LO v e Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 15. marca 1940. * s 11A Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Večer hrvaških pisateljev v Ljubljani Že večkrat sc je dogodilo, da so morali pisa-telji, umetniki im znanstveniki, ljudje duha torej, reševati in popravljati to, 'kar so zagrešili, skazili ali zamudili naši, politični ljudje. Ta misel se je vzbujala človeku, kii je bil priča nastopu h rva-škili pisateljev, ki so pretekli potek na povabilo »Društva slovenskih pisateljev« brali iiz svojih spiisov na odru Dramskega gledališča v Ljubljani da se »zopet navežejo in obnove stiki med Slovenci in Hrvati«. Kakšna ironija! Pq. zasluigi prav tistih političnih^ ljudi smo morali po več ko dvajsetih letih pričeti spet taim, kjer stmo' se v naravnem zbliževanju pretrgali takrat, ko isimo se naselili -— pod ^kupnoi streho. Zatrjevali iso nam, da se »uediinju-Jeino«, pa smo se razedinjevaili. Ne bom našteval grehov in napak, ki jih je napravila naša politika v razmerju med Slovenci in Ilrvaiti. Opozorim naj samo nat usodno napako slovenske politike, ki je po smrti Stjepana Radiča v krivi domnevi, da služi okrepitvi državne ideje, stopila prav za prav v službo okrepitve hegemonistične ideje. O tem in, o vsem, 'kar je sledilo, Ibo trdo in pravično govorila zgodovimai Vsekakor je ta naša, po čudnih vijugah plazeča se politika kriva, . J®.v«e, sloveusikp ljudstvo zadel s hrvaške istrar Hi očitek, češ da to ljudstvo ni zmoižno žrtev, ni Zmožno boja za svojo idejo, da ga vodi zgolj oportunizem (predsednik Matice Hrvaške dr. Lukas). Kakor smo občutili ta očitek kot bridek in krivičen, smo vendar morali osramočeni molčati, ker smo videli, da vzbuja delo' naših političnih ljudi res ta videz. Saj slovensko ljudstvo samo ni imelo besede! Pa vendar je vodila slovensko ljudstvo že od vsega začetka skupnega državnega življenja ista misel kakor hrvaško ljudstvo. To je bila misel tim večje politične, gospodarske, finančne im kulturne osamosvojitve^in enakopravnosti slovensko-8^ 'kctkoT tudi hrvaislkeiga noirodci. Sciij jc ljudstvo nagonsko čutilo, da je samo na takih realnih, fdravih osnovah ter na medsebojnem spoštovanju 111 upoštevan j 11 mogoče zidatii stavbo čim intimnejše, čim bolj bratovske skupnosti vseh treh narodov. In kar se posebej tiče razmerja Slovencev c? Hrvatov, je bilo to za vsakega preprostega otoven^a že od nekdaj neizpodbitna naiturma nujnost, ki more v čim boljšem poznavanju drug drugega težiti samo po kar najbolj prisrčni in najbolj bratovski soseščin«. Zato za Slovenca, ki navadno ne' vozari v limuzinah in v zrakoplo- > torej ne mimo in iznad realnega dogajanja ta Sv°^u’ ni nobeno fantastične, zračne poti na-v Belgrad1, ampak <1 rži ta pot samo po nagi/01! resnični cesti skozi osrčje hrvaškega naroda, °*i Zagreb. v. 'o umevanje je pokazalo tudi slovensko občinstvo, ki je napolnilo večer hrvaških pisateljev •° zndnjeiga zasilnega sedeža v gledališču. Tako Je občinstvo hote ali nehote ta večer, ki bi bil Prod leti, recimo za časa Sto jadinovičevega reži-n, težko da uresničljiv, v taki obliki pa sploh ,e’ manifestiralo ne samo za kulturno prijatelj-1 V(f ;s hrvaškim narodom in sodelovalo v njegovi >oi’i>i) marveč tudi zoper napačno, protihrvaško slovensko politiko preteklih let. In če bi bil človek navzoč pri tej prireditvi kot politik, bi si ni moral ta večer korenito izprašati ‘,rrešno vest... Mlada, avtonomna Hrvaška je poslala v Ljubljano samo pisatelje mlajše in celo majmlajšei generacije. In kakor bi človek rad videl med njimi tudi kakega vidnejšega zastopnika starejše generacije, kakega Nazorja, Krležo, Bogoviča, ali, T. i- v.it;u, je moral vendarle dati na tilieim prirediteljem prav. Videti je bilo, "kot da so hoteli predstavili slovenskemu občinstvu samo ljudi, ki s° neobremenjeni s preteklostjo in tako rekoč vraščeni v novi iiarodnostno-kulturni sestav hrvaškega naroda in njegovo sedanjo J>orbo, med- tem ko pri nekaterih zastopnikih starejšega rodu njih črta v razmerju do lastnega naroda morda pod vplivom raznih predvojnih utopij mi bila zmerom povsem jasna in dosledna, 'kakor smo to dostikrat doživljali tudi pri; slovenskih vidnejših in celo najvidnejših kulturnih delavcih. Prireditelji so naznačili s tem kultuirno pot mlade Hrvaške. Večer sam je bil v splošnem prav zanimiv. Predsednik Društva slovenskih pisateljev, profesor Koblar, je v toplih, nekoliko taboritsko zano-vsitih besedah pozdravil goste, nakar mu je v prisrčnih umerjenih besedah odgovoril predsednik Društva hrvaških pisateljev, dr. Jakovljevič, glavni urednik »Hrvatskega dnevnika«, ki je nato predstavil posamezne recitatorje, in sicer dva prozaista im štiri pesmike. Nastopi teh so bili seveda različni po zmožnostih njih prednašanja 'kakor tudi po notranji vrednosti njihovih branih del. Občinstvu sta se najbolj približala pesnik Cesaric in pisatelj Novak Simič, pravoslavni Bošnjak, ki pa se čuti vezanega na hrvaški kulturni krog. Prvi je prebral nekaj res finih, iizbrušenih liričnih biserov (»Kadar bom trava«), drugi pa si je osvojil pozornost poslušalcev s svojo satirično nadahnjeno, jedko, sodobno pisano socialno sliko »Bosna spa-va«. Skoraj vseini pai je lastna izraizita socialna nota, skoraj vsi obdelujejo motiv svoje bedne hrvaške kmečke zemlje. Talko> pesnik Tadijanovic in pesnik in pisatelj Kozarčanin (Mrtvašnica naj-bedne jšili, Balada o zaklanih ovcah, Pohod mrtvih i. dr.). Občinstvu se je prikupil celo pesnik V. Ku-šan vzlic svoji francoski artificielnosti in svojemu nekoliko teatralnemu nastopu, ali pa prav zaradi tega. Najmlajši med njimi, Kovačič-Goran, doma iz Gorskega kotara, sosed Otona Župančiča z onstran Kolpe, je prebral nekaj odlomkov iz svojega kmečkega, mladostno romantičnega romana, ki so že nekam utrujali. Za zaključek pa je dodal nekaj kajkavskih popevk, v katerih obdeluje res pesniške motive, toda v obliki, ki je za današnjo slovenščino nemogoča, namreč v obliki Vodnikovih popevčic. Kajti človek, ki je poslušal to »Martinovo brado«, to »Veselo cerkev« in pa ta »Beli most«, vso to najčistejšo belokranj-ščino. se je moral s čudno bridkostjo v srcu vpraševati: Kakšen jezik pa je prav za prav to? Ni to še slovenščina? Je to mar res že hrvaščina in njeno narečje?... No, slovensko občinstvo je ves čas z veliko discipliniranostjo in pozornostjo zasledovalo spored, ne glede na to, da se je za spoznanje preveč zavlekel. Pozornost pa je bila pogosto res potrebna, kajti slovensko uho, praktično manj var jeno hrvaščine, je včasih le težko sledilo^ vsem odtenkom sodobnega hrvaškega pesniškega jezika. Vse nastopajoče je občinstvo nagradilo s ponovnim ploskom. Zato upam, da je odneslo « 'tega večera še kaj drugega, dragocenejšega, kot pa samo mlačno in medlo zavesit, da je izpolnilo svojo — »rodoljubno dolžnost«. Po recitaciji jo bila intimna večerja slovenskih in hrvaških pisateljev, lam je bilo izrečenih več napitnic, nekaj čustvenih izlivov, pa tudi nekaj tehtnih besed. Predsednik Društva hrvaških pisateljev je vnovič poudaril, da bo v kratkem sledilo povabilo slovenskim pisateljem za njih nastop v Ža,grobu; želel jim je čim skorajšno ustvaritev avtonomne Slovenije, na vse zadnje pa je sporočil slovenskim pisateljem pozdrave bana banovine Hrvaške g. dr. šubašiča. Slovenski pisatelji so banu Hrvaške najtopleje zahvaljujejo za ljubeznive pozdrave in ga zagotavljajo, da z naj večjo pozornostjo in z vsemi simpatijami spremljajo njegovo delo kakor tudi delo voditel ja hrvaškega naroda dr. Mačka za oživlje-nje nove, svobodne, enakopravne, avtonomne Hrvaške. Saj se slovenski pisatelji zavedajo,, da utegne biti to delo velikega pomena tudi za slovenstvo, njegovo gospodarstvo in duhovno kulturo in za ves njegov nadaljnji razvoj. A. Skrivnostni poslanec iz Amerike I. Boosevelt, predsednik ameriških Zedinjenih držav, je poslal državnega podtajnika Sumner Welr-lesa v Evropo. Povedali je sam, povedali so njegovi ljudje, da nima to potovainje drugega namena, kakor da zibere poročila, ki jih potrebuje ameriška vlada ob dogodkih, 'ki pretresajo tudi Ameriko prav do vklaidnega kamna. To je me samo verjetno, ampak tudi povsem pametno in naravno. Bazen tega more zbrati izveden in spreten diplomat, kakršen je Sumner Wel-les, vse bolj pregledno politično gradivo, če obišče zastopnike evropskih držav v razmeroma kratkem času, kakor ga pa morejo dati tudi spretni stalni diplomatični zastopniki — poslaniki, ki gledajo na politično dogajanje navsezadnje vendarle iz nekega političnega kota. Niti v poslanstvu samem niti v možu, ki ga prinaša, ni torej nič nenavadnega, že celo pa ne nič skrivnostnega. Tudi v tem ne, da ostane — za zdaj — zbrano gradivo tajno. V časih oboroženih spopadov so in bodo zmteraij stvari, ki 'bi jim javnost lahko škodovala. Dostikrat zahteva tako tajnost tudi ozirnost. Kajti mmogočesa bi državniki ne zaupali tujemu diplomatu, če bi ne vedeli, da ostane tajno. Pred javnostjo morajo pač reči marsikatero besedo, ki je namenjena propagandi, ki pa nima s politično resničnostjo več zveze, razen kolikor je je za verjetnost neizogibno potrebno. Samo strogo zaupno je torej sploh mogoče zbrati res tehtno gradivo. Kljub temu pa še ni bilo zlepa toliko ugibanja o poslanstvu kakega človeka kakor o Sumner \Yellesovem. Od preprostega bralca do diploma- ta, od malega trgovca do borzijanea. Nevtralne im vojskujoče se države so sprejemale ameriškega diplomata z maj večjo vljudnostjo. Kajti poslanec države je, ki lahko odloči vojno. Že nekoč jo je odločila. In danes, ob gospodarski izčrepanosti in utrujenosti evropskega sveta — mar je ne bi mogla še prej in še bolj gotovo odločiti? Kaj je torej Summer Welles izvedel, kaj bo poročal? Od te,ga poročila je mnogo odvisno, morebiti vse. Vzroka je torej dovolj, da bodo zlasti zastopniki od vojne prizadetih držav pazili na svoje besede. Kajti to čuiti vsak izmed njih: nasproti temu poslancu se ne bo mogel skriti za molk, niti ne za splošnosti in vsakdanščice. II. Sumner VVelles torej molči in mora molčati, njegovo poslanstvo pa seveda zaradi svoje važnosti zbuja vsepovsod radovednost. Saj gre za biti im ne biti celim narodom. Nehote je dobilo vse neki skrivnostmi prizven. Im romantika je tudi sredi strojev še zmerom živa. Ker pa nič stvarnega ne vedo, zato ugibajo, ugibajo vse mogoče. Da je na primer Mussolini Sumner Wellesu dejal, da bo vojne kmalu konec. Da je izvedel na primer od Hitlerja, da morajo zavezniki ne samo priznati zasedbo Poljske in Češke, torej tisto, zaradi česar so šle na vojno, da mu morajo nadalje vrniti »uropane« kolonije, primerno zaokrožene seveda, saj jih imata Anglija im Francija tako veliko preveč. I11 seveda da morajo Angleži »likvidirati« svoja trgovinska in mornariška oporišča Gibraltar, Mailito, Singapur. Ne, vsega tega gotovo ni Hitler rekel Sumner Wellesu, pa tudi Ribbentrop in Goering ne. Pa vendar ne sme nihče reči, da bi te stvairi bile brez vsake podstave. Kajti ravno ob času Sumner VVellesOvega ibivanja v Evropi je pisala o njih nemška časniška agentura »Dienst am L)eti'tselila nd«, ki stoji blizu nemškemu zunanjemu ministrstvu. Seveda tako pisanje in -mogočno govor jem je o neizogibni laištni zmagi še nii zmeraj d-okaz ,ne-pomirl jiivosti in nepopustljivosti. Prav lahko mogoče so samo krinka človeka, ki se hoče podajati, pa bi. me hotel (hiti poceni. Mogoče je Poljska, pa tudi bolj ali manj Češka, samo zastava v' rokah, ki naj omogoči primerno popravo mej na vzhodu in vrnitev kolonij. Vsega tega seveda ni Sumner Wellesu inihiče naravnost povedal. Toda povedali so mu morebiti . po’ strani, s> primernim vzdihovanjem zaradi prelivanja krvi in trpljenja človeštva, z zatrjevanjem miroljubnosti, stvari, ki se kar lepo slišijo in ki kar izzivajo protiiponudbo: takemu nesdbičniiku je vendar treba nekaj dati. Saj se mi prvič v zgodovini, ne samo naravnosten poraz, ampak tudi če že ne strah, pa vsaj skrb predi negotovostimi vojne skrila za človekoljubje. In taka človekoljubna pripravljenost ne daje nazaduje toliko pogleda v lastno dejansko moč, posebno še, če se maistavii primerna cena. Navsezadnje pa jaea tilnik lastnim ljudem im jemlje mr-mračeim razloge. Vse to je mogoče. A seveda, kakšna je resnica, to bi mogel povedati samo tisti, ki 'bi natančno poznal nemške zaloge živil in surovim in vse vire zanje. Nekaj pa je gotovo: vse, kar morejo Nemci danes 'popustiti, je premalo, ker bi pomenilo za zaveznike samo, da se je odločitev za nekaj let odložila. III. Tu bo ipa morebiti marsikdo vprašali, čemu sploh vse to poslanstvo, 'ko pa je bila stvar že od vsega začetka prav za prav dovolj jasna.. Toda razumemo ga prav lahko iz položaja in miselnosti Amerike. Tik pred dokončno odločitvijo, kakršna koli že Ibo, potrebuje vlada za* ameriško demokratično javnost poroštva in dokazov, da je vse storila, kar je bilo mogoče. Razen tega je pa tisoč stvari, ki jih mora vedeti odgovorni državnik velike im morebiti -najmočnejše države. Stvari so to, ki omogočujejo, najti najbližjo pot v smeri, ki je sicer jasna in začrtana. Dovol jkrat je že spregovorila Amerika, kakšni so ujemi vzori in kako sodi o celostnem despotizmu. Uradno in neuradno, vljudno in nevljudno, celo z uradne strani nevljudno. Najmanjšega dvoma ne more biti: Amerika je na strani zaveznikov z umom in srcem. Prav tako ne manjka izjav, uradnih in neuradnih, da trajno ne bo moigla ostati nevtralna, da zlasti nikoli ne bo smela dati, da zmaga celostno načelo nad načelom svolbode vesti im prepričanja. Toda od prepričanja do dejanja je včasih dol- fa in težka pot. Če se je treba napotiti nanjo, edaj in kako, o tem bo pa razmišljal Roosevelt, ko mu bo Sumner Welles podal poročilo. Še najlaže je bilo zavzeti stališče im povedati mnenje za Mussolinija,. Mogoče je to tudi storil. Toda gotovo tudi on ni šel do kraja. Kajti korist Italije mu ukazuje, da ne želi popolne zmage me enega ne drugega udeleženca. Tudi to je Sumner Welles upošteval. IV. Dejamslko pa je medtem Amerika že zavzela stališče. In ker je Amerika demokracija, ne more biti predsednikovo stališče drugačno. V svojem srcu se je sicer -tudi on že davno odločil. Mimo vsega drugega navajamo v spomin in dokaz iz njegovega letošnjega novoletnega naizmaniila ameriškemu (kongresu tele besede: Vsaik elan postaja 'bolj jasno, da bo bodoči svet nevaren kraj za življenje, tudi za nas Amerikance, če bo ta svet vodilo s silo nekaj rok. Gledati moramo predse din videti nasledke, če se bodo čutile vse male države na svetu ogrožene ali če postanejo vazali vojaških sestavov. Moramo gledati predse in videti, kakšno življenje hodo imeli naši otroci, če bo velik del sveta prisiljen, da spoštuje boga, postavljenega od vojaške oblasti, in če jim bo prepovedano, da spoštujejo Boga; če ves drugi svet ne l>o smel brati in ne poznati dejstev, vsakdanjih dogodkov svojega lastnega naroda 'in dogodke drugih narodov, če bo našim otrokom vzeta resnica, ki dela ljudi svobodne. Te besede so gotovo razločne dovolj, posebno še, če se pomisli, da so bile izrečene že sredi vojne. In iprav tako razločno govori ameriški tisk o namenih in uspehih Sumner Wellesovega poslanstva. To delo so mu razen tega precej olajšali Nemci sami, saj so dovolj naravnost povedali v svojem tisku, 'kaj hočejo. Zato piše ameriški dnevnik »Washi ngton Post« naravnost, da je Sumner WelIesovo 'poslanstvo, kolikor se je tikalo miru, šteti za 'končamo im da lahko Sumner Welles takoj z vso gotovostjo poroča svojemu predsedniku, da je danes vojna mnogo bližja začetku kakor koncu. Prav tako razločno in malo ožimo govore drugi ameriški listi. «New York Post« piše, dai so nemške zahteve ultimat um, ki hoče gospostvo nad svetom, in da je svet, ki bi nastal z nemškimi mirom, za Franici jo in Anglijo nesprejemljiv. »Wa-sh i n g t o n Star« piše celo o političnem samomoru, ki bi ga naredile zahodne sile, če bi nemške pogoje za. mir sprejele, Im v zvezi s tem poroča »New' Vouk Journal and American«, da se je že doslej priglasilo deset do petnajst tisoč Amerikancev v kanadsko vojsko. Meddržavno ugledni obzornik za zunanjo -politiko »Foreign Alfairs«, znan |>° svojem stvarnem in treznem pisanju, pa je še pred kratkim poudarjal, da želi Amerika itak mir, ki bi sedanji položaj zboljšal za— zaveznike. in kakor na bi -bil hotel te neuradne trditve potrditi še uradno, je razglasil Roosevelt te dni. še preden se je mogel vrniti Sumner Welles i?-Fvrope, da izpraznjenega poslani,škega mesta v Berlinu ne misli dati zasesti. Res, Amerika bi najra jši imela mir. Kl jub vojni konjunkturi trpi njeno gospodarstvo. Te konjunkture bo pa v ,nekaj letih kraj. Kaj potem spričo obubožanega sveta? A Sumner Welles ve, ve tudi, Roosevelt, da bi mogla danes pristati na mirovna pogajanja samo stranka,, ki, se boji, da zgubi vojno. Vsaka taka beseda 'bi bila že priznan je slabosti, vsako tako opazovanje ugotovitev slabosti. Zato takih neposrednih priznanj in ugotovitev komaj če pričakujeta. Toda so še druga pota, ki. dajejo moigo-čost, pogledati za kulise mogočnih besed in gibov ter bojevitih govorov. Bistremu opazovalcu* kakor je Sumner Wel les, ne bodo zlahka ušla. In po teli dognanjih se bo Amerikai ravnal"- Izidor Koštrun: Pred novim koledarjem (Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.) Nedelja, 10. IV. 1938. — »Slovenec« poroča v notranjem pregledu, da se je dr. Stojadinovic vrinil iz Splita, kjer je prišel v stik z ljudstvom, ki se je povsod zgrin jalo okoli njega, ga pozdravljalo in mu odkrivalo svoje želje. Omenja pa tudi to. da se je šel Živkovič zdravit v Vrnjačko banjo, »ki je za tistega prijetno zdravilišče, ki gre tja po svoji volji«. — Neinflelde na te dogodke je razvidno iz istega lis/ta, da je ta nedelja, 'kolikor gre za shode JR/, močno razgibana, vendar je samo za shod JNS v Skoplju prijavljenih IS govornikov, medtem ko nastopi v Požarevcu tudi- »barcelonski romar dr. Dragoljub Jovanovič«. Ponedeljek. II. IV. 1938. — »Vreme« objavlja pritožbo organizacije JRZ iz Lopudlai pri Dubrovniku čez teror, ki ga izvršujejo pripadniki HSS. — Na shodu JRZ v Mariboru, k.i je izvolil Petra Žeibota za predsednika tamkajšnje organizacije JRZ, je izjavil minister dr. Krek, da stojimo pred odločilnim političnim spopadom. Iz tega spopada moramo iziti s polno zmago, ker bi vse druigo bilo nedostojno imena velikega dr. Antona Korošca. — Dr. Miha Krek je govoril tudi na zborovanj it kluba železničarjev JRZ. Četrtek, 14. IV. 1938. — »Samouprava« posveča uvodnik bližajočim se volitvam in pravi zlasti: »Po polnili desetih letih bodo sedaj prvič -svobodne volitve, ki bo-do vsaki stranki omogočile v vsakem pogledu polno svobodo akci je zborovanja, propagande in nemotenega agitiram ja. Po sprejemu novih politilčmih zakonov bomo raziposilalj TtHiVOrlilln.. To pot me -l»t» inlLo, ltiulten* 1'ffni 19T1 1933, ko je bil kandidatu zagotovljen mandat že s tem, da ga. je nosilec sprejel na seznami. Vsalk kandidat bo moral osebno zmagati.« Glede na ta uvodnik bo »Jutro« pristavilo, da se »Samouprava« glede načina volitev leta 1931 ali 193) zelo moti, kajti malo je bilo takrat kandidatoiv, ki iso 'bili izvoljeni že s tem, da jih je nosilec sprejel na seznani. Kar jih je pa bilo, so diaines med prijatelji »Samouprave«. — »Slovenec« se jezi nad letaki »odbora za obnovitev SLS v Ljubljani«, češ naslovljen je na župane, bere ga: pa lahko vsak, ki ga pobere na cesti, čeprav ni žu- „Filozofske osnove Rosenbergovega nazora" Rosenbergov nauk o spoznavanju. Prav zanimiv je Rosenbergov nauk o spoznavanju, kjer se močno naslanja na Kanta, le da manevrira s Kantovimi pojmii in oznakami čisto -po svoje. Rosemberg loči tri načine človeškega spoznavanja. Prvi način je čutno spoznavanje, kjer pride do izraza različnost človeških plemen, kajti čutni svet ini za vsa plemena in ljudi istii. Kaikršna kri, takšne »o predstave o njem. Ob istem predmetu se rodijo ljudem različne krvi (plemena) različna, lahiko torej tudi nasprotujoča s-i spoznanja. Iz tega se dajo izvajati seveda zanimivi zaključki glede na umetnost. Umetniško ustvarjanje poedimca je določeno po njegovem 'plemenu, po njegovi krvi. Drugi način dojemanja im ispoznavanjui sveta je razumsko in umsko spoznavanje. Naloga razuma je, da obnovi vzročno vrsto med pojavi. Toda razum je zgolj orodje čutne zazmave, zgolj orodje ikrvi. Če pa zavlada razum nad krvjo, nad čutno zaznavo sveta, pomeni to konec (kulture. Isto zlo ise rodi. če zavlada um namesto krvi, 'ker skuša vesoljstvo reducirati na čim manjše število, 'in 'končno na eno samo počelo, kakor delajo to idealisti in materialisti. Rosenberig se zato bori proti nasilstvu oziroma diktaturi razuma. Razutn naj ostane samo delavec, iki Hx> ustvarjal talk svet, kakor ga hoče imeti kri plemena. Na podlagi tega prevrednoti Rosenberg 'nazore ali sheme, ki so plod spoznavnih zmožnosti. Nič več mu niso splošno veljavna, večna načela, ampak sredstva, ki se jih bo posluževal njegov plemenski človek samo v primeru, ko bo to nemštvu v korist. V vise h drugih primerih pa izgubijo zanj veljavnost. Vsaka kri si ustvarja svoje naizore -in sheme, ki nasproti drugi krvi ne veljajo. Tretji način spoznava.nja je spoznavanje z voljo. »Mi, narodni socialisti kot zastopniki novega pojmovanja narodne volje, izpovedujemo, da je pogon volje za nas prvo in zadnje, in da je torej v vrednotah človekovega značaja najvišje merilo, pa tudi zadnje umsko spoznanje ...« Volja je Rosenbergu napor iboljišega bistva človeške duše, tistega, ki se 'bori z živalskim gonom za nadvlado. Narodni socializem je tako izrazit voluntarizem, ugotavlja dr. Janžekovič, da prepušča volji odločitev celo v znanstvenih vprašanjih. Vendar pa se Rosenberg naslanja na Kantov nazor, da sta duhovni svet in svet pojavov bistveno različna. Svoboda volje je možna samo v prvem, ki pa na drugega ne more vpl-ivati. Pri tem zaide Rosenberg v zagato glede svdlx>de osebnosti. Iz nje se reši tako, da ugotovi, da se osebnost že v duhovnem svetu dokončno in svobodno odloči za svoj način življenja, in prinaša to odločitev kot svoj notranji zakon i,n svojo usodo v svet pojavov, kjer il.e v časovnih dimenzijah, toda nujno, razvija pojave tistega značaja, ki si ga je v duhovnem svetu svobodno izbral in »e zanj odločil. »Svoj zakon si je vsakdo sam ustvaril. In v tem, da si ga je ustvaril, je svoboda njegove osebnosti.« Ta nauk je izredno pripraven za plemenoslovje, ker uči, da je značaj plemen n c i;zp rem e n I j i v. Suženj ostane suženj, severnjak severnjak, Žid pa Žid, iker so se pač osebnosti, ki živijo v njih, v nekem drugem, duhovnem svetu enkrat za vselej izbrale talk način življenja. Kdor se je odločil za gospostvo, ostane gospod za vsako ceno in mora to ostati, če hoče ostati zvest zakonom svoje krvi, (ki zanj veljajo. Kdor se je odločil za suženjstvo, mora enako ostati suženj v imenu zakonov, ki veljajo za njegovo pleme. Vsi ti trnje načini spoznavanja vesoljstva izvirajo iz enega studenca: iz krvi. Tu zmanjka Rosenbergu dokazov in zato pokliče na pomoč vero. »Tukaj se začenja verovanje...« pravi. To je torej -trelba verjeti, ker se ne da dokaza ti. Če pa v resnici izvirajo vsi trije načini spoznavanja vesoljstva iz krvi, mora biti čutno, umsko in hotino spoznanje eno in isto, tedaj morajo tudi buditi kljub različnim inkarnacijam — recimo v umetnosti, znanosti, značaju, telesu — isti dožitek v duši. Da ostaneta temiu zakonu oziroma viru. iz katerega izhajata, zvesta, ne smeta ne znanost ne umetnost nemškega človeka predstavljati in učiti ničesar, kar bi ne soglašalo z nemško voljo, ki je plod nemšike krvi. Tu se začenja poglavje svobodne znanosti. Zadnji in največjii namen znanosti je iskanje resnice. Zato je zanimivo vedeti, kaj misli Rosenberg o resnici. Kaj je resnica. Pri Rosenbergu svet mi Človeku dan, ampak človek si svoj svet sam »dela«; pri njem človeik svet doživlja s svojimi načrti in zmožnostmi 'spoznavanja. Tako je razumlji vo, da Rosenbergu resnica ni skladnost med razumom in predmetom, ampak eden izmed svobodnih proizvodov človeške osebnosti, proizvodov, Iki so podvrženi plemenskim zakonom, torej zakonom krvi, ki so vendar za vsako pleme drugi. Absolutne resnice ni, ker nimamo merila zanjo. Je le plemenska resnica. Vsako pleme ima svojo resnico. Resnica se menjava celo z okoliščinami, v katerih se pleme v določenih časovnih razdobjih nahaja. Namesto »plemenske resnice« pa je Rosenberg ustvaril izraz »organska resnica«, ker je v organski zvezi s plemenom, z njegovimi potrebami iin hotenji. Zadnji, najbistvenejši znalk resnice ni resničnost, ampak korist plemena. Vsak maizor je resničen, dokler je v ,skladu s krvjo in koristmi -plemena. Resnica nii to, kar najde goli razum, ampak to, kar človek oziroma pleme prostovoljno sprejme kot vero nagibu svoje krvi. Seveda more pomeniti enemu plemenu .resnica te. kar je drugemu zmota. To pa ni popolna relativnost resnice, kot bi kdo mislil, kajti Rosenberg uči, da ne poljuben, ampak le določen nazor se v določenem čas« strinja '/. določeno krvjo. Kri je, kakor smo videli- Rosenbergu zadnja, absolutna danost, »tisto, kar se ne da več razložiti«. .. .. , (Dalje prihodnjič./ Pan. Povrhu vsega diši po JNS, »'ki ima denar za nepodpisane stvari iin jo veseli zarotniško delo«. O novem valu terorja od sipodaj 'poroča »Sar mouprava« in pravi, da so talka znamenja divjaštva najboljši dokaz moči JRZ, pa tudi dokaz, kako bi bila videti .svoboda v samostojni Hrvaški. — Na konferenci JRZ v Požariču poroča minister Branko Kaludjerčic: Letds ne bo volitev. Ta narodna skupščina bo sprejela še en preračun, takrat se bo šele govorilo o volliitvali. Solbota, 16. IV. 1938. — »Jutro« priobčuje iiz »Slovenskega gospodarja« dopis od Sv. Primoža na Pohorju, kjer so farani s precejšnjimi žrtvami preuredili mežnarijo v krčmo, da ne bi 'bila vas brez krčme, kakor doslej, češ: Po pameti ga, pijmo! — V uvodniku slavi »Jutro« sedemdesetletnico »Slovenskega naroda« in pritegne Franca Levstika na pomoč za opraviičbo jugoslovenarske pisave jubilanta, češ že France Levstik je predlagal, da bi se list imenoval »Slovenski jug«. (F rancetu Levstiku sc je seveda še manj ko Can- karju sanjalo, da se bodo njegove besede kdaj izrabljale za dinamit proti obstanku slovenskega narodia.) — V Ljubljani izide v resnici nova številka »Doma in isveta«. — Na napade »Slovenske vasi« odgovarja dir. Rudolf Dobo,višek v »Jutru«. Sreda, 20. IV. 1938. — »Jutro« poroča o raznosi jevainjiih Petra Rešeitarja glede dr. Mačka in Hrvatov, češ da se mu zdi, da se Hrvati z dr. Mačkom že prerivajo, kdo bo bolj radikalen in z ostalimi vred. v radikalni, skupnosti. »Jutro« dostavlja k temiu, da Peter Rešeitar bržčas ipoizalb- 1 ja, da dr. Maček nima njegovih komolcev (namreč Rešeta r j cvili). — »Samouprava« beležil nove primere terorja od spodaj na Hrvaškem. Sobota, 23. IV. 1938. — Na račun »katoliških voditeljev v isvetu« napiše Andrej Križman v »Slovenskem delavcu«; »Vodilna mesta med na-rodorn so si priboriti znali, vodilne besede pa reči ne znajo, ko jo narod potrebuje«, Ni znano, ali je v ta svet všteta Slovenija1 ali ne. (Dalje prihodnjič.) Opazovalec 80 letnica Jožeta Gostinčarja Dne 16. marca t. 1. praznuje 80 letnico rojstva bivši poslanec in minister ,g. Jože Gostinčar. Že latinski pregovor zatrjuje, da časti izpreminjajo značaj. Čim šibkejši je značaj, tem večja je seveda sprememba. O Gostinčarju pa lahko rečemo, da ga sorazmerno visoki življenjski uspehi niso prav nič spremenili. Ostal je skozi in skozi tako dosleden demokrat, da bi se lahko najrazličnejši dem ok ral j e pri njem učili, ostal je tudi odkrit in preprost, kakor je 'bil takrat, ko je žarel Svojo politično pot. Ko je nehal biti politik, Je ostal st roko viničar, ki še danes živi s svojo Jugoslovansko strokovno zvezo neločljivo življenje in redno piše članke v delavsko glasilo »Dc-hivska pravica«. Kdor ga obišče v n jegovi delavski hišici v Viiž-rriarjih, ne ve, ali bi se bolj čudil njegovemu humorju, na katerem ni sledu o kaki starčevski bednosti, ali bolj njegov točni poučenosti o ražnju strokovnega gibanja, ali. bolj njegovi pra-yi 1 ni presoji političnega položaja. Tako postane človeku razumljivo, zakaj njegovi organizirani delavci gledajo nanj s tako, ljubeznijo in spoštovanjem kot na zgled pravega slovenskega človeka, ki gleda na slovenstvo stvarno in ki mu slovenstvo in težave slovenskega delavskega ljudstva avso prazna beseda. Za svobodo tiskane besede Belgrajski vseučiliški profesor Slobodan Jovanovič je napisal za' »Politiko« sestavek o potrebi svobodnega tiska. Svoboden tisk je prav za prav Ze predviden v sporazumu. Zdajci pa so začeli govoriti, da ni mogoč svoboden tisk s stališča zunanje politike im državne obrambe. Todai to še ue more biti resna ovira, da bi ne bilo svobodnega tiska v notranjepolitičnih zadevah. Posebno sporazum je sprožil dolgo vrsto vprašanj, ki jih Ue bo mogoče rešiti, če bo tislk oviran pri svobodnem obravnavanju. Še več, prav ta položaj Zahteva, da se v svobodnem tisku ustvari enotnost javnega mnenja, ki je povsod na svetu taka £ a, da se mu nobena država ne sme odpovedati, j.0 nt; bo stalo za vlado resnično javno mnenje, 0 tezuk njen položaj, in zlasti v nevarnih časih hk "T ' javno mnenje zadušeno. Zato je treba f,.p z drugimi političnimi zakoni uveljaviti tudi 'kovni zakon. ^lak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje 2a štajersko in Koroško v 1.1918-1920 (Nadaljevanje.) K o se po nekaj minutah vzdignem, da bi vrgel sv v? ročne granate proti mostu, ugotovim, da smo (| ?J° naloigo že rešili. Poveljnik sovražnega od-bp mostom je uvidel, da je moj oddelek ez ozira na njegov ogenj in ogenj njihove istroj- 'L(V nriiiAnn in i on ,rl __ II v • i •_ • • . i.... . ra- H* .......—....III UgCTIJ lij IIIUIV t- BI 1 hn C’ Prj'Prav[ien> da ga naskoči, ter jo je 'iz ist km. uničenjem ali zajetjem prav previdno PoniP°i v;^cb oziroma ledu s svojimi ljudmi vred inoo-rd * u' strojna puška je utihnila, pa nisem Da č« uS°*oviti, ce tudi iz stra.hu pred nami, ali več doselS ^ spremembe našega položaja ni n W hrabri vojaki so vriskali od veseli a in ^vdusenja, ko so' videli, kako smo, čeprav po ov i|iU ,slabši, na popolnoma odprli cesti brez vseh edpriprav sredi nevarnega ognja z drznostjo egnali sovražnika in zavzeli most, pod katerim cij ! C.C*° zaplcnili nelkaij orožja, granat in muni-'n vse *° brez vsake najmanjše lastne iz- iJJVela akcija pri »Titanovem mostu« mi je. Zlu U 7se. druge v Rad/goni, potrdila že davno vi,^° .In dokazano dejstvo, da so Slovenci, pra-bol ° 'Zlirie,n* 'in jxxl pravim vodstvom1 imenitni evniki v napadih z bajoneti in ročnimi grana- Jovanovičeva izvajanja se natančno krijejo z našimi stališčem, kakor simo ga> že dvakrat povedali. im določili i. Saj je tudi res brez smisla z ozirom na (o, ker v zunanji politiki ne more biti svobodne besede, jemati svobodno besedo tudi v notranjih stvareh. Še več, prav v teh časih, ko. se debi t za sporazum med tremi južnoslovanskimi narodi, bi moralo biti svobodne besede čim več. Kajti sporazum med narodi mora biti sklenjen med narodi, ne ma med kakšnimi samozvanimi vodiči. Zato pa me gre, da bi' branili narodom, povedati svoje mnenje .naravnost in odkrito, brez ozira na vsakokratne oblastnike. Spet zaslužen pouk »ITrvaitski dnevnik« polemizira z »Jutrom«, ki se vtika v srbsko-hrvaiški spor, zavrača pri tem njegovo unitaristično mnenje, da bi morali Slovenci soodločevati pri ureditvi države tudi takrat. kadar se to Slovenije ne tiče, potem, pa pravi: Slovenci so po našem mnenju delali napačno, ker so vprašanje ustanovitve banovine Slovenije in njenih pristojnosti vezali z ustanovitvijo banovine Srbije in njenih pristojnosti in tako neko lažje vprašanje vezali s težjim in na ta način sami sebi napravili neprililk. Znano je, kako je dr. Maček reagiral jin sklep ožjega odlbora, ki je na predlog dr. Kreka sprejel znano resolucijo. Ta resolucija je 'tudi sicer iznenadila politične ljudi, ker je bilo razglašeno na predvečer tega sestanka, da se (bo na seji govorilo o tekočih vprašanjih in da je to redna seja. Po našem mnenju morajo Slovenci pomagati Hrvatom, da se čim prej in čim popolneje izdela hrvaška samouprava, dn ko se to zgodi, tedaj je treba ustanoviti tudi banovino Slovenijo in jej, če to zahtevajo odgovorni ei-pilelji .slovenske .politike, dati 'isto stvarno pristojnost in finančno neodvisnost, kakršno bo imela Hrvaška. Mi so sicer s »I lrvat.skim dnevnikom« ne ujemamo, da bi morali šele čakati, da se dokončno izdela hrvaška samouprava. Kajti praiv s stališča enakopravnosti nam gre samouprava že takoj od vsega začetka, celo brez ozira na to, kedaj jo drugi dobe. Pa tudii zgolj s praktičnega stališča ne utegnemo čakati leta, preden se ta samouprava Hrvaške do podrobnosti izdela, in dotlej Irpeti pod centralizmom. Res pa je, da je po zaslugi naših premišljujočih vodičev dejansko prišlo tako daleč, da je Slovenija še zmeraj centralistično vlas dana in upravljana, medtem ko je. Hrvaška pod svojim spretnejšim vodstvom podrla že dobršen del centralistične nacionalne stavbe. In še bolj je res, da je napačno, če smo zdajci povezali tako preprosto stvar, kakor, je ustanovitev samoupravne Slovenije, s tako zamotanim vprašanjem, kakor je ustanovitev srbske enote. Ne samo napačno je, za dolgo dobo postane lahko usodno. A prava reč — na j večjo neumnost bodo razglašali. slej ko prej za državniško in državotvorno daljnovidnost. Talk je pač politični sestav pri nas. In še tako trezni in tehtni razlogi se naših' vodičev ne primejo. Takšen je sad naše politike Bivši belgrajski vseučiliški' profesor dr. Mirko Kosič je predavali v Novem Sadu o Vojvodini. Tele njegove besede se zadevajo zlasti nas Slovencev: Pravijo, da daje Vojvodina mnogo več kakor Slovenija, narodno je manj »sumljiva«, toda Slovenci imajo veliko več vpliva na državno politiko, Vojvodina pa nič. Slovenci pa so posebna narodnost s posebno narodno zavestjo. Oni iso tudi jugoslovanstvo pojmovali (bolj kot strankarsko stališče. Imajo svoje posebne koristi, ki jih skupaj varujejo, naj so že klerikalci ali liberalci ali kaj drugega. Oni so v eni fronti nasproti drugim v boju za svoje skupne koristi. Bodimo povrh odkriti. Belgfad je mislil, da mora s Slovenijo držati v šahu Hrvaško. Samo zaradi tega je bila Slovenija toliko favorizirana in prišla do tako velikega vpliva v državi. Naši bralci vedo, da so skoraj vse K osličeve trditve neresnične. Dejansko nismo imeli na državno politiko nikoli nobenega odločujočega vpliva, saj še diaines nimamo, pravice do svojih slovenskih zastav, plačevati srno morali razmeroma največ za skupne potrebe, dobivati pa smo najmanj, slovenščina je bila zapostavljena, in zmeraj so bili naši zastopniki v vladi, ko se je mirno obravnavalo vprašanje, če je slovensko vseučilišče potrebno, če so nam potrebni drugi najvišji kulturni zavodi in če jih smemio ustanavl jati in vzdrževati za svoj denar ali če se naj za ta naš denar rajši ustanavljajo take stvari na jugu; zmeraj se je tudi ob navzočnosti naših zastopnikov sklepalo, da se na primer zidajo razkošne in nepotrebne stavbe na jugu, za res potrebne naše bolnišnice pa ni bilo denarja, našega denarja. O, ta, ti naši zastopniki in njihov vpliv! Še tega niso znali prav doslej dopovedati jugu, kako je z našimi težavami, pa ni čuda, da Kostič o tem ne ve ali dia se vsaj lahko po pravici dela, 'kakor da nič ne ve. Se več, da lahko celo preveljavlja našo nepomembnost v državni politiki v naiš vpliv. Kako sicer spravlja v sklad dejstvo., da »favorizirani« Slovenci še zmeraj nimamo samouprave, nefavoriizirani Hrvatje jo pa že dolgo imajo, bi tudi radi vedeli. Največji nesmisel pa je, če pripoveduje Kostič, da so bili slovenski strank ar ji zmeraj edini v boju za skupne slovenske koristi. Da, če bi tako bilo, marsikaj bi 'bilo drugače, lepše, in že zdavnaj bi bili imeli svojo samoupravo, če bi bilo do centralizma sploh kedaj prišlo! A prav mi, ki smo si dali za nalogo, buditi zavest slovenske skupnosti, vemo dobro, kako je z njo bilo in je še. Samo v enem pogledu je povedal dr. Kostič resnico, da nas je Belgrad namreč zmeraj imel kot nekakšne beriče za Hrvate. To pa je najbolj žalostno poglavje naše politike, ki nas je v javnem in zasebnem živl jenju demoraliziralo in nam tami, kadar so prepričani o potrebi, koristi iin uspehu tega do danes še najbolj nevarnega načina vojskovanja. Kako je moj oddelek v radgonskih bojih odbijal sovražne naskoke. Prvo bojišče mojega oddelka v Radgoni je bilo, kakor že povedano, pri malem mostu med hišama llruy-Kodolič, kjer bi moral po povelju okrepiti našo nočno predistražo, ki smo jo tam postavljali že nekaj noči zaradi vznemirjajočih vesti o nameravanem napadu. Na žalost je .sovražniku uspelo, da je istražo, še preden je zagrmelo orožje, brez vsakega hrupa odstranil. To mi ni delalo preglavic. Odločil sem se, da .s .peščico svojih mož preprečim sovražniku prehod čez most v mesto proti našim vojašnicam. Prav odločno in resno sem rekel vojakom, da borno to postojanko branili tako, da nas, dokler srno živi, nihče ne bo pregnal, kar so mi soglasno skoraj kakor s. prii-sego potrdili. Sklep, ki smo ga storili, smo kmalu potem lahko v resnici izvedli. Kakor burje v zimskem času na slovenskem Krasu, tako so nemiško-avstrijiski prostovoljci večkrat navalili na nas. Napadali so nas v četah kakih 50 mož, ki iso naislopalle po vseh pravilih takratnega modernega napadanja in vojskovanja v umišljeni zavesti, da jim je uspeh zagotovljen. Moji strelci so man je z odprtimi zapornicami na puškah čakali in .so šele na moje povelje začeli streljati. Naskoki sovražnikovih vrst so bili naj- večkrat podprti s strojnimi puškami, ki iso streljale izza postojank, zakritih po hišah, dvoriščih in hlevih. V svojo srečo smo pri večini takih napadov že s prvimi, mirno merjenimi ter previdno oddanimi streli iz pušk precejšnjemu številu napadajočih vzeli pravo veselje za naiskok. Porazgubilo, poskrito in popadalo jih je navadno precej visneg, za zidovje, plotovje in med hiše. Kakor hitro pa je tak napadalni oddelek zašel v doseg naših ročnih 'bomb —- tukaj moram povedati, da sem bil v metanju ročnih granat na datjaivo zelo izurjen — je bila zmaga že naša. Ročne granate,, tudi če niso pobijale in ranile, so dosegle svoj moralni učinek. Da je kljub temu sovražniku večkrat uspelo priti prav 'blizu nas, nas ni, begalo. Bil jo. navadno že upehan ter smo ga potom vsi skupaj z ognjem iz pušk, z ročnimi granatami in liura-kričanjem razgnali in odbili. (Dalje prihodnjič.) Darujte za tiskovni sklad »Slovenije* Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«. na vise povrh prinašalo še brezprimerno tvarno škodo. Dolgo bo trajalo, da se vsa ta škoda popravi. A popraviti se bo dala samo, če se prerodi vse naše življenje, in kadar bomo dokončno obračunali s samog olt n ost j o in hlapčevskim duhom naših vodičev. Srbska požrtvovalnost in hrvaška nehvaležnost »Trgovinski .glasnik«, ki je začel spet izhajati v Belgradu, pripoveduje Hrvatom im Slovencem, koliko plačuje Belgrad državi dlavka, namreč okoli 650 milijonov na leto, medtelm ko dobiva država iz vise banovine Hrvaške komaj malo več, namreč samo 810 milijonov dinarjev. Zato isvari Hrvate pred avtonomijo, ker je finančno ne bo zmogla in ker bo zmeraj navetzana na to, da prispevajo za njene finančne potrebe bogatejši, srb-slki kraji. Škoda, da nam ni podalo to glasilo še nekaj računov o tem, koliko je Bei- grad že danes prispeval za hrvaške in slovenske potrebe. Ne bomo časa tratili s tem, da bi spet kedaj razglašali, kakšne banovinske davke plačujemo mi za naprave, ki jih v Belgradu vzdlržuje država iz naših davkov. Tudi ne bomo razlagali, da je navsezadnje samoobsebno, če plača kak bel-grajski stavbenik, ki zida lOOmilijonske 'palače, malo več davka kakor kak naš, ki more zidati, če ima srečo in delo, komaj recimo kako milijon vredno stavbo. In še laže plača seveda tak davek, če se pomisli, da je pri taki stavbi zaslužil vsaj petdesetkrat: toliko, kolikor je plačal davka, in če se še preudari, da mu je tekel ta zaslužek iz denarja slovenskih in hrvaških davkoplačevalcev. Saj zida vse večje stvari v Belgradu država. Toda nekaj drugega je pri stvari. »Trgovinski glasnik« se spet dela, kakor da bi bil centralizem ne najbolj doibičkanosma zadeva, ki si jo je mogoče misliti, ampak naravnost žrtev. Ne, niti en sam dan bi ne imeli takega centralizma. Sicer pa lahko primemo »Trgovinski glasnik« za besedo. Naj vendar pusti Slovencem in Hrvatom njilino voljo, če se hočejo vzdrževati sami in sami gospodariti s svojim denarjem. Potem pa naj nesebična in požrtvovalna, prispeva, kadar jo bomo prosili. Res, zakaj čepe ti ljudje na centralizmu, ki imajo ne samo zgolj žrtve zanj, ampak ki jim drugi niti teh žrtev priznavati nočejo? Zakaj ne pusti raje teh nehvaležnih Slovencev in Hrvatov, da se poskusijo nekaj časa vzdrževati sami, potem pa, ko bi to ne šlo več, jih sprejme spet z bratovsko nesebičnostjo v svoje vartvo? Saj bi bili po logiki »Trgovinskega .glasnika« Slovenci in Hrvatje v najkrajšem času prisiljeni, prositi s povzdignjenimi rokami, da jim spet vrne centralizem! Slovenska stenografija (»Razlaga in navodila k Novakovi slovenski stenografiji.« Sestavil in stenograme avtografiral Ivan Vouk. 1939. Cena 25 din. Tiskala in založila tiskarna »Merkur« v Ljubljani.) Slovenci imamo že precej dodelan selstav stenografije, ki se lahko postavi ob bok kateri koli drugih narodov. Za njeno še večjo izpopolnitev in posplošenje pa se stori bore malo. Kak tečaj, ki da osnovne pojme, potem pozaba, če mi praktične potrebe. Kmalu bo štirideset let, kar je zbudil večje zanimanje zanjo sedaj že pokojni profesor Franc N ovak. Njegova »Slovenska stenografija« je bila pravi dogodek v slovenskem knjištvu, saj so taka dela in tolikega olbsega tudi piri večjih narodih redkost. Dobička od n je ni imel, dasi je bila še dosti hitro razprodana; dokaz, kako potrebna je bila. Dela te vrste so draga zaradi L mnogih klišejev, tem dražja, če je naklada majhna. Po izidu Novakove knjige so je začelo živahno zanimanje za stenografijo zlasti med srednješolci, ki so se je začeli učiti v večjem številu kot neobvezen predmet. Profesor Novak si je prizadeval, zbuditi zanimanje zanjo tudi zunaj šole z uvedbo tečajev, ki jih je vodil deloma sam. Enega takih tečajev jo obiskoval tudi pilsec teh vrstic skupaj s Fr. Christofom, ki jo je pozneje uvedel tudi na svojem trgovskem učnem zavodu kot obvezen predmet in jo gojil z veliko vnemo zlasti ipod vodstvom i>okojnega profesorja Adolf a Robi d e. Novakova »Stenografija« je doživela štiri izdaje; zadnjo pred 18. leti. Pač redek uspeli. Od tedaj skoiraj mrtvilo na tem področju. Sedaj je prišla Voukova knjigai. Avtor jo sicer imenuje »razlago in navodila« k Novakovi »Slovenski stenografiji«, kar tudi je, a je obenem popolnoma samostojno delo, ki ne samo razlaga, ampak tudi dopolnjuje. Novakovo delo je obširno in v slovnici ne posebno podkovanemu mestoma težko razumljivo, da ga more začetnik le s trudom uporabljati, če prej ne omaga. Vouk se je temu ojgnil s smotrno razdelitvijo snovi, lahko razumljivo razlaigo in izredno^ natančnimi avtogrami. V njegovi knjigi bo našel že izurjen stenograf marsikaj, kar bo lahko s pridom uporabil v praksi, in kar je še več vredno: služila bo lahko tudi manj podkovanemu začetniku kot učitelj za prisvojitev stenografske umetnosti. Avtor se je držal pravila: kratko lin jedrnato, toda jasno in razumljivo; ničesar preveč, ničesar premalo. Slovensko stenograf ično knjištvo je kaj skromno. Njeno izdajanje je spričo dragega tiska in pičlega odjema drago. Tu pač ne more biti govora o želji po zaslužku. Z ozirom na to je vsak pojav mai tem področju razveseljiv. Imamo že precej izvrstnih znanstvenikov im teoretikov, katerih naloga bi 'bila, da. skrbe za iz- Eopolnitev načina, ki bi združeval preprostost in ar največjo birzopisnost. Brez žrtev in podpor bi seveda ne šlo; toda če se pomisli, kaj vise se stori na primer za esperanto, mrtvilo na tem področju začuduje. Manjkanje strokovnega knjištva sili naše ljudi, ki se zanimajo za stvar, da se zatekajo k srbsko-hrvaiškim publikacijam. Brez dvoma je Voukov namen, približati Novakov sestav zlasti tistim, ki nimajo učitelja in so navezani nase. Avtor se namreč <1 rži dosledno Novaka, dasi omenja potrebo nekaj sprememb. Nemci so svoje stenografske načine združili v enotno stenografsko pismo, ki ima za osnovo sestav Galbelsberg in Stolze-Schrey iin je danes obvezno za vse šole v Nemčiji. (Urkunde der deu-tschen Kurzschnift von 1906.) Tudi na Hrvaškem že Obstoji odbor, ki naj izvede reforme in izdela enoten sistem. In pri nas? Opozarjati na praktičen pomen stenografije je skoraj odveč. Rabi se v trgovini in industriji, po pisarnah in sploh povsod, kjer se tudi v praksi izvaja načelo, da je čas zlato. Dobro prihaja dijakom, pa tudi drugim pri predavanjih. Rabijo jo časnikarji na zborovanjih, poročevalci na sejan, v sodni dvorani in drugod. Koliko važnega pride v nemar, ker je prepisovanje iz časnikov, revij in knjig zamudno, spomin pa nezanesljiv! Stenografije vešči naredi izvleček z nekaj potezami. Mali zapiski Revizija zakona o Sokolu V zadnji številki smo že omenili), da je hrvaška vlada zcnačiila Sokola z drugimi društvu Zdaj pa poroča, da je sklenila vlada, revidirati zakon o Sokolu. Po našem mnenju bo morala vlada napraviti isto, kar je hrvaška vlada že storila: Sokol naj postane spet svobodna, zasebna organizacija. Ne mogoče je, da bi za Slovenijo veljali drugi predpisi v tem pogledu kakor za sosedno Hrvaško. Mislimo tudi, da bodo vsi pravi Sokoli tega veseli, ker se bo s tem njihno društvo vrnilo na demokratično podstavo, iz katere je vzšlo. Saj vedo, da se je češlki Sokol dolgo 'branili, priznati jugo-slovonskega Sokola, ko je postal kot uradna organizacija. Industrija beži iz Ljubljane Poleg centralizma, ki goni industrijo iiz Slo' venije, imamo še en vzrok, ki jo goni posebej i* Ljubljane. Saj je znano, da se jo preselilo vet’ industrij prav zadnje čase iz Ljubljane v podeželska mesta, celo v Domžale. In talko ima na primer dane« Maribor sicer samo 245 industrij' skiih podjetij, te pa zaposlujejo 13.700 delavcev, medtem ko ima Ljubljana 454 industrij, pa sam10 z 12.000 delavci. Sicer bi nas to, če se industrije selijo na deželo in v Maribor, samo na sebi prav malo vznemirjalo; kjer koli so v Sloveniji, pri' ha ja jo v prid našemu gospodarstvu. Toda le pre' mnogo je takih, ki ne gredo na deželo ali v M#' ribor, ampak ki igredo sploh iz Sloveni je ven. Tr^ ba bo torej ras kedaj misliti, da se (o popral dovol j pozno je že. A treba bo tudi stvar popf8' . viti korenito, s (polovičarstvom nc bomo vzfoUO'1 zaupanja, in zanj gre. Predvsem se je treba vr' niti k zdravi podstavi našega življenja, k deanpr k raciji, in iz nje izvirajoči občinski avtonomij1-Sedanji sestav tako ni drugega kakor delo in na' sleclek jugoslovenskega centralizma. Le res aiV' tonomna Občina, namreč taka, ki jo upravljaj0 občani sami v svobodno izbranem zastopstvu, more prinesti ozdravitev. Velikosrbska statistika Novosadski »Dan« sešteva Srbe v naiši državi* pri čemer mu je za podstavo priznavanje k pri)' voslavni veri. Našteje jih okrog 7,700.000. Pri tett« pa prišteva k njim vse Makedonce in seveda tudi pravoslavne Hrvate fr Dalmacijo. Kaj je izgubil nemški narod v vojni 1914—t9i&* v vi Nemški državni statistični urad je izračun0 pred kratkim škodo, ki jo je utrpel nemški rod v starem rajhu v pretekli svetovni vojni. *®e posredne in neposredne človeške izgube ne®*' škega naroda so znašaile po teh uradnih statistika’1 okrog trinajst milijonov ljudi, od katerih jih r padlo dva milijona na bojnem polju, tri četp milijona jih je podleglo epidemiji gripe, ki Je bila nasledek blokade oziroma pomanjkanja, k1 ga je povzročila v Nemčiji blokada, 3—3'A mil>' jona znaša število zaradi vojne, ki je ločila za' konce, nerojenih otrok, okrog b‘A milijona Uu<. pa je morala premagana Nemčija odstopiti sosed' njim in zmagovitim državam, seveda z ozemlje111 vred, na katerem so prebivali. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljan8' Janez Kocmur: Brez naslova (Nadaljevanje.) Osovraženi so bili tudi učitelji, saj oni so bili prav za prav šol a, oziroma njeni vidni predstavniki. Najbolj je prihajalo nerazpoložen jo do izraza ob četrtletnih zaključkih in koinec šolskega leta. Slabih redov je bil vodno kriv učitelj; učenec nikdar. O, kako miii jo tedaj prišlo prav za obrambo vse, kar sem bil slišal med letom na dvorišču. »Našega ne more, Iker je slabo oblečen,« je rekla Snojka. »Revež je povsod revež, kamor se obrne«, je dodala Bogata jlka. Take in podobno so šle od1 roda do roda in so ise pojavljale redno kakor ošpice vsako pomlad. Moja starša sta bila oba zelo bogaboječa, pazila sita zlasti, da sem govoril resnico. Če sta zaslutila ka j napačnega, sta naredila proces, da bi se bil lahko še poklicni sodnik kaj naučil. Zato sem se nemalo začudil, ko me je nekoč mati pokarala zaradi resnice. »Obleci se, obiskala bova birmansko botro,« je velela neki poletni popoldan. Šla sva v Rudnik. Botra postavi pred naju skledo borovnic in dve leseni žilici. »Kako so dobre!« vzklikne mati. »Ali si jih sama nabrala?« Jaz pa: »Saj niso sladke, kisle so!« Domov grede je bila prva materina beseda: »Tistega bi ne bil smel reči. Kadar te kdo pogosti, moraš pohvaliti, da je dobro, čeprav je slabo.« Povedala je še tisto o podarjenem konju, ki da se mu ne smo gledati na zobe. To mi je bil prvi pouk o spodob- nosti v družbi. Na srečo nisem bil velikokrat povabljen, da mi ni bilo treba hvaliti slabih jedi. Doma se nisem učil nikoli. Mati me je priganjala le oib šole prostih dnevih, ko sem bil sam in je bil prostor. Seveda sem jo vselej pre- Jmčal, da že znam. Dejansko sem znal le tisto, car sem bil slišal v šoli. Spomin sem imel dober, da mi ni bilo treba reči dlvakrat. Še majhen seim se bil navadil reči od drugih na vsako stvar: Kaj? Nekoč mi veli oče: Daj mi kladivo!« A jaz: »Kaj ?« Nato očo počasi in s poudarkom: »Slaba ušesa imaš. Ne potrebujem več; daj mi palico.« K oj sem razumel, planil, izvlekel zabojček in pomolil očetu kladivo. Kazen je izostala, sledil je pa primeren pouk. Od tistihmal sem vsele j razumel na prvo besedo. Podobno razvadlo sem opazil skoraj pri vseh otrokih in tudi pri odraslih moje okolico; poslej me je vselej zbodlo v uisešu, kadar sem jo slišal. Učiiti sc doma mi je bilo skoraj nemogočo, Na prostoru 12 ploskovnih metrov se nas jo stiskalo ob večerih in nedtljah po 6 do 8 oseb. Ob oipol-dnevih sem nosil poleti in pozimi kosilo. Enako usodo je delilo z menoj še mnogo tovarišev. Mnogim izmed njih sem zavidal prostost, ki so jim jo dovoljevali starši. Spoznal sem šele pozneje, da v njih škodo. Učil bi se bil vseno lahko več. Pod vplivom dobre domače vzgoje som se dobro zavedal, da delam učitelju krivico, kadar sem se izgovarjal nanj. Dvomim, da mi je mati verjela; sestri mi nista. Oče je prepuščal to zadevo drugim; on Jc bil zadnja in najvišja stopnja domače oblast* Prepeluh pravi v svojem življenjepisu, da s<’ učitelji na Cojzovem grabnu pretepali samo ^ lavske otroke; to da ga je nagnilo, cla je prestop1 — celo brez vednosti in pristanka staršev — nemško šolo. Pravi tudi;, da so se učenci kar 0< dahnili, ko j[o stopila nelkoč v razred na®^ obolelega učitelja učiteljica. Škoda, da nim^1 pri roki knjige, da bi navedel dotične njegove besede doslovno. Čudim se, kako je mogel priti sicer tako vrC' vidni mož do take trditve. Očitno mu je 'bil® P°' I robna, tla opraviči svoj prestop s slovenske rj‘j nemško šolo. S tern jo marsikaj ipokvaril. N6 dotikam se vprašanja, če je mogoče, da 11 let01 deček vidi in presoja dogodke Okoli sebe s prr udarnostjo zrelega moža. S čimer pa ne reče#1’ da izključujemo tako mogočost popolnoma; zart je bil žo celo s 7. lotom glasben talent. V uf. slednjem sc hočem omejiti le na ugotovitev g°/4^ dejstev, ki naj olajšajo presojo tako možnosti prodležečem primeru. Proden se lotim jedra,j ndkaj podatkov o razmerah na imenovani 90 tisti čas. Predvsem se zavarujem še enkrat, da ne ^ govarjam telesne kazni, niti ne tistih, ki so vid ^ in šo vidijo v njej isredlstvo za ozdravljenje diši od resničnih ali le domnevnih napak. vej> bi delal veliko krivico takratnimi učiteljem. trdil, da so tepli samo ali večinoma delavske ot ke iz razloga, ker iso bili delavski. (Uuil}e pan. Povrhu vsega diši po JNS, »'ki ima denar za nepodpisane stvari iin jo veseli zarotniško delo«. — C) novem valu terorja od kSipodaj poroča »oai-mouippaiva« in pravi, d'a so talka* znamenj a divjaštva najboljši dolkaz moči JRZ, pa iudi dokaz, kako hi bila videti svoboda v samostojni Hrvaški. — Na konferenci JRZ v Paizanču poroča mi-nister Branik o Kaluidijercic: Letols ne 1)0 volitev. Ta narodna skupščina bo sprejela še en preračuni, takrat se bo šele govorilo o volliitvaih. Sobota, 16. IV. 1938. — »Jutro« priobčuje nz »Slovenskega gospodarja« dopis oid Sv. Primoža na Pohorju, kjer so farani s precejšnjimi žrtvami preuredili mežnari jo v krčmo, da ne bi bila vas brez krčme, .kakor doslej, češ: Po pameti ga pijmo ! — V uvodniku slavi »Jutro« sedemdesetletnico »Slovenskega naroda« in pritegne Framca Levstika na pomoč za oiprav iičlbo j ugoslovenarske pisave jubilanta, češ že France Levstilk je predlagal, dia bii se list imenoval »Slovenski jug«. (Francetu Levstiku se je seveda še manj ko Can- karju sanjalo, da se bodo njegove besede kdaj iz ra! bljale za di namit proti obstanku slovenskega naroida.) — V Ljubljani izide v resnici nova številka »Doma in sveta«. — Na napade »Slovenske vasi« odgovarja dir. Rudolf Dobovišek v »Jutru«. Sreda, 20. IV. 1938. — »Jutro« poroča o raz-mišljevamjiih Petra Rešetarja glede dr. Mačka in Hrvatov, češ da se miu zdi. da se Hrvati z dr. Mačkom že .prerivajo, kdo bo bolj radikalen in z ostalimi vred v radikalni skupnosti. »Jutro« dostavl ja k teimn, dla Peter Rešeitar bržčas pozablja, tla dr. Maček nima njegovih komolcev (namreč Rešeta r j eviih). — »Samouprava« ibeležil nove primere terorja od spodaj na Hrvaškem. Sobota, 23. IV. 1938. — Na račun »katoliških voditeljev v svetu« napiše Andirej Križman v »Slovenskem delavcu«: »Vodilna mesta med nat-rodom so si priboriti, znali, vodilne besede pa reči ne znajo, ko jo narod potrebuje«. Ni znano, ali je v ta svet. všteta Slovenija ali ne. (Dalje /prihodnjič.) Opazovalec 80 letnica Jožeta Gostinčarja Dne 16. marca t. 1. praznuje 80 letnico rojstva bivši poslanec in .minister g. Jože Gostinčar. Že latinski pregovor zatrjuje, da časti izpreminjajo značaj. Čim šibkejši je značaj, tem večja je seveda sprememba. O Gostinčarju pa lahko rečemo, da ga sorazmerno visoki življenjski uspehi niso prav nič spremenili. Ostal jo skozi ,in :skozi tako dosleden demokrat, da bi se lahko najrazličnejši demokratje pri njem učili, ostal je tudi odkrit in preprost, kakor je bil takrat, ko je začel: svojo politično pot. Ko je nehal biti politik, ie ostal strokov,ničar, ki še danes živi s svojo ugoslovansko strokovno zvezo neločljivo življenje in redno* piše članke v delavsko glasilo »Delavska pravica«. Kdor ga obišče v njegovi delavski hišici v Viž-niarjih, ne ve, ali bi se bolj čudil njegovemu humorju, na katerem ni sledu o kaki starčevski be-težnositi, ali bolj njegov ločni poučenosti o razvoju strokovnega gibanja, ali bolj njegovi pravilni presoji političnega položaja. Tako postane Človeku razumljivo, zakaj njegovi organizirani delavci gledajo nanj s tako. ljubeznijo in spoštovanjem kot na zgled prave,ga slovenskega človeka*, 'ki gleda na slovenstvo stvarno in ki mu slovenstvo in težave slovenskega delavskega ljudstva niso prazna 'beseda. Za svobodo tiskane besede Belgrajski vseučiliški profesor Slobodan Jovanovič je napisal za1 »Politiko« sestavek-o potrebi svobodnega tiska. Svoboden tisk je prav za prav že predviden v sporazumu. Zdajci pa so začeli govoriti, da ni mogoč svoboden tisk s stališča zunanje politike in državne obrambe. Toda ito še ne more biti resina ovira, tla bi ne bilo svobodnega tiska v notranjepolitičnih zadevah. Posebno sporazum je sprožil dolgo vrsto vprašanj, ki jih ne bo mogoče rešiti, če bo tislk oviran ipri svobodnem obravnavanju. Še več, prav ta položaj zahteva, da se v svobodnem tisku ustvari enotnost javnega mnenja, ki je povsod na »vetu taka sila, da se mu nobena država ne sme odpovedati. ne bo stalo za vladb resnično javno mnenje, »o težak njen položaj, in zlasti v nevarnih časili nc srne biti javno mnenje zadušeno. Zato je treba •krati z drugimi političnimi zakoni uveljaviti tudi tiskovni zakon. Jovanovičeva izvajanja se natančno krijejo z našim stališčem, kakor simo ga že dvakrat povedali. in določili. Sa j je tudi res brez smisla z ozirom na to, ker v zunanji politiki ne more biti svobodne besede, jemati svobodno besedo tudi v notranjih stvareh. Še več, prav v teh časih, ko se dela za sporazum med tremi, južnoslovanskimi! narodi, bi moralo biti svobodne besede čim več. Kajti sporazum med narodi mora biti sklenjen med .narodi, ne -dana in upravljana, medtem ko je Hrvaška pod svojim spretnejšim vodstvom podrla že dobršen del centralistične nacionalne stavbe. In še bolj je res, da je napačno, če smo zdajci povezali tako preprosto stvar, kakor je ustanovitev samoupravne Slovenije, s tako zamotanim vprašanjem, kakor je ustanovitev srbske enote. Ne samo napačno je, za dolgo dobo postane laihko usodno. A prava reč — naj večjo neumnost bodo razglašali, slej ko prej za državniško in državotvorno daljnovidnost. Fak je pač politični sestav pri nas. In še tako trezni in tehtni razlogi se naših vodičev ne primejo. Takšen je sad naše politike Bivši belgrajski vseučiliški profesor dr. Mirko Kosič je predaval v Novem Sadu o Vojvodini;. Tele njegove besede se zadevajo zlasti nas Slovencev: Pravijo, da daje Vojvodina mnogo več kakor Slovenija, narodno je manj »sumljiva«, toda Slovenci imajo veliko več vpliva na državno 'politiko. Vojvodina pa nič. Slovenci pa so posebna narodnost s posebno narodno zavestjo. Oni iso tudi jugoslovanstvo pojmovali ibolj kot strankarsko stališče. Imajo svoje posebne lk*>risti, ,ki jih skupaj varujejo, naj so že klerikalci ali liberalci ali kaj drugega. Oni so v eni fronti nasproti drugim v boju za svoje skupne koristi. Bodimo povrh odkriti. Belgrad je mislil, da mora s Slovenijo držati v šahu Hrvaško. Samo zaradi tega je bila Slovenija toliko favorizirana in prišla do tako velikega vpliva v državi. Naši bralci vedo, da so skoraj vse Kostieeve trditve neresnične.. Dejansko nismo imeli na državno politiko nikoli nobenega odločujočega vpliva, saj še danes nimamo pravice do svojih slovenskih zastav, plačevati srno morali razmeroma največ za sikupne potrebe, dobivali pa smo najmanj, slovenščina je bila zapostavljena, in zmeraj so bili naši zastopniki v vladi, ko se je mirno obravnavalo vprašanje, če je slovensko vseučilišče potrebno, če so nam potrebni drugi najvišji kulturni zavodi in če jih smemo ustanavljati in vzdrževati za svoj denar ali če se naj za ta naš denar rajši ustanavljajo take stvari na jugu; zmeraj se je tudi ob navzočnosti naših zastopnikov sklepalo, da se na primer zidajo razkošne in nepotrebne stavbe na jugu, za res potrebne naše bolnišnice pa ni bilo denarja., našega denarja. O, ta, ti naši zastopniki in njihov vpliv! Še tega niso znali prav doslej dopovedati jugu, kako je z 'našimi težavami, pa ni. čuda, da Kostič o tem ne ve ali dia se vsaj lahko po pravici dela, kakor da nič ne ve. Še več, da lahko celo preveljavlja našo nepomembnost v državni politiki v naš vpliv. Kako sicer spravlja v sklad dejstvo, da »favorizirani« Slovenci še zmeraj nimamo samouprave, nefavoriizirani Hrvatje jo pa že dolgo imajo, bi tudi radi vedeli. Največji nesmisel pa je, če pripoveduje Kostič, da so bili .slovenski strank ar ji zimeraj edini v boju za skupne slovenske koristi. Da, če bi tako bilo, marsikaj bi bilo drugače, lepše, in že zdavnaj bi bili imeli svojo samoupravo, če bi bilo do centralizma sploh kedaj prišlo! A prav mi, ki smo si dali za nalogo, buditi zavest slovenske skupnosti, vemo dobro, kako je z njo bilo in je še. Samo v enem pogledu je povedal dr. Kostič resnico, da nas je Belgrad namreč zmeraj imel kot nekakšne beriče za Hrvate. To ipa je najbolj žalostno poglavje naše politike, ki nas je v javnem in zasebnem življenju demoraliziralo in nam Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v 1.1918-1920 (Nadaljevanje.) Ko se po nelkaj minutah vzdignem, tla bi vrgel Prve ročne granate iproti mostu,, ugotovim, da smo svojo nalogo že rešili. Poveljnik sovražnega, oddelka poti mostom je uvidel, da je moj oddelek rez ozira na njegov ogenj in ogenj njihove stfoj-j jce, pripravljen, da ga naskoči, ter jo je iz stra-kfv,. f>r uničenjem ali zujetjem prav previdno |)0| .P(> vodi oziiromu ledu s svojimi ljudmi vred lTh P,ur'ka >c utihnila, pa nisem do?? Ug0,k)Vltl’J Ce tud’1 llZ strahu pred nami, ali ve,£ c|0s,nas ^za.radfi s|premremlbei naseiga 'položaja ni Moji hrdbri vojaki so vriskali otl veselja in "av,t."š«ju. ko *, videli, kalko smo, eeprav >" ‘ ev. u.slabši, na popolnoma odprti cesti brez vseh Med priprav sredi nevarnega ognja z drznostjo Pregnali sovražnika in zavzeli most, |xh! katerim ^ino celo zaplenili nelkaj orožja, granat in muni- 'Jc, in v.se to brez vsake najmanjše lastne izgube. k »^^Pela akcija pri »Titanovem mostu« mi je, a or vse druge v Radigoni, potrdila že davno ano in dokazano dejstvo, da so Slovenci, pra-pravim vodstvom imenitni jevniki v napadih z bajoneti in ročnimi grana- tami, kadar so prepričani o potrebi, ikorilsti iin uspehu tega do dunes še najbolj nevarnega načina v o j sik o vam j a. Kako je moj oddelek v radgonskih bojih odbijal sovražne naskoke. Prvo bojišče mojega oddelka1 v Radgoni, je bilb, kakor že povedano, pri malem miostu med hišama Uray-Kodolič, kjer bi moral po povelju okrepiti našo nočno preefetražo, ki. smo jo tam postavljali že nekaj noči zaradi vznemirjajočih vesti o nameravanem napadu. Na žalost je sovražniku uspelo, da je stražo, še preden jo zagrmelo orožje, brez vsakega hrupa odstranil. To mi. ni delalo preglavic. Odločil sem se, tla s peščico svojih mož preprečim sovražniku prebod čez most v mesto proti našim vojašnicam. Prav odločno in resno sem rekel vojakom, da bomo to postojanko branili tako, da nas, dokler smo živi, ninče ne bo pregnal, kar so mi soglasno skoraj kakor s prir šego potrdili. Sklep, ki smo iga storili, smo kmalu potem lahko v resnici izvedli. Kakor burje v zimskem času na slovenskem Krasu, tako so nemiško-avstrijski prostovoljci večkrat navalili na nas. Napadali so nas v četah kakih 50 mož, ki so nastopale ;po vseh pravilih takratnega modernega napadanja in vojskovanja v umišljeni zavesti, da jim je uspeh zagotovljen. Moji strelci so nanje z odlprtimi zapornicami, na puškah čakali in so šele na moje povelje začeli streljati. Naskoki, sovražnikovih vrst so bili naj- večkrat podprti s strojnimi 'puškami, ki so streljale izza postojank, zakritih po 'hišah, dlvorilščih in hlevih. V svojo srečo smo pri večini takih napadov že s prvimi, mimo merjenimi ter previdno oddanimi streli iz pušk precejšnjemu številu napadajočih vzeli pravo veselje za naskok. Poraizgubillo, poskrilo in popadalo jih je navadtao precej v sneg, za zidovje, plotovje in med hiše. Kakor hitro pa je tak napadalni oddelelk zašel v doseg naših ročnih bomb — tukaj moram povedati, da sem bil v metanju ročnih .granat na daljavo zelo izurjen — je bila zmaga že naša. Ročne granate, tudi če niso pobijale in ranile, so dosegle svoj moralni učinek. Da je kljub temu isovražniku večkrat uspelo priti prav blizu nas, nas :ni. begalo. Bil je navadno že upehan ter smo ga 'potem vsi skupaj z ognjem iz pušk, z ročnimi granatami in hura-kričanjem razgnali in odbili. Vsaka izstreljena krogla ne zadene Med prvimi jutranjimi boji v Radgoni ukažem pešcu Momu, ki je ležal najbliže mene ter z ostalimi vreti streljal na nasprotnika, ki, se je malo preje moral pred nami umakniti ter nas je s posameznimi kroglami dražil, da naj razstreli cestno svetiljko, ki je ndkoliko razsvetljevala kraj, kjer smo se nahajali. Morn, mlad in razumen Celjan, me najprej pogleda, kakor da ne bi verjel, če je moj ukaz resen. (Dalje prihodnjič.) na vise povrh prinašali o še 'brezprimerno tvarno Skoda. Dolgo bo trajalo, da se vsa ta škoda popravi. A popraviti se bo dala samo, če se prerodi vse naše življenje, in kadar bonno dokončno obračunali s samogolfnostjo in hlapčevskim duhom naših vodičev. Čaršijska požrtvovalnost in hrvaška nehvaležnost »Trgovinski .glasnik«, ki je začel spet izhajati v Belgradu, pripoveduje Hrvatom im Slovencem, koliko plačuje Belgrad državi' dlavka, namreč okoli 650 milijonov na leto, medtelm ko dolbiiva država iz vise banov ime Hrvaške komaij malo več, namreč samo 810 milijonov dinarjev. Zaito svari Hrvate pred avtonomijo, ker je finančno ne bo zmogla in ker bo zmeraj /navezama na to, da prispevajo za njene finančne potrebe (bogatejši, srbski kraji. Škoda, da mam ni podalo to glasilo čaršije še nekaj računov o lem, koliko je ta izkoriščani Belgrad že danes prispeval za hrvaške in slovenske potrebe. Ne bomo časa traitili s tem, da ibi sipet kedaj razglašali, kakšne banovinske davke plačujemo mi za naprave, ki jih v Belgradu vzdlržuijo država iz naših davkov. Tudi ne 'bomo razlagali), da je navsezadnje samooibsebmo, če plača kak bel-g raj siki. stavbenik, ki zida lOOmilijonske palače, malo več davka (kakor kak naš, ki more zidati, če ima srečo in delo, komaj recimo kako milijon vredno stavbo. In še laiže plača seveda tak davek, če se pomisli, da je pri taiki stavbi zaslužil vsaj petdesetkrat toliko, kolikor je plačal davka1, in če se še preudari, da mu je telkel tai zaslužek iz denarja slovenskih in hrvaških davkoplačevalcev. Saj vendar zida vse večje stvari v Belgradu dr- Toda nekaj drugega je prii stvari. »Trgovinski glasnik« se spet dela, kakor da bi bil cemtrali-zem za njegovo čaršijo ne najbolj dobičkamosma zadeva, ki «i, jo je mogoče misliti, ampak naravnost žrtev. Čaršija, pa žrtev! Ne, niti en sam dam bi ne imeli takega centralizma, ki bi morala čaršija samo ipol pare žrtvovati zanj. Sicer pa lahko primemo »Trgovinski glasnik« za besedo. Naj vendair puistii Slovencem in Hrvatom njih no voljo, če se nočejo vzdrževati sami im <«amL gospodari ti s svojim denarjem. |Potem pa naj čaršija, nesebična in požrtvovalna, prispeva, kadar jo bomo prosili. Res, zakaj čepe ti ljudje na centralizmu., ki imajo ne samo zgolj žrtve zanj, ampak ki jiim drugi niti telh žrtev prizinaVati nočejo? Zakaj ne pusti raje teh nehvaležnih Slovencev iin Hrvatov, da se poskusijo mekaj časa vzdrževati samii, potem pa, ko bi to ne šlo več, jih sprejme spet z bratovsko, nesebičnostjo v svoje vartvo? Saj bi bili po logiki' »Trgovinskega glasnika« Slovenci in Hrvatje v najkrajšem času prisiljeni, presiti čaršijo s povzdignjenimi rokami, da jiim spet vrne centralizem! Slovenska stenografija (»Razlaga in navodila k Novakovi slovenski stenografiji.« Sestavil in stenograme avtografiral Ivan Vouk. 1939. Cenu 25 din. Tiskala in založila tiskarna »Merkur« v Ljubljani.) Slovenci Imamo že precej dodelan ,sestav stenografije, ki se lahko postavi ob bok kateri koli drugih na rodov. Za njeno še večjo izpopolnitev in posploišenje pa se stori bore malo. Kak tečaj, ki da osnovne ipojme, potem pozaba, če ni praktične potrebe. Kmalu bo štirideset 'let, kar je zbudil večje zanimanje zanjo sedaj že pokojni profesor Franc N o v a k. Njegova »Slovenska steno grafij a« je bila pravi dogodek v slovenskem kn jištvu, saj so taka dela in tolikega obsega tudi pri večjih narodih redkost. Dobička od nje ni imel, d'asi je bila še dosti hitro razprodana; dokaz, kako potrebna ie bila. Dela ie v ris te so draga zaradli mnogih klišejev, tem dražja, če je nakladna majhna. Po izidu Novakove knjige sei je začelo živahno zanimanje za stenografijo zlasti med srednješolci, ki so se je začeli učiti v večjem številu kot neobvezen predmet. Profesor Novak isi je prizadeval, zbuditi zanimanje zanjo tudi zunaj šole z uvedbo leča jev. ki jih je vodil deloma sam. Enega takih tečajev jo obiskoval tudi pisec teh vrstic sik upaj s Fr. Christofom, ki jo je pozneje uvedel tudi na svojem trgovskem učnem zavodu kot obvezen predmet in jo gojil z veliko vnemo zlasti ipod vodstvom pokojnega profesorja Adolfa Robide. Novakova »Stenografija« je doživela štiri izdaje; zadnjo pred 18. leti. Pač redek uspeh. Od tedaj skoraj mrtvilo na tem področju. Sedaj je prišla Voukova knjiga. Avtor jo sicer imenuje »razlago im navodila« k Novakovi »Slovenski stenografiji«, kar tudi je, a je obenem popolnoma samostojno delo, ki ne samo razlaga, ampak tudi dopolnjuje. Novakovo delo je obširno in v slovnici ne posebno podkovanemu mestoma težko razumljivo, da; ga more začetnik le s trudom uporabljati, če prej ne omaga. Vouk se je temu rignil s smotrno razdelitvijo snovi, lahko razumljivo raizlalgo in izredi-no natančnimi avtogrami. V njegovi knjigi bo našel že izurjen stenograf marsikaj, kar bo lahko s pridom uiporalbil v praksi, im kar je še več vredno: služila bo lahko tudi manj podkovanemu začetniku kot učitelj za prisvojitev stenografske umetnosti. Avtor se je držal pravila: kratko iin jedrnato, toda. jasno in razumni j i vo; ničesar preveč. ničesar premalo. Slovensko stenografično knjištvo je kaj flkram-no. Njeno izdajanje je spričo dragega tiska in pičlega odjema drago. Tu pač ne more biti govora o želji po zaslužku. Z ozirom na to je vsak pojav na tem področju razveseljiv. Imamo že precej izvrstnih znanstvenikov iin teoretikov, katerih nalo,ga bi bila, da skrbe za izpopolnitev načina, ki bi združeval preprostost in kar na j večjo brzoipisnost. Breiz žrtev im podpor bi seveda ne šlo; toda če se pomisli, kaj vse se stori na primer za esperanto, mrtvilo na tem področju začuduje. Manjkanje strokovnega knjištva sili naše ljudi,, ki se zanimajo za stvar, da se zatekajo k srbsko-hrvaškim publikacijam. Brez dlvoma je Voukov namen, približati No-vtiikov sestav zlasti tistim, ki nimajo učitelja in so navezami nase. Avtor se namreč drži dosledno Novaka, dasi omenja potrebo nekaj sprememb. Nemci so svoje stenografske načine združili v enotno stenografsko pismo, ki ima za osnovo sestav Gabclslberg i.n Stolze-Schrey iin je danes obvezno za vse šole v Nemčiji. (Urkunde der deu-tschen Kurzschnift von 1906.) Tudi na Hrvaškem že dbstoji odbor, ki naj izvede reforme in izdela enoten sistem. In pri nas? Opozarjati na praktičen pomen stenografije je skoraj odveč. Rabi se v trgovini in industriji, po pisarnah in sploh povsod, kjer se tudi v praksi izvaja načelo. d'a je čas zlato. Dobro prihaja dijakom, pa tudi drugim pri predavanjih. Rabijo jo časnikarji na zborovanjih, iporočevalci na sejah, v sodni dvorani in drugod. Koliko važnega pride v nemar, ker je prepisovanje iz časnikov, revij in knjig zamudmo, isipoimin pa nezanesljiv! Stenografije vešči naredi izvleček z nekaj potezami. Mali za pi Revizija zakona o Sokolu V zadnji številki smo že omenili, da je hr' ska- vlada zenačila Sokola z drugimi društvi, pa poroča, da je sklenila vlada, revidirati zal o Sokolu. Po našem mnenju bo morala vlada napW isto, kar je hrvaška- vlada že storila: Sokol1 ■postane sipet svobodna, zasebna organizacija1' j mogoče je, da ibi za Slovenijo vel jali drugi Pj] P'1?1 .v tem pogledu kakor za sosedno Hrvaš Mislimo tudi, da bodo vsi pravi, Sokoli tega seli, ker se bo s tem njih.no društvo vrnilo na mokraticno podstavo’, iz katere je vzšlo. Saj ^ dai se je češki Sokol dolgo branili, priznati j11 slovenskega Sokola, ko je postal kol uradu® ganizaeija. Industrija beži iz Ljubljane Poleg centralizma, ki goni industrijo veni je, imamo še en vzrok, ki jo goni poselM Ljubljane. Saj je znano, da se je preselil0 ( industrij prav zadnje čase iz Ljubljane v P0* želsika mesta, celo v Domžale. In tako im® primer danes Maribor sicer samo 245 indu«*] skiih podjetij, te pa zaposlujejo H.700 delaiv^ medtem ko iima Ljubljana 454 industrij, pa s8, z 12.000 delavci. Sicer bi nas to, če se imel ust seli jo na deželo in v Maribor, samo na sebi V malo vznemirjalo; kjerkoli so v Sloveni ji. bajajo v prid našemu gospodarstvu. 'Poda le , mnogo je takih, ki ne gredo na deželo ali vi ribor, ampak ki gredo sploh iz Slovenije ven- *’ ba bo torej res kedaj misliti, da se to P°Pri dovol j pozno je že. A treba' bo tudi stva'r vnti korenito, s polovičarstvom ne bomo ^^ zaupanja, in zanj gre. Predvsem se je treba niti k zdravi podstavi našega1 živl jen ja, k ^ k raciji, in i.z nje izvirajoči občinski avtono Sedunji sestav tako ni drugega, kakor delo in sledelk j ugoisl o venskega centralizma, Le res, tonomina clbčima, namreč taka, ki jo upravU, občani sami v svobodno izbranem zastopa more prinesti ozdravitev. Velikosrbska statistika Novosadski »Dan« sešteva Srbe v nalši pri čemer mu je za podstavo priznavam je k'P voslavni veri. Našteje jih okrog 7,700.000. Pri 1 pa prišteva k njim vse Makedonce in seveda 1 pravoslavne Hrvate iiz. Oailnuiviijc. Na,P)rr ^ pravoislavne Arnavte. Kaj. je izgubil nemški narod v vojni 1914—^ Nemški državni statistični urad je izr«*č,l'J pred kratkim škodo, ki jo je utrpel nemški^ rod v starem rajhu v pretekli svetovni vojni-posredne in neposredne človeške izgube n škega naroda so znašalle po teh uradnih statist}* okrog trinajst milijonov ljudi, od katerih ji?, padlo dva milijona na bojnem polju, tri c.e milijona jih je podleglo epidemiji gripe, j'1 bila nasledek blokade oziroma pomanjkanja ga je povzročila v Nemčiji blokada, 3—5 34 fl®1 joa znaša število zaradi vojne, ki je ločila konce, nerojenih otrok, okrog b'A milijona Ir pa je morala premagana Nemčija odstopiti so^ njim in zmagovitim državam, seveda z ozeiflb vred, na katerem so prebivali. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljublj^ h.kii« "imm-iMbHrai.’ »• itm Janez Kocmur: Brez naslova (Nadaljevainje.) Osovraženi so bili tudi učitelji, saj orni so bili prav za prav šo1!a, oziroma njeni vidni predstavniki. Najbolj je prihajalo nerazpoložen j e dio izraza clb četrtletni ih zaključkih in koinec šolskega leta1. Slaibih red'ov je bil vedino kriv učitelj; učenec nikdar. O, kako mii je tedaj pnislo prav za obrambo vse, kar sem bi,! slišal med letom na dvorišču. »Našega ne more, ker je s'lalbo oblečen,« je rekla Snojka. »Revež je povsod' revež, kamor sc obrne«, je dodala Bogatajlka. Pake im podobne so šle od1 roda do roda in so se pojavljale r edin o kakor ošpice vsako pomlad. Moja starša sta bila oba zelo 'bogaboječa, pazila sta zlasti, dai sem govoril resnico. Če sta zaslutila kaj napačnega, sta naredila proces, dla, bi se bil lahko še ipolklični sodnik 'kaj naučil. Zato sem se nemalo začudil, ko me je nekoč mati 'pokarala zaradi resnice. »Olhleci se, obiskala bova birmansko botro.« je velela neki poletni 'popoldan. šla «va v Rudnik. Botra, postavi pred' naju s-kledo borovnic in dve leseni žilici. »Kako so ddbre!« vzklikne mati. »Ali si jih sama nabrala?« Jaz pa: »Saj niso sladke, kisle so!« Domov grede je bila prva materina beseda: »Tistega bi ne bil smel reči. Kadar te kdo pogosti, moraš pohvaliti, da je dobro, čeprav je slabo.« Povedala je še tisto o podarjenem konju, ki da se mu ne sme gledati na zoibe. To mi je bil prvi pouk o spodob- nosti v družbi. Na srečo nisem biil velikokrat povabljen, da mi ni''bilo treba hvaliti slabih jedli. Doma se nisem učil nikoli. Mati me je priganjala le ob šole prostih dnevih, ko sem bil sam in ie bil prostor. Seveda sem jo visele j pre-oričal, da že znam. Dejanslko sem znal le tisto, kar sem bil slišal v šoli. Spomin -sem imel dober, mi ni bilo treba reči dvakrat. Še majhen sem se bil navadil reči od drugih na vsako stvar: K a i? M.-koč mi veli oče: Daj mi kladivo.!« A inw: »Kaj?« Nato oče počasi in s poudarkom!: »Slaba ušesa imaš. Ne potrebujem več: daj mi nalico.« Koj seim razumel, lolamil. izvlekel zabojček in pomolil očetu kladivo. Kazen je izostala, sledil je pa piri-meren pouk. Od tistihmal sem vselej razumel na prvo besedo. Podobno razivadb sem opazil skoraj nri vseh otrokih in tudi pri odrastllih moje okolice; ooslfi me je vselej zlbodlo v ulsešu, kadar sem jo slišal. Učiti se doma mi. ie bilo skoraj nemogoče. Na prostoru 12 ploskovnih metrov se nas je stiskalo ob večerili iin nedeljah po 6 do 8 oseb. Ob oipol-dnevih sem nosil poleti in pozimi koisilo. Emalko usodo je delilo z menoj še mnogo tovarišev. Mnogim izmed ni ih sem zavidal p ros losi. ki so jim io dovoljevali starši. Spoznali sem šele pozneje, da v njih škodo. Učil bi se bil vserno lahko več. Pod volivom dobre domače vzgoje sem se dobro zavedal, da dielam učitelju, krivico, kadar sem se izgovarjal nanj. Dvomim, da mii je mati verjela; sesiri mi nista. Oče je prepuščal to zadevo drugim; on je bil zadnja i.n naj višja stopnja domače obl'1," • Prepeluh pravi v svojem življenjepisu, 1 Ji učitelji na Cojzoivem gralbnu pretepali san®0 J lafvsko otroke; to da ga je nagnilo, da je pi'eS |i; — celo brez veldnosti. in pristanka staršev ^ 1 nemško šolo. Pravi tudi; da so se učenci :k e? dabinili, ko je stopila nekoč v. razred obolelega učitelja učiteljica, škoda, da ni' pri roki knjige, dia bi navedel dotične n')c* bcisede doslovno;j Čudim se, kako je mogel priti sicer ta'ko r, vidni mož do taike trditve. Očitno mu je trebna, da opraviči svoj prestoip s slovensk j nemško šolo. S tem je marsikaj ipoikva rilj^ dotikam se vprašanja, če je mogoče, da H |)( deček vidi in presoja dogodke oikoili sebe '5 udarnostjo zrelega moža. S čimer pa ne rt' da iz k I j učujenno tako mogočo st popollnoimn^ zart je bil že ceilo s 7. letom glasben talent. J| slednjem sc hočem omejiti le na ugotovitev K dejstev, ki naj olajšajo presojo take mozn^ preidležečeim, primeru. Predem se lotim j1”* . mikaj podatkov o razmerah na imenovan tisti čas. . tie j P red vsemi se zavarujem še enkrat, da vjtl govarjam telesno kazni, niti ne tistih, ki fc in še vidijo v njej i§redstvo za ozidravlj® V^j diši od resničnih ali le domnevanih napn! iji’1: dar bi delal veliko krivico takratnim llC' ^ če bi trdil, da so tepli samo ali večin001.8. sJke otroke iz razloga, ker so bili delavs • (Dalje .prihod In j1