Radinski: O polunoči.
417
0 polunoči.
||l||a odru pesnik mirno spava,
Nevzdramno spava bledi mož;
V  življenji nič, sedaj obdava Obilo ga dehtečih rož.
Strastno srce mu več ne bije,   • Presehnel v njem je božji vir;
Pokoj mu zdaj z obraza sije, Zagrinja ga nebeški mir.
In skozi okno luna seva, Množina zvezdic se blesti,
V  grmovji slavec tožno peva . . . Z zvonika polunoč doni.
Telo mrliča zdaj vstrepeče, Oči enkrat še se odpro;
Srce utriplje mu goreče, Iz njega pesmi divne vro.
Nijedna v njem ne sme ostati, Nijedna pesem v grob ne sme,
Nikdar ne more mirovati, Izginiti nikdar z zemlje . . .
Poslušaj čudno to šumenje, Vetrič lehak tako pihlja;
Ljubezni slušaj hrepenenje In zadnje vzdihljaje srca . . .
In vse je tiho; zopet spava, Pokriva večni ga pokoj;
Na nebu bleda luna plava, Blesti se zvezd nešteti roj.
Radinski.
Poljub.
Pj, daj mi, daj, gorak poljub, Ti zlato, krasno dete moje! Ne veš, ne znaš, kako mi ljub Dokaz je ta ljubezni tvoje!
Ko primem rahlo te ob pas In hrepeneč pritisnem k sebi; Ko gledam v nežni ti obraz, V oko prekrasno gledam tebi:
Tedaj vskipeva srce to Od nepopisne mi radosti, A naju ustna se vjemo V poljuba dolzega gorkosti!
In ta poljub, sladak ko med, Ljubezen mojo povišuje, In dušo mi s telesom vred S slastjo nebeško prošinjuje!
Oj, daj mi, daj, poljub gorak, Ti zlato, krasno dete moje! Naj potrdilo bo in znak Ljubezni neminljive tvoje!
Janko Leban.