171 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 669.1:622.341(234.323.61)"04/12" Prejeto: 6. 12. 2017 Gašper Oitzl mag., Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI–1000 Ljubljana E-pošta: gasper.oitzl@nms.si Zgodovina železarstva v Vzhodnih Alpah od propada rimske oblasti do 13. stoletja 1 IZVLEČEK V članku je predstavljena zgodovina železarstva na območju Vzhodnih Alp v zgodnjem in visokem srednjem veku. V zgodnjem srednjem veku je imelo železo precej visoko vrednost, na kar kažejo zakladne najdbe železnih pred- metov. Pisni viri železarstva neposredno skoraj ne omenjajo, vendar lahko kljub temu predpostavimo, da je obstajalo. Zanimiv pogled ponuja tudi primerjava z Veliko Moravsko. Pisni viri železarstvo in rudarstvo pogosteje omenjajo v 12. in 13. stoletju, predvsem na območju Koroške in Štajerske, medtem ko obstoj železarskih obratov na ozemlju današnje Slovenije neposredno ni izpričan, ga pa lahko ponekod domnevamo. KLJUČNE BESEDE železarstvo, rudarstvo, zgodnji srednji vek, visoki srednji vek, železni predmeti, rudarske pravice ABSTRACT HISTORY OF IRONMAKING IN THE EASTERN ALPS FROM THE END OF THE ROMAN RULE TO THE THIRTEENTH CENTURY The article presents the history of ironmaking in the Eastern Alps during the Early and High Middle Ages. Hoard finds of iron objects attest to the rather high value that iron was assigned in the Early Middle Ages. Even though written sources contain hardly any direct mention of ironmaking, its existence can nevertheless reasonably be assumed. A comparison with Great Moravia provides an interesting insight as well. Ironmaking and mining start to appear in written sources more frequently during the twelfth and thirteenth centuries, especially in the areas of Carinthia and Styria; on the other hand, the existence of ironworks in the territory of present-day Slovenia is not directly recorded but can reasonably be assumed to have existed in some areas. KEY WORDS ironmaking, mining, Early Middle Ages, High Middle Ages, iron objects, mining rights 1 Članek je razširjen del še nedokončane doktorske disertacije istega avtorja z naslovom »Družbene in gospodarske posledice železar- jenja na Slovenskem v poznem srednjem veku«, ki nastaja pod mentorstvom prof. dr. Janeza Mlinarja in somentorstvom dr. Tomaža Lazarja. 172 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Uvod Medtem ko je bila proizvodnja železa v rimskem obdobju precej obsežna, se je s propadanjem rimskega imperija znatno zmanjšala, posledično pa je železu in železnim predmetom vrednost precej narasla. Na po- men in visoko vrednost železa v poznorimski in po- znoantični dobi med drugim kažejo številne zakladne najdbe železnih predmetov. Nekaj najdišč leži tudi na območju današnje Slovenije, in sicer na Limberku v bližini Grosuplja, na Puštalu nad Trnjem v bližini Škofje Loke in na Grdavovem hribu pri Radomljah. 2 V zgodnjem srednjem veku je pričela količina že- leza počasi rasti. V karolinškem obdobju je namreč v vzhodnem delu kraljestva mogoče zaznati pove- čano rudarsko dejavnost. Razvijati so se pričele tudi orožarske delavnice v Porenju, od koder so orožje izvažali v sosednje dežele, kjer so takšne izdelke ka- sneje pričeli posnemati. Kakovostno izdelano orožje je imelo precejšnjo vrednost, orožarji pa so bili viso- ko cenjeni. V Capitulare de villis je Karel Veliki na vsakem kraljevem posestvu poleg drugih obrtnikov in mojstrov predvidel tudi kovače (fabros ferrarios). Železo je imelo pomembno vlogo v poljedelstvu, saj so bili lemeži plugov in številno drugo orodje, npr. noži in sekire, izdelani iz železa. Kljub temu je žele- zo še v zgodnjem in visokem srednjem veku veljalo za razmeroma drag material. Sv. Benedikt mu je v 2 Pleiner, Blacksmiths, str. 43; Knific, Nabergoj, Srednjeveške zgodbe, str. 13; Štukl, Poznoantični depo, str. 415–427; Saga- din, Zakladna najdba, str. 59. delu Regula iz 6. stoletja posvetil cel člen, v katerem je menihom naročal, naj skrbijo za železno orodje, ki so ga posedovali samostani. Tistemu, ki ga je izgubil, je pretila huda kazen. 3 Železu je velik pomen pripisoval tudi Izidor Se- viljski, ki je delo Etymologiae pisal v prvi polovici 7. stoletja, saj je med naštevanjem kovin železo posebej izpostavil, češ da vlada vsem ostalim šestim kovinam (zlato, srebro, baker, elektron, kositer in svinec). Kot najbolj kakovostno je označil železo s Kitajske, za njim pa tistega iz dežele Partov (Perzija). Med vo- dami, kjer se je železo najbolje kalilo, pa je navedel tudi jezero Como v današnji severni Italiji. O vre- dnosti železa govori tudi odziv langobardskega kralja Deziderija, ki naj bi ob pogledu na frankovsko voj- sko, ko je, oborožena z železnim orožjem in oblečena v železno zaščitno opremo, leta 774 oblegala Pavio, pričel vzklikati: »O ferrum! Heu ferrum!«. Avtor prve kronike normanskih vojvod, Didon de St. Quentin, je na začetku 11. stoletja pisal o vrednosti, ki so jo vladarji pripisovali plugom, ter o visokih kaznih, ki so jih nalagali v primerih kraje tega orodja. 4 V Vzhodnih Alpah so železo pridobivali že stole- tja pred srednjim vekom. Že pred rimsko osvojitvijo tega prostora so namreč na tem območju pridobivali »noriško jeklo«, katerega kakovost so slavili rimski pisci, predvsem njegovo trdnost in čvrstost, kar je posledica sideritne in magnetitne rude, ki vsebujeta 3 Dopsch, Die Wirtschaftsentwicklung, str. 140–142, 180–181; Schulze, Vom Reich der Franken, str. 263–269; Capitulare de villis, št. 45; Pleiner, Blacksmiths, str. 236. 4 Isidor of Seville, The Etymologies , XVI, 17, 21; Le Goff, Sred- njovekovna civilizacija, str. 248–249. Arheološko najdišče na Štalenski gori (foto: Gašper Oitzl). 173 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 tudi titan. O »noriškem jeklu« kroži legenda, ki pravi, da so bili žeblji, s katerimi je bil križan Jezus Kri- stus, izdelani iz »noriškega jekla«. Ruda, iz katere so ga izdelovali, je bila pretežno izkopana v rudnikih v širši okolici današnjega naselja Hüttenberg na Koro- škem, in sicer na območju med Hüttenbergom, Neu- marktom in Brežami (Friesach). Še posebej v okolici Hüttenberga je bilo odkritih precej rimskodobnih arheoloških najdb. Ostanki kovaških delavnic so bili najdeni na Štalenski gori (Magdalensberg), kjer je stalo rimsko mesto, najverjetneje predhodnik Viru- numa. Tudi drugod po Koroškem je bilo najdenih precej ostalin antičnega železarstva. V rimskih virih se pogosto omenja mesto »Noreia«, katerega lokacija je še danes neznana. 5 Manj jasen je odgovor na vprašanje, ali so se z železarstvom v antičnem obdobju ukvarjali na ob- močju štajerskega Erzberga. Po legendi naj bi bila tamkajšnja rudna nahajališča odkrita na začetku 8. stoletja, v času slovanske naselitve, kar pa arheolo- ške najdbe zavračajo. Po mnenju Walterja Schmida so v rimskem obdobju, vsaj od 2. stoletja dalje, tudi tu izkoriščali rudna bogastva, ostanki rimske ceste so bili najdeni do Präbichla. Poleg tega je bilo izko- panih nekaj poznorimskih novčnih najdb, na hribu Feisterwiese pa je Schmid ostanke treh talilnih peči na podlagi fragmentov keramike postavil v rimsko dobo. Po njegovi domnevi so na tem območju prav tako pridobivali »noriško jeklo«, ki naj bi ga vozili vse do Aniže (Enns) in nato v nižinski svet, kjer je v Lauriacumu (današnji Lorch) še na začetku 5. stole- tja delovala rimska delavnica ščitov. 6 A po ponovnem ovrednotenju lončenine, najdene na območju »rim- skodobnih« talilnih peči na najdišču Feisterwiese, se te jaškaste peči z debelimi zidovi postavlja v 13. ali 14. stoletje. 7 Tako obstoj rimskodobnega izkorišča- nja rude na štajerskem Erzbergu še vedno ni docela razjasnjen. Na območju kasnejše Kranjske je število najdišč, povezanih s taljenjem železove rude pred srednjim vekom, precej visoko, vendar gre v večini primerov za manjša najdišča. Tako lahko domnevamo, da so železo pridobivali pretežno za lokalne potrebe, kar kaže tudi pred nekaj leti odkrita najdba ostankov dveh talilnih peči iz okoli leta 15 pr. Kr. v bližini Ivančne Gorice. Po številu najdb izstopa območje Bohinja, še posebej najdišče na Ajdovskem gradcu, kjer se domneva obsežnejša proizvodnja. V bližini pomembnejših srednjeveških obratov so bili sledovi stare talilne peči odkriti tudi na hribu Štalca v bližini Železnikov. Še v predrimsko obdobje pa sodi najdišče železarskih obratov pri Šmihelu pod Nanosom, na 5 Wiessner, Kärntner Eisen, str. 13–19; Schmid, Norisches Eisen, str. 4–15; Šašel Kos, Noreja, str. 83–86; Strobel, Die Noreia- -Frage, str. 25–71; Haas-Trummer, Noreia, str. 11–36. 6 Schmid, Norisches Eisen, str. 33–49; Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 7–9. 7 Pleiner, Bloomery Smelters, str. 181. ledini Gradišče, kjer so bile verjetno tudi kovačnice. 8 V preteklosti so nekateri raziskovalci domnevali, da so tudi na območju današnje Slovenije, predvsem v Bohinju, pridobivali »noriško jeklo«. Takšne domne- ve je zavrnil že Hans Pirchegger, in sicer preprosto zato, ker ta prostor ni spadal pod Norik. Poleg tega sta obseg proizvodnje ter količina arheoloških najdb in rudnih zalog neprimerljiva s stanjem na območju Hüttenberga. 9 Zgodnji srednji vek V pozni antiki je s propadom rimske oblasti na območju Vzhodnih Alp pričelo propadati tudi orga- nizirano železarstvo. Že zgoraj omenjene zakladne najdbe kažejo na to, da se je vrednost železa tedaj precej povečala, in to kljub temu da se je lokalno omejeno pridobivanje železa verjetno vsaj deloma ohranilo. O tem priča najdišče Ajdna nad Potoki na današnjem Gorenjskem, kjer so bili na lokaciji po- znoantične višinske naselbine najdeni ostanki žlin- dre, med predmeti pa sta bila najdena železen srp in lemež. 10 Lemež pluga je bil najden tudi v poznoan- tični naselbini na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici, poleg njega pa je bilo najdenega še precej drugega železnega orodja. 11 Ob temeljitejšem pregledu arheoloških najdišč na območju Vzhodnih Alp, ki jih arheologi postavljajo v čas pozne antike, bi lahko podali natančnejši odgovor, 8 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 38–88; Mohorič, Dva tisoč let, str. 22–27; Horvat, Iron furnaces, str. 93–96. 9 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 7–9. 10 Sagadin, Ajdna nad Potoki, str. 17. 11 Knific, Nabergoj, Srednjeveške zgodbe, str. 29. Lemež z Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Sevnici, 5. do 6. stoletje, Narodni muzej Slovenije, inv. št. S 3102 (foto: Tomaž Lauko). 174 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 a po do sedaj zbranih informacijah je najverjetnejša domneva, da so staroselci, kjer je bilo mogoče (kjer je bila v bližini železova ruda), še naprej talili rudo in pridobljene kepe železa tudi preoblikovali, saj so železo in železne izdelke navsezadnje potrebovali za lastne potrebe. Kljub propadu rimske organizacije se je znanje ohranjalo dalje. 12 Masovna proizvodnja že- leza in izdelkov se je zaključila, nadomestila pa jo je samooskrbna proizvodnja. Kakšen pa je bil prenos železarskega znanja med staroselci in novonaseljenimi Slovani oziroma ali je do tega prenosa sploh prišlo? V obdobju preseljeva- nja ljudstev je organizirano rimskodobno železarstvo propadlo, toda to gre prej pripisati razpadu rimskih oblastnih struktur že v desetletjih pred prihodom Slovanov kot pa njihovi naselitvi. Ne nazadnje so priseljeni Slovani prav tako znali taliti železovo rudo. Na podlagi arheoloških in etnoloških raziskav do- mnevamo, da je bilo metalurško znanje Slovanov na nekoliko nižji stopnji kot v antičnem rimskem cesar- stvu. Uporaba železnega orožja se že zgodaj omenja pri zgodnjih slovanskih ljudstvih, prav tako železne najdbe na najdiščih, ki so pripisana zgodnjim Slo- vanom, npr. železni predmeti v slovanskih grobovih na Pomorjanskem. Na razvito izdelovanje in upo- rabo železa prav tako kažejo jezikoslovne raziskave, saj naj bi slovanska železarska terminologija izvira- la še iz stare baltsko-slovanske jezikovne skupine. Slovani naj bi bili prenašalci nekaterih metalurških znanj vzhodnih ljudstev; med drugim naj bi prenesli inovacijo izdelovanja peči ter v času med 8. in 10. stoletjem dosegli solidno raven metalurškega zna- nja. Še najbolj je bilo v železarskem pogledu razvito območje kneževine Velike Moravske. Neposrednih dokazov o obstoju železarstva (najdbe talilnih peči in kovačij) pri zgodnjih Slovanih v 6. in 7. stoletju ni, zgolj občasno se pojavlja najdba žlindre v njiho- vih naselbinah. 13 Kar se tiče vprašanja prenosa me- talurških znanj med staroselci in Slovani na obmo- čju Vzhodnih Alp, pa lahko na podlagi trenutnega vedenja domnevamo, da do intenzivne izmenjave na področju metalurgije ni prišlo. Obe skupini sta po- sedovali metalurško znanje in povsem mogoče je, da je bilo to znanje na približno enaki stopnji, čeprav verjetno z lastnimi posebnostmi. Do natančnejšega odgovora pa vodi še dolga pot poglobljenih raziskav, ki bi morale vključevati predvsem metalografske analize. Slovanski naseljenci so se z nabiranjem lažje ta- ljive rude in taljenjem železa verjetno kmalu pričeli ukvarjati tudi na naselitvenem območju v Vzhodnih Alpah. Obstaja več najdišč, kjer ležijo ostanki talilnih ognjišč in žlindre, v bližini pa ni mogoče najti praz- 12 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 111–112. 13 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 112–115; Mohorič, Dva tisoč let, str. 28; Pleiner, Bloomery Smelters, str. 276; Pleiner, Blacksmiths, str. 161–162. godovinskih ali rimskodobnih najdb. Na podlagi tega je Alfons Müllner sklepal, da gre za lokacije, kjer so železo talili Slovani; kot primere navaja dolino Sel- ške Sore pri Železnikih (hrib Štalca), Kropo, Bohinj, Planino pod Golico, območje ob Blejskem jezeru ter območje štajerskega Erzberga – Glasselbremse, Präbichl in Feisterwiese. Tu najdeni kosi žlindre so imeli visoko vsebnost železa, kar kaže na primitiv- ne načine taljenja železa. 14 A tudi tu do natančnejše datacije posameznih najdišč manjka še precej inter- disciplinarnih raziskav. Seveda ni nujno, da so se na vseh teh lokacijah s taljenjem rude ukvarjali zgodnji Slovani. Veliko je odvisno že od vprašanja, ali je bila določena lokacija blizu zgodnje slovanske naselitve, kar je manj verjetno v primerih Krope in Planine pod Golico, bolj verjetno pa v primeru Bohinja, ki je bil poseljen že razmeroma zgodaj. Tako bi bila lahko verjetna teorija Valentina Jarca, ki predpostavlja, da so na območju Bohinja že v zgodnjem srednjem veku pridobivali železo in železne izdelke menjavali za sol, ki so jo potrebovali v živinoreji, s katero so se prav tako ukvarjali. 15 Na območju štajerskega Erzberga zadnjo sled rimskega življenja predstavlja novec cesarja Kon- stantina, skovan leta 323. Na območju Hüttenber- ga naj bi bili rimski rudniki v uporabi do 5. stoletja, ob preseljevanju ljudstev pa je bila rimska provinca Norik precej prizadeta, čeprav sta tako Hüttenberg kot Erzberg oddaljena od glavnih prometnih poti. Zato je Hans Pirchegger domneval, da so romanski in romanizirani prebivalci tam ostali še nekaj časa in še naprej pridobivali železo. Na tem mestu ponudi primerjavo z romanskimi kmeti, ki so še v 8. in 9. stoletju živeli v Salzachgauu. Po njegovem mnenju naj bi naseljeni Slovani od staroselcev prevzeli načine rudarjenja in taljenja železove rude, niso se pa ohra- nila staroselska krajevna imena. Da so za (vnovičen) zagon železarjenja na območju Erzberga poskrbeli prav na novo naseljeni Slovani, govori tudi legenda, po kateri naj bi prav slovanski naseljenci leta 712 »odkrili« nahajališča železove rude na Erzbergu. V slovansko naselitev na območju južno od Erzberga ne gre dvomiti. Temu pritrjuje že precejšen delež kra- jevnih imen v okolici Erzberga, ki so izvorno slovan- ska, npr. Trofaiach, Leoben, Feister, Krumpen, Las- sitzen, Strenitz, Leinitz, Prossen, Zauchen, Jassing, Tull, Glanzberg, Gradstein, Sallach in Schollnitz. 16 Delež Slovanov se je v prihodnjih stoletjih zmanj- ševal, saj so se počasi stapljali z Bavarci, ostanke slo- vanske naselitve pa je mogoče opaziti še v poznem 11. stoletju. Okoli leta 1070 je Rikarda, opatinja sa- mostana v Gößu pri Leobnu, salzburškemu nadško- fu Gebhardu prepustila nekaj posesti in pravic, med 14 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 114–115. 15 Kos, Naselitev Gorenjske, str. 7–9; Jarc, Srednjeveške poti, str. 11, 170–175. 16 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 9–11; Pirchegger, Geschichte der Steiermark, str. 88. 175 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 drugim tudi dve slovanski hubi v grofiji Leoben (duas Sclauenses hobas in comitatu Liubane sitas). 17 Ali so se Slovani z železarjenjem na Erzbergu ukvarjali že pred prihodom bavarskih naseljencev, je vprašanje, na katerega trenutno še ni mogoče zane- sljivo odgovoriti. Med železarskimi naselji v neposre- dni bližini Erzberga, npr. Eisenerz (prej Innerberg), Vordernberg, Präbichl itd., ni nobenega, ki bi kazalo na povezave s slovanskimi naseljenci, je pa imel sa- mostan Admont v posesti dvor »Rudindorf«, ki bi s svojim imenom morda lahko kazal na to, da so se z rudarjenjem na tem območju ukvarjali že slovanski naseljenci. 18 Imena slovanskega izvora, povezana z železarjenjem, se pojavijo v zapisu knjige bratovščine samostana Seckau na območju Erzberga (Fratres no- stri de metallo ferri in montibus Livben) iz časa po letu 1180. V knjigi je izpisanih več kot 300 imen, od teh jih ima okoli 60 slovanski izvor. 19 Na območju rudnih nahajališč v okolici Hütten- berga je po propadu rimske organizacije prav tako najverjetneje prišlo do opustitve rudnikov. Spričo tega je težko domnevati, da bi obstajala kontinuiteta med antičnimi rudarji in naseljenimi Slovani, saj je od propada vzhodnogotskega kraljestva minilo že več desetletij – če je za časa tega kraljestva rudarska or- ganizacija na tem območju sploh še obstajala. Slovani so tako naleteli na najverjetneje že opuščene rudni- ke, ki več desetletij niso bili vzdrževani, za razliko od rimske države pa niso poznali takšne tehnologije kopanja rude. Prav tako je bila družbena organizacija na nižji ravni. Kljub temu je povsem verjetno, da so Slovani razmeroma kmalu po naselitvi, ki pa na ob- močju Hüttenberga ni bila pretirano intenzivna, pri- čeli izkoriščati železovo rudo, ki je bila na ugodnej- ših legah, ter se ukvarjati s proizvodnjo osnovnega orodja in orožja. V nasprotnem primeru bi si težko predstavljali približno stoletje trajajočo samostojnost karantanske kneževine. Jaroslav Šašel je postavil hi- potezo o ohranitvi rudnikov za časa vzhodnogotske- 17 Zahn, UBSt I, št. 69. 18 Po mnenju jezikoslovcev Franca Bezlaja in Marka Snoja je beseda »ruda« slovanskega izvora, s prvotnim pomenom »rdeča snov«. Bezlaj je sicer predstavil tudi teorijo o sumer- skem izvoru besede, ki se v latinščini kaže prek besede »rau- dus, -eris« (brezobličen kos rude) (Bezlaj, Etimološki slovar III, str. 204; Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 547). Da slovanski izvor besede ni edini možen, kaže latinski termin »rudus, -eris«, kos medi (medenine) ali kamna, na latinski iz- vor pa je opozoril že Hans Pirchegger (Bradač, Latinsko-slo- venski slovar, str. 463; Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 25). V virih se besedna zveza »fossam ruderis« pojavi že v 10. stoletju (Jaksch, MDC III, št. 62), v 12. in 13. stoletju pa se pogosto pojavlja besedna zveza »rudere quod ariz dicitur« (npr. Zahn, UBSt I, št. 95; Zahn, UBSt II, št. 423). Termin »ariz« očitno izvira iz stare visoke nemščine, termin »rudere« pa je latinskega izvora. Če bi šlo za slovanski termin, bi bilo to v listini verjetno omenjeno s pridevkom »vulgo«. 19 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 9–12; Müllner, Geschichte des Eisens, str. 103; MGH, Necrologia Germaniae. Dioecesis Salisburgensis, str. 401–402; Kos, Slovenska osebna imena, str. 8–25. ga kraljestva ter o železarstvu kot glavni gospodarski osnovi Karantanije; na tej podlagi razlaga tudi ka- rantansko vpletanje v notranje spore v langobardski Furlaniji. Precej več zadržkov do teorije o razvitem železarstvu v Karantaniji je imel avstrijski zgodovi- nar Hans-Dietrich Kahl, ki je menil, da Slovani niso imeli zadostnega tehnološkega znanja za tako obse- žno rudarsko dejavnost, kakršno so poznali v rimskih časih. Poleg tega je bil prepričan, da je bila karan- tanska samostojnost splet ugodnih okoliščin, med drugim oslabljene avarske državne tvorbe. Dopuščal pa je možnost, da so v Karantaniji proizvajali orož- je, saj bi zgolj na podlagi uvoza orožarskih izdelkov težko dosegli in ohranili samostojnost. Izpostavil je tudi zaprtost karantanske kneževine, saj je za razliko od časov rimskega Norika ta prostor v prometnem smislu postal bolj obroben kot prehoden. Tudi trgov- ske postojanke iz tega obdobja so bile večinoma na obrobnih območjih Karantanije. Obstoj neagrarnih središč je bil omejen na okolico knežjega dvora, ki je domnevno stal na območju današnjega naselja Mož- berk (Moosburg), kjer so verjetno obstajale razne obrtne delavnice, med drugim kovaške in orožarske, za katere pa ni ohranjenih ne pisnih ne arheoloških virov. 20 Obstoj slovanskega železarstva bi lahko izpri- čevali sicer nekoliko mlajši pisni viri. Med letoma 891 in 893 je vzhodnofrankovski kralj Arnulf vazalu salzburškega nadškofa Teotmarja Reginhardu da- roval dve hubi z vsemi pritiklinami, ki sta ležali na obeh straneh reke Krke v Karantaniji »in loco Selezna dicto«. 21 Gre za manjši zaselek Železen (Selesen) v bližini Mostiča (Brückl), ki leži ob reki Krki na Ko- roškem. V naslednjih desetletjih je Reginhard svojo posest predal ali prodal salzburški nadškofiji, saj je bil do maja 927, ko je bil predmet menjave posesti med nadškofom in njegovim pokrajinskim škofom v Karantaniji Kotabertom, kraj »ad Zeleznam« že v lasti salzburškega nadškofa. 22 Ime naselja, nedvomno povezano z besedo »železo«, ki ima jasen slovanski izvor, 23 nakazuje na nahajališča železove rude v bliži- ni, morda celo na njeno taljenje, toda zgolj na podlagi imena naselja te hipoteze ne moremo potrditi. Poraja se tudi vprašanje, ali je ime naselja povezano z bliž- njim rimskodobnim naseljem na Štalenski gori, kjer so bili odkriti sledovi pridobivanja in predelovanja železa. V visokem srednjem veku se naselje Železen še nekajkrat omenja, in sicer v povezavi z bližnjim gozdom (silva Seliez). Ta gozd je septembra 1152 salzburški nadškof Eberhard podelil samostanu St. 20 Kahl, Der Staat der Karantanen, str. 300–307; Šašel, Der Ostalpenbereich, str. 829–830; Kos, Slovanska naselitev, str. 117. 21 Jaksch, MDC III, št. 64; Kos, Gradivo II, št. 300. 22 Jaksch, MDC III, št. 90; Kos, Gradivo II, št. 369. 23 Bezlaj, Etimološki slovar III, str. 443–444; Snoj, Slovenski eti- mološki slovar, str. 759. 176 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Georgen am Längsee, 24 ki je tedaj ali v naslednjih letih pridobil tudi obe nekoč salzburški kmetiji v na- selju, saj sta maja 1162 omenjeni v potrditvi posesti samostana. 25 Salzburška nadškofija je že zgodaj pridobila pra- vice do rudarjenja na območju gornje Labotske do- line, v okolici Svetega Lenarta (Sankt Leonhard im Lavanttal), in sicer približno med drugo polovico 9. in sredino 10. stoletja. Leta 860 je cesar Ludvik Nemški nadškofiji potrdil posesti in pravice, v listini pa se še ne omenjajo pravice do izkoriščanja rude, 26 omenjene v kasnejših potrditvah – prvič že leta 890, ko naj bi kralj Arnulf potrdil posesti nadškofu Diet- marju, toda listina je ponaredek iz druge polovice 10. stoletja, iz česar sledi, da izpričuje stanje iz tega časa, ko se rudni jašek v gornji Labotski dolini (unam fossam ruderis in montem Gamanara) v potrditvenih listinah prične redno omenjati. 27 Lokacijo »mons Gamanara« istovetimo z Erzbergom nad Svetim Le- nartom v Labotski dolini, kar potrjuje zapis v potrdit- veni listini papeža Inocenca III. za posesti in pravice bamberške škofije iz leta 1203, ko se med cerkvami omenja »ecclesiam sancti Leonardi in Gamenare«. 28 Poraja se vprašanje, ali so v rudniku pridobivali železovo ali katero drugo rudo, morda tudi kamen, kot namiguje potrditev salzburški nadškofiji iz leta 1178. 29 Da je šlo za rudnik železa, potrjuje listina iz leta 931, v kateri je na območju ne le Koroške, tem- več kar celotnih Vzhodnih Alp v pisnih virih prvič nedvomno izpričana rudarska in verjetno tudi žele- zarska dejavnost. Junija tega leta je salzburški nad- škof Odalbert z grofom Alberikom zamenjal posesti. Nadškof je od grofa v trajno last prejel »ad Gamana- ron hobam unam … et flatum ferri quod aruzi dicitur, fodere sine censu …«, torej hubo in pravico, da lahko brez plačevanja činža koplje železovo rudo. 30 Povsem mogoče je, da je bila ta listina podlaga salzburških pravic do izkoriščanja rude v kasnejših potrditvah. Pomen »flatum ferri quod aruzi dicitur« je neko- liko nejasen; največ težav povzroča beseda »flatus« (pihanje), 31 kar bi lahko imeli za uporabo mehov pri vpihovanju zraka v peč ob taljenju železa. Verjetno se prav zaradi te besede v večini izdaj vira interpretacija nanaša na obstoj neke vrste talilne peči; August von Jaksch termin prevaja kot »Eisenschmelze«, Joseph Zahn kot »Eisenwerk«, Franc Kos pa kot »plavž«. 24 Jaksch, MDC III, št. 917. 25 Jaksch, MDC III, št. 1046. Kraj Železen se ponovno omenja leta 1273, ko je samostan Sankt Georgen ponovno pridobil pravice nad eno kmetijo v naselju in pripadajočim gozdom (Wiessner, MDC V, št. 126). 26 MGH, DD LD, št. 102. 27 Jaksch, MDC III, št. 62; Kos, Gradivo II, št. 296 – ter nato v letih 977 in 982 ( Jaksch, MDC III, št. 147, 154). 28 Jaksch, MDC IV, št. 1558. 29 Jaksch, MDC III, št. 1244. 30 Jaksch, MDC III, št. 94; Zahn, UBSt I, št. 20; Kos, Gradivo II, št. 378. 31 Bradač, Latinsko-slovenski slovar, str. 212. Kot kepo železa, pridobljeno v vetrni peči (Eisenfla- den), termin prevaja Friedrich Münichsdorfer, Otto Johannsen pa je »flatum ferri« enačil s kasnejšim nemškim terminom »Plähaus«. Prav tako je domne- val, da bi ta talilna peč že lahko izkoriščala vodno silo za pogon mehov, 32 kar pa je glede na čas delovanja obrata prezgodaj in se tako ne zdi verjetno. Precej verjetnejša je domneva, da gre za vetrno jaškasto peč, pri kateri so mehovi, ki so v peč vpihovali zrak, de- lovali še na človeški pogon. Po drugi strani pa pre- ostale besede nakazujejo zgolj na kopanje železove rude (ferri quod aruzi dicitur, fodere sine censu) in ne na obrat za taljenje železa, ki pa bi kljub temu lahko obstajal v bližini rudnega nahajališča. Kljub negotovim domnevam lahko utemeljeno trdimo, da so na območju gornje Labotske doline že pred letom 931 kopali železovo rudo, povsem mogo- če pa je, da so obstajali tudi obrati za njeno predelavo. Čas pričetka rudarjenja in taljenja rude je težko do- ločiti; lahko bi ga postavili že v obdobje razmeroma kmalu po naselitvi Slovanov, na konec 8. ali v 9. stole- tje, ko se je v Karantaniji pričel vzpostavljati fevdalni red, morda pa gre nastanek obratov iskati šele v ob- dobju madžarskih vpadov, ko je bilo treba za obram- bo pred napadalci izdelati večjo količino orožja. Kot potrditev teorije o tipu peči in njihovem večjem šte- vilu bi morda lahko razumeli ostanke jaškastih vetr- nih talilnih peči, ki so bili najdeni v bližini Svetega Lenarta, pri ledini Loben povsem blizu Erzberga, toda najdišče ni bilo podrobneje datirano. 33 Znanje o železarstvu v zgodnjem srednjem veku poleg pisnih virov osvetljujejo tudi arheološki viri, ki hkrati kažejo na visoko vrednost železa v tem obdo- bju. Železo se je namreč v vzhodni in srednji Evropi ter Skandinaviji uporabljalo tudi kot plačilno sred- stvo, predvsem v obliki polizdelkov oziroma ingotov. Oblike polizdelkov so se razlikovale, bile so različnih, ponekod standardiziranih velikosti, največ polizdel- kov pa je bilo v obliki sekire, palic in diskov. Precej- šnje število takšnih polizdelkov je bilo odkritih v za- kladnih najdbah, v Krakovu npr. kar 4212 kosov. Na območju Velike Moravske se je kot plačilno sredstvo uporabljal železen polizdelek v obliki sekire. Tak- šen je bil najden tudi v Ljubljanici in ga postavljamo med konec 8. in začetek 10. stoletja, gre pa za enega redkih takšnih primerkov, ki je bil najden zunaj ob- močja današnje Moravske, Slovaške in Poljske. Tako obstaja precejšnja verjetnost, da je bil izdelan na Veli- kem Moravskem. Poleg ingota je bilo na rečnem dnu najdenih še več železnih delov orodja (kosa, cepin in dve sekiri), ki datacijo dodatno potrjujejo. 34 32 Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 7; Johannsen, Geschichte des Eisens, str. 93, 131. 33 Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 7; Wiessner, Kärntner Eisen, str. 16. 34 Pleiner, Blacksmiths, str. 43–52; Nabergoj, Ljubljanica, str. 115; Knific, Ljubljanica, str. 124. 177 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Na splošno je v Evropi iz tega obdobja precej za- kladnih najdb, ne samo polizdelkov, temveč tudi že izdelanih predmetov. Podobno je na območju dana- šnje Slovenije, kjer je kar nekaj takšnih najdišč. Med bolj izstopajočimi je gotovo t. i. »sebenjski zaklad«, ki je bil najden pri Sebenjah v bližini Bleda in vsebuje 24 železnih predmetov, na podlagi vojaške konjeni- ške oprave pa je bil datiran v prvo tretjino 9. stoletja. Vojaška in konjeniška oprava sta bili najverjetneje izdelani na tujem, značilna karolinška ost kopja ver- jetno v frankovskih delavnicah ob Renu, medtem ko za ostale predmete ne moremo postaviti hipoteze o kraju nastanka. 35 Takšne osti kopij ali sulic so bile pogosto damascirane. Prvi podobni primerki so se na frankovskem ozemlju pojavili že v drugi polovici 8. stoletja, nekaj podobnih najdb pa je tudi z območja današnje Slovenije. Več jih je bilo odkritih ob izlivu Ižice v Ljubljanico, na območju Rakove Jelše, kjer se domneva obstoj frankovske vojaške utrdbe. Najdene so bile tudi železne ostroge. 36 Precej primerkov karo- linške vojaške opreme, predvsem konjeniške oprave, je bilo najdenih na Gradišču nad Bašljem, kjer so bili predmeti raztreseni v plasti, ki je prekrivala razvali- ne poznoantične višinske naselbine. Lega predmetov kaže na spopad, morda ob zatrtju upora Ljudevita Posavskega ali ob madžarskih vpadih v prvi polovici 10. stoletja. Zoglenelo žito, ki je bilo podvrženo ra- diokarbonski analizi, nakazuje datacijo med letoma 790 in 990. 37 Na Gradišču nad Bašljem je bilo naj- denih kar 18 ostrog, nekaj stremen in brzd ter precej puščičnih osti in železnih predmetov za vsakdanjo uporabo, kot so sekire, srpi, kose, lemež, noži in škar- je. Trije nedokončani železni deli pasne garniture za 35 Pleterski, Sebenjski zaklad, str. 237–330. 36 Knific, Ljubljanica, str. 125–126; Vitez, dama in zmaj, str. 24–25. 37 Izsledki naravoslovnih analiz železnih predmetov z Gradišča nad Bašljem so pokazali, da je bila površina 14 predmetov pokositrena (Karo, Knific, Milić, Pokositreni železni predme- ti, str. 42–45). meč bi morda lahko kazali na obstoj vsaj osnovne kovaške obrtne dejavnosti na Gradišču nad Bašljem. Železni konjeniški predmeti so bili kakovostno izde- lani in okrašeni, vidni so frankovski vplivi, gradivo pa ima največ podobnosti z najdbami na ozemlju Velike Moravske in Spodnje Panonije. Podobne, a manj šte- vilne najdbe, ki jih postavljamo v podoben kontekst, so bile odkrite še na nekaterih drugih koncih Slove- Polizdelek v obliki sekire, 9. stoletje, Narodni muzej Slovenije, inv. št. V 1801 (foto: Tomaž Lauko). Streme, 9. do 10. stoletje, Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 35643 (foto: Tomaž Lazar). 178 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 nije, med drugim 15 stremen, ki jih postavljamo v čas med 8. in 11. stoletjem. Sicer je med predmeti, pripi- sanimi karantanskemu kulturnemu slogu, v primer- javi s predmeti iz drugih materialov zelo malo tistih iz železa (orodje in orožje). Med železnimi predmeti je največ bojnih in navadnih nožev, nekaj je še osti puščic, kopij in sulic, mečev, sekir, srpov itd. 38 Zakladne najdbe zgodnjesrednjeveških železnih predmetov kažejo na podobnost s tistimi z območja današnje Češke (predvsem Moravske) in Slovaške ter jugovzhodne Evrope. Ti zakladi so sicer precej manj obsežni kot tisti, ki je bil izkopan pri Sebenjah; dve takšni najdišči sta v Gorjancih (Camberk in Zi- dani Gaber nad Mihovim), omeniti pa velja še Stari grad nad Uncem in Ljubično nad Zbelovsko goro. Večinoma gre za poljedelsko orodje, sekire in obrtni- ško orodje; nekaj je ingotov ter konjske in konjeni- ške oprave, razmeroma malo pa orožja. V teh zakla- dih je poleg dveh ingotov in kosa surovega železa z Gradišča nad Bašljem precej odlomkov, polomljenih predmetov, ki pa so imeli vrednost kot surovina; za lastnika so bili neke vrste »železna rezerva« in so bili namenjeni za kasnejšo predelavo. 39 Za večino železnih predmetov je postavljanje hi- potez o kraju izdelave skoraj nemogoče. Konjeniškim in vojaškim predmetom je treba skoraj zanesljivo pri- pisati tuj izvor, glede orodja pa morda lahko spričo manjše zahtevnosti izdelave domnevamo, da je bil vsaj del teh predmetov izdelan v lokalni delavnici, morda v širši okolici najdišča. Dopuščamo namreč možnost obstoja pridobivanja železa iz lahko na- brane rude na širšem območju ter osnovnega znanja kovaštva. Potrditve za takšne sklepe lahko najdemo že v slovanski zgodnjesrednjeveški kneževini Veliki Moravski, kjer je bila v 9. stoletju dosežena precej visoka stopnja znanja taljenja železove rude in obr- tnega kovaštva. Zgodovinska poročila za Moravsko omenjajo uvoz železnih izdelkov s frankovskega ob- močja. Šlo je predvsem za »luksuzno orožje«, kot so bili meči ali zgolj njihova rezila ter oklepi. Podrobna analiza arheoloških najdb mečev, ki so ležali v grobo- vih na najdišču Mikulčice in so datirani v 9. stoletje, je pokazala, da bi bilo 9 od 16 mečev lahko izdelanih v frankovskih delavnicah, še posebej v zgodnejšem obdobju, na začetku 9. stoletja. Na Moravskem so v 9. stoletju sami pričeli izdelovati meče po frankov- skem vzoru. V tistem času postanejo zelo redki tudi frankovski odloki o prepovedi trgovanja z orožjem, kar nakazuje na zmanjšan obseg trgovanja in razvoj proizvodnje na območju nekdanjih tržišč. 40 Kakovostne železne izdelke so Slovani dolgo pridobivali s pomočjo trgovanja s frankovskim kra- 38 Knific, Arheološko najdišče, str. 64–67; Knific, Nabergoj, Srednjeveške zgodbe, str. 83, 91; Karo, Die Typologie, str. 165– 171; Korošec, Zgodnjesrednjeveška slika, str. 238–248. 39 Bitenc, Knific, Zgodnjesrednjeveški zakladi, str. 103–146. 40 Pleiner, Zaklady slovanskeho, str. 304; Košta, Hošek, Early Medieval Swords, str. 294–296. ljestvom, ki se je vzpostavilo že nekaj desetletij po naselitvi Slovanov na novem prostoru. Že leta 623 ali 624 se omenja trgovec Samo, ki je skupaj z dru- gimi frankovskimi trgovci trgoval s Slovani nekje na ozemlju današnje Češke in Moravske. 41 Še bolj se je trgovina med slovanskim in frankovskim sve- tom razvila v karolinški dobi. Iz dokumenta iz leta 805 je razvidno, da je trgovina med Franki in Slovani potekala tudi v bližini izliva reke Aniže v Donavo, na območju rimskega Lauriacuma; tam se omenjajo trgovci, ki so nato odhajali na območja, kjer so živeli Slovani in Avari. V tem času se omenja tudi trgovi- na z orožjem iz frankovske države proti sosednjim deželam, ki jo je Karel Veliki poskušal prepovedati v kar štirih kapitularjih, izdanih med letoma 781 in 811. Orožje je najverjetneje prihajalo iz delavnic na območju Porenja, kjer so bile tedaj orožarske delav- nice najbolj razvite. 42 Kasneje se trgovina z orožjem in drugimi železni- mi izdelki posebej ne omenja, je pa verjetno še naprej potekala. Leta 828 je cesar Ludvik Pobožni v varstvo sprejel skupino trgovcev ter jim podelil razne privile- 41 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 17–18. 42 Dopsch, Die Wirtschaftsentwicklung, str. 142, 181; Košta, Ho- šek, Early Medieval Swords, str. 295. Sebenjski zaklad, prva tretjina 9. stoletja, Narodni muzej Slovenije, inv. št. S 2341–S 2364 (foto: Tomaž Lauko). 179 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 gije. Najverjetneje je šlo za profesionalne trgovce na dolge razdalje, ki so trgovali po frankovski državi in vzhodnoalpskih deželah. Z začetka 10. stoletja izvira raffelstettenska mitninska uredba, ki velja za enega najpomembnejših virov za gospodarsko zgodovi- no frankovske dobe. Nastala je med letoma 904 in 906 po ukazu vzhodnofrankovskega kralja Ludvika Otroka ter je urejala trgovanje ob Donavi med Ba- varsko in vzhodnimi deželami na ozemlju današnje Avstrije. Mitninska uredba kaže na to, da sta bila že v tem času trgovina in promet običajni in razširjeni dejavnosti. 43 Železarstvo na Velikem Moravskem Medtem ko so tako pisni kot arheološki viri za raziskovanje železarstva na območju Vzhodnih Alp v zgodnjem srednjem veku precej skopi, pa zanimivo primerjavo ponuja sočasno stanje v slovanski kneže- vini Veliki Moravski. Tako kot Karantanija je tudi Velika Moravska daljše časovno obdobje ohranjala razmeroma neodvisen položaj, čeprav stoletje kasne- je, saj se je vzpostavila v prvih dveh tretjinah 9. sto- letja, na območju severno od srednjega toka Donave, s središčem ob reki Moravi. Domneva se, da sta bili glavni središči na območju današnjih naselij Mikulči- ce in Staré Město pri Uherském Hradištu. Po porazu Avarov s Franki se je pojavila možnost za vzpostavi- tev kneževine. Moravani so se kot samostojna identi- tetna skupnost v virih pojavili leta 822 kot udeležen- ci zbora Ludvika Pobožnega, leta 831 pa so sprejeli krščanstvo. V tem obdobju se je vzpostavila dinastija velikomoravskih knezov, s prvim znanim knezom Mojmirjem, ki ji je dal ime. Slovanske elite so se pri- čele zgledovati po frankovskih, prevzele so zahodno krščanstvo ter elemente frankovske noše in orožja, med drugim tudi frankovske meče. Moravska nikoli ni postala del frankovskega kraljestva. Do tretje četr- tine 9. stoletja je dosegla priznanje tako politične kot cerkvene neodvisnosti, leta 905 ali 906 pa je prišlo do uničujočega vpada Madžarov, s čimer se sledovi o posebni moravski politični skupnosti v pisnih virih končajo. Vojaški spopadi v tem obdobju so razvidni tudi iz raznih arheoloških najdb; med drugim je na območjih utrdb na Moravskem in Slovaškem mogo- če najti številne madžarske puščične osti, podobno tudi pri Mikulčicah. 44 Od petdesetih let 20. stoletja so na območju zgodnjesrednjeveške kneževine potekala arheološka izkopavanja, ki so dala precej zanimivih rezultatov, tudi v povezavi z železarstvom, s katerim so se na češkem prostoru ukvarjali že razmeroma kmalu po slovanski naselitvi, saj je že iz tega obdobja znanih precej železnih najdb. Na najdišču Želechovice pri Uničovu so bili najdeni ostanki 24 talilnih peči, ki 43 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 18–19. 44 Košta, Hošek, Early Medieval Swords, str. 11–15. so bile drugačne od tistih iz obdobja pred naselitvijo Slovanov. Gre za vetrne peči, ograjene z zemljenim nasipom; v peči so zrak vpihovali z mehovi na člo- veški pogon, temperatura pa naj bi dosegala tudi do 1400 °C. Teža pridobljene kepe železa oziroma »vol- ka« naj bi znašala vsaj 5 kg. Najdišče se postavlja v 8. ali na začetek 9. stoletja. Taljenje železa je tedaj večinoma potekalo na gradiščih, ki so bila središča proizvodnje in trgovine. Pridobljeno železo je bilo iz- delano za širšo okolico, lahko pa tudi za širši prostor, čeprav obseg pridobivanja železa na teh območjih še ni docela razjasnjen. 45 V 8. in 9. stoletju se je proizvodnja železa na območju Moravske znatno povečala, kar je močno povezano z nastajanjem in rastjo kneževine Velike Moravske. Tudi metalurško znanje je doseglo viso- ko stopnjo razvoja. V arheoloških raziskavah je bilo najdenih precej ingotov v obliki sekire in diskov, ki so jih uporabljali kot menjalno sredstvo; ingoti v obli- ki sekire so imeli štiri standardne velikosti. Ostanki pridobivanja in predelovanja železa so bili najdeni v večjih naselbinskih jedrih, kot sta predvsem Mikul- čice in Staré Město pri Uherském Hradištu. Osred- nji del teh zgodnjih urbanih središč je zavzemal grad oziroma gradišče, v bližini pa so bili najdeni ostanki številnih cerkva in raznih neagrarnih obrtnih dejav- nosti, med drugim tudi železarstva in kovaštva. Na lokaciji Staré Město, kjer je bilo v 9. stoletju po- membno knežje in cerkveno središče, je bilo najdenih tudi 190 ingotov, od tega 32 v zakladni najdbi, ter kovačija in precej kosov železnega orodja. Najdišče v bližini današnjega naselja Mikulčice je prav tako dalo številna odkritja s področja železarstva, in sicer zakladno najdbo polizdelkov v obliki sekire, 100 kg žlindre in 16 mečev v grobovih. Domneva se, da je bilo prav v Mikulčicah središče velikomoravske kne- ževine; na njenem vrhuncu v 9. stoletju je tam verje- tno živelo od tisoč do dva tisoč prebivalcev. Kovaške delavnice so bile odkrite tudi v Nitri na današnjem Slovaškem, kjer gradišče sodi v 8. in 9. stoletje ter je bilo nekaj časa sedež Pribine, kasnejšega kneza v Spodnji Panoniji. 46 Posebne obravnave so bili deležni zgodnjesred- njeveški meči, najdeni v Mikulčicah. Večina je bila najdenih v grobovih kot grobni pridatki, v drugač- nem, naselbinskem kontekstu pa so bili najdeni le deli mečev, npr. ročaj in branik meča, pa še teh je bilo precej manj, in sicer pet. Meči so v veliki meri pri- padali odraslim ali starejšim moškim, datirani pa so bili v čas od konca 8. do začetka 10. stoletja. Deležni so bili poglobljene metalografske analize, na podlagi katere se je precej povečalo znanje o izdelavi in kako- vosti teh predmetov. Meč je bil že sam po sebi zahte- 45 Pleiner, Zaklady slovanskeho, str. 197, 208, 302–303; Pleiner, Bloomery Smelters, str. 75. 46 Pleiner, Blacksmiths, str. 45–46, 161–162; Kosi, Zgodnja zgo- dovina, str. 22. 180 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 ven kovaški izdelek, ki ga ni bil sposoben skovati vsak vaški kovač ali začetnik, pri mečih iz Mikulčic pa gre večinoma za kakovostne izdelke, nekateri so bili celo prave mojstrovine kovaške obrti. Večina mečev je bila izdelana iz več plasti jekla in železa; osrednji del meča je bil praviloma iz železnih, ostrini pa iz trših jeklenih plasti. Meči so bili izpostavljeni temperatur- ni obdelavi, kaljeni, v nekaj primerih sta bili kaljeni le ostrini rezila, jedro meča pa ne. Pozne karolinške meče so posnemali tudi drugod po Evropi. Za nekaj primerkov iz Mikulčic se lahko dopušča možnost, da so bili izdelani v bližini oziroma v regionalni oro- žarni, nekaj več kot polovica pa jih je bila verjetno izdelana na tujem. 47 Železarstvo na območju današnje Slovenije med 11. in 13. stoletjem Za obdobje od konca madžarskih vpadov do 13. stoletja je za raziskovanje železarstva v Vzhodnih Al- pah na voljo več ohranjenih pisnih virov kot za prej- šnja stoletja, so pa ti še vedno omejeni na Štajersko in Koroško. Za Kranjsko pisnih virov do konca 13. stoletja ne poznamo, čeprav je bilo taljenje rude in izdelovanje železnih izdelkov najverjetneje prisotno tudi tu, vsaj v omejenem obsegu in za lokalne potre- be. Najzgodnejša vest, ki potrjuje pridobivanje železa na območju današnje Slovenije, izhaja iz urbarja lo- škega gospostva iz leta 1291, ko je med dajatvami šti- rih »praznikov« (praeznich) 48 na območju Mojstrane v Zgornjesavski dolini navedena dajatev »80 ferra«. V istem urbarju je prvič omenjeno tudi naselje in urad Rudno (Ruden) blizu Dražgoš, katerega nastanek je bil po imenu sodeč verjetno povezan z rudarjenjem ali vsaj nahajališčem rude v bližnji okolici. Del svojih obveznosti je v železu poravnal tudi kmet iz Gorenje Save pri Kranju, ki je sicer večinoma oddajal žitne dajatve, obenem pa »dimidiam massam ferri«, poldru- go kepo železa. 49 Tudi v primeru mojstranških praznikov gre naj- verjetneje za kepe železa, pri čemer jasno opazimo razliko med bolj specializiranim pridobivanjem žele- za štirih praznikov, od katerih je vsak oddajal po 20 kep železa, ter t. i. »gozdnim železarjenjem« kmeta iz Gorenje Save, ki je železa oddal zgolj za vzorec. Kepe železa se sicer dokaj redno pojavljajo med dajatvami 47 Košta, Hošek, Early Medieval Swords, str. 60–234, 241–253, 294–296. 48 Pavle Blaznik je predvideval, da so bili »prazniki« podložniki, ki so bili prosti, oziroma »prazni« tlake. Sergij Vilfan meni, da omenjeni termin predstavlja fevdalne talilce železa, takšen naziv pa so po njegovem mnenju dobili zato, ker so rudo tudi pražili. Omenjeni »prazniki« so bili člani gospodove »fa- milije«. Gospod jih je zaradi njihovega specifičnega znanja uporabil za pridobivanje železa. Gre torej za zametke ločitve fužinarskega dela od agrarnega (Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 84; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 190; Zgodovina agrarnih panog II, str. 317–318). 49 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 130, 164, 166. podložnikov, ki so se ukvarjali s taljenjem železove rude. Najverjetneje so bile že obdelane ter očiščene žlindre in ostankov oglja ter potemtakem primerne za nadaljnjo kovaško obdelavo. Povsem mogoče je, da so jih obdelali kovači v Škofji Loki, kjer je bil se- dež gospostva ter sta že leta 1263 omenjena kovača Bernhard in Wulfing. 50 Kot alternativna možnost se ponuja tovorjenje v freisinški trg Gutenwert na Do- lenjskem ali v precej oddaljeno prav tako freisinško gospostvo Waidhofen an der Ybbs, kjer je že vsaj leta 1316 v uradu Hollenstein delovalo šest kovačnic (fabrica ferri), v katerih so kladiva morda že delova- la na vodni pogon, več obrtniških delavnic brez na- tančnejše opredelitve pa je bilo tudi v osrednjem trgu Waidhofen. 51 Bolje kot na Kranjskem viri železarsko dogajanje izpričujejo na Štajerskem. Leta 1182 je štajerski voj- voda Otokar potrdil podelitve kartuziji Žiče, ki jo je ustanovil njegov oče, med katerimi je navedenih tudi »XX massas ferri in Leuben«. 52 Železarji nad Leob- nom na gornjem Štajerskem so torej žički kartuziji letno oddali 20 kep železa, na tem mestu pa se samo po sebi postavlja vprašanje, kaj so v samostanu s tem železom storili. Ali so ga prodali dalje ali predelali v polizdelke oziroma končne izdelke na samostan- skem posestvu? Odgovor bi se lahko skrival v listini, ki jo je novembra 1227 izstavil avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI., s katero je samostan v Žičah oprostil plačevanja mitnine od soli in železa, ki ju je samostan vsako leto prejel z njegove strani. 53 Kljub temu obstaja možnost, da so v samostanu železo vsaj za silo prekovali v ingote; znano je namreč, da so bili samostani v visokem srednjem veku eden glavnih no- silcev tehnološkega napredka, železarstvo pa je imelo v gospodarskem življenju kartuzijanskega reda po- membno vlogo. 54 Medtem ko so Žiče prejemale po 20 kep žele- za, je druga štajerska kartuzija v Jurkloštru iz urada Leoben prejemala po 10 kep železa letno. 55 Takšno stanje se je ohranilo še v drugo polovico 13. stoletja, s to razliko, da so železarji v Leobnu pričeli pridobi- vati večje kepe železa. Leta 1262 je Jurklošter letno prejemal štiri velike ali 10 majhnih kep železa, leta 1270 pa je sledila nova listina za samostan Žiče, ki je prejemal osem velikih kep železa. 56 Iz časa upravlja- nja češkega kralja Otokarja II., ki je dal v letih 1265– 1267 pripraviti urbar za svoje posesti na Štajerskem, 50 Schumi, UBKr II, št. 326. 51 Zahn, FRA II 36, str. 403–409, 452; Stepanek, »Eisen«-stadt Waidhofen, str. 135. 52 Zahn, UBSt I, št. 620; Kos, Gradivo IV, št. 659. 53 Zahn, UBSt II, št. 246; Kos, Gradivo V, št. 463. 54 Johannsen, Geschichte des Eisens, str. 73–74. 55 Zahn, UBSt II, št. 245. 56 Pferschy, UBSt IV, št. 76, 396; Pirchegger, Das steierische Ei- senwesen, str. 14. Na podlagi teh listin je Pirchegger predvi- deval, da je na železarskih območjih na gornjem Štajerskem med letoma 1227 in 1262 prišlo do tehnološkega napredka v železarstvu. 181 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 je med deželnoknežjimi izdatki zavedenih 10 mark, ki so jih namesto železa oddajali kartuzijanskim sa- mostanom. 57 Alfons Müllner je domneval, da so te železne mase predelovali kovači, ki se v listinah admontskega samostana omenjajo že sredi 12. stoletja. Podobno naj bi bila tedaj kovaška obrt razvita tudi na Kranjskem, s to razliko, da listinski viri tu niso ohranjeni. V hribo- viti okolici Loke naj bi se na vsaki hubi ukvarjali tudi s kovaštvom, a zgolj za lastne potrebe, kar Müllner enači s prej omenjenimi admontskimi kovači, 58 če- prav je verjetneje, da so samostanski kovači delovali v obratih v bližini samostana ali talilnih peči. Njihovo znanje je bilo precej bolj izpopolnjeno kot znanje lo- kalnih kovačev v podeželskih naselbinah. Morda so bili takšni kovači prisotni tudi na posestih samostana v Žičah, čeprav se v sočasnih listinah, ki so bile iz- stavljene v zvezi s samostanom, ne omenjajo. Na poseljenih območjih v bližini nahajališč žele- zove rude ne gre preveč dvomiti v obstoj tehnološko verjetno precej zaostalega železarstva in kovaštva, omejenega na izdelke za nujno domačo rabo in v lite- raturi pogosto imenovanega »kmečko« ali »gozdno« železarstvo, ki ga predstavlja zgoraj omenjeni kmet iz Gorenje Save. Takšna je bila verjetno slika železar- stva na območju današnje Gorenjske vse do sredine 14. stoletja, z izjemo zgoraj omenjene Mojstrane. V Bohinju, kjer je bilo železarstvo razvito že v predrimski dobi, interpretacije nekaterih arheoloških najdb govorijo v prid temu, da je bilo železarstvo tu razvito tudi v visokem srednjem veku. V poštev bi lahko prišlo območje na desni strani Save v bližini naselja Nomenj, kjer sta bili na dveh lokacijah ob po- tokih, ki se izlivata v Savo Bohinjko, najdeni zidani ruševini, ob njiju pa kosi žlindre. Obe lokaciji je ljud- ska tradicija označevala kot kraj, kjer je dala peči za taljenje železove rude postaviti že sv. Hema v 11. sto- letju. Lokacija ob potoku Plavžarica je bila deležna temeljitejših arheoloških raziskav. Že Alfons Müll- ner je ugotovil, da je na tem mestu stala livarna žele- za, ki je pričela delovati sredi 17. stoletja. Nekaj več vprašanj ostaja glede delovanja na lokaciji ob potoku Mošenac, kjer je bila najdena žlindra, ki kaže na manj razvito talilno peč, saj vsebuje večji delež železa. 59 Pi- sni viri nam pri rešitvi tega problema ne pomagajo, saj se v domnevno železarskem Bohinju ta dejavnost vse do 16. stoletja sploh ne omenja. Ohranjeni viri iz obdobja med 11. in 13. stoletjem govorijo zgolj o posestnih menjavah, nameri o ustanovitvi samostana, ki se je izjalovila, in agrarnem gospodarstvu. 60 57 Dopsch, Die Landesfürstlichen Gesamturbare, str. 66. 58 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 121. 59 Jarc, Srednjeveške poti, str. 172–183; Müllner, Geschichte des Eisens, str. 340–343; Pflaum, »Plavž svete Heme«, str. 452– 461; Cundrič, Pozabljeno bohinjsko zlato, str. 18, 31–34. 60 Bizjak, Urbarji briksenske škofije, str. 49–50, 185–188; Hančič, Odnos Freisinga in Briksna, str. 139–141. O življenju v Selški dolini, kjer je sredi 14. sto- letja nastalo železarsko središče v bližini Škovin (Zaeuritz), ki so bile verjetno zadnji naseljeni kraj ob zgodnji slovanski poselitvi, 61 prvi priča urbarialni popis »Noticia bonorum de Lonka« iz okoli leta 1160, kjer pa se med dajatvami omenjajo zgolj živinorejske dajatve. 62 Ker so v bližini ležala nahajališča rude, 63 lahko domnevamo, da so tu že pred sredino 14. sto- letja železo pridelovali za lokalne potrebe. Podobno je bilo verjetno tudi na drugi strani Jelovice, v Lipni- ški dolini in Kropi, kjer so v poznem srednjem veku prav tako nastali železarski obrati. Grad Waldenberg (danes ruševine z imenom Pusti grad nad Lipnico) je bil sezidan ob koncu 12. stoletja, prva naselja (Lan- covo) pa se omenjajo v prvi polovici 13. stoletja, a ne v povezavi z železarstvom. 64 Nastanek naselij Kamna Gorica in Kropa je nemogoče časovno dolo- čiti, manjše naselje Kolnica pa je zagotovo nastalo v povezavi s kovanjem železa. Iz leta 1595 izvira listi- na, v kateri lastnika železarskih obratov v Kolnici in Kamni Gorici navajata, da so njuni obrati stari že vsaj 400 let. To bi pomenilo, da so na tem območju začeli železo pridobivati konec 12. stoletja, torej približno takrat, ko je bil sezidan grad. Kontekst, v katerem je bila listina izstavljena, pa prej govori v prid domne- vi, da sta lastnika pri določanju starosti svojih obra- tov pretiravala, saj sta želela pridobiti dovoljenje za izrabljanje železove rude pod Kamniškimi Alpami, 61 Blaznik, Škofja Loka, str. 21. 62 Schumi, UBKr I, št. 122. 63 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 204. Gre za območje Jelovi- ce v bližini Dražgoš. 64 Schumi, UBKr II, št. 61; Kos, Vitez in grad, str. 245; Sapač, Grad Waldenberk, str. 329. Kos železove rude z najdišča »peč sv. Heme« pri Nomenju, Narodni muzej Slovenije, inv. št. G 13526 (foto: Petra Brodar). 182 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 kjer je posest imel velesovski samostan. 65 Kljub temu bi lahko začetek pridobivanja železa na tem območju postavili v čas ob koncu 12. ali v 13. stoletje, še po- sebej z vidika zadovoljevanja potreb bližnjega gradu Waldenberg. Ob koncu 15. stoletja je pod gradom na območju Lipnice stalo 24 oštatov, na katerih so se ukvarjali tudi z obrtno dejavnostjo, povsem verjetno tudi s kovaštvom. 66 Kdaj so ta gospodarska poslopja nastala, sicer ne moremo natančno določiti, vendar lahko s precejšnjo verjetnostjo domnevamo, da jih je vsaj nekaj obstajalo že kmalu po izgradnji gradu. Na obstoj železarjenja v 13. stoletju v bližini Krope bi morda lahko nakazovala arheološka najd- ba talilne peči, ki so jo odkrili na začetku 50. let 20. stoletja. Interpretacija njenih značilnosti sicer ni povsem enotna, oba glavna raziskovalca se namreč ne strinjata pri vprašanju, ali je pogon mehov deloval na človeški ali vodni pogon. Poleg peči ni bilo drugih arheoloških najdb, ki bi omogočale natančno datacijo peči, zato je bila precej široko zastavljena, od konca 13. do 15. stoletja. 67 Na razvito železarsko dejavnost v Zgornjesavski dolini v visokem srednjem veku prav tako še ne mo- remo računati. Naselji Jesenice in še posebej Bela Peč verjetno še nista obstajali, bližnji naselji Rateče in Koroška Bela pa sta bili v agrarno gospodarstvo usmerjeni tudi v poznem srednjem veku. Bili sta raz- meroma veliki, zato ne smemo zavreči možnosti, da so se njuni prebivalci v skromnem obsegu, za lastne potrebe, ukvarjali s taljenjem v bližini najdene rude in kovanjem osnovnega orodja. Podobno je bilo mor- 65 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 299–300; Jarc, Srednjeveške poti, str. 157–169. 66 ARS, AS 174, Urbar urada Radovljica 1498, f. 100; Bizjak, Grad kot središče, str. 439. 67 Baš, Odkrivanje in čas nastanka, str. 18–20; Rekar, Slovenska peč, str. 60–71. da na Dovjem, kjer pa je bila naselbina, sodeč po viru iz sredine 12. stoletja, še zelo majhna in se je znatno povečala šele v 13. stoletju. 68 S kolonizacijo se je po- treba po železu povečala. Tako so se v približno istem času v Mojstrani pojavili zgoraj omenjeni »prazniki«. Na območju rudnih nahajališč in kasnejših žele- zarskih obratov na današnjem Gorenjskem so se kot glavni posestniki do 13. stoletja uveljavili grofje Or- tenburški ter škofiji iz Brixna in Freisinga. Medtem ko o rudarskih pravicah Ortenburških za ta čas še ni- mamo ohranjenih podatkov, sta obe škofiji rudarske pravice dobili že v 13. stoletju. Briksenska, ki je imela posest tudi v Bohinju, jih je dobila na začetku 13. sto- letja, a se zdi, da so se pretežno nanašale na srebro- ve rudnike na briksenskih posestih na Tirolskem. 69 Freisinški škofiji je pravico do rudarjenja različnih vrst kovinskih rud ter zlata in srebra na njihovih posestih podelil že Otokar II. leta 1260, za njim pa še Rudolf Habsburški leta 1277. Pavle Blaznik je te pravice povezoval s 14 let kasneje omenjenimi »praz- niki« v dovškem uradu. 70 Drugačno zgodbo pripoveduje arheološko naj- dišče Otok pri Dobravi v bližini današnjega naselja Drama, ki leži ob reki Krki na Dolenjskem. Tam je v visokem in poznem srednjem veku stalo freisinško tr- žno naselje Gutenwert, na istem mestu pa je naselbina obstajala že vsaj v 10. stoletju. Tržna naselbina je bila verjetno uničena leta 1473 ob turškem vpadu, na ob- močju nekdanjega trga, kjer na površju ni več sledov o njegovem obstoju, pa so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja potekale arheološke raziskave v režiji Narodnega muzeja Slovenije. Njihovi rezultati 68 Blaznik, Urbarji freisinške škofije, str. 165–166. 69 Santifaller, Urkunden, št. 47, 53, 60. 70 Pferschy, UBSt IV, št. 10; Zahn, FRA II 31, št. 205, 331; Bla- znik, Škofja Loka, str. 83. Ostanki talilne peči nad Kropo, Kovaški muzej Kropa (foto: Gašper Oitzl). 183 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 kažejo, da je bila v naselju že zgodaj v srednjem veku vzpostavljena relativno obsežna železarska dejavnost, v južnem delu naselja pa so bili odkriti sledovi taljenja rude in kovaške obrti ter usnjarskih delavnic. Časovna opredelitev najstarejšega kulturnega sloja se postavlja v čas 10. in 11. stoletja, v 12. stoletju je bila na istem mestu postavljena cerkev, ki je bila v 13. stoletju poru- šena, na njenih ruševinah pa so arheologi zopet našli ostanke predelovanja železa in brona. Najdenih je bilo precej železnih predmetov, ki so jih verjetno izdelovali tudi za izvoz, med njimi pa so ključi, žeblji, noži, škar- je, srpi ter tudi konjeniška oprema – podkve, ostroge in uzde; najdeni so bili kosi žlindre in rude. Skupno število najdenih kovinskih predmetov na tej lokaciji znaša okrog 2300. 71 Železni predmeti sodijo v čas od konca 10. sto- letja dalje, je pa njihova datacija zelo nenatančna in široko postavljena, saj vsaj v tistem času še ni bilo po- dobnih analogij. Šele primerjava z drugim gradivom in metalurška analiza bi pomagali predmete dokonč- no ovrednotiti. Opazna je tudi tehnološka prelomni- ca v izdelavi predmetov, ko se pojavijo nove, uvožene oblike. Primer takšnega tipa predmetov so ključi; 71 Gestrin, Otok (Gutenwerth), str. 37; Šribar, Poročilo, str. 64–67; Otok pri Dobravi, str. 1–4; Stare, Izkopavali smo, str. 44; Stare, Kovinski predmeti, str. 18. najstarejši, ki datirajo v 11. in 12. stoletje, so bili ver- jetno izdelani v tem naselju ali v bližini, medtem ko drugi, uvoženi tip ključev sodi v čas med 12. in 15. stoletjem. Iz tega sledi, da je približno v 12. stoletju prišlo do pritoka uvoženih predmetov ali zgolj dru- gačne tehnologije, ki pa so jo prinesli »tuji« kovači. 72 Najdeni so bili tudi kosi žlindre, ki so najverjetne- je povezani z obstojem talilnih peči v naselju. Te so na podlagi interpretacije v bližini najdene keramike delovale v 10. in na začetku 11. stoletja. V tem času je bil obseg proizvodnje precej velik, takšno stanje pa je trajalo vse do postavitve cerkve v 12. stoletju. Vinko Šribar je menil, da je teža ene talitve znašala med 40 in 50 kg. 73 Lokalna proizvodnja je bila v freisinškem času sorodna izdelkom drugih srednjeevropskih de- lavnic, kar lahko pomeni ali prihod tujih mojstrov ali posnemanje tujih predmetov s strani domačih moj- strov. 74 Tudi del predmetov, ki so bili najdeni v okoli- ci Škofje Loke (Krancelj, dvorišče Loškega gradu) in datirajo v visoki in pozni srednji vek, kaže precejšnjo podobnost z gradivom z najdišča Otok pri Dobra- vi, čeprav gradivo še ni bilo primerno ovrednoteno. Morda gre za sorodnost izdelkov v okviru srednje Evrope ali za tesno povezanost obrtnih in drugih dogajanj znotraj ene fevdalne posesti, s čimer bi ob- stajala možnost odvisnosti med škofjeloško in otoško delavnico, ki naj bi vplivala tudi na oblikovanje pred- metov. Hkrati naj bi bil fevdalni dejavnik odločilen 72 Šribar, Stare, Srednjeveško naselje, str. 25–27. 73 Šribarjeva ocena je nekoliko pretirana. Češki arheometalurg Radomir Pleiner je na podlagi številnih arheoloških najdb predpostavil, da so bile iz talilnih peči pridobljene železne kepe običajno težke od enega do treh kilogramov, nekatere pa od 4 do 13,5 kg (Pleiner, Bloomery Smelters, str. 230–250). 74 Šribar, Obrtna dejavnost, str. 59–69. Orodje z najdišča Otok pri Dobravi, Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko). Arheološka izkopavanja na najdišču Otok pri Dobravi (foto: Vinko Šribar). 184 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 tudi v razvoju kovaške obrti v Mojstrani, kamor naj bi freisinški škofje preselili kmete in kovače iz Do- lenjske. Na to naj bi kazali sledovi dolenjskega govo- ra na Dovjem in v Mojstrani. Ivo Pirkovič je postavil precej drzno hipotezo, da so freisinški gospodje oto- ške železarje in kovače po prvem porušenju naselja na Otoku v 12. stoletju prestavili v dovško županijo, kjer se kot »prazniki« omenjajo konec 13. stoletja. 75 O tem, da so na Dovjem in v Mojstrani zaznani sle- dovi dolenjskega govora, dvomov ni, 76 je pa kljub temu teza precej radikalna, sicer možna, a brez potr- ditve ali vsaj namigov v virih. Železarstvo na Koroškem in Štajerskem med 11. in 13. stoletjem Glavni imetniki pravic za kopanje in taljenje rude na Koroškem so bili salzburška nadškofija ter njeni ustanovi, krška škofija in benediktinski samostan v štajerskem Admontu, ki ju je dal v letih 1072 in 1074 ustanoviti prav salzburški nadškof Gebhard. 77 Na Koroškem so prve omembe v zvezi z rudarstvom in železarstvom že zelo zgodnje, se pa ne nanaša- jo na glavno območje pridobivanja železa v okolici Hüttenberga, temveč na gornjo Labotsko dolino, ki je v 11. stoletju prešla v posest bamberške škofije, železarski obrati pa bi bili lahko izpričani že v prvi polovici 10. stoletja. Med Svetim Lenartom in Wal- densteinom so bili najdeni ostanki žlindre. V bližini Waldensteina je stal grad »Schachtenstein«, ki je bil že v 13. stoletju razrušen, v okolici pa so bili najdeni ostanki talilnih peči, rudniških jam in žlindre; ime 75 Šribar, K poznavanju, str. 47–48. 76 Logar, Dialektična podoba, str. 148–149. 77 Jaksch, MDC I, št. 28; Zahn, UBSt I, št. 77. gradu bi lahko kazalo na obstoj jaškastih peči. 78 V visokem srednjem veku se ves čas ohranjajo potrditve salzburški nadškofiji, ki je še vedno imela v posesti rudniški jašek na Erzbergu nad Svetim Lenartom, medtem ko se železarjenje v Labotski dolini v tem obdobju posebej ne omenja; poleg tega ni jasno, ali so imeli od rudarjenja na tem območju kake ugodnosti bamberški škofje. Na drugi strani Seetalskih Alp (Seetaler Alpen), v okolici Hüttenberga in Brež, so rudo (sicer predvsem srebrovo) najverjetneje kopali že v 11., zagotovo pa v 12. stoletju. Hermann Wiessner je menil, da je naj- zgodnejši vir, ki kaže na rudarjenje, cesarska darovni- ca Henrika II. grofu Viljemu in njegovi ženi Hemi iz leta 1016. V tej listini se omenjajo tudi rudarske pravice do kopanja katerekoli rude na podeljenih posestih, toda vir je ponaredek iz zadnje četrtine 12. stoletja. Po mnenju Augusta von Jakscha je bila originalna listina iz leta 1016 podobna potrditveni darovnici cesarja Konrada II. iz leta 1028, v kateri pa se rudarske pravice ne omenjajo. Prva pristna listina, v kateri so omenjene rudarske pravice krške škofije, je iz leta 1130, izstavil jo je nemški kralj Lotar III., druga pa je potrditvena listina cesarja Friderika I. iz leta 1170. Zanimivo je, da se v tej drugi listini Lotar- jeva podelitev ne omenja, je pa poimensko naveden »cathmia Propath« – po Jakschu naj bi šlo za rudnik Höllein zahodno od Brež. 79 Okoli leta 1185 je omenjen rudnik nad današnjim naseljem Zosen pri Hüttenbergu (fodinam nostram super Zezzen), ki ga je tedaj admontski opat Isenrik zopet pridobil za svojo opatijo. Rudnik je bil razde- ljen na 16 delov. Med pričami so navedeni delavci v rudniku, med njimi tudi več rudarskih mojstrov. 80 Leta 1186 je Isenrik rudnik na Zosnu podelil rudar- skima mojstroma Reinbertu in Wulfingu ter njunim družbenikom (magistro montis Reinberto et Wulfingo cuidam et sociis eorum), v zameno pa sta morala de- vetino pridobljenih surovin letno oddati samostanu, 78 Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 3–5. 79 Jaksch, MDC I, št. 13, 15, 58, 265; Wiessner, Edelmetallberg- bau, str. 194. Pomen termina »cathmia« v zgodovinopisju še ni docela razložen; glede na uporabo v virih mu lahko pripisujemo različne pomene. V listinah iz druge polovice 12. in 13. stoletja ima običajno enak pomen kot »rudnik«. Tudi avstrijski pravni zgodovinar Adolf Zycha je »cathmia« enačil s terminom »fodina« – rudnik. Toda do nejasnosti pride v primeru, ko se termina pojavita istočasno, npr. leta 1266 – »fodina kathmie«. Gre za reverz neke druge listine, kjer pa je zavedeno »argenti fodina«. Morda je tudi na pod- lagi tega Hermann Wiessner v delu Geschichte des Kärntner Edelmetallbergbaues »cathmia« pogosto enačil z rudnikom srebrove rude. Interpretacija termina »cathmia/cadmia« sicer ni enotna; zdi se, da so v različnih obdobjih in na različnih območjih termin uporabljali z drugačnim pomenom. Na širšem območju Češkega rudogorja je v 16. stoletju ruda z imenom »cadmia« najverjetneje predstavljala zmes kobaltnih, arzenovih in cinkovih mineralov (Zycha, Das Recht, str. 100; Jaksch, MDC IV, št. 2907, 2908; Agricola, De Re Metallica, str. 112). 80 Zahn, UBSt I, št. 655. Kos žlindre z najdišča Otok pri Dobravi, izkopavanja 1976, kv. 554/5 (foto: Tomaž Lauko). 185 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 desetino pa salzburški nadškofiji. 81 Kasneje so bili med najemniki rudnih jaškov tudi predstavniki ko- roškega nižjega plemstva. Leta 1216 so Majnhard, Henrik iz Buldorfa ter neki Gotfrid z družbeniki za 130 mark dobili Isenhartov in admontski rudni jašek pri Zosnu. 82 Adolf Zycha je menil, da je šlo za srebrove ru- dnike, medtem ko je Alfons Müllner domneval, da je šlo za rudnike železa ter da sta v primeru iz leta 1186 rudarska mojstra dajatve oddajala v kosih žele- za. Joseph Zahn, Adolf Zycha in Alfons Müllner so rudnik locirali v bližino Brež in ne v Zosen, na kar jih je verjetno napeljala navedba v listini, kjer je »Zez- zen« omenjen skupaj z Brežami (Frisacum uel super Zezzen). 83 A temeljita analiza omemb toponimov »Zezzen« in »Zozzin« prej govori v prid domnevi, da gre najverjetneje v obeh primerih za pobočja severno nad potokom Mosinz, med današnjima naseljema Zosen in St. Johann am Pressen pri Hüttenbergu. 84 Na prelomu stoletja je admontska opatija rudni jašek z imenom »Munichaituht« 85 pri Zosnu dala v najem meščanom Brež. Novo pogodbo z meščani Brež je leta 1202 sklenil opat Rudiger, v zameno za izkoriščanje rudnih zalog pa so morali meščani sa- mostanu oddajati deveti del prihodkov. 86 Admont je imel na območju Hüttenberga posesti že od svo- je ustanovitve leta 1074 dalje, ko mu je salzburški nadškof Gebhard podelil skupaj 18 kmetij v Zosnu, Althofnu in Löllingu (predium Zezen et Altenhoven et Lelin, predium ad … Zozzin). Iz Zosna je že tedaj letno prejemal 12 funtov srebra. 87 Ob koncu 12. stoletja je salzburški nadškof Adal- bert razsojal o sporu med Admontom in Salzburgom 81 Jaksch, MDC III, št. 1325; Zahn, UBSt I, št. 679. 82 Jaksch, MDC IV, št. 1735; Zahn, UBSt II, št. 142. 83 Zycha, Das Recht, str. 88–89; Müllner, Geschichte des Eisens, str. 121. 84 August von Jaksch je v krajevnem kazalu svojih izdaj virov za vojvodino Koroško toponima »Zezzen« in »Zozzin« enačil, podobnega mnenja pa je bil tudi Friedrich Münichsdorfer. Eberhard Kranzmayer je v svojem delu obravnaval zgolj Zo- sen, ki je v obliki iz leta 1124 naveden kot »mons Zozzin«. Hermann Wiessner je »Zozzen« postavil v Zosen, med- tem ko je lokacijo toponima »Zezzen« označil kot nejasno ( Jaksch, MDC IV/2, str. 1054–1055; Münichsdorfer, Geschi- chte, str. 18; Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, str. 259; Wiessner, Edelmetallbergbau, str. 197–198). Interpretacijo obeh toponimov lahko razjasnita listini iz druge polovice 12. stoletja. V prvi iz obdobja med letoma 1162 in 1171 se ome- nja »predium supra Zozzen scilicet ad Frezen«, v listini papeža Lucija III. iz leta 1185 pa »ecclesiam sancti Johannis cum predio Zozzen« ter »predium Zezen cum ecclesia sancti Michahelis«. Na posesti »Zozzen« je torej stala cerkev sv. Janeza, na posesti »Zezen« pa cerkev sv. Mihaela. »Zozzen« se nanaša na naselje St. Johann am Pressen, kjer še danes stoji cerkvica sv. Janeza, v naselju Zosen pa je bila leta 1160 postavljena krstna kapela sv. Mihaela (Jaksch, MDC III, št. 1009, 1036; Zahn, UBSt I, št. 405, 641; Ankershofen, Über die Bedeutung, str. 103–104). 85 Hermann Wiessner meni, da gre za podobnost z današnjo nemško besedo »Mönchswasserleitung« (Wiessner, Edelme- tallbergbau, str. 197). 86 Jaksch, MDC IV, št. 1538; Zahn, UBSt II, št. 55. 87 Jaksch, MDC III, št. 408; Zahn, UBSt I, št. 77. glede pravic do rudarjenja in taljenja rude. Admont- skemu samostanu je potrdil pravico, da dobi polovico dajatev od rudarjenja in taljenja rude; v prvi vrsti je bila navedena srebrova ruda, so pa kopali tudi druge vrste rude, verjetno tudi železovo, in sicer na gori Zo- sen in drugod v župniji Guttaring, v krajih St. Johann am Pressen, Gossen in Ratteingraben. V isti listini se omenjajo tudi razni nemški termini za rudarske pra- vice, in sicer »spitzrecht et garrenrecht et hutschiht« ter »iure cathmeario«. 88 Pomen teh pravnih terminov še danes ni povsem jasen – Hermann Wiessner je prve tri označil kot še ne docela razložene rudarske pravne pojme. Avstrijski pravni zgodovinar Adolf Zycha je ob koncu 19. stoletja domneval, da je termin »hut- schicht« predstavljal pristojbino za varovanje rudni- ka, medtem ko je za pojma »spitzrecht« in »garren- recht« zapisal, da ju ni mogoče natančneje razložiti. V skladu z njegovo razlago terminov »cathmia« in »cathmearius« (delavec v rudniku) bi »ius cathmeari- us« predstavljal neke vrste rudarsko pravico. Po drugi strani je Pirchegger »cathmiarii« prevajal kot »Eisen- schmelzer« – talilci železa, čeprav ni jasno, v kakšnem kontekstu je bila beseda v viru uporabljena. 89 Kopanje in taljenje železove rude na širšem ob- močju Hüttenberga 90 je torej v drugi polovici 12. stoletja izpričano tudi v pisnih virih, ki pa (vsaj v prihodnjih stoletjih) osrednjega naselja tega območ- ja v povezavi z železarstvom ne omenjajo vse do leta 1381, ko je salzburški nadškof Pilgrim II. trgu Althofen podelil privilegije – med drugim tudi, da mora z območja rudnikov in talilnih peči železo najprej pripeljati na gornji trg v Althofen. 91 Naselje Hüttenberg se sicer prvič omenja 7. junija 1266, a ne v povezavi z železarstvom. Tedaj je namreč Fride- rik Ptujski samostanu Sv. Petra v Salzburgu podelil patronatsko pravico nad cerkvijo v Kirchbergu, 92 ki leži južno od Hüttenberga, nad potjo proti Althofnu. Hüttenberg je v listini omenjen kot prvi večji kraj v bližini (patronatus ecclesie in Chirchperch aput Huten- berch in Karinthia site). 93 Na vprašanje, zakaj Hüttenberg, kraj z osrednjo lego na območju rudnih nahajališč, ni bil omenjen 88 Jaksch, MDC III, št. 1430; Zahn, UBSt II, št. 26. 89 Wiessner, Edelmetallbergbau, str. 197–198; Zycha, Das Recht, str. 100, 127–128; Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 24. 90 Ime naselja na prvi pogled kaže na neposredno povezavo s taljenjem železa, saj lahko nemški izraz »die Hütte« pomeni tudi stavbo s talilno pečjo. Takšno interpretacijo je postavil tudi Michael Mitterauer, medtem ko jezikoslovca Primus Lessiak in Eberhard Kranzmayer menita, da ime naselja izvi- ra iz starovisokonemškega osebnega imena »Huoto« (Mitte- rauer, Produktionsweise, str. 245; Lessiak, Die kärntnischen Stationsnamen, str. 116–117; Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, str. 107). 91 Wiessner, Kärntner Eisen, str. 20. Listina je bila objavljena v: Münichsdorfer, Geschichte, Anhang Nr. 3. 92 Tudi pri Kirchbergu so bili najdeni ostanki vetrnih peči (Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 7). 93 Jaksch, MDC IV, št. 2905. 186 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 vse do leta 1266, in to kljub omembam drugih, višje ležečih krajev, lahko poskusimo odgovoriti z dvema razlagama. Prva je povezana z zemljiško pripadno- stjo, saj so druga naselja v bližini omenjena v pove- zavi s pravicami admontskega samostana, medtem ko je Hüttenberg še naprej ostal v posesti salzburške nadškofije in se zato v teh listinah ni mogel omenjati. Druga razlaga pa bi bila lahko povezana s tehnolo- škim napredkom v železarstvu v 13. stoletju, ko so pričeli za pogon mehov pri talilnih pečeh uporabljati vodno silo. 94 Del obratov za taljenje železa bi se tako preselil v nižje lege, v neposredno bližino Hüttenber- ga, ki bi šele s tem postal največji kraj v okolici, kar je izpričano leta 1266, ko je prvič omenjen v listinah. Že v visokem srednjem veku so se z železarjenjem ukvarjali tudi po drugih koncih Koroške. Na območ- ju Brež naj bi bili prav tako že okoli leta 1160 iz- pričani rudniki železa, tudi na območju Gmünda naj bi se že precej pred začetkom 15. stoletja ukvarjali s taljenjem železove rude. 95 Neposrednih dokazov za zgornji trditvi v virih sicer ni mogoče najti, so pa že vsaj na začetku 13. stoletja na Dobritschu med Bre- žami in Hüttenbergom kopali srebrovo rudo. 96 Že iz zgoraj omenjene listine iz leta 1202 je razvidno, da so imeli meščani Brež v najemu rudni jašek pri Zo- snu nad Hüttenbergom; v pogodbi se omenjajo tudi rudarski mojstri in varuhi rudnikov (magistri fodine, custodes fodine). Med osebami, ki bi se lahko ukvarjale s pridobivanjem železa, naj opozorimo na meščana Brež Konrada Schmelzerja, ki se v virih prvič poja- vi kot priča leta 1212. Ponovno je omenjen 12 let kasneje, nato še dvakrat leta 1231 ter v letih 1236, 1255 in 1271. 97 Oznaka »Schmelzer« (talilec) bi se lahko nanašala na opravljanje dela pri talilni peči, morda peči, v kateri so talili železovo rudo. Glede na dolgo obdobje 59 let, ki je preteklo med prvo in 94 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 13–14; Pleiner, Bloomery Smelters, str. 79, 282; Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 8–9; Johannsen, Geschichte des Eisens, str. 91–93; Agricola, De Re Metallica, str. 187–200. 95 Münichsdorfer, Geschichtliche Entwicklung, str. 3–4. 96 Jaksch, MDC I, št. 434; Zahn, UBSt II, št. 119. 97 Jaksch, MDC I, št. 434; MDC IV, št. 1855, 2020, 2122, 2591; Wiessner, MDC V, št. 76. zadnjo omembo v virih, gre verjetno za dve osebi, na kar kaže omemba iz leta 1236 (Chunzo filius Smel- zarii). S takšno razlago teh omemb so domneve o taljenju železove rude v okolici Brež že na prelomu iz 12. v 13. stoletje verjetnejše, se pa poraja vprašanje, ali je Konrad (starejši) sam sodeloval pri taljenju ali je naziv le podedoval po očetovem poklicu. Vrstni red seznamov prič v listinah, kjer sta se Schmelzerja po- javila, nam obenem govori, da sta imela razmeroma visok družbeni položaj in ugled, saj se v velikem delu listin omenjata takoj za plemstvom in duhovščino, pred večino ostalih meščanov. Pravice do kopanja rude so ob koncu 12., še po- gosteje pa v 13. stoletju pridobili tudi nekateri drugi samostani in cerkvene ustanove s sedežem ali posest- jo na Koroškem. Že v drugi polovici 12. stoletja je imel samostan Šentpavel v Labotski dolini (St. Paul im Lavanttal) v posesti novoodkrito žilo srebrove in svinčeve rude na območju današnjega naselja Goren- če (Gorentschach) oziroma Sv. Miklavža (St. Nikolai) ob Dravi v bližini Grebinja. Rudnik se zopet ome- nja okoli leta 1193 (katmea super monte, qui dicitur Gornsperch). 98 Aprila 1226 je cesar Friderik II. potrdil pravice samostana, na njegovo prošnjo pa mu je po- delil tudi rudarske pravice, in sicer za srebro, svinec in železo. 99 Samostan se v naslednjih deset letjih še ne- kajkrat omenja v zvezi z rudarjenjem. Leta 1239 sta se glede rudarjenja pogodila šentpavelski opat Leonard in Henrik iz Dravograda. Dogovor je vključeval tudi lastnino nad rudarskimi pravicami in rudarskimi de- setinami v Žvabku (Schwabegg), severovzhodno od Pliberka (Bleiburg), kjer pa so večinoma kopali sre- bro. 100 Samostan Šentpavel je imel do leta 1266 tudi srebrov rudnik »Volchelines«, takrat pa ga je opat Geb- hard podelil Dietmarju iz Weissene cka, z določilom, da tretjino rudnika ponovno podeli samostanu. 101 98 Schroll, FRA II 39, št. 8, 25; Wiessner, Buntmetallbergbau, str. 204. 99 Jaksch, MDC IV, št. 1902. 100 Jaksch, MDC IV, št. 2172; Zahn, UBSt II, št. 369. 101 Jaksch, MDC IV, št. 2907. Jaksch je toponim »Volchelines« postavil v okolico Pliberka, Wiessner pa je predvideval, da je šlo za rudnik srebra Sankt Georgen v bližini Grebinja (Wies- sner, Edelmetallbergbau, str. 215). Breže (foto: Gašper Oitzl). 187 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Na posestih bamberške škofije na Koroškem je rudarjenje prvič izpričano leta 1227, ko se sicer omenja rudnik srebra. 102 Bamberški srebrovi rudni- ki se nato ponovno omenjajo leta 1244. 103 Na ob- močju bamberškega gospostva s sedežem v Beljaku (Villach) omemb v povezavi z železarstvom ni vse do 14. stoletja. Edini izjemi sta morda omembi iz leta 1258, kjer nastopata brata Gerloch in Herman »Shmidaymer«. 104 Njuna oznaka bi lahko nakazovala na to, da sta se v okolici samostana Podklošter (Ar- noldstein) ukvarjala z neko vrsto kovaške obrti. Rudo so kopali tudi na posesti samostana Gre- binj (Griffen), vprašanje pa je, ali je samostan tam imel tudi pravico do kopanja rude, saj se v listinah, izdanih samostanu, posebej ne omenja. Leta 1237 je papež Gregor IX. samostan vzel pod zaščito in ob tem potrdil njegove posesti. Ob naštevanju cerkva se omenjata lokaciji, ki kažeta na obstoj rudarjenja na posestih samostana, in sicer »in monte cathmee Sancti Nicolai« ter kmetija ob potoku Rudnig (unum man- sum in Rodinge), 105 ki jo je bamberški škof prejšnje leto podaril samostanu. 106 Medtem ko druga lokacija kaže zgolj na možnost rudarjenja ali na morebitno nahajališče rude, pa prva neposredno govori o ru- darjenju. Lokacija cerkve je po mnenju Hermanna Wiessnerja identična z današnjim naseljem Sv. Mi- 102 Jaksch, MDC IV, št. 1938; Wiessner, Edelmetallbergbau, str. 214. 103 Jaksch, MDC IV, št. 2282. 104 Jaksch, MDC IV, št. 2668, 2669. Samostanu Podklošter sta zastavila desetine pod samostanom in v Pöckauu. V drugi li- stini se sicer omenjata kot »Swydeymer«. 105 Jaksch, MDC IV, št. 2144. Ime kraja »Rodinge« bi sicer lahko izviralo tudi iz istega korena kot današnja nemška beseda »die Rodung« – krčenje, krčevina. 106 Jaksch, MDC IV, št. 2123. klavž ob Dravi, 107 kjer pa so bili rudniki v lasti samo- stana Šentpavel. Na kopanje (tudi železove rude) na tem območju kažeta še imeni bližnjega naselja Ruda (Ruden) in toponim »monte Ferrario«, prvič omenjen že leta 1091 – danes je na tem mestu naselje Led (Eis). 108 Prva pisna omemba, ki kaže na kopanje železove rude na Štajerskem, se nanaša na grofijo Mürztal, ki leži vzhodno od Leobna. Benediktinski samostan St. Lambrecht je na začetku 12. stoletja od koroškega vojvode Henrika Eppensteinskega dobil pravico do izrabe solnih in rudnih bogastev v grofiji Mürztal (salino et rudere quod ariz dicitur … in comitatu qui dicitur Mörztal). 109 Pravice samostana St. Lambrecht v gozdovih ter pri pridobivanju soli in rude je junija 1243 potrdil vojvoda Friderik II. Babenberški. 110 Že zgoraj so bile omenjene pravice, ki jih je sa- mostan Admont dobival v zvezi z rudarjenjem. Leta 1160 je salzburški nadškof samostanu potrdil in povečal nekatere pravice in posesti, v listini pa se večkrat omenjata ruda in z njo povezano rudarjenje. Samostan je že pred tem imel pravico do izrabe soli v Admontski dolini, takrat pa je dobil še pravico do odpiranja rudnikov, če bi na njegovih posestih našli rudo; posebej sta omenjena železo in srebro (salis seu ferri aut argenti uel cuiuslibet metalli fodinae). 111 Potr- ditev pravic do posesti ter surovin nad zemljo in pod njo je samostan od nemškega kralja in rimskega ce- 107 Wiessner, Edelmetallbergbau, str. 214. 108 Jaksch, MDC III, št. 496. Toponim se zopet omenja leta 1225 – »iuxta pontem Drawe aput Montferrar« (Jaksch, MDC I, št. 500; Zahn, UBSt II, št. 321). 109 Zahn, UBSt I, št. 95. 110 Zahn, UBSt II, št. 423. 111 Zahn, UBSt I, št. 405. Samostanska cerkev v Šentpavlu (foto: Gašper Oitzl). 188 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 sarja Friderika I. dobil leta 1184. Med rudnimi bo- gastvi, ki jih je lahko izkoriščal, se posebej omenjajo sol, srebro in železo (ubi sal coquitur et ferrum foditur … salis seu argenti vel ferri aut cuiuslibet generis me- talli fodine). V isti listini se omenjajo tudi dvori v posesti samostana, med drugim »curtes Rudindorf … Pleberch … Ionspach«. 112 Pri prvem gre za območje Rudendorfa pod hribom Röthelstein v neposredni bližini Admonta, ki že z imenom nakazuje na obstoj rudnih nahajališč in verjetno tudi rudarjenja. Ime dvora »Pleberch« bi lahko bilo sorodno s terminom »plähaus« – talilna peč, za območje Johnsbacha (ter tudi za dvor Rudendorf) pa je Hans Pirchegger predvideval, da je samostan že od ustanovitve da- lje imel v lasti nahajališča železove rude, čeprav se v listini pravica do kopanja rude in dvori ne ome- njajo. 113 Avguštinski samostan Vorau je prav tako že v 12. stoletju omenjen v kontekstu pridobivanja žele- za. Leta 1171 je imel že v posesti hubo pri Leobnu, kjer so kopali železovo rudo (mansum apud Lubene ubi foditur ferrum). 114 To je tudi ena prvih omemb, ki govori o pridobivanju železa na območju Leobna, saj so bile v njegovi bližini, na Erzbergu, največje zaloge železove rude na Štajerskem. Na območju Leobna je pravice do taljenja železove rude posedoval tudi nun- ski benediktinski samostan Göß, v posesti je kasne- je imel urad Krumpen na Erzbergu. 115 V srednjem veku se je v Leobnu razvil največji trg z železom na Štajerskem. Iz doline Mure okoli Leobna in preko 112 Zahn, UBSt I, št. 625; Jaksch, MDC III, št. 1305. 113 Zahn, UBSt I, št. 77; Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 11, 23–24; Wichner, Geschichte Admont I, str. 140. 114 Zahn, UBSt I, št. 539. 115 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 10. Na sodelovanje samostana Göß pri kopanju rude na južnih pobočjih Erzber- ga še danes spominja ime naselja Gößgraben. Trofaiacha sta potekala tudi poselitev in izkoriščanje rudnih bogastev na Erzbergu, na kar kažeta imeni naselij Altenberg in Altenmarkt. Po izročilu naj bi ju ustanovili prebivalci Trofaiacha, kjer je stala tudi farna cerkev, ki je v srednjem veku pokrivala celoten železarski okraj, vse do reke Aniže. 116 Huba, ki je samostanu Vorau oddajala železo, je po Pircheggerjevem mnenju ležala v osrednjem delu današnjega naselja Eisenerz, leta 1282 pa jo je sa- mostan prodal Admontu. Čeprav se omenja zgolj kopanje železove rude, Pirchegger meni, da so se na- seljenci na kmetiji ukvarjali tudi z drugimi gospodar- skimi dejavnostmi, kot sta živinoreja in gozdarstvo. Govorili bi torej lahko o neke vrste samooskrbnem gospodinjstvu z »železarskimi kmeti«, kot naj bi bilo tedaj v navadi tudi na območju Hüttenberga. Na to naj bi kazala predvsem lokacija v ozki dolini, ki je razmeroma oddaljena od večjih krajev. 117 Z rudarjenjem se je ukvarjal tudi samostan (od leta 1218 škofija) Seckau. Že v času štajerskega voj- vode Otokarja IV., ob koncu 12. stoletja, naj bi samo- stan dobil pravico do kopanja rude na svojih posestih, med katere sta sodila tudi gozdova »dictas Erzwalt et Eysengoer« pri Waldsteinu. Njuni imeni nakazujeta na precej visoko verjetnost obstoja železarstva na tem hribovitem območju jugovzhodno od Leobna že vsaj ob koncu 12. stoletja. 118 V času štajerskega in avstrij- skega vojvode Leopolda VI. je samostan pridobil še del rudarskega jaška na območju Leobna (najverjet- 116 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 12. Leoben se je v virih pojavil že na začetku 10. stoletja, širša okolica pa je tvorila leobensko grofijo, ki je izpričana leta 1020 ob potrdi- tvi ustanovitve samostana Göß. Osrednja naselbina se je do sredine 12. stoletja razvila v urbano naselbino (Zahn, UBSt I, št. 39, 387). 117 Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 13–15. 118 Zahn, UBSt II, št. 49. Samostanska cerkev v Admontu (foto: Gašper Oitzl). 189 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 neje na Erzbergu), kar je razvidno iz potrditve samo- stanskih posesti iz leta 1208. 119 Cistercijanski samostan Rein je leta 1205 od šta- jerskega vojvode Leopolda VI. prejel železo, pridob- ljeno s pomočjo štirih mehov iz železove rude, ki je ležala v rudnikih v vojvodovi lasti. Lokacija rudnikov v listini sicer ni izpričana, vendar lahko s pomočjo seznama prič, geografske bližine ter leto dni mlaj- še listine domnevamo, da je šlo za rudnike v bližini Waldsteina (montis Ysingur). 120 Gre za edino podob- no omembo v tem časovnem obdobju, ki hkrati do- kazuje uporabo mehov kot pomembnih pripomoč- kov pri taljenju železove rude. Z njimi so v peč med procesom taljenja vpihovali zrak in s tem dvigovali notranjo temperaturo. Že sama omemba mehov in ne talilnih peči, ki so bili glavni proizvodni obrati, lahko nakazuje na njihov pomen in vrednost. Pravice do rudarskih desetin so imele tudi ne- katere manjše cerkvene ustanove. Okoli leta 1200 je opat Janez iz Admonta cerkvi St. Gallen pode- lil rudarske desetine, ki jih je samostanu podelil že salzburški nadškof Eberhard II. in jih je v vmesnem času prejemala opatijska klet. 121 Pravice do izkorišča- nja rudnikov pa so od vojvode dobili tudi nekateri plemiči. To velja za Ulrika Liechtensteinskega, ki je leta 1256 od koroškega vojvode Ulrika III. pridobil pravice na rudnikih na območju deželskega sodišča ob reki Muri. 122 Najverjetneje je šlo za gornje pore- čje Mure oziroma deželsko sodišče Murau. 123 Tako lahko tudi za to območje dokažemo obstoj rudarske dejavnosti vsaj v sredini 13. stoletja. Že iz zgornjih odstavkov lahko razberemo, da so poleg glavnega rudarskega območja na Erzbergu na Štajerskem (železovo) rudo pridobivali tudi drugod. Poleg hribovja jugovzhodno od Leobna ter obmo- čja ob gornjem toku Mure viri posredno kažejo še na območje severovzhodno od Gradca. Sodeč po imenu kraja Arzberg (in loco qui dicitur Arce) so že- lezo pridobivali tudi v bližini Passaila. Prva omemba kraja sodi v junij 1216. Rudarjenje se na tem obmo- čju neposredno sicer ne omenja, prvotni posestnik je bil samostan Göß, njegove fevde pa je užival Ulrik z bližnjega gradu Stubenberg. 124 Kasneje je posest v vasi in njeni okolici dobila tudi škofija Seckau – leta 1242 ji je vas podelil avstrijski vojvoda Friderik II. 125 Sredi 12. stoletja so se na Štajerskem v virih ne- 119 Zahn, UBSt II, št. 91. 120 Zahn, UBSt II, št. 73, 78; Pirchegger, Das steierische Eisenwe- sen, str. 10–11. Zahn je v svoji izdaji vira »ex quatuor follibus« napačno prevajal kot štiri jaške, medtem ko je eden možnih prevodov besede »follis, -is« tudi meh (Bradač, Latinsko-slo- venski slovar, str. 214). 121 Zahn, UBSt II, št. 33. 122 Zahn, UBSt III, št. 205; Jaksch, MDC IV, št. 2641. 123 Pirchegger, Geschichte der Steiermark, str. 406; Pirchegger, Das steierische Eisenwesen, str. 29. 124 Zahn, UBSt II, št. 141, 149. 125 Zahn, UBSt II, št. 404. kajkrat pojavili kovači. 126 Okoli leta 1160 so bili kot priče v listini, s katero je Bernold iz Lipnice (Leib- nitz) samostanu Admont podelil dva vinograda pri Jarenini, ki ju je takoj zatem prejel nazaj v fevd, nave- deni trije kovači – Wichman, Herman in Henrik. 127 Najprej se poraja vprašanje, ali je šlo za lokalne ko- vače iz okolice Jarenine ali za kovače admontskega samostana. Glede na razvito gospodarsko dejavnost samostanov lahko s precejšnjo mero verjetnosti pred- postavljamo drugo možnost. Na to kaže tudi pribli- žno istočasna omemba članov familije admontskega samostana, v kateri se naštevajo kovači Oton, Her- man in Konrad. 128 Herman je najverjetneje istoveten zgoraj omenjenemu Hermanu, v virih pa se morda pojavi še tretjič, in sicer precej pozneje, leta 1185, ko je bil neki kovač Herman priča podelitvi Admon- tu. 129 Admontski kovači se v virih pojavijo tudi v prvi polovici 13. stoletja; med pričami nakupa nekega ad- montskega fevda sta navedena kovača Hartman in Konrad. 130 Leta 1259 se v listini, izdani v Gradcu, omenjata kovača Majnelin in Sieghard; verjetno sta bila graška mestna kovača. 131 Rudarstvo in železarstvo sta bila na Koroškem in Štajerskem že v 12. in 13. stoletju na razmeroma visoki razvojni stopnji. Zdi se, da so na Koroškem kopali predvsem srebrovo rudo, na Štajerskem pa je prevladovalo kopanje železove rude. Samostani, ki so imeli na svoji zemljiški posesti rudna nahajališča, so od vojvod ali nemških kraljev dobivali pravice do iz- koriščanja rude, v nekaterih primerih pa so rudnike oddajali v najem družbenikom. Razvita je bila tudi rudarska organizacija; že v drugi polovici 12. stoletja se namreč omenjajo rudarski mojstri (magistri fodine) ter varuhi rudnikov (custodes fodine). To še posebej velja za srebrove rudnike na Koroškem. 132 Kadar sta na istem območju rudo kopali dve instituciji, je imela vsaka od njiju nameščene svoje uradnike, tako moj- stre kot varuhe. Takšen primer je območje srebrovih rudnikov pri Dobritschu, kjer sta rudo kopali krška in sekavska škofija. 133 Večina omemb se sicer nanaša na rudarske pravice in obstoj rudnikov, medtem ko se neposredno pridobivanje železa skoraj ne omenja, čeprav predvidevamo, da so talilne peči stale v nepo- sredni bližini rudnih nahajališč ali kopišč (obrati za pridelovanje oglja). 134 O povečanem obsegu pridobivanja železa v Vzhodnih Alpah kažejo tudi omembe trgovanja z 126 Če termin »faber« prevajamo kot kovač in ne kot mizar, kakor na enem mestu stori Dopsch (Die Landesfürstlichen Gesamt- urbare, str. XCVII). 127 Zahn, UBSt I, št. 449. 128 Zahn, UBSt I, št. 430. 129 Zahn, UBSt I, št. 648. 130 Jaksch, MDC IV, št. 2096; Zahn, UBSt II, št. 464. 131 Zahn, UBSt III, št. 258. 132 Jaksch, MDC IV, št. 1538; Zahn, UBSt II, št. 55. 133 Jaksch, MDC I, št. 434; Zahn, UBSt II, št. 119. 134 Pleiner, Bloomery Smelters, str. 118; Johannsen, Geschichte des Eisens, str. 90–91. 190 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 železom, ki se pričnejo pojavljati v drugi polovici 13. stoletja. Iz leta 1266 so prvi podatki o trgovanju z železom v trgu Waidhofen, 135 dve desetletji kasneje (leta 1287) pa je mesto Steyr pridobilo nakladalno pravico za vse železo, ki je šlo iz štajerskega Erzberga proti severu. 136 Prva znana omemba koroškega že- leza v Italiji je iz leta 1271, ko se v beneškem kova- škem statutu omenja železo iz Beljaka (ferro … de Villaco). 137 Znanje rudarskih in železarskih mojstrov z obravnavanega območja je bilo očitno dobro znano tudi izven vzhodnoalpskega prostora. Med letoma 1164 in 1241 so namreč ogrski kralji v želji po raz- voju rudarstva in železarstva na območje Rimetee 138 v Transilvaniji privabili mojstre iz tujine, natančneje, iz štajerskega Erzberga. Ti so leta 1291, potem ko naj bi jim podeljeni privilegiji zgoreli ob mongolskih napadih, kralja Andreja III. prosili za potrditev pri- vilegijev njihovi skupnosti. Vir ponuja tudi vpogled v delitev dela v rudnikih in železarskih obratih, ki je bila na območju Erzberga očitno vzpostavljena že pred odhodom teh delavcev na Ogrsko. V listini so tako navedeni »magistri et ferrifodinarum … ferri fa- bri, urburarii, carbonarii et laboratores … ex Austria … Austriacis ferri fabris e loco Eisenwurczel«, torej rudar- ski in železarski mojstri, rudarji, kovači, uradniki, 139 oglarji in pomožni delavci. 140 Povedna je tudi zgodba iz sredine 13. stoletja, ki se je zgodila med septembrom in oktobrom leta 1249 v severni Italiji, kjer so tedaj potekali številni spopadi med cesarsko in papeško stranko. Sodeč po zapisu v viru je cesarski vojaški poveljnik Ezzelino da Roma- no III. s pomočjo koroških rudarjev (ti so sicer kopali pretežno srebrovo rudo) zavzel grad Este v bližini Padove. Rudarji so med obleganjem pod zemljo sko- pali rove, ki so vodili do notranjosti gradu, nato pa je v zavetju noči 500 vojakov skoznje vstopilo v grad in branitelje prisililo k predaji. 141 Kakšno pomoč nam lahko nudijo arheološke raziskave? Ali nam lahko predstave o stanju železarstva v visokem srednjem veku pomagajo izboljšati izsledki 135 Zahn, FRA II 31, št. 263. 136 Ruhri, Die Stadt Steyr, str. 145. 137 Monticolo, I Capitolari, str. 340; Gestrin, Mitninske knjige, str. 65. 138 V viru »villa Turutzko«, danes madžarsko Torocko, nemško Eisenburg oziroma Eisenmarkt. Leži v hribovju med Clujem in Albo Iulio. 139 Termin »urburarius« označuje uradnika, ki se je v rudnikih ukvarjal s finančnimi zadevami (http://www.genealogia.oki- em.pl/glossary/glossary.php?word=olbornik&dokladne=on; 15.3.2018). 140 Teutsch, Firnhaber, FRA II 15, št. 177; Pirchegger, Das steie- rische Eisenwesen, str. 14; Mitterauer, Produktionsweise, str. 244. 141 Jaksch, MDC IV, št. 2423; Wiessner, Edelmetallbergbau, str. 214. arheoloških raziskav? Na območju današnje Sloveni- je je pisnih virov v povezavi z železarstvom za obrav- navano obdobje izjemno malo, je pa zato več arheo- loških najdb železnih predmetov, predvsem orodja in orožja. Pri tem je bistvenega pomena vprašanje izvora teh izdelkov: Ali so bili proizvedeni doma ali v tujini? So bili plod domačega znanja ali so prišli iz sosednje Koroške ali Štajerske ali celo izven območja Vzhodnih Alp? Pot do odgovorov je težka, saj za ve- liko večino predmetov ne moremo natančno določiti kraja nastanka, pa tudi opisi muzejskih predmetov so pogosto označeni z zelo širokim geografskim ob- močjem izdelave. Izjeme so predmeti, na katerih so se ohranili žigi oziroma oznake obrtniških delavnic, pri čemer gre predvsem za predmete večje vrednosti in kakovosti, kot so npr. meči. Že zgoraj smo predstavili najdišče Otok pri Do- bravi, ki daje nekaj odgovorov na ta vprašanja. Pred- meti iz zgodnejšega obdobja so bili verjetno izdelani v samem naselju, kasnejši predmeti pa so posnemali tuje stile in bi bili lahko tudi uvoženi, kar pa je gle- de na količino proizvodnje težko verjeti. Žal ostaja Gutenwert edina bolje arheološko raziskana srednje- veška urbana naselbina na slovenskem ozemlju, kar je glede na današnjo prezidavo ostalih naselbin ra- zumljivo. A obenem velja izpostaviti problem, ki je nastal zaradi nedoslednega arheološkega dela ob iz- kopavanjih in se kaže v mešanju različnih kulturnih plasti. Zaradi tega je treba do datacije predmetov za- vzeti precej kritičen pristop. 142 Kakšne pa so primerjave gradiva iz Otoka pri Dobravi z ostalim sočasnim gradivom s širšega ob- močja? Na to vprašanje bi lahko temeljit odgovor podala le intenzivna primerjava arheološkega gradiva s širšega območja srednje Evrope. Precej podatkov bi lahko pridobili tudi z metalografskimi analizami predmetov. Na območju današnje Slovenije je še nekaj naj- dišč s številnimi železnimi predmeti. Eno takšnih je Mali grad v Kamniku, ki je bil v srednjem veku nekaj časa mestna utrdba, že leta 1444 se omenja kot opu- stel, konec srednjega veka pa je bila tu zopet zgrajena mestna utrdba. Na najdišču je bilo izkopanih precej kovinskih predmetov. Veliko je nožev, nekaj orodja (orodje za predelovanje lesa in poljedelsko orodje), precej žebljev, nekaj ključev in dve ključavnici. Naj- dena je bila tudi oprava jezdeca in konja, poleg dveh podkev, stremena in čohala tudi poškodovana ostro- ga s trnom, ki jo postavljamo v 12. ali v prvo polovico 13. stoletja. Zaradi najdbe te ostroge se domneva ob- stoj prostora, kjer je deloval grajski kovač, saj je bilo zraven tudi kurišče. Podkvi datirata v pozni srednji vek, streme pa s svojo obliko spominja na zgodnje- srednjeveška stremena in se postavlja v 9.–11. sto- letje. Na Malem gradu je bilo najdenega tudi nekaj orožja. Sulično ost se postavlja v čas do 11. stoletja 142 Predovnik, Nabergoj, Arheološke raziskave, str. 260–262. 191 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 in je značilna za moravski prostor, je pa bil takšen tip osti v uporabi v celotnem srednjem veku. Naj- denih je bilo tudi nekaj puščičnih osti; dva primerka sodita v visoki srednji vek ali morda še v 14. stoletje. Noži z Malega gradu sodijo v različna obdobja. Lo- čitev na časovna obdobja je pri tem tipu predmetov sorazmerno težko izvedljiva; štiri nože s trnastim nasadilom se postavlja v 12. in 13. stoletje. V viso- kem srednjem veku so nože verjetno izdelovali vaški kovači, šele v poznem srednjem veku pa se je nožar- stvo razvilo kot posebna dejavnost. Rezila so izdelali kovači, ki so jih prodali nožarjem, ti pa so jim doda- li ročaje in nožnice. Večina nožev je bila izdelana s spajanjem plasti železa in jekla. Šele od 14. stoletja dalje na nožih zasledimo žige in oznake delavnic. Opazna časovna razlika obstaja med noži s trnastim nasadilom ter noži s ploščatim nastavkom, ki so se pojavili na začetku 14. stoletja. Na najdišču Stari grad pri Podbočju, na severnem vznožju Gorjancev, je bilo najdenih pet nožev, ki sodijo v starejšo skupino. 143 Na Starem gradu pri Podbočju je stala srednjeve- ška utrdba, ki je bila verjetno trdnjava kostanjeviških gospodov in je bila morda požgana v celjsko-habs- burški fajdi leta 1440, zagotovo pa je bila opuščena do druge polovice 16. stoletja. Med najdbami prevla- dujejo ostanki keramike, nekaj pa je bilo tudi kovin- skih predmetov, tako orodja kot konjeniške opreme – večina sodi v obdobje med 12. in 14. stoletjem. Med kovinskimi predmeti so sulična ost, puščična ost, dve trnasti ostrogi, brzdi in podkvi. Po številu izstopa kar 42 puščičnih osti; njihova proizvodnja je bila precej razširjena in ni bila vezana izključno na specializira- ne orožarje, zato bi se lahko v nekaterih primerih do- mnevalo da gre za domačo izdelavo. Preproste oblike so izdelovali kovači, izdelavo osti za posebne namene in z višjo kakovostjo pa so naročniki zaupali speci- aliziranim obrtnikom. Italijanski viri med takšnimi specialisti navajajo predvsem orožarje z Balkana, in sicer iz Hrvaške, Ogrske in Romunije. Kovinsko gradivo med seboj zelo oddaljenih najdišč (območje srednje Evrope) kaže na obstoj precejšnjih podobno- sti, kar je posledica razvejane mreže trgovskih pove- zav in distribucijskih središč ter prenašanja znanja. 144 Za obravnavo so precej pomembni tudi predmeti, najdeni v Ljubljanici. Med njimi izstopajo meči, ki predstavljajo glavno skupino vseh najdenih srednje- 143 Štular, Mali grad, str. 32–36, 56, 74–113, 147; Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 84. 144 Guštin, Cunja, Predovnik, Podbočje, Stari grad, str. 10–11, 58–65; Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 93, 114. veških mečev na območju Slovenije – teh je skupaj 40. Že med meči, ki jih hrani Narodni muzej Slo- venije, je bilo vsaj 20 od 27 najdenih v Ljubljanici. Njihov izvor gre iskati v orožarskih delavnicah, kar lahko sklepamo na podlagi tehnoloških in tipoloških posebnosti, tudi znakov in okrasja. Precejšen del me- čev sodi v visoki srednji vek, torej v 11. do 13. stoletje. Najverjetneje so bili uvoženi iz specializiranih oro- žarskih delavnic, a tega ne moremo zanesljivo potr- diti. To je namreč mogoče zgolj v primerih, ko je na predmetu vtisnjen žig proizvajalca, kar pa je zelo red- ko; tudi če je oznaka še ohranjena, je običajno precej slabo razvidna ali pa je ne moremo povezati s točno določenim proizvajalcem. 145 Takšen je meč, najden v Ljubljanici in datiran v 11. do 12., morda 13. stole- tje, z znakom »RA«. 146 Meč, katerega kraj nastanka je določljiv, je bil najden v Ljubljanici, datiran pa je v začetek 15. stoletja. Na podlagi simbolov, ki spo- minjajo na passauskega volka, je kot kraj izdelave določen Passau. 147 Poleg mečev je bilo v Ljubljanici najdenih tudi nekaj predmetov konjeniške opreme, in sicer ostroga iz druge polovice 10. ali 11. stoletja ter podkvi iz 12. ali 13. stoletja. 148 Sklep Metalurško znanje so v času pozne antike in zgodnjega srednjega veka posedovali tako staroselci kot novonaseljeni Slovani, čeprav organiziranega že- lezarjenja, kot je obstajalo v rimski dobi, v zgodnjem srednjem veku ni bilo. Kjer je bilo v bližini nahajali- šče rude, je verjetno obstajalo primitivno, t. i. kmečko ali gozdno železarjenje, namenjeno zadovoljevanju lokalnih potreb, kar velja tako za staroselce kot Slo- vane. Nekoliko bolj organizirano železarjenje je bilo možno šele po ustalitvi novih naseljencev in razvoju družbe, na Koroškem verjetno za časa Karantanije, na Kranjskem pa morda od druge polovice 8. stole- tja, ko se je vzpostavila kneževina Karniola. O dom- nevnem obstoju talilnih peči in kovačij ni sledov, si pa lahko pri tem pomagamo s primerjavo z Veliko Moravsko, kjer sta železarska in kovaška obrt dosegli precej visoko stopnjo razvoja. Ali je s pričetkom vzpostavljanja fevdalnega reda na tem območju prišlo tudi do napredka v železar- stvu, je težko ugotoviti, na podlagi virov pa se zdi, 145 Nabergoj, Habent sua fata, str. 1–2; Bitenc, Seznam, str. 227– 228, 234. 146 Vuga, Nekaj srednjeveških in novoveških najdb, str. 21, 24. 147 Vitez, dama in zmaj, str. 14–15. 148 Bitenc, Seznam, str. 228–229. Meč, 12. stoletje, Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 35676 (foto: Tomaž Lauko). 192 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 da je predvsem organizacija v 12. stoletju počasi na- predovala, kar kažejo omembe rudarskih mojstrov, varuhov rudnikov in najemniških odnosov pri izko- riščanju rudnih bogastev. Od 12. stoletja dalje je opa- zen prenos rudarskih pravic iz rok vladarja, vojvod in mejnih grofov v roke fevdalcev, v tem primeru pred- vsem cerkvenih institucij; še posebej velja izpostaviti benediktinski samostan v Admontu. 149 Nekateri sa- mostani so od mejnih grofov in vojvod letno preje- mali določeno količino železa, na območju današnje Slovenije samostana Žiče in Jurklošter. Prvi obrat za taljenje rude na obravnavanem ob- močju se morda omenja leta 931 v gornji Labotski dolini. Kasneje se obrati neposredno ne omenjajo več, njihov obstoj pa posredno izpričujejo omemba štirih mehov z začetka 13. stoletja, dajatve v železu, trgovina ter podelitve rudarskih pravic. Zaradi po- manjkanja virov je nemogoče določiti količino in stopnjo razvoja talilnih peči ter njihove razširjenosti. Le domnevamo lahko, da se je v drugi polovici 12. stoletja število obratov povečalo, na kar kaže večje število omemb rudarskih pravic in kmetije, na kateri so kopali in talili železovo rudo. Talilne peči so bile verjetno postavljene v bližini rudnikov ali kopišč. Na podlagi arheoloških raziskav lahko domnevamo, da 149 Več o pravnih vidikih rudarjenja v tem obdobju glej: Zycha, Das Recht, str. 8–31. Po njegovem mnenju so si nemški kralji rudarske regale pričeli lastiti šele od 11. stoletja dalje. so bile v obravnavanem obdobju v uporabi pretežno jaškaste vetrne peči, v katere so zrak vpihovali z me- hovi, ki jih je poganjala človeška sila. Domneva Han- sa Pircheggerja kaže na možnost, da je do uporabe vodne sile pri taljenju železa na gornjem Štajerskem prišlo sredi 13. stoletja, česar pa še ne moremo potr- diti, zato ostaja zgolj verjetna hipoteza. Do 13. stoletja je bilo pridobivanje železa najbolj razvito na območju štajerskega Erzberga, na Koro- škem pa je bilo v virih izpričano na območju Hüt- tenberga, v gornji Labotski dolini ter morda v bližini Brež in na levem bregu Drave v okolici naselja Ruda. O železarstvu na Kranjskem so zgovornejši arheo- loški viri, ki kažejo na razmeroma dobro razvito že- lezarstvo v Gutenwertu že od 10. ali 11. stoletja da- lje. Kljub temu, da pisni viri o tem molčijo, lahko na podlagi številnih rudnih nahajališč in splošne potre- be po železnih predmetih že za izdelavo kmetijskega orodja tudi na Kranjskem domnevamo obstoj prido- bivanja železa in izdelovanja železnih izdelkov v vsaj zelo skromnem obsegu, za zadovoljevanje lokalnih potreb. V visokem srednjem veku se kot možna žele- zarska območja poleg Gutenwerta kažejo Bohinj ter Lipniška in Selška dolina. Izdelovanje železnih predmetov v kovaških de- lavnicah 150 se v virih posebej ne omenja, kljub temu pa lahko domnevamo, da so obstajale. Pomemben prostor delovanja kovačev so bili samostani. Na za- četku druge polovice 12. stoletja se omenjajo kovači admontskega samostana. Poleg njih lahko domneva- mo o obstoju kovačev na gradovih in v mestih ter vaških kovačev, čeprav jih v virih ne zasledimo, se pa omenjajo v kasnejših stoletjih. Viri prav tako slabo osvetljujejo vprašanje, kdo so bili ljudje, ki so nabirali železovo rudo in iz nje pridobivali železo, ter kakšen je bil njihov družbeni in pravni položaj. Mnenje nekaterih starejših razi- skovalcev je, da so bili to neke vrste »kmečki žele- zarji«, katerih primarna dejavnost je bila kmetijstvo (verjetno predvsem živinoreja in gozdarstvo). Na to naj bi kazala tudi omemba hube, v bližini katere so kopali in verjetno tudi talili železovo rudo. Da je pri pomožnih delih, kot so podiranje dreves, kuhanje oglja ter nabiranje in kopanje rude, sodelovalo bliž- nje kmečko prebivalstvo, ne gre dvomiti, medtem ko je težje podobno sklepati o tistih, ki so opravljali dela, ki zahtevajo več specifičnega znanja, predvsem taljenje železa ter nadzor nad kopanjem in pripravo rude. Primarna dejavnost teh ljudi, t. i. rudarskih ali železarskih mojstrov, je bila, kljub temu da so ver- jetno bivali na hubah, železarstvo, kmetijstvo pa je bilo njihova dopolnilna dejavnost, ki so jo opravljali v času, ko peči niso obratovale, če so se s kmetijstvom sploh ukvarjali. 150 Kot je bilo predstavljeno že zgoraj, se kovaški obrati (fabri- ca ferri) omenjajo leta 1316 ob severnem vznožju Vzhodnih Alp, v bližini Hollensteina v Spodnji Avstriji. Meč, Passau, začetek 15. stoletja, Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 4516 (foto: Tomaž Lauko). 193 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Vsaj od sredine 12. stoletja so že obstajali poseb- ni rudarski mojstri, ki so v virih omenjeni skupaj z družbeniki. Pojavljajo se v službi samostanov in dru- gih cerkvenih ustanov, v nekaterih primerih pa so imeli rudne jame v najemu. Kot najemniki rudnikov se pojavljajo tudi predstavniki posvetnega plemstva. O družbenem položaju mojstrov viri neposredno ne govorijo, je pa treba opozoriti na meščana Brež Kon- rada Schmelzerja, ki je med someščani užival razme- roma velik ugled. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIR ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246. Urbar urada Radovljica 1498. OBJAVLJENI VIRI Agricola, Georgius: De Re Metallica (prev. Herbert Clark Hoover, Lou Henry Hoover). New York: Dover Publications, 1950. Bizjak, Matjaž: Srednjeveški urbarji za Slovenijo 5. Urbarji briksenske škofije 1253–1464. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Blaznik, Pavle: Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU, 1963. Boretius, Alfred: Capitularia regum Francorum I. Ca- pitulare de villis. Monumenta Germaniae Historica. Hannover: Impensis Bibliopoli Hahniani, 1883. Dopsch, Alfons: Die Landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter. Wien, Leipzig: Wilhelm Braumüller, 1910. Gestrin, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SAZU, 1972. Herzberg-Fränkel, Sigismund: Necrologia Germa- niae. Dioecesis Salisburgensis. Monumenta Germa- niae Historica. Berlin: Weidmannsche Buchhand- lung, 1904. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthu- mes Kärnten I. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1896. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthu- mes Kärnten III. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1904. Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthu- mes Kärnten IV. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1906. Kehr, Paul Fridolin: Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum. Die Urkunden des Ludwigs des Deutschen 829–876. Monumenta Germaniae Hi- storica. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1934. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku II. Ljubljana: Leonova družba, 1906. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku IV. Ljubljana: Leonova družba, 1920. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku V (ur. Milko Kos). Ljubljana, Leonova družba, 1928. Monticolo, Giovanni: I Capitolari delle Arti Venezia- ne. Fonti per la storia d'Italia, 27. Roma: Istituto Storico Italiano, 1905. Pferschy, Gerhard: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, Bd. IV. Graz: Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1960–1967. Santifaller, Leo: Die Urkunden der Brixner Hochstifts- -Archive 845–1295. Innsbruck: Wagner, 1929. Schroll, Beda: Fontes rerum Austriacarum, II. Ab- teilung, 39. Band. Wien: Druck von Adolf Holz- hausen, 1876. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Her- zogtums Krain I. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1882. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Her- zogtums Krain II. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1887. Seville, Isidor of: The Etymologies [Etymolo- giae] (prev. Stephen A. Barney, W. J. Lewis, J. A. Beach, Oliver Berghof). Cambridge: Cambridge University Press, 2006. Teutsch, Georg Daniel in Friedrich Firnhaber: Fon- tes Rerum Austriacarum. II. Abteilung, XV. Band, Urkundenbuch zur Geschichte Siebenbürgens: Erster Teil. Wien: Hof- Staatsdruckerei, 1857. Wiessner, Hermann: Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzog- tumes Kärnten V. Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1956. Zahn, Joseph: Fontes Rerum Austriacarum. II. Ab- teilung, XXXI. Band, Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingi- schen Besitzungen in Österreich. Wien: K.k. Hof- und Staatsdruckerei, 1870. Zahn, Joseph: Fontes Rerum Austriacarum. II. Ab- teilung, XXXVI. Band, Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingi- schen Besitzungen in Österreich. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1871. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark, Bd. I. Graz: Verlag des Historischen Verei- nes für Steiermark, 1875. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark, Bd. II. Graz: Verlag des Historischen Verei- nes für Steiermark, 1879. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark, Bd. III. Graz: Verlag des Historischen Ve- reines für Steiermark, 1903. SPLETNI VIR http://www.genealogia.okiem.pl/glossary/glossary. php?word=olbornik&dokladne=on (15. 3. 2018) 194 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 LITERATURA Ankershofen, Gottlieb Freiherr von: Über die Be- deutung der im Jahre 1160 urkundlich erwähn- ten capella baptismalis auf den Berge Zossen in Kärnten. Mittheilungen der kaiserl. königl. Cen- tral–Comission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 2, Wien, 1857. Baš, Franjo: Slovenska peč v Dnu nad Kropo. Slo- venska peč: vodnik po zgodovinskem plavžu v Dnu nad Kropo. Ljubljana: Nova proizvodnja, 1954, str. 3–54. Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika, 3. zvezek (ur. Marko Snoj in Metka Furlan). Ljub- ljana: Ljudska pravica, 1995. Bitenc, Polona in Timotej Knific: Zgodnjesrednje- veški zakladi železnih predmetov z Gorjan- cev, Starega gradu nad Uncem in Ljubične nad Zbelovsko goro. Arheološki vestnik 66, 2015, str. 103–146. Bitenc, Polona: Seznam razstavljenih predmetov. Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov (ur. Timotej Knific, Tomaž Nabergoj). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2016, str. 217–238. Bizjak, Matjaž: Grad kot središče zemljiškega gospo- stva (s posebnim ozirom na srednjeveško Kranj- sko). Kronika 60, 2012, str. 433–442. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo 973– 1803. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Bradač, Fran: Latinsko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS, 1997. Cundrič, Ivo Janez: Pozabljeno bohinjsko zlato. Slo- venj Gradec: Cerdonis, 2002. Dopsch, Alfons: Die Wirtschaftsentwicklung der Ka- rolingerzeit. Vornehmlich in Deutschland. Zweiter Teil. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesell- schaft, 1962. Gestrin, Ferdo: Otok (Gutenwerth), zgodovinski oris. Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 33–37. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodo- vina agrarnih panog II (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1980. Guštin, Mitja, Radovan Cunja in Katja Predovnik: Podbočje, Stari grad. Brežice: Posavski muzej; Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete; Krško: Skupščina občine, 1993. Haas-Trummer, Karin Erika: Noreia. Von der fiktiven Keltensiedlung zum mittelalterlichen Adelssitz. Eine historische und archäologische Spurensuche bis 1600. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2007. Hančič, Damjan: Odnos Freisinga in Briksna do sa- mostanov na njunem ozemlju. Blaznikov zbornik: In memoriam Pavle Blaznik (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana: ZRC SAZU, 2005, str. 139–146. Horvat, Milena: Iron furnaces from Sela pri Dobu near Ivančna Gorica (Slovenia). Iron, Black- smiths and Tools: Ancient European Crafts: Acts of the Instrumentum Conference at Podsreda (Slove- nia) in April 1999 (ur. Michel Feugere, Mitja Gu- štin). Montagnac: M. Mergoil, 2000, str. 93–96. Jarc, Valentin: Srednjeveške poti in železarstvo na Viso- ki Gorenjski. Radovljica: samozaložba, 1999. Johannsen, Otto: Geschichte des Eisens. Düsseldorf: Verlag Stahleisen M. B. H., 1953. Kahl, Hans-Dietrich: Der Staat der Karantanen: Fak- ten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum (7.–9. Jh.). Ljub- ljana: NMS, SAZU, 2002. Karo, Špela, Timotej Knific in Zoran Milić: Poko- sitreni železni predmeti z Gradišča nad Bašljem. Argo 44, 2001, str. 42–47. Karo, Špela: Die Typologie der frühmittelalterlichen Steinbügel aus slowenischen Fundorten. Zbornik na počest Dariny Bialekovej (ur. Gabriel Fusek). Nitra: Archeologicky ustav Slovenskej akademie vied, 2003, str. 165–173. Knific, Timotej in Tomaž Nabergoj: Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov. Ljubljana: NMS, 2016. Knific, Timotej: Arheološko najdišče Gradišče nad Bašljem. Preddvor v času in prostoru: zbornik občine Preddvor. Preddvor: Občina, 1999, str. 55–67. Knific, Timotej: Ljubljanica po naselitvi Slovanov. Ljubljanica: kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk). Ljubljana: NMS, 2009, str. 123–127. Korošec, Paola: Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov. Ljubljana: SAZU, 1979. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in na slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Kos, Milko: Naselitev Gorenjske v ranem srednjem veku. Arheološki vestnik 21–22, 1970–1971, str. 7–16. Kos, Milko: Slovanska naselitev na Koroškem. Geo- grafski vestnik 8, 1932, str. 101–142. Kos, Milko: Slovenska osebna imena v »Liber con- fraternitatum Seccoviensis«. Časopis za zgodovino in narodopisje 10, 1913, str. 8–25. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998. Kosi, Miha: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: primerjalna študija o neagrarnih nasel- binskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Košta, Jiři in Jiři Hošek: Early Medieval Swords from Mikulčice. Studien zum Burgwall von Mikulčice, Band X. Brno: Institute of Archaeology of the Academy of Sciences of the Czech Republic, 2014. Kranzmayer, Eberhard: Ortsnamenbuch von Kärnten, II. Teil. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsverei- nes für Kärnten, 1958. Le Goff, Jacques: La civilisation de l'occident medie- val [Srednjovekovna civilizacija zapadne Evrope] (prev. Dobrila Stošić). Beograd: Založba Jugosla- vija, 1974. 195 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Lessiak, Primus: Die kärntnischen Stationsnamen. Carinthia I 112, 1922, str. 1–125. Logar, Tine: Dialektična podoba zgornje savske do- line. Slavistična revija 5–7, 1954, str. 145–149. Mitterauer, Michael: Produktionsweise, Siedlungs- struktur und Sozialformen im österrichischen Montanwesen des Mittelalters und der frühen Neuzeit. Österreichisches Montanwesen. Produk- tion, Verteilung, Sozialformen (ur. Michael Mitte- rauer). Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1974, str. 234–315. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenj- skem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969–1970. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien: Halm und Goldmann, 1909. Münichsdorfer, Friedrich: Geschichte des Hüttenber- ger Erzberges. Klagenfurt: Johann und Friedrich Leon, 1870. Münichsdorfer, Friedrich: Geschichtliche Entwicklung des Roheisenproduktion in Kärntnen. Klagenfurt: Kärntner Buchdruckerei von Rudolf Bertschin- ger, 1873. Nabergoj, Tomaž: Habent sua fata gladii, habent sua fata arma! (prispevek k izrazju za orožje in bojno opremo v srednjeveških pisnih virih za slovenski prostor). Kronika 49, 2001, str. 1–22. Nabergoj, Tomaž: Ljubljanica in njen dolgi srednji vek. Ljubljanica: kulturna dediščina reke (ur. Peter Turk). Ljubljana: NMS, 2009, str. 114–118. Otok pri Dobravi: Arheološko odkrivanje: 1969–1979. Ljubljana: NMS, 1979. Pflaum, Veronika: »Plavž svete Heme«. Livarna žele- za pri Nomenju v Bohinju. Kronika 64, 2016, str. 451–462. Pirchegger, Hans: Das steierische Eisenwesen bis 1564. Mit einem Ueberblick über das Kärntner Eisenwe- sen. Graz: Leykam, 1937. Pirchegger, Hans: Geschichte der Steiermark. Bd. 1: bis 1282. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Luben- sky, 1936. Pleiner, Radomir: Iron in Archaeology: Early Euro- pean Blacksmiths. Praha: Archeologicky ustav AV ČR, 2006. Pleiner, Radomir: Iron in Archaeology: the European Bloomery Smelters. Praha: Archeologicky ustav AV ČR, 2000. Pleiner, Radomir: Zaklady slovanskeho železarske- ho hutnictvći v českych zemich: vyvoj prime vyroby železa z rud od dobi halštatske do 12. veku. Praha: Nakladatelstvi ČSAV, 1958. Pleterski, Andrej: Sebenjski zaklad. Arheološki vestnik 38, 1987, str. 237–330. Predovnik, Katarina Katja in Tomaž Nabergoj: Ar- heološke raziskave obdobij po zgodnjem sred- njem veku v Sloveniji. Arheološki vestnik 61, 2010, str. 245–294. Predovnik, Katja: Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem. Ljubljana: Znanstveni inšti- tut FF, 2003. Rekar, Ciril: Slovenska peč v Kropi. Slovenska peč: vodnik po zgodovinskem plavžu v Dnu nad Kropo. Ljubljana: Nova proizvodnja, 1954, str. 55–95. Ruhri, Alois: Die Stadt Steyr als Zentralort der öster- reichischen Eisenverarbeitung in vorindustrieller Zeit. Stadt und Eisen (ur. Ferdinand Opll). Linz: Österreichischer Arbeitskreis für Stadtgeschi- chtsforschung, 1992, str. 141–158. Sagadin, Milan: Ajdna nad Potoki. Ljubljana: Mini- strstvo za kulturo, 1997. Sagadin, Milan: Zakladna najdba z Grdavovega hri- ba pri Radomljah. Arheološki vestnik 66, 2015, str. 47–78. Sapač, Igor: Grad Waldenberk – Pusti grad pri Ra- dovljici. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 64, 2016, str. 327–352. Schmid, Walther: Norisches Eisen. Wien: J. Springer, 1932. Schulze, Hans K.: Vom Reich der Franken zur Land der Deutschen: Merowinger und Karolinger. Berlin: Siedler, 1998. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan, 2003. Stare, Vida: Izkopavali smo freisinški trg Gutenwert (Otok pri Dobravi). Argo 41, 1998, str. 42–56. Stare, Vida: Kovinski predmeti z jugovzhodnega dela naselja na Otoku pri Dobravi (Gutenwert). Argo 45, 2002, str. 18–43. Stepanek, Paul: »Eisen«-stadt Waidhofen: das Ende eines Mythos. Stadt und Eisen (ur. Ferdinand Opll). Linz: Österreichischer Arbeitskreis für Stadtgeschichtsforschung, 1992, str. 135–139. Strobel, Karl: Die Noreia-Frage. Neue Aspekte und Überlegungen zu einem alten Problem des histo- rischen Geographie Kärntens. Carinthia I 193, 2003, str. 25–71. Šašel Kos, Marjeta: Noreja – nerešena uganka. Arheo 27, 2010, str. 81–90. Šašel, Jaroslav: Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr. Opera selecta (ur. Rajko Bratož, Marjeta Šašel-Kos). Ljubljana: NMS, 1992, str. 821–830. Šribar, Vinko in Vida Stare: Srednjeveško naselje Otok pri Dobravi: arheološka pričevanja o nastajanju slo- venskih mest: razstava v Narodnem muzeju Slove- nije, Razstavišče Arkade. Ljubljana: Narodni mu- zej, 1981. Šribar, Vinko: K poznavanju železarske dejavnosti na freisinški posesti v Sloveniji. Loški razgledi 23, Škofja Loka, 1977, str. 47–50. Šribar, Vinko: Obrtna dejavnost na Otoku pri Do- bravi – freisinškem trgu Gutenwerth. Loški raz- gledi 19, Škofja Loka 1973, str. 58–74. Šribar, Vinko: Poročilo o arheološkem odkrivanju freisinškega trga Otok pri Dobravi (Gutenwerth). Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 37–68. 196 2018 GAŠPER OITZL: ZGODOVINA ŽELEZARSTVA V VZHODNIH ALPAH OD PROPADA RIMSKE OBLASTI DO 13. STOLETJA, 171–196 Štukl, Jože: Poznoantični depo s Puštala nad Trnjem. Arheološki vestnik 55, 2004, str. 415–427. Štular, Benjamin: Mali grad: visokosrednjeveški grad v Kamniku. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: od naseli- tve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojev- nikov na Slovenskem. 2, katalog (ur. Tomaž La- zar, Tomaž Nabergoj, Polona Bitenc). Ljubljana: NMS, 2013. Vuga, Davorin: Nekaj srednjeveških in novoveških najdb. Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 21–29. Wichner, Jakob: Geschichte des Benediktiner-Stiftes Admont von den ältesten Zeiten bis 1177. Graz: Selbstverlag, 1874. Wiessner, Hermann: Geschichte des Kärntner Berg- baues. I. Teil, Geschichte des Kärntner Edelmetall- bergbaues. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsve- reines für Kärnten, 1950. Wiessner, Hermann: Geschichte des Kärntner Berg- baues. II. Teil, Geschichte des Kärntner Buntme- tallbergbaues mit besonderer Berücksichtigung des Blei- und Zinkbergbaues. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1951. Wiessner, Hermann: Geschichte des Kärntner Berg- baues. III. Teil, Kärntner Eisen. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1953. Zycha, Adolf: Das Recht des ältesten deutschen Berg- baues bis ins 13. Jahrhundert. Berlin: Verlag von Franz Vahlen, 1899. SUMMARY History of Ironmaking in the Eastern Alps from the End of the Roman Rule to the Thir- teenth Century The collapse of the Roman rule in the Eastern Alps most likely delivered a heavy blow to orga- nized forms of mining and iron making. Although the hoard finds of iron objects testify to the rather high value of iron in the Early Middle Ages, the degree to which Slavic settlers exploited mineral resources is difficult to determine. Written sources contain no mention of mining up to the ninth cen- tury and archaeological sources point to the probable existence of at least limited excavations of iron ore and the production of iron objects to satisfy local de- mands. An interesting comparison is provided by ex- tensive research that was conducted in Moravia and proved the existence of well-developed ironmaking and forging in Great Moravia (the ninth century). The first records of ironmaking and mining rights appear no earlier than in the first half of the tenth century, making it difficult to determine whether the advent of feudalism also prompted changes in the conditions of iron making. An organization seems to have taken shape within a span of a few centu- ries which first appeared in written sources in the twelfth century, when mentions are also made of mining masters, mine guards, as well as numerous grants of mining rights, mostly to monasteries. The monasteries of Žiče and Jurklošter obtained a certain annual amount of iron from the Styrian dukes. In the twelfth century, charters contain the first – and still rare – mentions of blacksmiths as witnesses. Al- though the social status of iron and mining masters is not directly revealed in the sources, there is a re- vealing case of a town-dweller of Breže (Friesach), Konrad Schmelzer, who enjoyed a relatively high reputation among his fellow townsmen as a (prob- able) descendant of the iron master (smelter). Metallurgical technology in that period was most probably poorly developed. The evidence points to the existence of shaft furnaces, which yielded lumps of iron weighing a few kilograms. The use of what were most likely still man-powered bellows in the iron smelting process is confirmed by a written source that dates to the beginning of the thirteenth century. A major technological breakthrough probably oc- curred in Upper Styria in the mid-thirteenth century. During the High Middle Ages, ironmaking in the Eastern Alps was most widespread around Erzberg in Styria; in Carinthia, where mentions of silver ore extractions are more common, the evidence confirms the existence of mines in the wider area of Hütten- berg, in the vicinity of Breže, on the left bank of the Drava River south-east of Velikovec (Völkermarkt), and in the upper Lavant Valley. The first mention of ironmaking in the territory of present-day Slovenia dates back to no earlier than the end of the thirteenth century. In the area of the medieval market town Gutenwert, the archaeological evidence confirms the existence of ironmaking and forging in the high Middle Ages. The archaeological research has not led to a significant improvement in the knowledge about ironmaking in the period concerned, even though the finds of iron objects point to a highly probable existence of iron production for local purposes. Such production may have existed near major ore deposits, in areas which, according to archaeological evidence, were settled no later than the High Middle Ages and had a developed iron production by the Late Middle Ages. Local iron production centres in the territory of present-day Slovenia may be assumed above all to have existed in the areas of Jelovica (around Nomenj in Bohinj, the Selca Valley, and the Lipnica Valley, including Kropa).