P.b. b.
Posamezni izvod 1.30 SIL, mesečna naročnina 5 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
šilingov.
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt
Izdajatelj, lastnik in aaloinik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telelcn 56-24. Glavni urednik: Rado Janežii, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba % o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov:
Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
Letnik XV.
Celovec, petek, 22. julij 1960
Štev. 30 (949)
Ob osnutku zakona o ugotavljanju manjšine
Čeprav o vsebini osnutka samega, ki je bil poslan vsem zainteresiranim v odobritev — le ne nam neposredno prizadetim in zato najbolj zainteresiranim! — ne moremo razpravljati, vendar lahko razpravljamo o dejstvu samem.
Že dejstvo samo, namreč poskus izpolnjevanja z zaščito manjšine v Državni pogodbi prevzetih obveznosti z naknadnim ugotavljanjem le-te manjšine, je tako nerazumljivo, da moramo jasno spregovoriti. Človek namreč skoraj ne more verjeti, da je Avstrija, ki je pred kratkim s prijavo svoje pritožbe glede Južne Tirolske na OZN že drugič pokazala, da se noče zadovoljit: s formalno-prav-nim reševanjem manjšinskega vprašanja, ker za obstoj sleherne manjšine ne zadostuje le formalna enakopravnost posameznika niti ne formalno-juridično reševanje manjšinskih zaščitnih določil, marveč je potrebna zaščita manjšine kot celote in še zaščita življenjskega prostora le-te — da je ta Avstrija zdrknila prav na isto spolzko pot reševanja manjšinskih problemov, za katero terja obsodbo pred OZN. Človek se začudeno sprašuje, zakaj naša vlada sama prav v tem trenutku nudi Italiji priložnost, da se z opozorilom na ta najnovejši način formalno-demokratičnega, niti ne več formalno-juridičnega, najmanj pa političnega reševanja manjšinskega vprašanja s strani Avstrije učinkovito brani OŽN! Mislimo, da to nikakor ne bo v korist Avstrije, še manj pa njene manjšine na Južnem Tirolskem!
Zakaj torej ta spodrsljaji Ali so velenem-ski nacionalisti in šovinisti, ki so, da bi preprečili uresničitev manjšinskih zaščitnih določil n^ Koroškem, '."t« <-i9! 5 neposredno po podpisu Državne pogodbe na tajnem sestanku na Štajerskem sklenili zahtevo po ugotavljanju manjšine, v resnici že tako močni, da se jim vlada tudi če gre proti lastnemu ugledu in proti interesom lastne manjšine, ne more ali ne upa več upirati?
Kako drugače naj človek razume nepojmljivi osnutek zakona o ugotavljanju manjšine, ki je v izrazitem nasprotju z vsemi sodobnimi mednarodnimi pogledi na ugotavljanje narodne pripadnosti, zlasti še v nasprotju z načeli in priporočili populacijske komisije OZN, ki za primer, kakor je naš koroški, jasno in določeno priporoča: „V deželah, kjer so lokalne etnične skupine, priseljenci ali njihovi otroci podvrženi asimilaciji in se hitro nauče vladajočega jezika, je najboljši način dobiti natančne podatke o poreklu in narodni pripadnosti ta, da se zbirajo •'odatkl o materinskem jeziku."
Že po prvi svetovni vojni pa je Mednarodno sodišče v Haagu v podobnem primeru nedvoumno razsodilo: ,,Če pogodba o manjšinah ne pove izrecno, katere osebe pripadajo k manjšini, potem v tem še ni treba videti pomanjkljivosti, ki bi neogibno morala biti izpopolnjena z novimi določbami. Pogodba ne bi dosegla svojega namena, če ne bi vzeli kot sklenjeno, da bodo pogodbeno zaščito uživale osebe, ki dejansko pripadajo takšni manjšini.”
V mednarodnih, zlasti sodobnih mednarodnih načelih torej ni najti nobene osnove za ugotavljanje manjšine zgolj po izpovednem načelu posameznika brez zveze ali celo v nasprotju z objektivnimi znaki narodnostne pripadnosti kakor jo po poročilih v listih predvideva predmetni osnutek, niti tako ugotavljanje nima osnove v Državni pogodbi, katere člen 7 v zaščito slovenske in hrvatske manjšine nasprotno po svojem nastanku in po svoji formulaciji sili k tolmačenju, da so predstav-niki štirih velikih sil razumeli pod pojmom »rnanjšine“ po jeziku in poreklu objektivno dano skupino ljudi na prizadetem ozemlju.
Končno predmetni osnutek nasprotuje tudi sodobnim znanstvenim pogledom na nacional-no vprašanje in to ne nazadnje nemških in avstrijskih znanstvenikov, da omenimo samo dr. Giinterja Deckerja, dr. Johannesa Mess-nerja in znanega avstrijskega profesorja med-narodnega in državnega prava dr. Felixa Trmacoro, ki v svojem letos objavljenem članku „Koroško manjšinsko vprašaeje kot prav-n' problem“ ugotavlja, da že stari priznani avstrijski manjšinski teoretiki Herrnritt, Hu-Pslmann in Bernatzik priznavalni princip za ugotavljanje manjšine odklanjajo bi sam več a'i manj daje pobudo za uporabo teritorial-Kega principa po zgodovinskih vidikih, kakor
Mali obmejni promet med Avstrijo in Jugoslavijo
važen prispevek k izboljšanju odnosov med obema državama
Prejšnji teden je uradno stopil v veljavo sporazum o ureditvi malega obmejnega prometa med Avstrijo in Jugoslavijo, ki je bil podpisan 18. marca letos med obiskom zunanjega ministra dr. Kreiskega v Beogradu.
Sporazum o obmejnem prometu določa načelno deset-kilometrski pas na obeh straneh državne meje in je v bistvu zgrajen na svoječasnem sporazumu o dvolastnikih. Pač pa so bile ugodnosti z novim sporazumom razširjene na vse stalno prebivlastvo tega področja in bodo avstrijski oziroma jugoslovanski državljani, ki stalno prebivajo na tein ozemlju, lahko s posebno stalno obmejno prepustnico potovali štirikrat mesečno čez meje
Vsakokratno bivanje v sosedni obmejni rečnih ter 4 železniške prehode. Za mlado-
coni je omejeno na 60 ur, potovanje čez mejo pa bo omejeno na obmejne prehode, ki bodo navedeni v izkaznici. Sicer bo na izbiro pet takih prehodov, vendar bo treba v obeh smereh prestopiti isti prehod. V celoti pa določa sporazum 37 cestnih in
letnike do 16 let starosti veljajo še posebni predpisi, po katerih bodo smeli prestopiti mejo le v spremstvu staršev ali drugih oseb, če bodo vpisani v njihovih izkaznicah.
Glede prenosa blaga in denarja v okviru
Dan vstaje slovenskega ljudstva
Danes praznuje vsa Slovenija, danes obhaja slovensko ljudstvo svoj veliki praznik — Dan vstaje, ki spominja na zgodovinsko prelomnico pred devetnajstimi leti, ko je počila na slovenski zemlji prva partizanska puška in je slovensko ljudstvo začelo junaški boj proti nacifašističnemu nasilju, boj za svobodo in lepšo bodočnost.
Številne proslave in prireditve ob tem dnevu pa so tesno povezane tudi z veličastno zmago, ki jo je slovenski narod izbojeval v težkih letih narodnoosvobodilne borbe. Zlasti pa so povezane s spominom na velikanske žrtve, ki jih je moral enomi-lijcnski narod doprinesti za svojo osvoboditev in svoj obstoj.
Tako je bila zadnjo nedeljo veličastna proslava ob 15-letnici osvoboditve v Begunjah, na mestu, kjer so se v zadnji vojni dogajali največji zločini Gestapa na Slovenskem. 12.000 ljudi, med njimi 405 otrok, je šlo v štirih letih skozi Begunje v smrt v Dragi, v trpljenje in večinoma v smrt v taboriščih.
Ku pi oslu vi v Begunjah, kjer se je zbralo okoli 10.000 ljudi, je zbranim spregovorila podpredsednica Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Vida Tomšičeva, ki se je uvodoma spomnila strašnih žrtev zadnje vojne, katero je zahtevala 52 milijonov mrtvih. Vendar se danes ponovno dvigajo temne sile in z vznemirnostjo ter budno spremljamo — je med drugim poudarila — pojave oživljanja fašizma, poskuse, da bi komaj po petnajstih letih od konca druge svetovne vojne še isti ljudje, ki jim poraz ni izbil iz glav rasističnih idej o „Herrenvolku", pridobili mladino, zaledje za nove pohode po svetu. V Zahodni Nemčiji se spet krepi neonacistično gibanje, nacistični in fašistični elementi poskušajo dvigati glave v Avstriji in Italiji. Še so dežele, kjer najdejo vojni zločinci varno zatočišče.
Ko je govorila o trenutnem položaju v svetu, je poudarila, da morejo mir zagotoviti samo taki mednarodni stiki, ki bodo enakopravno povezovali vse dežele sveta. V tem razvoju predstavlja politika Jugoslavije in drugih izvenblokovskih dežel važen faktor miru na svetu. Govoreč o notranji politiki in gospodarskem razvoju Jugoslavije pa je dejala, da so doseženi gospodarski uspehi najboljši dokaz rezultatov novih socialističnih družabnih odnosov.
so n. pr. cona A in B iz leta 1920 ali ozemlje, za katero je veljala odredba o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945, ali vsaj pobudo za povezavo priznavalnega načela in objektivnih znakov ter teritorialnega principa. V članku pride do zaključka, ra bi odgovorni avstrijski politiki — kot zgled za razvoj avstrijske manjšine na Južnem Tirolskem — v smislu resolucije konsultativnega zbora Evropskega sveta štev. 136/57 z dne 29. 10. 1957 morali skrbeti za krepitev slovenske narodnosti na Koroškem in manjšinsko vprašanje obravnavati predvsem kot politično in ne toliko kot pravno vprašanje.
To sicer dela in zahteva Avstrija v primeru Južne Tirolske, predmetni osnutek zakona za ugotavljanje manjšine pa kaže čisto drugačno smer. S predvidenim poskusom reševanja manjšinskih problemov proti vsem sodobnim mednarodnim in znanstvenim tozadevnim principom in proti jasnim določilom Državne pogodbe predvsem osnutek tudi kaže, da Avstrija nikakor ni voljna, da bi pri reševanju našega vprašanja upoštevala v zaključnem komunikeju o nedavnem obisku našega zunanjega ministra dr. Kreiskega v Beogradu izražene pobude FLR Jugoslavije, niti se osnutek ne ujema s stališčem Avstrije same v tem komunikeju, češ, da bo reševala vprašanje v duhu avstrijske ustave in člena 7 Državne pogodbe ter poskušala stanje konsolidirati v sporazumu z manjšino. Zakon namreč, ki stremi za tem, da odstrani v Državni pogodbi prevzete in s tem ustavne obveznosti, je v svojem bistvu proti duhu ustave in poskus reševanja manjšinskega vprašanja proti vsem stvarnim predlogom in tehtnim ugovorom prizadete manjšine, ne pomeni konsolidacije v sporazumu z manjšino, marveč najmanj roganje manjšini, če že ne njeno izrazito izzivanje!
Zato more biti in bo tudi ta zakon, če bi bil osnutek kljub vsej njegovi nakazani problematičnosti od parlamenta le sprejet, le člen v verigi za prizadeto manjšino _ nesprejemljivih problematičnih manjšinskih zakonov več in nikdar ne bo rešil manjšinskega vprašanja, kakor tako imenovani manjšinski šolski zakon ni rešil slej ko prej perečega šolskega vprašanja niti ni sodnijski zakon izvedel določila člena 7 o uporabi slovenskega uradnega jezika pred sodišči. S takim papirnatim glasovanjem se ne da rešiti manjšinskega vprašanja, še manj pa spraviti s sveta živega ljudstva, ki se ga ni dalo izbrisati niti ne z najhujšim nacističnim nasiljem. Ko je namreč gauleiter Rainer predrzno javil firerju, da je izpolnil po Fricku dano mu naročilo, da naj napravi vso koroško deželo nemško, je odmev slovenskih partizanskih pušk z gora in iz gozdov govoril popolnoma drugačen jezik; in ko se bo po rezultatu v svojem bistvu proti manjšini in njeni 'zaščiti naperjenega, v nasprotju z vsemi sodobnimi mednarodnimi principi za reševanje narodnostnega vprašanja stoječega glasovanja, kakršen že bo ta rezultat, nemškim nacionalistom in nacistom na Koroškem morda zdelo, da so po 40 letih le uspeli izpolniti dr. Lemischevo naročilo, da morajo v dobi ene same človeške generacije manjšinsko vprašanje „po koroško“ rešiti, bo slovensko ljudstvo na Koroškem še živelo in le še bolj odločno in nenehno terjalo svoje pravice!
Koroški Slovenci nikakor ne želimo takega razvoja, marveč iskreno želimo sporazumno rešitev — tako konsolidacijo, ki bo končno zagotovila enakopravno in mirno sožitje obeh sosednih narodov v korist miru v tem delu sveta. Dosedanje reševanje in zlasti še predmetni osnutek pa brez dvoma niso pot k temu cilju!
malega obmejnega prometa bodo na obeh straneh veljali avtonomni predpisi. Prav tako se bodo morali koristniki tega sporazuma tudi glede prijavljanja ravnati po predpisih, ki veljajo v državi, v katero bodo potovali. Za pravilno tolmačenje in izvajanje sporazuma bo ustanovljena posebna mešana komisija.
Izkaznice za obmejni promet bodo v Avstriji izdajala okrajna glavarstva, v Jugoslaviji pa okrajni ljudski odbori oziroma oddelki za notranje zadeve; predvideno je tudi medsebojno vidiranje izkaznic. Čeprav je začel sporazum formalno že veljati, bo nedvomno trajalo še več tednov do izdaje prvih prepustnic, ker še niso urejena vsa tehnična vprašanja,
Prizadevanja za sprostitev obmejnega prometa med Avstrijo in Jugoslavijo so že stara. Ne samo, da je podoben sporazum veljal že pred drugo svetovno vojno, marveč si je zlasti Jugoslavija tudi po vojni močno prizadevala za ureditev, ki bi olajšala prehod čez mejo med obema sosednima državama. Tako se je Jugoslavija zavzemala fudi za bistveno širši obmejni pas, vendar njeni tozadevni predlogi niso našli ugodnega odmeva, ker je Avstrija klonila pred tistimi krogi, katerim ni do izboljšanja odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo. Gre predvsem za nacionalistične elemente, ki so že ob prvih vesteh o obmejnem prometu zagnali besen krik in si izmislili celo bajke o »gospodarski škodi", ki jo bo taka ureditev povzročila Avstriji. V svojem šovinizmu pač zgubljajo tla stvarnosti in se zatekajo k argumentom, katerih prozornost in resnično ozadje so povsem očitni. Pri tem je seveda razumljivo, da zaidejo v smešna protislovja in je vsakomur jasno, kaj se skriva za njihovimi besedami proti olajšanju prehoda meje, ko pa v isti sapi rohnijo proti »železni zavesi". Dejstvo namreč je, da to »zavezo' prav oni ustvarjajo, ker se bojijo, da bo obmejni promet še nadalje izboljšal odnose med sosednimi državami in narodi.
Ravno v tej smeri pa je treba iskati njihovo »zaskrbljenost", tembolj, ker žive v velikem delu meje na obeh straneh pripadniki iste narodnosti in je pričakovati, da bo obmejni promet uspešno vplival tudi na stike med Slovenci to- in onstran državne meje — še posebno na kulturnem področju. Zato smo koroški Slovenci že od vsega začetka pozdravili prizadevanja za olajšave pri prehodu meje', ne samo, ker bodo s tem lohko intenzivirani medsebojni stiki med manjšino in matičnim narodom, marveč tudi in predvsem zato, ker bo sproščeni obmejni promet bistveno vplival na odnose med Avstrijo in Jugoslavijo sploh. Od razvoja teh odnosov pa je v veliki meri odvisno tudi nastrojenje večinskega avstrijskega naroda do slovenske manjšine, ne nazadnje, ker bo povečana izmenjava nujno razblinila tudi razne pomisleke in nezaupanje na avstrijski strani.
■ Vsekakor so tesnejši stiki ob meji po-I zitivno dejstvo, ki bo prispevalo k iz-I beljšanju odnosov med obema država-I ma, hkrati pa pomagalo reševati še ne-I rešena vprašanja med Avstrijo in Jugo-I slavijo.
Avstrijski generalni konzulat v Ljubljani
Kakor sporočajo, je ministrski svet na Dunaju imenoval na svoji zadnji seji v torek bivšega ravnatelja deželnih uradov Karla N e w o I a za avstrijskega generalnega konzula v Ljubljani.

Vzorčni velesejem v Dornbirnu
SMnen/e drugih:
Fiihrende Personlichkeiten der Kdrntner OVP erkldrten uns heute, dass die sozialisti-schen Plane, bei der im kommenden Jahr statt-findenden Volkszdhlung die Kdrntner Win-dischen als Slozvenen zu deklarieren, von der Volkspartei energisch abgelehnt werden. Die Kdrntner Volkspartei ist der Auffassung, bei der Volkszdhlung miisse auf die Tatsache Be-dacht genommen werden, dass die Windischen sich nicht als Slowenen, sondern als eigene Sprachgruppe betrachten.
Die Ergebnisse der Volkszdhlung durften jedoch insoferne in den Hintergrund treten, als das lnnenministerium den Entwurf des seit langem geforderten Minderbeitenfeststel-lungsgesetzes fertiggestellt und zur Begut-achtung ausgegeben hat. Diesem Entzvurf zu-folge sollen jene Kdrntner als Slozvenen gel-ten, die sich als solche bekennen. An einem bestimmten Pag, der noch endgvtltig festge-legt zverden soli, werden alle zvahlberechtigten Gemeindebewohner (ahnlich wie bei der Na-tionalratszvahl) in den Kdrntner Bezirken Her-magor, Villach (Land), Klagenfurt (Land) und Volkermarkt an die Wahlurnen gerufen werden und einen Stimmzettel erhalten, auf dem einzig die Prage zu beantworten sein wird: Sind sie Angehoriger der slowenischen Minderheit? Diese Prage zvird mit „Ja“ oder ..Nein“ zu beantworten sein. Die Zdhlung der Stimmen zvird genau die Zahl jener Kdrntner des gemischtsprachigen Gebietes ergeben, die sich als Slowenen fiihlen. Dadurch zvird auch das zahlenmassige Gezvicht klar zver-den, das die slowenische Volksgruppe in Karn-ten tatsdchlich besitzt.
Slowenische Politiker haben allerdings er-klart, sie zviirden ein solches Abstimmungs-ergebnis nicht anerkennen, da sie die Zuge-horigkeit zur slozvenischen Volksgruppe nur nach sogenannten „objektiven Gesichtspunk-ten“, wie Beherrschung der slozvenischen Spra-che, slozvenisch klingender Name usw. fest-ge st elit zvissen zvollen. Das Bekenntnis zu einer Volksgruppe konne dabei keine Rolle spielen.
..Sudost-Tagespost”, 8. J. 19*0, Grai
Kot je znano, slovenska manjšina na Korovskem zavrača tak način ugotavljanja manjšine, za,vrača „načelo opredelitve“ (Bekenntnis-prinzip) sploh. Načelo opredelitve je že samo na sebi in če se ga uporablja v drugačnih okolnostih kot vladajo na Koroškem, sicer uporabno in relativno demokratično, toda v konkretnem primeru bi vodilo do popolnoma nerealnih, napačnih rezultatov.
Če bi hoteli za res ugotoviti, koliko pripadnikov slovenske manjšine je danes na Koroškem — po desetletjih vsakovrstne raznarodovalne politike do Slovencev od psihološkega nasilja do nasilnih deportacij — potem bi morali prej ustvariti pogoje, v katerih bi bila taka ugotovitev praktično mogoča. Načrtno gospodarsko zapostavljanje, velenem-ška nacionalistična gonja, ki jo še danes neovirano vodita že v 19. stoletju ustanovljeni šovinistični organizaciji (Siidmark, Heimat-dienst), bolj ali manj odkrito sumničenje o „iredentizmu“ koroških Slovencev, podpiranje absurdne ideje o tretjem narodu, tako imenovanih vindišarjih, s strani nekaterih vplivnih političnih krogov — vse to so okoliščine, v katerih se vsaj velik del, če ne pretežni del manjšine, ne bi opredelil tako, kot bi se, če teh činiteljev ne bi bilo.
Vse to je odgovornim političnim forumom v Avstriji dobro znano, saj so koroški Slovenci že večkrat natančno obvestili avstrijsko vlado o pogojih, v katerih žive. Njihovo stališče, naj bi na ozemlju, na katerem živita oba naroda, generalno uvedli sistem dvojezičnosti v javnem življenju, je posledica spoznanja, da vodi dvojezičnost k enakopravnosti, občutek enakopravnosti pa je osnovni pogoj za nacionalno opredelitev. Dvojezičnost je torej pogoj za nadaljnji obstoj slovenske manjšine na Koroškem.
Zaradi teh razlogov in pa, ker 7. člen državne pogodbe iz 1955. leta ne nalaga avstrijski vladi, naj manjšino šele „ugotovi“, marveč obstoj manjšine preprosto predpostavlja, so predstavniki manjšine načelno proti osnutku zakona o ugotavljanju manjšine.
.Delo', <2. J. 1960, Ljubljana
Die Behauplungen der Slozvencnfiihrung, dass in Karnten 80.000 Slozvenen und mehr zvohnen und dass diesen Slozvenen die im Staatsvertrag zugestandenen Rechte nicht ge-zvdhrt zver den ^ diese Unzvahrheiten haben zu grossem Unmut bei der Kdrntner Bevolke-rung gefiihrt. Hat doch in Wirklichkeit die nur kleine slozvenische Minderheit in Kdrn-ten alle und mehr Rechte als die grosse Mehr-heit der deutsch- und zvindischsprechenden Bevolkerung. Osterreich hat den Slozvenen in Karnten Zugestandnisse gemacht, die zveit iiber die Verpflichtungen im Staatsvertrag hinausreichen, z. B. das slozvenische Gymna-sium u. a. politische und zvirtschaftliche, zvie auch kulturelle Vorrechte, die der Mehrheit nicht gezvdhrt zverden. Dem Wunsch der gros-sen Mehrheit des Kdrntner Volkes, den Be-schlussen des Minderheitenausschusses des
Predarlska, v kateri je tudi mesto Dorn-birn, je najmanjša avstrijska zvezna dežela in šteje okoli 225.000 prebivalcev. Pre-dorlska ni več, kakor je bila v prejšnjih časih, dežela poljedelcev, živinorejcev in gozdnega gospodarstva, temveč se je razvila v najbolj industrijsko pokrajino v državi. Po novejšem štetju ugotavljajo 340 industrijskih obratov. Industrijska podjetja so na splošno tako porazdeljena, da ne izma-ličujejo prirodne slike pokrajine, ki je zarodi svojih pokrajinskih mikavnosti zelo privlačna in zaželjena turistična, torej tujsko-prometna dežela, posebno tudi zaradi ugodne lege, kajti 80 odstotkov deželne meje je hkrati državna meja.
Vsem industrijskim obratom daleč prednjači tekstilna industrija z vsemi odtenki ter so si njeni izdelki osvojili ter se uveljavili na mednarodnem trgu s kvalitetnim konkurenčnim blagom. V tekstilni in oblačilni industriji je zaposlenih 21.000 oseb, to je 27 odstotkov vseh delojemalcev. Iz Koroške je v tamkajšnji tekstilni industriji zaposlenih nad 3000 delojemalcev, med lemi veliko iz našega dvojezičnega ozemlja in kakor smo na tiskovni konferenci slišali, so opdjetniki zadovoljni s koroškimi delovnimi močmi. Značilno pa je, da podjetniki kljub silno razviti avtomatizaciji obratovanja tožijo, da imajo premalo človeških delovnih moči ter je ta zadeva zelo pereče vprašanje. Pri tem pa je zanimivo, da se iz Predarlske dnevno 7000 delavcev vozi na delo v Švico ter nihajo med Predarl-sko in Švico. Vzrok temu bo seveda v tem, ker v Švici v frankih dobro zaslužijo, živijo pa v Avstriji, kjer švicarska valuta precej izda.
Predarlska demonstrira svojo gospodarsko moč in razvoj na vsakoletnih poletnih velesejmih v Dornbirnu, ki je hkrati avstrijski tekstilni strokovni velesejem. Z velesejmi v Dornbirnu so začeli leta 1949 ter so jih od tega časa razvili v pomembno in veliko mednarodno gospodarsko prireditev. Razen tekstilnega sektorja je na velesejmu tudi prikaz vrste drugih gospodarskih pod-
Pokojninski zavarovalni zavod za delavce, deželni urad v Grazu, sporoča, da je zavarovalnica izplačala meseca maja 76.763 rent. V skupini direktnih rentnikov je izplačala 22.687 invalidskih, 19.969 starostnih in 1.601 starostno zavarovalno rento. Med rentami za pokojnikove družine so izplačali 23.192 vdovskih in 3.314 sirotin-skih rent.
V skupini direktnih rentnikov prevladujejo prejemniki invalidskih rent. To pomeni, da mora zavarovalnica dovoljevati rente mnogim delavcem prej, preden da dosežejo določeno starostno mejo. Hkrati sporoča zavarovalni zavod tudi, da bo zavarovalnica skušala v bodoče še bolj izpopolniti zdravstveno-preskrbovalne ustanove, da bi s temi omejila ta razvoj.
Statistika pove vendar zelo jasno, da premnogo delovnih ljudi ne doseže starostne dobe, ki je po našem socialnozavaro-valnem zakonu predvidena s petinšestdesetim letom starosti, ko lahko vstopijo v zasluženi pokoj. Mnogi opešajo prej, moči si izčrpajo in izpodkopljejo zdravje zaradi intenzivnejšega in odgovornejšega delovnega procesa in neverjetno hitrega tempa življenja ter postanejo nesposobni za izpolnjevanje poklicnih dolžnosti. Če tak človek ne umrje, mu morajo nakazovati skromno invalidsko rento in šele, ko posta-
Notranje ministrstvo pripravlja noveliza-cijo društvenega zakona ter poudarjajo, da bodo nova določila sprejeta na podlagi večletnih izkušenj. Tako bodo imele društvene oblasti po novih predpisih možnost prepovedati delovanje društva, pri katerem
Kdrntner Landtages und der unpolitischen Heimatverbande entsprechend zvurde nun-mehr das Minderheitenfeststellungsgesetz fertiggestellt. Der Entzvurf zvird den interessier-ten Stellen zur Begutachtung und dann dem gesetzgebenden Haus zugeleitet.
.Kdrntner Nachrichten", 16. 7. 1960, Klagenfurt
ročij, kakor strojna in orodna industrija, mizarstvo in drugo. Posebno pozornost posvečajo ob priložnosti velesejma modnim revijam, kar vsekakor sovpada v to področje.
Letošnji eksportni vzorčni velesejem v Dornbirnu bo od 5. do 14. avgusta 1960 ter bo pod častnim pokroviteljstvom trgovinskega ministra dr. Bocka, ki ga bo tudi ofvoril. Blagovni vzorci bodo od tovarnarjev in trgovinskih agentur na vpogled iz vseh avstrijskih zveznih dežel, razstavljale pa bodo tudi tvrdke iz Zahodne Nemčije, Francije, Italije, Švice, Švedske, Danske, Holandske, Belgije, Anglije, Irske, Češkoslovaške, Kanade in Amerike.
Mednarodna tekstilna industrija bo zavzemala dve tretjini pokrite velesejmske prostornine s tekstilnimi surovinami, pol — in finalnimi izdelki, oblekami in perilom, s tekstilnimi stroji in aparati, barvami, kemičnimi vlakni ter tekstilnimi pripomočki vseh vrst. Letos bo po štiriletnem presledku tudi razstava o zmogljivosti predarlške obrti.
Dornbirnški velesejem razpolaga s trinajstimi velikimi razstavnimi halami, med temi so štiri izgradili v zadnjh letih v moderne zgradbe z več nadstropji.
Koroška bo na tem velesejmu zastopana z dvema tvrdkama, med tema Leitgebov lesni kombinat v Sinči vasi z lesnovlaknast-nimi ploščami. Zelo številen pa je obisk koroških trgovcev na tekstilnem velesejmu, ker nabavljajo tekstilije povečini na Pre-darlskem.
Na velesejem pričakujejo množičen obisk, ker že lani ga je obiskalo 250.000 oseb iz petdesetih dežel.
Dunajski jesenski velesejem
Letošnji dunajski jesenski velesejem bo v tednu od 4. do 11. septembra. Velesejem bo 72. po vrsti ter bo njegov mednarodni značaj podčrtan spet s številno udeležbo evropskih in prekomorskih držav v obliki reprezentativnih razstav.
ne 65 let star, ga uvrstijo med direktne rentnike. Zaradi tega bi bil čas, da bi čakalno dobo za pravico do starostne rente znižali, ker človek, ki se od rane mladosti peha pri stroju, v premogovnih jamah in na najrazličnejših drugih delovnih mestih, vedno v službi drugih, zasluži, da se mu privošči lep življenjski večer, ki bi ga mogel uživati še pri kolikor tolikšni prisebnosti. V nekaterih državah so takšno socialno prednost že uvedli, kakor na primer tudi v sosedni Jugoslaviji.
Nov hidroenergetski sistem v Jugoslaviji
Na Trebišnjici v Dalmaciji so začeli graditi nov hidroenergetski sistem, ki bo obsegal centralo Dubrovnik in centralo na jezeru Grančarevo. Po dograditvi — predvidoma konec leta 1965 — bosta obe elektrarni proizvajali skupno blizu 2,2 milijarde kwh električne energije na leto.
Trebišnjico bodo zagradili z jezom, ki bo dolg kakih 100, širok pa 400 m. Za njim bo nastalo umetno jezero s približno 1,1 mili-jarde kubikov vode. Dovodni predor za elektrarno Dubrovnik pa bo dolg kakih 16,5 km in bo eden izmed največjih te vrste v Evropi.
je iz pravil, iz ustanovitelja ali na podlagi dejstev razvidno, da društvo hoče nadaljevati delovanje od oblasti prepovedanega društva. Isto velja tudi za slučaj, če je po dosedanjem zadržanju ustanoviteljev pričakovati, da bodo v novem društvu razvijali protizakonito in protidržavno dejavnost.
Radovedni smo, če bodo oblasti po teh določilih končno nastopile tudi proti znanim protislovenskim organizacijam, ki brez izjeme nadaljujejo delovanje starih nacionalističnih združenj, katera so bila leta 1945 prepovedana.
Beograd. — Ameriški državni podsekretar v ministrstvu za zunanje zadeve Douglas Dillon je po svojem obisku na Dunaju prispel v Beograd, kjer je ime! te dni razgovore z najvišjimi predstavniki Jugoslavije o vprašanjih, ki se nanašajo na odnose med Ameriko in Jugoslc-vijo.
Los Angeles. — Novoizvoljeni demokratski kandidat za predsednika ZDA, John Kennedy, je po izvolitvi izjavil, da bo v primeru, da bo izvoljen za novega ameriškega predsednika, zahteval od ameriškega ljudstva posebne žrtve, da bi poravnali škodo, ki sta jo povzročila republikanska uprava in predsednik Ei-senhovver. O svojem programu je Kenne-dy dejal, da le-ta vsebuje namesto ostrejše retorike proti Sovjetski zvezi poziv k še večjim žrtvam.
Havana. — Kuba in Združena arabska republika sta za eno leto podaljšali dosedanji trgovinski sporazum. Hkrati sta podpisali dodatni protokol, ki določa obojestransko blagovno izmenjavo v skupni vrednosti 15 milijonov dolarjev.
Lagos. — V Zahodni Nigeriji sta bili razpuščeni obe zbornici krajevnega parlamenta in so za 8. avgust razpisane nove parlamentarne volitve. Zahodna Nigerija je ena izmed treh avtonomnih pokrajin največje britanske kolonije, federacije Nigerije. V britanski spodnji zbornici pa je bil predložen zakon, po katerem naj bi Nigerija letos oktobra dobila svojo neodvisnost.
Strasbourg. — Avstrija je predložila evropski komisiji za človečanske pravice pritožbo proti Italiji, kateri očita nepravilnosti v svoječasnem procesu v južno-tirolski vasi P‘unders. kjer je bila skupina mladih južnih Tirolcev zaradi umora nekega carinika obsojena na večletno ječo. V avstrijski pritožbi je rečeno, da je Italija s tem procesom kršila konvencijo o človečanskih pravicah.
Moskva. — Na povabilo sovjetske vlade je prispela na obisk v Sovjetsko zvezo skupina britanskih parlamentarcev, ki si bodo ogledali razne ustanove ter raz-govarjali s sovjetskimi predstavniki.
Heidelberg. — Na nedavnem zasedanju evropskih astronomov v Heidelbergu so sklenili, da bodo v Južni Afriki zgradili »evropski observatorij", ker je tamkajšnji kraj baje najbolj primeren za tako ustanovo. Gradnja observatorija bo stala 20 milijonov nemških mark, vzdrževanje pa letno še milijon mark. Vendar pravijo, da so sredstva že zagotovljena.
Buenos Aires. — Pred nekaj dnevi je v tako imenovanem hrvatskem klubu v Buenos Airesu eksplodirala bomba, ki je dve osebi ubila, 20 pa ranila. V zvezi s tem poudarjajo, da je prišlo do atentata zato, ker so se v klubu srečali prijatelji pred nedavnim aretiranega krvnika Židov Eichmanna s pristaši pred meseci umrlega vojnega zločinca Paveliča.
Tokio. — Po prisilnem odstopu starega predsednika japonske vlade Kišija je japonski parlament za novega premiera izvolil dosedanjega ministra za trgovino in industrijo Hajata Ikedo.
Washingtcn. — Amerika bo spet pričela z atomskimi poskusi in napoveduje za prihodnji dve leti enajst atomskih poskusnih eksplozij pod zemljo, katerim bo v istem razdobju sledilo še 21 poskusov s tako imenovanim konvencionalnim razstrelivom. Za navedene poskuse je bilo odobrenih 66 milijonov dolarjev, to ie okroglo 1.650,000.000 šilingov.
Moskva. — Sovjetska zveza je protestirala proti ameriškim načrtom, po katerih nameravajo oborožiti Zahodno Nemčijo z raketami. V tej zvezi je bila ameriški vladi poslana posebna nota.
Predolga je čakalna doba za rente
Nova določila društvenega zakona

Manjšinsko šolstvo v Srbiji
V	Srbiji, ki ni le največja jugoslovanska republika, marveč prebiva na njenem ozemlju tudi največ narodnih manjšin, je manjšinsko vprašanje kot po vsej Jugoslaviji urejeno tako, da uživajo manjšine vse pravice in popolno enakopravnost, tako da pripadniki manjšin nimajo vzroka počutiti se. kot državljani druge vrste. Soudeleženi so na vseh področjih političnega, kulturnega, gospodarskega in sploh javnega življenja ter kot enakopravni soodločajo v vseh problemih življenja.
Posebno mesto zavzema v Srbiji manjšinsko šolstvo in imajo pripadniki manjšine možnost, da se svobodno odločijo ali za čiste manjšinske šole ali pa za dvojezično šolstvo, ki zavzema vedno večji obseg in katerega glavni namen je, da se otroci tako manjšinskega kakor tudi večinskega naroda v skupni šoli vzgajajo v obeh jezikih in tako ustvarjajo pogoje za medsebojno razumevanje in prijateljske sožitje.
Novi zakon o organizaciji šol, v katerih imajo pouk v jezikih narodnih manjšin, odpira še širše možnosti pripadnikom narodnih manjšin, da si pridobe znanje v šolah vseh stopenj. Po tem zakonu si razen predmetov, ki so obvezni za vse učence, pridobivajo tudi posebno znanje iz materinega jezika, književnosti in zgodovine.
Uveljavljanje ustavnih načel o pravicah in enakopravnosti vseh narodnih manjšin se zrcali tudi v vedno večjem številu šol, učencev in učiteljev, posebno še v tistih krajih, ki so bili pred vojno gospodarsko nerazviti in na nizki stopnji izobrazbe. Na Kosmetu, kjer je bilo v šolskem letu 1938 1939 cd skupno 32.790 učencev 11.876 šip-lorskih otrok, zajema zdaj osnovna izobrazba nad 90.000 pripadnikov te manjšine. Podoben je tudi položaj glede otrok bolgarske in turške narodnosti.
V	primerjavi z letom 1939/40 se je število osnovnih šol za pripadnike narodnih 'nonjšin povečalo v Srbiji trikratne, število rozredov skoraj štirikratno, učencev dvain-
VII. festival jugoslovanskega filma
Jutri se bo pričel v Pulju VII. festival jugoslovanskega filma, ki bo trajal do 30. julija in nad katerim je prevzel častno pokroviteljstvo predsednik FLR Jugoslavije maršal Tito.
V festivalskih dneh bodo v puljski areni predvajali 9 celovečernih igranih in kratek otroški igrani film ter 14 dokumentarnih filmov. Razen denarnih nagrad za najboljše filme v znesku 2 milijonov dinarjev bodo podelili za najboljši film, scenarij, režijo in igro tudi nagrado „Zlata arena".
Festivala se bodo udeležili tudi številni gostje iz inozemstva, med njimi priznani strokovnjaki na področju filmske umetnosti.
polkratno, število šol druge stopnje pa celo petkratno. Otroci narodnih manjšin tudi v čedalje večjem številu obiskujejo razne strokovne, višje in visoke šole. Veliko pozornost pa posvečajo oblasti tudi šolanju učiteljskega naraščaja za manjšinske šole. V šolskem letu 1958/59 se je na primer prijavilo za učiteljski poklic v teh šolah šestin-polkrat več dijakov kot pred vojno. Poleg tega pa se pristojni organi trudijo, da bi s pedagoškimi seminarji, tečaji in drugimi oblikami čim prej in čim popolneje zadovoljili potrebe po tej vrsti učiteljev in profesorjev.
Na višji pedagoški šoli v Novem Sadu so ustanovili katedre oziroma skupine za madžarski jezik in književnost, kakršni delujeta tudi na ondotni filozofski fakulteti. Na filozofski fakulteti v Beogradu se uče študentje razen drugih slovanskih jezikov tudi jezike slovaške, češke in bolgarske manjšine; v orientalski skupini pa se študentje lahko uče tudi turškega in šiptar-skega jezika. Na višji pedagoški šoli v Zre-njaninu imajo odsek za rumunski jezik in književnost, na šoli v Prištini so ustanovili skupino za šiptarski jezik, prihodnje leto
pa bo na višji pedagoški šoli v Nišu ustanovljena še skupina za bolgarski iezik in književnost.
Posebno uspešno pa se, kakor že povedano, razvijajo dvojezične šole, ki se vedno bolj vključujejo v življenje skupnosti in pomagajo odpravljati pojave nacionalne izolacije ter druge predsodke — skratka, ki odstranjujejo zadnje ovire za tesno sodelovanje in enakopravno sožitje med pripadniki večinskega naroda in pripadniki narodnih manjšin. Prav te šole so postale kovačnice novega duha, duha bratske povezanosti vseh državljanov skupne domovine.
Zabavni orkester radia Beograd
si je osvojil evropsko prvenstvo
Prejšnji teden je bil v Juan Les Pinsu na francoski ažurni obali zaključen prvi festival evropskih zabavnih orkestrov in ansamblov, na katerem so sodelovale skupine iz 14 evropskih držav. Največji uspeh je na festivalu dosegel zabavni orkester radia Beograd pod vodstvom Borislava Simiča: osvojil si je evropsko prvenstvo in častni naslov najboljšega jazz-orkestra Evrope.
Takoj po zaključku festivala je dobil beograjski orkester povabila na gostovanja v Italiji, Zahodni Nemčiji in Franciji.

Slovenske čitalnice v Clevelandn
Slovenski izseljenci, ki živijo daleč po svetu, kljub temu, da so morda že pred mnogimi desetletji zapustili rodni kraj, še niso zgubili povezave s staro domovino. Vživeli so se sicer v nove razmere, toda ostali so zvesti narodu in materini govorici. O tem govorijo mnoga društva, v katerih povsod, kjer živijo Slovenci, pridno
Uspelo srečanje slovenskih izobražencev
Zadnji terek se je v Selah zbralo lepo število slovenskih izobražencev na letošnjem sestanku, katerega spored je bil pester ter po izbrani tematiki predavanj zelo zanimiv. Za pretežno večino zbranih je bi! pregled, ki ga je o položaju slovenske manjšine v Italiji pedal dr. Sviligoj iz Gorice, nekaj novega, saj so bili le posamezniki že doslej poučeni o podrobnostih življenja tržaških, goriških in beneških Slovencev. Iz njegovih izvajanj smo videli, da tudi naši bratje v Italiji še zdaleč ne uživajo tistih pravic in tiste enakopravnosti, ki so jim zajamčene z zakoni in pogodbami. Še vedno morajo nadaljevati boj za osnovne človečanske pravice, ker Italija v njih še vedno gleda državljane druge vrste in jih ovira v uspešnem narodnem razvoju.
Posebno zanimivo pa je bilo predavanje dr. Pleterskega o šolskem vprašanju pri nas na Koroškem. Predavanje je bilo zgrajeno na zgodovinskih dejstvih in znanstvenih dognanjih in je kot tako odkrilo marsikatero zanimivo ozadje stoletnega boja koroških Slovencev za pravice na šolskem področju. Videli smo, da se v zadržanju Avstrije do šolskih zahtev koroških Slovencev v bistvu ni dosti spremenilo in se danes spet ponavljaje metode, ki so se jih r.cši nasprotniki posluževali že pred mnogimi desetletji. Iz predavanja smo tudi spoznali, kako se je tekom desetletij razvijal odnos napredne in konservativne struje do vprašanja koroških Slovencev, zlasti pa je bila odkrita vsa trhlost argumentov, na katere se sklicujejo pri odrekanju naših upravičenih zahtev po pravični rešitvi šolskega in sploh manjšinskega vprašanja in ki si jih prikrojijo vedno tako, kakor so jim pač bolj prikladni za nadaljnjo politiko potujčevanja slovenskega življa na Koroškem.
Pravo presenečenje je bil nastop slovenskih koroških pisateljev in pesnikov v okviru literarne ure, ko so se že znanim in priznanim literatom Pclanšku, Sriencu in Kuchtingu pridružili še trije predstavniki našega literarnega naraščaja — Lipuš, Prunč in Smole, cd katerih lahko še marsikaj pričakujemo. In posrečen zaključek z družabnim večerom, ko so se predstavili selski pevci z res kvalitetnim sporedom, ki je doživel edinstven višek v Prešernovi Zdravljici.
Sestanek v Selah je bil nedvomno doslej najlepša prireditev Zveze slovenskih absolventov visokih, stednjih in višjih strokovnih šol. Če se ga je tokrat udeležilo že blizu sto slovenskih izobražencev, potem smo lahko prepričani, da bodo take prireditve v bodoče vzbujale še večje zanimanje.
gojijo slovensko pesem, slovensko igro in slovensko prosveto sploh.
Močna vez med novo in staro domovino jim je tudi slovenska knjiga. Zato imajo poleg knjig na domači knjižni polici bogato založene knjižnice tudi po raznih društvih. Samo v Clevelandu imajo na primer tri večje knjižnice ali čitalnice, kot jim pravijo. Slovenska narodna čitalnica, ki je bila ustanovljena že leta 1906, je imela ob svoji 40-letnici (leta 1946) 1500 različnih knjig slovenskih pisateljev ter lepo število prevodov iz tujih literatur. Od takrat se je število knjig še pomnožilo. Čitalnica hrani tudi dragocene vezane letnike slovenskih časopisov iz Amerike. — Slovenska delavska čitalnica, ki je odsek Slovenskega delavskega doma, je bila ustanovljena leta 1927 in ima prav tako nad 1500 slovenskih knjig ter je naročena na več listov iz Amerike in Slovenije. Tretja je čitalnica Slovenskega doma. Ustanovljena je bila leta 1920 in ima danes blizu 2000 različnih slovenskih knjig. Poleg tega pa ima precej slovenskih knjig tudi glavna mestna knjižnica.
Podobno je tudi v drugih krajih, kjer prebivajo Slovenci. Vendar je pri vseh teh ustanovah opaziti pojemanje zanimanja za čitanje. Vzrok temu ni le v tem, da mladina z redkimi izjemami ne zna več brati slo-t vensko, marveč tudi v splošnem pojavu, J da mlada generacija ne kaže več tistega ^ veselja do knjige, kot je bilo to prej.
J KULTURNE DROBTINEm
£ Salzburško Deželno gledaližče bo imelo v prihodnji gledališki sezoni 14 premier, ki se jim bodo pridružijo Se gostovanja raznih drugih gledališč, med njimi verjetno tudi Burgtheater z Dunaja.
0 Poseben Giglijev muzej so odprli v italijanskem mestu Recanati. Razstavljeni so kostumi, ki jih je slavni tenorist nosil v 62 operah, ko je nastopal Sirom sveta. Poleg tega so v muzeju zbrana razna darila in odlikovanja Giglija, kakor tudi razni spisi in predmeti, ki spominjajo na njegovo življenje.
Gradiščanski Hrvati
Takrat so te vasi odcepili od gjurske škofije in jih priključili dunajski nadškofiji, katera je na hrvatskih župnijah nameščala duhovnike, ki so odpravili hrvatski jezik iz cerkve, uvedli nemščino v bogoslužje in s tem bistveno prispevali h germanizaciji teh krajev.
Podreditev Gradiščanske dunajski nadškofiji je imela že v senžermenski Avstriji v narodnem oziru za Hrvate škodljive poledice. Višja duhovščina je bila izključno Nemška in so hrvatski jezik v cerkvi dosledno zapostavljali ali ga celo odpravih. Tudi danes v tem oziru še ni mnogo boljše ‘n so Hrvati v zadnjih desetletjih ponovno stavili svoje zahteve, naj cerkvena oblast Preneha s ponemčevanjem hrvatskega življa. Kot pogoj so zahtevali, da mora predstavnik škofije oz. dosedanje administrature popolnoma obvladati hrvatski jezik, nernški duhovniki, ki so hrvatskega jezika Nezmožni, pa morajo biti premeščeni s hrvatskih in jezikovno mešanih župnij, na njihova mesta pa morajo biti nameščeni zavedni hrvatski duhovniki. Na letnem občnem zboru Hrvatskega kulturnega društva etne 22. junija 1952 v Vincetu so sprejeli spomenico, v kateri so opisali vzroke na-*adovanja hrvatskega jezika po priključit-V! Gradiščanske k Avstriji ter na prvem me-
stu navedli dejstvo, da „mnogo hrvatskih vasi že deset let nima hrvatskih dušnih pastirjev in da so te vasi podrejene nemškim župnijam". Nadalje so v tej spomenici poudarili, „da je po službenih podatkih zadnjega ljudskega štetja z dne 1. 6. 1951 v zadnjih 30 letih popolnoma ali skoro popolnoma izginil hrvatski jezik v celi vrsti prej hrvatskih vasi, dočim je 13 nadaljnjih hrvatskih naselij izpostavljenih nevarnosti raznarodovanja, kakor ga v Avstriji ni bilo od 16. do 17. stoletja"21).
Tega raznarodovanja je sokriva cerkev. Dne 21. oktobra 1953 so Hrvati, zbrani na kulturnem dnevu v Pandrofu, sprejeli in naslovili na apostolsko administraturo memorandum o zapostavljanju hrvatskega jezika na cerkvenem področju in zahtevali, „da naj se čisto hrvatske in narodno mešane župnije po dosedanji tradiciji zasedajo s hrvatskimi duhovniki". To zahtevo je narekovala okolnost, da so nemški duhovniki v mnogih hrvatskih vaseh odpravili sleherno uporabo hrvatskega jezika v cerkvi. Da dunajska nadškofija ni bila naklonje-
21} .Hal lajednik”, 11. 1. 1*12. Proleit giadiUantkih Hrvatov. — .Hal tednlk-Kionlko”, Celovec, 1*52- Itev. 30. lir. 3.
na gradiščanskim Hrvatom, pa dokazuje tudi okolnost, da je več kot deset let odklanjala prošnjo na Dunaju živečih gradiščanskih Hrvatov (katerih število znaša po hrvatskih virih kakih 20.000 oseb), da bi jim dala na razpolago cerkev, v kateri bi se bogoslužje opravljalo v hrvatskem jeziku. Prav tako pa tudi dijaki hrvatske narodnosti v deškem semenišču v Železnem in hrvatski bogoslovci v gradiščanskem bogoslovju na Dunaju niso deležni vzgoje v narodnem duhu.
Tako se torej tudi na Gradiščanskem potom cerkvene uprave in po nemški duhovščini — kakor na Koroškem — zelo uspešno ponemčuje in raznaroduje domače hrvatsko prebivalstvo.
Politična uprava
Uradovanje pri državnih in samoupravnih oblasteh je nemško. Narodno zavednih Hrvatov je zelo malo v službi pri okrajnih glavarstvih, na sodiščih, pri finančni upravi in v drugih uradih. Nekoliko več jih je pri deželni vladi v Železnem, vendar večinoma v nižjih službah.
Med urodništvom na Gradiščanskem, s katerim imajo Hrvati opravka, je precejšnje število narodnih nestrpnežev in bivših nacistov, ki so napram Hrvatom šovinistično usmerjeni, kakor to dokazuje pogoste pritožbe hrvatskega prebivalstva o obnaša-
nju teh uradnikov napram hrvatskim kmetom in delavcem. Glasilo gradiščanskih Hrvatov „Naš Tajednik" je bilo zaradi takih primerov prisiljeno, da v uvodnem članku pod naslovom „Hrvafožeri"22) ožigosa šovinistične izpade uradnikov, kateri so nahrulili hrvatskega človeka, če je v uradu spregovoril hrvatsko besedo in zahtevali, da mora samo nemško govoriti.
Celo v hrvatskih občinah so za občinske tajnike (bilježnike) nameščeni Nemci, ki ne obvladajo hrvatskega jezika in uradujejo samo nemško. Tudi napisi na državnih in samoupravnih uradih so izključno nemški, večinoma pa tudi v hrvatskih vaseh in so izjeme le redke hrvatske občine, v katerih so narodno zavedni hrvatski župani izposlovali dvojezične napise in kažipote.
Gospodarske razmere
Gradiščanska je v glavnem agrarna dežela. Med vsemi avstrijskimi deželami ima največji odstotek ljudi zaposlenih v poljedelstvu, živinoreji in gozdarstvu. Tako je bilo po uradnem ljudskem štetju iz leta 1934 od vsega prebivalstva, ki je takrat znašalo 298.491 ljudi, zaposlenih v poljedelstvu in gozdarstvu 165.284 oseb, v industriji in obrti pa le 70.626.
(Nadaljevanje sledi)
22) .Hal Tajednik”, Bet 1*54. Hav. ».

Janku
Maleju
v
spomin
Spet se je odprl svež grob, v katerega smo položili k večnemu počitku moža iz naših vrst, trdno korenino, neupogljivega kot hrast v planini. V Selah — Kotu je živel Janko Male, pošten in značajen, ki je lahko zgled mnogim. Prekmalu, komaj v 55-tem letu starosti mu je neizprosna smrt pretrgala nit življenja. Minulo soboto smo dragega pokojnika našega spoštovanega gostilničarja in trgovca v gorskih Selah pod skalnato Košuto spremili na selsko pokopališče. Številna množica ljudi, ki se je udeležila pogreba, je izpričala, kako spoštovana in priljubljena oseba je bil pokojni vsem, ki so ga poznali v domači in daljni okolici. Domači pevci so mu v slovo zapeli na domu žalosti njegovo pesem ljubljenko »Gozdič je že zelen", ob odprtem grobu pa žalostinko »Vigred se povrne ..."
Pokojni Janez Male se je rodil in rasel v narodnozavedni družini, kjer je tudi črpal vzore svojih prednikov ter izoblikoval v sebi značaj in vrline zvestega slovenskega človeka na Koroškem. Svojemu poštenemu prepričanju je ostal zvest vse življenje, tudi v časih najhujše naše preizkušnje, v dobi krvavega nacističnega nasilja. Na to temno dobo spominja kot trajen spomin in opomin tudi spomenik ob selskem pokopališču, ki so ga hvaležni ljudje postavili trinajstim od nacističnih rabljev obglavljenim žrtvam, ki so bile obsojene na smrt samo zaradi tega, ker so se uprle zlobi in krivici ter niso zatajile svoje slovenske krvi.
Janko Male je že v mladih letih marljivo sodeloval pri naših prizadevanjih za skupne koristi, pri čemer je bilo vodilo ohraniti ogroženi slovenski živelj na Koroškem ter mu priboriti za vse enake socialne pravice. Ko je nacistični režim nasilno iztrebljal koroške Slovence, se je pokojni uprl ter so ga kot takega prepoznali tudi hitlerjevski pajdaši in sklenili, da ga odstranijo iz domačega kraja. Takšni značajni ljudje so jim vzbujali težko vest, niso jih mogli trpeti ter so jih pregnali. S stotinami slovenskih koroških družin so izselili tudi Malejeve, med temi tudi Janka. V izseljeniškem taborišču Frauenaurach je delil žalostno usodo pregnanstva z drugimi sotrpini. Klpnil ni, trdno je veroval v zmago resnice in pravice. S partizani je imel dobre odnose in se prav dobro zavedal, kaj so pomenili v borbi za zlom fašizma. Karlu Prušniku-Gašperju, ki ga je leta 1942 obiskal v izseljeniškem taborišču, je na podarjeno mu sliko zapisal besede zahvale, ko mu je ta zagotovil, da partizani ne bodo nehali prej, dokler ne bodo osvobodili po nedolžnem preganjane trpine, med temi tudi naše izseljence.
Po zmagi nad fašizmom se je Janko spet vrnil v svoj gorski raj in se posvetil svojemu delu kot gostilničar in trgovec. Njegovi prostori so bili vedno odprti neštetim našim družbeno-političnim, kulturnim in gospodarskim sestankom, pri katerih je pokojni vedno tudi sodeloval in iz svojih izkušenj dal marsikakšno tehtno pobudo za napredek naše stvari. Pokojni je bil zelo brihten in izobražen, kar si je v veliki meri osvojil z branjem koristnega tiska, med drugim je bil tudi zvest naročnik Slovenskega vestnika. Toda vsa povojna leta ga je zasledovala bolezen, ki si jo je nakopal v izseljenstvu, kateri je končno prekmalu podlegel. Kot gostilničar in trgovec je bil pošten do pičice, po svojem značaju pa skromen, nadvse ustrežljiv in v pravem pomenu besede tovariški.
Skromen je bil v življenju, toda kdo je velik, noj spregovori spet mojster slovenske besede pesnik Župančič: Kdor svoj čas izpolni, kdor življenja vso žrtvuje moč idealom in najvišjim ciljem, dokler smrt ga ne zagrne v noč.
Pokojni Janko Male naj v miru počiva v domači zemlji, žalujočim sorodnikom pa izrekamo naše iskreno in srčno sožalje!
Kealki zapiski z izleta
Iz vrst izletnikov iz pliberškega okraja smo prejeli zapiske z željo, da bi objavili njihove vtise s potovanja, ki jim bodo ostali v neizbrisnem spominu. Izletniško skupino domačih, po večini kmečkih ljudi, ki so si po trudapolnem poletnem tedenskem delu privoščili uteho, sproščenje in razgleda po lepem svetu, je vozil Štefan Sienčnik iz Do-brle vasi. Takole pišejo:
Odrinili smo v soboto navsezgodaj zjutraj. Najprej smo se ustavili na Brezjah, kjer smo se znova lahko prepričali, da v sosedni državi nihče ne preganja vere in nihče ni oviran, če hodi v cerkev. Nato nas je nadvse zadivil Bled, zares je to košček ra-
PLIBERK
Minuli torek se je kljub lepemu poletnemu vremenu in nujnemu delu na poljih in drugih delavnicah zbrala velika množica žalnih gostov na libuškem pokopališču in prisostvovala pogrebnim svečanostim, ko so položili k večnemu počitku spoštovano gospo Marijo Možina, ženo znanega in cenjenega mesarskega mojstra Janeza Možine v Pliberku.
Dolgo je pokojna žena in mati trpela za neozdravljivo boleznijo. Dobri mož je vse storil, kar je v človeških močeh, da bi ozdravela ter ji z veliko požrtvovalnostjo lajšal težke dneve in ure. Toda na žalost je bilo vse prizadevanje zaman, tudi to bridko preizkušnjo mora prestati Možinova družina. Pred nekaj leti je umrl mladi nadebudni sin Hanzej, ki bi bil lahko očetu v veliko pomoč v mesarskem podjetju. Rana je bila huda: oče, mati in hčerka Eli so le težko preboleli bridek udarec. Pogosto smo lahko opazili starša, ko sta v prostem času tako pogosto obiskovala gomilo, pod katere cvetjem in zelenjem počiva njun ljubljeni sin.
ja, kakor pravi pesnik. Kmalu potem smo prispeli v Kranjsko goro, kjer smo srečali nekaj znancev iz plebiscitne dobe. Pot nas je vodila dalje čez visoki Vršič v Soško dolino, povsod pa se je našim očem odpiral nov, prelesten svet pokrajinskih lepot.
V	Kobaridu smo se poklonili ob spomeniku pesnika Simona Gregorčiča ter smo videli tudi njegov rojstni dom visoko gori v hribu.
V	vasi Soča smo doživeli posebno prijetno presenečenje. Pozdravila nas je družba ljubljanskih izletnikov, med temi predsednik okrajnega odbora Rdečega križa Vili Vrhunc, podpredsednica Angela Miklavc, članica okrajnega odbora Zveze borcev Marijana Draksler, prav tako v isti funkciji Pavla Mencej in zdravnika dr. Dušan Mis in dr. Čavič ter zdravnica dr. Vera Kraj-ger. Za prisrčni sprejem se je v izbranih besedah zahvalil v imenu izletnikov Mirko Kumer in naglasil pomen trajne povezanosti med Slovenci v Jugoslaviji in koroškimi Slovenci. Ob odlični kapljici smo skupno zapeli nekaj lepih pesmi ter se nato z vtisi prijetnega doživetja iskreno poslovili.
Prespali smo v Mostah ob Soči, zjutraj smo obiskali Sveto Goro pri Gorici, potem pa nadaljevali pot po Vipavski dolini v Koper, dalje v Portorož in Piran. Kraji so čudoviti, lepi, nepozabni. V Postojni smo si ogledali čuda svetovno znane jame in končno smo se ustavili v Ljubljani. V jutranjih urah v ponedeljek pa smo srečni in zadovoljni prispeli nazaj na Koroško na svoje domove.
MARIJA NA ŽILI
Zelo smo se začudili, ko so se člani Ab-vvehrkampferbunda in Landsmannschafti, ki nikdar niso kazali razumevanja za cerkev in cerkvene obrede, nenadoma »spokorili*. Že smo se spraševali, kdo oziroma kaj je povzročilo tak »čudež*, pa smo končno le dognali, kje tiči zajec v grmu. Ugotovili namreč smo, da tukaj ne gre za potrebo po verskem izživljanju, marveč zgolj za navdušenje nad dejstvom, da je bil na našo faro imenovan duhovnik, ki ne obvlada slovenskega jezika.
Iz tega je pač razvidno, na čigave želje in zahteve se je oziral škofijski ordinariat pri nastavitvi novega župnika. Na potrebe slovenskih faranov gotovo ne, kakor se je to pokazalo tudi v mnogih drugih primerih, ko se je odrinariat očitno vključil v politiko ponemčevanja koroških Slovencev!
Cirkus Krone pride v Celovec
Veliki nemški cirkus Krone bo v okviru svojega gostovanja v Avstriji prišel tudi na Koroško. Premiera bo 26. julija v Celovcu ter bodo predvajanja šest dni dvakrat dnevno in sicer ob 15.00 in 20.00 uri. Svoj šotor, ki ima prostor za 5000 ljudi, bo postavil na športnem prostoru na Koschato-V' cesti. Cirkus bo prispel s tremi posebnimi vlaki, v katerih prevažajo 335 voz za stanovanja, prtljago in orodje, kakor tudi za ogromni šotor. Pri cirkusu sodeluje ter je zaposlenih 400 oseb, v živalskem vrtu pa prikazujejo 400 najrazličnejših živali. Cirkus prinaša v svojem sporedu mnogo novega, spored, ki je vzbujal vsepovsod, kjer je gostoval, izredno veliko zanimanje. V Grazu so morali gostovanje za štiri dni podaljšati. Preden je prišel v Avstrijo, je cirkus Krone z velikim uspehom gostoval v Italiji.
Petstota seja celovškega mestnega sveta
Te dni pa mu je sledila mati, ki je bila nadvse dobra mati tudi drugim, kajti njeno plemenito srce in radodarne roke so delile mnogo, mnogo pomoči. Tega se nešteti v hvaležnosti spominjajo ter to vedo posebno tudi naši priporniki in izseljenci, ko jih v hudih časih, ko so bili oropani vsega, svobode in kruha, ni pozabila ter jim je ne glede na to, kaj bi kdo rekel, lajšala trpljenje s pošiljkami prehrane, kar je bilo takrat neprecenljivega pomena in vrednosti. Bilo bi preobširno ter tudi ni mogoče v nebogljenih besedah povedati in zajeti ves lepi in vzorni značaj blage pokojnice, ohranili pa ji bomo čist in lep spomin.
Domači pevci so na domu žalosti zapeli ganljive žalostinke, nato se je pričel dolg sprevod žalnih gostov od blizu in daleč pomikati proti zadnjemu počivališču. Tudi ob odprtem grobu je zaplavala v višave ganljiva žalostinka in solze ganotja so orosile sleherno oko. Domači župnik je spregovoril globoke poslovilne in tolažilne besede, nato pa je domača zemlja za vedno zagrnila telesne ostanke nepozabne Marije Možine. Naj počiva v miru, žalujočemu možu, hčeri in drugim sorodnikom pa izrekamo naše iskreno in srčno sožalje.
Medved na Peci obstreljen
Velikega rjavega medveda, ki se klati na Peci in je baje poklal in raztrgal več ovac, so lovske oblasti dovolile za odstrel, čeprav je drugače zaščiten v Avstriji. Pred nedavnim, bilo je v petek preteklega tedna, se je revirni lovec Stranner visoko na Peci, v Krautovem lovišču, zores srečal z medvedom. Na lov se je podal pravzaprav zato, da bi ustrelil srnjaka. Zapazil je, da so nekateri srnjaki prihajali na piano, toda naenkrat so zbežali z veliko naglico v goščo. Temu se ni dolgo čudil, ker koj nato je prilomastil izza skalovja in goščo medved prav v njegovo bližino. Še preden je lovec utegnil ustreliti, ga je medved zavohal in se postavil na zadnji nogi. Ko je nato sprožil, se je medved zakotalil navzdol, kmalu po se pobral in zbežal. Bil je torej slabo zadet in le ganjen, vendar je pozneje lahko izkrvavel v kakšnem skrivališču. Kljub zgoščenemu iskanju ga pa doslej še niso našli. Lovcu so, kakor pravijo, živci nekoliko popustili pri srečanju z medvedom, govori pa lahko o sreči, ker postane ranjen medved silno nevaren in v takih primerih rad takoj napade lovca, kakor vedo poročati izkušeni lovci iz krajev, v katerih imajo z medvedom večkrat opraviti, to je iz krajev, kjer je medved doma.
Tiskovni urad celovškega mestnega magistrata poroča, da je bila 19. julija tega leta 500. seja celovškega mestnega sveta po zopetni vzpostavitvi avstrijske republike ter demokratične mesi.,e uprave. Ker je župan Ausservvinkler na dopustu, ga je zastopal namestnik Seidling ter pozdravil člane mestnega sveta. Ob tej priložnosti je spregovoril po službeni dobi najstarejši član mestnega sveta, županov namestnik Scheu-cher in med drugim povedal, da so pri sklepanju v minulih petstotih sejah doprinesli bistven del k obnovi in izgradnji Celovca ter izrazil upanje, da bo mestni svet tudi pri bodočih sejah služil enakim ciljem.
Zveza avstrijske alpinske reševalne službe želi objavo podatkov iz letnega poročila za lansko poslovno leto in hkrati opozorilo na namen in pomen ustanove. V spoznanju koristnosti organizacije radevolje ustrežemo želji ter prinašamo obvestilo v izvlečku.
Zvezno organizacijo izpopolnjujejo deželna vodstva alpinsko-reševalne službe. Na Koroškem posluje v Paulinengasse 7 pod vodstvom Fritza Havraneka.
Deželna vodstva so bila v zadnjih petnajstih letih nositelji alpinsko-reševalnih akcij v Avstriji. Ustanovili so jih kmalu po vojni, čeprav so bile življenjske razmere po vojni težavne, so se našli idealisti, ki so žrtvovali čas in naporno delo pri človekoljubnih alpinskih reševalnih akcijah.
Stotisoči so v zadnjih letih iskali v gorah okrevanje, razvedrilo, sprostitev ter tudi priložnost za smele ture in zimsko-športne podvige. Razvijajoča se motorizacija je zajela tudi planinski svet in je število nesreč ter ogrožanja življenja in zdravja stalno naraščalo sorazmerno z vedno večjim številom obiskovalcev gora. Zaradi tega so se stopnjevale tudi naloge alpinsko-reševalne službe ter rešilnega moštva.
Dejavnost alpinsko-reševalnega moštva v avstrijskih gorah je postala neizogibna nujnost. Prizadevanje ne prinaša le ponesrečencem hitro pomoč, temveč je velikega pomena v vseh gorskih krajih, ki so zainteresirani na tujskem prometu, kajti zavest hitre pomoči v potrebi je za tujega gosta dragocena zadeva. Področje dejavnosti je veliko in obsežno ter bi tovrstna poklicna ustanova zahtevala ogromne stroške. Razvoj v zadnjih letih je pokazal, da je naloge mogoče obvladovati le s sodelovanjem prostovoljnih pomočnikov. Kljub temu pa so tudi ob prostovoljni reševalni službi neizogibni stroški. Pri-
V novi visoki hiši »Neue Heimat* so oddali 80 stanovanj, za katere oddajo ima mestna uprava predpravico, ker je k gradnji prispevala pomemben del. Stanovanja imajo prostornino od 33 do 72 kvadratnih metrov, za katera morajo najemniki k gradbenim stroškom plačati vsoto med 6.000 in
12.000	šilingov.
Na predlog mestnega svetnika Novaka so sklenili, da bodo priredili 2. avgusta na grobu umrlega koroškega pisatelja in častnega člana občine Josefo Friedricha Per-koniga slavnost, na kateri se bodo spomnili dneva, ko bi bil pisatelj dopolnil 70. leto svojega življenja.
spevki iz javnih virov so skromni, zato je alpinsko-reševalna služba predvsem navezana na podpore prebivalstva.
Moštvo alpinsko-reševalne službe je vedno pripravljeno doprinašati žrtve za splošnost, kar je v zadnjih letih tisočkratno dokazalo. Zaradi tega zasluži tudi pomoč skupnosti, da bo tudi v bodoče lahko storilo svojo plemenito prostovoljno dolžnost pri pomoči drugim ljudem.
Koroško deželno alpinsko-reševalno vodstvo je v preteklem letu izvedlo skupno 80 reševalnih akcij v različnih primerih, skupno v Avstriji pa so jih storili 3.529, pri katerih so rešili mnogo dragocenih človeških življenj.
potujočTkino spz
predvaja slovenski mladinski film
KEKEC
v nedeljo, 24. julija ob 10.00 uri dopoldne v Pliberku v kinu Kraut in ob 14.30 uri popoldne na Obirskem pr! Kovaču.
Pe!ek, 22. julij: Mar. Mag. Sobota, 23. julij: Apolinarij Nedelja, 24. Juli): Kristina Ponedeljek, 25. julij: Jakob Torek, 26. julij: Ana Sreda, 27. julij: Rudolf Ceiriek, 28.. julij: Viktor
Avtrijska alpinsko-reševalna služba
ZORO ZORIN:
Požar v gozdu
Mala veverica se je urno Spuščala z veje na vejo, kot bi ji bila za petami sama hitro-noga kuna, strah in trepet veveričjega rodu.
ni bilo tako hudo, saj se je veverici mu-ddo preprosto zato, ker je na gozd že padla n°č, smrekovi vrhovi pa so tako skrivnostno ,n grozeče pošumevali v vetru, da se ji je od strahu kar dlaka ježila. Popoldne je zašla predaleč v gozd, toda kaj, ko so lešniki tako sladki! Doma bo ojoj, saj bi morala že zdav-naj spati.
Bežeč čez samotno jaso na robu gozda je
v	praproti zagledala svetlikajočo se stvar. Bil je čisto navaden trhel štor, ki se je v te-ms svetil, toda preplašeno veverico je to še holj zmedlo, bliskoma se je pognala na naj-hližje drevo, od tega na drugo in kot bi mignil se je znašla na domači smreki. Padla je prav v gnezdo, ker so spali njeni bratci in sestrice, tesno zviti v klobčič, z odprtimi smrčki, kot bi se zadovoljno smehljali, morda so sanjali o sočnih orehovih jedrcih.
Ob nenavadnem sunku je vse gnezdo oživelo in preplašene kosmate postavice so se bliskoma razkropile po vejah, preplašeno cvileč:
„Kuna! Kuna!“
„Uh, strahopetci, kakšna kuna neki, samo ]az sem,“ se je pozna sprehajalka zasmejala, potem pa čisto tiho vprašala:
„Kje pa je mama?"
„Torej ti si! Kako moreš tako podivjati kot Jeak nosorog? Čakaj, ti bo že mama izprosila kožuh, že v mraku te je šla iskat."
Pa novica ni bila ravno prijetna, toda veverica je skušala nanjo pozabiti in brž se je pohvalila:
.Jaz sem pa videla ogenj, tak velik in ža-reč, večji in svetlejši kot luna.d
,,Prava reč, briga me tisti tvoj ogenj, spat Pojdi," so mrmrale zaspane veveričke in lez-^ v še toplo gnezdo.
1 oda veliki sovi uharici, ki je čepela na sJscdnjem bukovem drevesu in obračala svoje šareče oči kot dva mlinska kamna, se novica o ognju ni zdela nepomembna. Ogenj? Da ni kje v bližini človek? je hitro pomislila in vplalmtala med bukovimi in smrekovimi vrhovi, zateglo kličoč svoj turobni „uuu“, ob katerem so zavaljeni polhi spustili svoj žir
vi	smuknili v varno zavetje votlih debel.
Njeno uhanje je zbudilo srako, ki se je
brž dvignila iz svojega gnezda in jezno za-vreščala: ,,Kaj se dereš, sova sovasta! Spat Se poberi in ne rogovili ponoči okoli!
.,Uu, uuu, ogenj! Na lastne oči sem ga videla! Velik ogenj!"
Sraka se je prestrašila in brž začela vpiti: »Gori! Gori! V gozdu gori! Zbudite se! Be-iite!
Ob tem vpitju je zajec planil iz nemirnega spanja in jo ucvrl med grmovje, kjer je naletel na lisico. Ob misli, da ga bo zdaj snedla, so mu noge otrdele in zmedeno je izjecljal:
,,Tetka lisica, gori..." Videl je, da se je
LEOPOLD SUHODOLČAN:
Zalka v
mestu
Ko je očka povedal Zalki, da se bosta naslednjega dne odpeljala v mesto, j > plosknila z rokami in veselo zaklicala:
»V mesto?! Res, očka?”
„Res," je nasmejano pokimal očka.
„0 tako se veselim," je čebljala Zalka. „Dolgo že nisem bila v mestu ..
Zvečer potem dolgo ni mogla zaspati. Tudi ponoči se je prebudila in začela jokati. Sanjalo se ji je, da se je očka že odpeljal v mesto, njo pa pustil doma. Komaj so jo utolažili. Zjutraj pa je bila spet navsezgodaj pokonci.
Na vlaku je vztrajno pritiskala svoj nos na okensko steklo, gledala v reko, ki je tekla globoko pod železniškim tirom, pa se razveselila tekme avta, ki se je po cesti onkraj reke pognal za vlakom, poklicala je očka, ko je jutranje sonce obsvetilo zelena pobočja.
Na postaji v mestu je bilo polno ljudi. Tekali so sem in tja po peronih, hiteli navzdol in navzgor po stopnicah. Mnogi sc nosili težke kovčke in velike pakete. Le prometnik z rdečo kapo je bil miren, dostojanstveno je stal pred prometnim uradom.
Mesto je šumelo. Pločniki so bili polni pešcev, po ulicah so hiteli osebni avtomobili, težki tovornjaki, hitri motoristi in kolesarji. Videti je bilo, ko da se vsakemu nekam mudi.
tudi lisica prestrašila in hitro je dodal:
„Ogenj divja po gozdu. Povedal mi je boter jazbec, ki je komaj odnesel osmojeno dlako in opečene tace."
Lisica je brž odhitela, še hitreje pa rešeni zajec.
„Jelen, si že slišal? Gori! Vsa medvedja družina je kar v spanju zgorela, fazan leta okoli brez repa, jazbec pa je ob vso dlako . . ."
Jelen se je zakadil med grmovje, da mu je rogovje tleskoma udarjalo ob veje.
Čez četrt ure je ves gozd divjal, od vseh strani je hreščalo polomljeno drevje, topotanje in vpitje je naraščalo kot vihar.
„Gori! Bežite! Rešite se!„
S takim krikom je planila kuna na vejo z veveričjim gnezdom, iz katerega je šinila preplašena druščina, nocoj že v drugo.
Začudeno so gledale veverice za kuno, ki je kriče divjala naprej:
„Gori! Gozd bo do tal pogorel! Bežite!"
Pouk! V nobenem primeru ne izgubi glave, marveč se prepričaj na svoje oči in ušesa, kadar gre za pomembne reči v življenju!
V	mestu pa so bile trgovine, velike in majhne, z ozkimi in širokimi okni, z rdečimi, rumenimi in pisanimi platnenimi strehami, da so ljudje lahko v prijetni senci ogledovali vabljive izložbe. Zalka se je ustavila pri vsakem oknu, posebej pa še pri takih, v katerih so razstavili punčke, ki jih je imela rada nadvse: punčke v škatlah in brez škatel, s kapico in brez kapice, s predpasnikom in brez predpasnika, pa punčke, ki jokajo in take, ki ne jokajo, punčke, ki jih lahko slečeš in umiješ, pa take, ki jih ne moreš sleči in se jim ni treba umiti, punčke s pravimi lasmi in take, ki imajo lase samo narisane, punčke, ki jim lahko daš v usta stekleničko s cucljem in take, ki cuclja sploh ne marajo . ..
Tako se je zgodilo to, kar je očka na tihem že pričakoval: Zalka je hotela imeti vse, kar je videla.
„Očka, najprej mi boš kupil tri punčke,” je rekla.
„Kar tri naenkrat?"
„Ja .. . Travnikova Majda jih ima celo pet.”
„Pet?! Hm, potem pa lahko odpre otroški vrtec.”
Očka je odšel dalje, Zalka pa je našo-bila usta in je počasi odcapljala za njim.
V	naslednji trgovini je videla zamorčka z velikima, svetlima obročkoma v ušesih. V tretji trgovini je zagledala medvedka, ki začne plesati, če ga naviješ. No, tu so prijazni trgovci ponujali še opremo za kuhinjo, sobo, kopalnico. Seveda, v teh sobah bi lahko stanovale samo punčke, ne pa pravi sloni, in potem je bila v mestu še četrta, peta, šesta in sedma trgovina ...
Zalka je začela nabirati solze v očeh. Očka pa se je obnašal, ko da ne vidi teh solz. Rekel je: „Danes bova kupila samo eno stvar: punčko, ki ne joka... Si za to?"
„Nisem,” je odkimala Zalka trmasto." Jaz bi rada imela tri punčke, pa zamorčka, medvedka, pa ..."
»Če je tako, Zalka, pa morava najprej po tovorni avto," je smeje dejal očka, »da bova vse to lahko naložila.. .” Prijel jo je za roko, odšla sta dalje. Zalki pa so drsele solze po licih.
Tedaj je po ulici priropotal voziček. Trgovski vajenec je peljal polno paketov, toliko paketov, da so mu neprenehoma padali na tla. Ustavljal se je, jih pobiral in jih spet nalagal. Komaj pa je pobral enega, sta mu na drugi strani že dva zdrs-
nila z vozička. Ljudje so se zaletavali v pakete, gledali vajenca in se mu smejali. Tudi Zalka in očka sta se ustavila.
„Poglej, Zalka,” je smeje dejal očka. „Fant je več naložil, kot bi bilo treba... Najbrž je mislil kar pol trgovine naenkrat odpeljati.. . Zdaj se mu vsi smejijo. In midva tudi. Pa še pripeljal ne bo vsega tja, kamor mora. Vidiš, kako smešno in grdo je, če hoče nekdo pograbiti in odpeljati vse, kar vidi ..."
Nenadoma so se na vozičku razvezali vsi paketi in zgrmeli na tla. Trgovski vajenec se je prijel za glavo, preplašeno je tekal okrog vozička in jokal. Nekateri so mu zdaj pomagali pobirati škatle, drugi pa so se smejali še glasneje in odhajali mi-
KATASTROFA
„OČE, STRAŠNA KATASTROFA SE JE PRAVKAR PRIPETILA:
SATELIT JE V LUNO TREŠČIL,
LUNA PA SE JE — RAZBILA.'
„RES! KAJ TAKEGA! SPET LAŽEŠI' .NE, O NE! LE RAD BI ZVEDEL,
KAJ Tl MISLIŠ, KDO JE KRIVEC — SATELIT, KI JE ZABREDEL!”
.KJE PA! LUNA JE ŽE STARA,
PUHLA VSA IN PREGORELA;
NO, PUSTIVA TO ZA DRUGIČ — ZDAJ JE ŠE GOTOVO CELA."
.OČKA! ČUJEŠ!... LUČ NAD MIZO LUNO DANES JE IGRALA,
JAZ PA BIL SEM SATELIT — CENK! REVA SUNKA NI VZDRŽALA."
mo. Tudi Zalka je stopila s pločnika, pobrala paket in ga položila na voziček. Vajenec jo je pogledal s hlavežnimi, solznimi očmi.
.Drugič pa ne pograbi vsega naenkrat," mu je zašepetala.
Zalka je potem vso pot domov mislila na nesrečnega vajenca, ki si je naložil preveč paketov.
V naročju pa je stiskala drobno punčko, ki ne joka . ..
Korenine
Dobriča Čosic
PRVO POGLAVJE
Ko je prihajal iz prodajalne, zamišljeno zagledan v ?deče steklene bisere, nanizane na rumeni niti — »zakaj sem kupil ravno to?” — ga je srečal Tola Dačič in posmehljivo rekel: »Da pomladiš ženo?" Naglo je potisnil n‘z steklenih biserov v žep in se po strani, navzgor zagledal v pisane oči, sneg je naletaval skozi bližnjo daljavo 'n videl je vsako rumenkasto iskrico pod namrščenimi °brvmi. Od teh pisanih oči mu je bilo zmerom neprijetno. Zdaj ga je postalo sram tudi zato, ker ga je gledal od spodaj. Stal je nekaj trenutkov, vozarji so se potikali po Prodajalnah in vsak je kaj kupoval. »Prodajamo sladkor, kadilo in sveče,” »Mi za groš ceneje," so vpili vajenci Pred trgovinami, kakor da kikirikajo, in se naskrivoma kepali. Nekdo je šel mimo med njima, pretrgal je pogled, m Djordje je rekel bolj užaljeno kot kljubovalno: »Saj tudi imom koga.” »Jaz pa sem kupil sladkorja, da te po-9ostim s sladkim žganjem. Za četrtega sina.”
Ulico se je stesnila, vijugasta črta strešnih opek pod snegom se je primaknila k trepalnicam, in on se je z muko prenesel po tlaku in govnu do vrste volovskih voz. To lQ rekel, da bi me ugriznil je mislil Djordje, in bil mu je zoprn človek, ki ga spremlja na vseh potih, ko ga v ne-
drju žuli mošnja cekinov in ko se črede svinj in govedi pretikajo med ogradami proti Donavi. »Da pomladiš Sim-ko,” in oči so se mu smejale. Gotovo sem zardel.
Tola čisto tiho, sikaje požvižgava in s šibo priganja vole.
»Tudi moški otroci nosijo steklene bisere, dokler so majhni,” pravi Djordje, zgrbljen za Tolovim hrbtom.
»Samo drobne ptice so pisane. Vrani so črni. In orli se ne krasijo."
»Gospodar more vse.”
»Ali more tudi vreči zlatnik v sneg?”
»More."
»Pa sina?” — Tola se nasmeje iz globine.
Suho in zveneče se zadevajo volovski rogovi, dolgi, vitki in zviti v lok, nabadajo gosti somrak in četverijo nizko nebo. Iz razparanega neba se usiplje sneg.
»Sin... Hčerko boš dobil!" preglasno pravi Djordje.
»Stavim deset dnin. Sprejmeš?"
»Čemu ti bo sin? S čim boš hranil še četrta usta?"
»S svojimi krepkimi rokami. Ti kruha ne daješ zastonj."
»Ne dajem. Kotite otroke kakor zajce, nekdo drug pa naj jih potem prehranjuje."
»Nekateri kotijo otroke, nekateri pa cekine. Tisti v nebesih ne pusti, da bi se otroci mešali s cekini. Kvarijo se jim oči."
»Ušesa ti bodo pojedli.”
»Bolje, kakor da zlatniki splesnijo.”
Djordje obmolkne, volovski parklji počasi in mehko tapajo po prvem snegu zapoznele zime, in napeto se zagleda v noč, razburkano z rdečimi krožci in zelenkastimi iskrami, ki se ves čas prižigajo in ugašajo na mokrih robovih zenic. Nad njim, po rogoznici, šelesti zrnati sneg, voz škriplje in poklja, ko ga potegujejo podaljšani volovski vratovi, rogovi se zadevajo v mraku. Mraz zbadaje
leze od pesti, ki čvrsto držijo puško na kolenih, vzpenja se po podlaktu in teče proti rami, prasklja po hrbtenici navzdol, in glava je ves čas polna drobnega votlega šklepetanja. Ne samo od mraza in ne samo od niza steklenih biserov in Tolovega smeha. Kmalu pridejo v jasi-ški gozd: morda ga v njem nocoj čakajo razbojniki? Vidi jih, kako čepijo v nizkem gabrovem grmovju. Prisluškujejo poti, po kateri gre. Najprej plamen prebode mrak. Potem zaboli. In spet je tema. Djordje se pomanjša, skrči in se primika bliže k Tolovemu hrbtu.
Zakaj je kupil rdeče steklene bisere?
Vsakokrat ko dobi denar za svinje, koruzo ali žganje, nosi v torbi žemlje, računala in sladkorčke. Potem jih hrani skupaj z denarjem v kadici, polni pšenice, ki počiva v sobi zraven skladišča, kamor prihaja samo on, gospodar. Kadar žemlje splesnijo, jih naskrivoma meče svinjam. Najprej na drobne kosce razlomi žemljo, zeleno v kepe strjeno pajčevino. Iz žemlje se kadi bel, oster dim. Tedaj se je spominjal belega dima od tobaka Turkinje v črnih hlačah, ki sedi v jagodinski krčmi zmerom v levem oglu od vrat, pod sliko — Rusi gredo čez Donavo v posušenih goskah. Takšni so njihovi čolni. Nad njeno glavo so naravnali kljune in se razmahali s sabljami, in kakor da vse gori, kakor da vse prihaja iz donavske megle, tisto pa je — gosti, beli dim njene cigarete. Nikoli ni videl, da bi se tobak tako kadil. Turkinja nalahko sedi s prekrižanimi nogami, strogo in po vrsti gleda vse potnike, nagiblje se, da bi jih bolje videla, kakor da raste iz napihnjenih hlač. Pa mu je nekoč zamahnila z roko in stopil je k njej, zamahnila je zanesljivo, odločno, kakor da poveljuje tej vojski, ki skače iz črnih in suhih gosk na rečni breg. »Vem, kaj si ti.” Tedaj se je prikrival tako v obleki kot v vedenju. Ni hotel, da bi kdo vedel, koliko rumenjakov nosi v nedrju. S hlapci je jedel in z njimi je spal. Gledal je Tur-
----------- Q$0@S$£@CL naprednih gospodarjev
Žežev brez iežav
Kdor mora žetev in spravilo žita opraviti se pretežno z ročnim delom, ima v teh dneh polno glavo skrbi: kako bo požel in spravil snop pod streho, kje bo dobil potrebne ljudi in mezdne stroje — snopoveznik ali žitni kombajn —, da bosta žetev in spravilo žita pravočasno in brez znatnejše izgube na zrnju opravljena. Z zavistjo gleda na velike kmete in veleposestnike, ki s kombajnom požanjejo in zmlatijo žito na polju in ki za to potrebujejo le dve osebi. Njemu pa manjka tako ljudi za žetev, kakor tudi denarja za nakup dragega žitnega kombajna (Mahdrescher).
Dandanes sta žetev in spravilo žita za velikega kmeta eno najenostavnejših opravil, stroji mu opravijo vse potrebno delo. Za povprečnega kmeta, kakršni smo razen redkih izjem slovenski kmetje na Koroškem, pa sta žetev in spravilo žita opravili, ki zahtevata največ tizičnih naporov, največ ljudi in zaradi obojega največ skrbi. In vendar bi bilo tudi pri nas lahko drugače . . .
Tudi mali in povprečni kmet žetev in spravilo žita lahko popolnoma mehanizirata. Vsak sam zase seveda ne, toda v skupnosti brez nadaljnjega. Treba je le spoznanja, da v drobni kmečki proizvodnji, kakor je naša, posameznik ne bo kos razvoju časa, da razvoj časa zahteva združitve in koordinacije interesov na vasi, kar tiče področij proizvodnje in kar tiče vprašanja obvladanja dela, ki ga od nas zahteva rastlinska proizvodnja, zlasti pa pridelovanje žita.
Interesa posameznika je treba vskladiti s koristmi soseščine
Ravno žetev in spravilo žita sta zelo pripravni opravili, da jih opravimo v soseščini ali v zadrugi, in sicer z žitnim kombajnom, ki smo ga v prvi ali drugi obliki skupno kupili in ki smo ga pripravljeni v prvi ali drugi obliki skupnosti vzdrževati.
Ta oblika kmečke samopomoči nikakor ni nova, je marsikje že dolgo v praksi in
Skrbimo za boljšipridelek otave
Pozna slana in suša v juniju sta nam močno zmanjšali pridelek sena. Travniška ruša je razredčena, zato bo letos brez naše pomoči tudi pridelek otave le pičel.
Sedaj, ko je dež dobro namočil zemljo, moramo travnikom pomagati z nitratno n c a I o m , kjer imamo čas, pa tudi lahko z gnojnico, ki jo smemo, kakor znano, razvažati le v deževnem vremenu. Drugače gnojnica osmodi in zaduši detelje in zelišča na travnikih.
Nitramoncala — ki je sedaj v juliju najcenejši — dajmo vsaj 100 kg po hektarju in to takoj, da bo čim več zalegel. Nitra-moncal trosimo tudi na travniku ob suhem vremenu na suhe rastline.
Napravimo vse na travnikih, da zboljšamo pridelek otave, drugače bomo morali za zimsko krmo kupovati drago, a ničvredno slamo. Se vedno so gnojila v živinoreji cenejša od slame.
Ing. M. Polzer
zaradi tega preizkušena tako daleč, da se lahko poslužimo receptov za njeno ustanovitev in njeno uveljavljanje, ki jih v naslednjem navajamo:
Prvi korak k ustanovitvi kombajnske skupnosti je skupna pogodba vseh, k: hočejo v skupnost vstopiti in jih ta lahko sprejme. Skupnost bo dobra in bo svoje člane zadovoljila le, če bo skupna površina žita vseh članov v skladu z zmogljivostjo kombajna. Osnovni
predpogoj za uspešno skupnost je namreč, da je površina žita skupnosti taka, da bo mogoče s kombajnom pravočasno požeti rž, pšenico, ječmen in oves. Če ie skupnost prevelika, žetev ne bo mogla biti pri vsakem članu pravočasno opravljena in bo posledica, da bodo nekateri člani postali nezadovoljni, vsled česar se bo pričela skupnost krhati.
Pogodba za združitev v kombajnsko skupnost mora uvodoma vsebovati imena vseh članov, vrsto kombajna, ki bo kupljen in njegovo ceno ter obliko nakupa in plačila. V drugem delu pogodbe mora biti jasno določen delež, ki ga mora vsak član skupnosti prispevati k nakupu kombajna.
Le tega je najbolje zračunati po površini žita vsakega člana. Ceno kombajna je treba deliti s skupno površino žita in znesek pomnožiti s površino žita vsakega člana. Če bo kombajn kupljen na obroke ali na kredit, je treba točno določiti, kdaj naj vsak član plača obroke svojega deleža.
Bistveno je tudi, da pogodba določi, kje bo kombajn stal, kdo bo z njim delal in kako bodo plačani stroški njegovega vzdrževanja. Za delo s kombajnom je najbolje, da se izmed članov skupnosti izvežbajo 3 do 4 osebe, ki naj bodo za svoje delo normalno plačane. Kar tiče kritja stroškov vzdrževanja kombajna, so izkušnje pokazale, da je najbolje, če se prispevek vsakega člana določi po času, ki ga je trajala žetev pri njem. Tozadevno se je po-
kazalo, da je s prispevkom 50 šil. na uro žetve mogoče v prvih dveh letih kriti vse izdatke skupnosti za gorivo in olje, za zavarovalnino, za mezde delavcev (8 šil. na osebo in uro) ter za vzdrževanje in popravila. Za tretje leto pa je treba prispevek vsakega člana za uro žetve določiti po izkušnjah prvih dveh let in v pričakovanju, da bodo v tretjem in nadaljnjih letih stroški za popravila narasli.
Neizogibno je tudi, da pogodba jasno določi poslovodjo skupnosti, ki po eni strani razporeja potek žetve in vodi račun o opravljenih urah pri vsakem članu ter skrbi za plačilo prispevka, po drugi pa skrbi za vse, kar je povezano z vzdrževanjem in
"'N
V.
Po žetvi takoj podor strnišča
Podor strnišča takoj po žetvi je eden bistvenih predpogojev za obdržanje in zboljšanje rodovitnosti zemlje in za njeno obvarovanje pred zapleveljenjem. Čim prej po žetvi strnišče podorjemo, teni bolje je.
Dandanašnji na splošno ne puščamo preoranih strnišč neesejanih. Če že drugega ne, sejemo po strniščih ozimno oljno repico (Riipsen) za zeleno gnojenje in za prvo zeleno krmljenje pomladi. Letos pa, ko nam je pri spravilu sena vreme močno nagajalo in je zaradi tega odstotek beljakovin in škrobnih enot v njem zelo nizek, bomo morali v strnišča sejati več krmnih mešanic kot običajno, tako za siliranje in zgodnjo jesensko krmljenje, kakor tudi za zeleno vigredno krmo.
Zlasti pa bomo morali skrbeti, da bomo z zeleno krmo potegnili kar se le da daleč v zimo, Ija do decembra. Poleg I i h o - o g r š č i c e , ki se je kot rastlina za zeleno krmljenje v novembru in decembru tudi pri nas že uveljavila, stopa kot poznojesenska krmna rastlina v zadnjih letih vedno bolj v ospredje rastlina z imenom „ S I L E T T A ". O tej rastlini je znano, da ie sorodna divji redkvici, da je zelo odporna proti mrazu in da jo zaradi tega tudi v goratih krajih lahko sejemo še v avgustu. Po hektarju sejemo 18—20 kg semena. Za krmo ..Siletto" lahko kosimo v oktobru in novembru. Po pridelku zelenja močno prekaša lihc-ogrščico, zato je kljub nekoliko nižjemu odstotku beljakovin v njej njihov pridelek po hektarju za ca. 20 % večji, kot je pri lihoogrščici.
Kar tiče globine brazde za strniščno setev na splošno, nemški znanstveniki ugotavljajo, da s takojšnjim podorom strnišč in z 20 cm globoko brazdo v običajnih in sušnih letih pridelek strniščnih rastlin lahko povečamo tudi za 80 %.
Pred setvijo strniščnih rastlin ne pozabimo na izdatno gnojenje s hitro delujočimi gnojili, zlasti fosfornimi in dušičnimi, kajti brez njih ne bo izdatnega pridelka.
J
obratovanjem kombajna. Poslovodja more biti odgovoren vsem članom skupnosti in ti morajo vsaj vsako leto enkrat skupno pregledati račune, določiti prispevke za naslednje leto in sklepati o vseh vprašanjih skupnosti, ki zadenejo več kot enega člana skupnosti.
V korist obstoja skupnosti brez konfliktov bo tudi, če bo pogodba izrecno davo-Ijilcr, da sme vsak član površino žita povečati kmečjemu le za 25 %. Prav tako naj pogodba določi način povračila deleža za nakup kombajna članu, ki bi pozneje iz skupnosti izstopil. Prav je tudi, da je iz pogodbe razvidno, pred kom se bodo reševali vsi spori v skupnosti, ki se bodo nanašali neposredno na nakup ali vzdrževanje in obratovanje kombajna.
Pogodba mora biti taka, da jo bodo podpisali vsi člani.
Po tej poti reševanja problema žetve in spravila žita je že marsikje postala žetev enostavna in brez težav. Kombajnska skupnost ni le olajšala opravila pri žetvi, strniščni setvi in drugi košnji, temveč je istočasno bistveno zmanjšala obremenitev kmetijske površine z mrtvim neproduktivnim premoženjem, ki ga predstavljajo stroji na kmetiji.
Dva nova bika simodolske pasme za umetno osemenjevanje
Za osemenjevalno postajo v Perkovem dvorcu v Celovcu je kmetijska zbornica pred kratkim kupila dva nova bika simodolske pasme. S tem se je število bikov simodolske pasme na tej postaji povečalo od dveh na štiri.
Novima bikoma je ime „Warager AF 3100" in ..Rebus AF 3200".
Wardger izvira iz okolice Ansbacha v Za-padni Nemčiji in ie star 5 let. Njegova mati je pri štirih teletih dala povprečno na leto 4.832 kg mleka s 4,17 °/o masti. Njegov oče je znani plemenjak „Wacker 33.320“, ki ie bil 3 V2 leta na osemenjevalni postaji v Welsu. Warager je visok 137 cm, prsna globina znaša 80 cm, prsni obseg pa 223 cm.
Rebus izvira iz rejskega območja Ried na Zgornjem Avstrijskem, je 138 cm visok, ima 81 cm prsne globine in 233 cm prsnega obsega. Njegova mati je pri 6 teletih povprečno na leto dala 4. 23 kg mleka s 4.08 °/o masti. Potomci Rebusa so lani je:eni v R.edu dobili oceno Ic.
Letošnje odkupne cene za rž in pšenico
Kakor znano so odkupne cene za i			rž in pienico	ve-
zane na določitev s	strani ministrstva		za kmetijstvo in	
gozdarstvo. Ministrstvo	je	določilo za	gospodarsko	leto
1960/19č1 iste cene, ki	so	veljale v letu 1959/1960.		Zale
bodo kmetovcici dobili ri		i in pienico	plačano po	na-
slednjil cenah (ra 100	kg	zrnja):		
		rž	pšenica	
julij		223.—	240.—	
avgust		222.—	242.—	
september		224.—	244.—	
oktober		228.—	243.—	
november		231.—	251.—	
december		235.—	255.—	
januar		237.—	257.—	
februar		238.—	253,—	
marec — junij		239.—	259.—	
kinjo, preplašen tako od njenih oči kot od sabelj v zamahu. „Ne mislim, da si samo trgovec," je rekla in dim seje razlil v foliko kosov, kolikor besed je izgovorila. In fe besede so tiho gorele v belem dimu. Molčal je in se zasukal: ali so slišali drugi, ki sedijo po divanih okoli širokega ognjišča, kjer mrmrajo isti pogovor s seboj sajasti lonci, polni jagnječje juhe, in kjer v bakrenem kotlu, obešenem na stropni tram, izgubljeno popeva vrela voda. „Izpuli mi nekaj dlak z glave, da ostanejo pri meni, dokler se ne vrneš. Tedaj ti povem, kaj moraš narediti." Ubogal jo je, tako je rekla in tako ga je gledala, da je moral. Nikoli več si ni upal iti prenočevat v to krčmo. Le kaj mu je imela povedati? Nekaj je vedela, je mislil pogosto, ko je lomil zelene žemlje, iz katerih se je kadil bel, oster dim.
Zdaj se je samo spomnil, da so svinjam od teh žemelj, ko so jih jedle, visele zelenkaste pene iz ust.
Zakaj sem kupil steklene bisere? . .. Desna roka izpusti puško, vzame iz žepa niz steklenih biserov in ga dolgo vrti med prsti. Ne more ga vreči v sneg. V temi brez bregov ugašajo ognjene kresnice, ki skačejo iz oči, iz glave, polne vse bolj zvenečega šklepetanja. Hči se bo rodila drugemu. Djordje naglo spravi niz steklenih biserov nazaj v žep in krčevito stisne puškino kopito. Mošnja s cekini zažuli rebra, kakor da je kremenjak. Potisne roko v nedrje in jo prestavi z leve strani na desno. Zlato suho zašklepeče in kri raznese tar šklepet po vseh žilah. Stiska mošnjo, da bi zadušil glas rumenih napoleondorov, da bi jih ne slišola noč. Se bolj se zmanjša, tako da bi mogel zlesti v mošnjo.
Zakaj se dvajset let bojim, da bi mi razklali glavo? Zlatniki žulijo in pečejo. Njihova teža boli v nedrju. Stopil bo z voza in šel peš. Vrnil se bo v Polanko. Počakal
bo dneva. Hotel je povedati strah Tolu, pa je zaslišal njegovo požvižgavanje in glasno rekel:
»Hlapce porajaš gospodarjem!"
»Rodil se bo otrok, ki se bo jokal, in potem se bo smejal in se igral z menoj. In potem bo kradel tvoje hruške, in ko doraste v fanta, bo podil dekleta v vrbovju. Potem pa — svatba, jaz na zgornjem koncu mize in otroci okoli mene. Potem spet otroci. In ko umrem, bodo vsi govorili: ,Tolovi vnuki'. .
»In katero hišo in njivo mu boš dal?"
»Samo da je moj. Meni je toliko dovolj. Jaz mu bom dal moč, ko doraste v moža, se ne bo bal psičkov, in Srbija je velika."
»In za to se mučiš?" šepne Djordje skozi šklepet, podvomi, da ga je Tola slišal, in reče glasno: »Ko bi ne imel mene, bi ti poginili od lakote."
»In ko bi ti ne imel mene?"
»Nehaj! In vzemi puško.”
»Kaj mi bo?" Tola prime puško, začuden nad Djor-djevim strahom. Zlatniki si ga izmišljajo, pomisli, in reče: »Moje oko ne bo zgrešilo. Ne boj se."
»Moj oče ima še enega sina," reče zase Djordje, po obrazu in rokah pa se mu razlije trnova vročina. Topo udarja v ozkem rebrnem košu, stisnjenem s suknjo in kožuhom, mošnja s cekini peče in žuli porebrnico. Poklja-nje rogoznice in škripanje voza neznosno grmi na bobničih, narastlih, velikih kakor napihnjene dude; volovski parklji mehko tapkajo po trebuhu. Lesnike in dreni ob poti se zibljejo, prestavljajo, približujejo, bolj so črni od oglja, pa so ogorelina, posuta z ogorki, ki neslišno ugaša v tišini, po kateri veter, vesel snega, lahko in spretno skače z veje na vejo, potem se z dolgimi rokami brez sklepov in kosti oprijemlje šopov dreves in se ziblje, gibčen, večno mlad in najhitrejši. Petnajst let je minilo, zdaj
zdaj bo zarezgetala puška. Ko ga odvlečejo domov, bo zmrznjen. Njegovo truplo poševno leži v temi, naslonjeno nanjo in pokrito z njo. V bradi se je kri zgostila v kepe. Prsi so mu razklane. Naježi se, nozdrvi vetra so ledene in dih mu zmerom zaudarjal po daljavah. Za oblaki pa je nebo polno zvezd. Za daljave in boga je Djordje Ka-tič, trgovec, toliko kot list v gozdu. Toliko kot kokoš. Krf. In vse bo isto. Samo v njegovi postelji bo spal drugi z njo. Druga stegna bodo stiskala njena kolena. Vukašin bo pojedel posestvo. Ali naj skoči z voza, zlomi puško ob kolesu, zažene mošnjo iz nedrja v ogrado in se peš odpravi po snežni grapi? Naj zapoje vsem navkljub? Navzdol so se voli spustili hitreje, v škripanju lesenih klinov žvenkečejo cekini v nedrju, medtem ko Tola s šepetom zaustavlja vole. Vrsta vozarjev je prišla v vas, pod kaščami, psi niso hudi, vozarji si začnejo klicati, nekdo zapoje, pa obmolkne; zamolkli odmev pesmi zasuje sneg, debel in gost.
»Zdi se, da ti je ljubo, da so nocoj prizanesli moji glavi?"
»Saj tudi nihče ni grozil tvoji glavi. Midva sva s' ' vrstnika. Skupaj sva odrastla io v vojski služila. Skupaj sva se vojskovala."
»Ne laži se. Jaz se še očetu ne smilim."
Pred obcestno krčmo so se voli naglo ustavili, sopihajoč v drobno pokljanje voza. Djordju ni do tega, do bi šel noter: pri luči mu bodo vsi videli obraz. Vozarji se nagnetajo pred krčmo, sneg obletava svetilko. V?e krčme so enake. Tudi svetilke in ceste in njegova vračanja domov. Premislil si je in s puško v roki vstopil zadnji-Vsi so se zasukali, ko so loputnila vrata, vsi so ga pogle' dali in on je obstal.
(Nadaljevanje sledi)
K. MANSFIELD:
Jablana
Stara hiša je imela dva sadovnjaka. Enega so imenovali »divji" in se je razprostiral za zelenjavnim vrtičem; bilo je tam kislih češenj, sliv in drnosljev. Ne vem zakaj nam ta sadovnjak ni ugajal; ni se nam zdelo niti vredno, da bi pobrali sadje, ki ie Popadalo na travo. Sredi tega sadovnjaka je bil prazen prostor, kjer sta služkinja 'n perica vsak ponedeljek razprostirali pe-r'ia, babičine spalne srajce, očetove progaste srajce, služkinjine hlače, kričeče rož-n°te in strašansko prostaške — vse se je to med seboj pomešano igralo in plapolale v vetru.
Drugi sadovnjak je bil precej daleč, ob vznožju malega grička, in ga iz hiše ni bila moč videti. Razprostiral se je vse do Pregrade, za katero so se pasli konji, kjer je bilo videti mimoze, kako se priklanjajo soncu, ter gladko evkaiiprusovo listje. Tam, Pod drevjem, je bila trava tako ostra, da je prodirala v obutev in se zabadala v noge, ko smo hodili sem in tja ter zbirali sadje, ki ga je veter stresal na tla: jabolka s sledovi ptičjih kljunov, velike natolčene hruške, ki so dišale tako čudovito, da je bilo človeku žal ugrizniti vanje.
Lepega dne je dobil ta raj svoj prepovedani sad. Bila je to jablana, ki sta jo od-
D* *0»M»I*S*L»I»C*E
Razočaranja je treba sežgati, ne pa balzamirati.
*
Publika se je navadila pričakovati od filma nemogoče, in to po navadi tudi dobi.
*
Samo tiste reči so nespremenljive, ki se jim ne moremo odreči.
*
Dopust je v marsičem podoben ljubezni: željno ga pričakuješ, preživiš ga z nič koliko nezgodami in vroče si ga spet želiš.
*
Če hočeš biti v zrelih letih še vedno mladt se moraš pač malo bolj potruditi.
*
Najlepše na pomladi je to, da pride ko smo je najbolj potrebni.
*
Kritiki imajo toliko opravka s kritikami, da samih del sploh ne berejo.
krila moj oče in njegov prijatelj nekega nsdeljskega popoldneva, ko sta se sprehajala, da bi zaužito kosilo laže prebavila.
—	Kako čudo! — je vzkliknil prijatelj ves Zaprepaščen in navdušen ... —
In imenoval je jablano z nekim veličastnim, razkošnim imenom.
— Da, vsekakor, — je oče malomarno odgovoril. Kar se tiče nazivov sadnega drevja, je bil popolnoma nezanesljiv.
—	Kako čudo! — je ponovno začel prijatelj. — Jo so sijajna jabolka, najboljša,
*ar jih poznamo. Nabrali jih boste polne košare. Izvrstna jabolka! Boljših ne po-ir,am.
Da, kar dobra so, — je spregovoril °Cs malomarno, vendar je oplazil drevo s Pogledom, polnim zanimanja.
Tako drevo je prava redkost. Celo v ngliji sem jih videl le nekaj primerkov.
Oče je bil ves iz sebe od veselja. Bil je .,0vek, ki si je ustvaril kariero sam, s svo-. delom in trudom, in bilo bi mu strašno *?'■ če bi zasluženi denar raztrčkal; nič ga 1 spravilo v večje zadovoljstvo, kot če sc govorili o njem, da je napravil dober po-. 1 Vedno se je spraševal, če je vse, kar ? tzeba kupovati, res. vredno njegovega . er*arja, Imel je še krize, ko se je spreha-z velikimi koraki po svoji z mesečino bsijani sobi in koval usodne odločitve: * *ei hiši vlada peklensko razsipništvo — raTedil bom red enkrat za vselej! Pognal vso služinčad!" In sedaj, poglejte, so Akrili, da ima sredi svojega sadovnjaka
dragoceno jablano, jablano, ki mu jo zavida celo ta tip, ki je komaj prišel iz Anglije!
— Da se mi ne dotaknete tega drevesa! Ste me dobro slišali, otroci!
Rekel je to s strogim, toda dobrohotnim glasom; toda ko je gost odšel, je ponovil svojo pretnjo v popolnoma drugačnem tonu:
— Če vas ulovim, da se jablane samo dotaknete, vas ne bom poslal samo v posteljo, temveč bom to storil s takim naukom, da se ga boste dolgo spominjali.
To je samo povečalo vrednos^ drevesa.
V nedeljo zjutraj, ko se je oče vrnil iz cerkve, z Bogijem in z mano za petami, je stopil skozi zelenjavni vrt, med vijolice, mimo belih vrtnic, po bregu, v sadovnjak. Jablana je spominjala na devico Marijo in videti je bila, kot da je na njej pristal angel in ji objavil blagovest, ker je stala malo stran od ostalih dreves in šumela s svojim bleščečim listjem. Ko je tako gledal svojo jablano, je srce v njegovih prsih raslo — midva sva to vedela. Prekrižal je roki na hrbtu in njegov pogled je postal nepremičen! Pred očmi mu je lebdel nepričakovani dobiček, dober posel, ki ga ie bil sklenil, ne da bi za to vedel. V takih trenutkih je bil v stanju, da ravnodušno opazuje, kako mu gori hiša od kleti pa do podstrešja, samo da se jablani ne bi kaj pripetilo. Njegovo mišljenje sva delila tudi midva, Bogi in jaz. Bogi z vedno obtolčenimi in spraskanimi koleni in z okroglo kapo, nabito na ušesa.
Jabolka so spreminjala barvo iz bledo-zelene v rumeno; pojavile so se rožnate pege, potem je rožnata barva požrla vso rumeno in se spremenila v lepo svetlorde-čo barvo.

Končno, nekega lepega dne, je oče potegnil iz svojega telovnika majhen nožiček, počasi iztegnil roko in previdno izbral dve jabolki z iste veje.
— Poglej! Saj so že zrela! — je vzkliknil presenečeno. — Kako čudovita jabolka. Znamenita!
Ocenjevalno ju je obračal v roki.
— Poglejta! Nobene lise, nobene brazgotine!
Z velikimi koraki je stopil proti bližnjemu štoru; spremljala sva ga skakaje po travi. Sedli smo vsi trije, oče v sredini. Eno jabolko si je položil v naročje, odprl no-žek in s svečanim gibom prerezal drugo jabolko na polovico.
—	Oho! Le poglejta!
—	Ah! Očka.
Vzkliknila sva zaradi ljubega miru, toda bila sva zares navdušena. Čudovita rdeča barva se je vpila v belo meso in to je postalo rožnato vse do črnih in bleščečih se pešk lepo razvrščenih druga ob drugi.
Približal je jabolko svojim nosnicam in izpregovoril besedo, ki je še nikoli nisva slišala, da bi jo uporabljali v tem smislu:
— Kakšen „buket"!
Potem je dal eno polovico meni, drugo pa Bogiju.
— Jejta počasi! Ne požrita vsega hkrati.
Z istim svečanim gibom je prerezal tudi drugo jabolko. Nisem odvrnila oči z Bogi-ja. Najini zobje so se zagrizli isti hip usta so se nama napolnila z nekakšno močnato maso, s trdo in grenko lupino, ki je bila strašnega okusa.
— Torej? — je vprašal oče veselo.
Svoji dve polovici je prerezal na četrtine in sedaj je pričel dolbsti sredine. Bogi in jaz sva ga pogledala, brezbuno sva žvečila. Požrla sva in se približala očetu, toliko da se ga nisva dotikala.
—	Sijajna so! Sijajna!
Toda to ni bilo potrebno. Oče je ta trenutek izpljunil svoje jabolko. Od tega dne se je jablane izogibal.
ANEK D O TE
Ko je Winston Churchill praznoval svojo 80-letnico, je med mnogimi častilci staremu diplomatu čestital tudi mlad novinar. Rekel je: „Upam, da vam bom mogel čestitati tudi k stoletnici rojstva!"
Državnik ga je mirno premeril od nog do glave, se drobno nasmehnil in se odrezal: »Zakaj pa ne, saj ste videti kar zdravi in čili."
Angleški poslanik v Parizu je nekoč imel znamenit nagovor, v katerem je omenil, da zna tri francoska narečja, da pa bo kljub temu rajši govoril v materinščini. Svojo odločitev je utemeljil takole: »Prvo francosko narečje, ki ga znam, je jezik Francoske akademije, jezik nesmrtnikov. Ker pa sem navaden smrtnik, si ne drznem govoriti jezika nesmrtnikov. Drugo narečje, ki ga obvladam, je govor pariškega podzemlja, ki se ga v tej odlični družbi ne smem po-služiti. Tretja vrsta francoščine, ki jo znam, je francoščina britanskih diplomatov. To francoščino mi dovolite, da govorim angleški."
*
Conan Doyle je prišel v Pariz. Ko ga je taksi pripeljal do hotela, se je voznik zahvalil za napitnino: »Hvala, monsieur Conan Doyle."
»Od kod pa veste, kdo sem?" se je začudil avtor romanov o Sherlocku Holmesu.
»Zelo preprosto, gospod. V časopisu sem bral, da prihajate v Pariz iz Nice. Videti ste kot Anglež in brado vam je gotovo pristrigel brivec iz južnih francoskih krajev. Vse te indicije so me prepričale, da morate biti sam slavni Doyle."
»Imenitno! Sijajno! In drugih dokazov nimate?"
»Pač," je rekel voznik, »na vaših kovčkih visijo Ustki z vašim imenom."

R03ERT 3 R 0 S L E R :
MAGNETOFON
Noben zakon ni popolen — niti moj. Tea, tako je ime moji ženi — ni igrala šaha. To sicer ne bi bilo hudo, toda ker razen tega v stanovanju ni trpela ne cigaretnega, še manj pa cigarinega dima, je moj položaj postajal vedno bolj kritičen. Igranje šaha brez modrega dima je menda še težje, kakor kegljati brez piva. Moral sem hoditi drugam — in vprašam: kje in katera zakonska družica je zvečer rada sama?
Magnetofon je bil na prvem mestu med najinimi o božiču prejetimi darili. Podarila sva si ga drug drugemu, da si olepšava večere. Žena ga je podarila meni s skrito željo, da bi ostajal doma in da bi se tako odpovedal šahu, jaz pa sem ga podari! njej, da ob večerih ne bi samevala. Magnetofon je postal najin konjiček. Skupaj, ali pa vsak za sebe sva lovila iz etra glasbo in jo snemala na trak.
Do sem je bilo vse lepo in v redu. Toda magnetofoni se dajo uporabljati še na sto drugih načinov...
Tako je bilo.
»Ljubica, tako dolgo že nisem igral šaha, kaj ti ne bo dolg čas, če bi nocoj odšel na eno partijo v naš klub?"
»Če že ne moreš drugače, pa pojdi. Nisem malenkostna, saj me poznaš, ne bilo bi mi po volji, če bi imel občutek, da si zaprt v kletko. Tak pojdi že!” je odgovorila in naredila z roko patetično kretnjo.
»Pa kravate ne pozabi, dragi, nočem, da bi bil podoben ciganu. In ne pozabi, odigraj samo eno partijo, nato pa pridi domov!"
Samo eno partijo — kako je vendar to mogoče? Nasprotniku je vendar treba ponuditi priliko, da izravna svoj poraz. Po vsaki revanži je potrebna odločitev in pri tem, kakor je običaj, navadno mine pol noči. Brez skrbi, Tea ima globok spanec in lahko se priplazim v sobo, tiho kot mačka.
Pri zadnji igri — bila je četrta po vrsti — sem bil izgubil trdnjavo in dva konja, sem se posvetoval s svojim soigralcem o strateški plati vrnitve domov.
»Nimam lahkega položaja," je menil soigralec, dvigalo v hiši ropota in ženo navadno zbudi. Žal moram zato peš in to v četrto nadstropje. In saj veste, kako grozno je škripanje parketa! Zadnji trije koraki do postelje so običajno najtežji."
»To vendar ne more biti problem, saj tla tudi pri meni škripljejo," sem ga potolažil, poleg tega pa sem se trudil, da bi umaknil trdnjavo iz nevarne bližine tekača.
»Veste, običajno se slečem že v kopalnici in vstopim v spalnico ritenski, kakor rak. Če tedaj slučajno zaškripljejo tla in se žena zbudi — prižge luč — me zagleda z obrazom obrnjenim proti vratom kopalnice in tako niti ne vpraša od kod prihajam, temveč kam grem. Odgovor imam že pripravljen, rečem ji, da grem v kuhinjo pogledat, ali je plinski ventil zaprt ali pa da me muči žeja."
»Res ni slaba ideja s to rakovo hojo," je pritrdil soigralec, »toda z naslednjo potezo boste matirani."
*
Pred vrati svojega stanovanja sem tiho sezul čevlje in vstopil v predsobo. Vrata so sicer glasno zaškripala, toda, ker je bilo do spalnice še dvoje vrat, se nisem preveč bal. Bil sem brez skrbi. Po stari in dobro preizkušeni metodi rakove ’ hoje sem srečno prišel do postelje in zlezel med rjuhe. Imel sem popolnoma čisto vest.
Drugo jutro.
»Kdaj pa se je vrnil moj gospod in varuh? Nocoj ali zjutraj?" je pri zajtrku zago-stolela ženkica. Okoli ust ji je poigraval tisti značilni nevarno-sladki nasmeh, ki mi je vedno sprožil mravljince po hrbtu.
»Zakaj pa zjutraj, mar misliš, da je bilo tako pozno," sem jo skušal prepričati s svojim najslajšim nasmehom in prijaznostjo.
»Kako dolgo te ni bilo?" je vprašala ponovno in sladki nasmeh je pričel ugašati.
»O ljubi bog, tako dolgo vendar, kakor pač traja igra. Saj vendar veš, da takrat navadno pozabim na čas."
»Pol treh zjutraj je bilo, če dovoliš, da ti povem."
»Toda ljubica, kako moreš trditi kaj tako nemogočega, saj si vendar trdno spala, ko sem se vrnil."
»Seveda sem spala, toda — magnetofon ni spal. Ponoči sem se zbudila in tebe še vedno ni bilo. Vzela sem magnetofon in ga postavila na omarico v predsobi, ga naravnala na »snemanje" in odšla nazaj v posteljo."
»In kaj si posnela?"
»Poldrugo uro ničesar. Samo tišino najinega stanovanja. Toda na koncu, ko se je trak že skoraj ves odvil, je mikrofon zaznamoval zvok — poslušaj ga!”
Vključila je »reprodukcijo" in pol minute — vlekla se je silno dolgo — ni bilo slišati ničesar. Tedaj pa sem zaslišal značilni zvok — bilo je škripanje vhodnih vrat od stanovanja.
»S števcem lahko vsak prvošolček izračuna uro, ko si prišel domov,” je ugotovila žena in kot velik grešnik sem povesil glavo.
Nekaj dni sem ves pobit taval po stanovanju in magnetofona niti pogledal nisem. Tedaj me je prešinila rešilna misel. Maščevanje je moje in kdor se zadnji smeje, se najbolje smeje!
»Ljubica," sem čez nekaj dni dejal ženi, »zelo veliko dela imam, mislim, da te moj pisalni stroj ne bo motil. Zamaši si ušesa, da boš lažje spala."
»Veseli me, da imaš toliko dela. Stroj me niti malo ne bo motil. Nasprotno, tako lepo je, ko bom vedela, da si v moji bližini — pa čeprav ne boš pri meni."
Magnetofon je bil moj glavni pomočnik. Že nekaj dni sem ga vključil, ko sem pisal na stroj. Na traku je posneto za polni dvakrat dve uri tipkanja!
Tea je odšla spat, sam pa sem se odpravljal na moje prekinjeno igranje šaha v klubu. Ob vratih sem si mel roke in poslušal veselo tipkanje, ki je prihajalo iz zvočnika na magnetofonu. Tehnika je pa res sijajna! Ko sem že zaklepal vrata, sem ujel še glas svojega kašljanja, ki je bil prav tako ujet na traku.
Ta večer je bil zame srečen. Dobil sem tri partije in se vrnil domov šele ob policijski uri.
Res je, da mora človek imeti pri šahiranju mirne in spočite živce.

Nationale Minderheiten
nicht Hindernis, sondern Brucke zvvischen den Volkern
Uber Iniciative des Bundesministers fiir Auswdrtige Angelegenheiten Dr. Bruno Krei-sky bielt der Prbsident des aussenpolitischen Ausschusses der Bundesvolksversammlung Jugoslawiens Dr. Aleš Bebler am 14. Juni 1960 vor der Osterreichischen Gesellschaft fiir Aussenpolitik und internationale Beziehungen in Wien einen Vortrag zum Thema ,,Die Stellung der nationalen Minderheiten in ] ugoslawien“. Seinen Ausfiihrungen, die auch fiir Kdrnten als Grenzland und Heimat zweier Volker von besonderem Interesse sind (trotzdem aber in der deutschsprachigen Kdrntner Presse fast durchivegs verschmiegen murden!), entnehmen mir folgende Einzelheiten:
Die Froge der nationalen Minderheiten wurde in der Vergangenheit stets als ein besonders heikler Bereich angesehen. Man war allgemein der Auffassung, welche ubri-gens auch heute noch in einzelnen Landern vertreten wird, die Existenz nationaler Minderheiten sei ein Hindernis tur die Einheit des Landes und ein unvermeidbarer Sfo-rungs- und Reibungsfaktor, ja sogar eine Gefahrenquelle in den Beziehungen mit den Nachbarlandern. Dieser Auttassung zufolge ist allein schon die Existenz nationaler Minderheiten als ein Obel anzusehen, vvelches man lieber durch Assimilatian oder durch noch drastischere Methoden aus dem We-ge schatten solite.
Ist dem in Wirklichkeit so, und muss es denn so sein? Dies ist eine Frage, die in diesem Zusammenhang gestellt und beant-worlet vverden soli.
Das Beispiel Jugoslawiens ist in dieser Hinsicht ausserordentlich lehrreich und gibt auf die eben gestellte Frage eine unzwei-deutige Antvvort.
Jugoslawien ist ein Land, wo die nationalen Minderheiten einen relativ hohen Pro-zenfsatz ausmachen. Der im Jahre 1931 durchgefuhrten Volkszahlung zufolge nah-men die nationalen Minderheiten mit 14,8% beziehungsweise mit mehr als zwei Milli-onen Mitgliedern an der rund 14 Millionen zahlenden Gesamtbevolkerung teil. Die grossten Volksgruppen waren damals die skipetarische und die deutsche — jede mit etwa einer halben Million Mitgliedern, die ungarische mit ungefahr 470.000, die turki-sche mit etwa 250.000, sodann die slowaki-sche, rumanische, bulgarische, tschechische, italienische und noch einige kleinere Volksgruppen. Die Volkszahlung von 1953 bietet zwor im Hinblick auf die Minderheiten-struktur ein verdndertes Bild, zeigt aber zu-gleich, dass die Gesamtzahl der Minder-heitsangehorigen auch heute sehr hoch ist. An der damals 17 Millionen zahlenden Gesamtbevolkerung (die inzwischen auf ijber 18 Millionen angestiegen ist) waren die Volksminderheiten mit etwa derselben Per-sonenzahl wie vor zwanzig Jahren, das heisst mit zwei Millionen oder 12 Prozent beteiligt. Die Minderheitenfrage in Jugoslavvien bildet also nach wie vor eines der wichtigen innenpolitischen Probleme.
Die Minderheitenstruktur hat sich gegen-iiber derjenigen aus dem Jahre 1931 zum Teil verandert. Um die Kontinuitat meiner Ausfiihrungen uber die heutige Minderhei-tenpolitik Jugoslawiens aufrechtzuerhalten, mochte ich gleich zu Beginn erklaren, wie diese Verdnderungen zustandegekommen sind.
Die Skipetaren zahlen heute 750.000 be-ziehungsweise 250.000 mehr als vor 30 Jahren, was dem raschen naturlichen Zuwachs dieses Bevolkerungsteiles enfspricht. Ungarn gibt es rund eine halbe Million, das heisst
30.000	mehr als vor dem Kriege. Die turki-sche Volksgruppe hat sich stark verringert, da die bereits nach dem ersten Weltkrieg eingesetzte freiwiIlige Rucksiedlung der Tur-ken aus Jugoslavvien nach der Turkei auf Grund einer zvvischen der jugoslavvischen und der turkischen Regierung getroffenen Vereinbarung fortgesetzt vvorden ist. So zahlt diese Volksgruppe heute nur noch etwa
100.000	Personen. Die an sich schon kleine, nur 15.000 Mitglieder umfassende polnische Volksgruppe ist auf Grund eines zvvischen
den beiden Regierungen geschlossenen Ab~ kommens schon in den Jahren 1946/47 zum grossten Teil nach Polen ubersiedelt. Die durch Eingliederung einiger Teile Dalma-tiens sovvie des kroatischen und slovveni-schen Kustenlandes zunachst stark ange-wachsene italienische Volksgruppe schrumpf-te spater zusammen, und zwar infolge der freivvilligen Optierung und Obersiedlung nach Italien, vvozu sie von den Triester und anderen italienischen politischen Organisa-tionen aufgefordert worden vvar. Diese Um-siedlung wurde auch durch die neugezoge-ne, die Stadt Triest vom naturlichen Hinter-land trennende Grenze bevvirkt. Die Men-schen vvaren somit gezvvungen, die Wah! zvvischen Stadt und Hinterland zu tref-fen. Wer starker an die Stadt gebun-den vvar, siedelte nach Triest uber, dieje-nigen aber blieben zuruck, die sich mit dem hinter unserer Grenze liegenden Land und kleineren Stadten mehr verwachsen fuhlten. So zahlt die italienische Volksgruppe heute insgesamt 36.000 Mitglieder.
Die grosste Veranderung in der Minderheitenstruktur vvurde jedoch durch die sehr starke Verringerung der deutschen Volksgruppe verursacht. Diese einst eine halbe Million Mitglieder zahlende Minderheit ist im Jahre 1953 auf 60.000 zusammenge-schrumpft. Was hier geschehen isf, kann als ein sehr lehrreiches Beispiel dienen zum Stu-dium der Minderheitenfrage im allgemeinen.
Mit Ausnahme des in Slovvenien leben-den deutschsprechenden stadtischen Ele-ments, vvelches den kleinsteri Teil der in Jugoslavvien ansassigen deutschen Minderheit bildete, vvar die deutsche Volksgruppe nicht osterreichischer, sondern deutscher Abstam-mung. Sie kam aus Schvvabenland und hat diesen Charakter nach zvvei Jahrhunderten ihres Aufenthaltes in der Vojvodina — vor-nehmlich aber im Banat — auch bevvahrt. Ja, sie pflegte sogar in den Benennungen ihrer Organisationen diese schvvabische Ab-stammung zu unterstreichen. Als die deutsche Volksgruppe 1919 ihre erste politische Organisation ins Leben rief, da gab sie ihr den Namen „Deutsch-schwabischer Klub', um diesen spater durch den Namen „Schwa-bisch-deutscher Kulturbund" zu ersetzen.
Diese Organisation vvar von allem Anfang an mit dem grossdeutschen Geist infiziert — ein Umstand, der sie nach Aufkcmmen des Hitlerismus in Deutschland in den Schoss des Nazismus trieb. Sie vvurde zum vviiligen Werkzeug der nazistischen Expansion auf dem Balkan und zog allmbhlich die gesam-te in Jugoslavvien lebende deutsche Minderheit nach sich.
Mit den beiden von Berlin aus vvirken-den Zentralstellen — dem „Verein fiir das Deutschtum im Ausland" und spater mit der seit 1940 unter der Leitung des SS-Generals Lorenz stehenden »Volksdeutschen Mittel-stelle” — eng verbunden und von diesen auch stdndig unterstutzt, konnte der Kulturbund schon nach einigen dem zweiten Weltkrieg vorangegangenen Jahren die ge-samfe deutsche Volksgruppe in mehreren ausgesprochen Hitlerschen, sich in allem nach der NSDAP richtenden Organisationen erfassen. Die Zahl der organisierten deutschen Minderheitsangehorigen stieg auf 450.000, an deren Spitze der von Hitler er-nannte Volksgruppenfuhrer stand.
(Fortsetzung folgt)
RADIO CELOVEC
Poročila dnevno: I. program: — 5.45, 5.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00. II. p r o-Srim: — 6.00, 7.00, 8.00, 13.00 17.00, 1.9.00, 22.00, 23.00.
Vsakodnevne oddaje: I. program: — 5.55 Oddaja za kmete — 6.00 Vedri zvoki —
7.00	Pisan spored za jutranjo uro — 7.55 Gospodarska poročila in delovni trg — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Gospodinjski magazin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 12.03 Pestro mešano — 13.00 Opoldanski koncert.
Slovenske oddaje Radia Celovec
Ponedeljek, 25.	7.:	14.00 Poročila, objave. Pregled
sporeda. — Kogar zanima. — 17.55 Za našo vas.
Torek, 26. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Po tajinstve-nih stezah koroške domovine.
Sreda, 27. 7.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo.
Četrtek, 28. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Iz popotne torbe: Pri tujih narodih v gosteh: Kanada.
Petek, 29. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Domači godci in pevci.
Sobota, 30. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Nedelja, 31. 7.: 7.30 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Televizijski program:
Vsakodnevna oddaja: 20.00 Cas v sliki. Oddaja Cas v sliki tudi vedno pred zaključkom televizijskega programa.
Nedelja, 24. 7.: 17.00 Za mladino: Braziljanska kavo — 17.30 »Lassie*, povest psa — 30.00 »Luč ljubezni*, tilm.
Ponedeljek, 25. 7.: 19.30 Vaš nastop, prosim — 20.2G Aktualni šport — 20.40 Tudi to je Avstrija — 21-10 V pestrem zaporedju.
Torek, 26. 7.: 20.20 .Smehljaj Gioconde*.
Sreda, 27. 7.: 17.00 Listamo v slikanici — 17.30 Za motoriste — 19.30 Očka je najboljši — 20.20 .Povelje vesti*.
četrtek, 28. 7.: 19.30 Šport — 20.30 Poročilo o glasbenih tednih v Kremsu — 21.05 .Križi na obzorju*.
Petek, 29. 7.: 19.30 Filmski festival v Berlinu — 20.20 .Plesalka iz Marakeša*.
Sobota, 30. 7.: 19.30 Veseloigra — 20.20 Vsaka sekunda en šiling.
RADIO LJUBLJANA
Poročila dnevno: 5.05. 6.00, 7.(JO, 13.00, 15.00, 17.00, 22.00.
Soboto, 13. julij:
5.00	Dobro juiro — 8.20 Pionirski tednik — 10.10 Zvoč-ni mozaik — 11.30 Družina in dom — 12.00 Narodne pesmi iz Bele Krajine — 12.15 Kmetijski nasveti — 13 50
M R A D IO, PR O G R A M
Sobota, 23. julij:
I.	program:	5.50 Oddaja zbornice kmetijskih de-
lavcev — 7.00 Pestro pomešano — 7.55 gospodarske vesti — 8.00 Fantje, veseli bodite — 8.45 Sirni pisani svet
—	14.00 Pozdrav nate — 15.30 Iz vseh dolin zveni —
15.55 Slavnos'ne igre v Bayreuthu —	17.45 Mladinska
oddaja — 19.35 Odmev časa — 20.15 Richard Wagner. Umetnik in javnost — 22.55 Pogled v svet.
II.	program: 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.00 Dobrodošli v Avstriji — 9.20 Ti in žival — 11.00 Ljudske viže — 12.03 Zo avtomobiliste —
13.30	Agrarna politika — 14.40 Tehnični razgled —
17.40	Gradiščanska ura — 20.05 Dobro zabavo — 21.45 Šport.
Nedelja, 24. julij:
I.	program: 6.50 Domači vrt — 7.00 Jutranji koncert — 8.05 Kmečka oddaja — 9.00 Jugoslovanska glasba — 11.00 Dopoldanski koncert — 13.00 Operni koncert — 14.30 Pozdrav nate — 16.30 Skozi svet, skozi čas
—	17.05 Plesna glasba —- 18.00 Otroški oder — 19.00 Šport — 20.10 .Sreča norcev", komedija — 21.10 Glasba za nedeljski večer.
II.	program: 6.10 Vesele melodije — 7.05 Godba na pihala — 8.15 Kaj je novega — 10.05 Dobrodošli v Avstriji — 10.15 Veselo petje, veselo igranje — 13.15 Za avtomobiliste — 14.45 Za fotografe — 18.00 V dobrem razpoloženju — 18.30 Mladinska oddaja — 19.10 Oddaja zveznega kanclerja — 20.00 Državna opera med obema vojnama — 21.45 Šport — 22.10 Pogled v svet.
Ponedeljek, 25. julij:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Operni koncert — 14.45 Posebej za Vas — 15.30 Knjižni kotiček — 15.45 Operetne melodije — 18.20 Za Vas, za vse
—	18.30 Aktualno za mladino — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa —
20.15	Kaj mislite vi — 20.30 Rumeni ponedeljek — 21.00 Dama in dvanajst fantov.
Torek, 26. julij:
Od arije do arije — 14.35 Voščila — 16.00 Na platnu smo videli — 16.20 Kopalcem v zabavo — 17.10 Parada plošč — 18.00 Umetne in narodne pesmi — 18.45 Okno v svet — 20.00 Narodne in domače viže — 21.20 Vesela godala.
Nedelja, 24. julij:
6.00	Nedeljski jutranji pozdrav — 6.45 Godba na pihala — 7.15 Izletnikom na pot — 8.00 Mladinska igra — 8 37 Otroške pesmi — 10.00 Se pomnite, tovariši — 11.20 Vojvodinski mozaik — 12.00 Voščila — 13.30 Za našo vas — 13.45 Koncert pri vas doma — 14.15 Voščila —
16.30	Zvočni mozaik — 17.00 Šport — 30.05 Glasben* varie‘e.
Ponedeljek, 25. julij:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Polke in valčki — 8.35 Iz til mov in glasbenih revij — 9.00 Melodije za vas — 11.00' Iz opere .Madame Butterfly* — 12.00 Vaški kvintet —
12.15	Kmetijski nasveti — 13.30 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije — 15.40 »Rož, Podjuna, Žila* — 16.00 Med piramidami in tropskimi projekti — 16.40 Parada plošč
—	17.10 Srečno vožnjo — 18.00 Operne melodije — 18.40 S knjižnega trga — 20.00 Jugoslovanska zabavna glasbo
—	20.35 Smetana: Moja domovina.
Torek, 26. julij:
5.00	Dobro jutro — 8.30 Europa-express — 9.00 Mladin ski zbor — 11.05 Radi jih poslušate — 11.30 Oddaja za olroke — 12.00 Soldaške narodne pesmi — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.40 Pisani zvoki z Dravskega polja —
13.30	Naši operni pevci — 14.10 Kmečka godba — 14.35 Voščila — 16.00 Iz domače književnosti — 17.20 Parada plošč — 18.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 18.50 Človek in zdravje — 20.30 Radijska igra — 21.50 Plesni zvoki velikih mest — 22.15 S popevkami po svetu-
Sreda, 27. julij:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Poje Koroški akademski oktet
—	9.31 Zabavna glasba — 11.30 Čajkovskega opere »Pikova dama" — 12.00 Pesmi in plesi iz Bele Krajine —
I. program: 6.25 Pestro pomešano — 7.55 Gospodarske vesti — 8.00 Ljudstvo muzicira — 14.30 Koroško pesništvo — 16.00 Godba na pihala — 17.10 Veselje in razpoloženje na tekočem traku — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.25 Salzburške slavnostne igre: »Kavalir z rožo".
Sreda, 27. julij:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Da, to je moja melodija — 8.45 Iz ženskega sveta — 14.45 Za prija'elja popevk — 16.00 Dobro razpoloženi — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.15 Neminljive melodije — 21.00 Salzburške slavnostne igre.
Četrtek, 28. julij:
I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Operetni koncert — 8.45 Avstrijci v tujini — 14.30 Posebej za Vas — 15.45 Esej našega časa — 17.10 Pisan šopek melodij — 17.55 Kulturne vesti — 18.00 Kmečka oddaja — 18.30 Mladinska oddaja — 19.30 Odmev časa — 21.00 Pojemo in pripovedujemo o deželi Drave — 22.10 Pogled v svet.
Petek, 29. julij:
I.	program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Orkestralni koncert — 8.45 Pozdravljeni — 13.10 Ljudska glasba iz Avstrije — 13.30 Za prijatelje citer — 16.00 Glasba in sonce — 18.55 Šport — 19.00 Avstrijski državno prvenstvo v lahki atletiki — 19.35 Odmev časa —
20.15	Halol Teenagerjl — 21.00 Mozarteum-orkester iz Salzburga — 22.10 Pogled v svet.
II.	program: 6.05 Mladi glas — 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.00 Dobrogošli v Avstriji — 9.20 Mladina noj potuje — 12.03 Za avtomobiliste — 13.30 Za prijatelja opere — 14.10 Sodobni avstrijski komponisti — 14.35 Mednarodna radijska univerza — 16.00 Otroška ura — 17.10 Kulturne vesti —
17.15	Znanje za vse — 19.10 Teden dni svetovnega dogajanja —	19.25 Salzburške slavnostne igre:	»Hughie*
in »Tartuffe*.
Trgovsko podjetje Rutar v Dobrli vasi vzame vajenko za konzumni oddelek in vajenca za tehnični odde lek (Eisenhandlung). — Pogoji: glavna šola in znanje obeh deželnih jezikov. — Prehrana in stanovanje po želji v hiši. — (Vzamemo tudi Ro-žane.)
12.15	Kmetijski nasveti — 12.40 Otroci pozdravljajo — 14.35 Izbrali smo za vas — 16.00 Novost na knjižni po lici — 16.20 Koncert po željah — 18.00 Kulturna kronike*
—	18.20 Slovenski samospevi — 18.45 Radijska univerze*
—	20.20 Popularne opere.
Četrtek, 28. julij:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Norveški plesi — 8.25 Mladinski pevski zbori — 9.12 Od valčka do rock'n rolla — 9.40' Zbor Slovenske filharmonije — 10.10 Od melodije do melodije — 11.30 Oddaja za cicibane — 12.15 Kmetijski nasveti — 13.50 Vedri zvoki — 14.35 Voščila — 16.00 Iz svetovne književnosti — 17.10 Turizem in melodije
18.00	Iz oper Bedricha Smetane — 18.30 Šport in Športniki — 20.00 Ceirtkov večer domačih pesmi in napevov
—	20.50 Puškin: Cigani.
Petek, 29. julij:
5.00	Dobro jutro — 8.05 Operne uverture — 9.00 Frane Milčinski: Potovalni urad — 11.00 Črnske duhovne pesmi
—	12.00 Pesmi za otroke — 12.15 Kmetijski nasveti
12.40	Izpod zelenega Pohorja — 14.35 Operne arije
15.40	Slovenski oktet — 16.00 Humoreska tedna — 16.20 Parada plošč — 18.15 Gorenjske polke in valčki — 20.4-’ Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.30 Balet skoz» stoletja — 31.15 O morju in pomorščakih.
RADENSKA i" ROGAŠKA . BpCZllife IH G©.
_____________________________ pPI
zdravilna (mineralna) ve da	CELOVEC, Viktringer Strafie 5
m