SVOBODNA SLOVENIJA
Am XXXVII (31) Štev. (No.) 5
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
2. februarja 1978
dr. Peter Urbanc
SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA - SRS - V LETE 1977
Glavna ovira je Uomunistična partija
Malo jih je bilo, ki so poznali svojskost kmečkega stanu v Sloveniji, njegove težave in napore, lepote in zadoščenja, skrbi in srečo. Kmet je ljubil družino in zemljo. Bil je veren, resnič-čno veren. Njegovo vero in tudi značaj je utrjevala in oblikovala zemlja, katero je obdeloval v potu svojega obraza, pa v nič manjši meri sonce in voda, suša in povodenj. Živel je v naravi in z naravo. Spremljal je zrno, ki ga je vrgel v razorano njivo od setve do žetve in mlačve, vse do tedaj, ko je dobil na mizo hleb kruha iz moke, ki jo je on pridelal. V vsem stvarstvu in življenju narave je slutil in videl božjo roko in božjo voljo. Kmetova vera ni poznala dvomov.
Kmet je bil svoboden. Delo in urnik sta mu bila odkazana po naravi .in v naravi ter po letnih časih. Kmet ni poznal delovodje ali gospodarja, kot npr. delavec, ki streže stroju med stenami tovarne ali v globini rudnika.
Tak je bil kmečki stan, iz katerega je izhajal najbolj zdrav del slovenskega naroda in največ naših velikih mož. Slovenski kmet je prosti čas izpolnil z branjem knjig in časopisov.
Prav ta slovenski kmet je doprinesel med okupacijo in revolucijo neizmerno žrtev. Saj so komunisti in okupatorji tekmovali, kdo bo bolj zatiral svobodo. Komunistom pa so bili prav posebno nadležni na poti do I zmage revolucije verni ljudje. Zato so s pomočjo zvez, ki so jih imeli z okupatorji — tako nacisti kot fašisti — spretno potiskali med talce tudi verne kmečke ljudi, pa tudi v taborišča. Ali pa so znašli druga sredstva, da se jih znebijo. Med 12.000 pobitih je bil največji odstotek vernih kmečkih mož in fantov.
Po nastopu komunističnega režima si je ta na vse načine prizadeval, da zlomi svobodnega kmeta in ga uniči. Ta posel so opravljali predvsem meščanski sinovi iz partijskih vrhov z zastarelim Marxom v roki, po neizvedljivih Leninovih naukih in Stalinovih metodah. Uničevali so kmetije in nalagali kmetom neznosna davčna bremena, da bi ga uklonili in da bi ločili mlade ljudi od zemlje ter jih pognali v tovarne. Tako bi zginil stan svobodnega in vernega kmeta.
Pri tem rabelskem poslu so komunisti eksperimentirali z razlaščeva-njem in razkosavanjem zemlje iz političnih vidikov. Hoteli so, da jo obdeluje delavec z uradno določenim urnikom, to je človek, ki ni poznal ljubezni do zemlje. Komunisti niso imeli srca za kmeta, ko se je ta z zadnjimi močmi oklepal svoje domačije, ko so ga trgali od nje.
Za vse to se je maščevala zemlja. Zaprla se je vase in ni dajala kruha brezsrčnim ljudem, ker je bila navajena tistih, ki so jo imeli radi in so z njo ravnali drugače.
Po preteku let so tudi najtrše komunistične glave spoznale, kam to pelje. Začeli so nekaj popuščati, ponujati zemljo kmetom nazaj. Toda svobode mu niso dovolili. Tudi mu niso dali sredstev in opore, da bi šel s tokom časa in sledil tehničnemu napredku. Kar je bilo zboljšanega na zasebnem sektorju, je bilo z osebnimi žrtvami iftimo partije, mimo mestnih marksistov, mimo tozdov. Marsikak kmet je šel v tovarno v tujino, da je prislužil sredstva za zboljšanje kmetije, ker mu domovina teh sredstev ni hotela dati.
V	zadnjih letih tudi partijci v Sloveniji veliko pišejo, kako bi zopet oživeli neke vrste kmečki stan. Toda vsa prizadevanja ne dosežejo zaželjenega uspeha, ker nočejo napraviti dijagnoze, ki bi jim pokazala, na čem boleha slovensko kmetijstvo.
Sedaj pripravljajo komunisti kongres Zveze jugoslovanskih komunistov. Zato še prav posebno govoričijo in pisarijo, delajo načrte, itd. Vsi naj bi jim verjeli, da bo kongres komunistov z neko magično silo rešil tudi vprašanje kmeta in kmetijstva v Sloveniji.
V	ljubljanskem Delu z dne 14. janu-
(Nadaljevanje in konec)
Politični položaj: Politični pritisk je v SRS v zadnjih šestih mesecih leta 1977 vsaj navidez popustil. Kot smo zvedeli med letom, so imeli v letu 1977 v SRS 17 političnih pripornikov; imenoma se je vedelo samo za 4 od njih. Amnestija je novembra nekatere od teh zajela, toda imenoma so objavili samo sodnika F. Miklavčiča.
E.	Kardelj je letos začel razvijati novo teorijo o samoupravnem demokratskem pluralizmu, ki ga še sedaj skuša tolmačiti na vse možne načine, dočim v praksi se ne vidi nobene aplikacije istega. Pritisk proti vplivu Cerkve je bil v preteklem letu manj viden. Javne za KPS vznemirjajoče izjave Dr. J. Pogačnika o medvojnih dogodkih niso imele zaenkrat nobenih posledic. Ustanovitev nove koprske škofije je pozitiven doprinos današnjemu položaju; konkretno so bila dana dovoljenja za zidavo cerkve v Novi Gorici in drugod. Slovenski tisk izven meja SRS še vedno nima dostopa v SRS, vendar ljudje to kljub temu nosijo, pa ni bilo zato nobenega sodnijskega primera. Emigranti so deležni posebne, čisto nepotrebne pozornosti v „prijateljskih“ pogovorih, ki so jih vsi prestali •— izgleda brez negativnih posledic.
Za slovenske izseljence, ki žive na demokratskem zahodu, je najbolj porazna ugotovitev glede političnega položaja v SRS sledeča: ni največja tragika, da v SRS ni svobodnega tiska, da so verni ljudje drugorazredni državljani, da nikdar pod novo oblastjo niso imeli svobodnih volitev, da je bilo toliko ljudi žrtvovanih po nedolžnem za zmago revolucije, da so ljudje 20 let revno živeli in še danes ni materialni položaj niti malo tak, kot bi v prosti ekonomiji lahko bil. NAJBOLJ TRAGIČNO JE TO, DA SE PREMNOGI LJUDJE TEH KRIVIC NE ZAVEDAJO VEČ. Postali so neka siva brezoblična masa, ki drvi v materializem in na omenjene" krivice ne reagira več, jih ne zaznamuje in
arja t. 1. sam France Popit, predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije piše na široko o kmetu, o njegovem vključevanju v zadruge. Vse pa v propagandnem smislu za kongres. Po Popitovem pisanju je kmet, ki ga je partija tako dosledno uničevala, kar naenkrat postal vsega vpoštevanja vredno bitje.
„Kmetijstvo je izredno pomembno področje v našem gospodarstvu; razen prometa in energetike je vprašanje prehrane eno bistvenih vprašanj, ki mu velja vsa skrb. Zato mora biti kmetijstvo in z njim povečana proizvodnja v bodoče še bolj v središču pozornosti, če hočemo na tem področju napraviti več kot dosedaj... “ Tako začne Popit svojo razpravo.
Navajamo še nekaj njegovih besed: „Že dolgo govorimo npr. o tem, da je treba v gozdarstvu urediti tako, da bodo kmetje odločali o tistem delu presežne vrednosti, ki ga ustvarjajo s svojim delom. Toda s tem ne pridemo nikamor naprej“.
„Predobro vemo, da ima kmet v Zadrugi, ki zajema območje vse občine zelo majhen vpliv. Mi pa hočemo, da bo imel odločujoč vpliv“.
„Razslojevanje hribovskih kmetij je neogiben proces, če še tako poudarjamo pomen teh kmetij. Gotovo je važno, da te kmetije ohranimo, da jih imamo tudi ob naših mejah, ne moremo pa prisiliti naših mladih ljudi, da bodo tam ostali, da se morajo zato sprijazniti z nižjim standartom.“
„Zagotoviti moramo, da naša kmetijska proizvodnja, tako živinorejska kot poljedelska ne bo več tako nihala kot doslej, ko gre eno leto dobro, drugo leto ne...“ „Kmetova beseda mora prav tako priti do izraza v predelovalnih obrazih. Kmetje morajo npr. v mlekarnah prav tako samoupravljati, kot delavci ki so tam zaposleni.“
jih vzame kot nekaj normalnega in nespremenljivega.
Na kulturnem polju ni bilo v letu 1977 nič pomembnega. Kot velja že prejšnjih 31 let, tudi v letu 1977 v SRS ni bilo izdano nobeno knjižno delb, ki bi res užgalo. V Kopru so izdali po dolgem odlašanju novo Rebulovo delo Snegovi Edena, ki pa ni navdušilo tako kot nekatera prejšnja dela; razen par odstavkov, vse preveč abstraktnosti in težkih simbolizmov, ki jih navadni bralec le težko zajame. Kljub temu, da sta oba naša znamenita zamejska pisatelja A. Rebula in B. Pahor svobodna v svojem pisanju, se celo pri njiju pre-mnogokrat čuti neki obzir, neka taktika do nove družbene ureditve v SRS in s tem nujno trpi ustvarjalni duh. Razni mali znaki svobodne misli, kot se pojavljajo tako doma kot v zamejstvu, danes v dobi disidentsva ne zadostujejo, treba bo iti še marsikak korak naprej do večje odprtosti in resnice.
Med zamejci se v letu 1977 položaj ni bistveno spremenil. Primorci imajo probleme z italijansko vlado, čeprav ta sedaj kaže vsaj nekaj dobre volje za urejanje manjšinskega vprašanja. Na žalost je bil zavrnjen slovenski šolski okraj za vse slovenske šole v Italiji, zgleda pa, da ima predlog o zakonu o globalni rešitvi manjšinskega vprašanja v Furlaniji-Julijski Krajini dokaj upanja na pozitivno rešitev.
Na Koroškem je bilo leto 1977 leto globokega razočaranja nad Avstrijsko vlado. Manjšinsko štetje so kljub protestom SFRJ in naših Korošcev izvedli. Izpadlo je po zaslugi Korošcev klavrno; saj so npr. našteli več Slovencev na Dunaju kot na Koroškem, pa vendarle Avstrijci na podlagi tega štetja in drugih faktorjev sedaj postavljajo slovenske napise samo v nekaterih krajih, ki obsegajo komaj 20% slovenskih občin, kot so bile znane še iz časa obveznega dvojezičnega šolstva. S procesi proti našim fantom, ki so protestirali proti krivičnemu štetju, Avstrijci nada-
To je samo nekaj citatov Franceta Popita.
V isti številki Dela pa neki Boštjan Markič objavlja gloso „Verbalizem in družbena praksa“. Med drugim pravi: „Verbalizem je kot veliko kopičenje besed za malo misli in kot majhna ali nikakršna pripravljenost za družbeno akcijo.“
Te besede Boštjana Markiča veljajo za Popita. Njegov članek ni nič drugega, kot čisti verbalizem, to je kopičenje praznih besed s katerimi kmetijsko vprašanje v Sloveniji ne bo rešeno.
Pri teh razmišljanjih nam prihaja v spomin, da so lani novembra na Vrhniki slavili 70-letnico mlekarskega šolstva v Sloveniji. Tedaj je bilo ugotovljeno, da so mlekarsko zadružništvo slovenski kmetje imeli že koncem prejš-šnjega stoletja; da je bila že leta 1907 ustanovljena na Vrhniki mlekarska šola, prva na slovanskem jugu. Bila je na izredni višini, tako da so prihajali v večmesečne tečaje vrhniške šole tudi učenci iz Dalmacije, Hrvatske in Bosne. Za uspostavitev učnega osobja in strokovnjakov je deželni odbor razpisal štipendije za Švico in Tirolsko.
Zakaj je vse to uspelo že konec prejšnjega stoletja in zakaj pred 70. leti in pozneje tako bogato zadružno življenje v Sloveniji? Zato ker tedaj v Sloveniji niso vladali komunisti.
Današnje probleme kmetijstva in kmeta v Sloveniji partija ni sposobna rešiti. Krava ne bo dala več mleka, če ima tisti, ki jo molze partijsko legitimacijo v žepu. Prav tako je z žitom in vsemi pridelki.
Slovenski kmet je dokazal v zgodovini, da je sam po sebi dovolj sposoben, da bi v svobodi rešil vprašanje kmeta in kmetijstva in to tako, kakor zahteva današnji čas. Glavna ovira pri razvoju in napredku pa mu je komunistična partija.	M. S.
Ul
La libertad religiosa
En la conferencia sobre la Seguridad Europea, el representante de la Santa Sede, mons. Achille Silvestrini abogó por la libertad religiosa en los paises deträs de la cortina de hierro.
. 4. i DÌJ° Tm ‘ es naturai que la Santa Sede dirija una atención especial a la tutela de la libertad religiosa, aunque no deja de tener menor interés por el respeto de las demas libertades fundamentales y por los derechos del hombre... tanto mas que la fe religiosa no puede manifestarse pienamente sino en el contex-to de las demas libertades”. Recordo mas adlante que el VII principio sobre dere-chos humanos y libertades que se aprobara en Helsinki senala que “los Estados participantes (de la conferencia) reconocen y respetan la libertad del individuo de professar y praeticar sólo o con otros una religion o un credo de auerdo a los dictados de su propia conciencia”. Agregó que la iSanta Sede considera con atención especial las consecuencias del documento y, ademàs, se le insta para que se pronunci e y formule un juicio, lo que la Iglesia quiere hacer con intención de ofrecer una aportacion constructiva.
^	<<Muc*?° m^-s arduo, delicado y compiejo resulta hablar sobre la
liDertad religiosa en algunos estados la situación en varias regiones està todavia muy lejos de una yida normal de succiente libertad”. Especificó luego el representante de la Santa Sede los obstaculos a la pràctica religiosa de determinadas icategorias de personas y a la educación de la juventud, también las limitaciones a la formacion de los que aspiran a la vida religiosa y las restricciones a la acdón pastoral de los obispos y sacerdotes.
ljujejo. NiSKlS je zahteval da naj SFRJ protestira na Beograjski konferenci. Po zadnjih vesteh tudi sedaj ne bo nič; torej zopet veliko razočaranje za Korošce, ki toliko zaupajo v intervencijo SFRJ. Ta naslon na SFRJ je šel predaleč, ker se po vseh potezah NSES, še posebej po njihovem pisanju v NT vidi, da so že skoraj popolnoma zgubili prostost manevriranja. S tem so se Korošci takorekoč odpovedali samostojnim nastopom na važnih mednarodnih forumih kot sedaj v Beogradu ali v direktnih intervencijah, ko jim to člen 35 Avstrijske pogodbe dopušča.
Ta pretesna vezanost na SRS se tudi izraža v briskiranju slovenske emigracije, od katere bi lahko imeli zamejci precejšnje koristi. Ko je danes centralna Slovenija v položaju, da narod res ne more spregovoriti, bi človek pričakoval od Slovenske skupnosti in NS-KS v njihovih pogostih kontaktih s predstavniki SRS vsaj kako gesto v ko-
rist demokratske evolucije, npr. kako besedo v korist sodnika F. Miklavčiča, indeksa prepovedanih knjig, publikacij, svobode vere. Na stvari mogoče ne bi nič /premenilo, vsaj ne takoj, toda taka gesta bi bila nadvse plemenita in cenjena in v današnjem času niti ne bi bila več tvegana. Tako pa ti sestanki, konference s predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije zvene poniževalno, ker zamejci vedno nastopajo kot partner, ki pričakuje uslug, intervencij. Sklepajo se v imenu organizacij in njihovih volilcev neki dogovori, akcije, za katerih vsebino se ni nikdar nič točnega zvedelo!
Premnogi zamejci odklanjajo tak način povezave z matično domovino. Ta njihov odklon se ne izraža več glasno, ker jim manjka moči in zadostnega števila, toda praktična posledica je ta, da postajajo indiferentni in korak do narodnega odpada za take ljudi ni več tako daleč.
Edvard Kardelj in evrokomunizem
JUGOSLOVANSKA KP SE OZIRA V ZAHODNO EVROPO
Jugoslovanski vodilni partijski funkcionarji iz medvojnega revolucijskega razdobja s Titom na čelu so v minulih desetletjih spretno uveljavili idejo o „svoji poti v socializem“. Ta ideja se jim je obnesla pri uveljavljanju v vodstvu tkim. tretjega sveta, da so omenjeni del sveta zapeljali v vode svetovnega komunizma, če že ne v celoti, pa vsaj deloma. Vsekakor je že do nedavnega skoro ves „tretji svet“ kimal samo Moskvi in njeni zunanji politiki.
Z idejo o „svoji poti v socializem“ so oskrbeli svoj režim z milijardami ameriških dolarjev, pa kljub temu po manjših praskah z Moskvo ostali zvesti kremeljski politiki širjenja komunizma po vsem svetu.
Vrinili so se v arabski svet, ko je Moskvi tako kazalo in Jugoslavijo povezali za nekaj časa, lahko bi rekli, na življenje in smrt z usodo arabskih držav. Jugoslavijo so skoro spremenili v afriško državo, tako so se iz Beograda „zagledovali“ čez Sredozemlje v afriške in arabske puščave.
V	svoji spretni zunanji politiki so se udinjali na vse strani in vedno le toliko časa, dokler jim je kazalo na uspeh. Ob'prvih znakih razkroja katere koli meddržavne, mednarodne ali medrasne organizacije pa so bili prvi, ki so jo zapustili, kakor podgane potapljajočo se ladjo in zajahali novega političnega konjička.
Eden takih novih političnih konjičkov ljubljanskih vodilnih partijcev je sedaj tkim. evrokomunizem. Ker je zadeva v Zahodni Evropi „modema“, so v Beogradu hitro sklenili, da bo njim in svetovnemu komunizmu koristno, če se stvari kakor koli pridružijo.
Za nastop je bil določen kot glavni teoretik jugoslovanske KP Edvard Kardelj ter je zadevo preračunano izpeljal v dveh stopnjah.
V	sarajevski marksistični reviji „Dijalog“ je lanskega marca v pripravljenem intervjuju z urednikom pohvalil evrokomunizem kot „protiblokovsko gibanje“, v katerem „moč posameznih zahodnoevropskih komunističnih partij izhaja iz njihove neodvisnosti znotraj
njihovih narodov.“ Kardelj je nadalje izjavil, da je „evrokomunizem kot sila uperjen v boj proti Moskvi kot središču svetovnega komunizma ter proti kapitalistični ideji o združeni Evropi. Delovati mora kot tretja sila med dvema sovražnima blokoma.“ Z enim stavkom je v isti koš pobasal Moskvo in svobodni Zahod, proti katerima da mora se boriti evrokomunizem. Da bi iz-gledal še bolj „demokratičen in neodvisen“, je Kardelj v tistem intervjuju celo pokaral evrokomuniste, da „zanemarjajo boj za socializem, ker pri njih praksi še vedno obstajajo dogme, ki jih je proglasila Moskva.“
Ko je ta njegov intervju, objavljen v „Dijalogu“, bil v prevodih dovolj razširjen po partijskih revijah v Zahodni Evropi ter so v zahodnoevropskih partijskih vodstvih že začeli Titovo odn. Kardeljevo „svojo pot v socializem“ privzemati za „svojo“, je Kardelj organiziral nov intervju, tokrat že v italijanskem partijskem teoretičnem glasilu „Rinascita“ lani 9. septembra, da je nevtraliziral intervju v „Dijalogu“ in tako vzpostavil neke vrste ravnotežje med dvema različnima gledanjima.
V „Rinasciti“ je namreč Kardelj izjavil, da je „evrokomunizem izrecno potreben in nujen v današnjem času. Glavni razlog za to je, dialektizira Kardelj, „ker je modema kriza kapitalizma po vsem svetu pripeljala do tako velikih sprememb, da je zmaga socializma edini izhod iz slepe ulice.“
Zatem pa Kardelj nastopi kot zanesljiv revolucionar, ko kritizira evrokomuniste, da se poskušajo „vtihotapiti v parlamente namesto v celoten družbeni sistem“ in nadaljuje:
„Tu mislim v prvi vrsti na različne oblike boja delavskega razreda in delavskih množic za demokratizacijo in tako za aplikacijo demokratskega sistema v družbeno-gospodarskih odnosih, t. j. za samoupravljanje v tovarnah, pokrajinah, komunah, krajevnih odborih, itd., z eno besedo, na tistih področjih družbenega življenja, ki stojijo dejansko izven parlamentarnih sistemov
COSMOS NA TLEH
MEDNARODNI TEDEN
RAZBIT ATOMSKI REAKTOR
Prve strani svetovnega časopisja so minuli teden polnile poročila o padcu sovjetskega atomskega satelita Cosmos 954 na zasneženo tundro v severozahodnem delu Kanade.
Tehnično zadeva ni nič posebnega: v satelitu je iz neznanih razlogov — vsaj tako trdijo v Moskvi — prišlo do okvare v atomskem reaktorju, ki mu je služil za proizvajanje energije ter je zato satelit začel hitro padati proti zemlji. V Moskvi so bili prepričani, da bo ob vdoru v zemeljsko ozračje v celoti zgorel- v prah in pepel, kakor se je tako zgodilo že s stotinami sovjetskih in ameriških satelitov in drugih „vesoljskih smeti“,’ ki jih trenutno nad 4.000 kroži okoli Zemlje.
Toda satelit je priletel v tako položnem kotu v zemeljsko ozražje, da ni imel časa zgoreti ter so nekateri deli prileteli še „celi“ do tal. Ker je satelitov atomski reaktor nosil 45 kg radioaktivnega materiala, so seveda tàkoj ugotovili, da razbiti deli satelita izžarevajo radioaktivnost. Zadeva je bila toliko manj dramatična, ker so kosi prileteli na neobljudeno kanadsko področje. Sedaj te kose iščejo, da jih bodo kakor koli že nevtralizirali, v kolikor bi bili nevarni človeku.
EDVARD KARDELJ (Nad. s 1. str.)
in pod direktno kontrolo monopolističnega kapitalizma.“
Daši Kardelj zatem napada „ultra-radikale, terorizem in ultralevičarska gesla, ker vse to samo pomaga kapitalizmu, da se ohranja pri življenju“, pa bi rad videl, da bi bili evrokomu-nisti „bolj aktivni izven parlamentov“.
Kardelj zatem kritizira tudi „socialdemokratsko zvrst marksizma, ki je prav tako v krizi, tesno povezani s krizo kapitalizma“ ter se dotakne svojega konjička o „dogmatičnem stalinizmu“, za katerega tudi izjavi, da je „prav tako škodljiv praktični aplikaciji evrokomunizma, kakor neaktivnost izven parlamentov.“
Razlika med Kardeljevim intervjujem v sarajevskem „Dijalogu“ in tem v italijanski „Rinascita“ je v tem, da v intervjuju italijanskim partijcem govori o evrokomunizmu samo kot o faktorju v boju proti kapitalizmu, ne omenja pa niti besedice več nasprotovanju „komunističnemu središču v Moskvi.“
Nasprotno, za konec celo pribije, da „jugoslovanski vodje nočejo izzvati prav nobenih nepotrebnih nasprotstev med socialističnimi državami, ali pa vsiljevati svoja mnenja nikomur, dasi nismo zadovoljni z razmerami v tem pogledu.“
Jugoslovanska KP je preko Kardelja že pristavila svojo skledo h kotlu ev-rokomunistične godlje.
Bolj zanimive pa so okoliščine, ki so se med padanjem satelita proti Zemlji odigravale med Washingtonom, Ot-tawo in Moskvo.
V ZDA so takoj ob okvari satelita to ugotovili, ker zasledujejo sleherni sovjetski satelit, ki ga Moskva izstreli v vesolje. To so sporočili v Moskvo in zahtevali od sovjetov točne podatke o atomski nevarnosti satelita, ker so vedeli, da bo padel v Kanadi.
Moskva je sporočila Washingtonu nekatere podatke, za večje podrobnosti pa je postavila pogoj, da mora Carter obljubiti, da Zahod ne bo izkoristil nesreče sovjetskega satelita za protisovjetsko propagando. Šele ko je Brežnjev od Carterja dobil obljubo, je dovolil, da so sovjetski strokovnjaki dali ameriškim strokovnjakom nadaljnje podatke o satelitu in njegovem padanju proti Zemlji.
Ottawa je o zadevi izvedela iz Wa-shingtona, ne iz Moskve, tako, da se je čutila užaljeno, ker je šlo za njen teritorij.
Vso zadevo pa sta tako Bela hiša kakor Kremelj do dneva padca satelita držala v največji tajnosti, „da ne bi preplašila prebivalstva.“
Sovjetskih satelitov z atomskimi reaktorji je v vesolju večje število, medtem ko jih Amerikanci ne spuščajo več, ker so iznašli varnejši način energetskih oprem svojih satelitov s sončnimi celicami. Tudi nekaj ameriških satelitov z atomskimi reaktorji se je poškodovalo v vesolju, a so eksplodirali kar tam, tako, da ostanki niso padli na Zemljo.
Mednarodni juristi se že dolga leta ubadajo z vesoljskim pravom, da bi vsaj na neki način zaščitili človeštvo pred nevarnostmi atomskih nesreč v vesolju.
V ITALIJI so še vedno v vladni krizi, ker se demokristjanu Andreottiju doslej ni posrečilo sestaviti nove vlade. Dasi so vse stranke v Italiji med seboj močno sprte, so si edine v tem, da trenutno nobena noče novih volitev. Italijanska KP močno pritiska na demokristjane, da jo vključijo v novo vlado, ker da je njena izključitev „absurdna in nesprejemljiva“. Partijski vodja Berlinguer je celo namignil, naj bi sestavili vlado brez demokristjanov, da se kriza ne bo dolgo vlekla.
AMERIŠKI PREDSEDNIK Carter je izjavil, da bodo ZDA obdržale svoja vojaška oporišča v Karibskem morju, ki so potrebna za obrambo panamskega prekopa ter da se bodo upirale slehernim sovjetskim naporom ustvaritve novih oporišč na ameriški polobli.
FRANCOSKI PREDSEDNIK D’ES-TAING je že začel z volilno kampanjo za splošne volitve, ki bodo v Franciji
19.	marca t. 1. Tako levica ■—- socialisti in komunisti — kakor desnica — gannisti in konservativci — sta sprti v sebi ter opazovalci ugotavljajo, da se mnogo volilcev nagiba v sredinsko pozicijo, kar da bo še bolj razčlenilo francoski politični mozaik. Izid ugotavljanja javnega mnenja daje volilno zmago levici, dasi socialisti trenutno nimajo namena v tem slučaju vključiti komunistov v svojo vlado.
AMERIŠKA ŠPORTNIKA Bill Spo-hrer in Kingwood Sprott sta s 45 metrov visokim balonom na topli zrak preletela Ande med Aconcaguo in Tu-pungatom v višini 7.000 metrov. Dvignila sta se s travnika pri vasi Rio Blanco v Čilu in pristala na nogometnem igrišču v Tupungato v Argentini. Po letu 1916, ko sta z balonom preletela Ande dva Argentinca, je bil to spet prvi tovrstni športni podvig v južni Ameriki.
Sadat
V WASHINGTONU IN
Egipčanski predsednik 'Sadat je odletel iz Kaira v Washington, kjer se je sestal z ameriškim predsednikom Carterjem v Camp Davidu na dvodnevne razgovore o problemih Bližnjega vzhoda in o ovirah, na katere je naletel predvsem pri Izraelu za mirovna pogajanja.
Pred prihodom v Washington se je Sadat ustavil v Rabatu pri kralju Ha-ssanu, ki je eden glavnih zagovornikov njegove mirovne iniciative na Bližnjem vzhodu.
Iz Washingtona je imel Sadat v načrtu sestanek s francoskim predsednikom D’Estaingom v Parizu, z britanskim predsednikom Callaghanom v Londonu, z zahodnonemškim kanclerjem Schmidtom v Bonnu in avstrijskim kanclerjem Kreiskym na Dunaju.
Za razgovore s Carterjem so opazo-
potuje
PO ZAHODNI EVROPI
vaici ugotovili, da so bili „podrobni in so šli v globino“ ter da je Sadat od Carterja ponovno zahteval, naj ZDA oborožijo Egipt v enaki meri, kakor so oborožile Izrael.
Sadatovo potovanje je posledica nenadne prekinitve mirovnih razgovorov med Egiptom in Izraelom. Sadat je odpoklical svojo politično delegacijo iz Jeruzalema pred dvema tednoma in obtožil Izrael nepopustljivosti v bistvenih zadevah.
Izraelski predsednik Begin pa je v zameno odpoklical izraelsko vojaško delegacijo z razgovorov v Kairu, ki so se obnovili šele ta teden.
Izraelsko in arabsko časopisje si je medtem izmenjalo vrsto napadov in psovk, v minulem tednu pa se je spet
m Aon A
n Am i vi I a
V spomin
Pred enim letom, 21. januarja 1977 je umrl v Parizu Borut Gregor Žerjav. Pogrebnemu obredu v francoščini in slovenščini v cerkvi (Ste. Jeanne de Chantal so prisostvovali njegovi kolegi iz francosskega radia (CLR.T.F.): Slovenci, Hrvati, Srbi, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari, Romuni, Bolgari, vsi tisti, ki so zgubili domovino; več francoskih intelektualcev in drugih prijateljev.	i
'Od 1949 naprej je sicer stalno živel v Franciji, a njegovo srce je ostalo povezano z domovino, katere usode ni nikdar prebolel.
Pred letom, ob njegovi smrti, je neki tukajšnji slovenski intelektualec, ki ga je osebno poznal, visoko cenil in ga na neki način rad imel, izrazil, da B. G. Ž. ni imel dosti ali morda celo nič stika z našim tukajšnjim vodstvom politične emigracije in čeprav je nekajkrat javno sodeloval pri publikacijah SKA, ga tukajšnji širši slovenski krogi skoraj niso poznali; zato bi kljub temu ali ravno zaradi tega „bilo dobro mu narediti zasluženi posmrtni poklon, našim ljudem, zlasti mlajšim, pa povedati, koga je emigracija imela s se-baj“. Več razlogov je takrat onemogočilo ta posmrtni poklon, zato se ga spominjamo danes, ob prvi obletnici njegove smrti.
B.	G. Ž. se je rodil 1. decembra 1916 v Grazu (Avstrija), študiral je v Ljubljani in Zagrebu, kjer je diplomiral
na filozofski fakulteti (zgodovina, zemljepis). Solastnik nekdanje Narodne tiskarne („Jutro“, ki izhaja danes pod imenom „Delo“, katerega današnje vodstvo ni hotelo sprejeti osmrtnice, češ da se je 'G. B. Ž. med vojno „slabo obnašal“) je bil 1942-43 soudeležen v vodstvu mesečne literarne revije. 1944 je emigriral v Švico, kjer je ostal do 1949. V Ženevi je od 1946 naprej študiral na „Institut Universitaire des Hau-tes Etudes Internationales“ (Profesorji: P. Martoux, W. Rappard, W. Röp-»ke, H. Wehberg). V tem času je deloval pri raznih zgodovinsko-političnih seminarjih in predaval o temah kot npr.: „Le plebiscite dans le droit international“, „Le probleme de la Ca-rinthie meridionale“, „La Yougoslavie pendant la guerre“, „L’Autriche et l’Ansehluss“, itd., itd. — Kljub nagovarjanju prof. Mantoux-ja, bivšega Cle-menceaujevega tajnika, da nadaljuje svoje študije, se je B. G. Ž. odzval 1949 vabilu francoskega radia „Radiodiffu-sion-Télévision Francaise“ naj bi prišel v Pariz sodelovat pri oddajah v slovenščini. 1951-1955 je bil poleg tega še profesor na „Collège de 1’Europe Libre“ v Strasbourgu, kjer je predaval zgodovino in literaturo. Po letu 1955 dela celodnevno kot žurnalist pri francoskem radiu, kjer so mu poverjene kulturne in politične kronike ter komentarji in pogosto celotna oddaja v slovenskem jeziku. Zaradi neprimerne
organizacije (po letu 1963) oddaj OR TF-a za Jugoslavijo (ukinitev in kasnejša pseudo-obnova oddaj v slovenščini, kljub njihovemu velikemu uspehu) je bil Žerjav prestavljen v francosko Centralno redakcijo, kjer je več let sodeloval pri oddajah iz Francije v inozemstvo. Aprila 1969, ko so pri francoskem radiu ponovno vpeljali slovenske oddaje, je postal njihov glavni odgovorni urednik, a so bile ukinjene istega leta decembra, enako kot bolgarske in druge oddaje, kot posledica De Gau-lle-ovega koketiranja s Sovjeti. Nato dela v Service de contròie des émissions vers l’étranger, oddelek, ki se bavi z analizo sprejema (v političnem smislu in kulturnem) oddaj v inozemstvo.
To je skrčen curriculum vitae človeka, ki je bil izredno izobražen, talentiran, globok, ki je kot otrok vedno v knjigah tičal, ki so mu bile edini hobby.
Zaprte narave, se ni nikdar nikomur potožil, znal je pa vsakogar poslušati in razumeti in je znal biti pravi, dobri prijatelj. In končno mu tudi ni manjkal humor. Umrl je šele 60 let star. Pokopan je v Parizu na pokopališču Thiais-Parisien.
Mi, ki smo ga bliže poznali in radi imeli, skoraj celo življenje, vemo, kaj smo z njegovim odhodom v večnost izgubili.
Naj ne umre v naših srcih, naj v miru počiva!
Bs. As., 21. januarja 1978
L.
Predsodki so zmotne sodbe, ki smo si jih kdovekdaj napravili in ki sedaj po njih kot po samoumevnih resnicah presojamo druge misli in nazore. Takšne predsodke si ustvari človek po vplivu napačne vzgoje, knjig, javnega mnenja. Predsodki si včasih tako osvoje človeka, da jih le s težavo in prav posebno pazljivostjo more izruvati in premagati. So pa vir premnogih zmot.
Aleš Ušeničnik
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Ko je preteklo sredo 25. januarja Argentina uradno proglasila, da smatra razsodbo angleške krone glede suverenosti nad južnimi otoki za veljavno, je nastalo novo obdobje v odnosih med Argentino in Chilom. Argentinski položaj je sicer kaj svojevrsten, kajti doslej je vladalo načelo, da se striktno drži odločb raznih mednarodnih razsodišč v mejnih sporih kljub morebitni škodi, ki bi jo s tem utrpela. A položaj se je očividno spremenil, in zunanji minister admiral Montes je obrazložil, da vlada smatra razsodbo za neveljavno, ker ni upoštevala prejšnjih pogodb in dogovorov, poleg tega pa da se je izrekla o stvareh in področjih, ki niso bile predmet razsodbe.
Reakcija v Chilu je bila tudi logična. Chilska vlada smatra razsodbo za veljavno in zavrača argentinsko stališče. Sklicuje se tudi na tradicijo, po kateri je Argentina slične razsodbe vedno spoštovala in opozarja na nevaren precedent argentinske neposlušnosti. A kljub temu je takoj- naslednji dan prišel v Buenos Aires odposlanec čilske vlade. General Toro Davila je prišel z namenom, da nadaljuje dialog, ki bi se ob novo nastalem položaju mogel prekiniti, in da pokaže pripravljenost čilske vlade na mirna rešitev problema. Zato je bilo objavljeno, da bodo ta četrtek 2. februarja potovali v Santiago trije tajniki rodov argentinskih oboroženih sil, ki bodo v bistvu pripravili vse za nov sestanek med generalom Videlo in Pinochetom. Ta naj bi bil v prvi polovici februarja, in na njem naj bi, predvideno, postavili temelje za dokončno rešitev problema. Vendar opazovalci smatrajo, da se bo stvar še precej dolgo vlekla. V Čilu zatrjujejo, da ne bodo dopustili, da bi bili okrnjeni njihovi interesi. Vodje argentinske mornarice pa izjavljajo, da v južnem Atlantiku ne bodo trpeli nobenega „solastnika“.
V počasnem a vztrajnem naporu, ki ga izvaja vlada za dokončno ureditev argentinske družbe, bode baje kmalu prišli na vrsto tudi sindikati. Temu je pripisati zamenjavo v vladnem komisar-rijatu, ki vodi posle Glavne Delavske Konfederacije. Na to mesto je bil sedaj imenovan polkovnik José Hipólito Nunez.
Večkrat se je že govorilo, da ima vlada namen dokončno urediti sindikalni problem. V ta namen je pripravila zakonski osnutek, katerega uzakonitev pa se vleče praktično že več kot leto dni. Koncem lanskega leta je sam predsednik izjavil, da bo zakon potrjen v začetku 1978. Tedaj so v javnost prišli tudi nekateri detajli o temeljih bodoče sindikalne ureditve. Vendar ni upati, da bi prišlo do dokončne normalizacije. Jasno pa je, da bodo nova zakonska določila preprečila in onemogočila (dokler bodo v veljavi) vsakršno politično delovanje sindikatov. Upajmo da za dolgo.
Veselo presenečenje so predstavljale za vojaško vlado izjave, ki jih je v ZDA podal ameriški poslanec, James.
M.	Collins, član demokratske stranke in zastopnik Texasa je pred tedni skupno z drugimi kongresniki obiskal Argentino, da se prepriča o obtožbah glede kršenja človečanskih pravic s strani argentinske „vojaške diktature“.
Po povratku v Washington je tam obrazložil, da večina Argentincev soglaša z nastopanjem vlade proti gverili. Da sedaj ljudje žive v miru, ne da bi jih stalno pretresali atentati, usmrtitve in ugrabitve. Obrazložil je tudi delo vojaške vlade za dokončno ureditev države. Vsekakor hvalevreden glas, ki vsaj nekoliko olajša blatenje, ki ga argentinska vlaida v svetu doživlja spričo komunistične propagande, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da ji je Argentina ušla iz klešč, ki so se zfe stiskala okoli nje.
Nova portugalska vlada
SOARES PRITEGNIL KONSERVATIVCE
V ponedeljek, 30. januarja t. L, je v Lizboni zaprisegla nova portugalska vlada, ki se jo je posrečilo sestaviti socialistu Soaresu.
Prejšnja Soaresova vlada je padla
8.	decembra lanskega leta, ko ji združeni konservativci in komunisti niso hoteli izreči zaupnice v parlamentu za njen načrt o sanaciji portugalskega gospodarstva in financ.
Vladna kriza je trajala več kot sedem tednov, dokler se Soaresu ni posrečilo pridobiti v vlado konservativcev, ki so tako v vladi prvič; odkar so na Portugalskem leta 1976 uvedli večstrankarski sistem.
Petnajstčlanska Soaresova vlada je sestavljena iz 10 socialistov, 2 neodvisnih in 3 konservativcev. Zunanji minister je konservativec 44-letni dr. Victor de Sa Machado, finančni minister pa 34-letni socialist dr. Victor Constan-cio predsednik portugalske narodne banke ter je predsedoval portugalskemu odboru za vključitev Portugala v Skupni evropski trg.
Komunisti so seveda tudi tej Soare-sovi vladi napovedali opozicijo, zlasti ker je Soares vanjo vključil konservativce, komunistov pa se vsi otepajo. Imajo pa komunisti zaenkrat še pod izključno kontrolo skoro vse portugalske delavske sindikate.
Zmešan svet
Od marca 1976, odkar je prevzela v Argentini oblast vojaška vlada, uživa politični azil v poslopju mehiškega poslaništva v Buenos Airesu bivši argentinski predsednik Cämpora. Argentinska vlada je doslej odbijala dosledno vse prošnje mehiške vlade, da bi Cam-pora smel zapustiti poslaništvo in se izseliti v Mehiko. Argentinska vlada ima za tako vztrajno odklonilno stališče utemeljene razloge. Saj ima Cam-pora toliko masla na glavi, da bi bil v vsaki tekmi glede tega gotovo na vrhu lestvice zmagovalcev. Za vedno pa bo ostal v argentinski zgodovini v spominu, ko je kot predsednik države dal odpreti kaznilnice in spustil na svobodo kriminalce najrazličnejših kategorij in zvrsti: nekatere je celo privzel k vladnim poslom. Cämpora je zašel tako daleč, da je nazadnje postal neprijeten Peronu samemu, ki se ga je skušal otresti.
Nedavno pa je bila v listu „New York Times“ objavljena celostranska plačana protestna izjava, ki so jo med drugim podpisale tele osebnosti: avstrijski kancler Bruno Kreisky, bivši švedski ministrski predsednik Olof Palme, bivši nemški zvezni kancler Willy Brandt, voditelj italijanskih socialistov Nenni, njegov španski tovariš F. Gonzalez, šefa italijanskih in španskih komunistov Berlinguer in Carillo. Poleg
navedenih še najrazličnejši politiki v izgnanstvu ali tudi na svojih položajih. Vsi ti se niso povezali in protestirali proti mednarodnemu terorizmu, tudi ne proti genocidom v Kambodži in drugod, ne proti „človekoljubnemu“ vladanju Amina in tudi ne proti atomskemu oboroževanju ali kaj podobnega.
iSkupno so nastopili zato, da protestirajo, ker argentinska vlada ne dovoli, da bi Cämpora zapustil mehiško poslaništvo v Buenos Airesu in šel mimo argentinskih sodišč v Mehiko, kjer bi užival „s trudom“ pridobljeno premoženje.
POPRAVEK
V naši zadnji izdaji št. 4 je v članku Ob stoletnici Župančičevega rojstva v zadnjem odstavku pravilna letnica Slov,, por. 1945 in ne 1941.
Naročnikom
Obveščamo vse naročnike in oglaševalce, da bo tiskarna Vilko, kjer tiskamo Svobodno Slovenijo, zaradi dopustov zaprta od 18. februarja do 6. marca. Zato Svobodna Slovenija ne bo mogla iziti 23. februarja in 2. marca. Zadnja številka bo izšla ta mesec 16. februarja, naslednja pa 9. marca.
Uprava Svobodne Slovenije
Sae ^iOW«inSS*g
LJUBLJANA — Pod delovnim naslovom „Malar“ snema TV Ljubljana s sodelovanjem Viba filmom enourni igrani film o slikarju Jožetu Petkovšku. Scenarij je napisal Andrej Hieng, režira Matjaž Klopčič, Petkovška pa igra Polde Bibič.
LJUBLJANA — Uslužbenci ljubljanskega živalskega vrta so iz svojih plač založili denar za nakup slonice Gange in so zaradi tega ostali skoraj — suhi. Iz zadrege jih je rešil „izvršni odbor ljubljanske mestne skupščine*', toda zato pa bo v letu 1978 zoološki vrt dobil manjšo dotacijo.
LJUBLJANA — Med 650.000 jugoslovanskih delavcev, ki žive v zahodnoevropskih deželah, je skoraj 100.000 Slovencev. Kljub gospodarskim težavam v teh deželah in kljub mnogim vabilom, se malo zdomcev vrača v domovino. In to velja predvsem za Slovence, tako je
27.	dec. na tiskovni konferenci izjavil Franci Stare iz Zveze skupnosti za zaposlovanje. Po njegovih izjavah se letno vrača v Slovenijo le po dva tisoč zdomcev, čeprav so pričakovali, da jih bo do 6000. Program investicijskih del pa za leto 1978 obeta v Sloveniji kakih
3.000	novih delavnih mest v pretežno manj razvitih predelih Slovenije, kakih
1.400	dodatnih mest bo nastalo v drobnem gospodarstvu (s tem mislijo na obrt), velika podjetja pa bi odprla tudi nekaj tisoč novih mest v obratih, ki jih usmerjajo v območja, kjer je še prosta delovna sila.
LJUBLJANA — Na univerzi in drugih ljubljanskih visokih šolah je v tem šolskem letu 30.1S6 študentov, na mariborski univerzi in visokih šolah pa 9.506 slušateljev. Največ študentov ima Visoka ekonomsko komercialna šola v Mariboru (2858), sledi ji filozofska fakulteta v Ljubljani z 2489 slušatelji. Med študenti je 13.760 žensk; na ljubljanski univerzi je vpisanih celo več deklet kot fantov, dočim je na mariborski univerzi vsaka tretja študentka.
CERKNICA —■ Praznovanje „dedka Mraza“ — poskus uničenja božičnih običajev in seveda tudi miklavževanja. Ti poskusi trajajo seveda že od leta 1945 dalje po vsej Sloveniji. Tako so v novi telovadnici cerkniške šole pripravili večdnevni dopoldanski in popoldanski sprejem „dedka Mraza“, kjer so njegovi spremljevalci plesali, recitirali in peli, vmes pa tudi ni manjkalo lutkovnih igric. Tako so pripravili otrokom „pravo pravljično vzdušje“. Podobne prireditve so imele tudi po raznih krajih postojnske občine.
LJUBLJANA — Do srede januarja ni bilo ravno hude zime v Sloveniji,
vendar je 28. decembra zapadlo v Julijcih na staro podlago do štirideset centimetrov snega, tako ga je bilo na Kredarici in Komni kar en meter, na Vršiču 80 cm, na Kaninu pa „le“ devetdeset.
LJUBLJANA — Stalno slovensko gledališče iz Trsta je gostovalo v ljubljanski Drami z Župančičevo tragedijo „Veronika Deseniška“. Predstava je bila ena iz prireditev v počastitev stoletnice rojstva pesnika iz četverice „modernih“.
PTUJ — V mestnem parku v neposredni bližini železniškega mosta so pri kopanju jarkov za kanalizacijo našli 300 kg težko bombo.
UMRLI SO od 30. 12. 77 do 9. 1. 78.:
LJUBLJANA — Janez Vider, up. mesar; Marjana škof, medic, sestra; Bogdan švent; Marija Jeršek r. Berlot; Jože Gregorič, up. mizar; Janez Kovač; Jaka Avšič, 81, „prvi namestnik komandanta slov. partizanskih enot“; Marija Heren, up. učit.; Pavel Kobilica, up.; Ivana Ambrož r. Pirman; Jože Rozman, up. mes. mojster in izdelovalec kranjskih klobas, avt. nes.; Bogomil Kolnik; Franc Novak, up.; Ivanka Kotnik, 80; inž. Franjo štrukelj, up. univ. predavatelj; Alojzija Janežič, 84; Albin Samec, up. mizar; dr. Željko Jeglič; Lojze Primožič, up. šolski ravnatelj; Judita Marion r. Flego, 92; Stane Sot-l^r, ^up.; Tomaž Istenič; Brugita Poljanšek; Lojze Pečarič Genovefa Šalamon r. Kragl, 84; Vida Bohanec, prof.; inž. Rudolf Skočir, up. prof. STS; Ljubica Rus r. Žnuderl; Anton Vrhovec, up.
RAZNI KRAJI — Helena škerbec r. Podobnik, Krško; Janez Berlec, Kamnik; France Markelc, Šentvid; Franc Henigman, mizar, Stara cerkev pri Kočevju; Janez Korelc, Kočevje; Ivanka Kočar, češenjce; Alojzija Kramar, Iška vas; Franjo Gostiša, dipl. inž, prof. met. fakultete v Zenici, 68, Beograd; Jože Plevčak, 86, up. čevlj. mojster, Celje; Gabrijela Čepon, Horjul; Ivan Potočnik, kmet, 84, Kaplja vas pri Preboldu; Frančiška Jež r. Fabjan, iOO, Ajdovščina; Ivan Miklavžina, up. gostilničar, Celje dr. Ivo Vrečer, up. okrajni načelnik, 89, Celje; dr. Vinko Zalokar, up. pravnik, Jesenice; Ana Prašiček, Polzela; Jože Starc, Kočevje; Vladimir Žagar, Trava; p. Emilijan Zavratnik, kapuc, duhovnik, 71, Krško; Jožefa Grum r. Milavec, Rakitna; Alojz Omejc, up., Kranj; Marjeta Novak r. Klinar, Jesenice; Anton Dolinar, Kozarje; Marija Kersnik r. Zorko, 87, Brdo pri Lukovici; Ivana Godec r. Turk, 80, Trebnja gorica; Jože Piškur, p. up., Trebnje; Alojzija Hude r. Bukovec, Mirna peč; Franc Kričej, Kamnik pod Krimom; Leopold Hribar, up., Vevče; Milan Pečar, Ruše; Tončka Jurgec r. Stopar, 65, Senovo; Ignacij Fric, up. direktor Geodetskega zavoda, Maribor; Janko šubelj, up. mizar, Rodice; Franc Plantan, Birčna vas; Franc Novačan, odvetnik, Celje; Katarina Modic,, 92, Novo mesto; Marija Čuk, Grčarevec; Angela Grandovec, Kranj; dr. Anton Žun, univ. prof., Kranj.
SLOVENC! V
Osebne novice:
Poroka: V župni cerkvi San Andrés sta se poročila Janko Marko Zorc in Lidia Maria Mendo. Za priči sta bila ženinu njegova mati Frančiška Zorc in nevesti njen oče Dosito Mendo. Obilo sreče.
Krst. V Lujanu je bila krščena Ingrid Marija Dejak, hčerka Marka in ge. Marjetke roj. Marinič. Za botra sta bila gdč. Lilijana Marinič in g. Polde Golob.
DRUŽABNA PRIREDITEV REVIJE DUHOVNO ŽIVLJENJE
Verska revija Duhovno Življenje izhaja v Argentini že 45 let. Ustanovil jo je izseljenski duhovnik Jože Kastelic najprej kot prilogo Slovenskega dnevnika pod imenom Moje versko življenje (28. maja 1933); toda že 16. septembra istega leta kot samostojno publikacijo Duhovno življenje. Ko se je urednik Kastelic 1. 1940 smrtno ponesrečil na vrhu Aconcgue, je revijo prevzel, izdajal in urejeval Janez Hladnik. V roke novih emigrantov je prišlo Duhovno Življenje z novim letom 1949/ 1950. Izdaja ga konzorcij, ki mu predseduje ms gr. Anton Orehar, urejuje pa rev. Jože škerbec.
Letos je bila^ vsakoletna prireditev te revije v nedeljo 29. januarja na Slovenski Pristavi v Castelarju. Prireditelji so imeli srečo. Pred nedeljo je deževalo, nedelja je bila izredno lepa, v ponedeljek pa zopet dež. Pri dopoldanski maši se je zbralo na Pristavi lepo število slovenskih rojakov. Mašo je daroval delegat msgr. Anton Ore-har, ki je med cerkvenim govorom, v katerem je razvijal misli o pomenu tiska poudaril med drugim:
„Po besedah škofa Rožmana je tisk ,močna vez med izseljenci in če se kak ’ denar obrestuje, se tisti, ki ga damo za dobro knjigo in dober tisk*. Tisk nam posreduje poznavanje življenja in skrbi za pravega duha življe-nja ter nas združuje v pravo človeško družino. Iz skušnje vemo, kako so bili nekateri zbegani v dobi okupacije, ker so jim Nemci presekali zvezo z živo ali tiskano besedo pastirjev in kako doživljamo v teh časih usoden vpliv napačno usmerjenega tiska v katoliških krogih vsega sveta.
,v za nas je nevarno, da se naveličamo trdega boja za resnico ali zapademo le tvarnim srbem, če ne bi imeli stalne vzpodbude verskega in splošnega tiska v naši skupnosti. Starši naj vzgojijo otroke, da bodo z veseljem brali prav slovenski tisk, kakor jim je pred 20 leti priporočil na taki prireditvi škof Gregorij.
Od nas vseh je odvisno, da bomo vzdržali z vsemi žrtvami pri izdajanju in naročanju našega tiska v težavah gospodarskih razmer. Ne odpovedujte listov in tisti, ki morete, dajte kaj več kot naročnino.“
Po maši je bilo skupno kosilo, po katerem se je razvilo lepo družabno življenje. Prihajalo je vedno več obiskovalcev tako da so po vsem napolnili lepo Pristavo. Poleg razgovora je bilo seveda zanimanje za nagradno žrebanje naročnikov. Kdo in kaj je zadel na srečolovu, itd.
Pred zaključkom prireditve je komisija za nagrado pod predsedstvom g. župnika Borisa Komana iz Mar del Plate ugotovila naslednje zaključke: Pri nagradnem žrebanju naročnikov,
ARGENTINI
ki imajo poravnano naročnino za revijo vključno leto 1978, so bili izžrebani: g. France Šenk, Carapachay; g. Janko Žakelj, Ramos Mejia; ga. Marija Mežnar, Ituzaingó; g. Peter Klobovs, Villa Ballester; rev. Andrej Prebil, Chile; g. Viktor Hribar ml., Ramos Mejia; rev. Jože Horn, Mendoza; ga. Slabe Marija, Carapachay; g. Jan Lovre, Slovenska vas; g. Janez Tršan, Boulogne.
Med sodelavci „Naše pošte“ v Božjih stezicah so bili izžrebani: Alenka Čop, Alenka Zupanc, Andrej Osojnik, Lojzek Lavrič, Janez Filipič, Klavdija Grebenc, Andrej Koželnik, Marko Avguštin, Rezka Snoj in Andreja Lipušček.
'Proti večeru so se obiskovalci začeli razhajati po uspeli prireditvi.
ROŽMANOV ZAVOD V ARGENTINI
Poleg številnih že objavljenih zahval čutimo ob koncu šolskega leta 1977 dolžnost, da se javno zahvalimo še naslednjim letošnjim dobrotnikom France Ahčin 10.000, akademiki ob prireditvi v zavodu 2.000, Ivanka Aleš
2.000,	druž. Benedičič 2.000, druž. Ber-
lot-Levar 10.000, druž. Burgar 1.000, dr. Jože Dobovšek 2.000, Joahim Dominguez 11.000, Tilka Dover 1.000, dr. Mirko Gogala 5.000, Karel Gorenšek
1.000,	rev. Franc Grom 2.500, druž, Kalan 2.000, druž. Lah 300, ga. Lavrenčič 2.000, Minka Legan 3.000, druž. Levar 10.000, druž. Lisjak 1.000, Stanko Malovrh 21.000, dek. Ciril Milavec
35.000,	Olga Milavec 1.000, druž. Modic 3.000, rev. Štefan Novak 1.000, druž. Pintar 9.000, druž. Pirc 1.000, rev. Milan Povše 10.000, gdč. šmajdove 1.000, zavarovalnica Sloga 17.000, Ana Vidic
1.000,	druž. Vodnik 5.000, Marija Žun 16.100, nabirka v Slov. hiši 95.000 — Darovi v blagu: jabolka, posredoval prof. Franc Novak, Rio Negro; več zabojev limon, gdč. šmajdove.
Rozmanova ustanova v Argentini, veliko semenišče s svojim dijaškim zavodom, je po 33 letih dela sedaj dovršila svoje poslanstvo v naši emigraciji. Zavod bo prevzela krajevna argentinska škofija Lomas de Zamora za svoje véli-ko semenišče. Tako bo še naprej služil svojem odličnemu namenu.
Kar je ta Rožmanova ustanova dobrega storila v versko in narodno korist Slovencev, ste omogočili njeni dobrotniki. Vedno se vas bomo hvaležno spominjali.
Vodstvo ustanove.
SLOVENCI NA KOROŠKEM
V	Pliberku na Koroškem imajo Slovensko Posojilnico in Kmečko gospodarsko zadrugo, še je v spominu, kako so lani v Pliberku žandarji s silo odstranili dvojezični krajevni napis na privatnem zemljišču. Namesto odstranjenega dvojezičnega napisa je pliber-ška Posojilnica, katera je lastnica zemljišča, ob krajevni tabli namestila na svoje poslopje reklamno tablo. Poleg napisa Posojilnica — Darlehenskasse je na oglu stavbe dvojezični napis Bleiburg —■ Pliberk. Ta napis pa je zopet motil okrajno glavarstvo v Velikovcu, ki je parkrat pozvalo odbor Posojilnice, da napis odstrani. Glavar dr. Scheiber je tudi osebno interveniral v tem smislu v Posojilnici in pri njenem vodstvu.
V	torek 17. januarja pa je bil na
Pliberški Posojilnici opoldne napis odstranjen. Prišla je žandarmerija in demontirala dvojezični napis iz poslopja slovenske Posojilnice. Že prej pa je okrajno glavarstvo iz Velikovca poslalo odvetniški pisarni dr. Tischlerja „iz-vrševalno zadevo“, po kateri naj bi pli-berški zadružniki bili prisiljeni, da nemudoma odstranijo dvojezično reklamno tablo. Ker tega niso storili je to opravila žandarmerija, kot smo navedli.
Kot zanimivost objavljamo besedilo, ki ga vsebuje „Izvrševalna — zadeva“ okrajnega glavarstva v Velikovcu, ki ne dela časti niti okrajnemu glavarstvu, še manj pa avstrijski republiki, ki ima tak strah pred skromnim slovenskim napisom. Tekst je uradni slovenski prevod in ga objavljamo dobesedno:
Völkermarkt, 1978 -01- 09
Okrajno glavarstvo 9100 Völkermarkt
Štev.: 3731/3/77
Izvrševalna - zadeva
Odločba tega urada z dne 14. 12. 1977 štev. 3731/3/77 je obvezala gospoda Cirila Opetnika, kmeta v Dobu 7, 9150 Pliberk, kot predsednika kmečke gospodarske zadruge Pliberk, registrirana zadruga z omejenim jamstvom, da odstrani tablo o velikosti 1,00 x 1,40 m ki je nameščena na severno vzhodnem oglu stavbe slovenske zadruge v Pliberku v višini pribl. 3 m, v roku treh dni po prejemu te odločbe. Tej odločbi se je odrekla odložitev izvršitvenega postopka zaradi nevarnosti odlašanja. Dostave prej imenovane odločbe je bila vršena dne 15. 12. 1977. Tabla se ni odstranila v razsodbi predpisanem roku.
S pismom tega urada z dne 27. 12. 1977 ste bili ponovno obvezani da odstranite tablo najpozneje do SO. 12. 1977. Tudi temu pozivu se niste odzvali, zaradi tega se odredi odstranitev table skozi uradne organe.
Proti tej odredbi je dovoljen priziv samo zaradi enega v § 10 odst. 2 izvrše-valnega upravnega zakona (WG) navedenega vzroka v roku dveh tednov po dostavi pismeno ali brzojavno pri tem uradu. Ta priziv nima odlašne izvršitve po § 10 odst. 3 izvrševalnega upravnega zakona (WG).
Okrajni glavar Dr. Scheiber 1. r.
Sovjetska stvarnost
Pod zgornjim naslovom je znani ruski disidentski pisatelj Amalrik v tedenski angleški izdaji pariškega Le Monde objavil odlično poročilo o družbenogospodarskih razmerah v moderni ZSISR. članek je ponatisnil tudi kanadski The Globe and Mail v svoji izdaji
3.	t. m. in ga zaradi izredne aktualnosti posredujemo tudi našim bravcem: Sovjetske državljane veliko bolj vznemirja problem neredne preskrbe z vsakdanjimi življenjskimi potrebščinami, kakor pa velika draginja. Ta nered — beseda ne pove vse resnice — je mnogo bolj občuten na kmetih ter je od časa do časa razlog za nemire, ki jih sovjetska oblast poskuša čim bolj prikrivati.
Minulega decembra, npr. so sodelavci v več tovarnah v industrijskem mestu Tula, 250 km južno od Moskve, sklenili protestirati proti temu neredu s stavko. Tudi niso hoteli iz protesta konec meseca vzeti svojih plač. „Kaj so nam mar rublji, če pa ne moremo ničesar kupiti?“ je bilo njihovo geslo.
Zaradi tega incidenta se je v Tulo napotil sam Brežnjev, kjer je na dolgo govoril zbranim delavcem. Hvalil je sistem, toda priznal, da „še ni vse perfektno“. Nato je počakal, da bi mu ploskali. Toda nihče ni zaploskal. Brez-njev je odložil pripravljeno besedilo govora in zavpil poslušalcem: „Prav torej, nič več mi ne ploskate?“
Finančna kriza, v kateri se nahaja večina sovjetskih državljanov, ne pomeni, da bi v ZSSR primanjkovalo denarja. Večina družin ima dvojni zaslužek. Skoro vse ženske delajo, saj tvori-
jo 52% sovjetske delovne sile. Delavske plače se sučejo okoli 180 rubljev (190 US dolarjev) mesečno ter lahko dosežejo 300 rubljev pri nekaterih kategorijah, n. pr. rudarjih. Se pravi, kombiniran dohodek 350 do 400 rubljev ni nekaj izrednega za delavsko družino. Z močnim varčevanjem si lahko mesečno prihranijo celo 100 do 150 rubljev, s katerimi si lahko v obrokih privoščijo TV aparat — cena 500 rubljev —, tople škornje iz Madžarske — cena 100 rubljev —, pralni stroj, itd.
Toda „privilegirani“ razred partijcev ima poleg omenjenih dostop še do naslednjih materialnih dobrin: dače (weekend hišice), ki jih n. pr. v okolici Moskve potem oddajajo za 300 do 400 rubljev mesečno (dača sestoji večinoma le iz majhne sobe, kuhinje in kopalnice); avtomobila, ki ga dobi obenem s službo; potni list za potovanje v tujino (ki nima cene); dovoljenje za vstop v posebne trgovine, rezervirane za manažerje, ki jih je v ZSiSR več sto tisoč. Teh posebnih trgovin pa se ne sme zamenjati s tkim. beriozkami, ki so rezervirane samo za tujce s tujo valuto.
V stranskih ulicah
Medtem ko so beriozke odprte na širokih avenijah in jih vsakdo lahko takoj opazi, pa so posebne trgovine postavljene po stranskih ulicah ali pa v zgornjih nadstropjih. Sovjetski državljani teh kategorij lahko tudi preživljajo svoje počitnice na najboljših plažah ob Črnem morju, dobijo vstopnibe
za najboljše prireditve ali pa kopije del pisateljev, ki jih smatrajo za politične-heretike in ki jih često delijo le na skrivaj.
Toda v večino privilegijev tega razreda spadajo dobrine in uslužnosti, ki jih ni mogoče dobiti na javnih trgih. Tako so še posebej veliko vredni in služijo partiji kot najboljši argument za nadaljevanje obstoječega sistema.
(Partija zato na vse načine omogoča temu privilegiranemu razredu nuditi čim večje materialne ugodnosti, med njimi deliti moderne produkte kot „dodatek“ k dohodkom.
Zadeva z zasebnimi avtomobili je v tem pogedu značilna. Po padcu Hrušče-va so se sovjetski vodje odločili za povečano avtomobilsko proizvodnjo. Ker noben sovjetski model ni bil zadovoljiv, so končno dovolili Fiatu zgraditi za ceno 1.500 milijonov rubljev ogromno avtomobilsko tovarno ob Volgi, ki je začela producirati letno ok. 600.000 avtomobilov Žiguli. Ta produkcija je prekašala sovjetsko avtomobilsko produkcijo leta 1972 ter je potisnila celotno sovjetsko avtomobilsko produkcijo na več ko en milijon avtomobilov letno.
Zasebna last avtomobila je postala v sovjetski družbi vir nepreračunljive-ga trenja. Kljub izredno visokim cenam je lov na te avtomobile po vsej državi neizrecno divji.
Novi problemi
Čim si sovjetski državljan pribori svoj Žiguli — da ne omenimo drugih domačih modelov — hitro naleti na druge probleme, katerih največji je pomanjkanje parkirnega parka. Zaradi klime to ni majhen problem, povr-
hu tega pa v ZSSR tudi nimajo anti-freeza (proti zmrznjenju bencina). Tujci ta problem rešujejo s tem, da enostavno vlivajo v motorje vodko, česar pa sovjetski državljani ne morejo doumeti in tudi sredstev nimajo za to. Tako izgine ob začetku zime iz prometa najmanj tretjina zasebnih avtomobilov in tako stojijo ob pločnikih do naslednje pomladi.
Za avtomobile je treba tudi nadomestnih delov. Ker sovjetski načrtovalci te zadeve leta niso vzeli v poštev, se je le-ta sedaj zapletla do skrajnosti. Razvila se je vsestranska črna borza za nadomestne dele ter tatvine, vrstijo pa se tudi številne nesreče, ker je veliko avtomobilov v slabem stanju. Primanjkuje povrhu tega bencinskih postaj in izvežbanih mehanikov.
Zimski večeri v Moskvi so dolgi. Teče veliko vodke, ki hitro spravi pivce v neskončne debate. Kadar koli se hoče kdo pozanimati za ZSSR ali pa hoče razumeti vse upe in nesreče, vse navdušenje in razočaranja tega 60 let starega režima, se mu neprestano vsiljuje vprašanje: „Ali je moderna sovjetska družba rezultat ruske zgodovine ali pa je produkt marksizma-leninizma ?“
Kako si je mogoče, npr. razložiti neprestane revne žetve — tudi letošnja ni bila nič boljša? Ko je Brežnjev nedavno objavil žalostno novico, je znova zvrgel krivdo na slabe vremenske prilike. To brez dvoma drži za nekatere predele države, toda ne za vse. Prav tako ni mogoče prezreti, da imata velik del Kanade in praktično vsa Finska prav tako kruto podnebje kakor ZSSR, pa nikdar ne tožita zaradi slabe letine.
Kaj torej ? Če vrtaš v globino, se nekateri sovjetski funkcionarji hitro vračajo v preteklost: današnji ruski kmetje so potomci starih sužnjev. Ne istovetijo se z zemljo, tako kakor se to svobodni kmetje v večini drugih evropskih dežel.
Na prvi pogled je to privlačna teorija. Toda ne odgovori na vsa vprašanja. Ne razloži, npr., zakaj zemljišča, oddana kolhoškim in sovhoškim delavcem v zasebno obdelavo, proizvajajo blizu 30 odstotkov (uradna statistika) celotne poljedeljske proizvodnje, namenjene za javno potrošnjo. Toda celotna površina teh zemljišč znaša komaj 0,5 odstotka sovjetske obdelane zemlje. Ko prebirate te številke, lažje razumete, zakaj je Brežnjev v imenu pragmatizma nasprotoval tistim, ki so hoteli odpraviti ta zasebna zemljišča.
Dasi govorijo o odpravi neenakosti med mestom in deželo, so sovjetski vodje čakali do leta 1975, da so priznali kmete za polne državljane in jim izdali notranje potne liste, brez katerih je nemogoče oditi tudi na kratko potovanje po državi.
Ali se je zato treba čuditi, če kmet sanja o begu z dežele, da bi se zatekel v status in relativno svobodo tovarniškega delavca? Ali je še kje na svetu flržhva, kjer vse časopisje objavlja uvodnike, napovedujoč kmetom, da se je čas žetve približal? Ali kmet tega ne bi znal sam ugotoviti? Kje drugje na svetu tisoče traktorjev dobesedno razpada na poljih, ker so se pokvarili in ni nikogar, ki bi jih popravil? Ali, kjer polja ostajajo poplavljena, ko bi
DAROVALI SO:
Dolgoletni naročnik iz Kanade 50 dol. Darilo pošilja za 30. letnico _ izhajanja Svobodne Slovenije v izseljenstvu in navaja v pismu: „Priloženih dol. 50 je moj dar za Svobodno Slovenijo v priznanje za vse, kar je doslej dobrega napravila. Če je ne bi imeli,^ bi med politično emigracijo nastal težak molk in zmešani pojmi.“
Darovalcu iskrena hvala!
Uprava iSvobodne Slovenije
Zveza slovenskih mater in žena je poslala g. Milošu iStaretu za uredniški odbor Svobodne Slovenije ob 30-letni-ci izhajanja lista v Argentini sledeče pismo z dne 24. februarja s čestitkami:
Zveza slovenskih mater in žena Buenos Aires
B. A. dne U-, januarja 1978.
Ob 30 letnici izhajanja Svobodne Slovenije v Argentini se Zveza slov. mater in žena iskreno zahvaljuje Vam. in vsem Vašim sodelavcem za ogromno delo, ki ga vršite med vami z izdajanjem tednika. Morda se niti ne zavedamo, kaj vse ste storili in kako važnega pomena je slovenska tiskana beseda v tujini, saj brez nje bi težko ostali narodno zavedni Slovenci v tujini. Bog Vam povrnil
Pri nadaljnjem nesebičnem plemenitem delu v bodoče Vam želimo mnogo poguma in uspeha!
S spoštovanjem pozdravljamo!
tajnica:	predsednica:
Renata Sušnik	Pavlina Dobovšek
CARAPACHAY
Odbor našega društva ima na skrbi vzdrževanje in izboljšavo naprav v domu. Ker nima zato posebnih virov dohodkov, bo priredil v ta namen v nedeljo 5. marca javno tombolo z bogatimi dobitki. Rojake opozarjamo na tombolo fn jih vabimo, da z udeležbo podpro naše delo.
«Sr*. JUAN JESUS BLASMK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
1 ■
C y	,
; Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
i
I
i
i Odinira v torek, četrtek in soboto ; od 17. do 20. Zahtevati določitev ! ure na privatni telefon 628-4Ì88.
Po športnem svetu
ŠVED INGMAR STENMARK si je devet tednov pred koncem tekmovanj za svetovni pokal v alpskem smučanju že zagotovil ta naslov. S 150 točkami, ki si jih je zbral v treh veleslalomih in treh slalomih — v smuku ne tekmuje — je za ostale tekmovace nedosegljiv. Največ kar se more zgoditi, da še kdo izenači število točk, kar pa, je bolj malo verjetno. Bojan Križaj je 8. januarja v Zwieslu zasedel 10. mesto v veleslalomu, v slalomu pa ni imel sreče, je po prvem teku odstopil. V skupni uvrstitvi je Križaj v tekmovanju za svetovni pokal na 12. mestu s 24 točkami, 18 si jih je priboril v slalomu, 6 pa v veleslalomu.
V	KRANJSKI GORI je bilo 9. januarja končamo prvo tekmovanje akrobatskih smučarjev za svetovni pokal. To je bila do nedavnega nepoznana smuška „panoga“. Kanadčan Darryl Bowle je bil prvi na „grbinah“, njegov rojak Greg Athans pa v kombinaciji; Slovenec Bojan Žvanut je med 70 tekmovalci osvojil kar solidno 21. mesto.
JESENIČANI so osvojili 18. naslov državnega prvaka v hokeju na ledu. Premagali so v zadnjem kolu Ljubljansko Olimpijo s 8:3. Olimpija, ki ima zelo pomlajeno ekipo, se je Jeseničanom dobro upirala v prvih dveh tretjinah
____ 2:1, 2:2 — v zadnji pa so ji zabili
kar 4 gole.
V	SEVERNI STENI TRIGLAVA so Zlatorogove police, več kot 3 kilometre dolgo plezalno turo ponovili —in to
Od blizu in daleč lepo vabljeni v Slomškov dom, kjer bo v soboto 4. februarja
PUSTNA
VESELICA
Igral bo priznani orkester „TRIGLAV“. Za dobrote bo poskrbljeno.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RA UL CASCANTE
Escribano Puhlico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
Denar ni vse!
So še druge veliko važnejše dobrine, kot npr. zdravje! Sloga vam skuša vedno svetovati najbolje. Skozi vse leto vam priporoča pametno varčevanje, sedaj, ko se bliža čas počitnic, pa vam svetuje: pazite na svoje zdravje! Konec tedna v prijetnem domačem okolju na letovišču SLOGA v Villa Udaondo bo vašemu zdravju v veliko korist. Postrežbo z domačo hrano in hladno pijačo ima letos na skrbi družina Andre-jakova. Večje družbe in družine, prijavite se za kosilo ali večerje na T. E. 659-1307 ali 658-6574.
prvič v zimskem času — bohinjski alpinisti Janko Humar, Marko Sure, Pavle Odar, Janko Srh in Lojze Butkovič. Plezalci so „šli na pot“ 18. decembra in turo opravili v dveh dnevih in eni noči. Prvič so Zlatorogove police, kot imenujejo to prečenje Severne stene opravili plezalci Joža čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik in Stane Tominšek
24.	julija 1931. Ocena ture je IV. in
III.	težavnostne stopnje (za poletno plezanje), ki jo je mogoče opravit v kakih desetih urah.
CARLOS REUTEMANN, argentinski avtomobilski dirkač, je na sedmem mednarodnem tekmovanju Gran Prix Brasil zmagal v Sao Paolo, na drugo mesto se je uvrstil Brazilec Emerson Fitipaldi, tretje pa je osvojil lanski svetovni prvak Nikky Lauda.
Obvestila:
SOBOTA, 4. februarja:
V	Slomškovem domu ob 20 pustna veselica. Igra orkester „Triglav“.
NEDELJA, 5. februarja:
Na Pristavi v Castelarju pustna zabava. Sodeluje Slovenski ansambel.
NEDELJA, 26. februarja:
Na slovenski Pristavi v Castelarju tombola.
NEDELJA, 5. marca:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
tombola. Začetek ob 16. uri.
Prosimo, ne odlašajte s plačilom naročnine!
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina
T.	E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Slovenska Pristava Castelar
v nedeljo, 26. februarja 1978 ob 16. uri popoldne.
TOMBOLA
v nedeljo, 5. februarja 1978 od 19. ure naprej.
PUSTNA ZABAVA
SODELUJE SLOVENSKI ANSAMBEL
Argentino j Correo Central (B) jj	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propleđad Inteleetual N* 1.362.266	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978:
za Argentino: $ 8.600.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gràficos Vilko SJR.L., Estadps Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E, 33-7213.
SLOVENSKI DOM V CARAPACHAYU priredi v nedelje, 5. marca
vsakoletno tombolo
Obiskovalcem bo na razpolago nad 50 res vrednih tombolskih dobitkov, nad 100 bogatih činkvinov in nad 100 lepih kvatern.
Ob 11.30 bo v domu sv. maša in nato sknpno kosilo; ob 16. se bo začela tombola.
Rojaki in prijatelji prisrčno vabljeni !
wniMiiniiaHiiHmanHiHaiaiaHHiaiaiiiiiMaiiaiHHiiiiiiiiuiiHiauiiaaiiiiiMaiaiHiiiiiiiiiiiaiiiiaiiiiiiaiiamaianaHaiiMHa,,,,!!!,,!,
OSREDNJA MIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Säenz)
Vse za dom
Pohištvo
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
■■««■aaaaaw—■■■■■—■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■«*■»■ ■■■■■■■•■aiaaaar ■■■■■■«■■■■■»
Nekaj še nezbranih Mauserjevih črtic
SOVJETSKA STVARNOST
(Nad. s 3. str.)
jih z nekaj kanali izsušili in bi posejano seme ne zgnilo?
Visoka cena
Cena je visoka, ko ugotovimo, da ZSSR 30 odstotkov svojih investicij vlaga v poljedeljstvo, ki je še vedno defek-tivno, dasi zaposluje blizu četrtine delovne sile. Težko je razumeti, kako se takšne velike investicije izplačajo, ko sovjetski vodje poljedeljstvo še naprej izpostavljajo tveganju.
Samo tisti, ki ne vedo ali nočejo poznati sovjetske družbe, se bodo čudili, ko odkrijejo, da je pomanjkanje vir črnoborzijancev, ki so nujen del sovjetskega družbenega mozaika. Živeti v ZSSR pomeni vsak dah podkupovati. Podkupovanja so na dnevnem redu na vseh področjih udejstvovanja, bodisi da gre za taksi ali za kos jagnjetine; da zagotoviš sinu ali hčeri napraviti izpit; da dobiš par finskih smuči ali nujno potrebno zdravilo, ki bi moralo hiti na razpolago v kremeljski kliniki; da si zagotoviš splav doma; ali da poskrbiš za dostojen pogreb svojcu (decembra 1073 so bili štirje delavci na moskovskem pokopališču obsojeni na osem let ječe, ker so redno izsiljevali denar od ljudi).
Nekateri bodo rekli, da sem protisovjetski. Niti malo ne. To je neokrašen popis stvarnosti, ki jo je mogoče izslediti v vsakodnevnem sovjetskem časopisju, dasi vsak sovjetski časopis obravnava vsak tak primer, kakor da bi bil izjema. Toda, vsakdo, ki zna brati, si iz teh škandalov lahko ustvari povsem pravilho in resnično mrko sliko.
(S)
Mrtve oéi
Pri Rebrovcu je veselje in žalost hkrati. Tonej bo prišel iz bolnice. Kar je bil v vojski, ga nismo videli, dokler ni prišlo nenadoma obvestilo.
Rebrovec se je koj odpravil v Beljak. Vrnil se je bled in koj na vratih bruhnil v vek. '
Ženska je planila pokonci.
„Za kriščevo voljo božjo, Matevž, kaj je? Je Tonej umrl?“
„Še huje. Slep je.“
In je omahnil za mizo.
Takega veka še ni bilo pri Rebrovcu kakor tisti večer. Kuhali sploh niso. Se nobenemu ni dalo jesti. Samo pri oknih so stali, kakor da na nekaj čakajo.
Rebrovec se ni mogel unesti. Vse je zidal na Toneja. Miščevo Rozo bi pripeljal k hiši, potlej bi napravila pisma in Rebrovec bi se umaknil v kot.
„Morda se mu vendar kaj obrne“, upa Rebrovka.
„Se mu ne bo. Ogenj ga je oplazil. Gleda, pa ne vidi.“ Rebrovec od same žalosti ne more sedeti. Samo postopa po hiši in po dvorišču.
„Morda bi bilo bolje zanj, ko bi umrl.“ se utrga nekega večera iz Re-brovke .
„Tudi jaz tako mislim,“ pritrdi Rebrovec. V petek pred sveto Marjeto je Rebrovec dobil pošto. Tonej se bo pripeljal v soboto. Naj pride kdo k vlaku.
Na mizi leži karta. Nihče je ne premakne. Tudi govoriti ne morejo.
Tuja pisava je na karti. Samo besede so Tonejeve. Pozno ponoči se Rebrovec zbudi.
Rebrovka veka.
„Ne vem, kako bom prenesla, ko ga bom videla.“
„Dobro, da vsaj naših solza ne bo videl,“ izkolca Rebrovec.
Potlej oba strmita v okno.
Da bi se vsaj pričelo daniti!
Še ura na steni je Rebrovcu preveč.
„Kako boš zdaj?“ načenja Rebrovka. Do zdaj še ni upala vprašati.
„Saj veš, Jernej je drugi.“
Rebrovka ve, da bi mož rad dal svoje oči, da bi le Toneju ostali.
Potlej se dani. Počasi se belijo okna.
„Toneju bo težko,“ hlipne Rebrovka.
„Teže ne kot meni,“ grebe Rebrovec.
„Bog ve?“
Bezeg pred oknom se že prav natančno vidi.
„Kdaj pride vlak?“
Rebrovka se pripravlja, da bi vstala.
„Malo pred dvanajsto.“' vzdigne.
Potlej se tudi Rebrovec vzdigne.
Saj ne more spati.
Dopoldne se vleče. Dela je dosti, toda nobenemu se ne da iti od doma. Rebrovec nikogar ne sili. Ve, kako je. Lahko se bodo nadejali, posebej zdaj, ko Tonej ne bo za rabo.
Nekaj čez enajsto Rebrovec zapre-že. Roke se mu tresejo, ko natika štrange na vago.
Kakor da se kanim peljati po smrt.
Usmiljeni Jezus, kdo bi si mislil.
Pri Rebrovcu je vse narobe. Jernej je kar naprej na vratih. Rebrovka in Lucija tudi.
Rebrovec hodi po peronu. Skoraj sam je. Gleda tračnice, ki zginevajo za ovinkom. Od tam pride vlak in Tonej.
Vsaj desetkrat je že pogledal na uro. Kakor da kazalci stoje.
Vesel je, da ga nihče ne ogovarja.
Potlej bobni iz daljave. Grmenje prihaja bliže. Rebrovec že vidi dim.
Kakor črna pošast, ki se kani ustaviti, drvi lokomotiva izza ovinka.
iZavore cvilijo.
Na vratih je kakor pred panji. Rebrovec gre mimo vagonov.
Tam je Tonej. Nekdo stoji ob njem in ga drži za roko.
Rebrovcu se tresejo noge. Počasi omahuje proti sinu.
„Tonej !“
Tako mehko Rebrovec še nikoli ni poklical svojega fanta.
„Ata!“
Na vek gre Toneju. Trdo drži Rebrovec sinovo roko.
„Z vozom sem prišel. Kar greva.“
Tonejeva roka trepeta. Rebrovec gleda v razprte oči, ki ne vidijo. Mokre so, kakor da je rosa na njih.
IPotlej se spravita na voz. Tonej sedi, kakor da se boji, da bo padel.
Rebrovec prijemlje za vajeti.
„Hi, pram!“
Tonej se z rokami drži za naslon. Pram se unaša. Ne teče več, počasi klampa v klanec.
Rebrovec ne ve, kako bi nastavil besede. Razprte sinove oči ga bole.
„Kje sva, ata?“
„Mimo Blažešmikovega znamenja sva že.“
„Nič ne vidim.“
Tonejev glas je ihtav. Rebrovec se boji, da bo sin bruhnil v vek.
„Navadil se boš, Tonej,“ lovi besede oče. „Delali bomo že mi. Ne bo ti hudega.“
Saj ne ve kaj pametnega reči.
„Ali sva že pri naših njivah, ata?“ gleda Tonej na levo stran voza.
„Pri naši rži sva.“
„Je lepa? Ustavite, da potipljem klasje.“
Rebrovec potegne za vajeti.
Potlej pomaga Toneju na tla.
„čedna rž, kaj?“
Tonej brodi z roko med klasjem.
„čedna, ata, čedna. Ali so pšenice tudi take lepe ?“
„Lepe so, Tonej. Letina je bila za žita. Hvala Bogu!“ Spet lezeta na voz. Ko gresta skozi vas, Toneja vsi pozdravljajo. Rebrovec gleda samo v pra-mov hrbet. Preveč mu je težko.
Rebrovec zavije k hiši. Vsi so na pragu. Jernej, Lucija, mati.
Tonej čuti, da ga gledajo.
„iMama, nobenega ne vidim.“
Potlej vsi hkrati padejo v vek. Rebrovec pelje slepega sina v hišo. Jernej gre spregat.
Na stežaj je odprto okno, ki gleda na dvorišče. V hiši je molk, da je slišati Jernejeve korake, ko se vrača od hleva.
Za mizo sedi Tonej in roke mu leže v naročju. Na klopi sede mati, Lucija in Rebrovec.
Na sredi leži bolečina in nihče ne more čez njo.