Ozir po domačii.
Vače.
Že bo omenile naše ?5Novice" več krajev kranjske dežele. Naj opomnijo tudi vaškega ter g a v sedanji litijski komisii na levem bregu Save.
Motil bi se, kdor bi mislil, da ta, čeravno majhni terg, ki šteje le 50 hiš, nima nobene imenitnosti. Res! nima zunajne slave in cene, ker je le šestkrat v letu, dvakrat od predivarjev, štirikrat pa od kramarjev obiskovan; ne manjka mu pa posebne notrajne časti in hvale. Zakaj ravno temu malemu tergu gre čast, svojim sinovom prištevati nekdanjega teržaškega in koperškega škofa, preslavnega gg. Matevža Ravnikarja, čigar velike zasluge za občinstvo so nam lepo popisale wNo-vicea leta 1845. Vače so bile nepozabijivemu gospodu, ko so se v Ljubljani bili, naj bolj pri sercu; vsake šolske praznike so nekoliko časa dopernašali tukaj, posebno dokler je njih pobožna mati živela; in večkrat so, obloženi 7. mnogimi opravili, djali: wVse bom popustil, in pa za beneficiata na Vače šel". Pa Vače so jim tudi bile drage, ko so že teržaški škof bili. Leta 1334 je terg z cerkvijo, šolo in kaplanijo pogorel. Da so mnoge hiše lepši in terdnejši iz razvalin izrastle, se ima marsikteri njim zahvaliti. Bajtica, v kteri so nekdaj s svojimi starši stanovali, je zdaj lepa z njih pomočjo z enim nadstropom pozidana hiša. Cerkev, ktera je bila po ognju za daljno rabo nepristojna, je zdaj z njih svetom in djanjem po prizadevanji sedanjega g. fajtnoštra Matevž; Kristana, po pripomoči rajnega g. Mihela Dežmana ia druzih dobrotnikov, tako lična, visoka, prostorna, pripravna in veličastna, da ni deleč okoli enake. Po novem izdelanju cerkve, šole in kaplanije ima v resnici celi terg v«o lepšo fn prijaznišo podobo, Prebivavci tega terga imajo le malo zemljiš, dragih zaslužkov je pa tudi malo; o, kako jim prav pridejo mili darovi, ki jih vsako leto pogostoma dobivajo po sporočilu svojih usmiljenih dobrotnikov, posebno milostljivega svojega očeta škofa Ravnikarja, iz rok g. fajmoštra! Tudi vaška duhovšina bo rajnemu frkofu na veke hvaležna za obletnico, ktera se za njih, gtarše in žlahto vsako leto v farni cerkvi sv. Andreja aposteljna obhaja. 8 tim in vsimi drugimi svojimi blagimi deli so slavni škof Ravnikar, čast in slava vaškega terga, dokler bo stal na prijetni svoji visočini in gledal doli v dolino, kjer železnica leži, ktera sever zedinja z jugom*
Tergu pa,  ki   svojo  veljavo  in imenitnost   škofovi mitri zahvaluje,   se tudi spodobi slehernega   višjega pastirja v posebni časti imeti, naj bolj pa še svojega škofa. In ravno zdaj nam je priložnost bila dana, to dolžnost v djanji spolniti. Naš milostivi knez in škof Anton Alojzi, prijatel in šolski tovarš rajnega škofa Ravnikarja, so obhajali 15. tega   mesca   petdeseto   obletnico  svojega  du-hovništva,   in nad tim srečnim včakanjem so tudi Vače evoje veselje razodele. Tretja adventna nedelja je vaški fari v resnici nedelja „veseljaa (Gaudete) bila.    Zjutraj in ob desetih se je govorilo od premiiostljivega nagega višjega duhovnega pastirja, kterim je ljubi Bag dodelil včakati, kar sta včakala do zdaj le dva ljubljanska škofa,   Krištof   Rauber   in  Tomaž Chron,   da že čez 30 let   vladajo višje   pastirstvo   ljubljanske   škofije. Oni so več ko polovico nas birmali; večino duhovnov so mašnike posvetili in menda vse sedanje g:s;. fajmoštre in dekane so v službo postavili; tudi rajni Ravnikar so bili 18. decembra 1831 od njih za škofa posvečeni. Ne omenjam druzih slavnih del,  ktere so dopernesli  milostljivi knez v tem času; saj so jih že drugi z iskreno  besedo popisali.    Dostavljam le v imenu  vse  vaške fare serčni ^živijo la                       __________                   Korošic.
—   407   —