprinaša takih žrtev kakor ti učitelji — dobili bi lahko trojno olačo W državnih šolah! In kako so te šole iz ljudstva, torej demokratične! Če bi škofje in duhovniki pooustili,vljudstvo in učitelji iz ljudstva bi zahtevali verske šole. Na velikih shodih so bili vprav lajiki, ne škofje ali duhovniki, ki so vedno sprožili šolsko vprašanje, kak mestni občinski svetnik ali kak uradnik delavskih organizacij in ljudstvo je to pozdravilo z nepopisnim navdušenjem. K temu so največ pripomogle naše učiteljske pripravnice. Žalibog imamo za moško mladino samo eno, za žensko pa devet. Navajam za vzgled pripravnico Mount Pleasant, ki jo vodijo nune v Liverpoolu. Izšolala je od začetka 4000 učiteljic. Mr. Mundella, minister prosvete (ki ni katoličan), je izjavil leta 1882, da je služila ta pripravnica za vzor vsem drugim pripravnicam v Angliji, Sir Joseph Fitch, Njegovega Veličanstva nadzornik pripravnic za Anglijo, je izjavil, da bi brez podobnega sistema, kakor ga ima Mount Pleasant, vsa ljudska vzgoja prišla na nič. Mr. Scott Coward, ki je zavzel pozneje isto mesto, je rekel vodstvu te pripravnice; »Vi veljate po vsej Angliji za trajni narodni aktivum. Dokaz temu je, da se vse sklicuje na vas, kadarkoli nastane kak nov problem glede vzgoje učiteljev ali učiteljic. Služili ste za vzor celi Angliji.« Vseučilišča. V Angliji je okrog 20 vseučilišč. Težko jih je opisati, kajti naše pojmovanje vseučilišč je bistveno različno od kontinentalnega. Vseučilišče je pri nas torišče, kjer se vzgaja ves človek; ne gre samo za intelektualno vzgojo, ampak za vsestransko umetniško, socialno in celo politično vzgojo. V njih se gojijo najrazličnejši klubi in športi, ki jim dajo jako polno in pestro življenje. To velja posebno za Oxford in Cambridge. Mi katoličani nimamo niti upanja niti želje, da si ustanovimo lastno katoliško univerzo, najmanj pa tako, ki bi mogla tekmovati z Oxfordom in Cambridgem. Ti dve sta prestari, prevzornd, preveč na višku, premočni, da bi sploh mogli misliti na kako tekmovanje. Bistvo univerze je v tem, da pridejo vsi v stik z vsemi. Ali hočemo s tem reči, da so katoliški dijaki prepuščeni samim sebi? Poglejmo: V Oxfordu so tri katoliške cerkve. Posvetni duhovniki imajo svoj zavod za vzgojo duhovnikov, benediktinci in jezuitje imajo svoje »halls« (zavode), ki so postale s posebno odredbo integralen del univerze, kakor so to vsi »colleges«; dominikanci in kapucini bodo v kratkem imeli podobne »halls«. Serviti in salezijanci so v neposredni bližini Oxforda; izmed treh ženskih samostanov služi eden kot penzionat takim nunam in dekletom, ki pohajajo univerzo. Nune se tako kakor dijakinje udeležujejo v polni meri vseučiliškega živlienja, univerza pa je izdala posebno odredbo, da so nune dispenzirane od uniforme (čepica in lahek črni jopič). Katoliški dijaki imajo nadalje svojega duhovnika in svojo kapelo, svojoi dvorano, svoje društvo (Newman society). Katoliški docenti so na tej protestantski univerzi dobro došli. Tako predava kapucin Cuthbert o zgodovini srednjega veka, dva jezuita sta predavala o bogoslovju in znanosti, jaz sam predavam redno o latinskem in grškem slovstvu in bom predaval ta tečaj o sv. pismu. Seveda posečajo ta predavanja dijaki raznih verstev. Naše geslo se torej glasi: p'e netracija, ne pa konkurenca. Uživamo polno svobodo na univerzi, mržnja proti katoličanom ne obstoja: težave nam dela le to, da nekatoličani nimajo nobene pozitivne filozofije in nikakih jasnih pojmov. Analizirajo in kritizirajo, pozitivnega pa nič ne vstvarjajo. Nevarnost za naše dijake ne tvorijo odkriti napadi, ampak atmosfera razkrajajoče kritike. Moralni nivo je dosti visok in univerza ga skuša vzdržati, kar se drugod ne more vedno trditi. Vice - chancellor (rektor) ima skoro srednjeveško moč. On ima pravico prepovedati igre, plese, predavanja, ki bi po njegovem mnenju utegnile škodovati, in te pravice se tudi poslužuje. On sme izgnati iz mesta osebe, ki po njegovi sodbi ne spadajo v tako mesto, čeprav niso v nikakem stiku z univerzo! Dijaki se kaznujejo, če prideio prepozno domov, in če bi izostali dve noči brez dovoljenja, bi bili najbrž izkliučeni iz zavoda in s tem tudi iz univerze. Omenim naj še, da so jezuitje pred kratkim sodelovali pri otvoritvi zavoda za inteligentne delavce, ki želijo v Oxfordu dobiti diplomo v sociologiji in ekonomskih vedah in ki se pečajo celo s psihologijo in etiko. Prihodnji podobni tečaj se otvori za delavce. Do zadnjega časa so bili katoliški diiaki na drugih univerzah nekoliko zanemarieni, a zdaj so se ustanovile po vseh univerzah skupine in so sc med seboi združile. Imamo skupen list (Inter-University-Magazine) in smo sc pridružili mednarodni Pax Romana. Sicer moram priznati, da se ideja mednarodnega dela in zveze z inozemskimi organizacijami pri nas le polagoma uživlja. Dolga zgodovina našega preganiania nas je privadila na osamljenie, kot organizacija smo nadalje želo revni, katoliških dijakov ie sploh malo in ne morejo mnogo potovati. Ravno taki kongresi kot je katoliški shod v Ljubljani, nas bo bolj zbližal. Vi torej vidite, da je naš glavni trud šel za tem, da osiguramo našemu liudstvu nravo katoliško vzgoio. Zdaj hočemo skrbeti tudi za izpopolnitev višje vzgoje. Zavedamo se, da moramo glede organizacije iti v šolo k našim drugo-rodnim bratom, ki naj nam pomagajo. Mi gojimo žive simpatije za nje in jih želimo še bolj spoznavati, radi bi pa tudi videli, da tudi nas razumejo in skušajo umevati naše težave in cilje. ' Ob koncu naj omenim še to-le: Katoličani imajo povsodi dve veliki dolžnosti: Prva, da vzgojijo v svojih otrocih trden značaj, sposobnost, da sami sebe obvladajo, kontrolirajo, spoštujejo, da sc zamorejo ustavljati izkušnjavam življenja, ko stopijo med odrasle. Neodvisen značaj je nujno potreben. Druga: Vzgojiti moramo razum v isti meri kot srce. Ne smemo biti samo crtročje pobožni. Razumeti moramo svojo vero kakor razumemo svoje stanovsko delo. Ne smemo se razvijati glede telesa, pameti, življenskih izkušenj, socialnih potreb normalno naprej do 20., 25., 30. leta, in ostati v verskem oziru na nivoju 15 let. Želimo »popolnega moža«, razumeti moramo, da si naravni in nadnaravni svet nista sovražna ali ločena in vzporedna, marveč se medsebojno izpopolnjujeta. Razvijte vse, kar je v vas, telo s športom, duha z učenjem, dušo z molitvijo, zakramenti in aktivnim katoliškim življenjem! Naše življenje naj stoji v službi družbe in naj primeni katoliška načela na vse moderno življenje. Ne bodimo pesimisti, ne obsojajmo kratkomalo vsega, kar ni katoliško. Proučujmo, kar je dobrega v njem, sprejmimo to in izpopolnimo, dajmo mu duše. Bog ni postal človek, da bi uničil človeško naravo, ampak da jo poživi in ji da bujnejše življenje. To mora biti tudi naš sistem vzgoje. Pregled. Socialni sistemi t*° moralnega principa izpočetka dvoumen, __________________________ potem pa postaja naravnost sovražen. (Opravdanije dobra, 1898; XVI. Gospodarsko Cosmopolita; vprašanje z nravstvenega stališča.) To po- SOCIALNA MISELNOST RAMSAY haja iz tega, ker moderni socialisti po svo-- MACDONALDA.. iem nravstvenem čuvstvu stremč za iz- boljšanjem ne samo družabnega reda, ampak I. tudi posameznika (to naši antisocialistični Med vsemi praktično delujočimi sociali- kritiki navadno prezro), po svojem u m o -stičnimi strankami so mogoče angleške naj- Yan>u Pa ,zha'a>° “ mehamst.čno-raciona-bolj etično usmerjene. Sicer se v gotovem [»stičnega nazora veledename družbe, k, jo oziru ethos ne more odrekati nobeni socia- hočejo premagati. listični stranki, na svetu, niti brezverskim Tega protislovja v sebi se moderni soci-boljševikom, ki skušajo s svojimi nasilnimi alizem čezdaljebolj zaveda; v taki deželi pa, metodami udejstvovati isto družbo, o kateri kjer je vera imela tako velik vpliv na javno so sanjali do dna duše krščanski panslavisti življenje kakor malokatera druga, v Angliji, in v kateri bi bili vsi ljudje kot bratovska do razvoja pravega materialističnega soci-družina samo eno. (Ta panslavizem kot iz alizma sptoh ni nikdar prišlo. Kako globoko slovanske duše vzrastlo pot k duhov- pa živi ravno krščanska miselnost v večini n e m u zedinjenju vsega mnogonarodnega angleškega delavstva, dokazuje med drugim človeštva so naši nacionalisti izkazili v ginijivi božični članek labourističnega vodi-c i 1 j politične in kulturne nadvlade nad telja George Lansbury v »The Nevv Leader«, drugimi narodi po vzorcu pangermanizma, ki ga je prevedel St. Radič v »Slobodnem - panlatinizma itd., dočim je ruskim mislecem Domu« 9. januarja 1924. (»Mi vsi vemo, da tako nasilstvo nad tujimi narodi popolnoma največ miru in ljubezni v naše življenje ne tuje in narobe kot cilj postavljajo bratsko prihaja ne od naše učenosti, pa tudi ne od skupnost mnogovrstnih narodov in kultur v našega praktičnega znanja, ampak od na-višji vsečloveški sintezi.) Toda že So- šega verskega mišljenja...« »Dete iz Betle-lovjev je glede na etični moment v sodob- hema ostane za mene sin božji, ki je na nem socializmu čisto pravilno opomnil: »So- svet prišel zato, da nas uči..., da je vsak cialisti stoje s svojo obsodbo vladajočega človek naš brat, da je celo človeštvo kakor gospodarskega reda in svojimi gesli proti ena družina,