socialno delo Duševno zdravje v skupnosti Jetnik 32/1993_ c^opis za teorijo in prakso št. 1-2 Socialno delo - časopis za teorijo in prakso Leto 32/1993 v St. 1-2: Duševno zdravje v skupnosti Naslov uredništva Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, tel. (061) 31 1-250, faks (061) 311-132 y Glavni in odgovorni urednik ■ ^ Blaž Mesec __v To številko so uredili člani tima Studija duševnega zdravja v skupnosti (usposabljanje za psihosocialne službe) Vse pravice pridržane ' , Prevodi v tej številki Alvina Žuraj (Ramon, Brandon, Fyfe, Lucas, Bateman) in Ksenija Leban (Cozzi) Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28. 1. 1993) sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa VSEBINA prva beseda • Shulamit Ramon Razvoj duševnega zdravja v skupnosti v Veliki Britaniji in Severni Ameriki 5 normalizacija • David Brandon Veselje in žalost pri normalizaciji 19 • Malcolm J. Fyfe Spretnosti, potrebne pri delu z duševnim zdravjem v skupnosti 26 • Jo Lucas Službe, ki ustrezajo potrebam uporabnikov 29 • Justin Bateman Sabotažne strategije 31 • Vito Flaker Gospodinjstva brez gospodinj 38 refleksija • Gabi Cačinovič Vogrinčič Družina: pravica do lastne stvarnosti 54 teorija • Blaž Mesec Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom 61 ženske in duševno zdravje • Darja Zaviršek Ženske in duševno zdravje v feministični antropologiji 91 • Donatella Cozzi Znanje za drugačno zdravljenje 107 • Ženske in duševno zdravje (Okrogla miza) 113 socialna politika • Marjan Vončina Spremembe sistema socialnega varstva v Sloveniji z vidika duševnega zdravja v skupnosti 133 poročili • človekove pravice v ustanovah duševnega zdravja (Tanja Lamovec) 140 • Zasvojenosti pri mladih (Andrej Kastelic) 143 in the end • Summary 146 na začetku... Spoštovani bralci Revija Socialno delo bo odslej izhajala v nekoliko spremenjenem formatu in, upamo, bolj redno, čeprav prave spremembe načrtujemo šele za prihodnje leto. Ne zamerite, če se bo dotlej format še nekoliko spreminjal - poskusili bomo najti najprimernejšega za vsebino, ki jo Socialno delo ponuja. Prvo letošnjo številko so uredili sodelavci programa Študija duševnega zdravja v skupnosti, bolj znanega z imenom "Tempus", na Visoki šoli za socialno delo. Sestavljajo jo prispevki s tega programa, ki bo letos praznoval drugo leto starosti. Tiste prispevke, ki se iz kakršnegakoli razloga niso znašli v tej številki - zlasti prispevke italijanskih sodelavcev in gostov -, bomo objavili kdaj drugič, bodisi v kakšni tematski številki bodisi v redni. Uvodno predavanje v programu Študija je imela dr Shula Ramon z London School of Economics and Social Sciences. Skupaj z Davidom Brandonom, predavateljem naAnglia University v Cambridgeu in avtorjem številnih knjig, pa tudi naslednjega članka, sta dala konceptualno in metodološko brez dvoma najmočnejši prispevek Študiju. Naslednje goste, MalcolmaJ. Fyfea (Hounslow Civic Centre), Jo Lucas (MIND) in Justina Batemana (Kent County Council) odlikuje to, da so dosegli pomembne uspehe v usposabljanju, organiziranju in raziskovanju na področju duševnega zdravja v skupnosti. V razdelek o normalizaciji sodi tudi besedilo ustanovitelja in koordinatorja Študija Vita Flakerja, kjer primerja različne tipe gospodinjstva, strokovnjakinje za delo z družino in dekanice VŠSD dr Gabi Čačinovič Vogrinčičdiskusija o pomembnih vidikih zgodnje socializacije pa razvija nekaj, čemur bi lahko rekli "normalizacija družine "prav v smislu, kot ga razvijajo gornji avtorji. Sledi kritična študija dr Blaža Mesca o akcijskem raziskovanju, njej pa vrsta besedil s skupnim imenovalcem "ženske in duševno zdravje najprej antropološka razprava mag. Darje Zaviršek, potem Donatella Cozzi, raziskovalka iz Tomezza, poroča o večstranski zapostavljenosti ženskna italijanskem podeželju, objavljamo pa tudi prečiščen posnetek zelo zanimive diskusije o ženskah in duševnem zdravju, ki jo je organizirala mag. Zaviršek. Pred poročiloma s srečanj v organizaciji sodelavcev in študentov Študija o zagovomištvu in problemu zasvojenosti pri mladih še članekMarjana Vončine z Ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo in sodelavca Študija, o tem, kaj moremo in česa ne smemo z vidika duševnega zdravja v skupnosti pričakovati od nove socialnovarstvene zakonodaje v Sloveniji. Uredniki prva beseda Shulamit Ramon RAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V VELIKI BRITANm IN SEVERNI AMERIKI (Zgodovinski pregled) Počaščena sem in vesela, da sem prva gostujočapredavateljicanovega programa usposabljanja za duševno zdravje v skupnosti na Univerzi v Ljubljani. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila g. Vitu Flakerju za delo, ki ga je vložil v to, da seje program začel uresničevati, pa tudi poudarila, da gre pri tem za iniciativo petih držav, ki jih sponzorira Evropska skupnost. To sodelovanje vam v marsičem daje prednost pred našimi študenti v Veliki Britaniji, ki imajo le redko možnost primerjajnja različnih pogledov na duševno zdravje v skupnosti. Upam, da vam bodo razhčni modeh, ki vam jih bomo predstavili, omogočiU, da boste izbrali inrazvih tistega, ki bo najbolje ustrezal Sloveniji in času, vkaterem živimo. Upam, da se boste med številnimi predstavljenimi okviri in različnimi modeH sistemov služb lahko odločih za tistega, ki bo za vaše potrebe najboljši, in da ne boste ponavljali naših napak; sem pa prepričana, da boste delali svoje lastne, izvirne napake. Kajti zgodovina duševnega zdravja v skupnosti je, kakor zgodovina katerega koh novega sistema, tako v Veliki Britaniji kot v Severni Ameriki najprej zgodba o napakah in o relativno skromnih uspehih. Še zlasti sem počaščena, ker sem z vami zdaj, v teh časih, ki so za vaš konec sveta tako hudi. Hudi časi pogosto omogočijo ljudem, da vidijo stvari v novi luči, da si ustvarijo drugačen vrstni red vrednot. Upam, da se boste vi, in Slovenci nasploh, začeh bolj zavedati dolžnosti, kijih ima družba do ljudi, in pomena, ki ga ima ustanavljanje služb za duševno zdravje v skupnosti kot način pomoči žrtvam duševnega stresa. Te službe temeljijo na prepričanju, da so prav ljudje največje bogastvo vsake družbe. Beseda o terminologiji Duševno zdravje je varljiv termin, ki gaje težko definirati in je v veliki meri odvisen od tistega, ki ga definira. Pogostaje definicija, da je to odsotnost bolezni ali stanje dobrega počutja. Večina pa nas iz lastnih izkušenj ve, da so trenutki dobrega počutja relativno redki, da sta stres in prenapetost pogostejša kot mir, spokoj ali dobro počutje. Zato je morda res, daje duševno zdravje prej ideal, za katerim stremimo, kot pa dosegljiv cilj. Duševni stresše eno stanje, ki ga poznamo vsi, namreč stanje neugodja in Socialno delo 32/1993, št. 1-2 strahu, občutek odtujitve od sebe in drugih in včasih tudi od predmetnega sveta. Toda čeprav je to univerzahia izkušnja, se zavedamo lestvice takšnih čustev, kjer razlike niso preprosto kvantitativne, ampak predvsem kvalitativne. Najvišji vrh te lestvice navadno imenujemo duševna bolezen, da bi ločili med stresom in bolezenskim stanjem. Zavedam se, da kolegi medichici in včasih tudi laiki uporabljajo termin duševna bolezen, kakor opisujemo telesno bolezen, pri kateri domnevamo, da je postavljena biološka definicija. Kot veste že iz dosedanjega usposabljanja, se pkoh domnevne biološke baze duševnega stresa vnema vroča debata. Osebno se pridružujem stališču, da le redko naletimo na duševno bolezen, ki bi jo povzročih biološki dejavniki, res pa je, da je pogost - in to vemo tudi iz lastnih izkušenj - vpliv duševnega stresa na naše telo, saj smo bitja, ki naseljujemo telo, zato mora med našim duhom in telesom potekati interakcija, kar se pokaže tudi, ko doživljamo hud duševni stres. Prav tako je gotovo, da ne bom uporabljala termina "pacient", ker ta pripada zgolj medicinskemu vidiku in označuje precejšnjo pasivnost. Namesto tega bom uporabljala termina klient ali uporabnik služb. Zdaj bom poskušala opisati, kaj je duševno zdravje v skupnosti v Veliki Britaniji in Severni Ameriki, in kako je do tega prišlo. Trdim, da vzpon duševnega zdravja v skupnosti v prevladujoč model pomeni radikalen preobrat v naših pogledih na duševni stres in na ljudi, ki jih prizadane, prav tako pa trdim, da so ta razvoj zaznamovala stalna nasprotja in nedoslednosti, kar zahteva posebno razlago. Ko razmišljamo o radikabem preobratu v psihiatričnem sistemu, moramo upoštevati tele parametre: - socialno-ekonomsko-politični kontekst; - vrsto duševnega stresa in na kateri njegov del so se osredotočili v novem/ starem sistemu; - vrsto razlag in stopenj intervencije v starih/novih sistemih; - vrsto okolij, ki jih je sistem ustvaril in uporabljal; - vrsto sektorjev, ki so jih osnovali in znotraj katerih delujejo. - ovrednotenje poglavitnih ciljev, procesov in rezultatov, ki so za sistem tipični, in načinov, kako so jih prevedli v prakso. Na koncu opisa duševnega zdravja v skupnosti se bom poskusila osredotočiti tudi na komponente, ki so podlaga duševnemu zdravju: na bazo vrednot, na znanje in na spretnosti. Duševno zdravje v skupnosti (Community Mental Health - CMH), ki seje začelo razvijati po drugi svetovni vojni, je definirano kot ponudba storitev za duševno zdravje v skupnosti namesto v ustanovah, ki uporabnika ločijo od skupnosti. • Ramon: RAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI Opisala bi rada nekaj tipičnih primerov, ki ilustrirajo, kaj je duševno zdravje v skupnosti, vendar pa želim poudariti, ààsommorajo ò/Yzmedmodeli duševnega zdrayj a v skupnosti razlike, ustrezne razlikam v kulturi ter v socialni in ekonomski organizaciji, ki obstajajo med Veliko Britanijo in Severno Ameriko, pa tudi znotraj obeh držav, če sploh ne govorimo o postkomunistični Srednji Evropi. V mestu Madison (Wisconsin) v ZDA lahko ljudje, kijih prizadene duševni stres, uporabijo telefonsko hnijo in/ah se obrnejo na center za duševno zdravje v skupnosti, tja pa jih lahko napoti tudi njihov družinski zdravnik. Po telefonu se lahko pogovarjajo s prostovoljci, ki jih razumevajoče poslušajo in jim svetujejo, naj poiščejo profesionabo pomoč, obiščejo prijatelja ali versko pomoč (če so verni). V centru za duševno zdravje v skupnosti imajo profesionalce iz različnih disciplin: bohiiške sestre, psihologe, sociabe delavce in psihiatre. Center poskrbi za konzultacijo z enim izmed teh profesionalcev, pač glede na začetno oceno, ki temelji na tem, kar je oseba - ali tisti, ki jo je priporočil -povedala centru. Ko bolj natančno določijo stanje, lahko ljudem ponudijo intervencijo - zdravljenje, posvetovanje, delo v družini, vključitev v program rehabilitacije, povezavo s strokovnjaki za nastanitev. Center ima tudi dnevne programe, kjer je mogoče sodelovati v vrsti aktivnosti, denimo v umetniških krožkih, pri terapiji, ki te raztrese, v diskusijah, potem so tu še izleti, lahke telesne vaje... Center dela tudi z otroki in njihovimi družinami, ali pa imajo v ta namen ločen center Delo z otroki večinoma zajema svetovanje in vedenjske modifikacije, redko zdravljenje. Hospitalizacija otrok je redka. Nekateri ljudje gredo živet v stanovanjske skupnosti z drugimi, ki so bih prav tako žrtve duševnega stresa, ob pomoči osebja služb. Stopnja pomoči se od posameznika do posameznika razlikuje, pač glede na potrebe. Obstaja posebna skupina za ljudi s trajnimi duševnozdravstvenimi težavami, ki ima celodneven delovnik in skrbi za vse: za nakupe, porabo denarja, za hišo, za poklicno urjenje, izobraževanje odraslih in zdravljenje. Manjše število ljudi, ki se obrne na službe, od časa do časa pošljejo na psihiatrični oddelek splošne bolnišnice, navadno ne za dalj kot za dva do tri tedne. Nekaj paje tudi takih, ki kakšno leto ostanejo na zaprtem oddelku - v bobišnici, ki ni videti kot bolnišnica. Tako je v sklopu sistema duševnega zdravja v skupnosti ponavadi na voljo vrsta služb in možnosti. Britanske službe ponujajo podobne storitve, toda v drugačni organizaciji in z večjim poudarkom na psihiatričnih bobicah. Glavna razlika je vtem, da v Veliki Britaniji te storitve sodijo v obvezno zavarovanje (National Health Service) m se zanje ne plačuje posebej. V Franciji se te storitve plačujejo, vendar Ministrstvo za zdravstvo pozneje povrne stroške; V Združenih državah te 8 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ storitve sodijo v zdravstveno zavarovanje, tisti, ki zavarovanja nimajo, pa do njih niso upravičeni. Čeprav te razlike same po sebi ne vplivajo na sistem duševnega zdravja v skupnosti, pa so njihove implikacije pomembne tako za vsak sistem duševnega zdravja v skupnosti kot tudi za njegove kliente. V Chesterfieldu, majhnem britanskem mestu približno iste velikosti kot je Madison, ni psihiatrične bobišnice, imajo pa psihiatrični oddelek v splošni bobici. V okviru tega delujejo S.O.S. telefon (Samaritani), klinika za vodenje otrok z multidisciplmamim timom, družmskimi zdravniki m zdravstveni centri, projekt za pomoč v skupnosti (Community Support Project) m projekt služb za duševno zdravje (Mental Health Services Project), kije pred kratkim postal del organizacije, imenovane Podporna mreža (Support Network). Projekt za pomoč v skupnosti nudi mdividuabo podporo ljudem s trajnimi duševnozdravstvenimi problemi, vključno s skrbjo za njihove domove ter oskrbovalnim managementom. Projekt služb za duševno zdravje vključuje več skupmskega dela, sociabe nasvete m možnost, da uporabniki vodijo lastno skupmo. Tako imamo moško skupmo, žensko skupmo, skupmo žrtev spolnih zlorab m skupmo, ki sama zastopa svoje mterese. Vse dejavnosti potekajo v okviru običajnega skupnostnega centra, člani skupm pa imajo svoje predstavnike v upravnem odboru centra. V Derbyshiru (kamor sodi Chesterfield) predstavniki uporabnikov sodelujejo tudi v vseh načrtovalnih skupbah, skupaj s predstavniki tistih, ki storitve zagotavljajo, m s politiki. Pod to preprosto definicijo se skrivajo števibe podmene. Baza vrednot - Ljudje, ki jih je prizadel duševni stres, imajo enake pravice kot vsi drugi državljani, vključno s pravico do pomoči, kadar soje potrebni, pravico, da jih ne ločijo od drugih, ter volibo pravico. Na kratko, treba je storiti vse, da tem ljudem zagotovimo, da jim zaradi stresa, ki so ga pretфeli, niso odvzete državljanske pravice. - Odvzem državljanskih pravic bi pripeljal do še hujšega stresa m izločitve m bi pomenil oviro pri vrnitvi v sociabo zaželeno identiteto m delovanje. - Taka vrnitev je nujna za popobo okrevanje od duševnega stresa, kajti bistvo duševnega stresa so razhčni tipi osebne m sociabe odtujenosti. - Povedano ne pomeni, da ne obstaja tudi kakšna možnost biološke etiologije m mtervencije, pomeni pa osredotočenje na psihološko m sociabo, kar bomo podrobneje raziskali v razdelku o bazi znanja. BAZA ZNANJA Medtem ko daje klinično-somatski vidik prednost biološki etiologiji, se sami • Ramon: RAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI vse bolj zavedamo psiholoških in socialnih dejavnikov, ki pripeljejo do duševnega zloma in nato pustijo trajne sledi v "življenjski poti" "duševnega bobika". Psihološka baza S Freudom smo se začeh zavedati tega, da lahko nerešeni konflikti v najosnovnješih psiholoških povezavah blokirajo naš emocionalni razvoj, kar sčasoma povzroči, da se ne počutimo dobro in da socialno in osebno ne delujemo optimalno. S tega stališča so simptomi duševne stiske manifestacija notranjega nemira, hkrati pa tudi poskus, da bi se tega ubranih. Vendar pa so na duševno zdravje v skupnosti znatno bolj kot psihoanaliza vplivale PSIHOLOGIJA EGA in VEDENJSKA TERAPIJA. Psihologij o ega in vedenj sko terapij o so razvij ali predvsem v Združenih državah od tridesetih let tega stoletja, še zlasti v petdesetih letih; obe smeri so oblikovali bolj psihologi kakor psihiatri, čeprav so psihologijo egarazvijah tudi psihološko usmerjeni psihiatri in socialni delavci. Obema smerema je skupna močna vera v človekovo zmožnost, da se nauči novih vzorcev premagovanj a težav, življ enj a z drugimi, reševanja problemov, ne glede na napake v preteklosti. V nasprotju s psihoanalizo ti dve smeri ne priznavata, da bi bil zelo nadroben proces psihoanalize, ki zahteva kar naj večj o vpletenost, edini pravi način premagovanj a težav pri ljudeh, katerih psihološki razvoj je bil blokiran ali zavrt. Pristaši vedenjske terapije dvomijo tako v psihoanalitični sistem razlage, kakor tudi v psihoanahtično intervencij sko metodo, trdeč, dapsihoanalizaljudemne omogoča, da bi razvih ustreznejše načine vedenjskih strategij, s katerimi bi lahko premagovali življenjske probleme. Pregled tega, kaj je duševno zdravje v skupnosti prevzelo iz obeh strategij, sem za potrebe tega predavanja predstavila shematično in nadvse poenostavljeno. Poslušalci, kijih zanimajo nadaljne informacije o teh strategijah, si lahko več preberejo vpredlaganihteraturi (Hartman, 1951, Hudson in MacDonald, 1986). Teorija vedenjske terapije uči, da so ljudje zavrti, ker so jih nagrajevali za "napačen" tip vedenja, namesto da bi jih od njega odvračah in jih nagrajevali za "pravilen" tip vedenja. Pri otroku je, denimo, izbruh jeze nagrajen, če otrok dobi kakšno igračo ali pritegne pozornost, zaradi česar je do izbruha tudi prišlo, in otrok se tako nauči, da so izbruhi jeze uporabna strategija za reševanje problemov. Čepa starši takšno vedenj e ignoriraj o in namesto tega naj dej o način, da nagradijo otroka za lepo obnašanje, se otrok nauči, daje vljudnost boljša. Zato moramo ljudem, ki so doživeh duševni stres, omogočiti, da se naučijo novega vedenja, za katerega bodo lahko nagrajeni, in to v okolju, ki takšno učenje spodbuja. Sem sodijo programi učenja staršev, kako naj bodo s svojimi otrokibolj dosledni, vse do zelo natančnihprogramovučenja sociahiih spretnosti za ljudi, ki so bih dolga leta v psihiatričnih bolnicah ter tako prikrajšani za 10 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ običajna družabna srečanja, zaradi česar so postali nezmožni normalnega socialnega vedenja (Hollin in Tower, 1986). Zagovorniki psihologije ega ne zavračajo vseh sestavin psihoanalize, trdijo pa, daje tisti del nas, ki je v stiku z vsakdanjo realnostjo, treba utrditi, še zlasti, če smo nagnjeni k duševnemu stresu, saj duševni zlom dokazuje, da ego ni zmožen še naprej delovati kot komponenta, ki posreduje med nam vsem skupnimi impulzi in zahtevami sociabega sveta, s katerimi se vsi soočamo. Duševni zlom je pokazatelj tega, da so prevladah impulzi, ali pa da je prevladalo preveč obrambno vedenje (kadar iz strahu pred erupcijo nesprejemljivih želja zatremo tako impulzivno kot spontano družbeno sprejemljivo vedenje). Ego lahko krepimo na več načinov, denimo s posvetovanjem, pri čemer oseba čuti, da ima podporo in spoštovanje pri poskusu ponovnega prevzema nadzora nad svojo reabostjo. Tudi to, daje v skupini z drugimi, ki so prav tako podlegh duševnemu stresu, lahko da osebi oporo in možnost, da doume, kaj je bilo narobe v njegovem/njenem življenju in kako bi v prihodnje bolje ravnala. w Pomemben vidik v sklopu psihologije ega j e osredotočenost Erika Ericksonana krizo kot normalen način pomikanj a iz ene faze običajnega človekovega razvoj a v drugo. Erickson je bil slaven psihoanalitik, ki gaje zanimala antropologija in kije delal tako z otroci kot z odraslimi. Postavil je univerzalni model človekovega razvoja skozi vse življenje, kije sestavljen iz osmih faz. V vsaki izmed faz ima oseba možnost, da napreduje v skladu z vrsto nalog in vlog, ki so s to stopnjo povezane (denimo zaupanje versus nezaupanje v prvi fazi, ko se otrok na temelju svojih izkušenj odloča za svojo osnovno pozicijo, in sicer, ah bo zaupal drugim ali ne). Uspešen sklep ene faze omogoči osebi, da se pomakne v naslednjo fazo; neuspešen sklep pa lahko povzroči, da ostane oseba blokirana (pripeta) na stopnji, ki ne ustreza njeni kronološki starosti in s tem tudi ne sociabiim pričakovanjem od te osebe, ki se poleg tega v veliki meri spremenijo v njena osebna pričakovanja. Erickson je postavil domnevo, da gremo na točki prehoda iz ene v drugo fazo skozi normalno krizo, ki se izraža v tem, da smo negotovi vase, zmedeni, nesrečni in da iščemo nove načine za dobro počutje in sožitje (Erickson, 1951, Golan, 1982). Pomen zamish o normativni krizi je predvsem v normalizaciji velikega števila lažjih oblik duševnega stresa ter v tem, da sprejmemo dejstvo, da se to dogaja mnogim, ker gre za del procesa odraščanja. Poleg tega j e poudarek na človekovi zmožnosti, da se spremeni, da prav v takem kriznem obdobju modificira svoje ideje in dejanja, pripeljal do tega, da so poskusili s krizno intervencijo, ki seje usmerila v pomoč ljudem na začetku krize ter na delo z ljudmi v njihovem okolju, namesto da bi jih poskusili hospitalizirati ali prišli do sklepa, da je z njimi treba 11 RamoniRAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI delati leta in leta (Scott, 1980, Mitchell, 1990). Tako seje začelo razvijati preventivno delo z ljudmi, ki so šh skozi običajne izkušnje izgube. Sem spada delo z materami nedonošenčkov, ki s6 se počutile slabo, ker so rodile nepopolne otroke, bile pa so tudi zaskrbljene za njihovo prihodnost (Caplan, 1959); delo z osamljenimi ljudmi, zlasti vdovami, za katere vemo, da so v precejšnji nevarnosti, da jih prizadene telesni in duševni stres (Parks, 1967). Pripravljanje ljudi na upokojitevje še en dokaz, da se zavedamo pomena normativne krize. Čeprav se je duševno zdravje v skupnosti zgodovinsko razvilo iz vedenjsko modificirane psihologije ega, bi se lahko vanjo vključih tudi drugi psihološki vidiki. Sedaj sicer nimam časa, da bi se poglabljala v te možnosti, toda morda boste to štorih sami s svojimi učitelji, zdaj ali v poznejši fazi. Medtem ko tako vedenjska terapija kot psihologija ega poudarjata povezavo med duševnim stresom in njegovimi psihološkimi in psihosocialnimi komponentami, pa obe usmeritvi ostaj ata trdno v mej ah psihološke perspektive, zlasti ko govorita o tem, zakaj ljudje doživijo duševni stres in kako jim je treba pomagati. Ta psihološka perspektiva lahko vključuje posameznike, skupine in družine, vendar pa ne ponuja sociološkega razumevanja ali uporabe bolj sociahio usmerjenih metod dela. Poleg tega usmeritvi ne upoštevata, da obstaja velika verjetnost konflikta med interesi posameznika in interesi družbe, saj ne priznavata možnosti namernega aH nenamernega družbenega pritiska. Predvideva se, daje socialni konformizem vselej zaželen in da ni potrebno spreminjanje družbe; spreminjati se morajo le posamezniki, pa čeprav s sociahio in profesionahio pomočjo. V psihiatričnem sistemu se ne problematizira vprašanja družbenega nadzora, posledica tega pa je ignoriranje stahiega protislovja vsakega psihiatričnega sistema, protislovja med skrbjo in nadzorom, in tudi vprašanja moči, ki je neenakomerno porazdeljena med klienti in profesionalci, med razhčnimi profesionalci ter med profesionalci in tistimi, ki krojijo politiko. Politična dimenzija je v okviru teh dveh usmeritev povsem prezrta, prav tako pa se tudi ne posveča dovolj pozornosti organiziranju služb, ki bi bile naj-primemej še za to, da poskrbij o za tiste vrste intervencij, kij im uporabniki daj ej o prednost. Baza sociološkega znanja Ena sestavina te baze je razlaga epidemioloških podatkov. Pomaga nam razumeti, zakaj med ljudmi, pri katerih je velika možnost, da jih bo prizadel duševni stres (zlasti hujše oblike stresa), prevladujejo starejši ljudje, revni ljudje, ženske in nekatere etnične manjšine. Podatki potrjujejo teorijo, daje tudi 12 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ r človekov socialni položaj povezan s stopnjo verjetnosti, da bo človek žrtev duševnega stresa; čim bolj so ljudje socialno podcenjeni, tem večje možnosti, da bodo doživeli stres. Naprej so podatki o intervencijskih metodah pokazali, da revne in domnevno neartikulirane ljudi zelo pogosto zdravijo samo z velikimi dozami zdravil. Tako se socialna nepravičnost odraža tudi v psihiatriji. Zagovorniki duševnega zdravja v skupnosti so se tega zavedli in so hoteh zmanjšati stopnjo sociabe nepravičnosti tako, da so se osredotočih na delo z ogroženimi, se pravi s skupmami ljudi, katerih socialni položaj je tak, da obstaja nevarnost, da postanejo žrtve duševnega stresa. Tak primer je, denimo, delo z mladostniki, ki se je začelo v 50. m 60. letih: z mladostniki iz razpadlih družb, revnih soseščm, iz črnih etničnih manjšm. To delo ni bilo zgolj psibatrizačija ali psihologizacij a njihovih težav, čeprav je bilo včasih tudi to. Sloje predvsem zato, da ti ljudje dobijo priložnost, da se povežejo s širšo družbo na pozitiven način, iz pozicije večje enakopravnosti, ki so jo dosegli z dodatnimi izobraževalnimi ali poklicnimi programi. Drug niz epidemioloških podatkov, o katerih imamo zdaj več informacij, govori o vplivu imigracije b naravnih katastrof ter katasrof, katerih povzročitelj je človek. V nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer je bil boj za fizično preživetje tako trd, daje potisnil v ozadje vse drugo, je zelo malo ljudi doživelo hud duševni stres. Toda v potresih, letalskih nesrečah b vojni marsikdo razvije poseben tip duševnega stresa, ki gaje večmoma mogoče uspešno odpraviti s krizno mtervencijo. Pred kratkim mi je kolega iz Armenije povedal zgodbo o petnajstletnem dečku, kije pozabil, daje imel brata, potem koje ta leta 1988 umrl v potresu. Potrebna sta bila dva meseca dela z njim, pogovorov, ne o tem, kar je bil pozabil, temveč o tem, česar seje bil pripravljen spommjati v zvezi s potresom m s svojimi takratnimi odnosi z družbo, preden seje mogel spontano spomniti, daje imel brata, m za njim žalovati. Naslednja pomembna naloga sociologije je raziskati, kaj pomeni beseda "skupnost Danes se zavedamo geografskih vezi, kulturnih vezi, gospodarskih vezi m skupnosti, ki jih povezuje skupen mteres, vse to papredstavlja našo željo, da bi pripadali kolektivu, pa tudi naše pravice m odgovornost do skupnosti ter pravice b odgovornost, ki jih ima skupnost do nas. Čim bolj se družba bdu-striahzira m urbanizira, bolj problematičen postaja pojem skupnosti, čeprav se zdi, da se želja po pripadnosti ne zmanjšuje (Buhner, 1987). Še ena sestavma sociološkega znanj a, ki vam ni tuj a, j e interakcijska sociologija, trdno povezana z imenoma Gofibian b SchefiF. Pravzaprav gre za tri sklope. Prvi se ukvarja z trajnimi posledicami tega, da veljaš v očeh drugih za duševno bobega (se pravi s stigmo, etiketo, obsojenostjo naživljenje duševnega bobika, 13 RamoniRAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI vkaterem sta socialna in osebhostna identiteta osebe tako popolnoma podrejeni vseobvladujočemu statusu "duševnega bolnika", da se zavračajo vsi drugi statusi, vloge in identitete). Drugi sklop se ukvaija z vzroki za ta pojav na družbeni ravni in s tipom organizacijskega sistema, ustvarjenega, da bi dajal občutek varnosti tistim, ki se čutijo ogroženi od žrtev duševnega stresa. Najboljši primer je psihiatrična bolnica (TOTALNA INSTITUCIJA). Spoznanje o tem nas sili, da v organizacijskih strukturah ne vidimo le odraza birokratske logike, ampak tudi odraze družbene prevlade, nadzora in izbire, kijih lahko spremenimo in ki niso neizogibni in sami po sebi dani (Rohrman, 1971). Tretji sklop povezuje študije profesionalcev, ki delajo v zdravstvenih sistemih, v katerih se njihovo profesionahio vedenje dojema in analizira v skladu s socialnim kontekstom, znotraj katerega delujejo in v katerem so soodvisni socialni akterji in ne tako imenovani "znanstveni in objektivni" igralci. Schefifova klasična študija o psihiatrih, ki raje igrajo sociabo varno igro, kot da bi tvegali ter pustih ljudem njihovo svobodo ter vse, kar sodi zraven, kaže na to, da psibatri niso zlobneži, ki hočejo nadzorovati uboge žrtve duševnega stresa, ampak le ljudje, ki delujejo v skladu s svojimi sociabimi pooblastih. Ta pooblastila jim je dala družba potem, ko so se sami socializirah v dolgotrajnem procesu profesionabega usposabljanja. Podoben trend lahko opazimo zdaj pri britanskih sociabih delavcih, ki jim zakon daj e pravico sodelovati pri odločitvah o prisibem zdravljenju v psibatričnih bobišnicah ali na psibatričnih oddelkih (Langan, 1991). Tako igra sociologija mediche, skupaj s sociologijo pokhcev, zanimivo vlogo pri našem razumevanju sociabih aspektov sistemov duševnega zdravja. Precej sociologov, med njimi tudi Castel m Castel (1982), je kritiziralo nove organizacij ske strukture m vsebbo duševnega zdravj a v skupnosti, b o tem bom govorila, ko pridemo do glavnih rezultatov duševnega zdravja v skupnosti. Tako je glavno kritiko tradicionabega zdravniškega modela - psibatrije -, kot tudi kritiko duševnega zdravja v skupnosti, prispevala sociologija (ter eksistencialistična psihologija b filozofija). Stična točka Med drugo svetovno vojno je prišlo do zgodovbskega trenutka, ko sta se srečala b sprememlanaše psihološko m sociološko umevanje duševnega stresa, b tako je nastal konceptualni m profesionalni okvir za duševno zdravje v skupnosti. Za to, daje duševno zdravje v skupnosti postalo nacionaba politika, je bilo potrebno spremeniti tudi odnos javnosti ter predvsem odnos naših politikov. 14 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Med drugo svetovno vojno, ko so delali z vojaki, žrtvami vojne travme, ter z evakuiranimi otroci, kijih ni bilo mogoče imeti za "duševno bolne", so potekali tudi poskusi z ljudmi, ki so že bih hospitalizirani, zdaj pa so jih premestih na odprte oddelke zunaj bolnišnic (ker so bolnice potrebovali za ranjene vojake). Tako so profesionalci in javnost prišh do stopnje, ko so bih pripravljeni priznati, da večina ljudi, žrtev duševnega stresa, ne potrebuje ločenćga zdravljenja, in da jim gre prav tako dobro (ah bolje) brez tega. To je bil tudi dodaten bonus za politike, ki so upali, da bo za žrtve duševnega stresa potrebno nameniti manj denaija, če jih ne bo treba zapirati v psihiatrične bohiišnice. Jones je trdil (1972), daje profesionalce in javnost v to, daje možno in zaželeno zmanjšati hospitalizacijo ter nuditi storitve predvsem v skupnosti, prepričal predvsem pojav psihotropičnih drog, skupaj z izkušnjami politike "odprtih vrat". Problem tega argumenta j e bil, da so se droge v šestdesetih letih, desetletje po tem, ko so jih vpeljah v duševno zdravje v skupnosti, začele uživati množično. Seuil (1978) je trdil, daje bila želja prihraniti denar sploh edina motivacija, ki je botrovala ameriškemu in britanskemu premiku v smeri duševnega zdravja v skupnosti, zlasti zapiranju psihiatričnih bohiišnic. Busfield (1986) in jaz sama (Ramon, 1985) pa sva menila, da sta britanska in ameriška vlada dejansko porabih za službe za duševno zdravje v povojnem obdobju več denarja kot kdaj koh prej, kar kaže na to, daje bila motivacija bolj kompleksna od gole želj e, da bi pribranih na račun skupine ljudi, ki v očeh večine vlad velja za sociahio neproduktivno. Moja trditev je bila, da gre zahvala za to deloma izkušnji vojne in optimističnemu valovanju ob koncu vojne, pa tudi boju za premoč med razhčnimi profesionalci v duševnem zdravstvu ter bolj psihološkim pogledom na vsakdanje življenje, vključno z duševnim stresom, kar je prisililo profesionahio manjšino, daje pritisnila na politike. Tako imamo eno zgodovino in celo vrsto razhčnih inteфretacij. Duševno zdravje v skupnosti so vpeljevah na različne načine: z družabnimi klubi in dnevnimi centri v Veliki Britaniji, s centri za duševno zdravje v skupnosti v Severni Ameriki, s krizo služb na Holandskem, če omenim samo nekaj različic. Mejnik je bil akt o ameriških centrih za duševno zdravje v skupnosti, ki ga je leta 1963 podpisal John F. Kennedy. To je pomenilo ustanavljanje teh centrov z velikodušno pomočjo zvezne vlade v mnogih ameriških državah. Pa vendar, kot ugotavljata Mosher in Burti (1989), je zaživelo komaj 200 od 2000 načrtovanih centrov, in treba bi se bilo vprašati, kaj seje zgodilo z ostalimi 1800 centri. Centri, ki so jih v začetku vodih psihologi, so se usmerih v delo z ljudmi z manj šo ah srednjo stopnjo duševnega stresa, in se z ljudmi, ki so prišh iz psihiatrične 15 RamoniRAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI bolnice, skorajda niso ukvarjali. Konec šestdesetih m začetek sedemdesetih let je v Severni Ameriki prišlo do množičnega m hitrega zaphanja psihiatričnih bolnišnic, ki mu je načeloval Ronald Reagan, takratni guverner Kalifornije. Zelo malo vemo o tem, kako je ta proces potekal, ali o tem, kaj seje zgodilo z osebjem, ki je v bolnicah delalo. O tem ne obstaja nobena raziskava. Ljudi iz bobišnic so preselili v slabše četrti in jim dodelili majhno rento iz sklada za sociabo varnost. Konec sedemdesetih m začetek osemdesetb let je približno tretjba te populacije prešla v kategorijo brezdomcev ali zapornikov, ah pa kar v obe (Brown, 1985). Zaradi tega je bilo shšati, da duševno zdravje v skupnosti ne deluje; da demstitucionalizacija (to je zapiranje bobišmc) ni prava pot m da so ljudi, ki so jih odpustili iz bobišmc, zanemarili. Močan lobi sorodnikov (АШ) je imel občutek, daje ostal brez pomoči profesionabih služb m daje vse breme padlo na njegove rame. To je lahko v državi, kjer se zdravstveno nego plačuje neposredno z zavarovabimi pohcami, zavarovalnice pa večmoma nočejo plačevati za dolgotrajne storitve, emocionabo, sociabo, pa tudi finančno zelo težko breme. Naslednjafaza ameriškega duševnega zdravja vskupnostije začetekpodpomega sistema v skupnosti (Community Support System), namenjenega samo ljudem s trajnimi duševnimi težavami, saj je zvezna vlada dala državam denar, da bi razvile programe, osredotočene na to skupmo klientov. Le tisti, ki so jih opredelili kot "težke duševne bobike", so imeli pravico do pomoči teh programov. Programi ponujajo kombmacijo oskrbovalnega managementa, skupaj z različnimi drugimi storitvami, pač po potrebi (Tumer m Ten-Hoor, 1978). Elementi podpornega sistema v skupnosti 1. Odgovoren tmi 2. Stanovanjska oskrba 3. Oskrba v sih 4. Zdravniška oskrba 5. Prehodna stanovanjska skupba 6. Nadzorovana (podporna) stanovanja 7. Izvenbobišnična terapija 8. Poklicno usposabljanje b možnosti 9. Sociabe b rekreacijske možnosti 10. Pozornost družbe m mreže Zanimiva značibost tega sistemaj e letna konferenca delničarjev, ki jo sponzorira 16 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ zvezna vlada. Med delničarji so uporabniki služb in njihovi sorodniki, pa tudi profesionalni in neprofesionahii oskrbovalci služb in predstavniki skupnostnih skupin. Namen letnega srečanja je izmenjati poglede na probleme in dosežke preteklega leta, pa tudi delovati kot zveza in kot skupina, ki lahko vrši politični pritisk. Ena od lekcij, ki smo seje naučih iz zgodnjih pobud je verjetno ta, da je treba imeti politično podporo in da je v to treba investirati. Programi, ki so jih razvih v sklopu podpornega sistema v skupnosti so dragi, ker zahtevajo intenzivno delo, saj je dokazano, da ljudje z trajnimi duševnimi težavami potrebujejo stahio pomoč, in to na števihiih ravneh. V marsičem so ti programi tudi nadzorni, saj morajo biti ljudje del programa, da znajo iz njega kaj pridobiti, in ker službe prodrejo v skoraj vse sfere njihovega življenja. Stalno ocenjevanje programov je tudi pokazalo, daje potrebna kontinuiteta ter da so še vedno cenejši od postelj v bohiišnici. Čeprav je bil britanski razvoj v marsičem drugačen od ameriškega, pa so na tej točki podobnosti postale bolj očitne kot v preteklosti, saj britanski politiki - v manj ši meri pa tudi britanski profesionalci - iščejo zglede pri Združenih državah. Tako zdaj v Veliki Britaniji promoviraj o oskrbovalni management kot nov in obetaven način dela, ekspHciten je poudarek na klientih, ki potrebujejo stabo skrb (britanski izraz za ljudi s trajnim duševnim stresom), in v zadnjih petih letih je bilo ustanovljenih veliko centrov služb duševnega zdravja v skupnosti. Britansko prizorišče je v marsičem drugačno od ameriškega: 1. Za večino zdravstvenih storitev ni treba posebej plačevati, ker ima vsak državljan pravico do nacionalnih zdravstvenih služb. 2. Psihiatri so tako znotraj kot zunaj bobišnic daleč najmočnejša skupma. 3. Sociabi delavci so dosti močnejša skupma kot psihologi, pa tudi močnejša skupma od svojih ameriških kolegov, če govorimo o vplivu. 4. Javni sektorje še vedno največji oskrbovalec služb, sledi mu prostovoljni sektor Komerciabi sektorje zelo majhen, usmerjen zlasti na stanovanjske m zaprte zmogljivosti za ljudi, ki veljajo za "nevarne". 5. Zapiranje psiMatričnihbobic seje začelo šele sredi osemdesetih let; razlogov zato j e bilo več, med drugim tudi odpor profesionalcev m pomanjkanj e finančne stimulacij e zdravstvenim oblastem za prenos proračuna iz bobišnic v skupnostne službe. Celo danes, ko se piše leto 1992, porabijo v skupnostnih službah komaj 30% celotnega proračuna, namenjenega službam za duševno zdravje, čeprav se 90% mtervencij opravi zunaj bolnišnice. Proces zapiranja bobišnic je bil v Veliki Britaniji povsem drugačen od tega procesa v Ameriki, pa tudi drugačen od italij anskega modela (razlaga m primeri 17 RamoniRAZVOJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI pridejo na vrsto na seminarjih o deinstitucionalizaciji in normalizaciji). 6. Centri služb za duševno zdravje v skupnosti se pojavljajo šele od leta 1985. Že zdaj pa se kažejo osupljive podobnosti z ameriškimi centri, posebno v tem, da dajejo prednost milejšim obhkam duševnega stresa (Patmore in Halford, 1991). 7. Narašča vpliv neposrednih uporabnikov služb in neformalnih oskrbovalcev, predvsem na profesionalce, manj na vlado. Obe skupini hočeta, da službe ostanejo javne, in nasprotujeta komercializaciji služb, vendar pa bi vsaka skupina želela svoj model, ki se radikabo razlikuje od drugega: uporabniki se navdušujejo nad službami s čim manjšo profesionalno intrevencijo, medtem ko dajejo profesionalci prednost službam, kjer so sami v večini. 7. Čeprav se je britanska izkušnja razvila iz sociabe psibatrije štiridesetih, petdesetb m šestdesetih let, le redko kje vjavnih službah prakticiraj o terapevtske skupnosti m pogovorne terapije (več o tem bomo povedali na semmarju o debstitucionalizaciji m normalizaciji). Glavni rezultati duševnega zdravja v skupnosti do danes: - Žrtev duševnega stresa večmoma ni treba ločevati, odkrize si lahko opomorejo v skupnosti, v nekaterih primerih lahko krizo napovemo m preprečimo (denimo normabo krizo). - To področje je usmerjeno k psihološkim m socialnim metodam mtervencije; tako je mogoče pomagati večini. K tem metodam sodi delo s posamezniki, družbami, skupbami m skupnostmi. - Kadar delamo z žrtvami duševnega stresa, moramo misliti na zadovoljitev vseh njihovih potreb (telesnih, duševnih, sociabih m btelektuabih). Vendar pa lahko taka pozornost poveča odvisnost m nadzor. - Na tem področju je dovolj prostora za mterdisciplbamo delo, pa tudi za neprofesionalce m skupme v skupnosti. Pravi konflikti m nasprotovanj a obstaj ajo med različnimi disciplbami ter med profesionalci b neprofesionalci. - Dovolj prostora je za sodelovanje med uporabniki služb, njihovimi sorodniki m profesionalci. A tudi tu, kakor pri bterdisciplmamem delu, prihaja do konfliktov. - Profesionalci v duševnem zdravju se nagibajo k temu, da dajejo prednost delu z žrtvami milejših oblik stresa, na škodo tistih s hujšimi oblikami stresa, razen če je na slednjih poseben poudarek. Duševno zdravje v skupnosti ni znalo zadovoljiti potreb te skupbe klientov, deloma tudi zaradi pomanjkanj a motivacije pri prenosu služb iz bobišnice v skupnost. - Eksplozija pogovornih terapij je rezultirala v naraščanju sociabga nadzora 18 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ nad človekovo subjektivnostjo in zasebnostjo, pa tudi v upadanju motivacije za kolektivno akcijo; - Čeprav je učinkovitost psiholoških in socialnih metod dokazana, ostaja zdravljenje prevladujoči način intervencije, kljub temu, da se vedno bolj zavedamo škodljivega učinka, ki ga ima dolgotrajno uživanje večme blažjih in močnejših pomirjeval, pa tudi izredno kratkotrajnega učinka zdravil (Mujen, 1987, Holloway, 1988) Reference M. Bulmer, The Social Base of Community Care, Blackwdl,1987 P. Brown, The Тгапфг of Care, RKP, 1985 J. Busfidd, The Management ofMadmss, HutdiinscÄi, 1986 G. C^lan, Concepts of Mental Health and Consultation, Oiildren Bureau Publications, 1959 R Castel, F. Castel, A Lovdl, The Psychiatric Society, Columbia Ш\епа1у Press, 1982 E. Erickson, Childhood and Society, Penguin, 1951,1982 L GoffiTian,Asy/w/w, Penguin, 1961 L Goffinan, Stigman, Penguin, 1963 N. Golan, Passing trough Transition, Columbia University Press, 1982 H Hartman, "Egopsychdpgy and theprobbn of adaptation" v. D. Rapport (ur.). Organization andPathology of Thought, Columbia University Press, 1951 C. Hollin, T. Trower, Handbook of Social Skills Training, Peigamon Press, 1986 F. Holloway, "Prescribing for the long-term mentally ill: a study of treatment practice", British Journal of Psychiatry, 1988 B. Hudson, E. MacDonald, Behavior Modification in Social Work, Macmillan, 1986 K. Jemes, The History of the mental health services, RKP, 1972 J. Langan, "A re-evaluation of ASW activities". Community Care, October - November, 1991 A Lavender, F. Holloway (ur.). Community Care in Practice: Services for Ûie Continued Care Client, Wiley R Mitdiell, 'The rdeofsodal workers inacrisisintervaiticnteam,v. J. Ceto, S. Ramon(ur.), The 1983Mental Health Act: Innovation and Dilemmas, BASW publications, 1991 L. Mcsher, L. Burti, Commumty Mental Health: principles and practice,ì^oùaa, 1989 M Muijen, "The use of psychothropic drugs in British Hospitals", British Journal of Psychiatry, 1987 CM. Paris, Beaivement, Penguin (1%7) C. Palmore, C. Halfoid, Community Mental Health Teams, Good Practices in Mental Health S. Ramon, Psychiatry in Britain: Meaning and Policy, Crocm Heim, 1985 D. Röthman, The Discovery of the Asylum, Little Brown, 1971 T. Scull, Decarceration, Prentice Hall, 1978 T. S>à)£ÏÏ,BeingMentallyIll,Màr^,\%l RD. Scott, A family oriented psychiatric service to ûie London Borough ofBamet, Health Trends, 12,66-68, 1980 J. Tumer, W. Ten-Hoor, 'TheNIMH Community Siqjportprpgramme: PilotApproaditoaneededsocialreform", Schizophrenia Bulletin, 4,319-348,1978 normalizacija David Brandon VESELJE IN ŽALOST PRI NORMALIZACIJI ^''Potreboval sem tišino, potreboval sem mir, potreboval sem gotovost. Včasih sem potreboval celo samoto, nisem jih mogel doseči... Nikoli me niso vprašali, kakšna so moja hotenja, moje želje, moje antipatije, moje navade, moja občutljivost, moja nagnjenja, moje potrebe... Potem sem sovražil, zaničeval, bil sem besen, otrdel sem, po surov el...'^ John Perceval, domnevno blazen, leta 1838 Besedo normalizacija so kot termin v službah za delo z ljudmi verjetno prvič uporabih v šestdesetih letih tega stoletja, koje Bank-Mikkelson, vodja danskih služb za duševno, zaostale, normalizacijo definiral kot "dopuščanje, da si duševno zaostali ustvarijo eksistenco, kije kolikor mogoče blizu normalni.''^ Pozneje je na Švedskem Nijre razširil koncept: "Pri principu normalizacije je pomembno ustvariti ustrezne pogoje za to, da prizadeta oseba občuti normahio spoštovanje, ki gre vsakemu človeškemu bitju. Tako je treba v vsem, kar zadeva prizadeto osebo, kolikor je le mogoče upoštevati njeno izbiro, njene želje, zahteve in težnje. Mnogi ljudje imajo težave z uveljavljanjem v družini, med prijatelji, sosedi, sodelavci in drugimi ljudmi. Še zlasti težko je človeku, kije invaliden ali zaradi česar koh drugega podcenjen. Toda navsezadnje mora celo poškodovana oseba funkcionirati kot razpoznaven individuum in svojo identiteto sebi in drugim definirati z okohščinami in pogoji svoje eksistence. Pot do samodoločbe je za poškodovano osebo težka, a nadvse pomembna."^ V Združenih državah je Wolf Wolfensberger leta 1972 to definicijo znatno preoblikoval: "Z uporabo sredstev, ki so kulturno kolikor mogoče normativna, vzpostaviti in/ah ohraniti vedenje in karakteristike, ki so kulturno kolikor mogoče normativne.O'Brien in Tyne dopolnita definicijo: "Z uporabo sredstev, ki so v naši družbi cenjena, razvijati in podpirati osebno vedenje, izkušnje in karakteristike, ki so prav tako cenjene. Termin seje zdaj manj povezoval s tistim, kar je bilo "normalno" ali "povprečno" in bolj s tistim, kar je bilo kulturno cenjeno. Razlika je bila bolj ali manj jasna. Marsikje je, denimo, "normalno", da invalidni ljudje niso zaposleni, vendar pa je v zelo redkih kulturah, če sploh v kateri, to "cenjeno". Pomagati invalidni osebi, da si najde dobro plačano delo, pomeni pomagati ji, da postane bolj "cenjena". 20 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Wolfensberger je napisal: "... načelo normalizacije zahteva, da osebo naučimo ne zgolj hoditi, temveč hoditi normabo; da so njeni gibi b ekspresivni vedenjski vzorci normalni; da se oblači kot ostale osebe njene starosti; da ima dieto, kiji zagotavlja normabo telesno težo. Vse prevečkrat se zadovoljimo s tem, da naučimo prizadetega otroka hoditi; nismo pa preveč zaskrbljeni, če otrok razvij e nenavadno hojo, ki zbuja ali krepi vtis nenormabosti, kar bi pravzaprav lahko preprečih."^ Wolfensberger je poudarjal, da bi bilo zaželeno, da se razširi krog vrednot, hkrati pa se čim bolj zmanjšajo negativne razlike. V zgodnjih osemdesetih letih je Wolfensberger spoznal, daje zmeda z "normalnim" moteča, zato je spremenil termm vnekam bolj tehničnega: "ovrednotenje družbene vloge " (Social Role Valorisation - SRV)"^, ki opisuje štiri poglavitne procese: a) mvalidni ljudje veljajo za drugačne v negativnem pomenu besede; b) kar je v zadnjih dveh stoletjih pripeljalo do njihovega ločevanja od navadnih ljudi m navadnih življenjskih vzorcev; c) ta segregacija pomeni, da večba bvalidnih ljudi nima, skoraj nikakršnih možnosti, da bi se uveljavih v družbeno cenjenih vlogah m vedenju; d) posledica tega je, da so še naprej podcenjem.® Ta analiza destruktivnih učinkov segregacije m kongregacije ni nova. John Conolly, slavni upravitelj Britanskega zavetišča, je leta 1830 napisal: "Kakšne bi bile posledice, če bi zdravega človeka, vajenega družbe,... zaprh v majhno bšo, kjer bi bil njegov edmi družabnik paznik, gibnje pa bi mu omejih na beden vrt? Prav gotovo ne bi pričakovali, da se bo njegovo morabo b btelektuabo stanje izboljšalo. Mar torej lahko upravičeno pričakujemo, dabo obravnava, ki bi škodovala zdravi duševnosti, ozdravila bobo?"^ Conolly je določil glavno sestavmo normalizacije - družbeno btegracijo kot pomoč pri oblikovanju družbeno cenjenega vedenja - sedem let, preden je britanski prestol zasedla kraljica Viktorija! V osemdesetih letih našega stoletja je imela normalizacija precejšen vpliv na službe za delo z ljudmi, v glavnem zato, ker je šlo na desettisoče profesionalcev, predvsem strokovnjakov za duševno prizadete, skozi petdnevne delavmce PASS (Program Analysis of Service Systems), katerih neposredm vpliv zdaj počasi izgmja.^° V teh delavnicah so se profesionalci naučih meriti uspešnost služb bolj po tem, kakšen je izid za uporabnike, kot po tem, kakšni so nameni profesionalcev. Tojepomenilovelikpreobratvdojemanjukvalitete služb, zlasti pa izbolj šanj e metod ocenj evanj a uporabnikoih možno sti za vrnitev v normabo življenje. Za mnoge profesionalce je bila izkušnja travmatična, hkrati pa jih je oblikovala. Zamajala je temelje njihove prakse b profesionalizma. 21 Brandon: VESELJE IN ŽALOST PRI NORMALIZACUI Glavni britanski zagovornik normalizacij e Tyne je postavil štiri glavne pogoje, kibibilipotrebnizapraktične spremembe: "razumevanježivljenjskegapoložaja invalidnih ljudi; odkrivanje alternativnih možnosti; niz teorij o posledicah organiziranja služb za delo z ljudmi na različne načine; praktični načrti za akcijo."^^ Tyne je videl znaten napredek vrazumevanjupoložajainvalidnihljudi in v spoprij emanju z posledicami razhčnih vrst služb. Druga dva pogoj a - iskanj e alternativnih možnosti in praktični načrti za delovanj e - pa sta še vedno pomenila precejšen izziv. "Potrebujemo jasne, močne zgodbe o ljudem in njihovih možnostih... Zdi se, daje trenutno najbolj potrebno to, da razvijemo večje možnosti za podporo kreativnosti in inventivnosti." Te ideje so imele velik vpliv. Mi, ki zdaj delamo v službah za delo z ljudmi, smo večinoma njihovi otroci. Svoj prenovljeni pogled na to, kakšno bi lahko bilo normalno cenjeno življenje invalidnih ljudi v lokalnih skupnostih, v veliki meri dolgujemo delavnicam PASS in tečajem o normalizaciji. Ti so dandanašnji nekaj povsem vsakdanjega, celo za tiste, ki niso zanje še nikoh shšah. Težko si zamišljamo, kako je bilo pred tem. Toda kot večina odraščajočih otrok smo postali precej kritični in začenjamo spoznavati, da sta tudi mama in oče le človeka, ter daje njuno mišljenje zastarelo prav tako kot njuni heroični nazori. Tak kriticizem se "konvertitom normalizacije" pogosto zdi napadalen in nehvaležen. Včasih se zdi, daje velikanski alter ego normalizacije destruktivno vplival na kreativnost v službah. Normalizacija je imela pridih resnobnosti, ki je uničil veliko potenciahio zdravibe zabave in spontanosti. Zlahka se jo je dalo obrniti v suho znanost. Razsvetlila je globoko temo nezavednih in destruktivnih sil pri profesionalcih in v službah za delo z ljudmi, seveda pa je imela lastno destruktivno senco, kije več kot desetletje ostala bolj ali manj neopažena. Ta senca je prepojena s staromodnim patemalizem. Poglejmo si primer. S tem daje vzela kot osnovo za merjenje kvalitete služb za delo z ljudmi konvencionabe vrednote, je celotna ustanova normalizacije spodbujalaunikultume m šovinistične nazore. Konvencionabe vrednote temeljijo na tradicionalni vladavini zdravih belcih srednjega razreda, ki imajo dostop do denarja, moči m še marsičesa. Ti ljudje so po definiciji rasisti m šovinisti. Podcenjujejo nebelce, ženske, mvalide ali pripadnike delavskega razreda. To vodi naravnost v izkoriščanje velikega dela prebivalstva. Treba je odkriti učinkovitamnepristranskamerilazaocenjevanjekvalitete služb - vmultikulturni skupnosti z večjo plurabostjo vrednost. Pokazati moramo, kako reformirati konvencionabe vrednote, da bodo te manj defenzivne (obrambne) m bolj diñizne (razpršene). 22 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Invalidni ljudje so pod velikim pritiskom, da bi zgolj posnemali tiste, ki so relativno družbeno in ekonomsko "uspešni". To je nenavadno, če pomislimo, daje Wolf Wolfensberger, najvplivnejši ustanovitelj normalizacije, pripisoval velik pomen duhovnosti. Normalizacij ska merila pa so taka, da bi bil po njih Kristus precej nizko in Poncij Pilat precej visoko. Jezus je imel veliko povedati o tem, da bodo imeh bogati in spoštovani državljani s kamelami velike težave, ko bodo morali skozi šivankino uho! Vedel je, da sta tako družbeni kot ekonomski uspeh pogosto zgolj manifestacija golega pohlepa. Wolfensberger včasih zahteva posege v sistem. "Resno se bojim, da dandanes večina osebja v duševnem zdravstvu zaradi narave svojega usposabljanja in togosti svojega delovanja ne more biti zelo učinkovita na sistemski ravni. Vendar pa bi razpršitev in specializacija služb v skladu z načeh normalizacije osebje prisilila, da sodelujejo s skupnostjo na povsem nov način, način, kije mnogo pomembnejši in verjetno dosti bolj konstruktiven kot tradicionalni, navadno stereotipni bolnišnični model, ki pogosta prevlada celo tam, kjer bolniki niso v bolnišnični oskrbi. ^^ Čeprav se Wolfensberger bežno dotakne potrebe po širših družbenih spremembah, pa normalizacija ne zavrača prevladujočih kulturnih vrednot, v marsičem jim celo daje dodatno kredibilnost. Te vrednote postanejo merilo za ocenjevanje kvalitete služb. Tako imenovani podcenjeni ljudje naj bi si zvišali ceno z bolj konvencionalnim vedenjem. V normaliziranem svetu bi večina slabo plačanih služb v negovabem sektorju še vedno slonela na pretežno slabo usposobljenih in izkoriščanih ženskah. Nega v skupnosti bi še vedno temeljila na socialnem in ekonomskem izkoriščanju žensk, ki bi delale za majhno plačo in v slabih razmerah. Normalizacija si ne prizadeva preveč, da bi jasno nakazala vizijo potrebnih socialnih in ekonomskih sprememb. Wolfensberger ne dojame bistva ekonomije in politike invahdnosti. Ovire, postavljene pred invalidne državljane, skrajno učinkovito varujejo interese vplivnih državljanov, ki so zvečine zdravi belci (moški). Kadar invalidni "outsiderji" poskusijo vdreti v njihov svet, preprosto dvignejo oviro. Wolfensberger namiguje, da so za radikabe spremembe zadolženi predvsem tisti, ki so podcenjem. Nekako se morajo, brez prave vzgoje, z malo denarja m še manj vpliva, priključiti socialni m ekonomski eliti tako, da posnemajo dejanja vplivnih; njihovo zunanjost, njihov načb življenja m vedenja. Invalidni ljudje, večmoma brezposelni m v skupnosti povsem izključeni iz vplivnega razreda, se morajo potruditi b postati sprejemljivi. < "Družbene vrednote ostajajo nedotaknjene, odgovornost za kakršno koli spremembo teh vrednost pa leži na bvalidnih m podcenjenih."^^ Svoja življenja m zunanji videz morajo s pomočjo osebja, ki jim je pri tem v oporo, oblikovati 23 Brandon: VESELJE IN ŽALOST PRI NORMALIZACm tako, da bodo sprejemljivi za družbo. Tistim, ki imajo oblast v rokah, sploh ni treba spreminjati svojih šovinističnih, rasističnih načel in struktur. Še celo takrat, kadar invalidni ljudj e '4ispejo", kot profesor Stephen Hawkings, svetovno znani teoretski fizik, ki imabolezenmotoričneganevrona (živca), jih obravnavajo zgolj kot presenetljive kaveljce. Hawkings je izredno cenjen in veliko zasluži, napisal je uspešnico "Kratka zgodovina časa" (A Brief History of Time), je zelo vpliven in je precejkrat na televiziji, a ga še vedno dojemamo predvsem kot človeka, privezanega na invahdski voziček. Hawkings je prej velika izjema v svetu pohabljencev kot pa merilo za drugačno vrednotenje invahdnih ljudi. Ko so invalidi protestirah proti katastrofabemu neodvisnemu TV programu Telethon, ki zbira denar za invalidne ljudi, so časopisi o njih pisali kot o "norcih" in "razgrajačih". Invahdi so se bojevah s pohcijo in z invalidskimi vozički blokirah ceste. Njihovnajučinkovitejši sloganje bil "Poščijemo se na usmiljenje". Vendar pa se od njih pričakuje, da so hvaležni in molčeči "poraženci", ne pa protestirajoči in hrupni "zmagovalci". Večina tradicionalnih vrednot temelji pretežno na moški predstavi o socialnem in ekonomskem uspehu. Nekateri "zmagajo" in se povzpnejo; drugi "izgubijo" in ne pridejo nikamor Porritovi komentarji o zahodnjaškem etosu so temeljih na "agresivnem individualizmu", ki se pogosto kaže, denimo, v hollywoodskih westemih. Tuj e življ enj e predstavlj eno kot trd boj in tekmovanj e, sodelovanj e z drugimi velja za nekaj nečastnega. Invahdni ljudje veljajo v glavnem za poražence. Surovo izkoriščanje našega planeta je naravna posledica tega pridobitmškega mišljenja. Kako naj spodbujanje pohlepa in pridobitništva pri vedno večjem številu invahdnih ljudi kar koli prispeva k ekologiji našega planeta? Je pa res, da se tako udobno rešujemo bremena odgovornosti za spremembe. Pri normalizaciji se tako uporabnikom kot podpornim delavcem pogosto dozdeva, da preskakujejo noralizacijske ovire, ki jim ni nikdar konca. Po vsakem neuspelem poskusu pridejo dodatne, vedno težje ovire. Osamljenost, bolečma, duhovno in psihološko veselje in tфljenje posameznika, vse to ostaja ob strani. Nihče se ne utegne ukvarjati s človekovo psiho, skrbijo preprosto za to, kakšni so ljudje videti na zunaj. Zdi se, da pri principu normalizacije človekova sreča ni pomembna. Ljudje so "sprejeti", če sploh, zelo pogojno m industrijsko. "Sprejeh vas bomo, če..." Kje je pri vsem tem srce? Druga težava j e v velikem poudarku na individualnosti. Wolfensberger v bistvu ne odobrava formiranja skupin razvrednotenih posameznikov. Zdi se mu, da takšne podporne skupine "povečujejo svojo pohabljenost". Obstaja nevarnost, da se, denimo, ustanovi skupina okrevajočih psihiatričnih bolnikov, ki so potem 24 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ V očeh drugih še bolj zaznamovani kot poprej. Wolfensberger ima prav v pomembni zadevi, da namreč združevanje lahko poveča občutek drugačnosti, vendar pa se ne zaveda, kako nujna so taka srečanja.^^ Ljudje s tem, ko se združujejo, vprocesu odkrivanja, da niso sami, najdejo moč in oporo; spoznajo, da so si njihove izkušnje med seboj v vehki meri podobne, pa tudi, da imajo določeno vrednost. Vloga skupnosti invalidnih ljudi, ki deluje kot lobi, je za spreminjanje služb bistvenega pomena. ^^ Wolfensberger ni dojel, kako pomembno je, da uporabnik sodeluje pri upravljanju in managementu služb. Danes imamo precej močno gibanje, ki se zavzema za to, da bi uporabniki odločilno sodelovali pri procesu odločanja o službah. V bistvu je to pravi demokratični proces, zdrav aspekt tega, čemur danes pravimo samozagovomiško gibanje - gibanje ljudi, ki sami zagovarjajo svoje interese. Če hočemo, da postanejo ljudje pobopravni državljani, morajo najprej vaditi državljanstvo v okviru samih služb. Te morajo upoštevati njihova stališča. To pomeni, da morajo uporabniki imeti moč, da sami nastavljajo osebje; da prisostvujejo sestankom, kjer se razpravlja o pomembnih projektih, in da lahko nanje vplivajo; da imajo lastna sredstva; da so vključeni v planiranje služb. Če hočemo doseči to tesnejše sodelovanje, moramo razviti povsem nov sistem odločanja, ki ne bo odražal vrednot belega moškega srednjega razreda. Najti moramo, denimo, zares učinkovite alternative tradicionahiim in močno osovraženim odborom. Uporabniki služb morajo imeti večje možnosti, da pomagaj o pri upravlj anju svojih služb ter da postanej o polnopravnej ši državlj ani v širši skupnosti. Njihovo sodelovanje v managementu služb prav tako lahko pomaga pri oblikovanju ustreznejših služb. ^^ Princip normalizacije, kljub problemom, predsodkom in dogmatizmu, ponuja več dragocenih pogledov na vrednotenj e služb za delo z ljudmi in lahko pomaga znatno povečati vpliv uporabnikov. Če imamo junaka, ki so ga v bližnji preteklosti oboževali, še ne pomeni, da ga moramo danes popoboma zavračati. Normalizacija nas je osvobodila mračnega in mrzlega zapora, a le zato, da nas je zaprla v večjo in bolje opremljeno cehco zJepšim pohištvom. Tudi to je nekaj vredno. Zdaj pa se je treba soočiti z izzivi, ki jih predstavljajo naraščajoči multikulturni in feministični vplivi. Normalizacijo je treba očistiti njenih destruktivno pedagoških začetkov. Veliko manj mora biti pridiganja in namesto tega je treba pozorneje prisluhniti podcenjenim posameznikom in skupinam, ki se zavzemajo tudi za odpravo segregacije in revščine. Navsezadnje so to ljudje, ki sta jih zlomih prav segregacija in institucionalizacija. Normalizacija mora postati skromnejša. Odkriti mora načine, kako razumeti in prepoznati osnovno stisko, revščino in izkušnjo tesnobe, ki jo poznajo podcenjeni 25 Brandon: VESELJE IN ŽALOST РШ NORMALIZACUI ljudje. Predvsem mora nastopati bolj radikalno, ko gre za vprašanji rasizma in šovinizma. V službah za duševno zdravje, denimo, so psihiatrične pomoči največkrat deležne ženske. Duševno zdravje je tradicionabo gledano s stahšča v moških. Ženske živijo v družbi, kije prilagojena pretežno moškim, zaradi česar se čutijo vedno bolj neizpolnjene in nemočne. Del te nemoči rezultha v psihiatrični bolezni in v pogosto še bolj destruktivnem zdravljenju. Če bomo kos tem in mnogim drugim izzivom, lahko načelo normalizacije postane mogočna osvobajajoča sila in ne zgolj vrsta koristnih in reformnih idej o ponovni vključitvi invahdnih ljudi v družbo, z nekaj neprijetnimi stranskimi učinki ter z vedno manj moči in vphva. Pomaga lahko graditi skupnost, ki bo bolj permisivna in manj nagnjena k negativni sodbi, skupnost, kjer bodo vsi cenjeni in ki bo do vseh pravična, ne glede na vero, spol, raso ah domnevno nezmožnost. Pot do uresničitve teh sanj paje še zelo, zelo dolga. Reference ^ OïQgoiy Percevais Narrative, Stanford University Press, 1961 ^ N.E. Bank-Mikkelson, A Metropolitan area in Denmark - Copenhagen v R Keugel in Wolf Wolfensberger (ur.), Changing Patterns in Residential Services for the Mentally Retarded, President's Committee on Mental Retardation, 1969 ^ Wolf Wolfensberger (ur.), The principle of Normalization in Human Services (13. poglavje) ^Ibidem (stran 28) ^ John O'Brien in Alan Tyne, The Principle of Normalization: afoundationfor effective services, CMH, 1981 ® Wolf Wolfensberger, Ibidem (stran 33) ^ Wolf Wolfensberger, Social Role Valorisation: A proposed new term for the Principle of Normalization, Mental Retardation, 21(6), strani 234-239 ® John Hattersley, The Future of Normalisation v. Steve Baldwin in John Hattersley (ur.), Mental Handicap - social science perspectives, Tavistock/Routledge, 1991 ^ John Conolly, An Inquiry concerning the indications of Insanity, London, 1830 David Race, Normalisation: Theory and Practice, v: Nigel Malin (ur.). Reassessing Community Care, CroomHelm, 1987 ^^ Alan Tyne, Shaping Community Services - the impact of an idea, v: Nigel Malin, ibidem ^^ Wolf Wolfesberger, The Principle of Normalisation, stran 118 ^^ Jonathan Porrit, Seeing Green: the Politics of Ecology explmned, Blackwell, 1984 ^"^DavidBrandon, Increasing Value - the implications of normalisationfor mental health services. University CoUege Salford, 1991 ^^ Za primere poglej v: Althea in David Brandon, Consumers as Colleagues, MND, 1987 ^^ Sh\ûàRmion, Príncipks and Coriceptual Knowledge w: Sh\ùaR2mon(ur.),B^yondCommumiy Care- normalisation and integration work, MacMillan MND, 1991 ^^Za primere glej v. Judy Chamberlin, On our own, MND, 1988 Malcolm J. Fyfe SPRETNOSTI, POTREBNE PRI DELU Z DUŠEVNIM ZDRAVJEM V SKUPNOSTI V pričuj očem spisu poskušam predstaviti kompleksno področj e profesionalnega dela. Cilj je v skupnosti pomagati ljudem, za katere pravimo, da so duševno bolni. Temelji na izkušnjah, ki sem si jih pridobil, ko sem vodil tečaje za profesionalce v zahodnem delu Londona. Ob tem sem se prepričal, da morajo biti ti profesionalci - socialni delavci, zdravniki, sestre in psihologi, če omenim le tiste, ki nam pridejo najprej na misel, ko beseda nanese na delo z duševno motenimi -, za svoje delo posebej usposobljeni. Ne smemo pa spregledati tudi drugačnih, zato pa nič manj pomembnih spretnosti, ki jih morajo imeti drugi profesionalci, denimo učiteljiinhišnoosebje. In navsezadnjejetreba usposabljati tudi tako imenovane paciente in njihove skrbnike. Prepričan sem, da lahko (glede na to, da pišemo leto 1992) izhajam iz vsem nam skupne domneve, da imajo državljani, pa naj so "duševno bohii" ah ne, razen v izjemnih okohščinah pravico do življenja v skupnosti. Pisci, kakršen je Gofi&nan, so zgovorno dokazali, kako škodljiv je učinek ustanov na ljudi, ki so z^rti vanje. Pogosto je oškodovana tudi skupnost. Poleg tega ustanova vpliva na našo percepcijo tistih, ki so bili v njej z^rti. Nehote se nam zdi, da morajobiti,kersoustanovenevameinstrašljive,takšni tudinjihovinekdanjiprebivalci. Potrebno bo boljše informiranje in vzgoja, da se bo to izkrivljeno pojmovanje spremenilo. Iz naštetega izhaja sklep, da nikakor ne smemo misliti, daje opuščanje dolgotrajne psihiatrične hospitalizacije isto kot skrb v skupnosti. Zaenkrat skupnost morda še ni pripravljena ali zmožna skrbeti za duševno prizadete. Prinačrtovanjuučinkoviteskupnostneskri3ijetrebamisMtinamarsikaj.N^^ sta koordinacija služb in, vsaj sam tako mislim, nekdo, ki za to koordinacijo skrbi. Če naj bojo te službe učinkovite, morajo nujno sodelovati s "pacienti" in skrbniki, do katerih morajo imeti profesionalci spoštijiv in razumevajoč odnos. S stališča učitelja (trainer) je tudi jasno, da morajo biti skrbno načrtovanega usposabljanja deležni ne le profesionalci, temveč tudi skrbniki in njihovi oskrbovanci. Zdaj se nameravam osredotočiti na to, kakšno mora biti informiranje in usposabljenje tistih, ki jim pravimo skrbniki. Učinkovita analiza usposabljanja pogosto odkrije hierarhijo neizpolnjenih potreb, ki je v sorazmerju s spretnostmi in znanjem. Morda je najbolje, da začnemo od začetka. Če hočemo sodelovati, se moramo profesionalci in skrbniki med seboj spoštovati. Če profesionalci upoštevajo 27 Fyfe: SPRETNOSTI, POTREBNE PRI DELU Z DUŠEVNIM ZDRAVJEM V SKUPNOSTI potrebe skrbnikov, je ta proces hitrej ši. Včasih profesionalci pri stikih s skrbniki niso povsem gotovi vase, saj se zavedajo svojih omejitev in tega, kako neznansko pomembna je vloga skrbnikov. Zato je morda pametno, da se od časa do časa spomnimo pomena skrbnikove vloge. Večina dela, ki ga opravljajo profesionalci za duševno zdravje na posebnih področjih, poudarja pomembnost družinskega konteksta. To velja tudi v primerih, ko družinam tradicionaba, ampak je, denimo, skupno gospodinjstvo več odraslih ljudi. Glavnina znanja, ki smo si ga pridobih z raziskavo izraženih čustev (IČ), potrjuje pomembnost žarišča, ki vključuje skrbnika. Sredstvo za merjenje čustvene atmosfere je vprašahiik družine Camberwell, ki nam pomaga določiti kohčino kritičnih komentarjev, pozitivnih opomb, topline, sovražnosti in drugih elementov, ki sestavljajo izražena čustva. Raziskovalci so z definicijo visokih in nizkih izraženih čustev podali impresiven dokaz učmkovitosti te metode, zlasti pri bolnikih z diagnozo shizofi"enija. Oglejmo si to na skici. CELOTNA SKUPINA NIZKA IČ VISOKA IČ DOBIVAJO NE DOBIVAJO DOBIVAJO NE DOBIVAJO ZDRAVILA ZDRAVIL ZDRAVILA ZDRAVIL 12% 15% 53% 92% PRIKAZ UPADANJA v razmiku devet mesecov (iz: Vaughn in Lefl^ 1976) Opozoriti je treba, da so bili v tej skupini IČ ljudje s številnimi medsebojnimi stiki. Raziskava je takrezultat ponovila (z razlikujočimi se poudarki) na raznihkoncih sveta, denimo v Los Angelesu, Čandigaiju, Beogradu in Sydneyu. Iz tovrstne raziskave je mogoče sklepati, da ima lahko posredovanje, ki hoče izboljšati stik med pacientom in skrbnikom, dramatičen učinek. Povedal sem že, da se bodo enostavne in osnovne tehnike veijetno pokazale najbolj sprejemljive za vse prizadete in da bodo imele znaten tempevtski uspeh Prvi korak je morda ta, da omogočimo profesionalcem, da pokažejo pozitivno potфežljivost. Številni skrbniki so imeli negativne in ponižujoče izkušnje s profesionalci, ki se ukvaijajo z duševnim zdravjem, zlasti z zagovorniki teorije, daje družina povzročitelj shizofrenije in drugih duševnih motenj. Zato lahko pričakujemo, da bodo skrbniki do delavcev v duševnem zdravstvu sovražni in defenzivni. Profesionalci, ki jih tak odziv neprestrašiinkivedo,kajhočejodoseči,lažepokažejopotфljenjeinzbudijozaupanje, kar je prvi pogoj za medsebojno sodelovanje. Naslednja faza tega terapevtskega razmerja s skrbniki bi bila lahko menjava informacij. Skrbniki, na primer, ponavadi vedo za diagnozo, ki jo je postavil psihiater Pomembno je, da z njimi pogledamo, kaj s tem razumejo, in jih ustrezno informiramo, jih dodatno poučimo, in če je treba (velikokrat je), korigiramo 28 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ zmotna in Škodljiva prepričanja. Ob tem bi bilo smiselno preveriti tudi to, koliko različnih opcij "zdravljenja" pozna skrbnik; to je namreč področje precejšnje nevednosti, za kar moramo krivdo prav gotovo pripisati profesionalcem. Ljudj e, denimo, pogosto mislijo, da so tako imenovani stranski učinki zdravil znamenja same bolezni. Tak pristop bi moral povečati stopnjo zaïçanja in spoštovanja med profesionalcem in skrbnikom Za naprej bi bilo morda bolje, če bi profesionalci pomagali skrbnikom bolj zidejami,kotpa da vztrajajopri'4rdih"informacijakTrebajepriznati,dajenaše znanje nepopolno. Profesionalcinaj to spoznanje\4djučijo vproces vzpostavljanjamedsebojnih odnosov, ki temeljijo na zaupanju, ne pa, da ga imajo za priznanje neuspeha. Medtem ko še deluje na tej razmeroma preprosti stopnji intervencije, bo zavzeti profesionalec vn^rej računal z bolj kompleksnimi potrebami, o katerih sem govoril na začetku tega spisa. Vsak profesionalec, tudi tak, ki deluje v oskrbovalni mreži, mora zato imeti potrebne spretnosti in .znanja. Naloga odgovome osebe, ki koordinira potrebne službe, tako nikakor ni zgolj administrativna Idealno bi bilo, ko ne bi vedeli le, katere službe so na voljo, ampak tudi to, kdo jih opravlja. To pomeni, dabi bilo treba -srečanja profesionalcev in tista, na katerih se zbirajo profesionalci in uporabniki, načrtovati in spremljati. Če upoštevamo rezultate raziskave IČ, se bo profesionalna intervencija (s pomočjo oskrbovalne mreže) lahko vzdignila nad individualni odnos, kakorkoli je že bil potreben Razbremenitev skupin skrbnikov je koristna in časovno ekonomična pot n^rej. Ko so te skupine obhkovane in delujejo, so lahko neznansko terapevtske. To se samo na sebine kaže samo vtakih elementih, ki so osredotočenina skrbnika, kakršno je posredovanje idej, ki so bile uspešne pri posameznikih, pač pa v zmanjševanju prevelike povezanosti med skrbnikom in oskrbovancem (kjer so shema CFI in druge tehnike pokazale, daje to problematično). Upam, da je ta spis profesionalce, ki so ga prebrali, opomnil na to, kako pomembno je upoštevati ^bnico (ker je navadno ženska) in njeno vlogo. Pri tem sem nakazal bolj kompleksen pristop k skrbi za "duševno motene", kije, to je moje osebno prepričanje, učinkovit. Namen razprave ni propagirati ideje o oskrbovalnih mrežah, niti ne v potankosti opisati izraženih čustev. Vendar pa upam, da sije bralec, ne glede na svoje profesionahio ozadje, utrdil prepričanje, da se s svojimi spretnostmi in znanji lahko uspešno spopade s problemi tistih, ki živijo v skupnosti, ter stori marsikaj, dabo njihovo življenje bolj kakovostno. Reference - Kuipers & Bebbington, Working in Partnership, Heinemarai, 1990 - Waughn & LeS; The Measurement of Expressed Emotion, B.J. Clinical and Social Psychology, 1976 - Goffinan, Asylums, Penguin, 1961 Jo Lucas SLUŽBE, KI USTREZAJO POTREBAM UPORABNIKOV Eden največjih problemov, s katerim se soočajo britanske službe za duševno zdravje, je ugotavljanje potreb skupnosti ali posameznika in prilagajanje služb tem potrebam. Največji poudarek je na stavbah, ki jih je treba vzdrževati, in na načinu dela, ki bolj ustreza profesionalcem kot uporabnikom. Drug velik problem je seveda pomanjkanje sredstev, tako kapitala kot dohodkov. Oddelki socialne službe pri krajevnih oblasteh za pomoč tej skupini ljudi nikoli ne namenijo več kot 2 odstotka celotnega proračuna, čeprav statistike kažejo, da imajo kar v eni izmed štirih družin duševnozdravstvene probleme. Do pred kratkim je veljalo, da je ugotavljanje potreb izključno naloga profesionalcev, presoja, ki jo lahko postavi le zdravnik ali socialni delavec. Zdaj pa postaja vedno bolj jasno, da mora v procesu aktivno sodelovati tudi uporabnik. Verjetno lahko prizadeta oseba sama najbolj e presodi, kaj je najbolje zanjo, če ima seveda dovolj informacij, da lahko izbira. Ne pravim, da bi morah vsi uporabniki postati šolani profesionalci ali da to sploh hočejo, menim le, da je zdaj glavna naloga profesionalca zagotoviti, da posameznik dobi dovolj mformacij, da lahko izbira. Zato morajo biti te informacije čim bolj razumljive. Ni mogoče in gotovo ni etično zahtevati od nekoga, ki je bil leta in leta zaprt v ustanovo inje tako postal pasiven pacient, naj začne kar naenkrat sprejemati pomembne odločitve o svojem življenju. To je mogoče šele tedaj, ko ima pacient dovolj informacij in izkušenj. Če vprašate nekoga, kije preživel v bobišnici 20 let, kje bi hotel živeti naprej, in mu enostavno porinete v roke seznam besed, kakršne so "stanovanjska skupina", "sprejemališče" in "gospodinjstvo z zunanjo pomočjo", bo zelo verjetno rekel, da bi najrajši ostal tam, kjer je. Navsezadnje se mora tem ljudem zunanji svet po vseh letih, ko so bili odrezani od njega, zdeti zelo drugačen in grozljiv. Če si sociahii delavec vzame čas, da se pogovori s človekom o tem, kaj pomenijo različni načini domovanja, povabi na pogovor ljudi, ki imajo s tem že izkušnje, ter mu omogoči ogled vseh možnosti, bo odločitev veliko lažja. Pozneje si lahko ljudje tudi premislijo. Eden od stanovanj skih proj ektov, kij e bil namenj en nastanitvi ljudi iz lokalne bohiišnice, je bil oblikovan tako, da so stanovalci najprej živeli v skupnih stanovanjih m sobah, pozneje pa so lahko preprosto zazidali vrata ter tako dobili popobo zasebnost ah neodvisnost. 30 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Osnovna naloga profesionalca je torej posvetiti več časa vsakemu posameznemu uporabniku, prisluhniti njegovim želj am, najti načine za posredovanj e informacij, ki mu bodo pomagale pri izbiri ter vključevanju v načrtovanje in razvijanje raznih služb. Vzporedna naloga je zagotoviti profesionalcem, daje njihova vloga še vedno pomembna, četudi drugačna. Uporabniki služb se ves čas pritožujejo, da ne vedo, kaj se z njimi dogaja in zakaj. Nihče jim ne pove, kakšne so njihove možnosti, m nihče jim ne prisluhne. Profesionalci v zdravstvenih in sociahiih službah bi morali nekoliko bolj pazljivo poslušati in tisto, kar shšijo, jemati resno. Trditev, daje jeza bobika, ki so gazaprh vbobišnico, preprosto sestavni del njegove bolezni, ne more biti sprejemljiva. Človek je lahko upravičeno jezen, če ne ve, zakaj so ga vtakmh v bobišnico, ali ker ve, da bi bila kaka druga rešitev zanj veliko boljša. Kaj lahko ponudijo profesionalci, ko enkrat pozorneje prisluhnejo potrebam ljudi? V Veliki Britaniji so sredstva v glavnem vezana na stavbe. Proračun služb za duševno zdravje je namenjen skoraj izključno bobišnicam. Precejšnja količma teh sredstev gre za vzdrževanje razpadajočih viktorijanskih bš, ki so tako zadosti vame za tiste, ki so tik pred tem, da jih dokončno zaprejo v bobišnico. Marsikje je postelja v pogosto zelo oddaljem bobišmci edma služba, ki je na voljo človeku v stiski. Proces ugotavljanja potreb lahko torej poveča probleme, saj le malo ljudi dejansko hoče v bolnico. Pomembno je, da zbiramo te informacije m jih upoštevamo pri načrtovanju m razvij anjunovih služb. Tam, kjer še ni nobenih služb, bi morah zbrati informacije, preden se sploh lotimo razvojnih načrtov. Ker tu ne bo veliko izkušenj z dnevnimi centri ali delovnimi projekti ali čemer koh že, je bistvenega pomena, da so nove službe fleksibibe ter da se prilagajajo sprembjajočmi se potrebam ljudi. Že tako pičlih sredstev ne smemo vlagati v stavbe, ki bodo morda že v letu ali dveh nepotrebne ali zastarele. Justin Bateman SABOTAŽNE STRATEGIJE (7 osnovnih načinov, kako skaziti skupnostne službe za duševno zdravje) V Sloveniji, kot v večini evropskih držav, so zadnjih štiristo let službe za duševno zdravje temeljile na velikih ustanovah, ločenih od skupnosti. Zdaj pa se vsepovsod krepi gibanje, katerega člani menijo, da velike ustanove ne morejo zadovoljivo reševati motenj v človekovi duševnosti ter da je mogoče te probleme reševati na bolj human in učinkovit način tako, da prizadetih ne izločimo iz skupnosti. Ubogi norci! Prav lahko bi se vprašah, kdo bo ostal z daljšim nosom: tisti, ki verj amejo vprednosti skupnostne skrbi, ali tisti, kij o bodo okusih na lastni koži? Če hočete sabotirati vsak premik v smeri skupnostne skrbi, objavljam manifest v sedmih točkah. Temelji na izkušnjah v Veliki Britaniji in drugih državah, ki razvijajo programe skupnostne skrbi, in podrobno pojasnjuje, kaj lahko storijo politiki, načrtovalci in zdravstveni delavci, da se bo ta novi sociološki, psihiatrični in humanistični idealizem končal s polomom, ki si ga popolnoma zasluži. 1. Domnevajte, da bolnišnica nudi ljudem zgolj stanovanje V velikih ustanovah so ljudje zadovoljevali celo vrsto svojih potreb, četudi mordane na najbolj primeren način. Poleg tega, da so tam stanovali, so dobivali hrano, lahko so navezah prij atelj stva in mreže znanstev, se ukvarj ali z rekreacij o in imeh morda celo možnost, da v mejah bohiišnice počnejo kaj koristnega. Zadovoljevali so torej svoje normalne, človeške potrebe, čeprav v okviru ustanove. Poleg tega so bili deležni tudi zdravljenja - s tem ne mislim toliko na to, da so dobivali zdravila, temveč predvsem na terapevtsko pomoč osebja, ki je skrbelo za bolnike. Ko načrtujete zamenjavo bohiišnic z drugimi službami, lahko sabotirate skrb v skupnosti tako, da poskrbite le za nastanitev in pozabite na druge človeške potrebe. Na prvi pogled je lahko to prav impresivno. Načrtovalci ponosno objavijo, da so toliko in toliko ležišč iz bohiišnice premaknih v skupnost. Ko pa postane očitno, da za številne druge potrebe ni bilo poskrbljeno, javnost in politiki ugotovitjo, da skupnostna skrb pač ne deluje. Morda se vam zdi ta način preveč preprost, tako preprost, da vas skrbi, da bodo sabotažo pri priči odkrih. Toda nikar se ne bojte - kar poglejte, kakšen uspeh smo 32 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ imeli s to tehniko v Veliki Britaniji. Pred nekaj leti, ko smo začeh razmišljati o tem, da bi ljudi preselih iz bolnišnic, kjer so prebivali leta in leta, smo se začeh ogledovati po krajih, kamor bi jih lahko nastanih. V prvi polovici tega stoletja in prej je bilo v navadi, da so Angleži iz srednjega razreda preživljah svoje poletne počitnice na britanski obali. Tako so zrash nešteti hotelčki in gostišča. S cenejšimi letalskimi potovanji pa so postale bolj modeme počitnice v Španiji, Grčiji mna Jadranski obali in angleški počitnikovalci so nehali prihajati na angleško obalo; lastniki počitniških hišic so si obupno želeh gostov. Hura! Poceni stanovanje za paciente, ki so bih nekoč po bohiicah, smo mislih. Preselhno paciente, ki so dolgo živeh vbohiišnicah, v počitniške hišice na obah. Tako imamo ne le stanovanja, ampak tudi - dodaten bonus - hrano. Problem rešen! Kaj pa človeške potrebe, medčloveški odnosi, vsakdanji opravki, smisel v življenju? Na to smo po vseh pravilih pozabih. Poleg tega je imela takšna nastanitev, kije po tradiciji ponujala samo posteljo in zajtrk, dodatno pravilo, damorajo stanovalci čez dan ostajati zunaj ; kar je bilo še toliko bolje. Brez težav smo ustvarih nezdrave razmere, ljudje so živeh daleč od krajev, ki so jüi bih vajeni, v mestih, ki so jim bila tuja, brez prijateljev, skorajda brez stikov z drugimi ljudmi, in tako so se sprehajali sem m tja po morski obali v vsakem vremenu, saj niso imeli kam iti, z nikomer se niso mogli dobivati in niso imeli kaj početi, pogosto pa so bih tudi brez zdravniške oskrbe. Z vztrajanjem pri tej pohtiki se nam je posrečilo ustvariti celo voj sko teh ljudi, ki so bih skoncentrirani v nekaj obmorskih mestih. Nazadnje so horde po pesku tavajočih norcev pritegnile pozomost medijev, ki pa niso razvrednotili le slabe politike bolnišnic, temveč, kot je značilno za medije, celoten koncept skrbi v skupnosti. Lep zadetek, s katerim j e skupnostna skrb zatresla lastno mrežo! 2. V novem okolju ustvarite ustanovo po starem vzorcu Ta strategij a j e nasprotj e prej šnj e in j e nekoliko bolj domiselna. Zvij ača j e v tem, da upoštevamo vse človeške potrebe duševno motenih ljudi, in za vse poskrbimo na enem mestu. Za začetek moramo razumeti, zakaj je pravzaprav ustanova tako nenormalna. Idealisti se bodo morali prebiti skozi knjige ameriškega sociologa Irvina Goffinana. Tudi vam bi lahko pustil, da si jih preberete, vendar bi za to potrebovali preveč časa, namenjenega aktivnemu načrtovanju poloma. Zato bom napravil kratek povzetek: ena izmed Goffinanovih temeljnih tez pravi, da je problem ustanove v tem, da je v njej poskrbljeno za vse človekove potrebe. V ustanovi spimo, delamo, počivamo in se igramo, vse v istih prostorih, z vedno 33 Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE istimi ljudmi, v isti organizaciji. Ustanova je naša edina življenjska izkušnja in tako smo odrezani od zunanjega sveta, ne upravljamo več sami svojega življenja, odvzeta nam je kontrola inje utelešena v hierarhiji ustanove. Učmkovita sabotažna strategija torej temelji na tem, da vzamete ljudi iz ustanove-bolnišnice in jih namestite v ustanovo-skupnost, ob tem pa ves čas oznanjate, da je to nekaj novega. Prilagam recept za to sociološko hipokrizijo: (i) Vzemite eno stavbo - čim večjo, tem bolje. (ii) Vanjo preselite ljudi iz bolnišnic. (in) Poskrbite za nastanitev, hrano, dnevne aktivnosti, za delo, družabne stike, zdravniško oskrbo m terapijo, vse na istem kraju. (iv) Sedite in čakajte. Ne bo dolgo, zlasti če je skupina dovolj velika in so njeni člani vajeni živeti v ustanovi, pa boste ugotovih, da pravila postavlja osebje in ne stanovalci. Kaj kmalu stanovalcem tudi ne bodo več posvečali individualne pozornosti. (v) Predvsem ne storite ničesar, kar bi omogočilo stanovalcem (morda bij hn raj e še naprej rekli "pacienti"), da se postavijo na lastne noge. Če bi se jim to posrečilo, bi se lahko celo odločih, da gredo na svoje. Politiki in tisti, ki dajejo denar, pa radi vidijo, da so take ustanove polne. Zanje je to znak uspeha. Če nanese, da sta terapija in rehabilitacija uspešni, se ljudje vrnejo v zunanji svet in tako nastanejo prosta mesta, čemur se je treba na vse pretege izogibati, ker to pomeni, daje projekt neuspešen. (vi) Trebaj e torej doseči, da ljudje živijo in zadovoljujejo svoje osnovne potrebe na enem kraju, brez stika z zunanjim svetom in z malo individualnosti. Če je le mogoče, jim ne pustite, da odločajo o lastnem življenju. Pohtiki vas bodo cenih, ker ste uresničih sanje o skupnostni skrbi. Vi pa se boste lahko skrivaj tolažih . z dejstvom, da končni rezultat ostaja ena proti nič za ustanove. V Veliki Britaniji m drugih evropskih državah so ta recept že večkrat uspešno uporabili, vendar pa ni treba, da ste neizvirni - namesto da ustvarite ustanovo v eni hiši, storite to kar s celo vasjo! Recept je že preizkušen in ugotovih so, da je dober zlasti zato, ker duševno prizadeti ljudje ostanejo popolnoma ločeni od skupnosti. 3. Domnevajte, da bo vsak model skupnostne skrbi, kije bil uspešen drugod, uspešen tudi pri vas Logično je, da ni vselej mogoče brez prilagoditev premikati enega in istega modela sociabega skrbstva iz ene kulture v drugo. Skupnostna skrb mora biti prilagojena okolju, iz njega mora zrasti ter se v njem uveljaviti ali propasti. 34 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Ljudi, ki so jih iztrgali iz družbe in jih namestih v izolirane bobišnice-ustanove, je bilo seveda mogoče zdraviti po modelih, ki niso imeh z družbo nobene zveze. V primeru skupnostne skrbi pa se morajo modeh nujno ujemati s kulturo. Če načrtujete sabotažo, preprosto uvozite model, za katerega je znano, daje že nekje uspel, ki pa ima v vašem kulturnem okolju malo možnosti. V Ameriki lahko vedno najdemo dovolj vzorov, kijih lahko posnemamo - zlasti zato, ker je ta dežela glasnik sociabega napredka, ki bo kmalu zajel tudi Evropo -Macdonaldsove restavracije, oborožene straže v šolah, neobvladljiv problem mamil, mestni nemiri - vse to. Poiščite torej program duševnega zdravja, kije bil uspešen v revnem urbanem okolju ameriškega mdustrijskega velemesta, m ga prenesite v evropsko rurabo skupnost. Vsi bodo rekli, da ste se zares potrudili, da bi skupnostna skrb zaživela, b ko načrt spodleti, ste lahko upravičeno presenečeni, popraskate se po glavi m ugotovite, da so očitno krivi klienti, ki tovrstno pomoč zavračajo; z modelom j e seveda vse v najlepšem redu."^ Če se vam zdi, da bo ameriško povezavo - mimogrede, ta vam lahko prinese štipendijo za v Ameriko, če znate igrati s pravimi kartami - vendarle pretežko dokazati, je še vedno dovolj evropskih projektov, ki so v določenem okolju uspešni, ni pa verjetno, da jih je mogoče prenašati. V Belgiji je dolinica, kjer so ljudj e s trajnimi duševnimi motnj ami enakopravni člani vaške skupnosti m živij o v družbskem krogu. Taka je tradicija, stara kakih petsto let. V tem kulturnem okolju je to izjemno uspešen model. Če se obnese tam, zakaj bi ga ne preizkusih na obrobju kakega evropskega mesta? Da prenos ne bi imel niti najmanjše možnosti za uspeh, nikar povsem ne prezrite petstoletne tradicije, m svojim mestnim kandidatom privoščite samo poldnevno usposabljanje za novo vlogo (glejte, da boste izbrah čas, ko zaposleni ne bodo mogli priti). Seveda obstaja nevarnost, daboste, če proučujete razne oblike skupnostne skrbi v drugih državah, naleteli tudi na modele, ki jih je zelo verjetno mogoče prenašati m so primerni za vaše okolje. Buden saboter se mora znati izogibati teh pasti. Ocena projekta na skandmavskem otoku Gothland je, denimo, pokazala, daje usposabljanje družmskih zdravnikov, ki naj bi odkrih m zdravih ljudi s samomorilskimi nagnjenji, povzročilo znatno upadanje števila samomorov. Zdi se verjetno, da je takšna pozitivna vzgojna strategija bržkone splošno relevantna, m bi se je torej morah čim bolj izogibati. 4. Ne posvetujte se z uporabniki Če ljudi ne vprašamo, kaj potrebujejo m kaj hočejo, je bolj gotovo, da jim bomo dali tisto, česar nočejo m kar jim ne bo pomagalo. Navsezadnje obstaja resna nevarnost, da ljudem, če se z njimi posvetujemo o njihovih potrebah, zbudimo lažno upanje, da nameravamo storitve prilagoditi tem potrebam. To bi bilo 35 Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE nepošteno. Če pa bi zares poskusili zagotoviti ljudem tisto, kar menijo, da potrebujejo, potem bi jih toliko hotelo našo pomoč, da vsi niti ne bi prišh na vrsto. Bolje, dane dvignemo zapornic. Splohpa, kako naj vedo, kaj potrebujejo, ko pa so duševno moteni? Mnenje strokovnjakov je gotovo odločilno, tega se morajo zavedati. Navsezadnje smo mi za to delo plačani, oni pa so v to vpleteni le amatersko. Ta izjemna strategija pripelje do več razvitih tehnik: a) poskrbite za eno samo vrsto programa, ki mora ustrezati vsem, in če komu ne, recite, da pač ni primeren za to obhko pomoči (niti pomisliti ne smete, daje morda pomoč tista, ki ni primerna); b) vsaka nastanitev naj bo le začasna, tako da se duševno moteni ljudje ves čas selijo sem in tja, enkrat prebivajo v sprejemališčih, nato v stanovanjskih skupinah, pa v bohiišnici in tako naprej od začetka; c) poskrbite, dabo tako očitno, da gre za ustanove za duševno bohie, daj ih nihče ne bo hotel uporabljati. Nad vrata centra obesi napis, ki bo z velikimi rdečimi črkami oznanjal: CENTER ZA DUŠEVNO BOLNE; d) ljudi, ki pridejo k vam s stanovanjskim problemom, pošljite na terapijo; prav tako tiste s finančnimi in transportnimi problemi ter osamljene in izolirane, tiste pa, ki potrebujejo terapijo, dajte na čakalno hsto. 5. Zanemarjajte skrbnike Razumljivo je, da bo določen odstotek ljudi, če jih ne bomo več za daljši čas pošiljali v ustanove za mentalno zdravje, ostal v krogu ožje družme ali drugih sorodnikov. Ti "skrbniki" bodo imeh tako več problemov kot prej. Če jim ne boste nudih posebne pomoči, izobraževanja, podpore in olajšav, se lahko zanesete, da se bodo prej ali slej stmih vrste in zahtevah, da velike ustanove ostanejo odprte in še naprej skrbijo za njihove problematične sorodnike. Če skrbniku ne znamo pomagati - raziskave kažejo, da je to izjemnega pomena zlasti pri skrbnikih oseb, ki bolehajo za senilno demenco - ga izpostavimo takšnemu stresu in obremenitvi, da se lahko tudi pri njem pokažejo simptomi duševnih motenj. Dva za ceno enega torej, zelo pretkano. Tako poskrbimo, da profesionalci ne bodo nikoh ostah brez dela. V Veliki Britaniji pa smo bih še bolj prebrisani in skrbnikov nismo samo zanemarih - posrečilo se nam je celo zbuditi v njih občutek krivde, ker skrbijo za duševno moteno osebo. V pohiem toku antipsihiatričnega gibanja smo preitlteфretirah delo psihiatra Lainga, in ko so sorodniki pri nas iskali pomoči, smo jim povedali, daje vsega kriva njihova družinska dinamika, in da so za vse, kar je narobe z njihovim potomstvom, pravzaprav krivi oni. Nekateri skrbniki 36 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ SO bili dovolj arogantni, da niso upoštevali našega strokovnega mnenja in so se povezali v svoje organizacije, ki še dandanes dajejo prednost medicinskemu modelu posredovanja in so nezaupljivi do idej, ki ne podpirajo kontinuirane osrednje vloge bolnišnic. Morala te zgodbe je: izstradaj skrbnike, nahrani ustanove. 6. Usmerite se na lahke primere Skupnostne službe za duševno zdravje so po definiciji zasnovane širše kot tradicionahie službe, skoncentrirane v bolnišnici. Medtem ko naj bi bolnišnice poskrbele za ljudi, ki so zaradi duševnih težav tako prizadeti, da potrebujejo bolnišnično nego, skupnostne službe lahko dosežejo tudi tiste, ki sicer imajo probleme, vendar pa so se v glavnem sposobni spoprijeti z življenjem v normalnem okolju. Za te obstajajo razna nelaskava imena - "zaskrbljenci", "lahki ranjenci", "mehka psihiatrija", "lažji primer". Glede na to, da si ta del populacije brez dvoma tudi zasluži pomoč službe za duševno zdravje, je treba le malo neprizadevnosti načrtovalcev, malo lenobe pri nadzorovanju zdravstvene službe, ki ne sme dajati prednosti nobeni skupini, m postopoma se večji del virov osredotoči na "lažje primere". Navsezadnje se posameznmu profesionalcu (ali profesionalki) v duševnem zdravstvu veliko bolj izplača delo s klienti, ki potrebujejo terapijo in katerih stanje se lahko vidno izboljša, kot pa s "kroničnimi shizofi^eniki" ali "zahtevnimi manično depresivnimi osebami", kar j e naloga, ki zahteva veliko časa in pogosto ni kronana z uspehom. Ameriški skupnostni centri za duševno zdravje, ustanovljeni v času Kennedyjevega predsednikovanja, so bih še zlasti uspešni v tem, da se niso menih za duševno najbolj prizadete in so se osredotočih skoraj izključno na bolj blesteče "lažje primere" v spektru duševnega zdravja. Minila so leta, predenje prišlo na dan, da so ti centri, ustanovljenih predvsem za pomoč ljudem s kroničnimi duševnimi problemi, postopno zanemarih to skupino klientov v prid "lažjim primerom". Seveda so napravili usodno napako, ker so hoteh kritično ovrednotiti svoje delo (glej sabotažno strategijo pod točko (7)). Če bi se bih temu izognih, bi danes ne bih nič pametnejši. Najnovejše raziskave kažejo, da v so imeh tudi v Veliki Britaniji centri za duševno zdravje podobne težnje. Ce se lahko izognete nadzoru, je to gotovo dober načm, da si olajšate življenje. 7. Ničesar kritično ne ocenjujte Kritično ocenjevanje je nevarno, ker lahko spodbije nekatere domneve, na katerih temelji vaše profesionahio življenje. Lahko se namreč objektivno pokaže, da stvari, ki ste jih delah, niso imele uspeha, m lahko spodkoplje 37 Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE priljubljene teorije, na katerih ste viseh. Zgodovinsko temelji zdravljenje duševno motenih na modnih in površnih teorij ah - če bi maničnodepresivne ljudi privezali na velikansko kolo in jih vrteh do nezavesti, bi to morda iz rijih izgnalo manijo; morda bodo shizofreniki ozdraveh, če jim pošljemo skozi možgane pošten elektošok; vse je odvisno od diete; Jezus ozdravi vse; že vem, odstranimo mu koščke možganov - to bi že moralo pomagati! Veliko veliko laže se je zanesti samo na svojo intuicijo, na zaupanje v svoje metode, kakor pa se truditi, da bi preizkusil, ali so dejansko koristne; tako ne tvegaš, da bi bil razočaran. Če ste prisiljeni pokazati, kako delate, lahko seveda izberete lažen indikator delovnega učinka. V neki bohiišnici so se odločih, dabodomerih čas, ko morajo biti vrata zaklenjena. Menih so, da bo to jasen pokazatelj, kako uspešni so pri izvaj anju nerepresivnega režima za svoje paciente. Videti je bilo, dajim gre zelo dobro, dokler ni prišlo na dan, da nočejo sprejemati težkih pacientov, ki bi jih morali imeti pod ključem - ker bi si tako pokvarili rezultate. Domiselne tehnike, kakršna je ta, si zalužijo, da jih uvrstimo v nadaljevahi tečaj sabotažnih strategij. Nič panike torej, če se vam z naštetimi sedmimi preizkušenimi tehnikami ne posreči popolnoma skaziti skupnostnih služb za duševno zdravje. So še druge, naprednejše metode, ki so lahko še bolj pogubne, čeprav jih je teže izvesti. Če boste po naključju potrebovah več informacij, vam jihbom z veselj em posredoval. Vito Flaker GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ (Prispevek stanovanjskih skupm k degospodinjizaciji) Ženskam, ki so mi z vztrajnim zavračanjem vloge gospodinje omogočile vsaj delen uvid v gospodinjsko izkušnjo, kot tudi tistim, ki somi z vztrajanjem v gospodinjski vlogi omogočile izkustvo frustracije negospodinjenja V tem članku poskušam prestaviti nekatere misli m ugotovitve o gospodinj stvu, ki so se porajale ob raziskovanju stanovanjskih skupm^ Stanovanjske skupine nastajo večinoma v okviru deinstitucionahzacij e totalnih ustanov, ki so namenj ene skrbi za ljudi s posebnimi potrebami. S tematiko gospodinjstva so povezane že zato, ker je totalna ustanova na nek način alternativa gospodinjstvu, še posebej gospodinjstvu predmodeme, predinsdustijske družbe. To se še najbolj očitno kaže v nastajanju ustanov za duševno prizadete, ki svoj nastanek dolgujejo predvsem industrializaciji. Duševno prizadeti, ki so bih prej preprosto koristen del samozadostnega gospodinjstva, so z industrializacijo postali odvečen del, breme in mdustrijski odpadek, ki so ga skladiščih v ustanovah tipa Hrastovec. Racionalna utopija klasičnega feminizma je bila podobna, industrializacija storitev (vrtci, menze, konfekcija, pralnice itn.). Namesto tega smo dobih moderno gospodinjo, hi ravno tu bi rad postavil tezo, da gre pri deinstitucionalizaciji in degospodinjizaciji za vzporeden proces. Namen tega članka paje, da iz izkušenj stanovanj ske skupine kot nove družbene tvorbe, kij e gospodinj stvo brez gospodinj e, potegnemo sklepe, ki bodo relevanti tudi za draga gospodinj stva in njihovo degospodinjizacijo. Gospodinjstvo kot sociološki problem Ko smo se lotih raziskovanja stanovanjski skupin, je bila naša pozomost usmerjena predvsem v vsakdanje življenje. Zanimalo nas je, kako stanovalci stanovanjskih skupm živijo, s čim se ukvarjajo, o čem se pogovarajo. Odkrih smo, daje ena izmed tem, kije zanje pomembnam, prav gospodmjstvo^. Na svojo žalost smo ugotovih, daje gospodinjstvo eno izmed najslabše raziskanih področij človekovega življenja. To nam že nekaj govori o statusu, ki ga ima ta v del našega življenja. Ze pri prvih, t. i. lovskih rodovih so ugotavljali, da kljub temu, da ženske z nabiranjem ustvarijo 60% živeža, odločajo o življenju v plemenu moški, katerih lovska dela so bolj pomebnal Gospodmjstvo se torej pojmuje kot nekaj, kar je treba opraviti, kar ni cilj, ampak je le sredstvo. 39 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ vzdrževanje eksistence, ki je namenjena nečemu drugemu, nima statusa dela. V vsakdanjem življenju se o gospodinjstvu govori kot gospodinjskih opravkih ah opravilih. Gospodinjstvo je nekaj, kar ženska mimogrede opravi. Zapostavljenost gospodinjstva sovpada tudi s tem, daje gospodinjstvo ženska stvar. Priznanje gospodinjstva kot dela bi pomenilo tudi priznanje ženske. V sociološki in psihološki literaturi je bilo dopredkratkim gospodinjstvo zapostavljeno, podobno kot druge ženske teme, ki izpadejo zaradi seksizma, ali pa so obdelane iz moške perspektive (npr. prostitucija). Ann Oakley^ to pripisuje "ženski nevidnosti", tako so na primer nevidni ženska deviantnost, ženski kriminal, ženska moč, žgnska razslojenost ipd. Ko se obravnava gospodinjstvo, se ga obravnava kot družino, del družinskega življenja in ne kot delo, žensko pa kot mater in gospodinjo, ne pa kot gospodinjsko delavko. Tako je ne glede na to, kako in koliko dela, ženska zopet izločena iz sveta dela ter odstranj ena od pravic in moči, ki iz dela izhaja. Tako celo Agnes Heller smatra gospodinjstvo za primer čistega odtujenega "labour" v nasprotju z generičnim "work": O čistem labour govorimo, ko neko določeno izvajanje dela sodi sicer v vsakdanjo reprodukcijo posameznika kot partikularnosti ah posameznika kot individualnosti^ vendar se njegovi proizvodi nikoli ne vključujejo v družbeni krogotok, nikoh ne postanejo obče in tipično uporabni za druge, in če to vseeno postanejo, ostanejo daleč pod ravnijo družbene proizvodnje in distribucije doseženega v danem času (čistim stanovanje, izdelujem lutke za otroke svojih prijateljev itd.)^. In gospodinjstvo je res delo, dostojno Sizifa, se vedno ponavlja, je po svoji repetitivnosti in ritmičnosti podobno dihanju in ostalim biološkim funkcijam. Zaradi svoje vzdrževahie narave se tudi včasih dejansko dozdeva, kot da bi bilo podaljšek biološkega preživetja, in v veliki meri so gospodinjske situacije tudi tako definirane (prehrana, higiena, reprodukcija). In ženske, ki se v gospodinj stvu "znajdejo kot riba v vodi", to predstavo samo še potrdijo. Vendar pa gospodinjstvo ni življenje, ampak je delo, tako kot je to za Sizifa. Perilo, ki se vedo znova umaže, posoda, ki jo je treba pomiti po vsakem obedu itn., je kamenje gospodinjskega Sizifa. To je delo, kije več kot le vzdrževanje alipodaljšekbiosa. Gospodinjstvo ni omejeno na zgolj enostavne reproduktivne funkcije. Ihč^ ga uvrsti med "dela v senci", se pravi med dela, ki so del modeme produkcije, komplement mezdnemu delu, vendar pa niso plačana, kot npr pot v službo, čakanje na prehodu za pešce, v zdravniški čakabici itn. So dela, kijih opravljajo skupine ljudi, ki imajo nižji družbeni status kot naprimer čmci, ženske in dmgi marginalci, ponavadi potrjeni z diagnozo in ločeni od ostalih. Delo v senci je v funkciji apartheida. Poudariti je treba Ihčevo tezo, da je to nespobo delo, tako kot njegov komplement - mezdno delo. To, da ga pogosto 40 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ opravljajo ženkse, je posledica njihovega družbenega statusa in izločenosti, ne pa spola. V tem smislu ga loči od lastnega, skupnega dela, kije vezan na lastno vzdrževanje (subsistenco), dela, ki proizvaja vemakulame vrednosti, ki so namenjene lastnemu preživetju in niso vključene v krogotoke menjave modeme dmžbe. Če vzamemo na primer pospravljanje, ki je pravzaprav najbolj repetitivno gospodinj skih del m tudi najbolj osovraženo^ Vidimo, daje velik del pospravljanja namenjen drugemu, ne samo sebi, pospravljalske dejavnosti so ponavadi še pojsebno mtenzivne preden pridejo obiski. Pri pospravljanju velj aj o tudi posebni kultumo postavljeni standardi, ki jih potrebno upoštevati. Kljub temu, da obstajajo arheološki mdici, daje človek pospravlj al od vekomaj, lahko sklepamo, daje pospravljanje postalo pomembno predvsem v meščanski družbi in daje del razcepa, ki je tej družbi nastal med zasebnim in med javnim, med fasado in zakulisjem. Pospravljanje je ravno del neke vrste menjalne vrednosti gospodinjstva, del predstave, kije namenjena občinstvu v zameno za priznanje določenega družbenega statusa in moči definiranja situacije^. Oakley^® poroča o študiji, ki stajo o managerskih zakonih izvedla Pahlova m ki ugotavlja, daje pri v teh zakonih, kjer je mož zaradi posla veliko odsoten m zaseden, žena zelo angažhana m osredotočena na gospodinjstvo, verjetno tudi zato, ker je del kariere tudi samoprezentacija, (med dmgim je tudi tako, da se poročen kader smatra za zanesljivejšega v mnogih branžah). Podoba gospodmjstva kot sestavljenega dela Študija Ann Oakley nam nudi o gospodmjstvu naslednjo podobo. Ženske, ki ga opravljajo, gapojmujejopredvsemkotvsako drugo delo. Pomnenjuintervjuvank v Angliji naj bi bile dobre strani gospodinjskega dela, da si sam svoj šef, nadalje otroci, razpolaganje s časom, da delaš doma, ter družmskost m domačnost početja; slabe strani pa so gospodinjski opravki, monotonost, repetitivnost in dolgčas, nenehne gopodmjske dolžnosti, osamljenost. Avtonomnosti stoji nasproti odgovomost in dolžnost, ki jo gospodinja una do članov družme in njihovega blagostanja. Malokateri gospodinji je tuj sizifovski občutek nekonstruktivno sti početja, kilometrov, ki so jih prehodile v zamenjavo za občutek neprestanega poraza^^ Predvsem ženskam iz srednjega sloja njihov poklic oz. naziv ni všeč. Je pa dejstvo, da so poleg tega še matere in žene, tisto, kar odtehta slabo plat - gospodmjo. Gospodinjstvo je sestavljen posel, Oakleyeva gaje razstavila na šest osnovnih del, ki jih tukaj naštevam po vrstnem redu, kot so jih ranghale glede na priljubljenost gospodinje, ki so sodelovale v njeni raziskavi: 41 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ 1. KUHANJE 2. NAKUPOVANJE 3. PRANJE 4. POSPRAVLJANJE 5. POMIVANJE POSODE 6. LIKANJE Likanje je nepriljubljeno zaradi svoje fizične napomosti in repetitivnosti, to je delo, ki je še najbolj podobno delu za tekočim trakom, kjer se utrudijo samo določeni deli telesa in ne zahteva večje pozornosti. Olajša ga lahko le poslušanje radia ali gledanje televizije, ali pa posebna motivacija za likanje (obleka za dojenčka npr.). Drugo po nepopularnosti je pomivanje posode. Deloma tudi zaradi ponavljanja venomer istega, deloma tudi, ker je umazano delo, pospravljati ostanek za drugimi, še posebej, ker je nekaj, kar sledi prijetnemu dogodku - obedu (medtem ko drugi pijejo kavo). Tudi pospravljanje je dolgočasno. Pospravljati je treba vedno znova. Pri pospravljanju pride do izraza osamljenost gospodinje in pa tudi neplačanost. Oakley poroča o neki gospodinji, kije poleg pospravljanja svojega doma delala kot čistilka v nekem motelu. Poleg denarja je bila njena motivacija delati isti posel zunaj tudi ta, daje videla ljudi, da únela stike še z drugimi ljudmi. Nekaj gospodmj omenja, daje odvisno od razpoloženja, kako se počutijo do pospravljanja. Gospodinjstvo je personalizhano delo. Dobra stran pospravljanj aje tudi izdelek: pospravljeno stanovanje, kije ponos gospodmje. Zakaj je pranje bolj popularno od prejšnjih treh del, je težko ugotoviti, ker gre ravno tako za ponavlj aj oč posel, spravlj anj a nečistega z umazanega. Oakleyeva sklepa, daje to lahko zaradi personalizhanega odnosa do obleke posameznih članov gospodinjstva (obleka je en izmed važnješih elementov fasade m videza), nadalje zaradi pozornosti, kijih dobi pranje v reklamah in pa tudi zaradi avtomatizacije pranja (nahraniti mašino). Po mojem mnenju je pranje, še posebej pa obešanje perila tudi ena izmed predstavitev svojega dela navzven, delen izhod iz gospodmj skega ujetništva, pa če samo na balkon, dvorišče ali vrt, ter prilika za klepet. Nakupovanje je popularno za to, ker pomeni spremembo okolja, pomeni izhod iz gospodinjske ujetosti, pomeni ustvarjabost v smislu izbiranja, daje občutek moči pri razpolaganju z denaijem in tudi pri nekaterih zadovoljstvo pri prihrankih, ki jih je mogoče s premišljenhn nakupovanjem doseči. Stvari, ki zagrenijo nakupovanje, pa so pomanjkanje denarja, visoke cene, včasih tudi vrste. Problem so tudi otroci, ki lahko motijo nakupovanje. 42 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Kuhanje ima med gospodinjskimi deh epitet ustvarjahiosti. Poleg dejanske ustvarjahiosti paje tudi pomemben status, ki ga kuhanju daje ženska literatura. In kot pravi Oakleyeva: "Predmet dejavnost, kije predstvaljen v takih komunikacijskih kanalih ni, kako skuhati v čimkrajšem času čimbolj hranljiv obed, ampak bolj kako preseči običajni obseg jedi s časovno zahtevno inventivnostjo in kulinarično spretnostjo. Cilj ni preprosta učinkovitost. Namesto tega je elaboracija naloge načrtovana tako, da jo osvobodi kategorije 'dela' in jih doda ustvarjalno dimezijo užitka. Tako obravnavanje kuhanja pokaže, kako se zanika gospodinjstvo kot delo. Čar kuhanja se razbije ob omejitvah, kijih na gospodinj o-kuharico postavljata čas in denar. Pogosto se zgodi, da se gospodinja ne more osredotočiti na kuhanje, ker jo pri tem zmotijo otroci in zahteve članov gospodinjstva, različni umiki hranjenja in diet ter zahteve dmgega gospodinjskega dela. Z dobrimi stranmi posameznih gospodinjskih del so bile povezane naslednje značilnosti (po vrstnem redu pojavljanja): 1. da lahko govorim z dmgimi ljudmi, medtem ko delam; 2. da sem "prave" volje; 3. da imam dovolj časa; 4. da imam pravo delovno okolje ah delovno orodje; 5. da imam dovolj denarja za gospodinjstvo; 6. da se moje delo ceni. Znegativnimi stahščem do posameznih del so bile povezane naslednje značilnosti: 1. monotonost in ponavljanje; 2. daje delovno okolje in orodje napačno; 3. da sem slabe volje: 4. da so mi otroci napoti; 5. da nimam dovolj časa; 6. sociaba izolacija; 7. da moram na delo misliti. Delovni čas gospodinje je po Oakleyevi^^ od 40 do 105 ur, povprečno okoh 70, kar potrjujejo tudi dmge raziskave. V tem času gospodinje opravljajo zgomjih šest opravil, ki drugače poznajo (v totalni ustanovah npr) šest ekvivalentnih poklicev kuharice, ekonoma, perice, snažilke, pomivalca posode in likarice. Delo gospodinje je poleg tega, daje monotono, tudi fragmentirano. En izmed načinov, s katerimi si pomagajo, je ta, da sanjarijo (npr o svoji lastni hiši) in mislijo na dmge stvari (počitnice, družabni dogodki, gospodinjstvu, otrocih). 43 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ Otroci in vzgoja so tudi eno izmed pomembnih delovnih področij gospodinje. Težko je reči, ali gre za področje dela, ki sodi v sklop gospodinjstva. Po nekaterih značibostih korenito odstopa od gospodinj skega dela. Pri ükvarjanju z otroci je cilj jasen, početje izrazito produktivno m kreativno itn. Vzgajanje otrok je kot dejavnost tudi družbeno močno pozitivno vrednoteno. In večma gospodmj-mater je ponosna na svoje otroke m ukvarjanje z njrnii. Obstaja pa tudi druga plat medalje, kije bolj gospodmjska. Z otroki je tudi povezan velik kup gospodinjskega dela in skrbi, ki so onkraj problemov vzgoje in na področju skrbi (obleka, zdravje, higiena, plenice itn.). Poleg tega so otroci kot ljudje zelo zahtevni, tudi način, kako zahtevajo, je zelo neposreden in za starša obremenjuj oč. Bolj ko so mlajši, bolj so njihove zahteve neodložljive m nujne. Oakleyeva navaja, da en otrok pomeni za gospodinjo 23 ur več gospodinjskega dela na teden (2-35 ur, 3-41 ur). Poleg opravkov, kijih mora narediti zaradi otroka, se zmanjša gospodmjina splošna učinkovitost, ker mora zaradi otrok velikokrat prekiniti druge opravke, ali pa ji otroci pripravijo dodatno delo. Umažejo tla takoj, ko so bila pomita, itn. Tako so gospodmje na vprašanje, ali jhn je všeč ukvarjanje z otroki, najprej odgovorila, da zelo, potem pa so se v nadaljevanju odgovora pritoževale nad vsemi težavami, ki jim jih otrok prinese. Sploh pa je gospodinjstvo vezano na lik in vlogo gospodmje. To je skoraj izključno ženska vloga, kije močno podprta z vlogo matere in žene. To je vloga, kiji predhodi dolgoletna socializacij a in usposabljanje. Prave gospodinjeje moč takoj spoznati. To je pravi beh tornado, ki se lahkotno giblje po stanovanju, za sabo pušča sled čistoče. Gre za nekaj, čemur bi se reklo gospodinjska zavest, ali bolje skrb. Da imaš vedno nadzor nad situacijo, kar je treba narediti, kupiti, popraviti, opraviti in pospraviti. Za zajtrk pripraviš že zvečer, zgodilo seje že, da si zvečer, preden si šla spat, prižgala kothček za čaj, da bi bilo zjutraj že vse pripravljeno.^^ Tudi če je gospodmja v neki drugi službi, ji ne uide ta vloga m skrbnost. Ona je tista, ki ve, kaj potrebno kupiti, in to stori po poti domov. Od tod prispodoba o treh hišnih vogalih. In kar je pomebno tudi za našo diskusijo, je to, da se gospodinja identifícha predvsem svojo vlogo m ne toliko z nalogami oz. z delom. In ravno preko gospodinjstva se realizira. Po drugi strani paje tudi res, daje gospodmjstvo odvisno od nje kot neke referenčne točke. Tako naprimer D. Lessing v svoji noveh Soba 19 opisuje usodo gospodmje m gospodinjstva, kije zraslo iz neke zelo skladne zveze. Navkljub odsotnosti običajnih problemov, finančne ali čustvene narave, gospodinji raste nezadovoljstvo nad svojim življenjem, ki se kaže kot življenje za druge. Ona je tam, drugim na razpolago. Tudi, ko svoje delo in svoje vloge-ñmkcije prepusti drugim, njena namišljena prisotnost funkcionira kot znak, da gospodinjstvo je. Gospodmja, torej smo. 44 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Gospodinjstvo V stanovanjski skupini RAZPIS za opravljanje del in nalog GOSPODINJE POGOJI: potrebne so naslednje kvali fíkacije: KV snažilka, KV kuharica, vzgojiteljica, medicinska sestra, negovalka, KV šivilja, dietik - nutricionist, finančna svetovalka, ekonom, vrtnarka, oseba za stike z javnostjo, po potrebi še drugo. Delovni čas: dve izmeni in dežustvo v tretji Osebni dohodek: Ga ni PRAVICE DELAVCA: Jih ni. Delo teče 7 dni tedensko, 52 tednov letno. Ni bohiiške. Ni dopusta. Ni lastnega socialnega zavarovanj a niti pokojnine. Ni možnosti za najem kredita. OPOMBA: Od kandidata/ kandidatke se pričakuje, da bo imel plačano zaposlitev izven doma. (Kareta, št. 1,1990) Če se milijoni žensk dnevno za voljo ljubezni do otrok ali do moža prijavljajo na take razpise, se na tak razpis, če bi ga razpisala stanovanjska skupina, ne bi javila nobena. Stanovanjska skupina mora vzdrževati gospodinjstvo kot kaka družina, a hkrati ni družina, ni pa več zavod, ki bi imel vseh sedem palčkov pomagalčkov za vzdrževanje. Če naredimo pregled gospodinjskih dejavnosti po šestih "generičnih kategorijah gospodinjstva", kot jih našteje Ann Oakley v svoji Sociologiji gospodinjstva, dobimo o gospodinjstvu k stanovanjskih skupinah takole podobo: Pospravljanje Večina skupin daje videz nadpovprečno pospravljenega stanovanja (čast izjemam!). Poglejmo, kako to naredijo. Po pogostosti pospravljanja je v glavnem shema podobna trostopenjski shemi, ki pozna vsaka gospodinja: Vsak dan sproti, enkrat na teden generahio in enkrat na leto totahio. Svojo sobo čisti ponavadi vsak sam, predmet koordinirane akcije pa so skupni prostori, predvsem kuhinja, dnevna soba in kopahiica. V dveh skupinah imajo zaposleno gospodinjo, ki za to skrbi, vendar pa skupaj s stanovalci. V stanovanjski skupini telesno prizadetih imajo nastavljeno čistilko, ki je neučinkovita in jo nadomešča negovalka ene izmed stanovalk. Ponekod imajo dogovorjeno, kdaj ima kdo nalogo kaj pospraviti, to so sistemi tedenskega ali dnevnega rotiranja, ki jih poimenujejo dežurstva. Ponekod pa udeležba v pospravljanju ni določena in pospravi tisti, ki ima čas, tisti, ki hoče. Ni videti, da bi bil kateri od obeh sistemov bolj učinkovit. Ne v smislu pospravljenosti, ne v smislu harmoničnosti odnosov med stanovalci. Oba pristopa, organiziran in 45 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ stihij ski, proizvedeta konflikte, ker nekdo ni zadosti pospravlj al. Manj še otroke je na primer težko pripraviti k pospravljanju. Videti je, da je za učinkovitost pospravljanja bolj kot sistem pospravljanja odločujoče, katerega spola so stanovalci/ke in ali se in kako se v pospravljanje vključi osebje. Možni sta vsaj dve nasprotni strategiji pristopa (upajmo, da tudi več). Osebje se lahko vključi v pospravljanje tako, da ga pospeši, minimahzha probleme, ki s tem nastajajo, in njihovo obstrukcijo harmoniji skupnega življenja, in s svojhn zgledom in karizmatično avtoriteto vphva, da se duh oz. stališče skupme izoblikuje v smislu etike pospravljanja, t.j. da postane vrednota m norma. Druga možna strategija paje, da pospravljanje in konflikte v zvezi s tem vzpostavi kot problem, ki ga mora skupina rešiti. Pravzaprav ne gre za dva pristopa, ampak dve oz. tri dimenzije pristopa. Ena je problematiziranje (izpostavljanje pospravljanja kot problema) -neproblematizkanje (minimiziranje problemov), druga pa je normativnost vzgojiteljevega vedenja, se pravi, v koliki meri je vzgojiteljevo vedenje zgled in norma pospravlj anj a za ostale. Li tretj a samo vključevanj e ali nevključevanj e. Kuhanje m pripravljanje obrokov Večma stanovanjskih skupin se vsaj pri enem obroku naslanja na storitve zunaj svojega stanovanja. To je bodisi v okviru zavoda, ki mu pripada, bodisi so stanovalci abonirani gostibi, lahko pa tudi vozijo hrano iz menze v stanovanj sko skupino. V celoti si pripravita hrano dve skupini. Prva je dekliška, druga paje paradoksahio tista, kije arhitektonsko najbolj vključena v zavod (in bi ji torej bilo zelo enostavno priključiti se na zavodsko kuhinj o). Kaže, daj e pripravlj anj e hrane vrednota civibega življenja v stanovanjski skupim. Ravno tako je značibo, da se v vsaki stanovanjski skupini, z izjemo skupbe, kjer še m monthana kuhbja, pripravijo vsaj en obrok. V skupini duševno prizadetih, ki je zelo blizu zavoda, miajo svbje zajtrke, ko delajo popoldne, tako daje lasten zajtrk še toliko bolj izraz samodetermbacije b posebno slastm zajtrki imajo značaj praznika (ham & eggs). V skupbi, kjer kosila jedo zunaj - abonirani so v gostilni - večerje po pravilu pripravljajo doma: Dvakrat na teden so večerje bolj močne, trikrat pa bolj rabe. Močne večerje so lahko zelje s pečenimi klobasami, palačmke s skuto, pečen krompir b podobno. Rabe pa so Čokolešnik, juha, lahko kar bstant ali pa iz sveže zelenjave. Kvaliteta večerij niha glede na razpoloženje posameznika, pri večimvečeijipomaga prostovoljka, včasih tudi vzgojitelji. Problem je predvsem v kohčmah, ne znajo kuhati za toliko ljudi. Nekateri že imajo izkušnje s kuhanjem, nekateri pa "ne znajo mti jajca spečt". 46 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Tam, kjer si stanovalci sami izbirajo svojo hrano, postane za določeno obdobje neka jed popularna in potem izgine, se izživi: Za večerjo jedo sendvič, skuhajo špagete, kranjske klobase, ribe, jajca, piščanca, krompir, grah. Prehrambeno življenje se odvija po modi. Ko prinesejo E.-ini starši purana in jim je všeč, potem en mesec pečejo samo purana. Trenutno so v modi olive. Z njimi se bašejo in jih vsakomur fiil ponujajo. Obroki so ponavadi družabni dogodki dneva, priložnost, ko se zberejo stanovalci ali vsaj večina, priložnost za "face to face" komunikacijo. Ali pa tudi simbohčno udeležbo, npr, ko se nekomu pusti hrana, če ni utegnil priti na obed ob času. Tako, da ponekod obroke prinašajo iz menze domov, da bi jih tam pojedh. Pomivanje posode Čeprav pomivanje posode sodi kot posledica k kosilu, pa se v organizaciji in delitvi dela uvrsti v pospravljanje. Naslednja rešitev vsebuje oba vidika: Nov dogovor je na primer, da vsakdo pomije za sabo svoj krožnik, ostale lonce pa dežurni. Do tega je prišlo zaradi tega, ker je po večerji ostajalo toliko posode, da seje posameznik težko spravil zraven, potem je bilo naslednji dan še več posode in to je povzročilo prepire. Pranje in obešanje perila Ena skupina nosi svoje perilo v zavod, v nekaterih nosijo v zavod prat posteljno perilo, v drugih nosijo osebne stvari prat domov, kjer preživijo vikende. V drugem primeru perejo za obe skupini v dekliški skupini. Drugod perejo znotraj stanovanja, v svojem prahiem stroju. Delitev dela je razhčna, ker so gospodinje ali vzgojiteljice pri tem bolj ali manj udeležene . Perilo se pere po potrebi, obeša se pozimi v dnevni sobi ob peči, poleti pa na vrtu. Na vrtu je problem, ker se fantom ne ljubi pobirati in seje že zgodilo, da je perilo viselo tudi do tri tedne. Tisti fant, ki je enkrat mesečno cel teden zadolžen za čiščenje in pomivanje kuhinje, čisti tudi kopahiico in obeša perilo. Likanje Za likanje obstajata načelno dve možnosti. Ali se daje likati ven ali pa likajo sami. Če deluje druga varianta, se lahko zgodi, da si stanovalci svojega perila ne zlikajo. Mlajšim in slabotnejšim pomagajo gospodinje ali vzgojitelji. Nakupovanje Nakupovanje hrane, gospodinj skih potrebščin in drugih stvari, kijih gospodinjstvo potrebuje, je v večini primerov bolj v rokah zavoda kot pa stanovalcev. Izjema 47 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ je samorganizirana skupina telesno prizadetih, ki si seveda mora vse nabaviti sama. V nekaterih skupinah stanovalci nabavijo le tisto hrano in potrebščine, ki jo potrebno nabavljati sproti (zaradi pokvarljivosti, nepredivedenega izpada), za te stvari imajo v bližnji trgovini odprt račun. Pri ostalih zadevah pa se ophajo na grosistične nabave zavoda ah pa gredo v diskont skupaj z vzgojiteljem. Drugim pa spet zavod nakupi vse potrebno, tako, daje obisk trgovine le osebna zadeva posameznega stanovalca m je povezana le z njegovimi manjšimi osebnimi potrebami (cigarete, kasete, priboljški, ipd.). Drugače paje večjimi osebnhni potrebami (obleka, šolske potrebščine, športni m zabavni rekviziti), ki so odvisni od denarja, ki ga imajo na razpolago, pri tem pa naj omenimo, da je pomemben vir denarja za te potrebe sociala, ali preko občinskih pristojnih centrov za socialno delo ali pa preko matične ustanove. ^^ Hišna popravila Hišna popravila opravlja ponavadi moški vzgojitelj, pogosto mu pri nekaterih preprostih hišnih opravilih, kot je menjavanje žarnic, stikal ali pleskanje, pomagajo stanovalci (redkeje stanovalke), za nekatera popravila pa pokličejo serviserja (peči, prahii stroj, električna napeljava), ponekod je ta serviser zaposlen v zavodu. V nastanitvenem centru Društva paraplegikov pa so rekli, da tudi pokličejo prijatelje na pomoč. Če je Goffinan v Azilih^^ ugotavljal, da je tehnično osebje, čigar delo ni usmerjeno v racionalne cilje ustanove, temveč v njihovo vzdrževalno funkcijo, vir sekundarnih prilagoditev za varovance totalnih ustanov, možnost, da obdržij o vsaj nekaj vsakodnevne civilne slike o sebi, da ohranijo nekaj stikov s civihio družbo m običaji, pa ta ugotovitev ne drži za stanovanjske skupine. Tehnično osebje v tem primeru pomeni ravno nasprotno, ponoven stik z zavodom in reabostjo zavoda ne pa vsakdanjika civibe družbe. Običajna, civilna, rešitev so najeti obrtniki ali pa kot smo videh pri Youth Handicaped Deprivihged prijatelji. Glede na to, da pri drugih nismo zasledili, da bi nam omenih prijatelje kot pomočnike pri tehničnih popravilih, se vprašamo, ali to pomeni, da takih prijateljev ni ali niso potrebni ali pa je zaradi formalne narave stanovanjske skupine potrebno najemati obrtnike. Če to zadnje ne drži, paje morda tako, da so prijatelji nepotrebni, ker namesto njih vskoči osebje pri tistih popravilih, ki jih lahko opravi. Ob popravilih moramo opozoriti na popravila motorjev, ki so predvsem v neki fantovski skupini ena izmed osrednjih okupacij stanovalcev. Vendar pa tukaj ne gre za popravila po sebi ampak popravila za sebe. 48 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Načini reševanja problema praznega mesta gospodinje Vprašanje je, kakšne odgovore najdejo stanovanjske skupine za problem, ki nastane ob tem, daje mesto gospodinje prazno. Ena izmed rešitev, ki smo jo našli v naših stanovanjskih skupmah, je ta, da se mesto gospodinje profesionalizira, se pravi v nasprotju z zgornjim razpisom postane to plačano delavno mesto z vsemi pravicami, ugodnostmi in dolžnostmi, ki iz delovnega razmerja izhajajo. Tako delovno mesto je neizogibno vprimerih, ko so stanovalci tako handicapirani, dane morejo opravljati gospodinjskih del. Tako hnajo vneki skupini zaposleno honorano snažilko. Drug primer je, koje v dveh skupinah gospodinja zaposlena za polni delovni čas. Vendar v teh dveh skupinah glede na to, da prizadetost ni fizična, ampak je v enem primeru duševna, v drugem pa so otroci, funkcija gospodinj e ni omej ena na neko specialnost, kot npr čistilka v prej šnj em primeru ali npr. perica v zavodu, ki dela samo to, ampak je njena vloga polivalentna in njeno delo heterogeno, kot j e delo gospodmje v vseh gospodmj stvih. Vendar pa j e nj en delovni čas normalen, ne pa podalj šan, kot j e to pri gospodmj ah - materah in ženah. V prihodnje bi bilo potrebno podrobneje preučiti to vlogo, kije iz zornega kota gospodinjstva zelo važna in značilna za to vrsto služb, kijih lahko imenujemo vmesne strukture^^ saj je na nek način negacija negacije - specializiran plačan delavec, ki zamenja neplačano gospodinjo - ki ga spet zamenja gospodmja, ki ji je to poklic. Drug odgovor je, da se na mesto gospodinje (oz. da prevzame neke njene funkcije, dolžnosti ali skrbi) postavi vzgojitelj. Vzgojitelj, oz. kakor se pač hnenuje profesionalec, ki v stanovanjski skupmi dela, se ne more izogniti pogovorom o gospodinjstvu, saj je to ena izmed skupnih točk ljudi, ki v določenem stanovanju živijo. V prejšnjem poglavju smo govorih o tem, da si vzgojitelj lahko izbere strategijo pristopa do npr problema pospravljanja -minimaliziranje problema preko vključevanja in dajanje zgleda do problematizacije. Kakorkoli že, vzgojitelj mora v stanovanjski skupini vstopiti vsaj na simbohčen načm v vlogo gospodmje. Kot smo videh, je gospodinjstvo predmet pogovora in premišljevanja v stanovanjskih skupmah. M če je več vzgojiteljev in še institucija za njuni, se skrb in odgovomost, ki jo nosi vloga gospodinje kolektivizira. Kolektivizira pa se gospodinjsko delo tudi tako, da ga prevzame skupina. Oz. gre za neke organizacijske prijeme, kijih mora stanovanjska skupma podvzeti, da se sooči z izpraznjenim mestom gospodmje. Pri pospravljanju m deloma pri kuhanju smo lahko v nekaterih skupinah opazovali delitev dela, ki je bila 49 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ dogovorjena, kolektivna in rutinizirana. Tukaj je gospodinjo zamenjalo pravilo rotacije. To je pravzaprav pogost princip v skupinah, ki nimajo ali nočejo imeti vodje (gospodarja) ali sužnja. V skupinah, kjer se taka pravila ne vzpostavijo, se dostikrat zgodi, da kdo od stanovalcev prevzame večji del vloge gospodinje, vendar pa imamo premalo podatkov o tistih skupinah, kjer so rekli, daje to delo sicer porazdeljeno, da se deh spontano. To in pa raziskovanje skupin ljudi, ki skupaj stanujejo v neklasičnih ureditvah, bi nam razjasnilo neka ključna vprašanja degospodinjizacije. Videti je, daje likanje tista dejavnost, ki se ima tendenco razpodeliti sama od sebe, oz. da na tem podočju vlada princip laissez faire, se pravi, da si pretežno vsak zlika sam - če si hoče. Ravno ta dostavek "če si hoče" je ključen za razumevanje, zakaj je likanje tako organizirano. Kajti likanje je v veliki meri stvar preteklosti. Določeni deh mode so celo usmejeni v zmečkanost. Vsekakor pa so standardi, ki se tičejo likanja v zadnji 20 letih močno popustih. Dve dejavnostipanistapovsemvrokahstanovalcev. Tojepranjeinnakupovanje. Daje pranje perila ostalo del specializiranega dela (matičnih zavodov), morda ni samo stvar prihranka (praška in elektrike po eni strani, po drugi pa nakupa pralnega stroja), ampak se pranj a drži še nekaj od podobe, kijo ima kot poseben poklic in dejavnost (perice, prahiice), ki obstaja izven gospodinjstva. Čeprav v večini stanovanjskih skupin stanovalci nakupujejo in imajo v bližnih trgovinah odprte račune, nakupovanje ni prepuščeno stanovalcem, ker z denarjem razpolaga ustanova in z njo vzgojitelj. Potrošništvo paje ena izmed konstituent gospodinjstva kot identitete ali celo morda kot subjekta. Kupujem, torej sem. Verjetno je tako, da mora imeti gospodinja vsaj nekaj moči nad proračunom in nakupovanjem, če naj se počuti kompetentna in identificira s to vlogo. Stanovalci se težko. Ampak saj smo razmišljanje, s katerim se ukvarjamo, začeli s konstatacijo, daje mesto gospodinje v stanovanjski skupini izpraznjeno in sprašujemo se o tem, kaj je njen odgovor na to. Odgovori stanovanjskih skupin na izpraznenjo mesto gospodinje Videh smo, da se v stanovanjskih skupinah odgovori na izpraznjeno mesto gospodinje zgodijo na različnih ravneh. Nekaj odgovorov zadrži v svoji pristojnosti ustanova, matični zavod, iz katere je stanovanjska skupina izšla, službe, ki so skupino ustanovile, ali katerakoh organizacija, ki ima posebno družbeno skrb za določen tip težav ali ljudi s težavami. Bodisi tako, da nudijo določene storitve (kuhanje, pranje, likanje...), ah pa tako, da plačajo določene usluge, kijih nudijo servisi izven institucionabega kroga. Del gospodinjskih odgovornosti prevzema osebje ali s tem, da jih neposredno izvršuje, ali s tem, da prevzema odgovornost in postane neka referenčna točka za gospodinjenje. 50 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ ali pa tako, kot smo opisovali, da facilitila prevzemanja in organizacije skupine za gospodinj ska dela. Deloma pa j ih prevzame skupina z organiziranj em rotacij, solidamsotjo ali pa s tem, da jih prepusti svojemu toku. Ravni Odgovori histitucionalna Prevzem odgovornosti za določena dela in zagotavljanje storitev Zagotavljanje denarja za plačane servise Osebje Dehii prevzem reahie vloge gospodinje Delni prevzem simobhčne vloge gospodinje Facilitacija gospodinjskega dela skupme (problematizacija, mirumalizacija, vzor) Skupma Pravila Sohdamost Laissez fahe Tipi odgovorov Se pravi, če naj poskušamo ugotoviti posebne tipe odgovorov na izpraznjeno mesto gospodinje, lahko govorimo o tem, da se vloga razprši na razhčne ravni in razhčne akterje. Da se profesionaliazira bodisi tako, da gospodinjska dela postanejo del del in nalog osebja, bodisi tako, da se najame stalna delovna moč za opravljanje nekaterih gospodmj skih del, ali pa da se del teh opravil najame določen servis. Ena od značilnosti degospodinjizacije v stanovanjskih skupmah je tudi kolektivizacija, bodisi tako, da se z gospodinjstvom ukvarja skupma kot celota, bodisi tako, daje vključeno večje število osebja ali pa celo institucija, kakorkoh že gospodmj ski problemi postanejo eksphcitno kolektivna zadeva. Del tega procesa je tudi institucionalizacija, ki poteka ali tako, da se ustvarijo v skupmi pravila in norme, ki urejujejo predvsem sodelovanje v gospodinj skem delu (manj pa samo vsebino) ali pa postane delo odgovomost institucije. In na koncu tudi problematizaicja gospodinjskega dela - akterji vzamejo za predmet svojega pogovarjanja gospodinjsko delo (že spet predvsem delitev). Razpršitev delitev dela in odgovomosti na več akterjev in ravni Profesionalizacija plačano delo gospodinskega osebja, servisi Kolektivizacij a kolektivni fenomen, ki j e vezan na eno ali več skupin m agencij Institucionalizacija pravila v skupini, pristojnosti ustanov Problematizacija iz samoumevnosti problem, udeleženci imajo gospodinjstvo za predmet svojega ume vanj a 51 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ Implikacije za degospodinjizacijo Po analogiji z elementi degospodinjizacije v stanovanjskih skupmah bi lahko postavili model s podobnimi elementi za splošno degospodinjizacij o vsakdanjega življenja. Nekateri elementi že obstajajo, o nekaterih se govori, nekatere pa bi veljalo poskusiti. Gotovo obstaja tendenca razprševanja gospodmjstva (bolj v smislu porazpodelitve dela kot odgovomosti) znotraj sodobnih družinskih skupin. Manjša je ekstema razpršitev, vpletanje in širitve gospodinjstva na dmge akterje, še zlasti na neformalne. Zanimiva je predvsem hnplikacija, ki jo zadeva zagotavljanje sredstev za plačevanje zunanjih servisov. To se je ponekod zgodilo na področju otroškega varstva z zagotavljanjem univerzalnih dajatev dmžinam z otroci. To v nekih instancah celo omogoča avtonomno najemanje storitev in samorganizacijo pri organizhanju otroškega varstva. Profesionalizacija gospodinjskega dela v smislu profesionalzacije same vloge gospodinjeje tudi že dolgo predmet pogovora v femističnih krogih, kot storitev (servis) pa tudi že dolgo obstaja, seveda omejena na premožnejše sloje. Poglavitna težava, ki jo lahko pri degospodmjizaciji anticipiamo, je kolektivizacij a in problematizacija. Vprašanje je, kako premagati osamljenost gospodinjskega Sizifa. Institucija vloge gospodmje je namreč tako trdna, daje težko še tako feministično usmerjeno žensko prepričati, da seje odreče. Pri temne gre samo za močno ponotranjenje in socializiranost pričakovanja same gospodinje, ampak tudi za splet notranjih pričakovanj članov gospodinjstva in zunanjih pričakovanj okolja (neformahiega m formahega). V mnogih gospodinjstvih in družmskih skupmah si pomagajo na podoben način kot v stanovanjskih skupinah, namreč z umiki in rotacijami. Vendar paje ena najpogostejših taktik ravno psihologizacij a problema, predstavitev problemov, ki se tega tičejo, kot psiholoških problemov posameznikov in medosebnih odnosov. In vendar gospodmjstvo ni samo in zgolj urejanje odnosov med člani gospodinj stva, ampak temelji na družbenem institutu, kij e bil pred sto leti podkreplj en s priročniki, učbeniki, tečaji m gospodmjskimi šolami. Gre za gospodmjstvo za dmgega, za industrializirano in standardizirano gospodinjstvo, za, kot bi rekel Ilič, boj proti subsistenci. Zato je potrebno postaviti ne samo vprašanja, kdo bo manj ali več delal v gospodmj stvu, ampak kaj je smiselno v gospodinj stvu delati. Kajti, kot smo opazili, je edina od gospodinjskih dejavnosti v stanovanjskih skupmah, kije prepuščena principu laissez-faire, likanje, ki ni več zahtevano blago na tržišču izgledov. V tem smislu problematizacija gospodmjstva pomeni tudi problematizacijo same aktivnosti. Zoran Spasenić, ki se je v akcijskem eksperimetnu v nekem eksperimetahiem vrtcu ukvarjal s pospravljanjem, ugotavlja, da otroke ne zanima takšen red, kot 52 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ ga hočejo odrash, ter daje problem pospravljanja pravzaprav problem odraslih, ki ga vsiljujejo otrokom. Po drugi trani paje odrashm, četudi gre za permisivno okolje, pomisel na zanemarjanje pospravljanj a blasfemična, strah pred kaosom pa premočan, da bi se, četudi teoretično, ukvaijali s to mislijo. Vprašanje je torej, ah je sedanji gospodinjski red res tisti, ki si ga ljudje žehjo in potrebujejo. O tem se morajo odločiti lokalne gospodinjske skupnosti. Implikacije za deinstitucionalizacijo Čeravno sem se vtem člankuukvaijal predvsem z gospodinjstvom in degospodi-njizacijo, ga lahko sklenem z nekaj mislimi, ki se tičejo deinstitucionalizacije. Če smo se namreč od deinstitucionlizacijskih procesov nekaj naučih o procesih degospodinjizacije, velja tudi obratno, saj je eden izmed nujnih programov deinstitucionalizacij e izumlj anj e novih oblik vsakdanj ega življ enj a, s katerim se soočajo bivši varovanci in osebje odmirajočih totalnih ustanov. Prvi nauk, ki nam ga raziskovanje gospodinjstva v stanovanjskih skupinah ponuja, je, da se deinstitucionalizacij e na ravni organizacij e vsakodnevnega življ enj a ne moremo lotevati programsko. Rešitve so namreč netipične in lastne tisti situaciji, kijih je proizvedla. Saj, ko smo videli vsa gospodinjstva v stanovanskih skupinah, ne bi mogh reči, daje katerokoh bistveno boje urejeno od drugega. Vsako posebej je odgovor na njihovo situacijo, sredstva itn., morda ne ravno najboljša, ampak njihova. Drug nauk paje ta, da smo, ko smo reših en velik problem t.j. totahio institucijo, ustvarihvehko majhnih. Dezinstitucionahzacijapomeni torej razmože-vanje problemov. In kaj smo s tem pridobih? Probleme, s katerimi se lahko posamezniki in skupine ukvaij ajo, obvladajo in četudi dostikrat ne povsem zadovoljivo rešijo. Tega se v stvarnosti racionalne in totalne ustanove ne da. 53 Flaker: GOSPODINJSTVA BREZ GOSPODINJ Opombe ^ Gre za raziskavo, ki smo jo opravili v vseh (10) stanovanjskih skupinah pomladi 1991 v Sloveniji. (Sedaj jih je že 15.) Raziskava je bila kvalitativnega in deskriptivnega tipa, naša pozomost paje veljal predvsem vsakdanjem življenju v stanovanjskih skupinah. Večji del pričujočega članka je bil napisan v ta namen. Tukaj ga priobčamo delno spremenjenega in dopolnjenega z sklepi. Glej Vito Flaker in Bojana Tizmonar: Opis stanovanjskih skupin v Sloveniji (raziskovalno poročilo), Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti in Višja šola za socialne delavce, Ljubljana, 1992, str. 25 -33; ^ Besedo "gospodinjstvo" bom v tem eseju uporabljal predvsem v glagolniškem pomenu, se pravi kot ekvivalent agleškemu housework in ne kot household, se pravi kot gospodinjsko delo, ne pa kot strukturno družbeno enoto, se pravi, skupino ljudi, ki skupaj živi, ob istem kotlu (fr. gospodinjstvo = menage). Ta diskrepanca med angleščino in slovenščino je indikativna za problem, ki se ga lotevamo, kajti v slovenščini je gospodinjstvu zanikan atribut dela in delovanja in bo v nadaljevanju eseja potrebno večkrat poudariti, da gre za gospodinjsko delo. Zares bi bil najbolj ustrezen glagolnik se pravi gospodinjenje, ki bi denotiral gospodinjstvo kot delovanje, ki mu ni priznan status dela. Vendar se bom tega termina izogibal, ker je kot beseda neuveljavljena in zveni izumetničeno. ^ Glej : Ehrenberg Margaret: Women in Prehistory. British Museum Publications, London, 1989 Glej: Oakley Ann: The Sociology of Housev^ork. Pantheon Books, New York, 1974 ^ Tu Helleijeva uporablja koncepcijo individualnosti, ki naj bi bila generična. Potrebno jo je soočiti z procesi individualizacije, kot jih opisuje Foucault. Partikularnost pa s singulamostjo - posamičnostjo. ® Glej Agnes Heler: Svakodnevni život, Nolit, Beograd, 1978, str. 125 Glej Ivan Ilič: Pravo na zajedništvo, Rad, Beograd, 1985, str. 120 - 145 « Glej OaWey str. 45 ^ Glej Goffinan Erving: The Presentation of Self in Everyday Life, Penguin, 1969; Isto, str. 152 Oakley, str. 48 Isto, str. 93 ^^ Feministični pamflet, citira ga Oakleyeva na str. 80 ^^ Več o uporabi denaija v stanovnjskih skupinah smo zabeležili na straneh 22,38,40 in 65-67 v raziskovalnem poročilu. ^^ Glej Goffinan Erving: Asylums, Penguin, 1968; Podobna je tudi vloga gospodinj v nekaterih vrtcih, kjer poskušajo civilizirati življenje in podreti pregrade med različnimi institucionalnimi sektoiji, v tem primeru med kuhinjskim življenjem in vzgojo. V vrtcu je poleg vzgojiteljic tudi gospodinja, katere naloga ni zgolj specialistična, t.j. kuhanje in pospravljanje, ampak je tudi že zaradi dejstva, ker se to dogaja med otroci, tudi vzgojiteljica in se njega vloga despecializira, postaja polivalentna. refleksija_ Gabi Čačinovič Vogrinčič DRUŽINA: PRAVICA DO LASTNE STVAI^OSTI Pravica do stvarnosti O psihološki pravici otroka do stvarnosti govori E. von Braimmuhl kot o eni temeljnih otrokovih pravic (Von Bramimuhl, 1979). Gre za pravico otroka do lastne stvarnosti, do tega, dajo shšimo, vidimo, da otroka vzamemo resno, in za njegovo pravico, da mu pokažemo, razložimo, povemo tisto, kar razumemo in znamo povedati o stvarnosti, kot jo doživljamo sami. Von Braunmuhlov koncept sem izbrala za jedro tega pisanja o družini, ker se mi zdi, da lahko z njim zajamem najpomembnejši vidik družinske naloge, da na svoj poseben, edinstven način obvlada neskončno raznolikost individuahiih razlik in ustvari skupino oz. sistem, ki bo omogočil posamezniku soočenje in odgovornost za soočenje. Človek potrebuje iz družine izkušnjo, da ni bil prezrt, torej neskončne izkušnje za neskončne individuabe razlike v procesu učenja meje med tistim, kar je in kar mora biti, učenja za avtonomijo in povezanost hkrati. Maloštevilni opisi družine, ki jo na primer R. Skynner označi kot družino "izjemne stopnje zdravja", vsebujejo to pravico. Besede, ki jih uporablja v Sky-nnerjevi navedbi timberlawnska študija iz leta 1976, so: spoštovanje ločenosti, individuabosti, avtonomije, zasebnosti; podpiranje in spoštovanje enkratnosti in razlik; visoka raven iniciativnosti (R. Skynner, 1982). W. Kempler govori o pomenu osebnega govora - jaz mislim, hočem, želim - ki šele omogoča obvladovanje individualnih razlik, ker jih razkrije in umesti (W. Kempler, 1991). Če dodamo pravici do stvarnosti pravico do vseh svojih čustev, se začnej o kazati obrisi socializacije v družinski skupini in za družino. Jasno je, da se psihološko rojstvo otroka dogaja v konfliktni družinski skupini. Soočenje in odgovornost pomenita za posameznika prostor, dotik, odziv, za družino pa postavljata vprašanje o mehanizmih oz. o začilnostih skupine, ki to omogočajo. Soočenje in odgovornost "tu in zdaj" je mesto, kjer nastajajo veselje, bolečina, sprememba. In vendar se v družini skopo odmerja prostor za soočenje in odgovornost. Prostor za avtonomijo se odmerja zadržano, kot se zadržano odmerja prostor za sedanjost. Logika družine je logika "več istega" (P. Watzlawick, 1986), trajnosti, ne-spreminjanja,vpredvidljivo določenihpravihhpreživetja, vvlogah in delegacijah. 55 Čačinovič Vogrinčič: DRUŽINA: PRAVICA DO LASTNE STVARNOSTI y hierahiji moči ia komunikacijskih vzorcih, v podsistemih m mejah med njuni. Ocena Virginie Sath (V Sath, 1990), daje le ena desetina vsega, kar se dogaja v družim, na ravni ozaveščenega, govori o tem, koliko soočenja m odgovomosti zmoremo v vsakdanjem življenju in kako ozek je ta skupni razviden prostor za to, čemur Peseschkian pravi odločitev za preživetje "dmg z dmgim" ah "dmg proti dmgemu" (N. Peseschkian, 1980). Psihosocialna pomoč družini vedno pomeni, da delamo nove prostore za izkustvo soočenja in od-govomosti, za raziskovanje in učenje spreminjanja, ki ga potrebujemo in ki je uresničljivo. M. Mahler: psihološko rojstvo otroka Margaret Mahler je s fíhgransko skrbnostjo raziskovala procese ločevanja, diferenciacij e, razmej evanj a m procese individuacij e, torej procese pridobivanj a individualnih značihiosti, avtonomije, osebnega, edinstvenega odkrivanja stvarnosti. V tem kontekstu jih navajam, da bi lahko bolje presodih o podrobnostih soočenja in razumeh neizogibno konfliktnost družme (M. Mahler, 1975). Gre za prva tri leta otrokovega življenja. V prvih petih mesecih se vrstijo obdobja normalnega avtizma in normalne shnbioze. V prvih tednih prevladujejo fiziološki fenomeni nad psihološkimi, telesne potrebe določajo "primamo halucmatomo dezorientacijo" m odsotnost zavesti o materi. M. Mahler uporablja pojem simbioze kot metaforo, da bi opisala stanje nedife-renciranosti, stanje spojenostizmateijo, vkaterem se šele postopoma vzpostavlja razlika med "zunaj" m "znotraj". Normahii avtizem in normalna simbioza sta dve fazi nediferenciranosti, dve fazi predhodnici separaciji m individuaciji in torej predhodnici nastajanja mdimen-tamega jaza kot ñmkcionahe strukture. Prva faza vprocesu separacije in individuacij e, ki zdaj sledi, je faza diferenciacije m razvoja telesne sheme. Najbolj relevanten znak za to dogajanje je otrokov strah pred tujim, nedomačim, njegovo zanimanje zamamo in ponovna verifikacija proti tujemu. Ob koncu tega obdobja, med prvim in dmgim letom otrokovega življenja, že jasno vidimo dve liniji v razvoju. Prva je Imija individuacij e, evolucije avtonomije, zaznavanja, spoznavanja, spomina, preizkušnje stvamosti. Dmgalmijajeintrapsihični razvoj separacije, ki potegne za seboj diferencijacijo, distanchanje, vzpostavljanje meja in ločevanje od matere. Sledi faza poskušanja. Poskušanje zajema najprej utrjevanje otrokove sposobnosti, da se telesno oddalji od matere, potem vzpostavljanje posebne vezi z njo m končno rast in delovanje avtonomnih mehanizmov jaza v tesni povezanosti z materjo. 56 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ V poimenovanju obdobja vidim pomemben poudarek za razumevanje učenja v avtonomije in povezanosti v družini: obdobje poskušanja. Clovek-otrok mora na svoj poseben, edinstven način, vedno znova raziskati, preveriti, poskušati. Z otrokovim poskušanjem želim opozoriti na družinsko skupino s svojo značilno strukturo in interakcijo. Vemo za podrobnosti o otrokovi vlogi med drugimi vlogami, možni delegaciji ali pravilih, ki zanj, za mamo,očeta, družino, že določajo poskušnje. V naslednji fazi, fazi približevanj a, še bolj e izstopi pomen razvidnosti družinske stvarnosti za stroko in za družino samo. M. Mahler pokaže, da otrok potrebuje máter, ki je čustveno nenehno na razpolago, saj mu to zagotavlja varnost približevanja in oddaljevanja. V tem okviru lahko le nakažem, da obstoja "družina matere, kije čustveno na razpolago otroku", in opozorim na pogoje, ki jih poznamo iz družinsko-terapevtskih izkušenj, kot na primer obstoj zavezništva med staršema in ohranitev generacijskih razlik, kot jih postavlja Th. Lidz (Th. Lidz, 1971). Okrog petnajstega meseca se otrokov svet širi in zajame očeta, pravica do lastne stvarnosti postane vedno bolj zapletena vsakdanjatema,vkateri krize omogočajo, da se vedno znova najde optimalna bližina. Predvidljivost, razvidnost, kijo mati omogoča s tem, daje nenehno na razpolago, ne odpravi konfliktnosti, temveč zgolj ustvarja pogoje za to, čemur Mertens pravi sposobnost za konflikt (W. Mertens, 1974). Zadnjafazavprocesu"psihološkegarojstvačloveškegabitja",fazakonsolidacije individuabosti in začetka stalnosti čustvenega objekta, poimenuje cilj tega procesa ob koncu tretjega leta starosti. V formulaciji M. Mahler, da gre za jasno definirano individualnost, ki je vnekterih aspektih definirana že za vse življenje, vidimo stvarni pomen "podrobnosti" socializacije v družini in za družino. Vtem okviru samo še opomba. Družina ^Чтјетпе stopnje zdravja^^potrebuje ogromno časa. Otrok mora imeti mnogo priložnosti za poskušanje, približevanje. Morda najlepša podoba družine, ki to omogoča, čeprav se zapis nanaša na starejše otroke, je opisana v Laingovi knjigi Pogovori z mojimi otroki (R. Laing, 1982). Knjiga ne vsebuje nič drugega kot zapise pogovorov,razmišljanj, vprašanj,ugotovitev otrok. To so vedno znova vprašanj a, ki razmejujejo, postavljajo in prestavljajo meje, se približujejo in oddaljujejo, preverjajo, preizkušajo. Družina je tista sociaba skupina, v kateri je to ponavljanje, to dolgotrajno učenje, možno. Ravnanje z čustvi v družini Uporabila sem ugotovitve M. Mahlerjeve, da bi pokazala, kako se "začne" in zakaj je pomembna otrokova pravica do stvarnosti. V tem poglavju govorim o 57 Čačinovič Vogrinčič: DRUŽINA: PRAVICA DO LASTNE STVARNOSTI tem, kako se otrokova pravica do stvamosti kaže tudi v pravici do vseh njegovih čustev v družini. R. Skynner pokaže, kako usodno je človekovo čustvovanje povezano z družinskimi izkustvi, kako močno značilnosti družine določajo, ah otrok dobi nujno izkustvo, da so njegova čustva možna, sprejemljiva ali vsaj razumljiva, ker se jih le tako uči obvladati (R. Skynner, 1983). Govorimo o ravnanju družine, torej mislimo na hierarhijo moči, kjer nekdo določa, zahteva, da čutimo tisto, kar za družino moramo čutiti; mislimo na specifično nalogo (vlogo, delegacijo), ki jo ima posameznik pri vzdrževanu čustvenega ravnotežja; mislhno na obrambne komunikacijske vzorce ali na pravila za preživetje, ki v njej veljajo. Po Skynnerju človek iz družine odnese čustva, kijih sprejema m obvlada, m čustva, ki so in ostanejo za zaslonom. Otrok začne spoznavati, kako se v družini ravnazčustvi, odprvegatrenutkaživljenjavnjej. V družmipotrebuje odraslega, ki mu bo omogočil vamo ugodje, da vzpostavi zaupanje m postavi lastne meje. V družmi so to običajno starši in spet običajno v večji meri mati. Da bi mati bila otroku čustveno na razpolago, mora tudi sama veliko dobiti, za tem pa stoji vprašanje, alije v neki specifični družini možno reči, prositi za več pomoči, za nežnost, in ali starša vzpostavljata zavezništvo za otroka. Otrok se mora v vseh fazah svojega razvoja učiti dmgo za dmgo lekcijo o ravnanju z čustvi. Vedno je to lekcija za ravnanje z avtonomijo m povezanostjo. Včasih so čustva izredno močna in nesprejemljiva, m otrok se jim odpove, saj ne najde poti, kako jih obvladati v družmi, kjer si člani nesprejemljiva čustva podajajo, ker jih nihče noče prepoznati ali prevzeti. Vendarje otrokova pravica do stvamosti ravno vtem, dapoveže tudi nasprotujoča si in nesprejemljiva čustva kot lastna. V družmi niso nevama konfliktna čustva - nevamo je zgolj njihovo zanikanje. Pristajanjenačustva dmgega pomeni hkrati tudipristajanjenanjegovo avtonomijo - in pristajane na lastno samoto. Odvisnost otroka od odraslega odraslemu olajša, da izsili čustvo, ki ga potrebuje. V zvezi z družmo lahko v vsej tragičnosti razumemo misel L. de Mausea: "Kar je staršem v preteklosti manjkalo, ni bila ljubezen. Manjkala jim je čustvena zrelost, ki bi bila potrebna, da bi otroka priznali kot avtonomno, samosvojo osebnost." (L. de Mause, 1976, str. 61) \ Izredno pomembno je, da una človek v družini možnost, da si čustva pojasni m jih v družinski skupmi predela. O čustvih ni mogoče razpravljati, treba paje 58 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ razpravljati o tem, kar sledi, o tem, kako bo kdo ravnal. Ko otrok začne skrivati čustva v družini, jih bo kmalu skrival pred samim seboj, ne bo jih več mogel razbrati. Ali bomo odrasli in otroci v družini smeh in torej znah čutiti, kar čutimo, je odvisnosti od značilnosti ravnanja družine z čustvi in rešljivo le za vse njene člane. Pravica do vseh svojih čustev je pravica do individuahiih m avtonomnih čustev, ki vendar omogočajo povezanost. Sposobnost za konflikt Sposobnost za konflikt je koncept W. Mertensa (W. Mertens, 1974), prav v njegovi deflnciji ga uporabljam kot sinonim za soočenje m odgovomost za soočnje z mdividuahimi razlikami v družinski stvamosti. Sposobnost za konflikt pomeni pridobljeno, naučeno sposobnost posamezika, da zazna konflikt za motenimi interakcijami in komunikacijami, ga prepozna in se z njim sooči, da bi ga bodisi začel reševati bodisi zmogel živeti z njim. Sposobnost za konflikt je kompetenca osveščenosti o problemih, ki so globlji od vsakdanjih, običajnih, dostopnih skrbi. Mertens je znotraj nastavkov simbo-hčega interakcionizma, teorije komunikacij, kognitivne teorije in psihoanalize pokazal na pogoj e za nastaj anj e konfliktov m za nj iho vo razreševanj e. V nj ego vi formulaciji to pomeni: "Vzgoja sposobnosti za konflikt mora usposobiti otroka, da pričakovanj in atribucij staršev, njihovih etiketiranj ne sprejme brez vprašanja; da pristane na ambivaletnosti in dvoumnost potreb staršev, jo zdrži m se tako uspešno razloči (razmeji) od staršev." (W.Mertens, 1974, str. 50) Gre za vzgojo sposobnosti, da otrok sproti vidi v medčloveških odnosih vsebovano konfliktnost in se z njo spoprime, ne da bi moral nase, zasebno, sprejeti krivdo zanjo. V družini se lahko naučimo več ali manj "sposobnosti za konflikt", v družini se učimo tudi zanikati m poflačevati konflikte. Neghanje m potiačevanje je običajno ravnanje. Ena prvih človekovih izkušenj je, da je konflikt bolje poflačiti ali vsaj zamolčati. Izražanje konlikta ogroža posameznika m družmo. Zato je altemativa "sposobnosti za konflikt" nova, neobičajna altemativa. W. Mertens mi pomaga jasno formulhati eno od pomembnih spoznanj raziskovanja družine in pomoči družini - spoznanje, da je vamost, ki jo človek v družini potrebuje, vamost spreminjanja, vamost, v kateri je mogoče zdržati napetost, stres soočenja s stvamostjo. V zgodovini človeštva smo vlagali več v to, da stvamosti, kije objektivno ogrožujoča, ne prepoznamo, kot v to, da bi si nabrah moči, da zdržimo v njej alijo spremenimo. Mertens je vzgojo "sposobnosti za konflikt" konciphal kot odločitev posameznika. Podrobno je pokazal, kako naj ravnajo starši in otroci. Govori o 59 Čačinovič Vogrinčič: DRUŽINA: PRAVICA DO LASTNE STVARNOSTI odprtih in neoviranih komunikacijah, o učenju za uporabo neverbahiih sporočil in o vajah za metakomunikacijo. V jeziku kognitivnih teorij govori o tem, kako usposobiti otroka, da se upre atribucijam in etiketiranju staršev, da se ne bi odpovedal samodefiniciji, in svari pred prognozami, ki uresničujejo same sebe. Za nas je neizogibno vprašanje o tem, kako, pod kakšnimi pogoji družinska skupina omogoči vzgojo za progresivno rešvanje konfliktov. Pristajanje na vzgojo za konflikt je pristajanje na soočenje in odgovornost za spreminjanje v neki sedanjosti. Zmore ga družina, ki ima mehanizme za to: hierarhijo moči, komunikacijske vzorce, strukturo vlog, pravila in norme, ki po eni strani omogočajo predvidljivo razvidnost (bolje vedeti, kaj delamo), po drugi strani pa zagotavljajo obvladljivost sprememb za vse - za družino. Mati, ki ne žeh reševati konfliktov z otrokom zgolj na račun njegovih potreb, sama potrebuje trdno zavezništvo z očetom oziroma možnost, da se za zadovoljevanje svojüi potreb obrne k odraslemu človeku; struktura družine jo mora varovati pred tem, da bi jo oče in morda drugi otroci izločih. Skoraj preenostavna se zdi Mertensova postavka o vaji, pa vendar gre v bistvu za to. Družina je konfliktna skupina, njeno konfliktnost se je treba naučiti razbrati in ravnati z njo. Učenje sposobnosti za konflikt je v moji inteфretaciji učenj e, ki usposablj a za osveščenost o družinski skupini, o nj enem "zemlj evidu" skupnega življenja, o ravnanju s potrebami in čustvi v pogojih za ohranitev družine, o značibosti njene strukture, o ravnanju s spreminjanjem. Epilog Plaidoyer za to, da človek ne bi bil prezrt v svoji družim, pišem, da ne bi bil prezrt takrat, ko se srečamo z njim psihologi, socialni delavci. Psihosocialna pomoč se začne, ko se vidimo, shšimo, občutimo. Spreminjanje v odnosih je možno, če lahko ljudje ugotovimo, kdo smo in kaj želimo in to podelimo z drugimi. Kemplerjeva šola družinske terapije mi je omogočila novo, bogato izkušnjo ravnanja v svetovahiem delu. Zahteva po tem, da ravnamo osebno, "tukaj in zdaj " za izkustvo o konkretnem dogodku ali problemu, velj a za ravnanj e z večno konfliktnostjo družinske stvarnosti. Vsi dobro vemo, koliko lažje je pogledati stran od sedanjosti. V hipu smo v preteklosti ali v prihodnjosti, kot da bi bilo breme sedanjosti, tega edinega časa, v katerem seje resnično mogoče srečati, soočiti, dotakniti, spreminjati, neznosno. Pravica do lastne stvarnosti ostaja. Zanjo iščemo prave besede, zanjo med svetovalcem in človekom, ki potrebuje pomoč - in zanju - postavljamo meje. Za stvarnost človeka skupaj z njim iščemo smisel in nove načine ravnanja. Če je okvir, v katerem delamo, družina, se tu in zdaj ustvarja razvidnost družinskega, 60 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ odpirajo se nove poti, postavljajo nove besede za vloge, hierarhijo moči, komunikacij ske vzorce, pravila, v fihgranskem iskanju prostora za stvarnost, ki jo je mogoče prepoznati, dogovoriti. In kar je najpomembneje, tudi vedno znova spremeniti. Literatura Von BRAUNMUHL, E.: Шfur Kinder, Fischer, Frankfurt/Main 1979 ČAČINOVIČ VOGRINČIČ, G. : Psihodincanskiprocesi v družinski skupini. Advance, Ljubljana 1992 KEMPLER, W.: Within Families, The Kempler Institute, Costa Mesa 1991 LAING, KD.: Gespräche mit meinen Kindern, Rowdiolt, Reinbeck bei Hamburg 1982 LIDZ, T.: Familie und Psychosoziale Entwicklung, Fischer, Frankfiirt/Main 1971 MAHLER, M.S., PINE, F., BERGMAN, A.: La naissance psychologique de I'etre humain, Payot, Paris, 1980 De MAUSE, L. : The History of childhood. Souvenir Press, London 1976 MERTENS, W.: Erziehung zur Konfliktfahigkeit, Ehrenwirth, München 1974 PESESCHKIAN, N.: Positive Familientherapie, Fischer, Frankfurt/Main 1980 SATIR, v.: Kommunikation, Selbstwert, Kongruenz, Junfermann, Paderborn 1990 SKYNNER, R.: 'Tramework for Viewing the Familz System", v: BENTOVIM, A., BARNES, G, COOKLIN, A.: Family Therapy, Academic Press, London 1982 SKYNNER, R., CLEESE, J.: Families and how to survive them, Methuen, London,1983 WATZLAWICK, P.: Vom Schlechten des Guíen, Piper, München 1986 teorija Blaž Mesec AKCIJSKO RAZISKOVANJE MED SOCIALNIM INŽENIRSTVOM IN REVOLUCIONARNIM AKTIVIZMOM V razvoju akcijskoraziskovalnega pristopa je mogoče razlikovati dve obdobji oziroma dve smeri, ki se razlikujeta po svojih temeljnih izhodiščih^(Kramer, Kramer, Lehmann 1979). ^ Prvo smer predstavlja akcijsko raziskovanje v okviru lewinovske tradicije (K. Lewin), v okviru katere seje v glavnem povezovalo s filozofijo "medčloveških odnosov". V drugi smeri so začeh v sedemdesetih letih razvijati akcijsko raziskovanje družbenokritično usmerjeni družboslovci, ki so se teoretično opirali na kritično družbeno teorijo. Ti so videh v akcijskem raziskovanju predvsem sredstvo ozaveščanj a in pohtičnega aktiviranj a družbeno prikraj šanih sloj ev in skupin za spreminj anj e družbenih razmer Manj radikalnim med nj imi j e šlo bolj za spreminj anj e neposrednih življ enj skih pogoj ev, kvalitete življenja ali družbenega položaja prikrajšanih skupin, bolj radikahiim pa za spreminjanje temeljnih družbenih odnosov dominacije in izkoriščanja, za social(istič)no revolucijo torej. LEWINOVO POJMOVANJE AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA K. Lewinu pripisujejo, daje prvi konceptualiziral to vrsto raziskovanja, ji dal ime in prvi izvajal akcijske raziskave.^ Njegovo pojmovanje akcijskega raziskovanja je mogoče rekonstruirati na osnovi treh vrst virov: iz spoznanj o njegovem občemetodološkem nazoru, iz njegovih neposrednih zapisov in izjav o tej vrsti raziskovanja, iz nekaterih njegovih spoznanj o naravi skupinskega dogajanja in iz opisov raziskovahiih projektov, ki jih je sam imenoval akcijske oziroma so jih tako imenovali njegovi sodelavci.) a. Občemetodološki nazor Na tem mestu naj omenimo samo nekatera pojmovanja iz Lewinovega občemetodološkeganazora: prepričanje o metodološki enotnosti naravoslovnih in družboslovnih ved, ki se odraža tudi v naravi osnovnih pojmov njegove teorije, pojmov, ki so analogni pojmom fizike in matematike (polje, sile, vektorji); nasprotovanje redukcionizmu pri pojasnjevanju družbenih pojavov in behaviorizmu kot sodobni obliki redukcionizma; zavzemanje za integracijo znanosti na osnovi proučevanja skupin, ki so zanj ključne družbene entitete in osrednji predmet družbenih ved; zavzemanje za praktično vlogo znanosti; pojmovanje o integrativni in prediktivni fimkciji teorije in poudarjanje pomena 62 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ konceptualizacije ali konstruiranja pojma (genetični vidik, kvalitativni, operacionalno-kvantitativni, vidik generalizacije). Posebno pomembenj e njegov nazor o eksplanaciji, ki ima dve sestavini: nazor, daj e vsak dogodek determiniran s konfiguracijo družbenega polja kot celote in nazor, da eksplanacija ni v tem, da se odkrije povezave med eno in drugo vrsto fenotipskih podatkov, ampak v tem, da se fenotipske podatke poveže z dinamičnimi konstrukti. Levrâu pomeni pojasniti vedenje najti znanstveno predstavitev življenjskega prostora, to je predstavitev s konstrukti teorije polja, ter določiti ñinkcijo, ki povezuje vedenje in življenjski prostor. Vprašanje odnosa med razumevanjem in pojasnjevanjem opredeli kot vprašanje odnosa med "subjektivnimi" in "objektivnimi" elementi družbenega polja in ponazori svojo misel s primerom napovedovanja poteka dogodkov in razvoja odnosov v zakonskem paru. Analiza dveh psiholoških ("subjektivnih") polj ustvari osnovo za napoved dejanskega ("objektivnega") vedenja obeh zakoncev. Da bi lahko pojasnih vedenje, je treba razlikovati med situacijo, kot jo vidi opazovalec, in situacijo, kot jo vidi subjekt. Objektivnost v psihologiji zahteva, da kolikor mogoče ustrezno predstavimo subj ektivno polj e posameznika, nj egov življ enj ski prostor Ključna metoda verifikacije je za Levsdna eksperiment, katerega uporabo v družboslovju utemeljuje, izhajajoč iz teorije polja, prav z relacionabo naravo sociahuh situacij, ki omogoča transpozicijo realne strukture v eksperimentalno. Kljub temuj e poudarjal omejitve proučevanj a kompleksnih, družbenih dogajanj vlaboratoriju, artificielnost cepitve kompleksnih integriranih celot na elementarna vedenja in prednosti proučevanja dinamične narave spreminjanja v naravnih okoljih, vendar pod kontrolhanimi pogoji. Predlaga kooperacijo proučevane skupme pri načrtovanju eksperimenta in s tem že nakaže osnovno misel akcijskega raziskovanja. Vprašanja, povezana z ustvarjanjem empirične evidence, zavzemajo v Levdnovem delu pomembno mesto.^ Ne samo, daje po njegovem prva naloga znanosti objektivno registrirati m zanesljivo opisati dejstva, ampak se z razvij anj em tehnik opazovanj a m meij enj a poj avov konstituiraj o novi predmeti proučevanja. Opisani Lewinovi metodološki nazori in nazori o naravi družbenega spreminj anj a že vsebujejo osnovne elemente akcijskega raziskovanja: stališče o praktični fimkciji znanosti; usmerjenost na preučevanje celot prepletenih dejavnikov; spoznanje, da se percepcija spremeni v odvisnosti od spremembe situacije z akcijo; težnja predstaviti subjektivno polje posameznikov (življenjski prostor akterjev), poudarek na eksperimentiranju v naravnih pogojih z ohranitvijo naravne celote pogojev. 63 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE b. Opredelitve akcijskega raziskovanja V zvezi z akcijskim raziskovanjem omenjajo Lewina predvsem kot človeka, ki je dal temu posebnemu pristopu ime "akcijsko raziskovanje" in ki je ta pristop spodbujal in ga tudi sam uporabljal. Akcijsko raziskovanje je definiral takole: "Raziskovanje, potrebno družbeni praksi, lahko najbolje označimo kot raziskovanje za družbeno upravljanje ali družbeno inženirstvo. Toj e neka vrsta akcij skega raziskovanj a, komparativnega raziskovanjapogojevmučinkovrazličnih oblik družbene akcije in raziskovanj a, ki vodi do družbene akcije. Raziskovanje, ki ne proizvaja nič drugega kot knjige, ne bo zadostovalo.- Pomudhno se nekoliko pri tej opredelitvi. (1) Lewin uporablja pojem akcijskega raziskovanja v pomenu uporabnega raziskovanja. To naj služi "družbenemu upravljanju" ali "družbenemu inženir-stvu". Zaveda se, da se praktikibojijo"tehnokracije" družbenih ved. (1948,213) Ta bojazen pa po njegovem ni upravičena, saj znanstveni zakoni niso diagnoza lokahiih razmer m"ne predpisujejo strategije spreminjanja. Taje v rokah ljudi, ki tam živijo. V skladu z duhom njegovega dela pri razvijanju metod demokratičnega vodenja skupm bi tudi bilo, da bi pojmoma "družbeno upravljanje" in "družbeno inženhstvo" ne pripisoval pomena, kakršnega sta dobila v okviru resnično tehnokratskih pristopov. Zdi se, daj e ta izraz uporablj al v pomenu, podobnem našemu "sociahiemu delu." Povsem jasno je, da mu ni šlo za kontrolo in vzdrževanje nespremenjenega stanja, ampak za spremmjanje vedenja, celo za revolucioniranje družbenega življenja.^ (2) Akcijsko raziskovanje je po njegovem primerjahio raziskovanje pogojev in učmkov razhčnih oblik družbene akcije, m raziskovanje, ki vodi do družbene akcije. Ta njegova opredelitev se, to moramo kar takoj poudariti, bistveno razlikuje od nekaterih kasnejših pojmovanj akcij skega raziskovanj a. Model za preverjanje pogojev m učinkov različnih akcij je - če eksplichamo to misel -eksperiment o učinkovitosti različnih tretmanov A, B, C... na določene kriterije. Konkreten primer je eksperiment s tremi različnimi stili vodenja. Poleg tega vključuje Lewin med akcijsko raziskovanje tudi raziskovanje, ki vodi do družbene akcije. To bi lahko bilo po sedanjih opredelitvah diagnostično raziskovanje, ki definira določen družbeni problem, oziroma raziskovanje, ki vodi do formulacije alternativnih opcij in do odločitve za eno od njih. (3 ) Poj em akcij skega raziskovanj a uporablj a v zelo širokem pomenu aphkati vnega raziskovanja, ki obsega zelo razhčne pristope, saj po njegovem tako raziskovanje vključuje matematične in konceptualne probleme teoretične anahze, deskriptivne raziskave, laboratorijske in terenske eksperimente družbenega spreminjanja. K akcij skemuraziskovanj u prišteva tudi evalvacij sko raziskovanj e, kot raziskovanj e 64 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ učinkov družbenih akcij in kriterijev njihove uspešnosti. Akcijsko raziskovanje ima za enako pomembno kot čisto znanstveno raziskovanje; nikakor ni manjvredno. "Nagibam se k temu, da bi trdil, daje res prav nasprotno." (1948,203) (4) Akcij sko raziskovanj e zahteva celosten pristop. Izbolj ševanj e medskupinskih odnosov se srečuje s celo vrsto razhčnih nalog: od spreminjanja stališč in stereotipov do problemov ekonomske diskriminacije in vodenja skupin. "Brezupno je spopasti se s katerimkoh teh vidikov medskupinskih odnosov, ne da bi hkrati upoštevah druge." (1948,203) (5) Raziskovalni postopki naj bodo vključeni v akcijo. "Z družbenega vidika ni dovolj, da univerzitetne ustanove proizvajajo nove znanstvene uvide. Potrebno bi bilo instalirati raziskovabe postopke, družbene oči in ušesa, naravnost v organizem družbene akcije." (206) To je ena Lewinovih osnovnih inovacij, čeprav sam pravi, da ideja o raziskovahiih oddelkih agencij, ki so namenjene izbojševanju medskupinskih odnosov, ni nova. Nova je zahteva, naj bi to raziskovanje zares uporabljalo znanstvene metode in naj ne bi bilo le "zbiranje časopisnih izrezkov". Akcijska raziskava poteka kot spirala, v kateri si slede načrtovanje akcije, izvedba in raziskovanje. Ko razpravlja o tem, kdaj, kje in kdo naj izvaja akcijske raziskave, pomembno dopohii izhodiščno definicijo akcij skega raziskovanj a, s tem daj asno opredeh fimkcij o in položaj raziskovanj a v poteku akcije. Raziskovanje je tukaj vključeno v akcijo kot usmerjevalni instrument. V družbenih akcijah se prepletajo trije procesi: načrtovanje, izvedba, raziskovanje.^ (6) Lewin je pripisoval poseben pomen tehnično-metodološki problematiki akcij skega raziskovanj a. Od načelne zahteve po vključitvi raziskovanj a v akcij o do praktične realizacije je zahteven korak in Lewin se je tega dobro zavedal. Pravi celo, da se raziskovanje sreča pri tem s svojo najtežjo nalogo. Navaja primer, kako so ta primer rešili na nekem seminarju za delavce na področju medrasnih odnosov v državi Connecticut. Problem je bil, ali je seminar proizvedel kakšne spremembe pri udeležencih ali ne in zakaj je bil rezultat tak, kakršen je pač bil. Zato je treba opisati način vodenja, koliko iniciative so pokazali posamezniki in celotno spreminjajočo se konfiguracijo vodenja seminarja. "Naloga, s katero se morajo soočiti družboslovci pri objektivnem zapisovanju teh podatkov, ni dosti drugačna odnaloge zgodovinaija." (1948,210)"^ Poleg tega pa so Lewin in njegovi sodelavci, zlasti French, pri usposabljanju delovodij uporabih že razhčne "akcijske tehnike", kot so: samopreverjanje, povratno sporočilo (feedback), skupinsko reševanje problemov ter spodbujanje odkritosti in zaupanja v skupini. (Marrow 1977,170). (7) Pri izvajanju eksperimentov v naravnih pogojih se srečamo med drugim s 65 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE problemom, kako družbeno moč, ki je različno porazdeljena v situaciji, zastaviti za kontrolirano izvajanje eksperimenta. Levdn svetuje kot strategijo, da si raziskovalec pridobi sodelovanj e nosilcevmoči vnaravni situaciji pri načrtovanju in organizaciji eksperimenta oziroma sodelovanje vseh članov skupine. Ne omenj a nikakršnih metodoloških problemov, ki bi izhaj ah iz takega sodelovanj a in ki ne bi bih načelno rešljivi v okviru njegovega pojmovanja znanstvene metode in akcijskega raziskovanja. Ko Marrovv^, ki je tu povezovalec in glasnik Lewinovih mish, komentira raziskavo Frencha, pri kateri so delovodje sami sodelovali kot raziskovalci, pravi: "Ta eksperiment dokazuje, da način, kako se uvede kak poskus, deluje kot odločilni faktor. Če člani skupine sodelujejo pri programu, ki hna za cilj ustvariti j asnost glede dej stev, na katerih temelje njihove domneve, bodo rezultati, do katerih bodo prišh, izzvali spremembe njihovega vedenja." (Marrow 1977,172) (8) Praktična akcija, raziskovanje in usposabljanje so deh trikotnika, ki imajo svoj pomen le, če so povezani. Tuje treba navesti Levvdna nekoliko obširneje, saj gre za zgodovinske mish: "Globok vtis je naredil name silen pedagoški učinek, ki so ga hneh evalvacij ski sestanki, načrtovani zaradi znanstvenega beleženja, na proces usposabljanja. Vzdušje objektivnosti, pripravljenost vodstva za odkrito razpravo o svojih napakah, ne da bi bil s tem ogrožen njegov položaj, je, kot kaže, pripeljalo k stopnjevanju upoštevanja in je ustvarilo tisto razpoloženje sproščene objektivnosti, ki je nikjer ni težje doseči kot na področju medskupinskih odnosov, ki je obremenjeno s čustvenostjo m togimi stališči, celo pri tako imenovanih liberalcih in tistih, katerih služba je pospeševanje medskupinskih odnosov. Ta in podobne izkušnje so me prepričale, da moramo obravnavati akcijo, raziskovanje in trening kot trikotnik, ki mora ostati povezan v korist vsakega njegovih kotov." (Lev™ 1948,211) Akcije ni mogoče izboljšati, ne da bi usposabljali osebje m raziskovali njene učinke ; usposablj anj e poteka najbolj e ob sodelovanju v akciji m v raziskovabem procesu; raziskovanje paje plodno le, če se dogaja v praksi m ga izvajaj o ozaveščeni in usposobljeni ljudje. Akcijsko raziskovanje je torej namerno spreminjanje razhčnih vidikov vedenja ljudi in družbenega življ enja, spreminjanje, ki se vedno osredotoča na neko celoto med seboj povezanih in soodvisnih vidikov; prikateremseprepletajopraktičnaakcija,raziskovanjeinusposabljanje. c. Akcijsko raziskovanje m družbeno spreminjanje Tretji vir za rekonstrukcijo Lewinove koncepcije akcijskega raziskovanja so spoznanja o družbenem spreminjanju na skupmski ravni, zlasti: o kvazi-stacionamem ravnotežju, odporu, sekvenci spreminjanja, pomenu skupinske 66 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ odločitve in skupinskih norm pri spreminjanju vedenja.® (1) Osnovni pojem za anahzo družbenih sprememb je pri Lewinu pojem kvazistacionamega ravnotežja. To je ravnotežje kake celote, ki se ohranja kljub neprestanemu gibanju m spremmj anju delov. Raven kvazistacionamega procesa se vzdržuje kot kvazistacionamo ravnotežje, kadar delujejo na dimenziji zvišanja ozkoma znižanja nivoja nasprotne sile enake jakosti. Spremembe ne sledijo nujno potem, ko se je povečala jakost nasprotnih sil; nasprotno, pod določenimi pogoji je spremembe možno lažje doseči, če se jakost nasprotnih sil prej zmanjša, tj. če se zmanjša napetost (tenzija). Kvazistacionami procesi niso popolnoma konstantni, ampak fluktuiraj o okrogneke povprečne ravni - "centralna struktura polja sir'.(1951,205) Povečanje jakosti neke sile (ali zmanjšanje jakosti nasprotne sile) lahko povzroči spremembo ravni. Toda proces se vme nazaj na prejšnjo raven, če se jakost te sile zmanjša, vse dokler se to dogaja znotraj centralnega polja sil. Če pa se jakost neke sile toliko poveča, da potisne raven procesa iz centralnega polja sil, se proces ne vme več na isto raven. (2) Dmgi koncept, kije bistvenega pomena za akcijsko raziskovanje, je pojem odpora. Lewin ne konceptualizha odpora kot emocionalno stanje posameznika, ampak išče njegov izvor v ohranjanju skupinskih norm. Čim večja je socialna vrednost skupinske norme, tem večji bo odpor posameznega člana skupine, da bi se odklonil od te ravni. Veliko primerov odpora do sprememb lahko pojasnimo na ta način z delovanjem družbenih norm. Šele če se spremeni norma, izgine odpor To pomeni, da pri uvajanju sprememb ni dovolj, da določhno zaželeno stanje in da ga začasno proizvedemo, ampak moramo že v samem začetku računati na to, da želimo trajno spremembo in v skladu s tem spremeniti skupinsko normo. (3) S tem povezano je spoznanje o vplivu skupinske odločitve na spremmjanje vedenja. Eksperimenti so pokazali, da je skupinska odločitev zagotovila trajnejšo spremembo vedenja kot individuaba odločitev. Eden od razlogov za to je oblikovanje skupmske norme, dmgi dejstvo, da seje posameznik v skupini dejansko odločil za neko vedenje m tretji, daje to javno izrekel. Na tej osnovi je Lewin zagovarjal spreminjanje skupinskih norm namesto spreminjanja posameznika. Prav spoznanja o pomenu skupinske odločitve kot faktorja spremmj anj a so neposredno uporabna v okvim akcijskega raziskovanja. Te ideje je demonstriral v svojih eksperimentih s spreminjanjem vedenja v zvezi s prehrambenimi navadami. "Uspešna sprememba ima torej tri vidike: odmrznjenje sedanje ravni Ll, gibanje na novo raven L2 m zamrznitev na novi ravni." (1951,288) (4) Lewin je opozoril tudi na nekaj taktik, ki naj bi jih uporabljali pri družbenem 67 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE spreminjanju, kotnpr.: najprej identificirati vodilne v ciljnem sistemu ('Srataije"); upoštevati socialni kontekst 'Sratarjev"; spodbujati vključitev posameznikov, tako da se predstavi problem v skupinski situaciji; izogniti se "ego-tveganju" tako, da se problem prikaže kot problem za drugega; zagotoviti eksperte, ki posredujejo nujno potrebno znanje; zahtevatijavno izjavo vsakega posameznika o nameravanem vedenju v prihodnosti in zagotoviti preverjanje vedenja. (Newcomb, Hartley 1947) č. Akcijskoraziskovalni projekti Četrti vir rekonstrukcije Lewinovega koncepta akcijskega raziskovanja so raziskave, ki jih je izvedel on sam ali njegovi sodelavci in ki so jih imenovali akcij ske.^ (1) V enem od teh primerov je Lewin svetoval podjetju, kjer je bil več let svetovalec (Harwood Manufacturers), v zvezi s problemom nizke storilnosti delavk, ki niso imele delovnih navad, primernih industrijskemu načinu dela. Zdelo se jim je, da obstoječe ravni storilnosti ni mogoče preseči. Lewin je po pogovorih z vodstvom svetoval, naj se najde način, da bi pokazali, da so norme, ki so jih imeh za previsoke, reabe in dosegljive. Podjetje je nato zaposlilo večje število izkušenih delavcev iz drugega kraja, ki so brez težav dosegali te norme; tako so ostah videh, da so norme dosegljive in kmalu seje tudi njihova storibost dvignila. (Marrow 1977,165-175). "Akcijsko" je tu dejstvo, da je šlo za praktičen poseg na osnovi diagnoze situacije in nasveta, poseg, kije povzročil spremembo vedenja delavcev. Diagnozo je Lewin postavil na osnovi podatkov, ki jih je dobil v pogovorih z vodstvom podjetja in na osnovi splošnih teoretičnih premis, povezanih s pojmom nivoja aspiracij. To delo je bilo raziskovanje le v zelo širokem pomenu te besede, pač kot empirično in usmerjeno pozvedovanje, ki se opira na določen teoretični okvir, ne pa v določnej šem pomenu sistematičnega zbiranja empiričnih podatkov s preverjenimi postopki. (2) Nekaj podobnega velja za poskuse s skupinskim odločanjem. Bavelas je primerjal dve skupini delavcev: v eni so se delavci po razpravi odločili da bodo v petih dneh dvignili storilnost do določene ravni, v drugi pa so samo razpravljali, kako naj bi dvignih storibost. Po pričakovanju seje v prvi skupini v resnici dvignila storibost, v drugi pa ne. V raziskavi o spremmjanju prehrambenih navad so primerjali vpliv različnih načmov prosvetljevanja na dejansko spremembo prehrambenih navad. Najbolj učinkovit načm je bila skupmska razprava, ki ji je sledila skupmska odločitev za spremembo. Pri obeh raziskavah je šlo v bistvu za primerjavo učinka razhčnih stanj neodvisne spremenljivke (skupmska odločitev-skupmska razprava) na odvisno (storibost, prehrambena navada), to je kot katerikoli eksperiment, v katerem preverjamo 68 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ vpliv eksperimentalnega faktorja na odvisno spremenljivko, s to razliko, da si ne v enem ne v drugem primeru niso preveč belili glave s kontrolo drugih relevantnih spremenljivk. (Marrow 1977,168) (3) Šele eksperiment Frencha o spreminjanju stereotipne predstave o starejših delavkah se jepribhžal sedanj emu pojmovanju akcijske raziskave. Frenchjebil, če sodimo po Marrovsoi, tedaj prvi, kije uvedel neko obliko participativnega raziskovanj a, ki j e bistvena sestavina sedanj ega pojma akcij skega raziskovanj a. French je podvomil, da bi nadaljnje prezenthanje podatkov o enakovredni storilnosti delavk lahko spremenilo stališča delovodij, inje predlagal, naj bi ti ljudje sami zbrali podatke in na ta način prišh do uvida o razliki med podatki m njihovimi prepričanji. Poskus v tej smeri se je popohioma posrečil. Skupma delovodij seje sama odločila za metodologijo zbiranja podatkov, ugotovila, da so "starejše" delavke (ki so jih opredelih kot nad 30 let stare!) celo bolj produktivne in učljive od mlajših, in spremenila svoja stahšča do zaposlovanja teh delavk. Ni pa se posrečilo z individuahiim pristopom spremeniti stereotipnega stališča delovodje kljub zelo prepričljivim podatkom. Samostojno raziskovanje in odkrivanje dejstev v skupini se je torej izkazalo kot bolj učinkovito pri spreminjanju stereotipa kot zgolj seznanjanje z ugotovitvami, do katerih so prišh dragi, in bolj učmkovito kot individuahio soočanje z diskrepanco med podatki in stereotipnhn prepričanjem. (French, Marrow 1945) V tem posegu so torej delovodje pod mentorstvom pokhcnega raziskovalca raziskovali storilnost, učljivost, fluktuacijo in absentizem delavk. (4) V raziskavi Bavelasa o samoodločanju pa so delavci, ki so dosegah zahtevano normo, lahko sami planirali svojo storilnost, to je prostovoljni presežek norme, za vsako uro ah vsak dan vnaprej. V skupini, kij e tako planirala svojo storibost, seje storihiost povečala m stabilizirala na tej povišani ravni. V dragih skupinah, kjer delavci niso tako načrtovali svoje storilnosti, pa se ta ni povišala. Na spremembo vrednosti odvisne variable, na katere vrednost so subjekti lahko zavestno vplivali, je torej vplivalo poznavanje njene izhodiščne vrednosti in samodoločanje aspirirane vrednosti. (5) Marrow je povzel opise nekaj važnejših akcij skoraziskovahiih projektov, ki so jih izvedli pod Levvònovim vodstvom ali ob njegovem sodelovanju v okvira Komisije Ameriškega židovskega kongresa za odnose v skupnostih (Commision on Community Interrelations). V enem od njih so delali s skupiao italijanskih katoliških mladostnikov, ki so ob židovskem prazniku Jom-Kippur motili obrede v sinagogi. V raziskavi so ugotovih, ali se da te mladostnike preusmeriti h konstruktivnejšemu udejstvovanju. Pri dragem "projektu" je vodstvo Ameriškega židovskega kongresa prosilo Lewma za svet v zvezi z vpisnimi postopki na univerze, postopki, ki so diskrimimrali Žide. Lewin je menil, daje 69 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE diskriminacija pogosto vzrok za predsodke in ne njihova posledica, zato seje smotrno boriti proti diskriminaciji, če hočemo spremeniti predsodke. V skladu s tem mnenjem so se predstavniki židovskega kongresa nato borih proti diskriminaciji pri vpisu in dosegli, da so po vsej državi revidhah diskrimmacijske ukrepe. V tretji raziskavi so preverih trditev predstavnikov veleblagovnic, da kupci ne marajo črnskih prodajalcev. Z mtervjuji in opazovanjem kupcev so ugotovili, da velika večina kupcev ne bi imela nič proti nameščanju črncev kot prodajalcev. Kupec vzame situacijo, kakršna je, kot gotovo dejstvo m se pusti postreči prodajalcu, kakršen je, ne glede na svoje predsodke do njegove polti. V četrti raziskavi je Festmger eksperimentalno zavrnil hipotezo, da so Židje lojalni med seboj. V mešanih skupinah študentk je po posebnem eksperimentahiem postopku izvedel volitve "predsednice" in ugotovil, daje na izbor pri katoličankah nekoliko vplivala verska pripadnost (več glasov za katohčanko), medtem ko Židinje niso pogosteje glasovale za Židinjo. V peti raziskavi so ugotovili, da imajo stanovalci rasno integriranega naselja, kjer so belci in črnci prebivali v istih blokih, ugodnejša stahšča do druge rase, kot stanovalci naselja, kjer so v istem bloku prebivali le pripadniki iste rase (vsak blok druga rasa). Te raziskave smo nekoliko podrobneje opisali, da bi videh, kaj vse je veljalo za akcijsko raziskovanje: socialnoterapevtsko delo s skupino mladoletnih prestopnikov, nasvetovanje, anketna raziskava, eksperiment, eksperiment ex post facto. Mimo dejstva, da so bih to "uporabni" projekti m da so hneh skupno vsebino, povezano z rasno, versko in etnično diskriminacijo, ter skupnega teoretičnegaokviravLevvinoviteorijipoljanisoimehnobeneskupnemetodološke poteze. d. Povzetek: Lewmovo pojmovanje akcijskega raziskovanja Lev^ova eksplicitna definicija akcijskega raziskovanja je tako šhoka, da se ne razlikuje od opredelitve uporabnega raziskovanja ah terenskega eksperimenta, to pa velja tudi za mnoge tako hnenovane akcijske raziskave njega samega in njegovih sodelavcev. Toda tako njegovmetodološki nazor kotnjegova spoznanja o zakonitosti spreminjanja vedenja in stališč, predvsem o vlogi skupinskega odločanja, participacije m povratnega sporočila, predstavljajo osnovo za opredelitev akcijskegaraziskovanjakot specifične metode, kije splet spoznavanja in praktičnega delovanja. V temelje koncepta akcijskega raziskovanja kot metode spoznavanja so vgrajene med drugimi naslednje ideje. (1) Naloga znanosti je prispevati k reševanju problemov družbenega življenja m naj se zato loteva človeško in družbeno pomembnih tem. (2) Pri tem raziskovanju se ne usmerjamo na 70 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ proučevanje medsebojnih odvisnosti izoliranih variabel, ampak imamo vedno pred očmi celotno polje. (3) Pri psihološkem spoznavanju se izmenjavata subjektivna in objektivna perspektiva, perspektive akteijev in perspektiva opazovalca. (4) Raziskovalni postopki naj bodo vključeni v praktično akcijo, tako dajo lahko usmerjajo, hkrati pa je s tem raziskovalec neposredna priča dejanskemu dogajanju. (5) V okviru akcijskega raziskovanja se uporablja eksperimentahia metoda. (6) Zbiranj e empirične evidence pri te vrste raziskovanju je podobno delu zgodovinarja, ki rekonstruira preteklo dogajanje. (7) Akcijsko raziskovanj e poteka v iterativnih ciklih, v katerih si slede identifikacij a problema, načrtovanje, delovanje in evalvacija. (8) Pri akcijskem raziskovanju se prepletajo akcija, raziskovanje in usposabljanje. Za akcijsko raziskovanje kot metodo družbenega spreminjanja pa so temeljna naslednjaLewinova spoznanja. (1) Skupina in ne posameznikj e medij družbenega spreminjanja. (2) Posamezen vidik vedenja se lahko spremeni samo, če se spremeni celota, katere del je; spremembe se dogajajo kot spremembe v polju sil, ki vzdržujejo kvazistacionamo ravnotežje. (3) Odpor do sprememb je običajno dejstvo, povezano z ohranjanjem skupinskih norm in standardov in skupinska odločitev kot posrednik med motivacijo in spremembo vedenja je osrednjega pomena za spreminjanje vedenja. (4) Spreminjanje poteka v fazah, ko si sledijo "odmrznjenje" starih navad, sprememba in "zamrznjnje" novih. (5) Nujen pogoj za spreminjanje s pomočjo raziskovanja je vključitev nosilcev družbene moči v raziskavo. Akcij sko raziskovanj e naj bi, nakoncu, prispevalohkrati v zakladnico teoretičnih znanj in k družbenemu delovanju in spreminjanju v vsakdanjem življenju. Povsem jasno je, da Lewin ni želel žrtvovati znanosti praksi, niti se odpovedati praktičnemu delovanju. Ne smemo pozabiti, da njegovnazor označuj e hkratnost dveh navidez protislovnih izrekov: "Raziskovanje, ki ne proizvede nič drugega kot knjige, ne zadostuje" in "Nič ni tako praktično kot dobra teorija." Iz opisov dogaj anj ob prvih akcij skih raziskavah Lewina in nj egovih sodelavcev (Marrow 1977) pa sledi, da je k opredelitvi akcijskega raziskovanja kot specifične metode pomembno prispeval French, ki je tej opredelitvi dodal komponento participacije. V tej opredelitvi je posebnost akcijskegaraziskovanja dejstvo, da tisti ljudje, katerih vedenje ali stališča naj bi se spremenili ali ki hočejo doseči nek smoter, sami kot skupina na raziskovalen način pridejo do ugotovitev o neskladju med dejstvi in svojimi prepričanji in navadami in se odločijo, da jih spremenijo. Za to opredelitev akcijskega raziskovanja, ki upošteva sicer ves Lewinov pojmovni okvir, je torej bistveno: (1) da se dogaja v družbeni praksi, to je, da so njegovi nosilci ljudje, ki hočejo doseči praktične smotre; (2) da pri doseganju teh smotrov zaidejo v dvom glede ustreznih 71 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE ukrepov oziroma njihovih misehiih predpostavk (prepričanj m navad); (3) da ^ami kot skupma ob pomoči strokovnjaka izvedejo raziskavo, ki naj preveri ustreznost teh predpostavk in morebiti odkrije neskladje med stvamostjo m prepričanji (predsodki, stereotipi); (4) da se kot skupma na osnovi rezultatov raziskave odločijo za praktičen ukrep in/ali za spremembo stališča ali vedenja. Preverjanje misehiih predpostavk ravnanja skupine akteijev in razšhjanje njihovega misebega horizonta na način emphičnega raziskovanja pa je, po naši sodbi, osrednja značilnost akcijskega raziskovanja. Povsem ustrezna je tudi naslednja opredelitev levsônskega pojma akcijskega raziskovanja: "Raziskovalec gre tja, kjer gori: v tovamo, v krajevno skupnost, v šolo, na mladmski tabor. Analizha problem na kraju samem. Kolikor mogoče se sam vključi v delovne skupme in dogajanja. Udeležencem pomaga pri izvajanju samoanahze. Na temelju skupaj pridobljenih spoznanj razvije variante poskusa, ki se jih spet da izvesti na kraju samem. Njihove učmke natanko registrirajo in jih primerjajo s primerjalnimi skupinami. O njih razpravljajo neposredno prizadeti. Rezultat razprave vodi spet do novih ukrepov." (Metzger 1979,13) Lewmovi učenci m duhovni nasledniki niso nič bistvenega dodali opisanhn konceptom, na katerih temelji akcijsko raziskovanje. Za nadaljnji razvoj te metode je značilno diferenchanje različnih vrst akcijskega raziskovanja (diagnostično, raziskovanje s povratnim sporočilom, participativno; Lippitt 1979; Selltiz, Wormser 1948; emphično, eksperimentalno; Chein idr.); predvsem pa razvoj v smeri "didaktičnega raziskovanja" v okviru razhčnih oblik skupinskega dela (T-skupme ipd.), kar pomeni, da je učno raziskovanje izpodrinilo pravo raziskovanje, (gl. npr Sader 1979; Sanford 1970). Dvajset let poLevvinuugotavljaRappoport(1970), da seje akcijsko raziskovanj e razcepilo na štiri tokove: smer v okvim inštituta Tavistock, s poudarkom na sociotehnični ravni spreminjanja; smer skupmske dmamike v okviru Centra za skupmsko dinamiko pri M.I.T., ki poudarja procese v posamezniku m v majhnih skupmah m ne širših družbenih procesov; smer operacijskega raziskovanja, ki ga prakticira Inštitut za operacijske raziskave pri Inštitutu Tavistock, v ZDA pa Ackofif in Churchman; smer uporabne antropologije, ki v svojih projektih razkriva akcijsko usmeritev pri proučevanju kulturnih sprememb (časopis Human Organization). Ta delitev kaže, da se pojem akcij skega raziskovanja uporablja tako za razhčne oblike usposabljanjakot za razhčne oblike aplikativnegaraziskovanja (operativno raziskovanje, uporabna antropologija) m organizacijskega svetovanja. Kaže, kako nejasna je postala definicija akcijskega raziskovanja. Nesluteni razcvet skupinskega usposabljanja ali "terapije za normalne" (Weschler, Massarik, 72 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ Taimenbamn 1962) je popolnoma zasenčil vprašanje, ali lahko akcijsko raziskovanje kaj prispeva k posplošljivemu znanju o človekovem delovanju v skupinah in skupnostih in ne le k usposabljanju in uporabi znanja. Temu vprašanju so se v večji meri kot predhodniki posvetili družboslovci, ki so zaslužni za renesanso akcijskega raziskovanja v sedemdesetih letih. Tedaj je prišlo do rekonceptualizacije, pri kateri je bila znova poudarjena problematika akcij skega raziskovanj a kot raziskovahie metode in ne le metode usposablj anj a in spreminjanjana skupinski ravni. Toda tarekonceptuahzacijajeproblematična, ker je iz akcijskega raziskovanja kot metode uporabe znanja za spreminj anj a prakse in metode raziskovanj a problemov praktičnega delovanj a hotela narediti občemetodološki pristop v družboslovju in ga celo izenačila z družboslovno teorijo! (Npr. Moser 1975: "Akcijsko raziskovanjekotkritičnateorijadružbenih ved"). AKCIJSKO RAZISKOVANJE V OKVIRU KRITIČNE DRUŽBENE TEORIJE Po Radtkeju (1979) je pobudnik obnovljene razprave o akcijskem raziskovanju v ZR Nemčiji W. Fuchs (1970), ki je skušal na osnovi kritike dotedanje družboslovne metodologije zavrniti inženirsko pojmovanje družboslovja in ga nadomestiti s pojmom ozaveščanja. Pri tem je v dotedanjih pristopih odkril postopke, ki bi lahko vodih do procesov učenja tudi pri "objektih" raziskav. Poudaril je, da je s triki vzpostavljena enosmerna komunikacija med raziskovalcem in objektom raziskave vedno le navidezno enosmerna, kajti v resnici raziskovalec ali celotna raziskovaba situacija emitira informacije, ki oblikujejo pričakovanja objektov. S tem je bila naznačena možnost, da bi izkoristih neposredno srečanje raziskovalcev in objektov raziskave za smotrno, komunikativno vplivanje na situacijo. "Na ta načinje nastala miselna figura, ki skuša posredovati med teorijo in prakso s komunikacijo med znanstveniki in praktiki - kar je praktična kritika prakse družboslovnega raziskovanja. V medsebojni komunikaciji med raziskovalci in praktiki naj bi ti sistematično izražali svoje potrebe in se podvrgh 'znanstveni samorefleksiji orientacije k smislu'". (Radtke 1979, 78) a. Družboslovno raziskovanje, kot akcijsko raziskovanje (nazor Haaga in drugih) Za naš prostor je bilo posebej pomembno delo skupine nemških družboslovcev v redakciji štirih avtorjev (Haag idr. 1975), saj gre za prvo nam znano eksphcitno rekonceptuahzacijolewinskega akcijskegaraziskovanja. Tarekonceptuahzacija izhaja iz kritične družbene teorije in se še posebej opira na Habermasa (1968). Med posameznimi avtorji so kar precejšnje razlike vpojmovanjih, vendar se vsi m Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE gibljejo v obzorju kritične družbene teorije. Omenjena rekonceptualizacija je motivirana z dvema interesoma: spoznavnim in praktičnim. Je, kar zadeva spoznavni interes, poskus, da bi na osnovi kritike dotedanje metodologije družboslovnega raziskovanja razvili novo raziskovalno strategijo. Nekateri v tem krogu pojmujejo akcijsko raziskovanje kot nov splošno metodološki pristop v družboslovju (npr Haag), drugi so glede tega bolj zadržani in odprti (npr Klüver in Krügerjeva). Ta pristop ustreza, drugič, interesu družboslovcev, da bi vplivali na družbeno prakso in bili v njej reprezentirani. Klüver in Krüger (1975,75-77) sodita, da pomeni akcijsko raziskovanje novo opredelitev odnosa med teorijo in prakso v družbenih vedah, v kateri j e sociahii realiteti dodeljena druga funkcija kot v tradicionabem raziskovanju. Sociahia reabost tu ni samo objekt proučevanja, ampak objekt spremmjanja. Osnovni postulati akcij skega raziskovanja so po njuna: (1 ) Izbor in formulhanj e problema raziskovanja sta odvisna od praktičnih družbenih potreb m jih ne determinirajo predvsem spoznavi smotri. Smoter raziskovanja je poseči v družbene odnose in spremeniti stvarnost ne zgolj oblikovati in preverjati teorije. (2) Podatke, kijih zberemo v raziskavi, obravnavamo kot momente procesa m ne kot izolirane podatke "na sebi". Socialno situacijo, ki jo raziskujemo, pojmujemo kot celoto, kot socialno polje, iz katere ni mogoče izolirati posameznih variabel. (3) Raziskovalec v odnosu do objekta raziskovanja ni distanciran, ampak zavestno vpliva na njegovo spreminjanje. (4) V skladu s tem se spremeni tudi vloga opazovancev tako, da sodelujejo v procesu raziskovanja m praktičnega spreminjanja in postanejo tako subjekti celotnega procesa. Teznačilnosti,kinepresegajolewinovskegapojmovanjaakcijskega raziskovanja, po Klüverju m Krügerjevi prekoračujejo okvir "tradicionalnega družboslovnega raziskovanja", iz česar naj bi sledilo, daje akcijsko raziskovanje nova metoda paradigmatičnega pomena. Toda iz celote njunega razmišlj anj a, ko konfrontirata akcijsko raziskovanje s štmmi drugüni znanstvenoteoretičnimi pozicijami kritičnim racionalizmom, sistemsko teorijo, kritično teorijo m historičnim materializmom, sledi za celotno našo razpravo izredno pomemben sklep, daje akcijsko raziskovanje možno izvajati v okviru vseh teh teoretsko-metodoloških pristopov, da torej ni občemetodološka paradigma, ampak je posebna metoda, združljiva z različnimi paradigmami, v kolikor razumemo pod paradigmo epistemološki ali obči metodološki pristop. Haag (1975,22) kritizira emphično družboslovno raziskovanje, češ da tako ali drugače služi le mteresom vladajočih slojev. Izraža potrebo po drugačni metodologiji in vidi možnost zanjo bodisi pri utopičnih socialistih bodisi v Lewhiovem akcijskem raziskovanju m se odloči za slednjega.^® Že ta njegova dilema izdaj a temeljno enačenje ali vsaj analogijomed akcij skhn raziskovanjem 74 ' Socialno delo 32/1993, št. 1-2 in znanstvenim socializmom, malce prikrojemim sodobnim razmeram in še posebej položaju revolucionarnih mladih raziskovalcev, ki skušajo revolucijo izvesti najprej na področju raziskovanja, nato pa povsod. Zato je stalno na preži pred nevarnostjo "sistemskega fimkcionaliziranja" raziskovalne dejavnosti, kajti cilj praktično relevantne družbene znanosti je sprememba družbenega sistema; najprej na področju raziskovanja, kjer ukinja odnos dominacije tako, da omogoči participacijo "objektov raziskovanja".^^ Spet na drugem mestu pa piše tako, kot da bi bilo akcijsko raziskovanje predvsem didaktično raziskovanje: raziskovalni proces sam je socialni sistem, ki si sam reflektira lastno raziskovaho prakso. "Sisteme akcij skega raziskovanj a je treba v danih družbenih pogojih inteфretirati kot didaktične sisteme za razvijanje znanstvene prakse. Njihova naloga je na eni strani movativni razvoj, na drugi strani prenos znanstvene prakse v vsakdanjo prakso kot tudi zavarovanje tega prenosa." (50) Metode, ki naj bi jüi uporabljali vokviru akcij skega raziskovanj a, so pojmovane kot pripomočki za strukturiranje komunikacijskega procesa in spoznavnega procesa o odnosih pri delu m učenju.(53) Hkrati s tem pa naj bi v akcijskem raziskovanju vzpostavljali empirično-praktične družbene sisteme. Tako vzpostavljanje naj bi bilo tudi kriterij resničnosti spoznavanja.^^ Poseganje v vsakdanjo prakso v okvmi akcijskega raziskovanja torej ni motivirano samo z zunaj spoznavnimi razlogi (npr s težnjo po emancipaciji), ampak s spoznavnimi razlogi, saj je, če pravihio razumemo Haaga, uspešno vzpostavljanje realnih, na ideji emancipacije temelječih empmčno-praktičnih sistemov temeljni kriterij resničnosti znanstvenega spoznavanja. Osvoboditev je zanj kriterij resnice. Pri Haagu imamo opraviti z nekonsekventnim in tudi protislovnim mišljenjem. Po eni stràni zatrjuje samodeteraiinhanost človeka, ki mu je znanost orodje za orientacijo v svetu; znanost prispeva k ozaveščanju o alternativnih možnostih ravnanja m njihovih predvidenih posledicah. Po drugi strani pa postavlja znanost v službo emancipacij skega interesa, osvobajanja človeka izpod gospostva drugih ljudi m celo vidi v realizaciji emancipacije kriterij znanstvene resnice. Sicer pa povzame in vključi v svoje pojmovanje dotedanje sestavine pojma akcij skega raziskovanj a: njegovo aphkativno vlogo, značaj "samoraziskovanja" ali participativnega raziskovanja, družbeno naravo raziskovalnega procesa samega. V dobro mu lahko štejemo, da je poudaril komunikativno naravo raziskovalnih postopkov in pomen upoštevanj a subj ektivnega izkustva akterj ev. Ne moremo pa se strinj ati z enačenj em družboslovnega raziskovanj a z akcij skim pristopom ("družboslovno raziskovanje kot akcijsko raziskovanje"); s tem se je oddaljil od Klüverja m Kriigeijeve, katerih pojmovanje ni tako izključujoče. 75 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE Tudi po opredelitvi kolektiva avtoijev Pedagoške visoke šole v Berlinu^^ akcij sko raziskovanj e ni nujno alternativa tradicionalnim metodam družboslovnega raziskovanja, ampak imajo v njegovem okviru te metode le drugačen namen, to je, služijo družbenemu spreminjanju. Po njihovem pojmovanju je za akcijsko raziskovanje značilno tako sodelovanje raziskovalcev v sociabem procesu, da ga spremljajo in ga podpiraj o; delo zrcalnimi družbenimi skupinami; in sodelovanje članov skupine pri inteфretaciji in evalvaciji rezultatov. (65) Obravnavam pisci torej niso staremu pojmu akcijskega raziskovanja dodali ničesar bistvenega in niso niti prav zastavih metodoloških problemov, povezanih s to metodo. Očitno paje, da so to metodo ideologizirali, saj so videh v njej instrument osvobajanja in revolucioniranja temeljnih družbenih odnosov. b. Akcijsko raziskovanje kot kritična teorija družboslovja (H.Moser) Za švicarskega pedagoga Moserja je akcijsko raziskovanje, ki se je razvilo v okvirih "klasičnega empiričnega raziskovanja" in ki v teh okvirih po njegovem nikdar ni bilo priznano kot enakovredna metoda, v resnici nova metodološko-teoretična paradigma - "kritična teorija družboslovja." (Moser 1978) Tistim, ki so se do sedaj ukvarjali s to metodo, očita, da niso eksplicirali v njej implicitnih metodoloških postulatov, ki niso več združljivi s klasičnim empiričnim raziskovanjem, ampak predstavljajo raziskovalno paradigmo interpretativno-hermenevtičnega pristopa. Po Moserju se namreč lahko s stališča "klasičnega empiričnega raziskovanja" očita akcijskemu raziskovanju, da subjekt in objekt raziskovanjanistaneodvisna; da ni mogoča replikacija akcijskih projektov in torej razločitev med vplivi sistematičnih in nesistematičnih faktorjev; da ugotovitev ni mogoče generahzirati, ker gre za proučevanje posameznih primerov; in da pri zbiranju empirične evidence v njegovem okviru ni mogoče zadostiti kriterijem objektivnosti, zanesljivosti in validnosti. To so razlogi, zaradi katerih je bilo akcijsko raziskovanje obravnavano kot manjvredna metoda. V resnici j e povsem svoj ska metoda s svojimi kriteriji znanstvenosti in je ni mogoče presojati po kriterijih klasičnega empiričnega raziskovanja. Moser sklepa prenagljeno. Gornje ugovore je mogoče zavrniti, ne da bi postulirali novo paradigmo. Tudi v okviru akcijskega raziskovanja ostajata vlogi raziskovalca in objekta ločeni; raziskovalno spremljanje akcije in zagotavljanje povratnih sporočil ne pomeni, da subjekt in objekt raziskovanja nista neodvisna. Replikacija akcijskih projektov res ni mogoča, vendar so v okviru "klasičnega empiričnega raziskovanja" mimo eksperimenta, ki je v načelu replikabilen, povsem legitimne tudi nereplikabibe metode (to velja celo za naravoslovne vede: astronomija, geologija!). Proučevanje posameznih 76 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ primerov ima sicer svoj sko metodološko problematiko, vendarje bilo davno pred akcij skim raziskovanj empovsem legitimna metoda "klasičnega empiričnega raziskovanja". Prav tako ne velja, da pri akcijskem raziskovanju ni mogoče zadostiti kriterijem validnosti, objektivnosti in reliabilnosti, čeprav so morda z zagotavljanjem teh kriterijev povezane večje praktične težave. Lewònova zasluga je, po Moserju, da je poudaril praktično relevantnost znanosti; prispeval k metodični povezanosti teorije m prakse in poudaril, da se iz prakse same lahko pridobi nova spoznanj a; daj e kljub pozivanju na vrednotno nevtralnost znanosti vendarle poveril znanosti pomemben delež pri razvijanju demokracije ipd. Prisostvovanje "objektov" raziskave pri evalvaciji rezultatov v okviru seminarja, ki ga opisuje Lewin,pa po Moserju že presega metodološki okvir "klasične" metodologije, znotraj katerega se je po lastnem prepričanju gibal Lewôn. Ti sestanki že vsebujejo zasnovo diskurza kot instance inteфretativne paradigme, čeprav ne izvirajo iz kritike empirične metodologije, ampak so jih motivirali zunanji metodološki razlogi (interes po demokratizaciji). Tu moramo biti natančni: na tistem seminarju so "navadni" udeleženci prisostvovali evalvacij skemu sestanku vodij skupin in se vključih v razpravo. Opažanja vodij o dogajanju v skupinah so dopolnih s svojimi opažanji. Temu stanju ustreza obrazec dveh ali več razhčnih izjav (ocen) o istem dogajanju, ki nikakor ni zunaj okvhov "klasične metodologije" in ni daleč od "introspektivnega poročila" subjektov v psiholoških eksperimentih. V okvhn (klasičnega) psihološkega raziskovanja, z izjemo skrajnega behaviorizma, so izjave subjektov, njihovo "videnje" situacije, eminentno raziskovabo gradivo m ne "motnja", ki bi bila povod znanstvene revolucije, kot Moser naivno aphcha Kuhna. Delo Haaga m drugih, ki so ponovno obudih akcijsko raziskovanje v nemškem govomem prostoru, j e po Moserju korak v smeri rekonceptualizacij e akcij skega raziskovanja, vendar omahljiv m nedosleden. Haagu m drughn očita, da obravnavajo akcijsko raziskovanje samo kot raziskovabo "strategijo", to pomeni, posebno metodo, njegove epistemološke miplikacije pa so komaj začeh razvijati. (54) Očita jbi eklektičnost, ko zatrjujejo, da se da akcijsko raziskovanje umestiti v slehernega od več občih spoznavnih pristopov. Prav tako zavračapojmovanje, da so tehnike družboslovnegaraziskovanjapripomočki za strukturiranje komunikacijskega procesa, ker je komunikacijski proces po Moserjevem pojmovanju "diskurz", ki hna svoja pravila m ne potrebuje ah celo ne dovoljuje uporabe tehnik "klasičnega emphičnega raziskovanja". Za Moserja akcijsko raziskovanje ni le metoda, kiji lahko "po potrebi" damo mterpretativni značaj, ampak mteфretativna paradigma sama, j e une za kritično bteфretativno družboslovno znanost. Kritičnahermenevtika se odvijana načm 77 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE akcijskegaraziskovanja. Ničninarobe, če vidi Moser v omenjeni connecticutski evalvacijski seansi zametek intepretativnega pristopa; ne moremo pa se strinjati z njegovo težnjo, da bi akcijsko raziskovanje izključujoče podredil temu pristopu. Moser izhaja iz teze o temeljni razhki med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami. Družboslovne vede so razsvetljenske ali kritične vede, ki temelje na protislovju med "družbeno stvarnostjo in zahtevo družbe po univerzalističnih načelih razsvetljenstva." (78) Njihova naloga je odkrivati to protislovje in prispevati k njegovemu odpravljanju. Taka kritična znanost je akcijsko raziskovanj e. Kot j e v "klasični" znano sti osrednj a metoda preveij anj a resnično sti sodb eksperiment, tako je osrednja instanca kritične interpretativne znanosti diskurz kot po posebnih pravilih potekajoča razprava med znanstvenikom in "objektom". V diskurzu primerjamo družbeno realnostzvnjej skritimi možnostmi demokratizacije in emancipacije in podpiramo razvijanje teh možnosti.(103) Moser ne pove, kako ugotovimo, kaj je družbena reabost in na katero instanco se opiramo pri tem ugotavlj anju, kolikor ne mish, da se lahko opremo na soglasj e dobronamernih prizadetih. ^^ Skratka, Moseijevdiskurzpredpostavlja spoznanja, dobljena s "klasičnimi" metodami. To začuti tudi sam in nedosledno pravi, da ne gre za to, "da bi bilo treba vsako posamezno fazo raziskovalnega projekta oblikovati v smislu komunikativnega ravnanja; zadostuje, da ima raziskovahii projekt kot celota to značibost." (138) Tako lahko v določeni fazi zbiramo podatke na bolj ali manj klasičen način, kasneje pa vsi udeleženci obravnavajo te podatke na diskurziven način. To bi pomenilo, da Moser ne odreka "klasični empirični znanosti" legitimnosti in "spoznavne moči", jo pa postavlja v nadrejeni okvir inteфretativne paradigme. To bi bila lahko sprejemljiva rešitev, a Moser j e ne eksphcira; nasprotno, v ponesrečeni kritiki postulatov ustvarj anj a empirične evidence v okviru "klasične" znanosti, postulatov objektivnosti, zanesljivosti in veljavnosti skuša te postulate nadomestiti s postulati transparence, skladnosti ciljev in metod raziskave in omejitve vpliva raziskovalca. ^^ Če presejemo Moserjeve mish, ostane na rešetu - Lewinov model skupinskega odločanja in participativnega raziskovanja. Moser po naši sodbi ni uspel utemeljiti akcijskega raziskovanja kot nove splošne družboslovne metode, ali kot sam neustrezno pravi, "kritične teorije družbenih ved", saj akcijsko raziskovanje sploh ni nobena teorija in prav tako tudi ni obči metodološki pristop. Opozoril pa je, da bi bilo treba izpeljati metodološke implikacije sodelovanja raziskovalcev v praktičnem delovanju in praktično delujočih ljudi v raziskovalnem procesu v akcijsko-raziskovahii skupini. Opozoril je tudi na možnost uporabe hermenevtsko-inteфretativnega pristopa v okviru akcijskega raziskovanja. 78 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ C. Akcijsko raziskovanje kot politična akcija (K.Hom in drugi) Leta 1979 v Frankfurtu izišli zbornik prispevkov skupine družboslovcev različnih smeri, vendar pretežno pohtološko naravnan, o akcij skem raziskovanju, s pomenljivim naslovom Akcijsko raziskovanje: lovljenje ravnotežja brez mreže? sicer še vedno predstavlja akcijsko raziskovanje kot nekonvencionalno m s tem vsaj obetavno, če že ne kar "napredno" obliko raziskovanja in praktičnega političnega delovanja, vendar pa je v njem veliko več zadržanosti m kritičnih pomish kot v pionirsko zagnanem Haagovem zborniku m vehčmski novi paradigmatičnosti Moseija (Hom 1979). Je akcijsko raziskovanje morda na tem, da pade z vrvohodskih višm m se raztrešči? Tudi ta krog pojmuje akcijsko raziskovanje kot nasprotje "tradicionabega" ali "etablhanega" raziskovanja (Kramer idr. 1979), pa tudi kot nasprotje prvotne oblike akcijskega raziskovanja, ki je sicer ublažilo nekatere naj očitnejše pomanjkljivosti dotedanjega empiričnega družboslovnega raziskovanja (zmanjšalo distanco do objektov, se lotevalo bolj relevantnih problemov, ustvarilo večje zaupanje pri "objektih" ipd.), ki pa mu vendarle očitajo, daje "inženirsko" m daje v službi še popobejšega upravljanja m kontrole. Ti pisci pravijo, daje vokvirukritično pojmovanega akcijskega raziskovanjaodpravljena distanca med raziskovalcem m "objekti" raziskave, pa ne zato, da bi prišh do boljših podatkov m spoznanj, ampak zlasti zato, da bi bolje sodelovah pri praktičnih družbenih spremembah v prid družbeno prikrajšanih m zapostavljenih skupm. Povzemajo tudi Gillijevo kritiko sociološke metodologije m pojmujejo akcijsko raziskovanje kot nasprotje uveljavljenemu emphičnemu družboslovnemu raziskovanju, ki zasluži kritiko kot mstrument dommacije m ohranjanja sistema, ki gaj e treba (toj e predpostavka tega mišlj enj a) preobrniti. Ne govorij o sicer o "novi paradigmi", se pa tudi ne distanchajo od nje. Očitno je tudi, da lochajo akcijsko raziskovanje na raven občega pristopa m ne na raven posebne metode. Družbena vloga akcijskega raziskovanja naj bi bila v refleksiji vsakdanje zavesti m spremmj anju obstoječih družbenih odnosov. Remeke-Köberer m Hom (1979) razumeta akcijsko raziskovanje kot prizadevanje, da bi ponovno uvedli mdividuabo subjektiviteto v družboslovje. To bo psihologu v prvem trenutku zazvenelo kot specifična problematika sociologije, a spomniti se moramo, daje tudi psihologija v svoji behavioristični varianti izganjala zavest, torej subjektiviteto m mdividuabost, m da to ni brez zveze z dogajanjem na sociološki ravni. Družbeni razvoj od razsvetljenstva dalje je mogoče razumeti kot silen porast kolektivne ali transcendentabe subjektivitete m hkratnega podrejanja oziroma ñmkcionalizkanja mdividuabe subjektivitete ter njenega izrivanja na področja zasebnosti, 'prostega časa', umetnosti m bolezni. Gre za 79 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE vzpostavljanje družbeno fimkcionalnih oblik subjektivitete ob ohranjanju strukturnega statusa quo. V zadnjem času pa se je ponovnoaobudilo zanimanje za posameznika, bodisi ker še ni popolnoma podrejen družbenim strukturam, bodisi ker se iščejo možnosti, kako bi se nastalo 'neugodje v kulturi' politično izrazilo drugače kot destruktivno ah apatično. (56) Ker je namreč pohtizacija vse težja, se družbena protislovja izražajo na psihološki ravni m se na tej ravni tudi obravnavajo, ne da bi na ta načm posegh v družbene odnose, ki jih pogojujejo (psihiatrizacija družbenih problemov).(59) Akcijsko raziskovanje bi bilo lahko po mnenju Reineke-Köbererjeve in Homa model za tako politiziranje ljudi, ker združuje prakso m samorefleksijo, ter se tako usmerj a hkrati na kritiko in prevladanj e vsakdanj e zavesti in na spreminj anj e družbenih odnosov dominacije in fimkcionalizacije. Sodita, da imajo pri tem osrednji pomen načmi praktične samorefleksije, ki jih je mogoče prenesti iz psihoanalize kot najbolj izdelane prakse in teorije samorefleksije, vedar se boj ita, da bi taka samorefleksija vodila k deziluzijam o možnostih strukturahiih družbenih sprememb. Poleg tega se tudi samo akcijsko raziskovanje izpostavlja nevarnosti, da se kot modno gibanje komerciaho nevtralizha in mtegrira v obstoječe strukture kot ena njihovih variacij. Akcijsko raziskovanje je sredstvo praktično-samorefleksivnega oblikovanja zgodovinsko nove oblike identitete, ki ni usmerjena konkurenčno, ampak solidarnostno. Gstettner (1979) si je zastavil vprašanje o spoznavnih vidikih akcijskega raziskovanja m odgovoril, da dobhno z akcijskim raziskovanjem mformacij e, ki bi jih sicer ne dobili pri "tradicionahiem" raziskovanju. Ko pa pobliže pogledamo, za kakšne informacije gre, moramo biti razočarani. Kajti po zapletenem "diskurzu", v katerem prevzame od Devereuxa analogijo med psihoanalitsko m raziskovalno situacijo ter vidi v metodoloških kontrolah znamenja raziskovalčeve obrambe pred "protiopazovanjem" "objektov", ugotovi, da se raziskovalec z uporabo standardiziranih in kontrohranih postopkov brani pred ogrožujočimi spoznanji, predvsem pred spoznanjem, da ima privileghan družbeni status m da spada med izkoriščevalce! (Priznati moramo, da smo misel zaostrih z nekaj sarkazma.) Ko brani svoj privileghani položaj, brani tudi družbeni status quo. Tej primarni bojazni pa sledi še sekundama bojazen. Kajti v obrambi pred omenjenim grozovitim spoznanjem se raziskovalec loči, "disociha" od opazovancev, ki so navsezadnje njegovi bližnji na tej Zemlji, in zavzame "zunaj človeški"(!) opazovalni položaj. Spoznanje, da seje tako izoliral od svoje rase m postavil nadnjo, bi ga gotovo do konca strio. Odrešitev zanj je enakopravna, dvosmema komunikacija v akcijskem raziskovanju. To apoteozo akcijskega raziskovanja sklene omenjeni avtor z bolj sprejemljivim zavzemanjem za mteфretativno metodološko paradigmo, ki rešuje protislovje 80 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ med objektivnim opazovanjem in človekom kot predmetom opazovanja. "Akcijski raziskovalec mora izhajati iz tega, da se ljudje, ki delujejo v raziskovanem polju, ne le vsakdanje praktično kompetentno vedejo, ampak da znajo poiskati na za njih relevanten način smisel svojih dejanj."(184) Naloga raziskovalca je, da "provocira" tako samorefleksijo, k iskanju smisla usmerjene interpretacije dejanj. Kako poteka tako iskanje pomena, naj pokaže naslednji primer iz akcijskega raziskovanja problematike osnovne šole, projekta, ki ga navaja Gstettner.(186) Zapis magnetofonskega posnetka pogovora z učiteljico. Učiteljica: "To morajo otroci pogledati doma, v šoh pa potem pogledam, če znajo. Danes morajo nekaj prepisati. Večina otrok to zelo težko naredi brez napak. To se bodo tudi še naučih. Samo površno malo pogledajo in že naredijo napako. Pa še to: kdor dela dobro in lepo napiše, dobi veliko zvezdico, in kdor zbere deset zvezdic, dobi podobico; in kdor zbere deset podobic, dobi svinčnik ali barvice ali kaj podobnega. To imajo otroci radi. Nekateri mi kar med poukom rečejo, da jih že imajo deset. Potem jim rečem, da naj to uredijo pred poukom ah po njem. Podobice so ilustracije pravljic, in se da iz njih sestaviti celo serijo." Raziskovalec mora ne le razumeti, kaj pripoveduje učiteljica, ampak mora v tej pripovedi s pomočjo teoretičnega znanja najti širši pomen. V tem primeru bi se njegova inteфretacija morda slišala takole: Otroke se v šoh socializira v načine občevanja, ki so pomembni tudi za njihovo kasnejšo poklicno situacijo. Pri tem je samoumevno, da bodo morah prevzemati naloge, ki so jim jih določih drugi. Prevzemanje heteronomnih nalog je samoumevno in nihče ne problematizira povsem instrumentabega značaja dela (učenja) (... to si morajo pogledati; danes imajo nalogo; to se morajo naučiti...). Najboljše delo se nagradi (... kdor dela dobro in lepo napiše, dobi...). Nagrada mora imeti videz pravične izmenjave in jo je treba tako intemalizirati, da dobi značaj primarne potrebe (... otroci imajo to radi...). Odlaganje zadovoljitve te potrebe je cilj pedagoškega ravnanj a. Nagradane sledi neposredno opravljenemu delu, ampak šele po več opravljenih nalogah (... kdor ima deset zvezdic..). "Plačo" se deh izven delovnega časa (...to naj opravijo pred poukom ah po njem...).(186) Dejstvo, da učiteljica sama teh odnosov ne intepretira tako, je samo po sebi podatek, ki opozarj a na bistveni moment posredovanj a pomena preko vsakdanj e zavesti. Vsakdanja zavest je namreč pod pritiskom objektivnih procesov podružbljanja; kaže se kot fragmentirana in regresivna zavest, površna in samozadovoljna. Vendar pa v procesu refleksije ne gre za to, da bi raziskovalec vsilil akterjem svojo inteфretacijo, ampak je treba iznajti načine posredovanja 81 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE med т1ефге1асуо akteijev in objektivnim podatkom, med "videzom" in "bistvom". Tu opozaija Gstettner na Bourdieujev pojem "odnosnega sistema tretjega reda", ki se vzpostavi med raziskovalcem in akterji pri skupnem obvladovanju praktičnih situacij. Če zanemarimo ideološke stranpoti tega razmišlj anj a, tedaj je smisel akcijskega raziskovanja po Gstettnerju v tem, da z vzpostavitvijo polne dvosmerne komunikacij e med raziskovalci m akterji ustvari pogoj e za odkritj e m predelavo motenj v komunikaciji, za kohkor mogoče popohio razkritje perspektive akterjevinzareflektiranje, tj. teoretsko posredovano inteфretativnorazumevanje pomena njihovih dejanj ter smiselne orientacije njihovega delovanja. Kot smo že omenili, so avtorji obravnavanega zbornika bolj kot prej obravnavani pisci kritično razpoloženi do akcijskega raziskovanja. Njihova kritika se usmerja na oba vidika: praktičnega in spoznavnega. Skupni hnenovalec kritike praktičnega vidika akcijskega raziskovanja je dvom v njegovo ustreznost kot metode družbenega spreminjanja. Kramer (1979) ugotavlja, da akcijsko raziskovanj e ne more m noče nadomestiti politične akcij e ozhoma se spremeniti v politično akcijo. Naj bi delovalo emancipacij sko, vendar pa se ne usmerja zgolj k praktičnim smotrom, temveč si prizadeva doseči tudi spoznavne cilje. Rammstedt (1979) pravi, daje akcijsko raziskovanje zapoznel odmev anarhizma 19. stoletja, za katerega je značilno prepričanje, da se da družbene strukture spremeniti s spremenjeno mterakcijo in s spontanimi dejanji. Tudi Radtke (1979) sodi, daje v okvim akcijskega raziskovanja močan mterakcionistični poudarek, ki tudi njemu ni dobrodošel. Schulein (1979) vidi štiri probleme: (1) problem konstituhanja akcij skoraziskovahie skupine, ki mora biti dovolj stabilna v dovolj fleksibihiem okolju. (2) Sociahii stroški tega raziskovanja so višji kot pri dmgih raziskavah: obremenitve so hujše in jih je več. (3) Opazen je problem kontinuitete skupme, ohranjanje njene sestave m komunikacijske kompetence. (4) Celotenpotek delaj e močno odvisen od subjektivnih kompetenc akterjev; zahteva po refleksiji in po sodelovanju v raziskovalnem procesu marsikdaj presega sposobnosti akterjev. Nič manj kritičen ni odnos obravnavanih avtorjev do spoznavnega vidika akcij skega raziskovanj a. Kramer (1979) ugotavlja, da se akcijsko raziskovanje ne da aphchati na vse družboslovne probleme, kar je razumnejše stahšče kot tisto, ki vidi v akcijskem raziskovanju novo paradigmo empiričnega družboslovnega raziskovanja. Radtke (1979) je, kot smo že omenih, opozoril na ne vamost, da bi se v okvim akcijskega raziskovanja teorija podredila praksi oziroma, da bi prišlo do "dediferenciacije" teorije m prakse. Tej nevamosti se lahko upremo le zjasnim diferenchanjem obeh vlog ob hkratnem maksimabem spodbujanju komunikacij med raziskovalci in praktiki. Veliko praktični težav 82 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ pri raziskovanju navaja Decker (1979), ki poroča o svoji izkušnji s sodelovanjem v komiteju za tujce (Ausländerkommite). Raziskovalki je bilo v taki skupini težko zasesti vlogo, ki bi ji omogočala stik s praktičnim dogajanjem in puščala dovolj možnosti za raziskovanje in refleksijo. Raziskovalka je v tem primeru prevzela vlogo informatorja in zapisnikarja oziroma tajnika skupine (aH kot sama pravi, "dvornega pisarja"). Pokazalo se je, daje bila v tej vlogi preveč obremenjena, dabi lahko zadovoljivo opravljalaraziskovaba opravila (dnevnik). Poleg tega pa ji je ta vloga puščala malo možnosti, da bi pri članih spodbujala refleksijo. Težave, ki jih je naštela, so zelo podobne kot v naših akcijsko-raziskovalnih projektih. č. Akcijsko raziskovanje kot kritika sociološke metodologije (G.A. Gilli) G.A.Gilhja nismo uvrstih v ta prikaz zato, ker bi izrecno pisal o akcijskem raziskovanju; v svoji knjigi (1972) tega izraza sploh ne uporablja, niti ne navaja referenc, iz katerih bi se dalo sklepati, da mu je znana tradicija akcijskega raziskovanj a. Vendar pa so ga nekateri drugi pisci navaj ali kot avtorj a, katerega delo je relevantno za teorijo akcijskega raziskovanja (npr. Adam 1980; Hom 1979). Zato mu moramo posvetiti nekaj pozornosti. Prikazah bomo (1) njegovo pojmovanje znanosti in znanstvenega raziskovanj a, (2) pojmovanje udeležencev v raziskovabem procesu, (3) njegovo kritiko metod in tehnik empiričnega raziskovanja. Izhodišče Gillijevega nazora je marksistična dogma, da buržoazija kot razred, ki je na oblasti v zahodnih družbah, ne more več zagotavljati zgodovinskega napredka, zato je vse svoje sile usmerila na zavarovanje obstoječega stanja in svoje oblasti.Istočasno pa se je povečala prosvetljenost in moč zatiranih razredov, ki so "najnaprednejši del proizvodnih sil" (1974,23). Zaostrilo seje protislovje med proizvajahiimi silami in proizvodnimi odnosi in nasprotje med vladajočim in zatiranim razredom. Tudi znanost je v protislovnem položaju, kar se izraža v protislovju med njeno inovativno fimkcij o in fimkcij o družbene kontrole, ki izhaja iz uporabe njenih spoznanj za ohranitev obstoječega reda. Kolikor bolj prevladuje kontrolna fimkcij a nad inovativno, toliko bolj služi znanost prikrivanju stvarnosti zaradi materiahiih interesov buržoazije in znanstvenikov, kiji služijo. V bistvu obstojata dve znanosti, to je "tradicionahia znanost", kije s svoj im postulatom vrednostne nevtrabosti objektivno na strani ohranitve kapitalističnega reda m je torej v resnici neznanstvena, m prava znanost, to je tista, ki se je postavila na stran proletariata. Tej prav ta njena angažiranost na strani zgodovmsko naprednih sil jamči objektivnost, pravo znanstvenost. Iz te teze je izpeljal svoj nazor o metodologiji empiričnega sociološkega ali širše 83 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE družboslovnega raziskovanj a. Po Gillijuje raziskovanje "spoznavna dejavnost analize in razsojanja, ki se dogaja v praksi na kakem praktičnem in stvarnem problemu in ji sledi poseg v stvarnost." (12) To bi bila prav primerna definicija akcijskega raziskovanja (ki je bila kot taka tudi navajana v naših akcij skoraziskovahiih projektih), kot definicija sociološkega raziskovanja pa seveda ne ustreza, saj skrči pojem emphičnega raziskovanja na praktične probleme ter odvzema legitimnost teoretičnemu raziskovanju. Ob tem nameni Gilh "tradicionalnemu" raziskovanju vrsto očitkov, ki so vsi po vrsti neosnovani. ^^ Z vidika teorije akcijskega raziskovanja se je treba seznaniti z njegovim pojmovanjem protagonistov raziskovanja m raziskovanja kot odkrivanja problema. V vsaki raziskavi se pojavljajo tri vloge: subjekt oziromaraziskovalec; objekt raziskave, to so ljudje, ki so predmet raziskovanja; m naročnik, ki ima družbeno moč m bo uporabil rezultate. Raziskovalec ima "strokovno moč", to je moč ocenjevanja, kategorizhanja ali diagnostichanja, nima pa "materialne moči", moči odločati in uresničevati napotke tako kot naročnik. Raziskovalec je naročnikovo sredstvo za manipulhanje objekta. Objekt je žrtev materiahie moči naročnika in strokovne moči raziskovalca, kar ljudje čutijo in izražajo kot "odpor objekta." Ker pa vladajoči razred ne more vladati samo s silo m potrebuje pomoč znanstvenikov, lahko ti izkoristijo svoj položaj in zathanemu posredujejo moč vladajočega razreda. To je poglavitna naloga raziskovalcev, ki pristajajo na reforaiizem, toda v upanju na korenite spremembe.(39) Kot so fiinkcionalisfični sociologi spregledah pomen strukturnih konfliktov v družbi, tako jih Gilli neupravičeno posplošuje in ne uvidi, da lahko realna družbena razmerja zavzamejo raznolike vzorce, ki se razvijejo na osnovi dialektike splošnih, posebnih m posameznih mteresov družbenih skupin. Četudi bi na makrodružbeni ravni ta konfliktni vzorec veljal, to ne pomeni, da bi moral veljati tudivvsehmikrookoljih, saj imajo vendar posamezni družbeni subsistemi relativno avtonomijo. Gilh neupravičeno povezuje raziskovanje človeških zadevizključno z vladanjem in zathanjem. Dopustimo možnost, da ljudje naročajo raziskave, da bi reših probleme, na katere naletijo pri delu, da bi za vse zadovoljivo uredih medsebojne odnose, da bi koristih m pomagah drughn; da, skratka, naročnik raziskave ni avtomatično zathalec, raziskovalec pa njegov hlapec, ki mu ostane le to, da skuša biti bolj ali manj premeten m dvohčen v svoji posredovahu vlogi, ko kot naročnikovnajemnikjemlje naročniku m daje zathanim. Za Gillija je avtonomija znanosti utvara: vse sihe univerze zahodnih kulturnih narodov so, kot lahko sklepamo, mstrument buržoazije. Le tisti znanstveniki, ki so spoznali, da je proletariat nosilec objektivne zgodovmske resnice, spretno vpletajo buržoazijo 84 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ kot naročnika v raziskave, ji jemljejo moč in jo dajejo podrejenim slojem. To je njihov posel in njihova avtonomija. Ena od Gillijevih makshn, ki je bila kot vodilo uporabljena tudi v naših akcij skoraziskovahiih projektih, je, da "se tema raziskovanja ne izbere, ampak odkrije" (47). Na najsplošnejši ravni, upoštevajoč teoretične m praktične raziskave, je to res in hkrati nič novega. Jasno je, da mora raziskovalec že sam raziskovati m poznati raziskave drugih, da bi ugotovil, kateri problemi so teoretično ah praktično relevantni m da naj bi problem ne bil nestvaren, nesmiseln m helevanten. V okviru praktičnega (aplikativnega) raziskovanja hna ta zahteva še drugo hnplikacijo. Če stremimo za tem, da bi raziskava hnela praktične učmke, tedaj pomeni odkrivanje pravega problema odkrivanje pravega nosilca, to je nosilca, ki ima problem, pa hkrati družbeno moč in voljo, spremeniti rezultate raziskave v praktične odločitve. Tako razumemo GiUijevo zahtevo po odkrivanju pravega problema. Gilli sam o tem piše veliko m nejasno. Nejasnost njegovih mish izvha iz dejstva, da ves čas meša vloge raziskovalca, naročnika in objekta. Pravi na primer: "Praktična naloga raziskovalca je sprememba situacije - njegova teoretična naloga pa je rekonstrukcija te stvamosti s stahšča njenih razvojnih teženj." (48). To pomeni, da pripisuje raziskovalcu hkrati vlogo akterja, ki naj spremeni situacijo, vlogo, ki jo je sicer namenil naročniku, m vlogo raziskovalca, to je tistega, ki spoznava ali miselno "rekonstruha situacijo". V okvim Gillijevega razmišljanja je tisti, ki v resnici hoče nekaj spremeniti, raziskovalec sam. On išče posrednika, nosilca družbene moči, ki bi izvedel predlagane spremembe. To kaže primer njegove raziskave o vlogi delavca-študenta. če pozomo preučhno njen opis, se ne moremo ubraniti vtisa, daje skrivnost iskanja pravega problema m pravega "objekta" iskanje nosilca temeljnih sprememb v podjetju, sprememb, ki vključujejo prerazdelitev družbene moči. Njegovo beganje od enega "navideznega" problema do dmgega, kar hnenuje odkrivanje pravega problema, je zavračanje realnih problemov delavcev kot predrobnih psevdoproblemov ljudi "na zaostalih pozicijah", problemov, s katerimi seje bil "prisiljen" ukvarjati v upanju, da bo naletel na pravi, veliki problem, ki mu bo omogočil politično mobilizzati (to besedo rad uporablja) delavce za korenite spremembe vsebme dela. Ta primer jasneje kot Gillijeve teoretične deklaracije razkriva voluntaristično in utopično naravo njegovega aktivističnega raziskovanja, ki mu je ukvarjanje z reahiimi potrebami skupine delavcev zgolj nujno zlo na poti do velikega cilja -končne osvoboditve vseh delavcev, ki bo tako ali tako rešila vse "parciahie" probleme, m vkaterem so resnični delavci mstrument uresničevanj a utopičnega programa socialistične rekonstrukcije tovame. 85 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE Pomembna je misel, da se pravi problem odkrije v raziskavi, recimo raje v preliminarni fazi raziskave ali v fazi formuliranja problema. A za to misel ima Gilli bolj malo zaslug. Ackofif (1955) izrecno zahteva, da mora raziskovalec v fazi formuliranja problema ugotoviti, kaj je stvaren problem raziskave, kar vključuj e tudi identifikacij o pravega naročnika, to j e nosilca praktičnih ukrepov, ki bodo sledih raziskavi. Ackofif predpostavlja, da se (praktična) raziskava začne v situaciji, ko je naročnik v dilemi glede alternativnih ukrepov. Tretja točka Gillijeve kritike se nanaša na tehnike zbiranja empirične evidence. Tudi ob tem silovito napada "tradicionahio" metodologijo, v glavnem tako, da ji očita napake, ki so tudi z njenega stališča napake, tj. kršitev njenih lastnih norm, ali pa tako, da posplošuje pravila, ki veljajo le za določene tehnike, kot da so obča pravila metodologije. Uporaba tehnik je zanj uporaba družbene in strokovne moči. Z njimi tradicionabi raziskovalec prisiljuj e objekt k pasivnosti. Toda akcijski intervju, kot si ga zamišlja on, je še vse kaj hujšega kot "prisila" na pasivnost, je pravo pranje možganov in politična indoktrinacija, ali kot se temu reče v Gillijevem besednjaku, "rekonstruiranje zavesti". "Intervju je uspel, če izzove motnje". (193) Če bi anketiranec vnaprej vedel, da bo imel intervju za posledico globoko spremembo njegovega celotnega življenja, kar zahteva Gilh, bi se mu prav gotovo ognil na daleč.^ Žal tu ne moremo podrobneje navajati svoje kritike drugih Gillijevih očitkov tehnikam "tradicionalne" metodologije, ki naj bi "blokirale" situacijo, onemogočale razvoj "objekta", prikrivale informacije itd. Gillijevo kritiko "tradicionabe" sociološke metodologije zavračamo v glavnem iz dveh razlogov: (1) ker temelji na ideoloških konstruktüi vulgariziranega marksizma in (2) ker debo upravičeno kritiko posameznih postopkov raziskovanja, zlasti pa vulgarizacij teh postopkov, ki jih je prav tako mogoče kritizirati s pozicij "tradicionabe" metodologije, neupravičeno posplošuje v kritiko te metodologije v celoti. Toda pri tem ne smemo spregledati, da je Gillij evo besedilo sicer ponesrečena kritika sociološkega raziskovanj a nasploh, da paje vendarle prispevalo k oblikovanju teorije akcijskega raziskovanja (kot posebnega raziskovabega pristopa) ob pri nas izvedenih akcij skoraziskovabih projektih, s tem da je, četudi z zgrešenih osnov, problematiziralo nekatera ustaljena metodološka pojmovanja m postopke m opozorilo na nekatere vidike raziskovanja, ki dotlej niso bili vo participativnega raziskovanja, kije bistvena sestavma sedanjega pojma akcijskega raziskovanja. French je podvomil, da bi središču pozornosti "tradicionabo" šolanih raziskovalcev. Tu mislimo zlasti na naslednje vidike: (1) Pri akcijskem raziskovanju je morda bolj kot pri drugih oblikah pomembna formulacija problema, kar vključuje prepoznavanje vlog udeležencev v raziskavi, saj je tako raziskavo smisebo 86 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ izvajati le, če je akter pripravljen delovati na osnovi raziskovalnih spoznanj. V tem smislu j e akcij ska raziskava "odkrivanj e problema". (2) V akcij ski raziskavi moramo priti do podatkov, ki so relevantni za akterja, ne za raziskovalca, zato je treba zagotoviti čhn popobejšo eksploracijo situacije z akterj evega vidika. Nekritična uporaba nekaterih običajnih raziskovalnih tehnik lahko onemogoči tako eksploracijo. (3) V akcijski raziskavi je ena osrednjih raziskovahiih strategij odkrivanje protislovij na različnih ravneh, na primer med deklarhanimi smotri m dejanskimi postopki akterjev. (4) Ko zavračamo GiUijevrevolucionarni aktivizem kot načm reševanja občih družbenih problemov, to ne pomeni, da zavračamo vsako raziskovahio podphanje posameznih družbenih skupm v prizadevanjih za doseganje njihovih mteresov in njihovo usposabljanje za politično delovanje. Opombe ' Podobno tudi Radtke (1979), Heineken (1979). ^Vprašanja vzvezi zmetodološko-tehnično ravnijo se obravnavno predvsem v VE poglavju knjige Field Theory and Social Science z naslovom "Problems ofResearch in Social Psychology". Vtem poglavju je združeno gradivo iz dveh Lewinovih člankov: "Psychology and the Process of Group Living", J.Soc.Psych., 17, 1943: 119-129; in "Constructs in Psychology and Psychological Ecology", Univ. of Iowa Stud Child Welf, 20,23-27. ^То seje dogajalo v ZDA ob koncu 40. let in v začetku 50. v okviru Raziskovalnega centra za skupinsko dinamiko in Komisije za odnose v skupnosti Ameriškega židovskega kongresa (Research CentreforGroup Dynamics; Commission on Community Interrelationsofthe American Jewish Congress). Podrobna zgodovina je opisana v Marrow, A. J., "Events leading to the establishment of the N.T.L.", J.cppLbehav.sci., Vol. 13,1967. Navedeno po: Foster 1974. '^Metzger (1979,13) nav^a, daje Lewin označil način dela Inštituta za skupinsko dinamiko (Research Center for Group Dynamics, MIT) kot "akcijsko raziskovanje". Ta izrazje bil v nemški izdaji njegovega "Reševanja socialnih konfliktov" preveden s "Tatforschung". Beseda "Tat" pomeni v nemščini "dejanje" s prizvokom "junaško dejanje" ali "dobro delo", zato meni Metzger, da bi bil ustreznejši prevod "Betätigungsforschung", kar bi slovenili kot "raziskovanje delovanja" ali "udejstvovanja". Metzger pa dopušča možnost, da ostanemo kar pri izrazu "akcijsko raziskovanje". '"Moramo se prav tako ukvarjati s tem, da bi odkrili, kako bi ljudje lahko spremenili svoje vedenje, da bi se naučili bolje vesti." (Marrow, 1977, 180) Na drugem mestu: "Ideja, da bi utrli pot 'akcijskemu raziskovanju', s čimer bi morda nazgledu lahko pokazali, kako bi lahko revohicionirali določene vidike našega družbenega življenja, je preveč zapeljiva, da bi smeli njeno uresničitev še naprej odlagati..." (186) ^Prvi korak pri akciji je načrtovanje, ki vsebuje dva dela: okvirni plan celotne akcije in podrobni plan prvega koraka. Načrtovanju sledi izvedba prvega praktičnega koraka, temu pa raziskovanje njegovih učinkov. To "rekognosciranje" ima štiri fiinkcije: (1) oceni učinkovitost prvega koraka, (2) omogoča planeijem oziroma izvajalcem učenje, (3) služi kot osnova za pravilno načrtovanje naslednjega koraka, (4) služi kot osnova za prilagoditev splošnega načrta. Na naslednji stopnji si 87 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE Spet slede načrtovanje, izvedba in rekognosciranje. "Razumno socialno upra\4janje torej poteka v spirali korakov, katerih vsakega sestavlja krog načrtovanje-akcija-ugota\4janje dejstev o rezultatih akcije." (1948,206) ''V omenjenem Lewinovem seminarju so dogajanje bdežili takole: Ob koncu delovnega dne so imeli evalvacijsko sqo. Na njej so o dognanju v podskupinah poročali opazovalci, ki so prisostvovali sejam podskupin, in sicer o načinu vodenja, o napredku ali odsotnosti napredka v razvoju skupine ipd. Nato so svoje poglede o istih dogajanjih povedali še vodje skupin, svoje komentarje paje na koncu dodalo še več udeležencev. Vsa poročila so snemali. ^Lewin seje tedaj ukvaij al z medskupinskimi odnosi in z vprašanji ekonomske in družbene (rasne) diskriminacije v ZDA. Veroval je, da je možno nek^' storiti za izboljšanje "medskupinskih odnosov", kot je imenoval odnose med različnimi narodnostnimi, rasnimi in verskimi skupinami, oziroma za rešitev vprašanj manjšin, ne le s splošnimi ekonomskimi in političnimi ukrepi, ampak z akcijskim raziskovanjem in s skupinskim delom vkr^evnih skupnostih, podje^ih, stanovanjskih naseljih in drugod. To je bil praktični kontekst uveljavljanja akdskega raziskovanja. ^ Tudi Metzger sodi, da ni lahko najti j asne pojmovne opredelitve akdj skega raziskovanj a in da mora človek "zbirati mesta, na katerih je kak konkreten primer raziskave označen kot primer akcijske raziskave. Kot take naloge se pojavljajo: izkoreniniti skupinske predsodke, izboljšati odnose med različnimi skupinami, preseči brezpravnost manjšin, izboljšati mezde novonameščenih vajencev, premagati odpor delavcev proti nujnim spremembam, privesti do skupinske odločitve, pomiriti spore v tovarni, izboljšati delovno moralo, izobraževati vodje različnih rangov, skratka, vseskozi gre za reševanje n^boj perečih problemov, težav in kofliktov pri skupnem življenju." (1979,13) "Gotovo bi bilo historično interesantno utrditi to točko za razvoj znanstveno-eksperimentalne družbene prakse pri 'utopičnih socialistih' zgodnjega 19. stole^a - pri Saint-Simonu, Babeufii, Blancu, Cabetu, pri Owenu in Weitlingu, zlasti pa pri Fourieru; priročneje paje to točko postaviti pri raziskovalno strateških in metodoloških preudarkih Kurta Lewina; ti so vprimeqavi s prejšnjimi znanstvenimi standardi in intervencijskimi tehnikami utopičnih socialistov perspektivnejši (weiterführend)." Haag 1975,39. ^ ^ 'T)anesj e ta nevarnost vtem, dabi uporabili akcijsko raziskovanje... instrumentalno za izboljšanje kooperacij skih procesov v podje^ih, šolah, kazenskih zavodih itd., ne da bi ob tem hkrati vključili v proces spreminjanja tudi strukture odločanja." (str.41) V tem stališču se odraža revolucionama logika: Čim slabše, tem boljše. - "Akcijsko raziskovanje kot znanstvena praksa ne bi smelo biti nasprotno vsakdanji praksi kot odtujena praksa, ampak bi moralo postati zgolj vsakdanja praksa, Id teži k svojemu samozavedanju in samodeterminaciji." (Prav tam) Haag torej v načelu enači prizadevanja utopičnih socialistov in prizadevanja družboslovcev-akcijskih raziskovalcev, gre mu za vzpostavljanje (Herstellung) družbenih odnosov, ki temelje nasamodeterminacijiinneodtujenih odnosih med ljudmi. Pri tem se celo ne strinja z oznako teh socialistov kot "utopičnih", saj da to besedo v narekov^e. Akcijsko raziskovanje je zanj znanstveno socialistična akcija! Tu navaja Haag Holzkampa (Holzkamp, K., "Wissenschaftstheoretische Voraussetzungen kritisch-emanzipatorischer Psychologie", 1,1970, str. 17-20): "Kolikor so podatki, kijih dobimo z eksperimentom, konsistentni s teorijo, to nikakor ne pomeni, da smo nekaj spoznali na osnovi neodvisne empirične instance, torej da gre za ' spoznanje' v kakršnem koli pomenu; nekaj zvemo le o uspehu tozadevne aktivnosti znanstvenika." "Osnovna operacija vzpostavljanja odnosa med teorijo in empirijo je izbor ali vzpostavljanje realnih odnosov, katerih obstoj zatrjuje neka teorija " Holzkampova predpostavka je (kolikor lahko sklepamo samo iz teh 88 Socialno delo 32/1993, št. 1-2 ♦ dveh citatov), daje vsakdanja realnost "trša" od znanstvene realnosti; da ima vsakdanja praksa kot kriterij resnice drugačen status kot znanstvenoraziskovalna praksa; ali zaostreno, daje znanstveni poskus redukcionistična konstrukcija, vsakdanja praksa pa ne. ^^ 'Tachbereich Sozialpädagogik an da' Pädagogischen Hochschule Berlin, Uberiegungen zur Handlungsforschung in der Sozialpädagogik", v. Haag, 1975,56 in nasi. Gre za sloviti seminar o medskupinskih odnosih v Connecticutu. Iz njegovih opisov sledi, da verjamemo pošteni besedi ljudi, ki sodelujejo v razpravi. Validacijo in verifikacijo zagota\4j ajo pravila diskurza, npr. : ( 1 ) Diskurz ne sme spregledati interesa po temeljni demokratizaciji družbenih odnosov... (2) Sodbe, ki se ројал^јајо v diskurzih, je trd)a preiskati..., da se vidi, ali Í2java izpolnjuje kriterij demokratizacije. (3) Za vsako sodbo je treba preveriti, ali morda ne opravlja zgolj ideološke funkcije, s teniko le odraža obstoječe in s tem imunizira proti kritiki. (4) V diskurzu se ne sme zastirati ali legitimirati družbenih neenakosti in gospodovalnih teženj." Isto delo, str. 105-106. Ti kriteriji naj bi nadomestili "objektivistični" eksperiment! Moseijevo pojmovanje resnice je vulgarizacija konsenzuaLie ali konvencionalistične teze. ^^Prav pri tem slednjem postulatu se spet zaplete v očitno protislovje. V začetku svoje razprave je očital "klasičnim" zagovornikom akcijskega raziskovanja, da skuš^o legitimizirati akcijáco raziskovanje s kriteriji "klasičnega empiričnega raziskovanja", ko so sami ti kriteriji neutemeljeni. Ob koncu razprave pa pravi, daje težava pri akcijskem raziskovanju ta, da raziskovalec vpliva na dogajanje; zato moramo gledati, da vsaj ne bo zavestno izkrivlj^oče vplival (!). "Kajti v akcijskem raziskovanju, ki zahteva, da objekte raziskovalnega procesa zelo močno participativno vključimo, ne moremo več zagotoviti neodvisnosti od raziskovalca. Raziskovalecje vceloti ravno zelo močno vključen v dogajanje, tako da se bo njegov vpliv gotovo vedno uveljavil. Vendar pa lahko formuliramo nekoliko oslabljen kriterij na ta način, da raziskovalec ne sme pri zbiranju podatkov zavestno izkrivljajoče vplivati." (123) ^^ Upoštevati moramo, daje Gilli napisal svojo knjigo Come si fa ricerca v začetku sedemdesetih let (2. izd., Milano 1972) kot neposredni odmev študentske revolucije 1968. leta. V bibliografiji navaja poleg klasikov marksizmana tudi več del Mao Ze-Donga in drugih kitajskih avtorjev. Danes so te vrste razprave očitno passé, vendar smo se dolžni ozreti na njegovo pojmovanje, ker je imelo določen odmev v krogih sodelavcev naših akcijskoraziskovalnih projektov in ker do sedaj, razen F. Adama, ki seje distanciral od nekaterih njegovih nazorov, ni vtem krogu nihče širše obravnaval tega teksta, pač paje nav^anje citatovustvarilo vtis, daje Gilli prispeval k razvoju teorije akcijskega raziskovanja. ^^ Takoj nato, ko tako definira raziskovanje, zatrdi, daje raziskovanje tudi tisto, kar se ne sklada s to definicijo, s čimer ji da popolnoma neobvezujoč značaj. Na ta nerodni način implicitno izloči iz svoje definicije "tradicionalno" raziskovanje, ne potrudi pa se, da bi ugotovil, kaj je skupnega tradicionalnemu raziskovanju in netradicionalnemu, in da bi, kot je navada, izpostavil nato obče značilnosti znanstvenga raziskovanja, ki jih vključujeta tako netradicionalno kot tradicionalno raziskovanje. Tega ne stori, čeprav bi bilo logično, s^ zanj tradicionalno raziskovanje sploh ni znanstveno raziskovanje. ^^Tako npr. trdi, da se "tradicionalno raziskovanje pogosto ne izvaja v družbeni praksi... ampak v knjižnicah in institutih", kar, prvič, ni res, s^ bi lahko našteli množico terenskih raziskav, drugič pa vsako, tudi terensko raziskovanje, zahteva pripravo "v knjižnici" in morda dopolnitev "v laboratoriju". Trdi, da se "tradicionalne" raziskave ne nanašajo na stvarne probleme. Taka posplošitev preprosto ni umestna, čeprav nedvomno obstaj^o tudi slabe raziskave, ki ne izhaj^o 89 Mesec: AKCIJSKO RAZISKOVANJE iz stvarnih problemov. Trdi, da skoraj nikoli ni konkreten dlj teh raziskav poseg v stvarnost, nekaj strani naprej pa trdi, da nosilci družbene moči uporabljajo raziskave za zatiranje proletariata. Trdi, daje naloga "tradicionalnega" raziskovalca, da zgolj predlaga alternativne rešitve, pri tem pa se ne opredeli ne za eno ne za drugo. Kot da ni velik del raziskovanja ne le odkrivanje, ampak tudi preverjanje hipotez, to je, v Gillijevi dikdji, opredeljevanje za posamezne rešitve. Ampak Gillijevi posnemovalci očitajo prav to opredeljevanje (beri preizkušanje hipotez), češ da "tradicionalisti" samo preverjajo hipoteze, ne da bi se posvetili odkrivanju novih. Takih napak in naivnosti je samo v prvem poglavju Gillije knjige cela vrsta. ^ V tem apriomem nezaupanju v "pravihiosf' življenja ljudi in "konstrukcijo" njihove zavesti vidimo znani nihilizem borcev za novi svet. Literatura Ackofif R L. 1955: Načrt sociološke raziskave. Univsr2a v Ljubljani, Filo2Dfika Multeta, Ljubljana 1966. Adam, F. 1980: Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji. Doktodca disertacija, S\aialište u Zagrebu, Filo2Dfšid fekultet, Zagrd). Bourdiai, P. 1977: Outline of a theory of practice. Cambridge Univ. Press, Cambridge. Campbell, D. T. 1969: "Refonns as experiments". American Psychologist, 24,499429. Caitwright, D. 1951: "Mtxxluction". V: Lewm 1951. Qiein, I., Cook, S., Harding, J. 1948: 'The fieki of action research". American Psychologist, 3,2,43-50. Qiems, A 1979: Using the social sciences. RouÜedge, K^an Paul, Lcmdrai Decker, F 1979: 'Torsdiung und Erfàhnmg. Wandlungen eines Projektes". V: Horn №.) 1979,111-164. Devereux, G. 1976: Angst und Methode in den Verhaltenswissenschaßen, München. CiL Po: Gstettner 1979 Diessenbadier,H 1980: 'TnipirisdieSozia^rschmigvETSusAkiionsforsdiung-Einefal^^ Praxis, 160-168. Ddirenwendt, B. S. 1973: "Sodai statusaiidstressfidlifee\enis'\JoMm«/