Obseg-: Poskusi z gnojenjem sadnemu drevju. — Gospodarske stavbe. — Slovenskim čebelarjem. — Poskusi gnojenja pri trtah. — Kužne bolezni domačih živalij. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva. — Tržne cene. Urejuje Gustav Pire, družbeni tajnik. „ Kmetovalec" izhaja 16. in zadnji dan v mesecu ter stoji 2 gld., za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 1 gld. na leto. — Ddje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na celi strani 16 gld., na '/a strani 8 gld., na ',/» strani 6 gld. in na '/„ strani 3 gld. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje. Vsa pisma, naročila in reklamacije j® pofiiljati c. kr. kmetijski dražbi v Ljubljani, v Salendrovih ulicah štev. 3. METOVALEC. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodine kranjske. Poskusi z gnojenjem sadnemu drevju. Sadno drevje je kakor vsaka druga kmetijska rastlina. Ako naj čvrsto uspeva in dobro rodi, se morajo one re-dilne snovi, ktere dobiva iz zemlje, redno nadomeščati z drugimi, t. j. sadnemu drevju se mora gnojiti. Najvažnejše gnojilo je seveda hlevski gnoj, ki ima v sebi vse redilne snovi, kterih drevje potrebuje. Vednostne preiskave so dognale, da sadno drevo vzame povprek iz vsakega m2 cbsen-čene zemlje 17 gr dušika, 5 gr fcsforove kisline, 22 gr kalija in 40 gr apna. Ako naj te množine re-dilnih snovij nadomestimo s hlevskim gnojem, potrebujemo Podoba 48. ga na m2 preko 3ya kg ali na hektar 35.000 kg. Če bi torej hoteli sadovnjake redno in pravilno gnojiti s hlevskim gnojem, bi to pač ne šlo, ker bi bilo težko dobiti toliko gnoja in bi bili vrhu tega troški ogromni. Pri naših razmerah torej s jni misliti na popolno gnojenje s hlevskim gnojem, saj nam ga še za polje, travnike in vinograde primanjkuje, kaj še le, da bi ga rabili za sadjarstvo, ki ima bolj postranski pomen. Nekaj hlevskega gnoja se p vzlic temu mora vender rabiti zaa sadno drevje, ker ta zemljo zboljšuje in jo dela pripravnejšo za rast, zlasti zboljšuje surovo novino, v ktero največkrat sadimo sadno drevje. Zaradi tega bomo rabili za gnojenje sadnemu drevju vedno nekoliko hlevskega gnoja, primanjkujoče redilne snovi bomo Podoba 49. Pa nadomeščali z umetnim gnojem. Vse kar smo povedali, pa pred vsem velja pri saditvi mladega drevja, kajti za gnojenje starega drevja hlevski gnoj itak ne more priti posebno v poštev, ker je njega podkopavanje in izkoriščanje po globoko ležečih koreninah težavno, oziroma skoraj nemogoče V nastopnih vrstah in s pomočjo pridejanih pcdob objavimo uspehe izkušenj, ki so se naredile z gnojenjem sadnega drevja ob njega saditvi. Na sadjarski šoli v Geisenheimu so sadili za po-skušnjo mlade jablane in hruške, in sicer tako, da so za vsak poskus vzeli 2 jablani in 2 hruški, kterim so gnojili, zraven so pa vsadili po eno jablano in hruško, kteri so vsadili po stari navadi. Ti dve drevesi sta služili za rastla drugo tik drugega in so se razločevala le v tem, kako jim je bilo pri saditvi postreženo. Gospodarske stavbe. Vsako posestvo mora imeti primerno število gospodarskih stavb. Preveč stavb je gospodarju v škodo, ker povzročajo preobilo troškov za popravljanje in vzdrževanje, kakor tudi za zavarovanje proti ognju. Nepotrebne stavbe torej znižujejo vrednost posestva, in Podoba 50. Podoba prigled in primerjanje. Pri zasipanju 80 cm globokih jam sotzemlji v vsaki jami primešali 1 kg kajnita in ] kg To-masove žlindre Podobi 48. in 49. kažeta po fotografiji uspehe teh poskusov, in sicer predstavlja pod. 48. korenine hruševega drevesa, kteremu se ni gnojilo z imenovanimi gnojili, podoba 49. pa korenine hruševega drevesa, kteremu se je pa pognojilo. Ugodni vpliv gnojenja je na podobah tako jasno razviden, da ga ni treba dalje opisovati. Gori smo rekli, da je hlevski gnoj v zemlji tudi zato dober, ker fizikalno zboljšuje zemljo. On namreč zemljo rahlja in jo dela bolj dovzetno za vlago, kar je posebno važno v lahki zemlji. Naredili so tudi glede tega poskuse, le da so vzeli mesto hlevskega gnoja šotni drob, ki je glede fizikalnih lastnostij podoben hlevskemu gnoju. Uspehi tega poskusa so razvidni na podobah 50. 51. in 52., ktere so tudi posnete po fotografijah. Podoba 50. kaže jablano, ki je rastla v nepogno-jeni zemlji, podoba 51. kaže hruško in podoba 52. jablano, ki sta rastli v zemlji, kteri se je pri saditvi primešalo za vsako drevo 5 kg šotnega droba. Tudi ta podoba je jasna sama po sebi. Omenjamo le, da je bila zemlja pri vseh teh drevesih enaka in da so drevesa 51. Podoba 52. večkrat se priporoča, da takove stavbe podremo, če jih ne moremo prodati. Na samem ležeča zložena posestva prodajamo s stavbami vred; razkosana posestva pa večjidel prodajamo na drobno, kos za kosom, stavbe pa tudi posebej. Pri prodajah na drobno plačujejo nam včasih zemljišča po jako visoki ceni. To opazujemo navadno v zelo obljudenih krajih, kjer si prebivalci na leto kaj malega prihranijo s pridnostjo, varčnostjo in postranskim zaslužkom. S prihranjenim denarjem plačujejo nakupljena zemljišča potem v tri- do petletnih obrokih, in sicer z vštetimi obrestmi ali brez njih. V malo obljudenih krajih, kjer je dovolj zemlje, kupcev pa ne za posamezna zemljišča, prodajajo cela posestva, to je s stavbami vred. Gospodarske stavbe same na sebi ne donašajo ni-kakega dohodka. Vender so za gospodarstvo neobhodno potrebne, da spravljamo vanje živino, pridelke i. dr. Ker prizadeva zgradba in vzdrževanje stavb mnogo troškov, jih sploh smatrajo za gospodarsko breme. Če pri nakupu kakega posestva vrednost stavb posebej določujemo, tako je treba isto prav za prav odšteti od zemljiščne vrednosti. Če so stavbe v dobrem stanju, najbolje storimo, da jih popolnoma prezremo v dotičnem računu in da določimo vrednost posestva le po pravi vrednosti zemljišča; če so pa stavbe v slabem stanju, ali če jih ni dovolj in je treba novih zgradeb ali obilih poprav, moramo za to potrebne troške odšteti od vrednosti zemljišča. Pri nakupu posestva moramo namreč vselej zahtevati za gospodarstvo potrebne stavbe. Mi hočemo n. pr. kupiti na samem 10 ha zemlje, ki je rabila dosihmal za pašnik, ter hočemo narediti iz nje lepo posestvo. Če računamo, da bi nam v polje predelan pašnik dajal po odbitku vseh troškov pridelovanja na leto 30 gld. čistega dohodka od 1 ha, tedaj bi dobili od 10 ha 300 gld na leto. To polje bi nam torej dajalo recimo po 4 °/0 obresti od zemljiškega kapitala, ki je potemtakem vredno 7500 gld. Ali v sedanjem stanju ni teh 10 ha vredno še 7500 gld., kajti treba je še pred vsem gospodarskih stavb, da dosežemo čisti dohodek v znesku 300 gld. Če zgradimo potrebne stavbe za 3500 gld., vredna je zemlja torej le 4000 gld Za to ceno n. pr. si kupimo teh 10 ha zemlje. Ako smo zgradili za 3500 gld. potrebne stavbe, pašnik pa predelali v rodovitno polje, nam donaša v resnici 300 gld. čistega dohodka na leto. Ne smemo torej misliti, da nam daje le zemljišče samo ta dohodek kot 4 % obresti od 7500 gld. in da je torej zemljišče ta denar vredno, celo posestvo pa da po všteti vrednosti stavb v znesku 3500 gld., torej skupaj 11.000 gld. vredno. To ni res; kajti zemljišča nam dajejo navedeni dohodek le združena s stavbami. Brez teh bi ne dosegli takšnega uspeha. Zemljišča ostanejo torej le 4000 gld. vredna. Pri razprodaji zemljišč na drobno ne jemljemo gospodarskih stavb v poštev; v tem tiči tudi vzrok, da je mogoče posamezna zemljišča veliko draže prodati. Kupci posameznih parcel imajo že potrebne stavbe; če je v teh za spravljanje pomnoženih pridelkov dovolj prostora, plačajo zemljišča po pravi vrednosti, ne da bi odštevali obresti od stavbnega kapitala ali trcške za potrebne poprave ali zavarovalnino proti ognju. Trdno zidane stavbe so najbolj trpežne, pa tudi najdražje. Take stavbe pa preoblože posestvo z visokimi obrestimi. Ker se kapital po 5 % obresti splača že v 20 letih, je primerneje graditi manj trpežne in cenejše stavbe. Če stanejo n. pr. stavbe, ki trpe po 100 let, 5000 gld. stavbe pa, katere je treba čez 50 let na novo zgraditi, le 2500 gld. znašajo običajne 5 % obresti od prvih (5000 gld.) v 50 letih 12.500 gld. od teh pa le 6250 gld. Potemtakem si prihranimo 6250 gld. obrestij, od kterih lahko porabimo 2500 gld. za nove stavbe. Ta vzgled jasno kaže, kako tratimo denar z dragocenimi stavbami. Gospodarske stavbe graditi je namenu primerno brez nepotrebnih kotov in nerodnih hodnikov; zavarovana naj so pred ognjem in prepihom. Sredi stavb naj je dovolj prostrano dvorišče. Zaradi nevarnosti pred ognjem se priporoča, da ločimo posamezne stavbe, če se vkup drže, z močnim zidom (zid proti ognju), kterega je treba vzdrževati v dobrem stanju Z ozirom na zdravstveno stanje ljudij in živalij je treba skrbeti za primerno zgradbo stanovanja in hlevov. Hiša mora biti postavljena na najbolj suhem mestu, zavarovanem in priležnem prostoru in opravljena kar se da namenu primerno. Sobe naj so zadosti prostorne, ne prenizke, in okna ne premajhna. Stanovanju najbliže naj stoje hlevi in žitnica. Prav primerno je za kmetije, če je hlev prizidan neposredno k stanovanju, tako da je vse pod eno streho, kakor to nahajamo v mnogih, zlasti gorskih krajih, koder pozimi sneg visoko zapade; iz stanovanja je potem mogoče naravnost v hlev. Iz hleva naj se gnojnica hitro odteka. Hlev mora biti tudi primerno visok ter imeti zadosti oken, ktera naj se po potrebi odpirajo, da se živina varuje pred obilo vročino in mrazom ter da ima vedno svežega zraka. Skednji in kozolci naj se napravljajo bolj proč od hiše zaradi večje varnosti pred ognjem. Veliko podkapje pri gospodarskih stavbah nam rabi kaj dobro namestu kolnice (šupe) za spravljanje orodja. Pod to lahko zapeljemo tudi na hitroma polne vozove, če spravljamo seno ali žitno snopje ob nenadni plohi. Gnojišče naj bo na primernem mestu dvorišča, iz kterega naj se pa odtekata deževnica in kapnica. Ravno (planirano) in deloma tlakano dvorišče, ktero se lahko snaži, je največ vredno. Prav je tudi, da imamo iz stanovanja razgled po celem dvorišču. Gospodarske stavbe naj stoje ob vozni poti in, če le kaže, sredi posestva, ker se s tem prihrani veliko časa in dela. Poleg tega je važna tudi kakovost stavbnega prostora. Stavbišče mora biti suho in trdno; umetne utrdbe so dragocene, na vlažnih mestih so pa stavbe ne le manj trpežne, temveč tudi nezdrave za ljudi in živali. Potem mora biti stavbišče tudi zavarovano pred povodnjimi. Dvorišče mora biti zadosti veliko, da je dovolj prostora za vsa opravila. Velikost dvorišča se pred vsem ravna po obsežnosti polja in po številu živine. Po navadi obsega dvorišče toliko prostora, kolikor ga zavzemajo gospodarske stavbe. Kar zadeva popravo in vzdrževanje stavb, se moramo ravnati strogo po načelu, da je treba vsako najmanjšo škodo takoj popraviti, kajti iz malih škod nastanejo z vsakim dnevom večje. Velike škode pa se popravljajo veliko draže. Neobhodno potrebno je tudi, da zavarujemo vse stavbe proti ognju. Slovenskim čebelarjem. Na shodu čebelarjev 8. dne t. m. v Ljubljani se je ukrenilo ustanoviti čebelarsko društvo za Kranjsko, Primorsko, Štajersko in Koroško. Tajništvo kmetijske družbe je prevzelo nalogo, da vse potrebno ukrene, da se ta namera zvrši, in je že predložilo c. kr. deželni vladi spodaj natisnjena pravila v potrditev. Na imenovanem shodu se je tudi sklenilo, da naj društvo prične delovati precej po Novem letu ter naj izdaja čebelarski list. Tudi glede tega so se predpriprave pričele in skliče se prvi občni zbor novega društva v Ljubljano, kakor hitro bodo pravila potrjena. Pozivljemo s tem vse p. n. gospode čebelarje in prijatelje čebelarstva, da prijavijo svoj pristop k društvu ter naj pošljejo od imenovanega shoda določeni letni donesek 1 gld. tajništvu c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani, ktero je bilo pooblaščeno voditi vse predpriprave. Pravila »Slovenskega čebelarskega društva". § 1. nSloven8ko čebelarsko društvo" ima kot društvo čebelarjev in prijateljev čebelarstva namen, pospeševati čebelarstvo s poučevanjem, z vzpodbujo, z vzgledi in z dejansko podporo. Društveni sedež je v Ljubljani. § 2. Pomočki društva so: Letni doneski društve-nikov, ktere določi občni zbor, podpore iz javnih zakladov in kterikoli drugi doneski. § 3. Društvenik more biti vsak samolasten človek dobrega imena, ki se zglasi za vzprejem. Društveniku je dolžnost ravnati se po društvenih pravilih in podpirati društvene namere ter ima pravico sprejemati koristi od društvenega delovanja. Društveniki so pravi in častni. Prave društvenike sprejema odbor, častne pa imenuje občni zbor. Kdor ne plača letnega doneska, preneha biti društvenik. § 4. Društvo vodi odbor, v kterem so: predsednik, podpredsednik in trije odborniki, ktere voli za dobo enega leta društveni občni zbor. Odborniki volijo ismed sebe tajnika in blagajnika, ktera posla pa more opravljati enega ali oba tudi predsednik ali podpredsednik. Odbor sklepa v svcjih sejah z nadpolovično večino navzočih. § 5 Redni društveni občni zbor sklicuje in vodi predsednik ali, če je ta zadržan, podpredsednik. Občni zbor bodi vsako leto v Ljubljani, in sicer po vzooredu, ki izide vsaj 8 dnij pred občnim zborom v društvenem glasilu, če se tako izdaja, drugače pa v uradnom glasilu c. kr. kmetijske družbe kranjske. Občni zbor je sklepčen, če je navzočih vsaj 20 društven Ikov. Če občni zbor ni sklepčen, ima predsednik, oziroma podpredsednik, pravico sklicati nov občni zbor po ravno istem vjporedu in na kterikoli način v najkrajšem času ter je potem ta zbor sklepčen ob vsakem številu navzočih društvenikov. Občni zbor voli odbor, določa letne doneske društvenikov, potrjuje letna poročila odborova, račune in proračune ter daje — ako trebi — navodila za društveno delovanje. Sklepi občnega zbora so veljavni, če zanje glasuje nadpolovična večina navzočih društvenikov. § 6. Spore, nastale iz društvenega razmerja, poravnava razsodišče. Vsaka sporna stranka izvoli po dva razsodnika, ti pa enega načelnika. Ako ktera stranka noče voliti, izvoli predsednik sam razsodnike. Zoper razsodbo razsodišča ni nobenega priziva. § 7. Razpust društva more skleniti občni zbor — pri čegar razpisu je treba naznaniti nasvetovani razpust — in sicer le v navzočnosti najmanj četrtine vseh društvenikov z dvema tretjinama glasov vseh navzočih. Premoženje razpuščenega društva pripade c. kr. kmetijski družbi kranjski, ktera ga sme porabiti le v pospeševanje čebelarstva. Poskusi gnojenja pri trtah. V časopisu „Revue agronomique" v uvodu večjemu spisu o uspehih gnojenjav s Tomasovo žlindro na apneni zemlji, kakor trtam v Šampanji in Burgonji itd., opozarja prof. Grando, da nam kemijska analiza (preizkušnja) le nezadostno pojasnjuje vrednost gnojil in da je poleg nje treba večletnih, skrbno izvršenih poskusov gnojenja, da se spozna neprerekljiva vrednost gnojil. S tega stališča je Grando na Lotarinškem in na poljih kmetijske šole v Tomblenu že 1. 1886. poskušal gnojiti s Tomasovo žlindro in je od vsega početka do-sezal presenetljive uspehe. V teh slučajih je bil svet malo apnen, zato pa kremenikastoilovičen, na kterem je na apnu bogata Tomasova žlindra povsem naravno jako ugodno vplivala. Takrat je bilo še dvomljivo, se li dosežejo enaki uspehi tudi v apnenasti zemlji, in ni še bilo končno rešeno vprašanje, ali se mora Tomasova žlindra, če naj vpliva, prej v zemlji razkrojiti, naj se li torej potrosi dlje časa pred obdelovanjem ali ne. Na podlogi mnogih izkušenj se danes lahko reče, da Tomasova žlindra v apnenasti zemlji nič manj ne vpliva, kakor v kremenasto-peščeni ali ilovičasti, in ovr-ženo je tudi mnenje, da se mora Tomasova žlindra prej v zemlji razkrojiti, predno začne vplivati; Tomasova žlindra vpliva takoj na vegetacijo. Že prvi, pred 10 leti narejeni poskusi so napotili prof. Grando-a, da je vinogradnikom v Šampanji, v Burgonji itd. priporočal, naj za gnojenje apnenastega sveta rabijo Tomasovo žlindro. Zanimiva so naslednja poročila: Posestnik nekega vinograda v Avenaju (Šimpanja) poroča o gno;enju in pridelku iz 1. 1891. Svet njegovega vinograda je raven (vzdiguje se le za kakih 25—10 cm) in jako apnen (20 °/0 ogljikovokislega apna). Prvič je gnojil s Tomasovo žlindro I. 1894/95.; prej je rabil samo hlevni gnoj, podelan z zemljo in straniščnim gnojem v mešanec, in sicer kakih 15000% na ha, kakor je to v sampaniji sploh navada. Leta 1894. je 1 ha velik, za posku3 določen svet razdelil na dva enaka dela, in zdaj eno, zdaj drugo polovico gnojil enkrat z navadnim me-šancem, in naslednje leto s 500 kg Tomasove žlindre, 200% klorovega kalija in 300% žveplenokislega železa. Žveplenokislo železo vpliva po sodbi Grando-a ugodno, deloma ker ima v sebi žvepleno kislino, ktere zemlji čestokrat manjka, deloma ker železo pomaga odstraniti zlasti v mokrih letih pogostomi pojavljajočo se bledico listja. Ta množina gnojila se je pred obdelovanjem pozimi z roko enakomerno raztresla. Naslednje številke ne označujejo vsega pridelka, kajti določila se je samo teža skrbno odbranih jagod, dočim so se prej vse nezrele in gnile jagode odstranile, ker so se le popolnoma zdrave jagode določile za vrenje. Pri tem se je izkazalo, da je gnojenje s Tomasovo žlindro itd. v primeri z mešancem povzročilo, da se je pridelalo kakih 30 % več, kajti povprek se je v letih poskušmja pridelalo, računajoč da kakih 909 kg grozdja da 4 5 hI vina, 3919 kg grozdja, torej 19 75 lil vina proti 3040 kg in 15 25 hI na leto. Uspeh rudninskega gnojenja se vidi posebno, če se primerjajo troški za oba načina gnojenja. Običajno vsakoletno gnojenje s hlevnim gnojem, podelanim v mešanec, velja: 15000 kg hlevnega gnoja......gld. 108 — Priredba mešanca, uštevši prevažanje zemlje itd............. „ 48"— Prenos v vinograd (če se nosi na hrbtu) . „ 48-— gld. 204'— Gnojenje s hlevnim gnojem, podelanim v mešanec, in rudninskimi gnojili velja: 500 kg mešane Tomasove žlindre, klorovega kalija itd. gld. 25 20 7500 kg hlevnega gnoja, po-delanega v mešanec ... „ 54-— Priprava in delo . . . . „ 48-— = „ 127-20 Ta način gnojenja je torej cenejši pri 1 ha za gld. 76-80 Pred letom 1895. so troški za gnojenje znašali gld. 204 — za 15-25 hI vina = gld. 13 38 a vsled gnojenja z rudninskimi gnojili so se znižali na gld. 127-20 za 19 75 hI vina = gld. 6'44 Troški so se torej znižali za 52 odstotkov. Omeniti je še, da je mokrota v poletju 1896. 1. povzročila, da je grozdje skoro splošno gnilo, vender je po izpovedi lastnikovi grozdje dosti manj gnilo na tistem svetu, kteri je bil pognojen s Tomasovo žlindro itd., kakor pa na svetu, kteri se je gnojil s hlevnim gnojem, podelanim v mešanec. Enako ugodni uspehi kakor v Šampanji so se z gnojenjem vinogradov s Tomasovo žlindro dosegli tudi v Kotdoru (Burgonja), dasi je tu svet še bolj apnenast kakor v Šampanji. V šestih vinogradih, v kterih so se dosegli jako ugodni uspehi, odkar je bilo pred 4 leti uvedeno gnojenje s Tomasovo žlindro, se je dokazala naslednja množina ogljikovokislega apna; v 1. vinogradu . . . 131 ogljikovokislega apna n 2. „ ... 20-6 „3. „ ... 25-0 » 4- - • • • 27'4 »5. n ... 37-7 »6. „ ... 41-8 Prvikrat se je gnojilo s Tomasovo žlindro 1. 1893. v 2. vinogradu. Dobri uspeh je napotil lastnika, da je rabil Tomasovo žlindro tudi v drugih svojih vinogradih, kterih apnenost smo zgoraj navedli. Ti poskusi so zanimivi zlasti zategadelj, ker so se tako gnojili prav stari, kakor tudi štiriletni vinogradi, in ker se je pri teh poskusih moglo dobro primerjati vplivanje Tomasove žlindre v primeri s superfosfatom. Za poskuse se je rabil 10 ha obsežen svet. Po lastnikovem poročilu so bila pri prvem obdelovanju mesec marcija porabljena naslednja gnojila: A a) Tomasove žlindre b) kajnita c) čilskega solitra B o) Superfosfata b) kajnita c) čilskega solitra v marciju v maju v marciju v maju 500 kg na ha 400 „ „ „ 200 „ „ „ 300 „ „ „ 400 „ „ „ 200 „ „ „ Vinogradi so se s premo črto od zgoraj doli razdelili na dve polovici; ena se je gnojila tako, kakor je povedano pod točko A, druga polovica pa z gnojili, navedenimi pod točko B. Obe strani sta prav dobro rodili, vender so se trte, kterim se je gnojilo, kakor je povedano pod A (s Tomasovo žlindro), krepkeje razvile ter imele široko in temnozeleno listje in so bile boljše kakor trte, kterim se je gnojilo, kakor je zaznamenovano pod točko B. Pripomniti je, da so se ti poskusi naredili v najbolj apnenastih vinogradih. Na vsak način so uspehi, kteri so se dosegli s Tomasovo žlindro, vredni občudovanja in so napotili lastnika, da je, kakor poroča, vse svoje vinograde gnojil z mešanim gnojem, kakor je opisan pod točko A. Nadalje je še pripomniti, da je šele v marciju, torej tedaj, ko se je rast že pričela, raztresena Tomasova žlindra najizdatneje vplivala, ktero dejstvo je bilo prej znano samo pri gnojenju žita. Zdaj, ko poznamo Kemijska svojstva Tomasove žlindre se temu nič več ne čudimo. To gnojilo se v zemlji ne izpremeni drugače, kakor da se njega prosto apno (živo apno), prekroji v ogljikovokislo apno, fosforova kislina pa je v njem v taki obliki, da jo rastline lahko takoj zavžijejo. Vsled tega je precej vseeno, kdaj se rabi Tomasova žlindra, ker se narava najvažnejšega njenega dela, fosforove kisline, v zemlji ne izpremeni in ker se tudi ni bati, da bi mokrota fosforovo kislino potegnila v zemljo do tja, kjer ni več rastlinskih koreninic. Iz tega, kar smo |navedli, je razvidno, da vpliva Tomasova žlindra v apnenastih tleh takisto dobro, kakor v peščenih, da posebno izdatno pospešuje rast trsja, da veča množino grozdja in zboljšuje njega kakovost in da jo je možno rabiti vsak čas, bodi še prej, kakor se je vzbudila rast, ali pa tedaj, ko se je že začela. Kmetovalec in vinogradnik jo raztrese, kadar se mu zdi, in je vsled tega v prijetnem položaju, da kupi gnojilo tedaj, kadar je cena najnižja, in da je raztrese, kadar se dobe delavci najbolj poceni. Kužne bolezni domačih živalij. (Dalje.) Da je treba steklega psa in vse tiste živali, ktere je bil popadel, takoj ubiti, uvidi vsakdo. Mrhovino za-koplji tako, kakor smo povedali zastran vraničnega prisada. Pesnjak iz lesa sežgi, zidanega pa dobro razkuži in imej ga praznega najmanj 12 tednov. Djmače živali mora živinozdravnik večkrat pregledati, in če so obolele, moraš jih pobiti in zakopati, hlev pa očistiti. Oklane konje in goveda moraš imeti štiri, ovce, koze in svinje pa tri mesece ločene od drugih živalij. Take živali ne smeš prodati in je sploh nikamor spraviti od doma. Razumeva se samo po sebi, da steklih živalij ne smemo klati in njihovega mesa ali drugih delov ne prodajati. Oglejmo si še nektere druge domače živali, ki morejo kakor pes postati človeku nevarne. Mačke, ki živijo prosto, je težko opazovati, zato, ker jo potegnejo od hiše, kadar se začne razvijati steklina, in se ne vrnejo nikdar več. Kar vemo o njih, zvedelo se je po takih živalih, ki so bile slučajno zaprte. Mačke se izpremenijo v svojem vedenju (obnašanju); loti se jih otožnost in velik nemir, nenavadno rade skačejo, ali pa se poskrijejo; zalo rade zapustijo hišo in se potepljejo po okolici. Ne traja dolgo, in pri vsaki priložnosti jamejo grizti in kremplje zadirati. Mačka streže posebno po obrazu, in rane, ki ti jih vseka z ostrimi zobmi, so zelo nevarne, da, nevarnejše kakor od psa. Glas se jim izpremeni v neko posebno vpitje, meso gre hitro od njih, in ko se je lotila mrtvoudnost njihovega zadnjega dela, preminejo večjidel v 2—4 dnevih. Konji radi ližejo ali grizejo, predno se razvije steklina, po brazgotini, kjer je bila nekdaj rana. Žalostni so in nemirni, stopajo sem ter tja, bijejo ob tla in se zganejo, ako jih pokličeš, ako kaj zašumi, ako pada v hlev preživa svetloba i. t. d. Pogleda so srepega, zenice razširjene, rezgečejo s hripavim, izpremenjenim glasom in spolni nagon jim močno oživi. Navadno že v začetku bolezni težko požirajo, tako da jim teče voda iz nosa nazaj; jesti se jim ne ljubi, in počasi popolnoma nehajo. Polagoma postajajo nemirnejši in nekako razdraženi ; bijejo z nogami in grizejo tako silno, da si včasih pokvarijo zobe ali zlomijo celo spodnjo čeljust. Tudi skušajo druge konje nadlegovati z zobmi in ranijo sebe včasih do krvi ali si odtrgajo precejšnje kose kože s telesa. Oži se jim iskrijo, zenica jim ostane razširjena, dihajo zelo naglo in ustnice so potegnjene nazaj, da se vidijo zobje. Iz gobca jim teče krvava slina, ali se jim cedijo krvave pene. Prvi napadi so hujši od poznejših. Včasih se jim toliko zboljša, da pridejo nekako k zavesti, toda slabotni so in radi polegajo. Ako jih kaj iznenadi, povrne se takoj napad. Konji hitro obnemorejo ; mrtvoudnost jim oslabi zadnji del života, da se ne morejo več vzdigniti. Grizejo pa vender do zadnjega trenutka, predno poginejo, kar se zgodi v 4—6 dnevih. Pri govedih začenja bolezen enako, samo da navadno ne grizejo in da dajejo krave manj mleka. Tem znamenjem sledijo napadi, pri kterih se živalim oči pordečijo in svetijo, zenica se jim razširi in govedo te gleda nekako debelo in grozilno; z nogami bije ob tla in nabada z rogovi vsako stvar, ljudi in živali. Prvi napadi so najhujši. Po napadu so goveda obnemogla, ležijo na tleh in skočijo včasih kar hipoma na noge. Jesti in prežvekovati nehajo popolnoma, njihovo blato je zapečeno, pozneje nenavadno mehko in včasih krvavo. Naglo izgubljajo meso in poginejo v 4—7 dnevih. Ovce in koze se v svojem vedenju zelo izpre-menijo; zlasti ovce izgubijo prirojeno jim boječnost, ne bojijo se niti psov, niti drugih živalij, bijejo ob tla, skačejo sem ter tja, škripljejo z zobmi in grizejo včasih vsakovrstne stvari. Koze grizejo še rajši. Živali gledajo srpo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, iz nosa pa smrkelj. Po takih napadih se zopet umirijo. Jesti in prežvekovati ne marajo in tuii glas se jim izpremeni. Za nekoliko dnij poginejo Svinje pred začetkom bolezni navadno grizejo po brazgotini (kjer jih je bil oklal stekel pes ali kaka druga stekla žival), dokler se ni naredila precejšnja rana. Nemirne so in divje ter letajo po hlevu; večjidel jim glas chripi. Navadne hrane se ne dotaknejo, pač pa hlastno žrejo svoje blato in razne druge reči. Med napadom gledajo srepo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, in pred njihovimi zobmi niso varni ne mladiči ne ljudje; grizejo pa tudi vsakovrstne druge stvari. Kade rijejo po stelji, ali pa se zakopljejo vanjo. Po takih napadih se nekoliko umirijo, ali najmanjši zunanji vpliv more povzročiti nov napad. Gobec in rilec postaneta suha, mrtvoudnost zadene zadnji del života, in živali navadno poginejo med 2—3. dnevom. Dasi tudi pogine perutnina večjidel vsled prevelikih ran, predno se je izcimila steklina, vender so jo že večkrat opazovali. Perjad je otovre jako nemirna, skače kakor neumna, rada kavsa s kljunom, in sicer ne le po drugih živalih, temveč tudi po ljudeh, in vpije nekako hripavo. Hitro pa obnemore, zavleče se v kak temen kotiček in pogine. Izmed zverij sta posebno nevarna volk in lisica, zakaj odkrižala sta se navadne bojazni, prideta v sela, ne bojita se niti psov, niti drugih živalij, in tudi človeka ne. Kar se jima ustavlja, napadata, potem jo pa pobrišeta. Nevarne so tudi stekle kune. Človeku najbolj nevarne so rane v obrazu, manj nevarne na rokah in najmanj ondi, kjer je telo pokrito z obleko. Ako je bil oklan od steklega psa ali kake druge stekle živali in ni ničesar ukrenil, more se tudi v njem razviti ta strašna bolezen. Začenja se s tem, da se brazgotina nekoliko vname in jame srbeti. Boli te glava, do jedi nimaš nobene slasti, postaneš občutljiv in dražljiv, prešinja te čuvstvo neke težke bolezni in tudi spati ne moreš. Pri govorjenju, požiranju in dihanju te nekaj ovira, in goltanec ti postane nenavadno rdeč. Tudi žeja te muči, a ker težko požiraš, se rad odrečeš pijači. V nadaljnem razvitku klati bolnik okoli sebe, včasih tudi hlasta, kakor bi namerjal koga ugrizniti, in meče obilne sline z veliko močjo na vse strani. Pri dihanju se slišijo čudni glasovi, ki se včasih celo izprevržejo v neko lajanje. Po takih napadih mu zopet odleže. Nazadnje se mu razširita zenici, in sicer v vsakem očesu drugače, srce jame biti počasneje, in prej ali slej — malokdaj traja bolezen več kokor sedem dnij — ga pobere smrt. Kar more storiti zdravnik, to obstoji v tem, da olajša kolikor toliko bolniku trpljenje. Sicer pa so začeli zdraviti po velikih mestih po Pasterjevih navodilih. Nespametno bi ravnali z bolnikom, ako bi ga zvezali ali drugače mučili, zakaj navadno ni nevaren nikomur. Treba je imeti z njim največje usmiljenje. (Dalje prihodnjič.) Vprašanja in odgovori. Odgovor: Najbolje bi bili storili, da ste jeseni njivo sprašili in jo potresli z imenovanimi gnojili, kar bo sedaj prepozno če pa ni snega in zemlja ni zmrzla, morete to ie vedno storiti. Na vsak način pa gnojite še sedaj jeseni, čeprav ne naredite prahe. Dober uspeh pri ovsu bodete pa le imeli, če bo v njivi tudi dovolj dušika; drugače mu pa ti gnojili sami ne bodeta veliko pomagali. Vprašanje 183. Koliko čilskega solitra se rabi za gnojenje Žita, kako in kdaj naj se rabi to gnojilo? (J. na V.) Odgovor: čilski soliter je dušikovo gnojilo. On daje rastlinam dušik, t j tisto redilno snov, ki dela, da rastlina bohotno raste, postane temno zelena in mesnata. Kjer je gnoj čez zimo ležal na njivi, tam se v zemlji nabere veliko dušika, in vidi se, kako na tistem mestu rastline bujno rasto in žito kar polega. Dušik je eDa najvažnejših redilnih snovij v zemlji, le to je dobro, da ga ima kmetovalec dovolj na razpolaganje v hlevskem gnoju in v gnojnici. Pa tudi z umetnimi gnojili moremo spraviti dušik na njivo; in tako gnojilo je tudi čilski soliter, kteri ima pa to lastnost, da je njegov učinek zelo hiter, in ako ga rastline precej ne porabijo, pa se izgubi iz njive. Ker je čilski soliter zelo drag (11 — 13 gld 100 kg), važno je iz navedenih razlogov, da se rabi le v primerni množini in ob pravem času. Kar se tiče časa gnojitve s čilskim solitrom in njegove množine, velja pravilo, da se da ozitnini pri setvi 100 kg na h a in meseca marcija se potrese na kopno 200 —300fc