K/ h Številka 5 • maj 1984 • letnik 31 ¿todnaaruda ?Slovenija "Slovenija ¿Hodna aruda Serbs, 0.5 °/i Hungarians, 0.1 °/o Italians and 3.7 % members of national minorities and those who have not declared their nationality. Due to historical circumstances about 170,000 Slovenes live as members of national minorities in some of the border areas in Italy, Austria and Hungary. Some 250,000 Slovenes live all over the world, particularly in the Monument to Ivan Cankar, the greatest Slovene writer, in Ljubljana United States, as a result of emigration, primarily of an economic nature. The latter category includes the natio-nally-conscious descendants of the emigrant generations of the 1860’s when over 500,000 people emigrated from Slovenia. When a foreigner comes to Slovenia — and especially if he has visited other parts of Yugoslavia before — he can quickly notice that the people here speak their own special language. In Ljubljana — the republic’s capital with the population of 250,000, in Maribor, Celje, Murska Sobota, Kranj, Koper, Novo mesto and other regional centres, in industrial towns like Trbovlje, Jesenice, Titovo Velenje, Ravne, Nova Gorica or in one or another Orwell’s frightening world of 1984 with Big Brother has, fortunately, remained only a figment of the imagination, or, in the worst case, only a grim possibility which, hopefully, will never materialize. In many ways, however, our world is almost as discouraging and unacceptable as Orwell’s, and an increasing number of people wonder how it should be managed. Or to put it another way: is the present generation of leaders able to cope with the complex problems and difficult challenges of our time which require immediate answers? Churchill, Roosevelt, Stalin, De Gaulle, Mao Ze Dong, Josip Broz Tito — each of these leaders, in his own way, mastered the period during which they were in power in a unique, unrepeatable manner. At some point in history they were given the opportunity to stay in history forever, and they made the best of this opportunity. It is hard to imagine when another such group of people to whom fate would simultaneously offer a similar opportunity will appear again. And yet, for most of these great men the task to be accomplished was easier than that facing the present leaders, since, with the exception of the Chinese and the Yugoslav leaders (who created new social relations and qualities in the life of their nations) the famous leaders had but one, albeit giant, task — to fight the evils of Nazism and Fascism. Today the problems are much more difficult and complex. The danger of nuclear war and the burning antago- village — everywhere the traveller can see for himself that he has come to the homeland of a genuine nation. He can see that the people here possess everything necessary for true nationhood: not only their own language but also territory, political and economic organization, and culture. The foreign visitor can easily realize — even if he has not been familiar with the situation before, that S.R. Slovenia is no artificial administrative formation but a genuine national and state entity- (From the Introduction to the monograph »Slovenija«, written by Zvone Kržišnik and published by Državna založba Slovenije). nisms between the North and the South are much more fateful than the dangers which faced the world forty years ago. And the leaders who have to stand up against the present dangers are men with personalities which hardly match those of their great predecessors. So, what are our prospects like? Everyone will have to answer this question himself, for the only general answer that can be offered is the hope that the generation of leaders now in power will have enough sense, goodwill and competence to avoid a world disaster. After the storm caused by the tumultuous migration of the barbarian Germanic and Mongolian peoples from Eastern Europe to the West, there followed a seemingly quiet period. The Roman world in the East breathed a sigh of relief, hoping that the worst was over. However, that was only the lull before another storm. Fate played a nasty trick on the exhausted Justinian’s state and its great despot who had wanted to bring Rome to its former glory again. It was already in the early thirties of the oth Century Everyone can, of course, ask himself what would happen if all the great leaders were still alive, and how would they cope with the difficulties which are constantly increasing and threatening us. What answer could the Yugoslavs provide to this question? Would our foreign policy (to remain within the framework of our usual topic) be like? Would it be different, more efficient? It would definitely not be any different. Yugoslavia’s non-aligned foreign policy was created by President Tito and its principles remain valid in the future as well. It is possible, however, to ask if our foreign policy would be more efficient if President Tito were still alive. It cannot be said that in recent times our diplomacy has not been active within the United Nations, within the group of European non-aligned and neutral states, or in the relations with our neighbour states. And yet, it seems that something has been missing, something that President Tito through his personal contacts, influence and respect was able to achieve. President Tito — the great Yugoslav leader who talked with three American presidents in the White House and whose words were listened to by three Soviet leaders in the Kremlin. Still, we cannot do anything but accept the reality just as we have to accept the fact that today the problems which are much more complex than those in the past have to be wrestled with by the leaders who, for reasons we cannot go into here, do not match their predecessors. that the Slavic peoples, partly together with the remaining Mongolian Huns, made their first thrust towards the area of the Middle and Lower Danube. At that time Bysantium was involved in a war with the Gothic peoples, and the threat on its northern borders was a warning before an even greater tragedy. The Slavic peoples, following the Germanic ones, began to migrate from their aboriginal country — a vast marshy area between the Carpathians and the Baltic Sea and between the eastern river basin of the Vistula river Yugoslavia and the World Leaders and Challenges Janez Čuček From the History of Slovenes The Arrival of Slovenes in Their Present Territory and the Dniester. The first migration of the Slavs took place in the 4th Century but it was not until the 6th Century that the migration got into full swing. It should be mentioned that the Slavic peoples living on the vast marshes, well away from the main routes leading from the East to Western Europe, were in fact not affected by the migration of the Germanic peoples — the latter had most likely avoided the Slav-populated area and had left them in peace. The reasons for the migration of Slavs may be sought either in the fact that after the Germanic peoples had migrated to the West they left behind a large unpopulated area or in the pressure from the East by the eastern nomadic peoples, particularly the Mongolian ones in Southern Russia. However, another hypothesis seems even more likely to hold. According to the latter, the migration of the hitherto peaceful peoples was caused by the worsening of the climate in the marshy Slav-populated area, which forced one generation after another to seek new places for living and to spread, of course at a much later date, in all directions — south, west and east. Western Slavs made their way through the Moravian gate relatively early and in the 6th Century they apparently reached the Danube and the area of Central Germany. There exists an assumption, which is of special interest to the Slovenes, that the first Slavic migration wave reached the East Alps from the north, i.e. from the direction of the Danube, as early as in the middle of the 6th Century, and stopped at Semmering in the south and at the Amiza river in the west. Although there are no written records of the settlement of Slovenes in the central part of the present-day Austria, the fact they had settled there is proved by toponyms, especially by the names of the rivers. For instance, the name of the river Aniia is supposed to have been derived from the Roman Annisus, which means that it had existed before the arrival, at a later date, of the Germanic settlers, who called the river Enns. The consonant group -dl in some toponyms in the East Alps proves the presence of the West Slavic tribe of Dudlebs. This consonant group has been preserved to the present day in some Carinthian dialects. In any case, the group of new settlers in the East Alps must have been large enough for the early linguistic sediments to be preserved for such a long time. The new Slavic settlers lived in symbiosis with the original Illyrian-Celtic, partly Romanized, settlers who, compared to Slovenes, were at a higher cultural level but were, as an ethnos, in decline and in need of new blood. In general it cannot be said that the Slovene migration wave to the East Alps was a violent one. It seems that the settlement of Slavs in the northern part of East Alps was carried out in a peaceful manner. The area further south along the Danube was occupied, at the end of the 5th Century, by the Germanic people of Langobards, who obviously preferred the fertile lands of the Pannonian Plain to the mountainous areas. The process of settlement of Slavs from the direction of South proceeded in quite a different manner. During the thirty years of the 6th Century, Bysan-tium managed to stabilize its northern border along the Danube for a short time, but in the early sifties of the 6th Century the military crisis concerning the defence of the European borders again broke out. The Slavs and a people related to them, Antes, struck again. Bysantium offered a desperate resistance and gathered still enough strength to repel their attacks. It seemed that fortune was suddenly on the side of the old empire again, for a Mongolian people — the Avars — arrived in the area where the Danube flows into the Black Sea. They were exceptionally skilled in fighting on horseback and the Emperor allowed them to enter the Roman territory. They began to serve in the Bysantinian army since the Bysantinians wanted to use them in fighting the Slavs. As the Emperor’s allies the Avars thus reached the fertile Pannonian Plain. The endless steppe was very much to their liking since, being a nomadic people, they were used to vast areas. How- ever, the Gepids, masters of Sirmium and sworn enemies of Bysantium, were in their way. The Avarian Khan, Bajan, acted diplomatically. He allied himself with the Langobards and Sirmium soon fell. This meant the end of the Gepid state. Both Langobards and Avars were, in fact, the Emperor’s allies but the former preferred to proceed to the West and they attacked Italy — the territory belonging to their former supporter, Bysantium. The Avars, who temporarily had to leave Sirmium to the Bysantinians, found themselves new ideal allies — the Slavs. This was one of those strange historical alliances which was based on constant mutual rivalry, hatred, exploitation, and even plunder. But when it came to plundering others, the Slavs and the Avars were remarkably united — a powerful force which could not be stopped and which swept away everything that came in its way. Bysantium soon bitterly regretted that it had invited the Avars to its territory and allowed them to stay at its vulnerable northern border. However, it was too late. The end of the Bysantinian rule in the Danube basin was imminent. In the year 579, during the rule of the insignificant emperor Tiberius II, Khan Bajan found a formal pretext for war and attacked the poorly protected area of Srem. The Bysantinians were defeated and only the ancient Sirmium, which was the capital of the Roman empire for some time during the 3rd Century, offered strong resistance. The seige of Sirmium lasted quite a long time and the town was surrounded both from the land and the river. The besieged In the Narodna galerija (The National Gallery) in Ljubljana Brežice (photo by Janez Zrnec) town got no help from anywhere and a desperate anonymous defender implored his God to help him with the following words: »Oh, Christ, save Romania and the writer of these lines, too«. A tile with these words engraved on it in Greek has been found during archaeological excavations and it represents an authentic historical document about the siege of Sirmium. The fall of Sirmium was, however, only a matter of time. In the year 582 the brave defenders had to surrender. In this way the last obstacle to the Slavic torrent rushing over the Bysantinian territory towards the West was removed. Unfortunately, there exist hardly any written records about various events which took place during this migration. However, some important historical sources which indirectly show the nature of this process have been preserved. Thus, for instance, there exist records about the disappearance of the early Christian episcopates in the area between Srem and the Alps, indicating the end of the Roman era in the Western Balkans. There are some highly informative archaeological data, too: burnt-down basilicas, fortresses levelled to the ground, peoples slain. Some of the original inhabitants of this area had withdrawn to the remote places, difficult of access, in time; the rest were captured by the conquerors and made their slaves. At the same time the process of settlement of the Slavs and the Avars on the conquered territories began. The Slavs settled both in flat and mountainous areas, wheraes the Avans preferred to remain in the Pannonian Plain. The Slavs and the Avars reached the slopes of the East Alps in the early eighties of the 6th Century. This migration wave dashed against the area around the town of Petovia in South Norrick and, later on, against the province of Carniola, occupying the central territory of present-day Slovenia. The Slavs and the Avars soon reached the borders of Bysantinian’s Istria and Langobardi Friuli. In the nineties of the 6th Century the rest of the towns in South Norrick, Viranum near Gospa Sveta and Teurnia in Carinthia were conquered. There exists a written record about the victory of the Slavs over the Bavarians in a battle on the Upper Drava, in the year 593. This was the furthest point reached during the migration of Slavs to the West and there the Slovenes (as our Slavic ancestors in the Alps can be called henceforth) were finally stopped by their Germanic neighbours, who were to play a crucial role in their history. Once the Slavic conquerors had reached the beautiful Alpine country, which was to become the homeland of their descendants, all their violence, mixed with the eastern cruelty of the Avars, disappeared. The Slovenes began to settle in the unpopulated areas. The surviving original inhabitants had moved to safer, more remote places, but gradually some contacts were established between them and the new settlers. Mutual distrust, however, was great, so the remaining members of the Romanic people preferred to lead a rather secluded life up in the mountains, while the Slovenes settled in the flat areas and mountain valleys. A small number of Germanic settlers, who were related to the original in- página en español Biografía del ’’DIÑAR” El »diñar« adquirió este nombre de los romanos. Lo acuñaron en Roma, lo usaron los bizantinos y otros. Más tarde aparecen en el 1875 diñares de plata, diez años después como billete de curso. Exactamente hace 110 años atrás el reinado de Serbia después de habitants by the bond of kinship, managed to survive in fortified enclaves for some time, longest — according to archaeological records up to the end of the 7th Century — in the extremely well-fortified Carnio (Kranj). The Slovene colonization of the East Alps, however, was very persistent and thorough. By the 8th Century at the latest the remaining Germanic and Romanic peoples were assimilated by the Slovenes. In the central Alpine area an independent Slovene principality — Caranthania — was established, while the area south of the Karavanke mountain-range was loosely attached to the great Avaro-Slavic tribal union. haber sido una provincia truca se convierte en un pais moderno y adelantado. Se decide a tener dinero propio y salvarse así de las medidas y pesos antiguos. A su vez quiere olvidar los tiempos de caos y yugo. En esas épocas existían nada menos que 43 clases de dinero, desde monedas de oro hasta óbolos de cobre. Como denominar la nueva unidad monetaria, era éste uno de los problemas más pequeños. Algunos propusieron le llamasen »franco serbio«, otros »serbliak«. Decidiólo el entonces ministro de finanzas Cedomil Mi-jatovié, quien asevera hizo acuñar los »francos serbios de plata« denominándolos entonces »diñar« según lo hicieran también en los siglos 13 y 14 los miembros de la dinastía Nemanjié. De la idea a la realización tardó casi dos años para que aparecieran los primeros diñares en los talleres de acu-ñamiento en Viena, apareciendo entre el público recién en el 1875, y éstos de valor: medio, uno, dos y cinco diñares. Con la aparición de éste el resto de monedas existentes fue decayendo. Todo hasta tanto el diñar fue de plata y oro no hubo problemas. Pero en el 1884 con la aparición del papel moneda-billetes-tardó varios años para que la gente se acostumbrara al »diñar de papel«. El primer billete de 100 din. valor oro era bastante grande y el pueblo rara vez lo veía. Recién en el 1887 cuando se imprimieron billetes de 10 din. comenzaron a usar éstos. Sin embargo el pueblo tomó con desconfianza este nuevo tipo de dinero. Sucedió que la gente cambiaba al principio los billetes por monedas de plata y oro, seguía desconfiando. El primer »denarius« ya se usa a principio del siglo XI a. d.c. Era de oro y lo acuñaron los romanos. Se usó hasta fines del siglo XVI en Bi-zancio y en los paises de Arabia, nuentras tanto fueron combiando los metales con que se elaboraba el mismo. Hoy aparte de Yugoslavia tienen al diñar como moneda de pago Irak, Kuvait, Túnez, Jordania y Argel. En su larga historia ha resultado gracias al empréstito internacional del fondo monetario en el año 1931, por única vez en forma legal, moneda convertible. Pero desgraciadamente no duró mucho su nueva convertibilidad. A saber: solamente 102 días! Y ello desde el 26 de junio hasta el 6 de octubre del año 1931, fecha en que se implantó nuevamente el límite correspondiente para el curso de »moneda fuerte«, es decir ya no concursaba como divisa! Cambiando varias veces de valor el diñar sin embargo llegó a vivir los momentos de la primera guerra mundial. Existió, pero se lo veía muy poco. Durante la guerra el pueblo confió muy poca cantidad al ocupador, algo fue al extranjero, pero en general la gente prefería el dinero »contante y sonante« en monedas! Así el diñar sufrió muy poco en relación con otros valores monetarios de Europa. Después de la Ira. contienda el diñar sustituyó los usados hasta entonces-leo-nes búlgaros, coronas, etc-Como no había suficiente papel moneda se usó hasta el 1ro. de enero de 1923 también las coronas. El diñar de la Nueva Yugoslavia apareció un mes antes del término de la segunda guerra mundial. Imprimióse en la US. Los primeros billetes tenían la figura de un guerrillero, los valores: uno, dos, cinco, diez, veinte, cincuenta, cien, quinientos y mil. Desafío para los mandatarios El mundo terrible de Orwell — 1984 — con su Hermano mayor ha quedado por suerte en el campo de la imaginación, fruto de algo imposible o en el mejor de los casos una remota y oscura posibilidad que esperemos no se realice nunca. Pero nuestro mundo a veces se presenta tan indefenso, sin fuerzas e inmutable como el mismo Orwell, es por eso que cada vez es mayor el número de personas que se preguntan cómo hacer para guiarlo o dominarlo? Formularemos la pregunta de otra manera: la generación mandataria actual ha madurado ante las condiciones enredadas y complicadas que aparecen diariamente y ante el desafío que requiere se responda en el acto? Churchill, Roosevelt, Stalin, De Gaulle, Mao Ze Dong, Josip Broz Tito, cada uno de ellos por su parte han dominado su época mientras estaban en el poder, podemos decir de manera tal que nunca se repetirá y será sin duda una excepción. En un momento de la historia tuvieron la oportunidad de quedar inscriptos dentro de ella. Es difícil pensar cuando aparecerá otro momento igual o parecido para que lo aproveche el nuevo conjunto de personas nuevas. Tipo de gente que el destino les brinde al mismo tiempo una situación parecida. Sin embargo, la mayoría de los »grandes« tuvieron una tarea más fácil si la comparamos con las actuales. A excepción de los mandatarios chino y yugoslavo- quienes configuraron nuevas relaciones como así también una nueva forma de vida en sus respectivas naciones — otros tuvieron una sola meta, por cierto una tares gigante: vencer las fuerzas maliciosas que desplegaban el fasismo y el na-cismo. Hoy día los problemas son mucho más difíciles, más complicados. El peligro de una guerra nuclear y las terribles contradicciones entre el Norte y el Sur son mucho más peligrosas para el futuro de este planeta que lo acontecido hace cuarenta años atrás. Y lo esencial es la conducta y forta- leza de los mandatarios que tienen que enfrentar estos momentos, que si los comparamos según lo dictan ciertas normas, no son del mismo calibre como lo fueran los gigantes que gobernaron antes de ellos. Cuáles son entonces las promesas y qué podemos esperar de ellas? A esta pregunta se tiene que contestar cada uno a sí mismo, pues lo único que parece ser posible brindar como respuesta es tener esperanza en la generación de mandatarios los cuales ahora están allanando los problemas y condiciones. Esperemos procedan con cordura, voluntad y capacidad para evitar »la catástrofe«. Cada uno también se puede preguntar, qué sería si los »grandes mandatarios« que ya no están entre nosotros estarían vivos? Cómo reaccionarían ellos ante estas dificultades que se están acumulando y a su vez amenazando? Qué es lo que podemos brindar como respuesta los yugoslavos? Nuestra política exterior sería distinta si quedamos en cuadro a nuestra rúbrica? Sería más efectiva? Distinta seguramente no. Nuestra política de no alineación la ha formulado el presidente Tito y sus principios quedan y quedarán también para los años venideros. Es posible preguntarse sin embargo, es o sería nuestra política exterior más exitosa? No podemos decir que nuestra gente diplomática no ha sido activa, al contrario, siempre está presente en todos lados, en las Naciones Unidas, en el círculo de los paises no alineados, en el grupo de no alineación europea como así también entre los neutrales, siempre en contacto con los paises vecinos y parecidos. Sin embargo parece que a veces había faltado algo más, algo que lo conseguía con sus contactos, influencia y reputación el presidente Tito, gigante yugoslavo quién habló en la Casa Blanca con tres presidentes americanos y cuya palabra escucharon con atención también tres mandatarios soviéticos en el Kremlin. Sin embargo debemos resignamos, mejor dicho conformarnos con la verdad cruda y real, y ésta es que hoy día también tenemos que enfrentarnos con problemas mucho más complicados como los ya tenidos. Las personas encargados de ello no podemos cambiarlas por sus antecesores, con los cuales tampoco puede conparárselos. Janez tucek Črtice iz zgodovine Slovencev Svobodna Karantanija in obred ustoličevanja karantanskih knezov Po razpadu Samove plemenske zveze se je kot edina večja in najstarejša slovanska politična tvorba obdržala le slovenska kneževina Karantanija v Vzhodnih Alpah. V 7. stoletju je vsa dežela, ki ji je vladal knez s Krnskega gradu, prevzela enotno ime Karantanija. Njeno jedro so sestavljale doline ob zgornji Dravi in Muri; okrog tega jedra pa so bile na jugu in vzhodu pokrajine, ki so bile nekaj časa združene s Karantanijo, za nekaj časa pa so se od nje odtrgale. Tako je Samova država obsegala do leta 658 dolino Donave med reko Anižo (Enns) in Dunajem na Gornjem in Dolnjem Avstrijskem in zgornje Posavje na Kranjskem. Vendar je obnovljena Obrska država, t. i. Drugi kaganat, oklestila karantansko moč in je bila Karantanija od sredine 7. stoletja naprej omejena na svoje alpsko jedro. Tudi okrog usodnega leta 745, ko so Karantanci z bavarsko pomočjo odbili napad Avaro-Slovanov in tako prišli pod oblast Bavarcev oziroma Frankov, se obseg Karantanije ni bistveno spremenil. V prvem obdobju vključitve v Frankovski imperij je bila Karantanija notranje samostojna polva-zalna kneževina, ki so ji vladali slovenski knezi. Po obrskih vojnah Karla Velikega, ki so izničile Obrsko državo, se je z nenadzorovanim naseljevanjem Karantancev ime Karantanija razširilo tudi na Spodnjo Panonijo. Po upravni reformi po zatrtem uporu dela Karantancev in Kamiolcev (Kranjcev) v zveri z osvobodilnim bojem Ljudevita Posavskega je bila Karantanija preurejena v grofijo (820-828), leta 828 pa vojaško združena z Vzhodno krajino, Grofijo ob Savi in Zgornjo in Spodnjo Panonijo, in sicer v upravni enoti »vzhodna prefektura« s poudarkom na Zgornji Panoniji. Franki v zgodnjem 9. stoletju še ločujejo med »Karantanci« (Alpskimi Slovani) in »Slovani na vzhodu« (Panonskimi Slovani), vendar Ludvik Pobožni v določbi o delitvi Frankovskega imperija med svoje sinove izrecno zahteva (leta 24_______________ Druga slovenska karantanska svetinja je Vojvodski stol na Gosposvetskem polju, v bližini Gospe Svete severno od Celovca. Stol je bil postavljen med leti 800 in 900 iz rimskih kamnitih plošč z napisi, privlečenih iz virunskih ruševin. Vojvodski stol sestavljata dva sedeža, vojvodov in še eden, na katerem je verjetno prvotno sedel »sodnik dežele«, pozneje pa pa la tinski grof. Vojvodski stol je simbol fevdalne oblasti nad tedaj še vedno slovenskim »karantanskim kraljestvom«. Na istem stolu so v fevdalnem obdobju koroški vojvode opravljali fevdalni del obreda, po ustoličenju na Knežjem kamnu, in sicer podeljevanje fevdov svojim vazalom. Zadnji vojvoda, ki je sedel tako na Knežjem kamnu kot Vojvodskem stolu, je bil Ernest Železni leta 1414. Vendar je stol ohranil svojo namembnost vse do leta 1651, ko je na njem deželni knez sprejemal poklonitev deželnih stanov. Fotografska reprodukcija: .Marjan Grm 817), naj bodo njegovi slovanski podložniki združeni pod žezlom istega vladarja. Frankovsko spoznanje o slovanski celoti v alpsko - panonskem prostoru je dozorelo šele po padcu kneza Koclja na Blatenskem Kostelu (Zalavarju) leta 874, ko je težišče nekdanje »vzhodne prefekture« prešlo v ožjo Karantanijo, in sicer tako v političnem kot verskem pogledu. Karantanija je kot vojvodina obsegala še Grofijo ob Savi in obe Panoniji. Vpad nomadskih Madžarov (Ogrov) v panonsko nižino je pretrgal začeti politični razvoj in Karantanija se je komaj ubranila sovražnika z vzhoda, ponovno omejena na prvotno alpsko jedro. V času ogrskih napadov je bila Karantanija sploh v personalni uniji z Bavarsko. Po obnovi nemške oblasti nad jugovzhodnim alpskim prostorom v 70. letih 10. stoletja, izven ožjega alpskega jedra, in pregonu Ogrov nazaj v območje Panonije (pred bitko na Laškem polju pri Augsburgu so namreč Madžari resno ogrožali Srednjo Evropo) je prišlo do ponovne osamosvojitve vojvodine Karantanije: leta 976 so bile z njo združene sosedne pokrajine na vzhodu in jugu, nastala je Velika Karantanija in segla celo do vzhodnega dela Padske nižine. Vendar se je ta velika upravna enota z letom 1002 začela razkrajati v posamezne fevdalne dežele. Zaradi izjemnega pomena Karantanije je postalo ime Karantanci sinonim za vse Slovane v Alpah, današnje in že tekom srednjega veka dokončno formirane slovenske prednike (z izgubo prostranih območij v Glavni simbol zgodnjesrednjeveške karantanske neodvisnosti je Knežji kamen. Na njem so Karantanski Slovenci ustoličevali svoje kneze, tudi še v obdobju vazalne povezanosti s Frankovskim imperijem. Po izgubi domačih knezov leta 820 so na istem kamnu Karantanci umeščali frankovske grofe in od druge polovice 9. stoletja naprej karantanske vojvode. Knežji kamen je ohranil svojo namembnost tudi še v visokem srednjem veku, ko je nanj slovensko koroško ljudstvo postavljalo svoje vojvode. Tako je bil Knežji kamen tudi v fevdalnem obdobju simbol oblasti nad deželo, kolikor so je mogli svojemu gospodu podeliti deželani sami neodvisno od nemškega vladarja. Znamenita slovenska narodna svetinja, v bistvu spodnji del rimskega jonskega stebra iz bližnjih ruševin Vi runa, je vse do leta 1862 stala v ravnini v severnem delu Krnskega gradu, nekdanjega knežjega dvorca. Istega leta so kamen prenesli na dvorišče Deželnega muzeja v Celovcu. Od leta 1905 Knežji kamen hrani celovški Deželni muzej. Fotografska reprodukcija: Jože Gorjup Umetniška upodobitev ustoličenja koroškega vojvode na Knežjem kamnu na Krnskem gradu v kasnejši fevdalizirani obliki, ki je znana v zvezi z umestitvijo Majnharda (Meinharda) Goriško - Tirolskega leta 1286, v opisih iz prve polovice 14. stoletja. Prizor je osrednje dogajanje na veliki oljni sliki Antona Gojmira Kosa. Fotografska reprodukcija: Marjan Grm Jugovzhodnih in Vzhodnih Alpah, kj so bila do konca 15. stoletja germanizirana). Politični razkroj Karantanije je sicer povzročil, da so od 13. stoletja naprej za Slovence prevladala deželna imena (Korošci, Kranjci, Štajerci), vendar se je prav med koroškim plemstvom ohranila zavest o veliki politič-no-upravni zgodovinski enoti in njenem slovenstvu vse do začetka 16. stoletja. Pomemben delež pri tej tradiciji in ponosu je imel starodavni obred ustoličevanja koroškega vojvode na Knežjem kamnu pri Krnskem gradu v Celovški kotlini. Preden pa bomo podrobneje spregovorili o tem simboličnem obredu za alpsko in koroško slovenstvo sploh, si oglejmo karantansko družbo v času popolne neodvisnosti, kot jo je mogoče rekonstruirati na osnovi pisanih virov in ljudskega izročila; prav umevanje starokarantanske slovenske družbe je izhodišče za pravilno ocenitev pomena obreda samega, tako edinstvenega v fevdalni Evropi zgodnjega, visokega in poznega srednjega veka. Verjetno ni naključje, da se je najstarejša slovanska državna tvorba razvila prav v Vzhodnih Alpah, v tradicionalnem okolju, ki je ohranjalo staroselski živelj še daleč v zgodnji srednji vek. Nekdanji Norik, bogat z železom, je imel močno koncentracijo keltskega prebivalstva, ki se je delno romanizirano ohranjalo še v rimski dobi. Od zatonu antike je bil Norik zlasti znan po številnih starokrščanskih cerkvah in škofijah v Virunu, Teumiji in Aguntu. Slovanski naselitveni val je sicer navidezno uničil relikte starega sveta, vendar so bile antične korenine pregloboke in so živele naprej v staroslovanski čas. Že ime pokrajine, Karantanija, je neslovenskega, morda keltskega izvora, v obliki Carontani sporočeno v delu znamenitega Anonimnega geografa iz Ra-venne, v zapisu iz 7. stoletja, ki pa gradi najverjetneje na zgodovinskih virih sredine 6. stoletja. Ker je staroselski živelj dal ime Karantaniji, poznejši Koroški, je umestno vprašanje, kolikšen je bil njegov delež pri formiranju prve slovenske posvetne oblasti v Alpah. Tu moramo poudariti, da je s prihodom Slovenov formalna cerkvena organizacija sicer zamrla; nasprotno je staroselsko prebivalstvo prav gotovo ohranilo krščanske verske prvine. Vsekakor je odnos staroselcev in Slovanov zanimiva uganka, ki je za zdaj ne osvetljujejo niti pisani niti materialni viri. Dejstvo je, da je bila večina prebivalstva v slovenskih pokrajinah do konca 8. stoletja plast svobodnih članov vaških skupnosti. Ti so verjetno še vedno oblikovali velike družine ali zadruge, kar je bila tudi temeljna značilnost karantanske družbe. Seveda so s tem mišljeni predvsem slovenski kolonisti, status staroselskega prebivalstva je bil namreč vsaj v določeni meri v izrazito podrejenem položaju, kot bomo videli kasneje. Svobodno večino slovenskega prebivalstva dokazuje tudi sam obred ustoličevanja v poznejšem času. Ko je s slavnostjo ob knežjem kamnu vojvoda dobil oblast nad deželo, je bilo občinstvo še dolga stoletja ljudstvo. Gre za nasledek starega ljudskega zbora, v katerem so mogli v zgodnjefevdalnem času biti le svobodnjaki. Tu bi omenili tudi prvo omembo slovenskega župana leta 777, najbrž kot načelnika iz več vasi sestavljene skupnosti, župe. Župani so v kasnejšem času praviloma načelovali le posameznim vasem, vendar sklepamo zaradi njihovega ugleda in ponekod pravic županov v vaškem sodstvu, da so prvotno verjetno vodili večje ozemeljske enote. Temeljna celica svobodnih ljudi pri Alpskih Slovanih je bila torej občina. Morda so ji pravili župa, vendar pa je njeno bistvo najbolje izraženo s pojmoma soseska ali srenja. Šlo je namreč za to, da so pripadniki srenje imeli v skupni uporabi pašnike, gozdove in vode; v skupni lasti pa so bila tudi obdelovalna zemljišča; ta kolektivna usmerjenost srenje je namreč prihajala do izraza zlasti pri delitvi obdelovanih površin na njive in pri posestnih sporih s sosednjimi skupnostmi. Pripadniki vaške srenje so torej del poljskih opravil opravljali skupno, del ostalih poslov pa so opravili z medsebojno pomočjo zdaj temu, zdaj onemu. Vse spore med vaščani sta razsojala zbor sosedov in voljeni sodnik; temu srenjskemu zboru so včasih pravili tudi kar župa. Ob soseski je vsaj delno preživela tudi velika družina, zveza sorodnikov po skupnem predniku. Takšna družina je kot »rodbinska zadruga« obdelovala zemljišče, ki ji je bilo začasno dodeljeno s strani srenje. Vendar je ta arhaična oblika staroslovanske družbe v Vzho-(nadaljevanje na III. strani ovitka) Ob obletnici smrti Josipa Broza Tita John Phillips: Svetovne osebnosti ni več Popoldan 4. maja je bil konec praznika dela. Z leti se je bila konvencionalna prvomajska parada umaknila priljubljenim tridnevnim izletom v gore ali na morje. Prvi maj leta 1980 ni bil nikakršna izjema. Jugoslovanom, ki niso hoteli praznovati, medtem ko je Tito ležal kntično bolan, je odleglo ob poročilih z dne 29. in 30. aprila, ki sta govorili o stabilizaciji bolnikovega stanja. V olajšanju so vsi odšli iz mesta. Nisem imel kaj početi. K nikomur iti. Tisto nedeljsko popoldne so bile zaprte vse trgovine in večina restavracij, tako da sem ostal v svoji hotelski sobi in prelistaval žepne knjige. Nekaj minut po sedmi je pozvonil telefon. Tito je umrl. Za zvečer je bila napovedana tiskovna konferenca. Nekaj ur po njegovi smrti so za novico vedeli vsi Jugoslovani. Veliko jih je zanjo zvedelo na način, ki bi bil všeč Titu. Popoldne so po televiziji prenašali nogometno tekmo med nabolj rivalskima kluboma - hrvaškim »Hajdukom« in srbsko »Crve-no zvezdo«. Neodločeni rezultat 1:1 je napeto rivalstvo še krepil. Nekaj minut pred koncem prvega polčasa je na teren stopil neki mož in nagovoril sodnika, ta pa je pri priči prekinil tekmo. Igralci so se zbegani zgrnili krog njega. Ko so športniki obeh klubov slišali novico, so si v joku padli v objem. Nekateri so sklonjenih glav pokleknili. Petdeset tisoč gledalcev, ki so zaslutili, kaj se je zgodilo, je vstalo in zapelo: »Tovariš Tito, prisegamo ti, s tvoje poti ne bomo zašli.« Gladko so stekle priprave na pogreb, o katerih ni hotel razpravljati noben Jugoslovan, dokler je bil Tito še živ. Tone Vahen, sekretar za informacije v Sloveniji, človek deškega videza, je v Ljubljani spregovoril časnikarjem. Krsta bo v ponedeljek, dne 5. maja, ob pol osmih zjutraj položena na slovesnem mrtvaškem odru pred poslopjem republiške skupščine na Trgu revolucije. Slovenija se bo s preprosto slovesnostjo poslovila od svojega mrtvega predsednika. Krsto bodo potem dali na predsedniški modri vlak. Odhod ob 8.30, prihod v Beograd ob petih popoldne. Nato jo bodo odnesli v Skupščino, kjer bo Tito ležal na mrliškem odru do poldneva v četrtek, dne 8. maja. Istega 26 popoldneva bo opravljena pogrebna slovesnost. V ponedeljek ob 6.30 je v Ljubljani pršilo. Sicer vedro baročno mesto je bilo videti v čemerni luči zgodnjega jutra mračno. Promet je obstal. Že ponoči so se začele zbirati množice in zdaj so sestavljale gosto živo mejo vzdolž pločnikov, ki vodijo od Trga revolucije proti železniški postaji. Edini pridih barve v sivem hladu so bili rdeči nageljni, ki so jih imeli mnogi, da so z njimi prekrivali pot, ko je šel mimo mrliški voz. Do postaje je le pet minut hoda - če bi bil mogel hoditi po ulicah. Prisiljen sem se bil prerivati skozi množico, ne da bi se oziral na njeno žalost. V obupnem prizadevanju, da bi prišel na postajo o pravem času, sem odrival ljudi in odsuval njihove dežnike izpred svojih oči. Sopihajoč sem za hip postal. Obdajal me je grozljiv molk. Bilo je, ko da sem sam na gorskem vrhu, ne pa sredi sto tisoč ljudi. Še nikoli nisem izkusil česa takšnega. Nekaj pošastnega je bilo v vseh teh v misli zatopljenih ljudeh, ki se niso menili za vsiljivca, kakršen sem bil. Naposled se mi je posrečilo priti na postajo in prešinil me je spomin, prvi v vrsti tistih, ki so se mi imeli povrniti naslednje štiri dneve, ko sem se s poživljenim pomnjenjem domišljal ljudi, s katerimi sem se srečal v preteklosti, krajev, kjer sem hodil, in svojih dejanj. Pred menoj je stal predsednikov modri vlak, na katerem sem se peljal s Titom leta 1951, ko sva razpravljala o tem, da bi zapisal njegove spomine za Life. Vrata nekega vagona so bila odprta. Poleg njih je stal sprevodnik v modri uniformi. Na vsaki strani perona je stala častna straža, ki je predstavljala preteklost in prihodnost: oddelek partizanskih veteranov z razora-nimi obrazi in z bojnimi praporji ter četa golobradih mladih vojakov v jeklenih čeladah. Iz zvočnikov se je slišala Beethovnova Eroica. Prikazal se je bleščeče črn mercedesov furgon. Ko je vozil mimo, se je trdna gmota dežnikov nakodrala v valujočem gibanju, da sem pomislil na veter, ki zvalovi pšenično polje. Na postaji je osem članov predsednikove garde vkrcalo na vlak preprosto hrastovo krsto, sledili pa so jim spremljevalci bledih obrazov. Zatulile so sirene. Pol devetih. Sprevodnik je zaprl vagonska vrata. Modri vlak je počasi zapeljal s postaje na pot, ki ga je vodila skozi valovito slovensko pokrajino, skozi Zagorje, kjer je bil rojen Tito, čez bogate hrvaške in srbske ravnice in naprej, v Beograd. Moj jugoslovanski prijatelj Predrag Lakičevič je drvel po avtomobilski cesti, ko me je vratolomno skušal spraviti tja še o pravem času za slovesnost. Mrko pogledujoč voznike, ki jih je prehitevaj, se je zagnal v 525 kilometrov vožnje, spričo katere so se mi ježili lasje, in švigal za las mimo vozil, ki so prihajala naproti. Ko nisem imel početi drugega, kakor da sem tesnobno zrl na cesto pred sabo ali pogledoval na merilec hitrosti, so se mi misli vrnile, k Titu. Prvič sem o njem razmišljal kot o pokojniku. Ko so me bili pri Lifu poprosili za osebne spomine, sem odkril, da o Titu ne morem pisati v preteklem času. Jugoslovani so čutili enako. Kadarkoli so omenili »Starega« - in to je bilo pogosto - je bil še zmeraj videti večji od samega življenja. »V resnici je oče Jugoslavije,« je pojasnil neki prijatelj in v tej pripombi je bilo strnjeno mnenje vse dežele. Med Titovo dolgo boleznijo je postala Jugoslavija družina, ki jo je skupna izguba združila. Sprva sem zaznal nekakšno nelagodje. Tisti, ki so bili mlajši kot 50 let, so imeli voditelja vselej le v Titu. Kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo brez njega? Kolektivna vlada, ki jo je leta 1971 vpeljal Tito, da bi preprečil boj za oblast po svoji smrti, je začela delovati. Jugoslavija je, medtem ko je bil Tito še živ, gladko prešla v obdobje po Titu. Tisto nelagodje med ljudmi, ki sem ga opazil februarja, se je konec aprila ze umaknilo samozavesti. Zdelo se mi je, da so Jugoslovani uspešno opravili ključno skušnjo. Nobene tesnobe glede prihodnosti ni bilo več, samo žalost za človekom, ki je ustvaril moderno Jugoslavijo. Leta 1892 - ko se je rodil Josip Broz - Jugoslavija ni bila nič več kot ideja. Južni Slovani so že 1200 let gojili vizijo enotnosti, ki so jo izgubili v sedmem stoletju, ko je njihova dežela postala prizorišče kilavega spopada med Vzhodom in Zahodom. Ko so se vojne končale, so južni Slovani že izgubili neodvisnost. Slovenija in Hrvaška sta pripadli Habsburžanom. Turki so se polastili Srbije, Bosne, Hercegovine, Makedonije in vse Črne gore razen majhnega dela. Tito je imel šestindvajset let, ko so zmagoviti zavezniki leta 1919 v skladu z Wilsonovimi štirinajsterimi točkami preoblikovali srednjo in jugovzhodno Evropo. Ena izmed novih dežel, ki se je tako pojavila, je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vladal ji je srbski kralj - Aleksander Karadjor-djevič. Čeprav so bili njegovi podložniki sami južni Slovani, je dejstvo, da so sto in sto let živeli v dveh zelo različnih kulturah, pomenilo skoraj nerešljiv problem. Hrvaška in Slovenija sta bili katoliški. Drugod po deželi so razen muslimanske manjšine živeli le srbski pravoslavci. Medtem ko je katoliška cerkev od nekdaj skušala zgladiti odnose med avstrijskimi oblastniki in njihovimi slovanskimi podložniki, je bila pravoslavna cerkev zbirališče slovanskega nacionalizma, uperjenega proti Turkom. Napetosti med kulturama sta še povečevali dve abecedi - cirilska in latinska. Povrhu se je hrvaško-katoliška manjšina upirala temu, da bi ji vladala srbsko-pra-voslavna večina. Poleg teh pradavnih zamer so se Srbi in Hrvati v prvi svetovni vojni bojevali drugi proti drugim - Hrvati kot prisilni naborniki v vojskah habsburškega cesarstva, Srbi kot goreči zavezniki zahodnih sil. Neki francoski diplomat, ki je sodeloval pri ustvarjanju tega kraljestva, je nekoč vzdihnil: »Zgodovina te države je tako zapletena.« Za nameček in ne glede na te probleme je bila pred kraljem nova grožnja - komunizem, ki je preplavil Rusijo in je zdaj pritegoval Aleksandrove nepismene kmetovalce in izmozgane delavce. Leta 1929 je segel po ukrepih, ki naj bi utrdili njegovo oblast. Svoje kraljestvo je preimenoval, ne-pripravno »Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev« je zavrgel v prid »Jugoslavije« (dežele južnih Slovanov), potem pa državo čvrsto zauzdal z diktaturo balkanske baže. Pri zunanjih zadevah se je srbski monarh zanašal na pretanjeno francosko podporo, v zameno za ekonomsko sužnost, ki je Jugoslavijo ponižala v satelitsko državo. Dr. Vladimir Bakarič, član predsedstva, je v svojem govoru v čast pokojnega jugoslovanskega voditelja lepo pojasnil: »Tito je povzdignil Jugoslavijo iz zaostale balkanske province s položajem napol kolonialne dežele, iz žetona v barantaštvu velikih sil, na raven neodvisne socialistične dežele, domovine svobodnih ljudi in enakopravnih narodov.« Med državniškim obiskom v Franciji leta 1934 so Aleksandra umorili; zaroto je pripravil Mussolini. Regent je postal Aleksandrov bratranec, knez Pavle. Po zlomu Francije leta 1940 je Pavletova vlada podpisala pakt s Hitlerjem. Vlado so vrgli in Jugoslovani so šli na ulice, vzklikaje, da je boljša smrt kot suženjstvo. Takšno kljubovanje »nepremagljivim« nacistom je navdalo Hitlerja z najhujšim besom. Zaslepljen od želje, da bi uničil Jugoslavijo, je sprejel nepremišljeno odločitev, ki jo je njegov Josip Broz Tito med enim od obiskov Slovenije (na levi Stane Dolanc, na desni Sergej Kraigher) generalni štab pozneje imel za vzrok končnega nemškega poraza. Operacija Kazen, uperjena proti Jugoslaviji, je za nekako štiri tedne odložila nemški vdor v Rusijo, zato Wehrmacht ni mogla zavojevati Moskve še pred zimo. Rusi so tako imeli čas, da so se prerazporedili. Zgodovinar William Shirer v Vzponu in padcu Tretjega rajha pripominja, da je« ... (Hitler) v trenutku krčevitega besa zavrgel svojo zadnjo imenitno priložnost, da bi dobil vojno...« Celo po Hitlerjevih merilih je bila Operacija Kazen »neusmiljeno surova«. Hitler je, ne da bi se mu zdelo potrebno dati ultimat, ukazal Luftwaffe, naj na cvetno nedeljo, dne 6. aprila 1941, zravna Beograd z zemljo; hkrati so iz Avstrije, Bolgarije, Madžarske in Romunije začeli uničujoči Blitzkrieg. Jugoslovanska vojska je bila v dveh tednih strta in država je nehala obstajati. Oseminsedemdeset dni zatem je v zgodovino stopil Tito. Dne 4. julija 1941 je Josip Broz, generalni sekretar ilegalne Komunistične partije Jugoslavije, postal Tito, narodni voditelj. To je bil dan, ko je s petimi člani politbiroja jugoslovanske komunistične partije zarisal dokončni načrt za oboroženo vstajo. Epopeja se je začela v sa-lončku neke beograjske vile, opremljenem v slogu tridesetih let, kjer je to srečanje potekalo. Izmed dežel, ki jih je zasedel Hitler, je bilo za Jugoslavijo po vsem videzu najmanj verjetno, da bi se uprla. Med Hitlerjeve povračilne ukrepe proti Jugoslaviji je sodilo tudi to, da je državo izbrisal, saj jo je razdelil med Albanijo, Boglarijo, Italijo, Madžarsko in Nemčijo. Oborožena vstaja je bila vi- deti še toliko bolj neverjetna, ker je Jugoslavija - ki je bila že kot državna celota razcepljena v sebi - po razkosanju postala še bolj sprta. Nasprotstvo med Srbijo in Hrvaško, ki so ga Nemci še podpihovali, se je sprevrglo v množično tragedijo. Ustaši, fašisti Anteja Paveliča, so v imenu hrvaške neodvisnosti klali Srbe. Drugod po deželi so kolaborantje s svojimi vojskami vpeljali Pax Germania. Spočetka je Titova bojna sila štela vsega 12.000 partijskih članov in 30.000 komunističnih mladincev. Mnogi izmed teh mladih ljudi so prihajali iz najboljših družin, med njimi je bila tudi hči zunanjega ministra kraljevske vlade v izgnanstvu. Titovih 42.000 prostovoljcev pa je pomenilo močnejšo silo, kakor bi bilo soditi po številu. Bili so predstavniki vse Jugoslavije, delili so si skupen ideal in niso jih ovirala sovraštva, ki so razdvajala druge skupine v deželi. Tito je bil, še preden je bilo konec zgodovinskega snidenja v omenjenem salonu, dovolj samozavesten, da je peterim članom politbiroja, ki so se imeli raziti po deželi, rekel: »Tovariši, ko se spet snidemo, bomo vlada.« Tri leta zatem, v času, ko je bil osvobojen Beograd, je Titova vojska štela 800.000 ljudi. Njegovi partizani so razvili način vojskovanja, spričo katerega je bila okupacija za sovražnika pravi pekel. Hitler je bil prisiljen sprožiti proti partizanom sedem ofenziv, ko si je zaman prizadeval, da bi jih uničil. Boj se je tedaj že tako razširil, da so zavezniški častniki, prideljeni partizanom, deloma v šali govorili: »Zdaj imamo tri fronte - vzhodno, zahodno in Titovo.« Stevan Doronjski, predsednik zveze jugoslovanskih komunistov je v svojem nekrologu Titu povedal o številu sovražnih čet, dodeljenih na to fronto, da je bilo »nekako trideset nacistič-nih-fašističnih divizij«. Izmed 12.000 prvotnih članov jih je v boju padlo 9000. Spričo takšnih žrtev za stvar jugoslovanske osvoboditve je komunizem postal poglavitno gibanje. Tisti, ki so stopali v partijo, so to počeli iz rodoljubnega zanosa, in tako so komunisti postali edina politična sila, zmožna zediniti ljudstvo. Ta enotnost je imela daljnosežne posledice leta 1948, ko se je Tita poskusil znebiti Stalin. Ruski voditelj je hudo podcenjeval močne vezi, spletene med jugoslovanskimi komunisti in nekomunisti, ko so se z ramo ob rami skupaj bojevali v izprijeni vojni, ki je zdesetkala prebivalstvo. Sovjetski napadi na Tita so samo utrdili njegov položaj državnega voditelja. Kakor je povedal sir Fitzroy Maclean, vodja zavezniške vojaške misije v Jugoslaviji med vojno: »Tito si je pridobil večino dežele, ko je premagal Hitlerja, preostale pa, ko je kljuboval Stalinu.« Tito je čez noč postal svetovna osebnost. Izkoristil je svoj ugled za to, da je uveljavil Jugoslavijo. Nekdaj je bil skrivnostnež, zdaj je postal največji popotnik med svetovnimi državniki. Tega sem se domislil, ko sem prelistaval komemorativno izdajo Dela, slovenskega dnevnika, medtem ko sva s Predragom še vedno hitela proti Beogradu. V šestih stolpcih sem zvedel, da je v petindvajsetih letih šel Tito na več kot 150 potovanj v več kot 70 dežel. Iz današnje perspektive so ta potovanja ključ do razumevanja Titove politične pameti in diplomatske spretnosti. (odlomek) PREGOVORI IN REKI NA SLOVENSKEM Od malih ptic se orli žive. Od osla ne stori konja. Odtrgaj komarju noge, pa mu bo precej videti črevo. On bo bogat, kadar bo pes rogat. On je tega potreben ko pes palice. On kozo drži, da mu je drugi ne molzejo. Orel orla plodi, sova sovo rodi. umetniška beseda ^ Jože Dular: Žegnanje na Trski gon Z romanom »Krka pa teče naprej«, se je pisatelj Jože Dular, Dolenjec po rodu (rojen 1915 v Vavti vasi, do upokojitve ravnatelj Belokranjskega muzeja v Metliki), po štiridesetih letih uspešno vrnil v slovensko književnost. Kakor v prejšnjih svojih delih - Ljudje ob Krki, Krka umira - tudi tokrat opisuje okolje, v katerem je zrasel, to pa je predvsem svet ob Krki, od Vav-tovca (Vavte vasi) do Novega mesta. Roman opisuje življenjsko pot enega zadnjih lestnikov trdnega Štularjevega mlina ob Krki. Ob glavnih osebah pa nam Dular opisuje tudi vrsto družinskih članov pa tudi drugih oseb, katerih življenjska pot se tako ali drugače križa s Štularjevo. Dularjeva moč je zlasti v uporabljanju kmečkega življenja v prejšnjem stoletju, nekateri odlomki pa se bodo bralcu še posebej vtisnili v spomin, saj so napisani z izjemno pisateljsko močjo. Izjemno lepo so podani tudi opisi posameznih opravil - ribolova, čebelarjenja, kmečkih porok, smrti, tako da je po eni strani roman tudi prava kronika življenja na Dolenjskem v prejšnjem in našem stoletju. Objavljamo odlomek, ki opisuje enega od nekdanjih kmečkih »izletov« - žegnanje na Trški gori v neposredni okolici Novega mesta. Naši ljudje so zmerom radi hodili na žegnanja ali romali na božje poti. Kaj pa ima kmet, če se hoče malo oddahniti od garanja, drugega kot praznike in kako romanje. Takrat se nekoliko razgleda po svetu, se pogovori z znanci pa tudi z daljnimi sorodniki, ki se neredko srečajo samo na romanjih in ob pogrebih. Pri nas je zlasti Doroteja veliko dala na te stare navade. V pratiki je imela občrtane dneve, ko je bilo treba obiskati sveto Ano na Toplicah ali svetega Petra nad Toplo rebrijo, Mater božjo na Drganjih selih pa svetega Erazma v Soteski. Tudi Žalostna gora pri Mokronogu in Vesela gora pri Šentrupertu, sveta Kozmijana na Krki pa še kateri drugi kraj je bil zaznamovan, vendar so bile te božje poti preveč od rok, da bi jih mogla Doroteja vse obiskati. Dokler je živela pri stricu v fa-rovžu, je še nekako šlo, zdaj pa sta jo lovila čas in delo, pa še mala Nežica jo je včasih hotela vso zase. Navadno gredo ljudje na božjo pot peš, ker si tako pridobe več nebeškega zasluženja. Midva z Dorotejo sva to hitreje opravila: zjutraj sem zapregel rjavca, pa sva bila mimogrede tam in navadno že pred poldnevom doma. Enkrat samkrat, ko sva na mali šmaren šla na Trško goro, pa sva se odpeljala že v soboto popoldne. Stric Jožef, ki je tudi v mestu prisedel k nama, je tako želel. Na gori so se namreč še isti večer nameravali sestati nekateri njegovi sošolci, s katerimi je stric skupaj dovršil gimnazij alne nauke, pa so se verjetno hoteli v veseli družbi malo poveseliti in obuditi spomine na mlade dni. Razen tega je strica mikalo na gori videti »vrtec«, ki so ga zvečer plesali romarji in romarice z gorečimi svečami v rokah. To navado, ki je bila prejšnje čase razširjena tudi po drugih romanjih, pa so duhovni že skoraj zatrli. Z lepim očesom res niso gledali nanjo, ker so se včasih po končanem »vrtcu« godile prav čudne stvari. Marsikatera mlada romarica si je namreč priplesala kaj čuden odpustek in je lahko ob letu osorej poromala na goro že z dojenčkom v naročju. Stric Jožef se je smejal, ko nama je to pravil, tudi meni je šlo na smeh, Doroteja pa se je prav resno držala. Kajpak, je rekla, primeri se tudi taka žalostna reč, vendar to prav zares ni namen bogaboječih romarjev, ki »vrtec« igrajo. Človek mora priti na goro z lepim namenom; za nemameže je bolje, da ostanejo doma. Ko smo tisti popoldan skozi Ločno prišli v Mačkovec, smo zagledali vso Trško goro pred sabo. Hrib je bil poln nogradov, zidanic in hramov, prav na vrhu pa se je svetila romarska cerkev Matere božje. Bila je prva jesen; poletna vročina je že uplahnila in listje je tu in tam pričelo rumeneti. Konja sta stopala počasi; rjavec bi še tekel, toda lisec, ki je navadno vozil težke tovore, je imel svoj umerjeni korak, ki ga je človek tudi z bičem težko razgibal. Sicer pa se nam ni nikamor mudilo. Sonce je bilo že precej nad hribom in konja sta se takoj za Bajnofom pričela vzpenjati vkreber. Še pred vrhom, kjer se je pot cepila, mi je stric velel ustaviti. »Na ono stran moram! V neko zidanico! Vidva pa le naprej do cerkve! Pod noč se vidimo.« Skočil je z voza, še kar prožen za svojih skoraj sedemdeset let. Popravil si je slamnik, pomahal s palico in se nameril po kolovozu, kjer so se na obeh straneh, v breg in v dolino, prožili prav lepi nogradi. Tlesknil sem z jezikom in pognal konja. V cerkvenem tumu na hribu so že klenkali; prav milo so doneli zvonovi. Večerna sapa je hladila ozračje in sonce je pravkar zlezlo za gori, ko sem se ustavil in izpregel ob poti, nedaleč od mogočnih lip. Bil je močno lep večer, in ko sem to gledal, mi je bilo zares žal, da sem toliko takih in podobnih večerov preživel doma v zaprti Staniči. Ko nas vendar lepo naturo gledati in uživati prav nič ne stane! Doroteja je seveda hitela v cerkev, jaz pa sem gledal, kako so kramarji pripravljali štante in po njih razpostavi j ali svojo robo. Tudi medičarjev ni manjkalo in ne krčmarjev, ki so že nastavljali svoje sode. Ljudi pa je bilo že kar veliko na gori in še zmerom so prihajali z vseh strani. Ko sem srečal neke znance iz Kan-dije, smo jo skupaj zavili pod lipo in si privoščili nekaj kupic vina z Bizeljskega, kakršnega dotlej še nisem pil, in se mi je zdelo kar dobrega okusa. Vtem pa se je že zmračilo in sem tudi sam zavil v cerkev, da bi od blizu slišal ubrano petje, ki se je že dalj časa glasilo iz hiše božje. Ostal sem zadaj, pod korom, vendar človeka taka pobožnost in zanesenost potegne za sabo, da nehote še sam prične peti, dasi-ravno nima pravega posluha. Tako sem stal in po svoje prepeval, ko me nekdo potegne za rokav. Bil je stric Jožef, ki se mu je moralo zdeti prav čudno in mogoče tudi smešno, ko me je slišal, kako sem s svojim basom prilagal nežnim ženskim in dekliškim glasovom. Pel pa nisem sam, tudi mnogi drugi moški okoli mene so vneto brundali. Ko se je stric Jožef postavil zraven mene, me je naenkrat minilo veselje do petja. Sicer pa je bilo litanij in pobožnih viž kmalu konec in sva se kar hitro zrinila ven. Zunaj sva počakala na Dorotejo. Takrat pa se je iz cerkve že pričela sukati vrsta pobožnih romarjev s prižganimi svečami v rokah. Tudi med zunaj stoječimi je ta ali oni prižgal voščenko in se zrinil v vrsto, ki je pričela počasi zavijati okoli cerkve. V tem so pevke spredaj že dvignile pesem in vsi romarji so jo povzeli za njimi. Bilo jih je lepo slišati in tudi videti, kako so plameni prižganih sveč migotali in jim osvetljevali obraze. Vsi smo molčali in celo pivci pod lipo so utihnili. Ne jaz ne stric Jožef ne Doroteja dotlej še nismo videli »vrtca« igrati. V noči, ki se je že čisto zgostila, se je zdelo, da prižgane sveče res plešejo; pomikale so se sem in tja, zdaj hitreje, zdaj počasneje, kakor so pač velele viže pesmi. Te pa so morale biti zelo stare, saj nekatere nihče od naju treh še nikoli ni slišal. Ko so se tako romarji prilično dolgo sukali okoli cerkve, so nazadnje zapeli nekakovo prav živahno in se pred vhodom zgrnili na kup. Veliko jih je spet odšlo v cerkev, drugi pa so se pričeli razhajati kar z gorečimi svečami v rokah, saj je bila noč temna in se je videlo le malo ali pa nič. Tako so nekatere luči še dolgo migotale po bregu, skozi nograde in hoste, in če je tem ljudem pošla svečava, se je res prav lahko zgodilo, da je ta ali oni mladi par zagazil v greh. Noč ima svojo moč, prilika pa naredi tatu, kot pravi star pregovor. Torej stric Jožef le ni vsega iz trte izvil. Vsi trije smo zavili pod lipo, kjer je mežnarica prodajala nekakovo mesno juho. Z Dorotejo sva jo naročila in nama je prav teknila, medtem ko je stric, ki je menda že nekaj jedel v tisti zidanici, naročil vina. Tudi midva sva pila, potlej pa sem popito plačal in smo šli iskat voz in konja. »Kar sama se bosta odpeljala,« je rekel stric. »Jaz še ostanem. Nismo še vsi zbrani. Prespali bomo v zidanici na krmi. Vse je pripravljeno!« Z Dorotejo sva torej sama sedla na voz in odrinila. Bila je trda tema, na srečo pa sem imel s sabo oljenko in tudi pot je bila ena sama, tako da do glavne ceste nisem mogel zgrešiti. Če bi bilo najti kako bolj primemo ležišče, bi morda tudi midva z Dorotejo ostala in počakala na nedeljsko žeg-nanje. Da pa bi celo noč prekinkala v trdih cerkvenih klopeh, kot so to storili mnogi romarji, tega nisva hotela. Saj si potlej drugi dan ves zbit in neprespan. Domov sva prišla precej pozno; vsi so že polegli in mala Nežica je pokojno spala ob Marijini strani. Ja, lep večer sem tistikrat preživel. Mogoče te poti na Trško goro ne bi tako natanko opisal, če mi ne bi zares dobro ostala v spominu. Ne samo zavoljo »vrtca« in onega lepega večera. Stric Jožef je namreč imel naslednje dni in tedne nekakove težave z žan-darji in oblastniki. Nisem vedel, kaj vse so imeli v tisti zidanici, kamor je šel stric. Takrat ga nisem vprašal, več let kasneje, ko že ni bilo na vladi ministra Bacha, pa mi je povedal, da so v družbi sošolcev in prijateljev peli slavjanske pesmi, nazdravljali Francozom in ruskemu carju. Nekdo je vohljal in nesel vse na uho vladnim ljudem. O, pošteno so prijeli strica, čeprav se ni podal, za kar so ga dolžili. Toliko da mu niso vzeli županske časti. Ne, ni se vredno preveč pršiti in junačiti, posebno če vemo, da vse počasi samo dozori. Je že marsikaj in še bo. Če so namreč Bachovi ovaduhi vrteli strica in njegove sošolce-narodnja-ke, moram povedati, da je naduti Bach kmalu po tistem odletel. Napenjal je lok, dokler ni počil. Spet se je začelo na Laškem, kjer so združeni Francozi in Sardinci naše potolkli. Najprej pri Magenti in potlej še pri Solferinu. V rožniku mesecu 1859. leta. Kdo pa je temu kriv, če ne tisti domišljavi ogrski grof, ki je vodil našo vojsko in nam poraz pripravil. Zaslužil bi, da bi ga obesili. Ne samo da je padlo na tisoče in tisoče naših Avstri-jancev, še lombardsko deželo smo izgubili. Tudi zato je šel minister Bach. Zakaj pa je vodil sovražno politiko nasproti tujim narodom, zakaj pa je domače narode tlačil in zganjal goljufije? Toliko časa, da je nazadnje tudi cesarju prekipelo in ga je nagnal, namesto njega pa postavil za prvega ministra Poljaka Goluhovskega. Ljudje so spet prosto zadihali. Stric Jožef še posebno. Fej, Bach in njegove žandarske gnide! Res, čisto drugo življenje se je zače- lo. Ni treba, da se človek ravno s politiko ukvarja, pa vendar čuti, da so ljudje veseli, ko se jim ni treba na cesti, v gostilnici ali kjerkoli bati ovaduhov. Ti so se potuhnili kot miši v luknje, pa jih je vendar marsikateri od njih pošteno slišal in tudi na svoji koži občutil povračilo za krivice, ki jih je bil storil ljudem. Tako se je vse naglo obrnilo. Vsaka reč namreč mine, pa je tudi tistih deset hudih Bachovih let. Zato smo bili tistikrat veseli. Midva z Dorotejo še posebno. Odlomek iz knjige »Krka pa leče dalje« Jožeta Dularja PREGOVORI IN REKI NA SLOVENSKEM Slabotnega leva tudi zajci naskakujejo. Služila lisica volku, pa je kožuh izgubila. Snage ni, če so golobje na strehi in gostači v hiši. Sokol leti s perjem, ne z mesom. Sova sokola ne izleže. / \ mladim ^ po srcu j Ureja: Miha Mate Riše: Marjanca Jemec-Božič Franček Rudolf Medvedja izobrazba Medved Tonček je vstal zgodaj, zlezel iz brloga, se odpravil na travnik in si rekel: »Spoznavajmo naravo!« Tekel je od cvetke do cvetke in lovil čebele. Vsako, ki jo je ujel, je vprašal: »Si ti čebelica Maja?« Čebelice so brenčale zum zum zuum, nobena pa mu ni odgovorila, tudi pičila ga ni nobena, ker so ga že poznale. Zapomnile so si ga, ker je medved Tonček vztrajno razdiral njihove panje. Tiste pa, ki so živele v gozdu, je zasledoval tudi ure daleč. Lisica Mica je zagledala medveda, voščila mu je dobro jutro in pripomnila: »Imamo radi žuželke, kaj? Še dobro, da jaz ne nabiram mravelj!« »Jih že boš!« je zarjovel medved Tonček, ker je opazil, da ga lisica narahlo zafrkava. Prijel je lisico za rep, jo zavihtel in zalučal naravnost v prvo mravljišče, veliko in z iglicami posuto, da se je nesrečnim mravljam podrlo petdeset stropov v osemdesetih različnih nadstropjih. Ko je medved Tonček učil tri posebno nevarne čebele, kako naj mu krožijo okoli glave, in to kar naprej, da bo videti imeniten in da se mu bo nenehoma sanjalo o medu, je pritekel mimo strašni sivi volk Jožek. »Zdravo, medved, kako živiš, ali si našel metodo za vzgojo čebel? Zelo preprosto, če hoče odleteti proč, cap, jo spet uloviš v dlan in frcneš v nos, da zgubi ravnotežje in potem spet deset minut kroži okoli tvoje glave, preden se ji zbistri um. Ampak zakaj, te vprašam, te tako zelo zanimajo žuželke, to je tako, kot bi jaz med smrekami lovil komarje,« se je po nepotrebnem vmešaval volk Jožek. »Saj jih boš,« je zarenčal medved Tonček, prijel volka Jožka za uhelj in ga zavihtel visoko v zrak in vrgel med smreke, da je volk Jožek z odprtimi usti letel med smrekami in lovil v gobec komarje, naj je to hotel ali ne. »Joj, koliko truda je potrebno, da te gozdne živali karkoli naučiš?« je zagodrnjal medved Tonček. Čebele pa so mu že odletele. Zaman se je oziral za njimi. »To imam za nagrado, ker sem prijazen in poskušam poboljšati nepoboljšljive volkove in lisice!« Ulegel se je na hrbet in oblaki so se zasanjano vozili skozi njegove otožne oči. Lisica je zlezla iz mravljišča, otresla nekaj tisoč mravelj, ki so se je bile neznansko razveselile in menile: »Zdaj jo moramo oglodati do kosti!« Vsa upehana se je namenila med borovnice. Kar prileti iz zraka prek vrhov najvišjih smrek volk z odprtim gobcem. Kašljal in pljuval je mušice in komarje in za njim se je podilo nekaj lastovk, vse bolj prepričanih, da jim zdaj že leteči volkovi odjedajo vsakdanji zajtrk. »Bum!« je tlesknila volčja koža, ko je telebnila med listje. »Si se z medvedom pogovarjal o čebelah?« je povprašala lisica Mica. »Kako si vedela?« se je začudil volk Jožek. Lisica Mica ni odgovorila. Predlagala je samo: »Dragi boter volk, naberi- va nekaj zelenih mušnic, pogoltniva jih, mogoče bova malce znorela, pa nama bo v življenju bolje.« Volk Jožek se je zelo začudil: »Kaj mi to pripoveduješ, lisica Mica? Nikakor nimam namena znoreti in kaj bi mi to koristilo, posebno še v mojem žalostnem položaju, ko sem si pretresel vse kosti?« »Zdaj, dragi boter volk, sva prepametna,« mu je zadevo poskušala razložiti lisica. Ker sva pametna, ne moreva gledati, kako medved Tonček kar dan za dnem počne neumnosti. Dajeva mu nasvete in prijateljsko ga vprašujeva o tem in onem in kdaj pa kdaj ga tudi kaj poučiva.« »Ja, a kaj je narobe s tem?« »Prav nič,« je nadaljevala lisica Mica. Ampak če midva ne bi bila zvita, pametna, učena, ampak bi bila nora in zmešana, medveda ne bi vpraševala in poučevala in potem ne bi bil mene vrgel v mravljišče, da mi še zdaj mravljinci tekajo po hrbtu, tebe pa ne bi bil vrgel med smreke, da še zdaj lastovke čivkajo nad tabo, kot da so se nad smrekami spoprijateljile s tvojim kožuhom.« »Mogoče je kaj na tem!« je zavzdihnil volk. »Gob, posebno norih gob in posebno zelenih mušnic, pa ne grem nabirat.« »Zakaj pa ne?« se je začudila lisica Mica. »Bilo bi dobro.« »Ne maram, da me kdo poučuje,« ji je pojasnil volk Jožek. »Se manj pa maram, da mi kdo razlaga, kaj je zame dobro in kaj ni. Kaj je dobro in kaj ni, znam ugotoviti tudi sam.« Medtem je mimo medveda Tončka pritekel zajček Pridni Mihec. Tekel je v značilnem zajčjem cikcaku in povprašal medveda Tončka: »Boter medved, zakaj vam nobena čebelica ne kroži okoli glave, kaj ste se jih naveličali? Še dobro, da ste se jih, ko imate tako radi žuželke, oh, če bi jaz imel rad žuželke, kako do sitega bi se na-glodal kapusovega belinčka, ljubitelja zelja.« »Saj se ga tudi boš,« je zarjul medved, skočil pokonci, in to s trdnim namenom, da zaluča zajčka Pridnega Mihca naravnost čez dve gori in dva hriba, eno reko in dva potoka do prvega najbližjega zeljnega polja, kjer bi zajček Pridni Mihec lahko s pridom prešteval belinčke zeljeglodalčke. Vendar medved Tonček zajčka Pridnega Mihca nikakor ni ujel. Zajček Pridni Mihec je v cikcaku tekel mimo medveda pa mimo lisice Mice pa mimo volka Jožka pa praskal se je za ušesi in spotoma si je dopovedoval: »Kdor nima v glavi, mora imeti v petah!« In še: »Na srečo nimam ničesar v glavi, pa lažje tečem, pa lažje tečem!« In stekel je v visoko in gosto travo pa po bregu navzgor pa po bregu navzdol. Manko Golar Prvi maj, oj prvi maj Prvi maj, oj prvi maj, sonca zlatega nam daj, da poljane bodo zacvetele, in gorice mlade zelenele, v polju svete rose lesketale, ko na cvetje bodo zjutraj pale, da potoki bodo zasumi j ali, našim rekam vod obilo dali. Prvi maj, oj prvi maj, sonca zlatega nam daj, da nam misel bo vesela, ko bo maju prvemu zapela, da nam dajo hidroelektrarne novih kilovatov za tovarne. Daj nam topel veter iz daljave, da rdeče vsepovsod zastave maju prvemu na čast vihrajo in za dobro srečo plapolajo. Prvi maj, oj prvi maj, sonca zlatega nam daj! KMEČKA ABECEDA Komat Pri Slovanih so bili konji le jezdne in tovorne živali, precej manj pa so jih uporabljali za vprego. V zgodnjem srednjem veku so jih redili predvsem po gradovih. Na podložniških kmetijah se je uveljavljal konj razmeroma počasi. Še takrat pa je služil kmetom predvsem za tovorno žival. V srednjem veku je bilo tovorništvo zelo razvito, posebno v alpskih deželah, od koder so prenašali različno blago na jug na Beneško in na sever v nemške dežele. Tudi Levstikov Martin Krpan je tovoril sol na kobilici. Ko je v devetnajstem stoletju tovorništvo zamenjalo prevozništvo, je postal konj tudi pomembna vprežna žival. Medtem ko uporabljajo za volovsko vprego jarme, vpregajo konje v komate. Komati so na celotnem slovenskem ozemlju podobno oblikovani. Preprostejši so delovni komati za vsakdanjo rabo. Od njih se razlikujejo pražnji komati, ki so okrašeni z raznobarvnim usnjem in s kovinskimi ploščicami. Nekateri so prav izzivajoče razkošni. Seveda so v začetku dvajsetega stoletja redili konje kot vprežno živino le premožnejši kmetje. Revnejši so vozili in orali z voli, največkrat pa kar s kravami. Ob praznikih so premožni kmetje vpregali konje v koleslje in zapravljivčke. Za take priložnosti so gospodarji in njihovi hlapci zloščili konjsko opremo. Zdrgnili so kovinske ploščice na komatih in jih ovesili s pisanimi usnjenimi ali tudi papirnatimi trakovi. Marija Makarovič Pametna opica Opica je vstopila v slaščičarno in naročila sadno kupo. Plačala je z bankovcem za petsto dinarjev. Prodajalec je mislil, da opice nič ne vedo o denarju, zato ji je vrnil le dvesto dinarjev in pripomnil: »Opice bolj malo zahajajo v mojo slaščičarno.« Opica je odvrnila: »Saj ni čudno, ko pa prodajate sadne kupe po tristo dinarjev!« Pozabljivost Mož in žena prideta na letališče. Mož pravi: »Oh, zakaj nisva vzela s seboj televizorja?« Žena: »Zakaj pa, kaj ti bo na potovanju?« Mož: »Na njem sem pustil letalski vozovnici.« f \ vaše ^ zgodbe ^ Ko smo prihajali v Novi svet Pred 72 leti nas je brzovlak pripeljal iz Chicaga v mesto Rock Springs, Wyo.; to je bila proga družbe Union Pacific; bilo je ravno na božič leta 1909; iz vlaka smo izstopili, poleg mene sta bila brata Frank in Janez Triller, s katerima sem potoval skupaj iz starega kraja. Na železniški postaji so nas pričakali in sprejeli Franc Škerl, Janez Adam in Anton Proj; slednji je bil najstarejši sin kmeta Jerneja Proja iz vasi Virma-še pri Škofji Loki; tam sem tudi jaz služil dve leti; Anton je šel leto poprej v Ameriko, zato sem imel njegov naslov. Vsi smo odšli v hišo Janeza Ipavca iz Škofje Loke; zunaj je bilo zelo mrzlo, tam smo se malo pogreli. V hiši je bilo več drugih ljudi, med njimi nekaj žensk, soba je bila skoraj polna, sami mladi, krepki ljudje. V kotu je bil na mizici sodček piva, na večji mizi pa velik krožnik pečene Zima v Dražgošah (foto: Janez Zrnec) svinjine, govedine, ker so seveda kuhali tudi juho, zraven narezan bel kruh, prav dobro zapečen; mi trije potniki smo bili lačni, prilegla se je dobra hrana, ki smo jo zalili s pivom. V veseli družbi je bilo prav prijetno; vsi so bili prijazni in se zanimali, kakšna je bila vožnja preko Atlantika. Toda vožnja je bila slaba, pet dni je bilo morje razburkano, nihče ni mogel na krov, valovi so butali preko krova, 11 dni je trajalo potovanje iz Liverpoola, Anglija, do New Yorka. Toda morali smo si preskrbeti prenočišče. Anton Proj in njegova dva prijatelja sta vedela, da ima neka žena, ki so jo klicali ’črna Mirna', hišo, ki jo oddaja v najem; prvi dan smo dobili stanovanje, najemnina ni bila previsoka. Toda v hiši je bila le velika peč, tam je bil sod vode, prebivalci okoli Better Creeka so morali kupovati vodo, kajti takrat še ni bila napeljana v hiše; dva večera smo prenočevali pri drugih Slovencih, med tem časom smo si nabavili postelje in druge potrebščine, vse seveda na upanje. Rojak Matt Ferlich je pripeljal hrano, kar smo naročili, imel je dva lepa konja in voz in po hišah razvažal blago iz trgovine Franka Kržišnika, ki je v svoji trgovini prodajal raznovrstne potrebščine; nismo še delali, dobili smo vse na kredit; čeprav nismo bili izurjeni kuharji, smo si začeli sami kuhati. Ko smo si nekoliko uredili bivališče, je bil čas, da smo se ogledali za delom; bilo je pet rudnikov premoga, vsi so obratovali. Obrnili smo se na trgovca Janeza Koširja, ki je že nekoliko obvladal angleščino, doma je bil iz Poljanske doline nad Škofjo Loko; on je poskrbel, da smo vsi trije dobili delo v rovu štev. 9; vsak izmed nas je delal ob rudarju, ki je že bil izurjen, polagoma smo se privadili kopanju premoga. Z bratoma Triller sem ostal leto dni, nato sem se preselil k Francetu Hafnerju in njegovi ženi Mary, stanovanje je bilo dobro, prav tako hrana, Mary je bila izvrstna kuharica, doma je že kuhala v gostilni. Zadovoljen sem bil s stanovanjem in hrano; delo v rovu je odvisno od tega, kakšen prostor je rudarju dodeljen. Če je premog mehkejši, se več zasluži, če je trd, je treba streljati s smodnikom, tam se ne zasluži veliko. Dve in pol leti sem delal, nato sem se naveličal; vse preveč je bilo pijančevanja doma in po gostilnah, z drugimi sem hodil po gostilnah, zapravljal denar, ker je v gostilni vedno nekdo, ki čaka, da bi mu kdo plačal pijačo. Veliko se porabi tudi po društvenih veselicah, tako da je od zaslužka malo ostalo, dostikrat so se fantje napili in prišlo je do pretepov. Veliko fantov je igralo za denar, kar mi ni ugajalo; leta 1912 spomladi sem odpotoval v Salt Lake City, Utah; nisem bil vešč angleščine, znal sem izgovarjati le kakih 20 besed, ker sem vedno bil le v slovenski družbi. Ko sem se pripeljal v mesto, sem izstopil, hodil po cesti sem in tja. Slučajno sem zagledal napis Frank Blatnik - imel je gostilno in sobe v drugem nadstropju, ki jih je oddajal v najem. Po krajšem razgovoru me je peljal v sobo; ker je imel precej gostov, ga nisem hotel nadlegovati za daljši čas; toda zvečer sva se več pogovorila, obljubil mi je, da mi bo preskrbel delo v Salt Lake Cityju, s čimer sem bil zadovoljen. Čakal sem več dni, dela od nikoder. Končno sem se odločil, da bom stopil v posredovalnico za delo. Možno je bilo dobiti delo za $1 na dan, poslali so te pa več sto milj daleč. Dobil sem delo blizu Mackey, Idaho, 19 milj daleč, napeljavah so vodo na velike kmetije po ceveh iz belega borovčevega lesa. Mene in še 10 drugih delavcev so poslali v mesto Mackey po železnici družbe Oregon Short Line, v mestecu Black Foot smo morali prestopiti na drugi vlak, ki je peljal proti severu 85 milj do mesta Mackey. Ko smo izstopili iz vlaka, so nas napotili v hotel, postregli z večerjo in dodelili sobe; preden smo se odpravili k počitku, je pet ’cowboyev’ streljalo v zrak, videti je bilo kot resnični 'divji zapad’, potem so šli v gostilno, lepa dekleta so nosila pivo na mize. Tam je bilo veliko gostiln, vse so bile polne gostov; naslednji dan so nas naložili na velik voz, takemu so v starem kraju rekli 'tajzelj', vseh 11 so naložili, med delavci so bili Bolgari, Hrvati, Črnogorci, bil sem edini Slovenec. Med vožnjo so se pogovarjali in videti oz. slišati je bilo, kot da govorijo vsi isti jezik, toda jaz jih nisem razumel. Med potjo so večkrat ustavili, da so napojili konje, tudi mi smo dobili nekaj pijače; štirje konji, mladi, so počasi leteli, ko smo vozili navzdol, voz se je tresel, vsi smo bili utrujeni, ceste so bile slabe, polne jam; prvi dan smo se vozili mimo pašnikov, kjer se je pasla goveja živina, vmes je bilo nekaj konj in telet, prevozili smo 12 milj, prišli smo do velike farme, kjer smo se ustavili, večerjali in prenočevali v slami, napojili in nahranili konje z ovsom in senom; ko je človek mlad, se spočije tudi na slami, samo da je hrane dovolj. Naslednji dan smo zgodaj krenili na pot, morali smo prevoziti sedem milj, in še dodatnih sedem milj do delovnega mesta. Cesta je bila slaba, vse zaraščeno z velikim drevjem, na velikem vozu smo se naslanjali drug na drugega; do dvanajste ure smo prevozili tistih sedem milj. Če smo prišli do majhnega brega, so morali konji trdo potegniti, da so zmogli breme 12 potnikov, vključno voznika. Prišli smo do kraja, kjer so prej začeli polagati velikanske cevi v premeru šestih čevljev. Dodelili so nam hišo (bunk house), kjer smo spali; to je bilo veliko poslopje, grajeno iz brun, prostora za 25 delavcev. Jedli smo pod šotorom, kuhali so Kitajci; velika brunarica je bila pregrajena za vsakega posameznega delavca z deskami, vsak je imel svoj brlog, delovodje so imeli svoja bivališča; mi, delavci, smo spali kar na slami, vsak je imel svojo odejo, noči so bile zelo hladne; naslednji dan nas je delovodja peljal na delo. Moje delo je bilo pokladanje velikih obročev, ki so bili iz železa, debeli kake pol palca, te obroče smo pritrdili z orodjem po osem prstov narazen, vse je bilo treba natančno izmeriti, na eni strani so imeli napravo, da si lahko obroč pritisnil in zatesnil; nadzornik je vse pregledal, ali so obroči pravilno pritrjeni moj sodelavec je na svoji strani izmeril razdaljo; naslednji dan so delavci poravnali zemljo na mestu, jer so bile položene cevi, drugi so zlagali skupaj z deskami po 10 čevljev doge ki so bile podobne dogam na sodu, kajti cev je bila okrogla. Tukaj je bilo na kupe desak, obročev, drugega materij ala, deske za cev so bile debele po dva prsta in pol; delo je napredovalo, prišli smo do hribčka, cevi smo morali na vsakih sto čevljev dvigniti za 10 čevljev. Od kraja, kjer so začeli polagati cevi, do vrha hribčka, je bilo kakih 3,000 čevljev, od tam naprej so izkopali velik jarek, globok tisoč čevljev, zemlja se je spuščala, voda je tekla navzdol po ozki dolini na velike kmetije. Potok, iz katerega smo napeljali vodo, je bil precej velik, skoraj majhna reka; tam so zgradili jez, več kot polovica vode potoka je pritekla v velike cevi. Ko so vodo odprli, je začela teči po ceveh, zaradi velikega protiska je tekla v hrib, skozi majhne špranje je voda brizgala po 50 čevljev visoko, toda ko se je les napil vode, se je to polagoma ustavilo. Po treh mesecih je bilo delo zaključeno, izplačali so nas, nato pa zopet naložili na voz, vpregli konje in zopet smo se peljali 10 milj do mesta Mackay; vse tri mesece dela sem bil zdrav, zaslužil tri dolarje na dan, tako sem si nekaj prihranil, hrana je bila dobra, spali smo sicer na slami v brunarici. Ko smo prispeli v Mackay, sem vstopil v prvi vlak, ki je odpeljal v Butte, Montana, tam je živel rojak Anton Obed; bilo je v prvi polovici oktobra, precej mrzlo je bilo tam. Kmalu sva se seznanila in sprijateljila, pogovarjala sva se, kje bi bilo možno najti delo preko zime. Sklenila sva, da bi bilo najbolje, ko bi odšla v Bear Creek, Montana; ko sva prišla tja, sva dobila delo na starem premogovniku, Bear Creek Mine; morala sva si poiskati stanovanje, bila sva srečna, Slovenec Vincent Golob je imel precej veliko hišo, opremljeno s pohištvom, ker je neka družina odšla na vzhod, takoj sva najela to hišo, imela sva postelje, peč za kuho, na delo sva hodila pol milje, bivala sva v naselbini Scotch Cooley, kmalu so za nami prišli trije fantje iz Black Dia-monda, Wash; Franc Remec, Martin Plahuta in Urban Mezek, dobili so delo v rovu ’rozeta’, ki je precej oddaljen od naselbine, v hudem mrazu je bila hoja naporna in težka. Doma smo se dobro razumeli, vsak je imel dovolj dela s kuho, sreča je bila, da je bilo vse, kar si kupiL, poceni. Meso smo kupovali v ’red lodge’, meso je bilo tam najbolje, ker rovi niso obratovali več kakor tri ali štiri dni v tednu, smo imeli dovolj časa za hojo preko hriba, tri milje daleč do Bear Creeks. V hiši ni bilo vodovoda, vodo smo zajemali v potoku, ki je tekel mimo hiše, ker je bilo vso zimo zelo mrzlo, smo morali večkrat lomiti led, da smo dobili vodo za kuho in tudi v rov, ker je voda bila zelo dobra, smo jo s seboj nosili v rov. Hiša je bila čudno grajena, spodaj je bila velika soba, zgoraj tri manjše s posteljami; ob sobotah smo hodili v mesto Bear Creek, pri Češarku v gostilni popili nekaj kozarcev piva, doma smo se zabavali z igranjem kart in opazovali snežinke skozi okno. Zima je bila dolga, prišla je pomlad, trije fantje, ki sem jih omenil, so odpotovali nazaj v Black Diamond, Wash., kjer so rovi vsak dan obratova- li. Proti koncu maja sem tudi jaz odpotoval in prišel na Black Diamond 2. junija in začel delati na rovu štev. 11 moj prijatelj in partner Anton Obed, s katerim sva delala vso zimo, je zapustil pozneje to naselbino, slišal sem, da je odpotoval v državo Kansas. Lucas Debeljak »Prosveta« Vrata v preteklost Zaklenila je vrata preteklosti, odvrgla je ključ v globino morja, sama, stara, izgubljena, sedla je na travo in si zaželela, da bi bila spet med domačimi hribi, da bi uvela roka božala žitno klasje, da bi oslabele oči iskale regrat, da bi utrujeno telo leglo v toplo zemljo, toplo grudo domovine. Odprla je vrata sedanjosti, z zlatim ključem, ki se imenuje Upanje, sama, stara, optimistična, odšla je v mesto in kupila, letalsko karto za domov, kovček novi in obleko sivo, en spominček za sestro Miro, in pa velik album. Odprla je vrata male hiše v predmestju, poiskala na stotine slik, polnih spominov, pričela je lepiti jih v album; sama, stara, razočarana, spoznala je, da je prepozno. Odprla je vrata preteklosti, petdeset let življenja v tujini, stotine lepih slik in spominov, desetine gub, sled smeha in solz, sama, stara, pomirjena, sedla je na vrt in si podprla glavo. Zakaj ta ogromna želja po daljavi, ki nekoč bila je dom, zakaj to hrepenenje, ta krik: »Vračam se v naročje mame!«? Sama, stara, sprejela je resnico: spoznala je, da kjerkoli je, živela bo in zaspala - sama! Danijela Hliš - Thirion, West Ride, NSW, Avstralija naši po svetu Odborniki društva Jadran v Freyming-Merlebachu Franc Abram, njegova žena Albina in Karolina Škruba smo ob novem letu obiskali tudi starejše člane, ki so v domovih za ostarele, in to Ano Hrastar, staro 84 let, ki je bila dolgoletna pevka našega pevskega zbora. Izročili smo ji tudi skromno darilo in ji zaželeli veliko zdravja in poguma v težkih dneh svojega življenja. Mednarodni praznik žensk, 8. marec, smo proslavili v društvenem lokalu na Rue Longue 11. marca. Na sliki: obisk pri Ani Hrastar. Anion in Karolina Škruba FRANCIJA Nekaj novic iz Aumetza V soboto, 5. novembra 1983 je naša delegacija s štirimi osebnimi avtomobili odpotovala v Merlebach, da bi sodelovala na večerni prireditvi, ki jo je v počastitev jugoslovanskega državnega praznika organiziralo društvo Jadran, in na kateri je nastopala skupina Oglarji. Organizacija je bila brezhibna, prav tako pa tudi vzdušje na prireditvi. Med bivanjem v Merlebachu smo se dogovorili, da nas obiščeta predstavnika SIM Štefan Cigoj in novinar radija Ljubljana Ernest Petrin. V našem domu smo ju sprejeli v ponedeljek, 7. novembra. S petjem sta ju pozdravila naš moški in ženski pevski zbor. Predstavnik Matice nam je izročil prelep zidni izvesek iz kovanega železa, ki bo poslej krasil fasado naših prostorov. Za to čudovito darilo se Matici naji-skreneje zahvaljujemo. V dneh od 6. do 8. novembra so bili Angelika in Nataša Lorsung radi hodita v slovensko šolo. pri nas na obisku Dorica Makuc, Mija Janžekovič in tehniki RTV Ljubljana, ki raziskujejo zgodovino slovenskega izseljenstva. Zanimale so jih zlasti fotografije in drugi dokumenti o začetkih našega priseljevanja v Aumetz. V soboto, 12. novembra, smo organizirali velik koncert v okviru franco-sko-jugoslovanskega prijateljstva in državnih praznikov obeh dežel. Na tem koncertu je sodeloval mešani pevski zbor iz Freyming-Merlebacha, naš krajevni ansambel »Les Menestrels« ter moški in ženski zbor društva. Imeli smo zlato publiko, več kot 360 obiskovalcev. Med udeleženci je bil tudi jugoslovanski generalni konzul v Strasbourgu Nerkez Arifhodžič, namestnik odposlanca Roland Marchesin, glavni svetovalec Angel Filipetti, župan Aumetza André Weiler s pomočniki, nadduhovnik Joseph Sauder, slovenski kaplan Tone Dejak in predstavniki različnih krajevnih in okoliških društev. Po koncertu smo nazdravili prija- teljstvu s kozarčkom slivovke, ki jo je podaril jugoslovanski konzul. Prireditev so vsi sprejeli z zadovoljstvom in si podobnih srečanj še želijo. Še enkrat se zahvaljujemo vsem sodelujočim, ki so kakorkoli prispevali k uspešni izvedbi prireditve. Po dveletnem premoru imamo v Aumetzu ponovno pouk slovenščine. Nevenka, Bura, naša nova učiteljica, poučuje vsako sredo: od 16. do 18. ure - otroci, od 18. do 19.30 ure - odrasli začetniki, od 19.30 do 21. ure - odrasli -izpopolnjevalni tečaj. V nedeljo, 11. decembra, smo praznovali vsakoletni društveni praznik -miklavževanje. Opoldne so se vse družine zbrale pri kosilu, popoldne pa je otroke obiskal Miklavž z darili. Darila je prejelo 47 otrok in 110 upokojencev. Po tradiciji smo počastili tudi naše 80-letnike. Lani sta bila to Jože Mu-gerli in Franc Urbančič, stanujoča v Audun-le-Tiche in v Landres. Obema želimo, da bi bila med nami še dolga leta. Anton Pišlar, Aumctz Slovenska šola v Merlebachu Od decembra 1983 imamo v Merlebachu v Franciji ponovno slovensko šolo. Zelo smo veseli, ko je spet prišla med nas naša pridna učiteljica Nevenka Bura. Imamo jo zelo radi. Zdaj se v šoli učimo za dan žena, da bomo našim mamicam peli in recitirali lepe pesmi. Jaz in moja sestrica Nataša radi hodiva v slovensko šolo. Moja mamica je Slovenka, očka pa Francoz. Doma govorimo francosko in slovensko. Sestrici Angelika in Nataša Lorsung Merlebach, Francija Ko bi bil(a) jaz mama, oče Učenci slovenskega dopolnilnega pouka v Merlebachu, Francija Ko bi bila jaz mama, bi bila dobra, prijazna in skrbna. Bila bi stroga, vendar pravična in nežna. Bila bi prav taka, kot je moja mama. Anne Pouh, 15 let Ko bi bila jaz mama, bi bila dobra, vendar tudi stroga. Bila bi prijazna do prijateljev svojih otrok in bi jim dovolila, da bi bili pri nas. Otrokom ne bi dovolila kaditi, ker kajenje škoduje ' zdravju. Malo bi jih razvajala, vendar ne preveč. Sabine Vendramin, 17 let Mogoče pa bom kdaj oče. Kot oče bom dober. Otrokom bom dovolil, da hodijo v razne krožke. Skrben bom, ravnal bom pametno in preudarno. Potrudil se bom, da bom prijazen, strog in pravičen. V družini bom nežen mož, odgovoren. Otrokom bom pomagal pri učenju. Jacques Gregorčič, 15 let Če bi bila jaz mama, bi bila dobra s svojo družino. Imela bi mnogo prijateljev, s katerimi bi hodila ven. Pogosto bi šla z otroki na kopališče. S svojim možem bi šla včasih v restavracijo, na ples, potem pa domov spat. Zjutraj bi vstala, skuhala kavo, prinesla zajtrk v posteljo. Zbudila bi otroke in jim rekla, naj gredo v šolo. Jaz pa bi šla v službo. Majdi Kink, 18 let Če bi bil jaz oče, bi svojim otrokom pomagal pri učenju. Kaditi ne bi smeli, lahko pa bi se ukvarjali s športom. Z njimi bi bil strog, toda pravičen. Bil bi tudi dober, skrben in prijazen. Dovolil bi jim, da bi pripeljali domov svoje prijatelje. Pascal Maruša, 14 let Če bi bila jaz mama, ne bi hodila v službo. Ostala bi doma in delala ves dan za dom. Zjutraj bi možu pripravila zajtrk, zbudila bi svoje otroke in jih peljala v šolo. Ko bi se vrnila domov, bi pospravljala po hiši, vse bi pomila. Vmes bi odprla radio, poslušala slovenske popevke in zapela. Seveda bi tudi skuhala kosilo in potem bi mi vsi pomagali pomivati posodo. Potem bi šli na sprehod in se ustavili v slaščičarni. Ko bi se najedli, bi odšli domov in pripravili večerjo. Nato bi gledali televizijo in... lahko noč. Lidija Sajovec, 18 let BELGIJA Nov grob v Eisdnu V Eisdnu smo 18. januarja pokopali najstarejšo Slovenko v Maasmechele-nu, če ne v vsej Belgiji, Ančko Breznikar. Rojena je bila v Boštajnu pri Sevnici 30. junija 1893. Njen mož Josip Avsec ji je umrl pred tremi meseci, tako da ni več med nami te znane družinice. Obdržali jih bomo v hvaležnem spominu. Za odbor JKD Sv. Barbara: Jean Smerke ZR NEMČIJA Slovenski kulturni praznik v Essnu Slovensko društvo Bled v Essnu je letošnji slovenski kulturni praznik počastilo s pripravo večje kulturne prireditve. V bogatem kulturnem sporedu so sodelovali učenci slovenskega dopolnilnega pouka pod vodstvom učiteljice Mare Merljak, pevski zbor »Slovenski cvet« iz Moersa, poleg tega pa so obiskovalci lahko prisluhnili drobcem iz slovenske zgodovine, si ogledali nastop mladinske plesno-folklorne skupine in si ogledali nekaj kratkih dokumentarnih filmov. V društvenih prostorih se je ob tej priložnosti zbralo veliko število rojakov, ki so z zanimanjem sledili pestremu sporedu. S prireditve je bilo poslano tudi pozdravno pismo predsedniku republiškega komiteja za kulturo dr. Matjažu Kmeclu. Rudi Merljak ŠVICA Dolga pot Jožeta Cafnika Pred nekaj leti so amaterski slikarji, naši rojaki, ki živijo v Švici, ustanovili Združenje jugoslovanskih upodabljajočih umetnikov v Švici - klub EHO. Konec lanskega leta je to združenje predstavilo del svoje dejavnosti tudi doma, na razstavah v Zagrebu in Sarajevu. Svoja dela za razstavo je prispeval tudi slovenski slikar Jože Cafnik. Razstava je privabila mnogo obiskovalcev, navzočih pa je bilo tudi nekaj članov Združenja, ki ima danes osemindvajset članov. Po poklicih so različni: med njimi srečamo delavce, Jože Cafnik izučene obrtnike, inženirje, gospodinje in zdravnike, vse pa veže skupna ljubezen do umetnosti, čeprav jo vsakdo izraža po svoje. Razstavljajo zlasti v prostorih jugoslovanskega kluba v Zurichu in v tamkajšnjem predstavništvu Jugobanke, v oktobru lani pa so jim odprli vrata v klub samoupravljavcev v Zagrebu. Tam smo si lahko ogledali slike devetih članov Združenja. Med temi je bil tudi Jože Cafnik, ki je ciklus svojih slik poimenoval Dolga pot. Jože Cafnik živi na tujem deseto leto. Življenje v tujini je bilo pogosto težko, spremljal ga je občutek osamljenosti, ki pa ga je premagoval z barvami in obliko; s pomočjo slikanja se je poglabljal v najskritejše kotičke svoje duše. Tako je slikanje postalo del njegovega življenja. Vedno znova je iskal nove izrazne možnosti, obiskoval slikarske tečaje, razmišljal. Končno je našel lastni izraz, ki pa seveda še vedno ni nekaj dokončnega. • Združenju jugoslovanskih upodabljajočih umetnikov se je pridružil šele lani, odtlej pa z vso zagnanostjo sodeluje na skoraj vseh njihovih razstavah. V decembru lani je pripravil večje število slik za razstavo umetnikov mesta Zürich. V zadnjem času posveča posebno pozornost motivom človekovega pehanja za denarjem in vedno znova nakazuje praznino, ki jo pušča za seboj vsemogočni Mamon. Ena njego- vih zadnjih slik pa vseeno nakazuje, da bo s svojo ustvarjalnostno znova posegel v intimni svet, v svet porušenih, s pajčevino prepredenih življenjskih sanj. Čeprav Jože Cafnik še ne razstavlja dolgo, je s svojimi deli že pritegnil pozornost obiskovalcev razstav, ki si njegove slike radi izberejo za popestritev in obogatitev svojih domov. Tudi kritika je že našla pohvalne besede. Ti uspehi so ga opogumili, da čedalje pogosteje razmišlja tudi o samostojni razstavi. Vsekakor pa se sam zaveda, da je pred njim še veliko dela in iskanj, saj želi s svojimi slikami pripovedovati čedalje bolj živo, popolno in izvirno. Martina Rozman ŠVEDSKA Deseti občni zbor Planike v Malmoju SKD Planika je imelo redni letni občni zbor, ki se ga je udeležila večina članov. Med gosti so bili jugoslovanski konzul iz Malmoja Jovan Čurguz, predsednik Jugoslovanske zvezd- Ljubo Curovič in predstavniki društev Lipa Landskrona, Balkan, Vuk Karad-žič, Makedonija in Srbija. Poročilo o delu je prebral predsednik društva Ivan Silič, blagajniško poročilo pa je podal Jože Bergoč. Med pozdravnimi besedami je bilo tudi veliko želja, da hi društvo še naprej skrbelo za ohranjanje materinščine in narodnostne identitete. Na občnem zboru je bilo ugotovljeno, da je društvo, ki ima 220 članov, dobro delovalo. Imeli smo vrsto uspelih prireditev in družabnih večerov. Udeležili smo se slovenskega kulturnega festivala v Goteborgu in skupnega piknika v Halmstadu. Množično je bil obiskan slovenski kulturni večer ob 1. maju, obenem pa smo se udeležili tudi prvomajske manifestacije. V kulturnem delu so sodelovali: moški pevski zbor društva, ansambel Martina Pečovnika s pevko Darinko, mlada kitaristka in pevka Suzana Pucko, švedski trubadur, pevski zbor Lipa, Mladost in Vuk Karadžič. Med prvomajskimi prazniki nas je obiskal tudi moški pevski zbor Dragotin Kette z Notranjske. Razveseljivo je tudi, da se je organizirala tudi naša mladina, ki je priredila razna kulturna in športna srečanja, di- Ena izmed Cafnikovih slik iz Prireditev ob dnevu žena pri SKD Planika v Malmoju Skupina mladih članov Planike, z leve: Natalie Silič, Diana Krumpačnik, Janez Koren in Suzana Pucko sko, zabave, šahovska tekmovanja idr. Na žalost pa se na svojih sestankih bolj s težavo sporazumevajo v materini besedi. Društvo ima plodne stike z matično domovino in tudi s švedskimi kulturnimi organizacijami. Tudi tako gradimo mostove med Kraljevino Švedsko in SFR Jugoslavijo. Občni zbor je izvolil tudi nov odbor društva, ki ga sestavljajo: Ivan Silič -predsednik, Anica Zemljič - podpredsednica, Dragica Begič - tajnica in Ivan Rabzel - blagajnik. Za letošnje leto si je društvo zadalo precej obširen program dela, od katerih naj omenimo nekaj nalog: - proslavili bomo 13-letnico obstoja slovenske šole (organizatorji Anton Krašovec, Ivan Pucko in prvi učitelj Boro Penko), - 10-letnica obstoja društva. Pobudnica Anica Krašovec, prvo moralno pomoč pa je dala Slovenska izseljenska matica. Proslavili bomo tudi 9-letnico organizacije počitniške kolonije za otroke, katere organizator je bil podpisani, spremljevalka pa Vilma Ušaj iz Landskrone. Praznovanje jubileja društva bo 28. aprila 1984. - Delo z najmlajšimi: mladina je nastopala na prireditvah ob dnevu žena in ob obisku dedka Mraza. Otroke je pripravila učiteljica Dragica Begič. V minulem letu ni bila izvedena počitniška kolonija, kar je velika škoda, zato bo treba v prihodnje več razumevanja med učiteljicami, svetom staršev 'n samimi starši. Tudi to delo je odsev skrbi, ki jo posvečamo našemu materinemu jeziku oziroma skrbi, da bi se tega jezika naučili naši otroci. Ivan Pucko KANADA Poročno potovanje v Slovenijo V juliju lani sta se poročila Martina Lukežič in Janez Marinčič, oba slovenskega porekla in člana slovenskega doma Lipa Park v St. Catharinesu. Veliko sta pomagala tudi pri razvoju folklorne skupine slovenskega kluba. V zahvalo jima je folklorna skupina napravila častni most pred cerkvijo. Janez in Martina sta odšla na poročno potovanje v Slovenijo. Med potovanjem po Sloveniji sta se oglasila tudi na Slovenski izseljenski matici, kjer so Mladoporočenca Martina in Janez Marinčič Častni most, ki ga je mladoporočencema pred cerkvijo pripravila slovenska folklorna skupina iz St. Catharinesa. jima podarili dragoceno knjigo »Zakladi Slovenije«. Po treh tednih sta se vrnila v Kanado, obogatena z lepimi spomini. Oba se vsem v stari domovini zahvaljujeta za gostoljublje in pošiljata lepe pozdrave. Mi pa upamo, da bosta še naprej aktivno sodelovala pri širjenju in ohranjanju slovenske kulture v našem klubu. Francka Dim, St. Catharines, Ont., Kanada PREGOVORI IN REKI NA SLOVENSKEM Speča lisica ni dobra lovica. Se pes na spolovini rad crkne. Se tak lisjak se nazadnje ujame. Še uš je koristna, čeprav grize. Škorpijon sam sebe umori. Taka ovca se mora striči, ki je kosmata. \ od porabja ^ do Čedada ^ Boj za celovito zaščito Slovencev v Italiji Slovenska manjšina je najmočnejša v Italiji, saj Slovenci žive na Tržaškem, Goriškem, v Beneški Sloveniji, v Reziji in v Kanalski dolini. Četudi so v isti državi, pa se po stopnji pravic, ki jih imajo, močno razlikujejo. Tržaški Slovenci so dobili z londonskim sporazumom, ko so razdelili tržaško ozemlje med Italijo in Jugoslavijo, vsaj nekaj pravic, med drugim pravico do lastnih osnovnih in srednjih šol in do lastnega tiska. Goriški Slovenci teh pravic nimajo mednarodno priznanih, vendar si Italija ni upala odpraviti slovenskih šol, ki so nastale že v obdobju osvobodilnega boja. Tako imajo tudi goriški Slovenci svoje šole. Vse drugače je z Beneškimi Slovenci, s Slovenci v Reziji in v Kanalski dolini. Beneški Slovenci ne uživajo nikakršnih pravic, hkrati pa je ta del slovenskega življa doživljal po vojni najbolj grenko usodo - kar dve tretjini se jih je moralo izseliti v razne zahodne države ali v druge dele Italije, ker doma niso imeli od česa živeti. Polnih petnajst let bijejo Slovenci v Italiji trdo bitko, da bi dobili z zakonom zajamčene pravice in da bi bili teh pravic enako deležni vsi Slovenci, ne glede na to, v kateri pokrajini živijo. Zlasti je trda bitka, da bi pravico do šol v materinem jeziku dobili Beneški Slovenci. Njihova narodna zavest se je namreč v zadnjih letih močno okrepila. Slovenci so v zadnjih letih poslali rimski vladi že lepo število vlog z zahtevami po zakonski zaščiti njihovih pravic, njihove delegacije so ob vsaki spremembi v vladi obiskale predsednike in jih seznanile s položajem slovenskega življa in ponovile svoje zahteve. Prav tako podrobno so s položajem Slovencev seznanili vse politične stranke Italije. Voda, ki vztrajno kaplja, preluknja še kamen! Tako so tudi Slovenci dosegli, da so stranke - najprej komunistična, za njo socialistična, potem pa še druge, in nazadnje tudi sama vlada — izdelale osnutke zakonov, ki naj jih sprejme parlament za zaščito slovenske manjšine. Prav zdaj naj bi bil v teku postopek o tem zakonu v parlamentarnih komisijah. Kazno je, da se za pravice Slovencev vneto poteguje tudi sam predsednik države Sandro Pertini, ki je med obiskom v Trstu jeseni sprejel tudi slovensko delegacijo. Takrat so mu Slovenci izročili spomenico, v kateri so med drugim zapisali: »Po uspešnem koncu protifašističnega boja, ki je v naših krajih združil Slovence in Italijane, in po sprejetju republiške ustave, ki je bila sad te zmage, je bila slovenska manjšina prepričana, da bo Italija izvajala tudi tista posebna ustavna določila, ki zagotavljajo pravice manjšinam. Po 35 letih moramo ugotoviti, da se to ni zgodilo in da so bili zaradi tega pripadniki slovenske manjšine izpostavljeni močnemu raznarodovalnemu pritisku.« Zdaj naj bi, kot vse kaže, le bilo nekaj več upanja za sprejetje zakonov, ki naj bi Slovencem kot narodnostni skupnosti zagotavljali možnosti za njihov obstoj in razvoj. Boj za tako zaščito pravic Slovencev teče že polnih petnajst let. Vsakokrat, ko je katera italijanska vlada padla - in to se je dogajalo kaj pogosto - so padle v vodo tudi vse priprave za izpolnitev zahtev Slovencev. Upati je, da bo tokrat drugače. Slovencem namreč ne gre le za pravice do uporabe materinega jezika in za pravice do lastne prosvete, gre jim tudi za zagotovitev njihove gospodarske moči, da bo kmet gospodar svoje zemlje in da bodo lahko enakopravno delovala razna slovenska gospodarska podjetja, ki že imajo svoje deželno združenje. Kolikor bolj bodo Slovenci gospodarsko močni in trdni, toliko večjo težo bo imela tudi njihova beseda. Drago Košmrlj Vas Bardo (Lusevera) v Beneški Sloveniji. Po potresu leta 1976 je v tej vasi SR Slovenija prizadetim prebivalcem postavila 50 ličnih montažnih hiš (foto: Milenko Pegan) 10 let Novega Matajurja Pred desetimi leti je izšla prva številka Novega Matajurja, glasila Beneških Slovencev. Deset let je kratko razdobje, skoraj nepomembno za zgodovino, je kakor blisk, ki se v hipu pojavi na nebu in izgine. Deset let življenja pa je vsekakor pomembno za posameznega človeka, za družbo, v kateri živi in dela in prav tako za ustanovo ali časopis, ki se porodi z jasnimi cilji in nameni, kakor se je porodil Novi Matajur. V začetku uvodnega članka prve številke smo med drugim zapisali: »Novi Matajur je bil potreben, ker je prišlo do sprememb v boju za naše narodnostne, gospodarske, kulturne, politične in socialne pravice. Torej za novo situacijo. Novi Matajur, list, ki naj bo glasnik vsega, kar je novega pri nas, pa ne bo zanemarjal tistih starih univerzalnih vrednot našega moralnega, kulturnega, političnega in narodnostnega življenja.« Kljub raznim težavam, s katerimi smo se srečevali vsak dan, smo poskušali ostati zvesti naši prvi, zgoraj omenjeni napovedi. Težave so prišle od vseh koncev. Ni manjkalo takih ljudi, ki so nam stalno in premišljeno pod-kladali polena pod kolesa, pa smo imeli še več takšnih, ki so nas vsestransko podpirali, kar nam je dajalo pogum v boju za naše narodnostne, gospodarske in politične pravice. Število naročnikov je raslo in prav tako število sodelavcev. Ni je družine v Benečiji - zavedne ali nezavedne -in prav tako med našimi emigranti po svetu, da ne bi vedele za Novi Matajur. Oh, seveda, delali smo tudi napake, kot jih lahko delajo vsi tisti, ki delajo. Nismo izkoristili niti polovico možnosti za utrditev in razširitev našega časopisa. Kljub temu pa smo Beneški Slovenci še vedno brez slovenskih šol (kar ustvarja težave pri čitanju, posebno tistim, ki so brez posebne volje), le opravili v desetih letih ogromno dela. Ustvarjali smo med našimi ljudmi napredno in narodno zavedno javno mnenje. Navsezadnje ni tako majhen naš doprinos k političnim spremembam nekaterih občinskih uprav, ki so sedaj naklonjene pozitivni rešitvi našega slovenskega problema. Mladim, novim silam, ki prevzemajo sedaj večje odgovornosti pri urejanju in vodenju Novega Matajurja, so odprta vrata za dosego ciljev in uresničitev idealov, ki jih mi, starejši, še nismo dosegli. Če bomo vsi to razumeli, bomo lahko šli pogumno naprej v novo desetletje, večjim in boljšim uspehom naproti! Izidor Predan r---------------------'n nove v knjige y Slovenska protestantska pesmarica Kot 19. zvezek knjižne zbirke Mo-numenta literarum Slovenicarum je pri Mladinski knjigi v Ljubljani izšel faksimile slovenske protestantske pesmarice iz leta 1584. Tisoč izvodov faksimilne izdaje je izšlo pod naslovom »Ta celi katehi-smus, eni psalmi, inu teh vekših godov, stare inu nove kerščanske pejsmi, od P. Krellia inu od drugih zložena, inu s dostemi lepimi duhovnimi pejsmi pobulšane« s spremno besedo dr. Jožeta Koruze za prodajo v knjigarnah. Visoka naklada - osem tisoč knjig z naslovom »Slovenska protestantska pesmarica« in s spremno besedo Bogomila Gerlanca pa je namenjena članom Sveta knjige. Ta izdaja slovenskih duhovnih protestantskih pesmi z manjšo, sodobnemu bralcu ustrezno prilagojeno obliko in na začetku knjige ohranja vsebinsko in grafično podobo in s tem tudi duha svoje davne prednice, kakor jo je pripravil Jurij Dalmatin. S knjigo je želel nadaljevati in spopolniti delo Primoža Trubarja, svojega »očeta in pa-trona«, ker je njegova zasluga, da so med našimi ljudmi katekizemske pesmi najbolj razširile znanje krščanskega nauka. Zato je ponatisnil Trubarjevo razmišljanje o petju, ki ga je dodal svoji pesmarici s prav takim naslovom, kot ga ima naša knjiga. Poleg izjemne literarne vrednosti ima med našimi protestantskimi tiski ta knjiga, kakor je pojasnjeno v urednikovih opombah, tudi častno mesto po grafični izdelavi, zato jo z vso pravico postavljamo ob Biblijo. Tisk se odlikuje po izbiri in razvrstitvi dekorativnega in ilustrativnega gradiva: vinjetah, slikah, inicialkah ter okrasnih letvicah z bogato renesančno ornamentiko. Posebno velja to tudi za notacijo - notni tisk številnih pesmi. Avstralski zbornik (Australian Papers) Pri Filozofski fakulteti v Ljubljani je izšel AVSTRALSKI ZBORNIK (Australian Papers), ki ga je pripravil in uredil prof. dr. Mirko Jurak. Njegovo izdajo so omogočili avstralska vlada s svojim veleposlaništvom v Beogradu, Filozofska fakulteta v Ljubljani in Slovenska izseljenska matica. Ta zbornik tvorijo številna predavanja, ki so jih imeli posamezni literarni zgodovinarji na prvem simpoziju avstralske književnosti, ki je bil pred dobrim letom na Bledu. Pobudnik zanj in njegov organizator - kakor tudi zbornika - je bil dr. Mirko Jurak. Avstralski zbornik je razdeljen v šest delov; prvi zajema jugoslovansko-avstralsko literaturo, drugi evropsko-avstralsko, tretji je posvečen zgolj avstralskim piscem, četrti znanemu avstralskemu romanopiscu Patricku Whitu, potem so na vrsti posamezne študije in na koncu - zbornik je namreč tiskan v angleškem jeziku - povzetki v slovenščini. Poudariti seveda velja, da je precej sestavkov posvečenih slovenski in jugoslovanski izseljenski literaturi v Avstraliji. Tamkaj živi namreč - po zadnjih podatkih - okrog 300 tisoč Jugoslovanov, od tega jih je 30 tisoč Slovencev. Katica Ivaniševič se je lotila obdelave pesništva jugoslovanskih izseljencev v Avstraliji in ugotavlja, da le-to obravnava večinoma vsakdanje težave in skrbi jugoslovanskih izseljencev, da je to pesništvo včasih tudi lirično, pa da so številne pesmi izredno patriotične. Vesna Mikačič je s svojim prispevkom osvetlila osnovne sociode-mografske poteze jugoslovanskih priseljencev v Avstraliji, navedla, da je prvi val priseljencev iz Jugoslavije prišel v Avstralijo ob koncu 19. stoletja, in s številkami dokazala, da so Jugoslovani tretja najštevilnejša priseljenska skupina, za Italijani in Grki. Za nas sta najpomembnejša dva prispevka - dr. Mirka Juraka obdelava poezije slovenskih izseljencev v Avstraliji; gre predvsem za imena kot so Bert Pribac, Pavla Gruden, Neva Rudolfova, Jože Žohar, Ivan Kobal in Danijela FIliš-Thirion, in Jerneje Petrič razprava o književnosti slovenskih izseljencev v Avstraliji. Sicer število slovenskih književnih ustvarjalcev v Avstraliji ni veliko, vendar se nenehoma pojavljajo novi avtorji, ki so že druga generacija slovenskih priseljencev. Avstralski zbornik, ki je namenjen literarnim zgodovinarjem, prevajalcem ter vsem, ki se ukvarjajo z avstralsko književnostjo in slovensko-avstralskimi stiki, je izšel v 700 izvodih. Oj, ta mlinar Pri Partizanski knjigi v Ljubljani je izšlo pet balad Janeza VIPOTNIKA pod naslovom OJ, TA MLINAR. Vseh pet zgodb: Pankrt, Ljubezen na smodniku, Oj, ta mlinar, Zidanica in Zadnja stena je partizanskih, nastale pa so po resničnih dogodkih. Posoda vsem petim pripovedim je vojna, v okviru katere pa avtorja zanimajo predvsem usode ljudi, lu bi sicer, v normalnih okoliščinah miru, živeli preprosto in mimo svoje življenje do konca. Vojna terja drugačne zakonitosti in v takšnih, drugačnih razmerah se je zgodila marsikatera tragedija. Knjigo je za izdajo uredil Brane Grabeljšek, lepo pa jo je opremil Miha Vipotnik. Patrulja zvestobe Založba Borec je v sodelovanju s Partizansko knjigo v Ljubljani izdala pričevanje ZVONETA KRŽIŠNIKA o kulturniški skupini 14. divizije z naslovom PATRULJA ZVESTOBE. Ta skupina je bila Kajuhova, zato bo knjiga bržkone utegnila kar precej povedati sedanji slovenski mladini in še posebej mladim literatom. Pisec se je najprej pogovarjal z nekaterimi nekdanjimi borci in borkami legendarne 14. divizije, razen tega pa je pregledal izredno mnogo gradiva, ki se je nabralo o 14. diviziji in Kajuhovi kulturniški skupini. Iz vseh teh drobcev je zgradil enotno reportažo. Danes, štirideset let po opisanih dogodkih, Kajuhova pesem ni umrla; domača je slovenski mladini, ki jo bere, pripoveduje, poje od otroškega vrtca do vseučiliških klopi, navdihuje glasbene ustvarjalce in poustvarjalce in vnema na različnih proslavah in shodih. Izjemno vrednost imajo v knjigi fotografije Jožeta Petka, fotoreporterja 14. divizije. Čeprav so bile izšle v posebnem zborniku že poprej, bodo odslej dostopne še širšemu krogu ljudi. Knjigo je lepo opremil Matjaž Vipotnik. ■Zvone Kržišnik Patrulja zvestobe Kulturniška skupina 14. divizije r \ • v v • ^materinščina J Slovenščina praznuje Ko se boste letos oglašali v domovini, dragi rojaki, si boste gotovo lahko ogledali tudi kakšno prireditev ali razstavo, kupili kakšno knjigo, se udeležili kakšnega srečanja ali zborovanja: in v marsičem bo osrednji predmet obravnava deleža slovenskih protestantov pri razvoju našega jezika in s tem tudi naroda. Od kot in zakaj pa tako praznovanje ravno letos? sprašujete. Trubar je vendar že leta 1551 izdal Katekizem (Catechismus) in Abecednik (Abece-darium). prvi slovenski knjigi in napravil prva, na videz sicer majhna, pa vendar pomembna koraka za vso nadaljnjo pot. Res je, tudi ta praznik smo leta 1951 praznovali z vsem poudarkom. Čeprav tako rekoč še sredi povojnih stisk in zadreg. Ampak če bi bilo ostalo le pri Trubarjevem prvem koraku, pa naj je bil še tako težak in pomemben, lahko samo ugibamo, kako bi se bila naprej razvijala slovenski jezik in slovenski narod. Ker pa je bilo v Trubarju in njegovih sodelavcih zadosti moči, volje in znanja tudi za nadaljnje korake, da so tako rekoč leto za letom pripravljali in izdajali knjige in jih pošiljali med Slovence, so o tem prebujali v njih zavest skupnosti in širili omiko. Še to je namreč treba povedati, da njihovo delo ni teklo v ugodnih razmerah. Ravno nasprotno: ker je šlo za Lutrovo versko smer, ki je pozneje dobila Splošno ime protestantizem, so bili njeni oznanjevalci na večini ozemlja, kjer so tedaj živeli Slovenci, preganjani. Zavetišče so si našli na Nemškem, na Wurttemberškem, se pravi v Urachu, Tiibingenu in drugod, večinoma tam tudi tiskali svoje knjige in jih dostikrat hudo zvito in skrito tihotapili v domovino. Kljub težavam in nasprotovanjem pa so vztrajali in svoje delo še širili, poglabljali in stopnjevali, tako da je po tridesetih letih, leta 1584, izšel tako rekoč vrh njihovega prizadevanja in hkrati po svoje vrh tedanje svetovne pismenosti, Biblija, tu je vse svetu pismu. In to je tista krona, ki zasluži, 40 da se je ob njeni štiristoletnici spominjamo z vso resnostjo in vsebinsko poglobljenostjo. Tudi v Rodni grudi ste že srečali nekaj člankov in misli v zvezi z njo in tudi sam se bom še kdaj kaj pomudil pri tem dogodku. Celotno sveto pismo obsega okoli tri tisoč strani, se pravi približno poldrugi letnik Rodne grude z gosto ¡»pisanimi velikimi stranmi. Že sam obseg je torej mogočno dejanje za čas pred štiristo leti, za tri desetletja po prvi slovenski knjigi. Če ne štejemo nekaj protestantovslah knjig, ki so medtem izšle, med njimi je tudi Bohoričeva slovnica v latinščini, je bila slovenščina tako rekoč še v celoti ustni, nezapisani jezik, saj ni bilo nobenih priročnikov, slovarjev, časopisov, šol, skratka nič tega, kar se nam danes zdi tako samo po sebi razumljivo. In tu smo pri tistem, kar bi rad posebej poudaril: vsi protestantovski pisci in prevajalci, posebej pa še Trubar, prvi med njimi, so se morali in mogli zanašati samo na svoje znanje govorjene slovenščine. In če je Jurij Dalmatin - rojen v Krškem okoli leta 1547, študiral v Tiibingenu in že leta 1589 umrl v Ljubljani - kljub temu zmogel prevod tako veličastnega dela, kakor je sveto pismo, se pravi, da je bila slovenščina v tistem času pred štiristo leti na taki ravni, da mu je to omogočila. Sveto pismo namreč posega na razna življenjska področja, zgodovino, pesništvo, modroslovje, nravnost, bogoslovje, veroslovje, skratka v sam vrh zelo razgibane hebrejske književnosti, tako da še današnjemu prevajalcu, ki ima na voljo cele knjižnice priročnikov, komentarjev in prevodov, povzroča nemalo preglavic, naj bo že zaradi bogatega besedja ali pa zapletenih stavčnih in slogovnih odtenkov. Ko pa je Jurij Dalmatin prevajal sveto pismo, je imel ob izvirniku in nemškem Lutrovem prevodu v bistvu le svoje znanje slovenščine iz mladih let doma in pozneje iz Trubarjevih knjig. Podobno je bil Trubar navezan le na svoje znanje slovenščine iz domače Raščice pri Velikih Laščah in s posameznih življenjskih in službenih postaj med Slovenci. Slovenščina, kakršno sta našla Trubar in Dalmatin med ljudmi, je bila torej kljub majhni medsebojni povezanosti tedanjih slovenskih krajev, kljub samo govorni in pogovorni stopnji jezika vendarle sorazmerno gibčna, prožna, bogata in izoblikovana. In tu se skriva še nova zanimivost: če na podlagi Dalmatinove Biblije pogledamo, kakšen razvoj je naredila slovenščina v štiristo letih do danes, potem si lahko mislimo, kam daleč nazaj pred Dalmatina je treba postaviti začetke izrazito slovenske različice slovanšči-ne, saj se je pred Trubarjem gotovo še počasneje razvijala kakor za njim in za Dalmatinom. Ko torej praznujemo štiristoletnico velikega dogodka v slovenski prevodni književnosti, se na tihem s ponosom zavedamo svojih starih, prastarih samostojnih jezikovnih korenin, svoje jezikovne rasti in razvoja v večidel neugodnih razmerah in iz tega črpamo narodno zavest in hkrati svojo neizogibno dolžnost nasproti jeziku in narodu. Janko Moder Noč spominov Mrak se spušča nad dolino, veter rahlo šelesti in narava se pogrezne nemo v tih objem noči. Nad menoj nebo skrivnostno v soju zvezdic se topi, moj pogled se nežno sreča s tisoč zlatimi očmi. Oživijo mi spomini in močneje zableste, kot vse zvezdice žareče in mi grejejo srce. Begunec Vedno sem živel v tujini in po domu hrepenel; hitro so bežala leta, zdaj sem star in dotrpel. Kje so moje lepe sanje, kje so nade mladih let? V srcu čutim le praznino, v duši ves sem izgoret. Nisem našel tihe sreče, krčevito jo iskal in naposled pritajenih želj se v mojih prsih zbal. Kljuvale so neprestano in mi ranile srce; v tujem svetu so neznanci le zasmehovali me. Oh, zakaj sem te zapustil, ljubljeni domači kraj? Ni poti in ne stezice, ki vodile bi nazaj? Razočaran od življenja kmalu bom slovo jemal. V temnem grobu brez napisa bom pozabljen večno spal. Vera Maria Volk, Wien, Avstrija Ob 100-letnici rojstva Josipa Vandota Kekec je imel dobrega očeta »TUKAJ RODIL SE JE JOSIP VANDOT. PISAL JE KNJIGE ZA MLADI ROD. ŽIV OHRANILI MU BODO SPOMIN KEKEC IN MOJCA IN KOSOBRIN.« Te besede so vklesane v marmorno ploščo na rojstni hiši slovenskega pisatelja Josipa Vandota v Kranjski gori in nosijo v sebi zven in dih gora. Razposajeno, navihano mladost in neminljivo izročilo ljudskih pripovedi, ki jim je vdahnil pisatelj Josip Vandot svoj izvirni pisateljski genij. Letos petnajstega januarja je minilo sto let od rojstva tega izjemnega moža. Visoki jubilej pa je šel nekako neopazno mimo nas. Kdo je bil avtor zanimivih pripovedi o pogumnem Kekcu in strahopetnem Rožletu, o Koclju, Bedancu in Koso-brinu, o Vitrancu, Pehti in Prisanku in še o mnogih povestih za otroke? Jelica Vandot, pisateljeva hčerka, se ga takole spominja: »Najraje se spominjam svojega očeta, ko je bil že v zrelejših letih. Imel je poduhovljen obraz in oči modre kot nebo. Bil je bolj redkobeseden, nadvse pa je ljubil prostost in neodvisnost. Pustil je službo pri železnici, da bi se ves posvetil pisanju, toda za nas kot družino je pomenilo to veliko odrekanje. Živeli smo skromno in varčno od njegove majhne pokojnine in honorarjev. Spominjam se ga, da je vstajal sredi noči, ves razburjen hodil po sobi in spraševal mamo, ali naj ubije tisto grdoto ali ne. Mislil je na Bedanca in druge ne- Josip Vandot gativne like v svojih povestih. Toda na koncu je pri njem vedno zmagala dobrota. Celo največjim sovražnikom je odpuščal. V njegovih povestih tudi slabi liki, kot so Bedanec ali Pehta, za kazen ne umrejo, ampak le odidejo v neznano. Svojih stvari ni- nam pred objavo nikoli prebral. Mislim, da zato, ker je bil preveč samokritičen do svojega dela. Najbolj pa je bil srečen v naravi, v gorah. Knjigo Kekec nad samotnim breznom je posvetil meni in Junaki iz filmov o Kekcu so po vsem svetu ponesli tudi slavo o lepotah slovenske pokrajine Hčerka Jelka Vandot to je najlepše darilo, ki sem ga dobila v življenju.« Josip Vandot je bil kot pisatelj silno plodovit. Poleg tega da je kar naprej pisal, je sodeloval tudi v mladinskih listih Vrtcu, Zvončku, Mladem zadru-garju in v revijah Domu in svetu, Slovanu, Ljubljanskem zvonu, pri Jutru in drugod. Povesti je pisal tudi za Mohorjevo družbo. Nekaj knjig pa je izdal tudi v samozaložbi. Med najpomembnejša dela pa sodijo vsekakor zgodbe o Kekcu, po katerem so bili posneti kar trije filmi. O svojem dedu Josipu Vandotu je pripovedovala tudi Bojka Vandot-Broz. »Medlo se spominjam Kranjske gore in še posebno Maribora, kjer smo živeli pred vojno in na začetku vojne. Prvo, česar se spominjam, je moj dedek, ki me je kar naprej ujčkal na kolenih. Nikoli pa mi ni pripovedoval svojih zgodb. Za Mojco, Kekca, Koso-brina, Bedanca in druge njegove junake sem zvedela šele pozneje, ko sem začela brati. Toda pravo vrednost in veličino njegovega pisanja sem odkrila šele ob gledanju prvega Galetovega filma o Kekcu. Takrat sem odkrila vizualno posebnost njegovega pisanja. Vse tisto, kar sem si predstavljala pri branju, se je nenadoma tako živo pokazalo na filmskem platnu. Prvi Kekec je še posebno dragocen tudi zaradi avtentičnosti besedila. Ko je prišla vojna, so očeta kot zavednega Slovenca izgnali in z njim vso družino. Prav v veselje nad mojim rojstvom je napisal, vsaj tako je večkrat povedal, svojega najboljšega Kekca. Toda Nemci so celo njegovo knjižnico in vse rokopise in tudi najnovejši rokopis o Kekcu zmetali na kup in zažgali. Ko smo se peljali v zaprtih živinskih vagonih, me je dedek vso pot držal na kolenih. Bila sem stara šest let in dedka se spominjam, kakor bi bilo včeraj. Živeli smo v Tmjanskih kutih Vnukinja Bojka Vapdot-Broz in vsak dan sva hodila čakat mojo mamico, ki je delala v tovarni vagonov v Slavonskem Brodu. Ko smo prišli domov, sem mu iz redkih las spletala kitke. Potem pa se je zgodila tista strašna nesreča in ga je ubila bomba. Šel je na vrt. Prav nad nami pa se je pojavilo sestreljeno letalo in pilot je v skrajnem obupu odvrgel vse bombe. Strahovito je bobnelo. Klicala sem dedka, toda prišle so neke ženske in rekle, da je dedek umrl. Bil je raztrgan na kose. Tudi stara mama, mamica in jaz smo bile ranjene. Ko smo ga pokopali, je bil viharen večer. S treskom se je odprlo okno v mojo sobo in zdelo se mi je, da ga vidim, kako se mi smehlja. Tak, miren in žalosten. Umrl je v tistem prahu in tisti grozi in nikoli več ni videl svojih planin. Po vojni so njegove posmrtne ostanke pripeljali na ljubljanske Žale. Letos pa mu bodo v Kranjski gori odkrili doprsni kip. Pa še nekaj. Moj ded je imel izredno lepo pisavo in vse svoje knjige je napisal s peresom. Teh njegovih del pa je za najmanj dvajset knjig. Veliko tega gradiva je zbrala po raznih revijah moja mama. Vesela sem, da bo izbor Vandotovih pripovedi izšel pod naslovom Roža z Mučne gore pri založbi Mladinska knjiga. Vse drugo pa bo počakalo na boljše čase. V rokopisu so tudi povesti za odrasle, Nedokončan dnevnik s poti v ujetništvo in pesniška zbirka. Bila je res srečna okoliščina, da je bil po Vandotovem delu posnet Kekec. Kekec mu je odprl pot v več kot trideset dežel sveta. Tudi knjige so prevedene v vse jezike jugoslovanskih narodov in narodnosti.« Josip Vandot, slovenski mladinski pisatelj, sodi v vrsto tistih ustvarjalcev za mladino in otroke, ki imajo iz leta v leto širši krog bralcev in mu priljubljenost nezadržno raste. Prav mladi so mu podelili zlato značko kot enemu izmed najbolj priljubljenih pisateljev. To pa je največ, kar lahko pisatelj doživi. Ladislav Lesar mislimo na glas Delavski žulji V prvem letniku Slovenskega izseljenskega koledarja pripoveduje ameriški rojak Anton Valentinčič, doma iz Šentjurja pri Grosupljem, svoje žalostne ameriške izkušnje, ki so bile v tistih časih podobne izkušnjam brezštevilnih drugih rojakov, ki so prinesli Ameriki v pomoč svoje pridne žuljeve roke. Med drugim piše, da med ameriškimi izseljenci velja star pregovor, ki pravi, da je delavec za podjetje nekaj vreden le, dokler je zdrav in lahko dela. Če si se izgaral in postaral, ali te je za delo onesposobila nesreča, potem si pač pomagaj sam, kakor veš in znaš. Koliko naših ljudi v Ameriki se je že ponesrečilo. In namesto, da bi se jim uresničile njihove sanje, da se bodo čez nekaj let vrnili z dolarji v stari kraj, so danes njihovi grobovi raztreseni po raznih tujih krajih, ali pa so se vrnili kot invalidi, zagrenjeni in betež-42 ni. V svojih spominih opisuje tragičen dogodek, ki ga je doživel, ko je delal v topilnici »Holni« v Pueblo. »Nekoč sem peljal vodo in led v tako zvano »dumpo«, kjer je iz »fur-naza« tekla stopljena ruda v pripravljene modele. V bližini so razbijali »cilinder« in strjeno žlindro. Ko so kose obrnili, je včasih iz njih brizgnila raztopljena ruda, ki je bila še vroča in treba se je bilo hitro umakniti. Na eni strani je bila vzpenjača, ki je bila takrat na vrhu. Mlad slovenski fant, po domače Pekcov iz Šmarja, je skočil v jamo od vzpenjače, da bi se umaknil. V istem hipu pa privozi vzpenjača dol in stlači fanta v kepo. Bil je takoj mrtev.« Tudi Tony je leta 1924 moral na operacijo, ker se je v tovarni pridvignil. Kompanija, kjer je delal, ga je poslala v Pittsburgh na operacijo in svetovali so mu, naj vzame s seboj sto dolarjev. »Dne 21. avgusta grem v Pittsburgh, kjer se oglasim v družbinem uradu. Tam me vprašajo, če imam sto dolarjev. Uradnik mi pojasni, da če je poškodba nova, plača stroške bolnišnice kompanija, če pa je stara, me stane sto dolarjev. Čudil sem se temu, saj sem pri tej kompaniji delal že od leta 1910. Če je bolezen zastarela, se vendar nisem drugje pretrgal kot v tej tovarni. ,Ti že verjamem,1 je rekel uradnik, ,ampak človek mora poškodbe takoj prijaviti, ne šele čez nekaj let.1 Pristal sem, ker mi drugega ni kazalo. Drugi dan sem bil operiran. Ko sem prišel k zavesti, sem bil zelo utrujen, žejen pa tako, da nisem mogel sline požreti. Bolečine so nastopile naslednji dan. Bilo je tako hudo, da sem mislil, da bom šel po gobe. Šele po desetih dneh se je obrnilo na bolje. Takrat vprašam zdravnika, ali je bila poškodba sveža. Odgovori, da je bila na eni strani sveža, na drugi pa zastarela. ,Ali bo kompanija plačala?* ,Ne verjamem,' odgovori. Devetnajsti dan mi reče bolničarka, naj grem domov. Rane so zijale, da si lahko prst vanje položil. Obvežejo me in - srečno. Grem počasi po hodniku. Pri vsakem koraku me je zabolelo. Človek, ki sem ga slučajno srečal, me spremi na kolodvor in mi pomaga na vlak. Doma se je zdravnik čudil, da so me odpustili s takšnimi ranami. Še dva meseca nisem bil sposoben za delo. Takrat grem v urad tovarne in zahtevam denar nazaj, povrnitev voznih stroškov in podobno. Ne bo nič, pravijo. Tukaj je pismo, ki pravi, da je kompanija plačala za eno stran operacije, za drugo stran moraš pa ti. Toda kompanija je tako dobra, da ti vrne tistih sto dolarjev. Podpore pa ne bo nič. Tukaj podpiši. In tako sem bil odpravljen.« Kako pekoči so žulji na dlaneh in dvakrat pekoči za zagrenjeno, užaljeno srce. In zakaj vam vse to pripovedujem? Zato, ker je bilo takrat v Ameriki veliko veliko takšnih Tonyjev, pa Johnov, pa Frankov s pekočimi žulji na delovnih dlaneh, ki so pomenili raznim kompaniiam le žive stroje, ki so zanje garali. Ce pa je v njih zaškripalo, so jih brezdušno zavrgli, ne da bi jih vsaj malo zaskelela vest ob misli: Kaj pa bo s tem človekom jutri, pojutrišnjem? Pripovedujem vam tudi zato, ker praznuje letos osemdesetletnico največja slovenska podporna organizacija v ZDA - Slovenska narodna podporna jednota. Njeno 80-letno obdobje je izredno bogato na vsestranski dejavnosti. Od teh naj tu omenim le to, da so njeni ustanovitelji, napredni slovenski delavci, predvsem zelo ustregli našim ameriškim priseljencem s tem, da je SNPJ centralizirala svoj bolniški sklad v nasprotju z drugimi takrat obstoječimi konservativnimi organizacijami. S tem je zagotovila vsem svojim članom v primeru bolezni določen znesek bolniške podpore in to ne glede na to, v katerem kraju žive in če so se morda medtem preselili drugam. A o vsem tem bodo prav gotovo kaj več povedali naši ameriški rojaki sami. Posebej tisti iz pionirskih let, katerih vrste so pa danes, žal, že zelo, zelo redke. IlU f 'S ^ filatelija ^ JUGOSLAVIJA 1984 XIV ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE SARAJEVO '84 Ob XIV. zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, od 8.-19. februarja 1984, sta bila poleg serije osmih znamk izdana še dva spominska bloka. V vsakem bloku je po ena grebenasta znamka, in sicer motiv olimpijskega ognja -znamka za 50 dinarjev ter motiv poti olimpijskega ognja po Jugoslaviji -znamka za 100 dinarjev. V obeh motivih je emblem iger. Likovno rešitev je dala Andreja Milenkoviča iz Beograda. Olimpijski ogenj je spremljala vrsta priložnostnih poštnih žigov širom po Jugoslaviji, od žiga v Dubrovniku, večjih ali manjših mest v republikah in pokrajinah do Sarajeva. Od 20. januarja dalje je bila ponovno v prodaji doplačilna znamka XIV. zimskih olimpijskih iger Sarajevo 84 za 2 dinarja. Posebnost je v tem, da je izšla v dveh oblikah, in sicer v velikih in malih polah. V malih polah je devet znamk s priložnostnim besedilom ob strani. Posebnost XIV. zimskih olimpijskih iger je tudi komplet, sestavljen iz devetnajstih priložnostnih ovitkov. Dvanajst je namenjenih vsaki posamezni disciplini, na katerih so znamke iz olimpijske serije. Ostalih sedem ovitkov pa je namenjenih naslednjim dogodkom: - Sarajevo, olimpijsko mesto - Dobrodošli v Sarajevu - Olimpijski ogenj - Maskota iger »Vučko« - 84. kongres MOK - Jugoslovanska olimpijska razstava - Nasvidenje v Calgaryju. slovenski lonec J ŠTAJERSKA SMETANOVA JUHA (na hitro) 1,25 1 slane vode, 3 del kisle smetane, 3 žlice pšenične moke, ščep kumine, 2 žemlji ali kruh in sol. Pristavimo vodo, solimo in dodamo kumino. Posebej zmešamo moko in smetano in pazimo, da je mešanica kar se da gladka. To mešanico vlivamo v kipečo vodo in medtem ves čas mešamo, da ostane juha gladka in se ne naredijo močnate grudice. KORUZNA JUHA S SIROTKO (Globoko pri Brežicah) 1,5 1 sirotke, 1 do 2 del kisle smetane, 2 jajci, 3 do 4 žlice koruzne moke, šop drobnjaka, sol. Sirotko zavremo. Posebej gladko umešamo moko s smetano in jajci. Mešanico med neprestanim mešanjem vlivamo v sirotko. Nato juho solimo, jo kuhamo 10 minut in jo enakomerno potresemo s sesekljanim drobnjakom. ŽEMELJNI HREN 2 žemlji, 1 srednje debela korenina hrena, 0,5 1 svinjske ali goveje juhe, 1 del kisle smetane, sol in domač kis po potrebi. Zemlji grobo narežemo, ju stresemo v lonec, prilijemo juho in kuhamo. Med kuhanjem mešamo, da se žemlje razmočijo in nastane gosta omaka. Nato dodamo nastrgan hren, če je tre- ba, solimo, okisamo in primešamo smetano. Omaka naj stoji še 10 minut, da se hren nekoliko ublaži. Žemeljni hren ponudimo h kuhanemu mesu in krompirju. LUKARSKO MESO (Liikarija) 1 kg svežega svinjskega hrbta, 75 dag čebule, 10 dag masti, 1 del belega vina, poper, sol. Meso solimo in popramo. Očiščeno čebulo zrežemo na rezance in jo solimo. Pripravljeno meso obložimo s soljeno čebulo, prelijemo z ogreto mastjo in počasi pečemo, dokler se meso ne zmehča in čebula svetlo ne zarumeni. Ko je pečenka pečena, prilijemo še vino. K liikarskemu mesu postrežemo s krompirjem. vaš kotiček Starejšo, lepo ohranjeno hišo, 10 km iz Maribora, z 200 m2 bivalne površine, z možnostjo dokupa zemlje prodam za 3 milijone dinarjev. Naslov: Franjo Pokos, Radizel 83, 62312 Orehova vas. Prodam novozgrajeno stanovanjsko hišo površine prek 200 m2 na prekrasni legi na Pristavi v Novi Gorici, v bližini italijanske meje. Oglasite se na naslov: Mahmut Ljezi, Ul. Sergeja Mašere 12, 65000 Nova Gorica. Stanovanjsko hišo v gradnji (začetek), ki lahko služi tudi kot vikend, z gradbenim dovoljenjem, na parceli 2500 m2, oddaljeni 10 km od Ljubljane, na sončnem kraju s popolnim mirom in čistim zrakom prodam. Informacije: Aleksander Kastelic, Einspielerjeva 5, 61000 Ljubljana, tel. 061/328 384. Končano atrijsko hišo z velikim vrtom v Ljubljani - v Murglah, na zelo lepem in mirnem kraju, ugodno prodam povratniku. Pojasnila daje: Ciril Rejc, Lorcher str. 24/3, 7320 GÖPPINGEN, DEUTSCHLAND, tel.: 7161/29 365. Pod Gorjanci Samotno življenje Jurne vasi Vas je bila molčeča in snežilo je kar naprej. Pokrajina pod Gorjanci pod znamenitim Mehovskim gradom, ki so ga leta 1515 razrušili podgorski kmetje, je bila nenavadna tihota in cerkvica, posvečena sv. Marjeti, sv. Antonu in sv. Martinu, je bila kakor nekakšen davni odmev, kakor Ančkina lesena hišica sredi vasi, za katero trdijo vaščani, da je narejena iz brun grajske kašče, še takrat v tistih davnih stoletjih, na katere je spomin že skorajda ugasnil. Takrat je bila Juma vas majhna tlačanska vasica z lesenimi kočami in na tisti borni kamniti zemlji je bilo komajda kaj za življenje. Toda počasi so začeli vaščani postavljati hiše iz kamna. Premožnejši kmetje so si postavili tudi kozolce, prave toplarje na osem štantov in nekaj teh starih očakov stoji še danes. Pokriti so s slamo in stebri in leta so že prepreli, pa vendarle prav ti kozolci ohranjajo nekdanjo arhaično podobo vasi in vsako leto jih pride slikat tudi znani slovenski slikar Božidar Jakac. Z ženo Tatjano se pripeljeta v starem mercedesu. Postavita velik senčnik, častitljiv mojster pa slika in njegove podobe so polne svežine, poletnih trav in čisto zadaj so obronki Gorjancev, znamenite Kukove gore, ki jo je tako enkratno opisoval bard Dolenjske Janez Trdina. Pridejo tudi vaščani, posebno otroci in se razpostavijo po latah in okoliškem grmovju, Tatjana pa jih vabi, naj pridejo bliže. Ampak jurenski otroci so vsi prestrašeni. Nekaj po svoje žvrgolijo in se z vriščem razbežijo po travnikih in njivah. To je ena podoba vasi. Druga podoba pa je skrita očem in jo znajo oživeti le stari vaščani in pripoveduje o časih, ko je v teh krajih prebivala strašna revščina. Ljudje so jedli ovsen in ječmenov kruh. Še krompirja ni bilo in pili šmarnico, ki je bila že od nekdaj največja blagodat in tudi najstrašnejša šiba božja, saj je povzročila veli- ko gorja, veliko hude krvi in še več revščine. Na podobi iz tistih časov je tudi veliko imen, ki jih je za vredno zabrisal čas in imena, ki so neme priče, kako so morali ljudje od doma s trebuhom za kruhom na vse konce sveta. Tudi čez veliko lužo v daljno Ameriko in le malokateri se je vrnil. Govorilo pa se je. »O, lahko je vam, ki imate strica v Ameriki«. In res so prišli kdaj pa kdaj kakšni paketi s starimi, ponošenim oblekami in čevlji. Ljudje so se zgrnili okoli poštarja in kar tam sredi vasi so paket odprli. Vsak je dobil kakšno stvar. Goračkov Valentin, ki je bil takrat star že preko sedemdeset let, pa je pripovedoval o Ameriki, o rudnikih z dragoceno bakrovo rudo in o premogovnikih in kdor je želel, mu je pokazal star ameriški potovalni kovček, edini spomin, ki mu je še ostal na tiste čase, in zlati uhan, ki ga je imel v levem ušesu in klel je ta svet, ki ni tako bogat kakor Amerika, čeprav mu je Amerika vzela oko in mu pohabila levo nogo. Na edini njivi za hišo je med kamenjem našel nekaj rjavega, podobnega bakru in kar norel je od navdušenja, da bo tam odprl rudnik in čez noč obogatel. Našel je tudi nekaj navdušenih privržencev in kopali so nekaj dni, pa ni bilo ničesar razen kamenja in začetek slavnega podviga se je klavrno končal. Tako je živela svoje življenje Jurna vas pod Gorjanci. Potem pa je prišla vojna in strašni obraz vojne se je zarisal v vsakega vaščana posebej in ljudje so se razšli na vse strani. Bili so primeri, ko sta bila brata eden pri partizanih, drugi pri beli gardi. Najhuje pa je bilo, da so vas kar naprej obstreljevali in bombardirali. Še najbolj krvoločni pa so bili Nemci s svojimi štuka-mi in dum-dumkami. Goreče mine so letele nad vasjo in se zaletavale v drevesa, hiše in gospodarska poslopja in gorelo je kar naprej. Ljudje so molili in kleli, in pozabili na Ameriko in tiste lepe pripovedi. Orumenele fotografije so bile pozabljene, ali pa so zgorele na večnih pogoriščih in še naj lepše je bilo, ko so prišli v vas partizani s harmoniko in so pod Kopinčkovim kozolcem napravili miting. V Jumi vasi je na pokopališču tudi velik skupinski grob, kjer je pokopanih veliko partizanov. Pripeljali so jih kar v gnojnem košu z volom, ki so ga potem zaklali. To je Večina vaščanov je zaposlena v novomeških tovarnah bila najbolj žalostna podoba in še danes ljudje neradi govorijo o njej. In še ena, sedanja slika vasi. Čeprav je po vojni ostalo veliko hiš brez gospodarjev, same vdove in otroci, si je Juma vas kmalu opomogla. Začeli so zidati nove hiše. Dečki in deklice iz vojnih časov so postali možje in žene in kar naenkrat se je nabralo veliko novih otrok. Pri Lužarjevih, Becinovih, Mežnarjevih, Mavsarjevih, Mrvčevih, Trščinarjevih, Jeriševih, Žne-darjevih, Škedljevih in še bi lahko naštevali... Ko je bila amnestija, se je stari Jeriše vrnil iz Anglije in kar ni mogel verjeti svojim očem, da je vse to, kar vidi, res. Večina jurenskih kmetov se je zaposlila v Novem mestu v tovarni zdravil Krka in IMV, kjer delajo avtomobile in vsi pravijo, da je Amerika kar tu doma, če le ne bo spet kakšne vojne, ki bo vse podrla in uničila. Drevesa so spet ozelenela in tiste vojne rane so se skoraj povsem zacelile. Vaščani so s pomočjo krajevne skupnosti napravili novo cesto, radi bi napeljali še vodovod. Potem bo vas prava podgorska lepotica, kakor so prave lepotice tudi Jurenčanke in fantje pridejo iz bližnjih in daljnih vasi v gostilno pri Kotarju in ko se tam začne, ni veselju ne konca ne kraja. Kozolci, vaški samotarji počasi umirajo in tudi tista Ančkina hišica iz brun grajske kašče se bo vsak čas podrla. V vas prihaja vse več turistov in se razlezejo po gozdovih, saj je Jurna vas dobila svoje ime najbrž po jurčkih, ki jih je bilo nekdaj toliko, da so se ljudje vanje zaletavali kakor v kamenje. »To je slabo«, pravijo Jurenčani. Na tihem se jezijo na gobarje in tudi na gostilno, ampak ničesar se ne da napraviti. Čas ima svojo nezadržno pot in se ga ne da zaustaviti. Toda kadar sneži in so poti zametene z visokim snegom, je tako kakor v starih časih. Sam ljubi mir. Sama tihota. Kozolci na koncu vasi so še bolj žalostni, vaščani pa se ob topli peči spominjajo starih pripovedi in delajo načrte za naprej. Ladislav Lesar Partizanski spomenik na vaškem pokopališču vaščane spominja na enega od najbolj žalostnih dogodkov iz vaške zgodovine (foto: Marjan Ciglič). (nadaljevanje s strani 25) dnih Alpah začela zamirati že pred sredino 9. stoletja. V takšni družini so vladali izrazito patriarhalni odnosi: oče je imel absolutno pravico, soditi posameznim članom; otroci so bili na meji nesvobode; ženska je bila sploh brez pravic (zanimivo je, da ženi ob moževi smrti navadno ni preostalo drugega, kot da si je vzela življenje). Kot rečeno, je bila temeljna celica staroslovenske skupnosti soseska, vendar za zdaj ni mogoče razlikovati med njo in začetki oblikovanja župe. Tudi v slovenskih deželah pomeni staroslovanska župa prehod iz rodovne v vaško skupnost; župan je namreč prevzel vodilno vlogo pri naseljevanju vaškega prebivalstva, organiziranju gospodarstva in urejanju medsebojnih sporov med pripadniki župe. Zelo verjetno so se tudi pri Slovencih v novi domovini še nekaj časa ohranila tudi plemena, vendar medsebojna povezava njihovih pripadnikov ni več slonela na krvnih vezeh. V teku razvoja so v Karantaniji vedno bolj prihajale do izraza nove stanovske in družbene razlike. Tako so zelo verjetno že koncem 8. stoletja, ko se je začela v Karantaniji uveljavljati nova cerkvena organizacija (ob očitno iz antike preživelem krščanstvu staroselskega življa), obstajale naslednje družbene plasti: sužnji ali vsaj podložno kmečko prebivalstvo, njihovi gospodarji (svobodnjaki torej) in oblastniki, ki so bili tem gospodarjem nesvobodnih nadrejeni (knez in njegovo spremstvo - pripadniki zametkov vojaške aristokracije). Še hitreje je družbeno razslojevanje prišlo do izraza v 9. stoletju, z vključitvijo Karantanije v Frankovsko državo. Skupina domačega karantanskega plemstva se namreč po ugledu ni ločila od frankovskega. Zanimivo je, da so nekaj karantanskih plemičev sprejemali pripadniki bavarskega plemstva medse kot povsem enakovredne že od 8. stoletja naprej. Problem višje karantanske družbe se v največji meri nanaša na skupino svobodnega prebivalstva, imenovano kosezi (nemško Edlinger - plemeniti ljudje). Sicer je bil položaj kosezov zelo podoben položaju plemstva v frankovskem fevdalnem redu, vendar so bile le znatne razlike. Te so prišle na dan po vključitvi Karantanije v zahodni fevdalni svet, saj so kosezi še naprej ostali svoboden družbeni dejavnik, vendar se je njihova vloga v primerjavi s plemstvom (večinoma frankovskim in nato nemškim in le v neznatni meri slovenskim) vedno bolj zmanjševala. Pri obredu ustoličevanja sicer kosezi še igrajo pomembno vlogo kot dediči ljudskega zbora, vendar so z iztekom srednjega veka izgubili še zadnji pomen. Osebno svobodo so kosezi obdržali vse do 16. stoletja. Podo- bo razširjenosti koseškega prebivalstva dajejo krajevna imena in zlasti pisani viri od 11. do 16. stoletja. Najmočnejša skupina kosezov je živela v širokem krogu okrog Krnskega gradu, okrog knežje prestolnice torej. Močne skupine kosezov so bile še v Podjuni in ob zgornji Krki na Koroškem. Sledove koseške naselitve poznamo tudi na Gorenjskem (Bled, Bohinj, okolica Tržiča) in na Dolenjskem. Kosezi so bili star in sorazmerno številen sloj karantanske družbe, na njegovo starost opozarja zlasti domače ime, sicer neslovanskega izvora (morda iz ilirskega kosingas); vendar je prav pojem kosezov v alpskem okolju dobil pravi pomen in vlogo. Pred letom 820 so bili kosezi del nastajajočega karantanskega vladajočega razreda, po uveljavitvi frankovskega plemstva pa so ohranili pravico odločanja o novem vojvodu. To dokazuje, da so bili še v času karantanske neodvisnosti v volilnem zboru združeno telo. Kosezi so torej ostanek predra-zrednega stanovskega družbenega razslojevanja Karantanije; njihovo izredno vlogo in ugled v političnem ustroju svoje dežele je mogoče razložiti le tako, da so kosezi imeli tudi konkretno vojaško veljavo in naloge v življenju neodvisne karantanske kneževine. Poleg patriarhalnih sužnjev - »kršče-nikov« (očitno pripadnikov krščanskega staroselskega, predslovanskega življa) in široke plasti svobodnjakov (verjetno večinoma Slovanov, morda tudi staroselcev) je bila torej med Karantanci že razvita višja družbena plast, ki si je utirala pot navzgor z opravljanjem posebnih vitalnih nalog za kneza in državo. S tem v zvezi je potekal tudi proces spreminjanja plasti svobodnjakov v nesvobodne podložnike, v skladu z razvojnimi zakonitostmi fevdalizma. Karantancem je vladal knez, sprva kot vojaški vodja. Vsaj do srede 8. stoletja pa je knežja oblast že doživela kvalitetno spremembo in presegla prvotno obliko vladarjeve vloge med oblikovanjem zgodnjefevdalne države. Ker je knez samostojno odločal o pobiranju davščin za solnograško (salzburško) cerkev, je očitno del davščin pripadel tudi njemu osebno. Naslov »sodnik dežele«, ki ga je nosil ustoličevalec koroškega vojvode do sredine 11. stoletja in okoliščina, da je vojvoda prejemal oblast na sodnem stolu, kažeta, da je karantanski knez odločal tudi v sodstvu. Prav tako je opazno, da je bila karantanska knežja dinastija v moški liniji v sredini 8. stoletja že dejansko dedna: kneza Boruta sta namreč nasledila sin Gorazd in nečak Hotimir. Vendar do dedovanja knežje časti ni prihajalo avtomatično, pogoj za podelitev oblasti je bila še vedno odločitev volilnega zbora, ki je po smrti vladarja odločal o nasledniku in mu v slovesnem obredu ustoličevanja oblast tudi izročal. Tak volilni zbor pisani viri na kratko imenujejo »Slovani« (Sclavi) ali ljudstvo (plebs), kar očitno kaže na predstavnike svobodne plasti ljudstva Karantancev. Obred ustoličevanja karantanskih knezov in poznejših grofov in vojvod je fenomen, neznan v srednjeveški fevdalni Evropi, čeprav gre pri simboliki kamnitega sedeža oziroma stola za staro evropsko tradicijo čaščenja magičnih sil, izpričano zlasti pri Keltih in Germanih. Po drugi strani je sam pojem prestola vezan na simbol vladarske oblasti pri slovanskih ljudstvih, zlasti pri Hrvatih, Srbih, Čehih in Rusih. Obred ustoličevanja na Krnskem gradu in Gosposvetskem polju se je ohranil do 18. marca 1414, ko se je dal kot zadnji po starodavni šegi umestiti koroški vojvoda Ernest Železni. Ta zadnja inačica obreda je potekala takole. Pred ustoličevalca (koseza iz Blažnje vasi), ki je držal z eno roko marogastega bika, z drugo pa marogasto kobilo, in ki je bil obdan s sodnimi prisedniki in ljudstvom, je stopil v kmečko obleko odeti Ernest Železni, v spremstvu plemičev. Kmet je vojvodo vprašal, ali je pravičen sodnik, ali skrbi za blagor dežele, ali je svobodnega stanu in ali brani in spoštuje krščansko vero. Vojvodovi spremljevalci so na vprašanja odgovorili pritrdilno, nakar je goriški grof zagotovil kmetu odkupnino za njegov delež. Kosez je stopil s Knežjega kamna in obenem s svečanim sedežem simbolično prepustil vojvodi oblast nad Koroško. Vojvoda Ernest Železni je sicer dobil od nemškega vladarja fevd že prej, a šele s prisego ob Knežjem kamnu je potrdil plemiške pravice; nato so vojvodo v starodavni cerkvi Gospi Sveti blagoslovili, obred pa se je končal ob Vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju, ko je vojvoda z večjega sedeža podelil fevde svojim vazalom; z manjšega sedeža je izročil fevde svojim vazalom tudi goriški grof v časti koroškega palatinskega grofa. Vendar ta končna inačica obreda ustoličevanja pomeni nasledek več kot sedem-stoletnega razvoja. Temeljna značilnost obreda je v vsem dolgem času ostala v tem, da vojvoda ni prejemal oblasti iz rok pripadnikov plemstva, ampak kmeta svobodnjaka (koseza) in da je bil obredni jezik ustoličevanja slovenski. K sreči poznamo tudi starejšo inačico obreda umestitve, ki je mnogo bližja prvotni svobodni karantanski obliki podeljevanja knežje časti. Ta inačica je zapisana v vrinku v nemški pravni knjigi Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz konca 13. stoletja, vendar je nastala predloga za vrinek najbrž že v 11. stoletju. Davorin Vuga 268 20 n.sol.o. l|ubl|ana.titova38 SCT Stanovanjska zadruga, Ljubljana, Titova 38 Izognili se boste dolgotrajnemu in mučnemu iskanju zemljišča, pridobivanju tehnične dokumentacije in grobim gradbenim delom. Mi bomo vse to opravili za vas. Vabimo vas k sodelovanju pri stanovanjski izgradnji v Soseski RS 1 in RS 2 ob Jurčkovi poti na Rudniku v Ljubljani. V prvi fazi bo zgrajenih 175 stanovanjskih objektov: 145 vrstnih hiš - 3 tipov in 30 atrijskih hiš - 2 tipov. K vsakemu objektu spada tudi garaža v nizu. Objekti bodo zgrajeni do dokončane 3. gradbene faze, z vzidanim zunanjim stavbnim pohištvom in dokončano fasado. Prvih 70 objektov bo končanih v juliju 1984, naslednjih 56 objektov v septembru 1984 in zadnjih 49 objektov v marcu 1985. Predstavljamo vam: Največji tip verižne hiše (132,75 rrr netto površine) Srednji tip verižne hiše (103,40 m2 netto površine) je manjši za dve sobi v nadstropju. Najmanjši tip verižne hiše (67,31 m2 netto površine) ima le pritličje. Največji tip atrijske hiše (138,86 m2 netto površine) % Za vse podrobnejše informacije se oglasite v poslovnih prostorih Stanovanjske zadruge v Ljubljani, Cesta VII. korpusa št. 1 (stolpnica Bavarski dvor) ali po telefonu 003-861 329-441, int. 304.