Poslano. (Odgovor gospodu ocenjevatelju najinega BDrugega berila in slovnice".) Jjubljanski Zvon" je priobčil v IX. in X. letošnji številki oceno najinega ,,Drugega berila in slovnice za obče ljudske šole", ki jo je spisal urednik ,,Zvonov", g. prof. V. Bežek. Tej oceni je treba nekoliko besed v odgovor in zagovor. Ko sva začela sestavljati najino čitanko, sva ukrepala na vse strani, kako bi sestavila berilo, ki zadoščaj vsem zahtevam ljudskošolskega pouka. Oprla sva se na tri točke: 1.) na učni crtež, ki ga mora poznati vsak, kdor hoče sestavljati ljudsko-šolsko berilo, ali pa pisati oceno o takem berilu, 2.) na najboljše dosedanje ljudsko-šolske čitanke in 3.) na svoje nazore in izkušnje o poučevanju v ljudski šoli. Po teh načelih sestavljeno berilo ni našlo milosti pri gospodu ocenjevatelju, ki je je obsodil dokaj ostro, vendar tako, da sva bila prepričana precej, ko sva prečitala oceno, da je pregledal g. ocenjevatelj berilo le površno. Očita nama, da so posejane — kakor rozine v ajdovih štrukljih — med zlate reke in izreke, pregovore in pametnice samo za posladkanje poredke kratkočasnice, burke itd., toda knjiga je prazna obeh! No, samo jedna je malo na to stran, pa še ta je Levstikova (nKolineu). Gosp. ocenjevatelj se ogreva za Neumannovo metodo. Iskala sva v knjigarnici Neumannovo čitanko za ljudsko šolo, toda nisva je dobila, zakaj Neumann je pisal čitanke samo za srednje šole, in te se vendar jako razlikujejo od ljudsko-šolskih knjig. V srednji šoli služi čitanka kot učilo samodotičnemu jeziku, v ljudski šoli pa jeziku in še drugim predmetom: prirodopisju, prirodoslovju, zemljepisju in zgodovini. Srednja šola ima torej za vsak predmet svojo knjigo, v ljudski šoli (zlasti v nižjih razredih) je to neraogoče iz vzrakov, ki jih pač ni treba tu navajati. Vse mora biti združeno v jedno sarno knjigo, t j. v čitanko, ki mora imeti vsaj tri oddelke in: sicer: 1. leposlovje, 2. prirodopisje ter 3. zemljepisje in zgodovino. Le za višje razrede (6., 7. in 8.) ljudskih šol in za meščanske šole velja srednješolski nazor, ker tu imajo tudi za vsakpredmet posebno knjigo. Neumannova metoda je mogoča v našem slucaju samo v I. razredu. Res je sicer, da ima tudi Neumann oddelke, n. pr.: I. Stiicke erzahlenden, beschreibenden und lyrischen Inhaltes, II. Bilder aus dem Pflanzen- und Mineral-Reiche, III. Bilder aus der Geschichte — itd. A vidi se precej, da je uredil in sestavil Neumann svoje čitanke le za jezikovni pouk, in berilni sestavki, ki govore o prirodoslovnih, zgodovinskih ali zemljepisnih predmetih, nimajo zgolj — pri Neumannu — stvarnega pomena, nego služijo spoznavanju nemškega jezika in literature na vsakem polju vseobčega znanja. Da pa sva razdelila ta oddelek na tri (I. Zabavi in pouku, II. Cerkev, šola in dom, III. Letni časi), je vzrok ta, ker sva prepričana, da bo tako olajšano učitelju izbiranje berilnih sestavkov, kakoršne potrebuje ob posebnih časih, slučajih, dogodkih, prilikah itd.; drugič pa je treba povdarjati, da nisva izbrala teh naslovov kar brez vsakega premisleka, temveč sva storila to iz tehtnega vzroka, da spozna učenec iz same razdelitve one knjige, ki jo ima v rokah dan na dan, da se zabavaj in uči, da je podlaga človeški družbi cerkev, šola in dorn, in da se nam najlepše kaže krasota, neumljiva moč odprte prirode, če jo motrimo s paznim ocesom vse leto, t. j. spomladi, poleti, jeseni in pozimi. Zatorej pa sva zlasti v ta (III.) oddelek sprejela najlepše spise, kar jih premore naša literatura, kolikor je je dostopne mladini, kateri je namenjeno to berilo. S tega stališča sodeča meniva (in sva tudi prepričana), da ne bo tudi sedaj prav nic tiste glavobelnosti pri izbiranju berilnih sestavkov, katere se boji g. ocenjevatelj, ,,da bode moral učitelj, rabeč njiju (t. j. najino) berilo, ravno vzpričo omenjene razvrstitve že v začetku leta dobro poznati in vedno imeti pred očmi vso knjigo . . ." Ali je sploh drugače mogoce, nego da pozna ucitelj knjigo od začetka do konca? To je tako brezpogojno potrebno, kakor je potrebno, da pozna rokodelec orodje, s katerim hoče, more in mora delati, da doseže koncni smoter. To je stvar, ki je umevna sama ob sebi. In zgodilo se je že časih, da je n. pr. pri izkušnji učne usposobljenosti padel mnogoteri učitelj samo zato, ker ni poznal ljudsko-šolskih knjig — ali bolje — njih razvrstitve, uredbe in vsebine. Dotični predpisi v prvi vrsti zahtevajo, da so vsakemu kandidatu natančno znana ravno ljudsko-šolska berila. In prav je tako 1 Da mora poznati učitelj knjigo od prvega do zadnjega stavka, je potrebno tudi zategadelj, ker mora začeti dostikrat v istem tednu, celo v istem dnevu na treh in štirih različnih straneh: sedaj jezik, sedaj prirodoslovje, sedaj zemljepisje itd. Da pa bo izbiranje učitelju lažje, sva pridala knjigi natančno kazalo in pregled, ki priča dovolj jasno, da ni »vse tisto razvrščenje — nepotreben poskus." Kdor čita te besede, pa ne pozna najinega berila, si misli lahko, da sva skrpala čitanko kar tako igraje, brez vsakega pomisleka in nazora, kakor bi bilo za ljudsko šolo dobro vse, bodisi da je še tako malomarno, površno in skrpucano. Taki sodbi se ustavljava najodločneje in izjavljava, da nisva vteknila niti jednega berilnega sestavka v to ali ono skupino brez premisleka. Da je zašla n. pr. basen »Jež in lisica" med »Letne čase", ni vzrok samo prvi stavek: »Bila je huda ziraa" — kakor meni g. ocenjevatelj, nego je glavni vzrok ta: S to basnijo se vpliva lahko na usmiljenje, ki ga zaslužijo siromaki zlasti ob ostri zimi, ko so brez doma, brez zavetja, a kaže se tudi ž njo, kako se vraea dobro s hudim, kako brezobzirni, brezčutni so oni, ki dolgujejo hvalo dobrotniku, pa ga . . . itd. — saj rnenda ni treba razlagati g. ocenjevat^elju basni tako, kakor otroku, ki šteje 8—9 let! Neumann torej ni sestavljal beril za ijudsko šolo, pa tudi tisti ne, na katere kaže g. ocenjevatelj (Lehmann, Branky, Somraert itd.), katerih berila so deležna ,,vladnega priporočila." Zato si pa oglejrao jedno najboljših nemških ljudsko-šolskih knjig, ki je izšla v c. kr. zalogi solskih knjig, katero so sestavili Kummer, Branky in Hofbauer! Vsebina: I. Piir des Kindes Herz und Geist. II. Die Jahreszeiten. III. Aus der Naturgeschichte und Naturlehre . . . Tako je tudi pri drugih knjigah te zaloge. Kako, da torej ne kaže gosp. ocenjevatelj na te knjige? — In povsod so za težjimi, n. pr. prirodoslovnimi ali zemljepisnimi sestavki kratke in lahke pesemce, uganke ali basni, oziroma nrozine v ajdovih štrukljih", ki oživljajo in delajo zanirniv dotični predmet. To bi lahko opravičila na dolgo in široko, ali tu ni mesta takemu razpravljanju, morda se zgodi to o priliki. G. ocenjevatelj piše: ,,Pa tudi glede izbora posameznih berilnih sestavkov in pesmio se z gg. izdajateljema ne ujemam. Vsaka st,ran njiju knjige priča, da sta onadva pristaša po rnojih mislih, hvala Bogu! že zastarelega nazora, po katerem bodi šolska čitanka nekaka knjiga modrosti, natrpana z modrimi nauki, z zlatimi reki in izreki, s pregovori in paraetnicami v vezani in nevezani besedi, rned katere so posejane samo za posladkanje — kakor rozine v ajdovih štrukljih — poredke kratkočasnice, burke, anekdote itd." Hvala Bogu, ta udarec ne zadene naju, nego pisatelje, katerih povesti, pesmi, popise itd. sva sprejela v knjigo. Pa oglejmo si te grešnike pobliže! V čitanki je Erjavčevih spisov 24, Levstikovih 10, Stritarjevih 10, Hubadovih 11, Jenkovih 3, Gregoričevih 2, Aškerčevih 1, Puntkovih 2 itd. Poleg tega je še kakih 20 narodnih, ki sta jih zapisala Saraostal, Jurcič in drugi . . . Ti pisatelji tvorijo vsaj polovico knjige, torej marsikatero stran, in vendar je obsodil g. ocenjevatelj vsako stran. Ali je torej goranji stavek pravičen in resničen ? Slomškovih spisov sva sprejela v knjigo 13. Res je, da se lahko očita Slomšku: Preveo moralizuje! A res je tudi, da ima i Slomšek dokaj dobrih stvari, ki veljajo še dandanes, n. pr. tolikokrat imenovana basen wJež in lisica." Od ,,zloglasnega" Šmida sva vzela v knjigo sarao dve kratki povesteci, dočim jih v knjigah; izdanih v c. kr. zalogi šolskih knjig, kar mrgoli. Kar piše Stritar o mladinskih spisih, je nama dobro znano: bilo je o priliki ocene »Dragoljubcev". Da pa on sam ni zavrgel povsem moralizovanja, kaže jasno zadnje njegovo delo rPod lipo". Dobro veva, da prekašajo novejši naši pisatelji Slomška, Praprotnika in Tomšiča, a da so njihovi spisi sedaj le še historiškega pomena, temu ugovarjava. Učitelj vzenii najino čitanko v roke in — uvažuje — da je spisana za 8—91etne učence in učenke, naj poišče, kaj je n. pr. v knjigi Praprotnikovega. Samo 6 berilnih sestavkov, a med temi n. pr. železo in volčja črešnja, kjer se opisuje pri prirodoslovnem pouku -dotični predmet v pripovedni obliki. Prepričana sva, da so taki spisi Praprotnikovi še danes prav primerni raalim, nerazvitim začetnikom, ki si jih zapomnijo hitreje in trajneje, nego suhoparen popis. Jedina Praprotnikova pesem v najinem berilu ,,Moj dom" je danes že narodna, torej mora biti tudi dobra. In najsi so spisi omenjenih treh pisateljev zastareli, v knjigi jih je okroglo 20, med tem ko imava v knjigi črez 90 berilnih sestavkov naših klasikov in narodnih. To je torej polovica oitanke — dokaz, da sva skušala uporabiti vse, kar je mogoče dobiti iz spisov teh naših pisateljev primernega za mladino staro 8—9 let! Toda teh ne omenja gosp. ocenjevatelj niti z besedico, ampak kaže samo velike literarne grešnike: Slomška, Praprotnika in Tomšiča. Iz »Pomladnih glasov", katere priporoča gosp. oeenjevatelj in ki pišejo v duhu Slomškovera, sva vzela 4 sestavke, vec jih nisva mogla dobiti. Te številke kažejo, da sva iskala in iskala v prvi vrsti primernih stvari v knjigah naših klasikov, a iz nZvonove" ocene zveni glasno očitanje, da sva zaneraarjala njihove spise. Hvala Bogu, ob tem iraava čisto in mirno vest! Omeniva naj le mimogrede, da velja le delorna in sicer sarao za leposlovne sestavke v ljudski šoli g. ocenjevateljeva in tudi najina teza: Plemenita vsebina v plemeniti obliki. Nihče ne more ugovarjati, da se je nisva držala, ko imava vendar v čitanki najlepše pesmi Levstikove, Stritarjeve itd. — in nekaj popisov, ki so čisti biseri v slovenski literaturi, n. pr. Erjavčeva pomlad, Stritarjev sveti vecer itd., itd. . . A v nižjih razredih iraa v knjigi tudi svoj oddelek n. pr. prirodoslovje, kjer je treba popisati poleg zahteve učnega črteža v plemeniti obliki (jezik je Erjavčev) nepleraenito vsebino, n. pr. podgano, miš, prašiča, ščurka itd. — In še nekaj, kar ni najzadnje! Janežič in Sket bi ne imela danes pri sestavljanju čitank prevelikih težav, saj veljajo njiju berila za 12, 15 in večletne dečke, a midva sva sestavila knjigo — kar povdarjava posebe — za otroke 8—9 let! Za to starost sva našla n. pr. pri Gregorčiču le dve pesrai: ,,Lastovkam" in ,,Pri pogrebu", a zadnja je skoraj pretežka. Druge primerne pesmi tega pesnika (n. pr. MSoči", ,,Siromak") so namenjene višji stopuji, ali so pa že postavljene v doslej izišlih čitankah za višje in tudi nižje razrede. Gosp. ocenjevatelj raenda tudi ni pomislil, da pride za nDrugira berilom" še tretje in četrto, torej sva morala prihraniti precej klasiškega gradiva za pozneje. In ne bo ga nedostajalo, vsaj pesmi ne! A kje dobiti dovolj povesti, ko niso všeč g. ocenjevatelju menda tudi Steklasove in narodne? Svetuj, povej, kdor ve in zna! Lahko je reči: Skrči čitanko za polovico! Prav, ali znati je treba, da nirnamo v ljudski šoli opraviti sarao z leposlovjem, nego tudi z drugirai predfneti. Kam s temi? — Sploh kaže vse, da ima gospod ocenjevatelj pred očrai zgolj jezikovni pouk na srednjih šolah. Proti onemu ,,nepotrebnemu poskusu" vsa se zabranila že zgoraj. Končno pa morava dostaviti še to, da so v prirodoslovnem oddelku za poučnimi popisi basni n. pr. ,,Konj in osel", »Volk in koza", pesem ,,Ujeti vrabec" zato, da je omogočen zanimiv pouk, da se prikupi suhoparen popis s pridejano basnijo ali pesmijo. Ta se uporabi tudi za spisovni pouk, in tako se koncentrujeta prirodoslovni in jezikovni pouk. Koncentracija pa je jedna izmed najpotrebnejših potreb v ljudski šoli. Ljudsko-šolski metodikar razume naju, saj sva dobila od mnogih strani pohvalna priznanja. Sploh so posipani taki ,,rozini" v vseh ljudsko-šolskih čitankah, kar sva jih imela v rokah, ne le v nernških, tudi v čeških in hrvaških! Gosp. ocenjevatelju tudi ne prija, da sva sprejela v zgodovinski pouk narodne pravljice. Pa poglejmo, kaj pravi učni črtež: Preproste pripovedke in povesti zgodovinske vsebine v čitanki pripravljajo na zgodovinski pouk —- to za 2. razred, a za 3.: Pripovedke in povesti, ki se ozirajo na šolski okraj in na njegovo okolico, potem iz zgodovine doraače dežele in avstrijsko-ogerske monarhije se primerno vpletajo med berila zgodovinske vsebine. In prav tako! 8 letni otrok še ni sposoben za zgodovinske sestavke iz svetovne in domače zgodovine, učitelj ga mora šele na to pripravljati, kar se zgodi z doraačirai pravljicami, ki imajo zgodovinsko podlago. In da sva izbrala najlepše narodne pravljice, o tem sva prepričana do dobra, saj govore te pravljice v najinem berilu o Zlatorogu, kralju Matjažu, o Turkih itd. Prva je celo navdušila Nernca Baumbacha! Konono izrekava zadoščenje, da je omenil g. ocenjevatelj vsaj slovnico prijazneje. Kdor je učil jezik, bodisi ta ali oni, v ljudski šoli, ta zna, koliko težko delo je slovniški pouk. S to slovnico bova — tako upava — dokaj olajšala težavni ta pouk, ker je nama častitalo obilo tovarišev k dobri izpeljavi, uredbi in razvrstitvi te slovnice. Pri sestavljanju nadaljnjih beril se bodeva zatekala kot sedaj k našim klasikom, a ozirala se bodeva najbolj na svoje in izkušenih ljudsko-šolskih učiteljev izkušnje ter uvaževala vsak dobrohotni nasvet kogarkoli. M. Josin, E. Gangl.