Izhaja vsak drugi in četrti četrtek v mesecu. Naročnina stane 80 kr. na leto. Posamezne številke se dobivajo po 5 kr. Krščanski delavci, združite sef Naročnino In dopise pošiljajte uredništvu .Glasnika« Poljanska cesta 68. Oglasila delavcev, ki nimajo dela, ali delo-dajavcev, ki iščejo delavcev, se vspreje-majo zastonj 1 Štev. 5. V Ljubljani, 10. januarja Letnik I. Ali iC treba beračev ? ^anja moderna in brezverska, visoko leteče olikana člo- ' veška družba, napolnena z duhom samoljubja, prizadeva Nehote vriva se to vprašanje človeku. Ali je treba sh v 8V°j' slepi, ošabni neusmiljenosti do bližnjega, ko-beračev? Oglejmo si nekoliko razmere, katere prevla- likor največ mogoče, povečati in shujšati to sramotno dujejo današnji civilizovani svet, primerjajmo jih z na-•-rano — uboštva. predkom človeštva in k namenu človeka na zemlji, pokličimo si še v spomin nauk Kristusov »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« in potem sodimo, ali je treba beračev? Ubogi so bili vedno na zemlji. Naš Odrešenik je sam rekel: »Uboge imate vselej med seboj« (Jan. 13, 8.) in res je imel vsak čas reveže, ki so po _vlastnem zadolženju ali zaradi družili vzrokov bili navezani na pomoč druzih ljudij. Najmanj jih je bilo v stari izraelski državi, dokler se je popolnoma izvrševal božji, po Mojzesu razglašeni zakon. Po tem zakonu je moralo namreč polje vsako sedmo leto počivati, kar jo vzrastlo na njem, je pripadalo ubožcem in plujcem. Vsacih petdeset let so so pa vrnila vsa zemljišča in vse hiše, ki so bile med tem časom prodane, prejšnjim vlastnikom ali njihovim naslednikom. To leto, ki je bilo v resnici sveto leto, leto svobode in odpuščanja, so se odpustili vsi dolgovi in dolžniki, ki so bili zavoljo dolgov v sužnosti so se osvobodili. — Oj, ko bi še v naših časih veljale take naredbe! Dan na dan se množe reveži; nepregledna četa ljudij, ki si od vrat do vrat išče živeža, vedno bolj narašča, tako da bo kmalu dve tretjini ljudij navezanih na dobrodelnost. Prav je sicer, da se dobrodelni zavodi vedno bolj množe, toda žalostno in zna-čivno je pri tem 1. da se množi tudi vedno bolj njihova potreba in 2. da jih večinoma vsta-navljajo — reveži sami! Bogatini najraje po raznih zborih glasujejo zanje, to je blagohotno prikimajo, da se sme denar iz davkov vporabiti v ta namen, zato da njim ni treba ničesar dati. Taka družba je bolna, koder je toliko ljudij prepuščenih samo tako imenovani milosti drugih. Da se nahaja na svetu toliko ljudij, ki so prisiljeni prositi vsakdanjega kruha je velika krvaveča rana na telesu človeštva. Ta rana jasno priča, da vsa prosviiljenost in bogastvo devetnajstega stolotja, ne more zalečiti te navidezno neozdravljive bolezni Nasprotno jo res; se- Odkar so iznašli parni stroj in ž njim razne druge stroje, s katerimi se izdelujejo razni izdelki na veliko, kateri so se poprej izdelovali s prostimi rokami raznih rokodelcev, je na svetu vkljub temu, da se sedaj veliko več vrst blaga izdeljuje kakor popred, čimdalje manj zaslužka in dela. Vzrok temu je, da se stroji izrabljajo le v sebično pristransko korist posameznih kapitalistov na škodo drugih ljudi. Bolj srečni so mislili in še mislijo nato, kako bi se s pomočjo telr iznajdb najbolj okoristili, niso pa mislili pri tem na svojega bližnjega. In tako so toliko časa mislili in delovali na to, da so naposled vstvarili sedanje žalostne družbinske razmere. Iznajdbe strojev izpopolnovale so se vedno bolj in bolj, in z iznajdbami ravno v isti meri, rastlo je tudi samoljubje in nenasitna lakomnost raznih kapitalističnih tovarnarjev in podjetnikov. Delo na roke izplačevalo se je čimdalje manj, ker so je s strojem izdelovalo veliko hitreje in ceneje. Vsled tega velikanskega kosanja strojev s prostimi rokami opešalo je prej cvetoče rokodelstvo, množilo pa se je število nemaničev od dnč do dne. Še bolj pa, kakor tekmovanje med strojem in prostimi rokami, je tekmovanje med strojem in strojem, in pa pohlepna dobička-željnost nenasitnih kapitalističnih kramarjev, vzrok današnje socijalne revščine. Vsakdo išče vničiti druzega s tem, da izdeluje svoje blago hitreje in prodaja ceneje, kakor drugi; s tem pa jemlje vrednost blagu in delu. Ker vsled nizke cene blaga v njegovih očeh delo ni več toliko vredno, ker pri bolje plačanem delu ne more v ceni tekmovati z drugimi ljudmi svoje vrste, pa prav brez vsakega človeškega čuta zniža plačo svojim delavcem, ne meneč se zato, ali bodo mogli živeti ali ne, samo da on doseže svoj cilj. To pa še ne zadošča. Morda se da še kaj prihraniti, in hajdi, odpusti nekaj delavcev iz dela, tiste pa, ki še ostanejo prisili, da morajo nadomeščati odpuščeno ljudi. In tako se v eni vrsti znižuje zaslužek, zmanjšuje število delavcev, in zvišuje ~»t£3 34 đ4- izrabljevanje delavskih močij. Toda človeška moč le en čas trpi, posebno pri takih razmerah, in ko se izrabi, ni je več. Kaj pa potem? Marsikdo bi mislil in to bi bilo tudi pošteno, »saj bo gospodar tako dober in bo skrbel za človeka, ki je vse moči pustil v njegovi službi.« Toda to je velika zmota, sedanji kapitalisti računajo samo s tem, kar »nese;« kar ne nese, ne morejo rabiti, — in tako tudi človeka, ko se je izrabil, ne potrebujejo več ter ga brez milosti prepuščajo usodi in pa dobrim ljudem. »Pojdi kamor hočeš«, je navadno zadnja beseda, ako ga je morda tak revež pri slovesu s solzami v očeh prašal »kam pa hočem sedaj iti? Od česa hočem živeti? — Tako se ustvarjajo v sedanjem pro-svitljenem devetnajstem stoletju berači in tako služijo iznajdbe človeškega uma in pridnosti, vsled neodpustne sebične lakomnosti posameznih kapitalistov v prokletstvo človeštvu. Ali je pa tega treba? Mi, ki se trudimo odpraviti to napake na podlagi krščanske pravičnosti, trdimo, da tega ni treba, da je to krivično, čudo našega stoletja je, da imamo tako ogromno število onemoglih revežev poleg neizmernega bogastva posameznih ljudi. Krivično je n. pr. če se razni milijonarji valjajo v bogastvu (n. pr. Gudovo (Gould) premoženje znaša 37500 milijonov frankov, Mekijevo (Mackey) 12.000 mil., Rotšildovo nad 1000 mil., Vanderbildtovo 625 mil. Od 100 do 600 milijonov ima 7 oseb; 700 oseb ima več nego 10 milijonov in manj nego 100 mil. Manjši se že več ne štejejo). Krivično je dalje, če n. pr. nekatere pevke po glediščih »zaslužijo« na tisoče na leto, če razkošno življenje po velicih mestih od dnč do dnč napreduje tako ostudno in nesramno, da se dft jedino primerjati s sodomskim in gomorskim. Samogoltna pohlepnost in razuzdana samopašnost izvirajoča iz popolnega brezverstva, se povsod kaže. Toda to ne sme in tudi ne more tako ostati, ker po tem potu se mora uničiti popolnoma vsako blagostanje. Da se pa popolno uničenje blagostanja zabrani, in sedaj uničeno popravi, potreba je, da se ljudje sami ganejo, in glasno ter najodločneje zahtevajo predrugačenja obstoječih razmer. Pred vsem je treba več žive, dejanjske vere, cerkvi svobode, Bogu in njegovim zapovedim veljave v javnem življenju I Države pa morajo poleg lega skrbeti, da prvič zabranijo ali vsaj omejijo svobodno konkurenco in ž njo uničenje vrednosti dela. Dalje mora biti skrb države, da bi bil vsak, kdor dela, zavarovan za slučaj bolezni, onemoglosti in nezgod, in sicer naj bi v teh slučajih dobival vsak toliko, kolikor je imel preje zaslužka. Za slučaj onemoglosti naj bi se posebno skrbelo; država naj ustanovi zavod, delodajavci in delavci naj pa po svojih razmerah vplačujejo vam. Napravi naj se davek na premični kapital, na razkošnost v korist temu zavodu, iz katerega bi vsakdo, ko bi ne mogel več delati, dobil dosmrtno penzijo v znesku poprejšnjega svojega zaslužka. To naj velja za vse vrste delavcev, tudi za obrtne in kmečke. Skratka: vsa družba naj se preosnuje po krščanskih načelih. Tako samo bo mogoče rešiti človeštvo grozovite bodočnosti, ki se sedaj • ™»in at p v i 1 o ft razkošnih bogatinov in milijoni — njihovih sužnjev in kandidatov za beraški stan. Po krščanskih načelih urejena družba ne bo imela niti prevelikih bogatinov, niti prehudih revežev, marveč zmerno premoženje bo postalo splošno vsemu ljudstvu. Samo v takih razmeruh je zagotovljen javni mir, ker le v taki družbi ne morejo imeti vspehov uporniki, ki vžigajo vstaje in prekucije med ljudmi. — Sedaj pa vidimo na lastne oči, kako se poprijemljejo zatirani nemaniči krivih naukov, kako srčejo sovraštvo do soljudij vase in kako upajo rešitve od dinamita in meča. Množica njihova vedno bolj narašča. Samo jedna pot je k mirni rešitvi vprašanj, katerim oni hočejo s silo priboriti odgovoia, (oje pot — krščanske preosnove vsega družabnega življenja. Naša organizacija. Ob novem letu. Novo leto ! Tisoč mislij v glavi se poraja, Tisoč čuvstev nam srce navdaja. Prošlih časov se spomin nam vzbuja, Jedna slika huda, druga huja: Koliko je znojnih kapljic se prelilo, Koliko je solz oči skalilo, Koliko je dušo ran ranilo, Koliko skrbij se je prebilo, Koliko boleznij in stradanja, In trpljenja in zaničevanja! Malo rož in malo pesmij sladkih, Malo bilo je stezic v tem letu gladkih, Malo le prisrčnega veselja, Maloklera spolnila se želja. Staro leto nas še ni rešilo; Ni nas osrečilo, ni vmirilo! Novo leto! Tajno in skrivnostno nam prihaja, Kaj nam nosi? Strah nam v srcu vstaja, Strah bodočih solz in ran, trpljenja, Strah bolij neznanega življenja. Toda strah ni sam. 2 njim up se žari, Up rešitve, zmage naši stv&ri. Saj živi še Bog, naš Oče večni, V njem budč se novi upi srečni. In Marija še nas čuva verno, Brani nas z ljubeznijo nezmerno. Sila naših src še ni zaspala, četa je sovražna ni še vgnala. Skup držimo, pa Boga molimo In Mariji svojo stvar zročimo, Svojo stvar in svojo zvezo sveto, Pa prinese sreč nam novo leto! Katoliško društvo za delavke že vspešno delujVsako nedeljo ob l/*(> uri zvečer je redno zbo* -^+D- 3 5 €3*<- rovanje, katero se konča okoli 7. ure. Govore oskrbujeta zaporedoma gg. društveni predsednik in njegov namestnik. Prostorna društvena dvorana je polna do zadnjega kotička, in ako bode število udov tako rastlo, bode kmalu pretesna. Ta teden se je ob torkih in petkih pričel redni pouk v šivanju, katerega vodijo spretne šivilje — društvenice. — Kakor hitro bodo razmere dopustile, prične se tudi pouk v petju, predstavah in gospodinjstvu. — Dnč 20. t. m. bode društvo slovesno obhajalo svoj prvi društveni praznik presv. Imena. Tem povodom bode v mestno-župni cerkvi pri sv. Jakobu zjutraj slovesna sv. maša, primeren nagovor in skupno sv. obhajilo za društvenice. Zvečer ob ‘/,6. uri bo slavnostno zborovanje. Govor je za ta večer prevzel veleč. gosp. dr. And. Karlin. Za govorom bode slovesna obljuba društvenic na društvena pravila, potem bodo sledile razne deklamacije in petje. Društvu so do sedaj kot udje-do-brotniki darovali p. n. gosp. kanonik Janez Rozman 40 kron; mestni župnik Mariin Malenšek, mestna kapetana Mih. B u 1 o v e c in Andrej Plečnik, vpok. župnik Jak. Gruden, prof. Ant. K r ž i č so pristopili z letnim doneskom po 5 kron; dr. Jan. Krek, stolni vikar, 12 kron; župnik Josip Š k o f i c 4 krone; kapetan A. Šinkovec 4 krone. Bog plačaj stotero! Slovensko katoliiko delavsko društvo ima svoj občni zbor dne 20. prosinca in vabi vse svoje člane, da se ga vdeleže v obilnem številu. Javen shod je imelo slov. katoliško delavsko društvo minolo nedeljo v svojih prostorih. Vdeležil se ga je tudi dež. in drž. poslanec Fr. Povše, ki je temeljito zagovarjal delavske pravice in obljubil svojo pomoč. Obravnavale so se resolucije o volilni pravici v deželni zbor, o zavarovanju za starost in o škodi, ki jo delajo kaznenci svobodnim delavcem; vse so se jednoglasno sklenile. Shod se je tako-le vršil: Predsednik otvori shod ob 9. uri in predstavi vladnega zastopnika g. Vračko-ta. Prvi govornik Gostinčar je govoril o zavarovanju v starosti in onemoglosti. Pokazal je žalosten položaj delavcev, ko si ne morejo več sami prislužiti vsakdanjega kruha, in so primorani prijeti za beraško palico. Dandanes ima gospodar le toliko časa delavca, dokler je močan in zdrav; kopa ne more in pridejo stara leta, potem pa, hodi, kamor hočeš —jaz te ne potrebujem; tako se glasi gospodarjeva zahvala. Kaj je z ubogim delavcem, ko je od vseh zapuščen brez vsake pomoči postavljen na cesto ? Od hiše do hiše mora prositi, živeti od miloščine tujih ljudij, prebivati v hlevu, v nastilniku; to so najbritkejši ure njegovega življenja. In pri tem imajo še občine velike stroške. Govornik je nasvetoval, da bi naša dežela ustanovila deželno pokojninsko blagajno za stare in onemogle delavce vseh strok, v katere bi plačevali delavci delodajavci in dežela; nasvetoval je tudi, da bi se ob-dačile vse nepotrebne stvari, ki služijo v kratkočasje bogatinov; tisti denar naj bi šel v te deželne pokojninske blagajne in je predlagal primerno resolucijo, ki se je jednoglasno vsprejela. — Zatem nastopi tovariš Jakopič in našteva, v kolikih krajih po Ljubljani delajo kaznenci, pri tem ko je veliko poštenih družinskih očetov, ki nimajo dela in morajo s svojimi družinami trpeti pomanjkanje; in neketeri gospodje še pravijo, da kaznenci ne jemljejo dela poštenim delavcem, kakor bi bili vsi listi delavci nepošteni, katerim jemljejo kaznenci kruh. Dandanes smo tako daleč, da ako hoče delavec delo dobiti, bo moral prej storiti kako hudodelstvo. On nasvetuje, naj bi kaznenci delali tista dela, katera mora ubogi kmetič sam delati zastonj. Po svojem govoru predlaga resolucijo v tem smislu, ki jo vsi navzoči z navdušenjem vsprejmč. Tovariš Zller govori o volivni pravici in dokazuje, kako velika krivica se godi na Kranjskem nižjim stanovom, in dokazuje s številkami, kako slab je ravno pri nas volilni red v deželni zbor, ker 10 velikih posestnikov ima že enega poslanca v dež. zboru; kmečkih volilcev pa mora biti okrog 2300, da imajo toliko pravico kot 10 veleposestnikov; in vsi kmetje imajo le 16 poslancev v dež. zboru. Nas delavcev je tudi nekaj tisoč, a za nas še ni prostora v nobenem postavodajavstvu, dasi tudi delavci prinašamo deželi kakor državi raznih neposrednih davkov. Zato pa tudi mi po vsej pravici zahtevamo, da se nam d& volivna pravica tudi v deželni zbor. Resolucija, ki jo je potem predlagal, se je jednoglasno vsprejela. Zatem se oglasi še enkrat tovariš Gostinčar in govori o žalostnem stanju bolniških blagajnic in nasvetuje, da bi bilo dobro, da bi se združile vse bolniške blagajne v Ljubljani in bi imele skupno enega ali dva zdravnika, katera bi opravljala le edino bolnike bolniških blagajnic. Potem Se govori o okrajnih bolniških blagajnah po deželi, katere so gotovo v najžalostnejšem stanu. Delavci dobč tam komaj petino tega, kar vplačajo. Kakor se nam je poročalo od neke blagajne na deželi, je imela okrog 1300 dohodkov, in čez en tisoč so vzeli zdravnik, lekarna in drugo službujoče osobje, okrog 200 so dobili bolniški delavci, namreč na teden po 60—70 kr., ako je bilo kaj v blagajni; če ni bilo, soveda ni dobil delavec nič. Drugi morajo biti plačani, on je zadnji. Za njim se oglasi k besedi gosp. državni in deželni poslanec Povše in opiše delovanje državnega zbora, posebno gledč občne volivne pravice in drugih socijalnih vprašanj in obljubi, da bo v prihodnjo razvil več važnih vprašanj in se posvetoval o njih z delavci v večernih predavanjih; opozarjal je tudi delavce, da bi razne ne-dostatke naznanili poslancem, da bi oni potem na odločenem mestu potrebno vkrenili. Predsednik potem zaključi shod ob 11. uri s trikratnim živio-klicem na cesarja. — V nedeljo 13. tega meseca ob 4. uri popoldne priredi društvo shod v Šentvidu nad Ljubljano, v prostorih rokodelskega doma. Obravnaval se bo društven program z ozirom na nasprotnike. Zagorska katoliika delavska družba je imela dnč 30. dec. občni zbor. Mesto umrlega Vašteja je bil jednoglasno izvoljen Benjamin Detela prvim podpredsednikom, ki je že mnogo storil za našo družbo, vzlasti pri premogokopih. Po daljšem razgovoru so se vsi odborniki zjedinili v tem, da se od 1. jan. 1895 mesečno vplačevanje pri vseh udih zviša od 10 na 20 kr. Vpisnina ostane pri starem, t. j. 30 kr. Vzrok temu je bil namen bolne ude skozi osem tednov, vsak teden po O G 4r^" 2 gld., podpirati. Novi udje to podpore ne morejo dobiti pred tremi tedni. Ob dnevih čez teden dobi 30 kr. na dan. Ker so se mesečni dohodki zvišali, zato so vsi odborniki sklenili, naj se vsakemu umrlemu udu zvoni z velikim zvonom. — G. M i h e 1 č i č je daroval 100 kron za katol. delavsko družbo v la namen, da se od tega zneska še deveti in deseti teden podpira bolni ud z ravno tolikšno podporo, namreč po 2 gld. na teden ter obljubi, da bode tudi pri svojih ožjih prijateljih na to deloval, da bi istotako vrlo družbo podpirali. Cast mu! Politika po svetu. Delavci pri državnih železnicah dočakajo, če Bog da, še to leto vesele izpremembe. Trgovinski minister je namreč obljubil, da jih bo vsprejel z a stalno v službo in da bodo imeli potemtakem tudi pravico na pokojnino. Dosedaj so bili ti delavci navadni dninarji, katere so lahko vsak dan spodili. Sedaj bodo zavarovani za slučaj nezgode in vojaška leta se jim bodo štela. Tako se bo preskrbelo za 6000 delavcev. Mi to z veseljem pozdravljamo, a zraven zahtevamo ravno take pravice za delavce pri zasebnih železnicah, če bi se to zgodilo, potem bi ne bilo treba kaznencev, da bi izpodrivali svobodne poštenjake in ne ponavljale bi se več besede, ki so jih nedavno slišali delavci na južni železnici pritoživši se proti kaznenccm. Reklo se jim je namreč: »Kaznence moramo imeti; kam pa poj-demo iskat delavcev, kadar jih potrebujemo. Za kogar ni, naj se mu plača in naj gre.« Te krute besede so še hujše, če primerjamo, kako se ravna z navadnimi delavci in kako s kaznenci. Za najmanjši prestopek delavca odpustč, dasi je morda že več nego 10 let pri železnici delal, kaznencem se pa vkljub vsem nerodnostim in nepoštenostim, katere zakrivijo, nič ne zgodi. Delavski uradi. Naša vlada misli uvesti poseben urad, koder se bodo poizvedovale vse stvari, ki se tičejo delavskega stanu in zapisavale. Ne dvojimo, da se bo pri teh uradih popisalo mnogo papirja, toda to ne bo še nič pomagalo, ako ne pride drugačen duh v po-stavodajavce. Od samih pisarniških popisanih papirjev ne pričakujemo rešitve. Bolniške blagajne. Avstrijsko ministerstvo jo že pred nekaj meseci poslalo bolniškim blagajnam, trgovinskim zbornicam in drugim zadevnim zastopom in osebam posebno polo z vprašanji, kako naj se bolniške blagajne prevstrojijo. Kolikor je nam znanega, po Slovenskem delavci, tudi tisti, ki so v odboru bolniških blagajen, o tem nič ne vedo. Napak je pri sedanjih bolniških blagajnah toliko, da mnogo premalo koristijo, često še naravnost škodujejo. Zato pozivljemo svoje somišljenike, da zahtevajo od predsedništev raznih bolniških blagajen, da se jim predloži imenovana pola v posvet. Sicer pa ni to glede teh zavodov naša zadnja beseda. Svoje somišljenike vzlasti na deželi pa prosimo, da nam poročajo, kako se oskrbujejo bolniške blagajne; poročajo naj nam o volitvah, o tedenski svoti, ki jo dobivajo bolniki, o tem, koliko gre za lekarno in zdravnika, sploh o vsem, kar so tiče teh imenitnih, toda do zdaj še jako slabo urejenih zavodih. Nesramnosti laskih državnih očetov. Laško zbornico je s kraljevim dovoljenjem znani sovražnik katoliške cerkve in papeža, minister K r i s p i razgnal, ko je komaj pričela zborovati. Vzrok je bil ta, ker se je imelo izvedeti javno v zbornici, kako umazano je Krispi s svojimi tovariši delal s predsednikom rimske banke T o n 1 o n g o m. Ta je namreč ogromno svoto tujega denarja zapravil; da ga niso izdali, je podkupoval z velikanskimi svotami Krispija in druge brez vestne laške poslance (mej njimi 64 zborničnih in 25 senatorjev). Kedar je Krispijeva tretja žena Lina hotela kako novo obleko, kako zlato lepotičje itd., pa je pisala T o n 1 o n g u naj ji pošlje kaj denarja. Našli so tacih njenih pisem sto i n d v a. Za primer navedemo jed-nega, ki se glasi: »Ljubi gospod predsednik! Včeraj je moj mož govoril v zborniči za rimsko banko. Pošljite mi 20.000 lir. Tisočkrat sc zahvaljujem. Lina«. Tako je hinavski Krispi več sto tisočakov ugrabil zase in za svojo ženo. V zbornici je pa kričal in razsajal, kadar je hotel kodo govoriti o banki, češ, da vsak tak razgovor škoduje laškemu kraljestvu. Izmej druzih brezvestnežev je dobil posanec Kjara 1,250.000 lir, Elia 16.000 lir itd. — In ti ljudje vzdržujejo »laško jedinost?« Ta Krispi hoče vničiti socijaliste? — Ubogo ljudstvo, ki ima take zastopnike in ministre. Francoska vlada je zavrgla predlog, naj bi bile zavezane vse občine, keder oddajajo kaka dela, da določijo v pogodbi tudi najmanjšo plačo in najmanjšo delavsko dobo v varstvo delavcev. Vsprejel se je samo predlog, naj se skrbi, da bodo delavci počivali joden dan v tednu in da se odpravi akordno delo. V Švici je izvoljen za predsednika spojenih držav Zcmp, prvi katoličan od 1. 1847. V celem zboru je on jedini katoliške vere. Na Portugalskem so imeli dne 16. grudna katoliški delavci v Lisabonu shod, katerega se je vdeležilo tudi več delodajavcev. Sklenil se je načrt jednotne organizacije katoliških delavcev. Amerika. V Denveru je bil dne 14. in 15. grudna delavski shod, pri katerem so socijalni demokratje z vsemi svojimi predlogi sijajno — propadli. Pomilujeno! Razvedrilo. . Sprava. »Dragi prijatelj! bolje je, da vam precej po pravici povem: Le še štiriindvajset ur bote živeli, če imate torej še kaj urediti, ali če bi radi še videli svoje sorodnike, ne čakajte več dolgo.« To je govoril zdravnik v neki londonski bolnišnici. »Pošljite po katoliškega duhovnika, pa hitro«, de umirajoči; »moj Bog! le še štiriindvajset ur!« -na- 37 Qi