Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m Leto XXX. - Štev. 1 (1484) Gorica - četrtek, 5. januarja 1978 - Trst Posamezna številka Lir 200 ,vf '• 5 >> tjjr Papeževo Poljsko znamenje v Dipalji vesi (S. Leopoldo) v Kanalski dolini Slovenski pregovor: »Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo«, vsebuje globoko življenjsko modrost. Zato želimo, da bi v novem letu doživeli njegovo resničnost vsi bralci, sodelavci in podporniki našega lista, pa tudi vsi drugi rojaki, ki so dobre volje. Poleg božjega blagoslova želimo vsem obilo zdravja, dušnega in telesnega, pa resničen mir v smislu gesla, ki ga je izbral za letošnji Dan miru 1. januarja papež Pavel VI.: »Nočemo nasilja, hočemo mir!« Nočemo ideološkega, političnega in roparskega nasilja, nočemo nasilja v obliki oboroženih spopadov, nočemo nasilja nad nerojenimi bitji, temveč mir s seboj, z bližnjim in Bogom, mir v naših družinah in sosedstvom, sožitje v družbi. Skupno jih pomagajmo udejstviti! To so naše želje za leto 1978! UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« Kardinali so obiskali sv. očeta za božič 1977 v četrtek 22. decembra. V konzistorialni dvorani je papeža nagovoril novi dekan kardinalskega zbora 84-letni Carlo Confalonieri (prejšnji dekan Luigi Traglia je umrl 22. novembra). V odgovoru je papež Pavel VI. podčrtal važnost tega božičnega srečanja, nato pa je omenil nekaj dejstev, ki so »splošnega pomena ne glede na to, kdaj in kje so se dogajala.« Na prvem mestu je o-menil škofovsko sinodo, ki je v oktobru 1977 zasedala v Rimu in zaključek del za latinski prevod celotnega sv. pisma. Nato se je ozrl na položaj na svetu. »Temni oblaki — je dejal — se zgrinjajo nad človeštvo: slepo nasilje, grožnje človeškega življenja že pred rojstvom, neusmiljeni terorizem, porast zločinstva, neenakost in krivičnost in ne nazadnje spodbujanje naj nižjih strasti, ki se izraža v pornografiji.« Papež je pozval vse ljudi dobre volje, zlasti škofe, duhovnike in vernike, naj storijo vse, da bo jutrišnji svet boljši. Papež se je še ustavil ob sporočilih upanja, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda. Dejal je, da iskreno podpira vsako pošteno pobudo, ki služi miru. Na koncu je vse svoje . V novo leto z jasnim programom Tisti bralci, ko bodo pogledali v glavo Katoliškega glasa v tej številki, bodo našli zapisano: Leto XXX., št. 1, (1484). Katoliški glas stopa torej v trideseto leto življenja. Če mu prištejemo še štiri letnike njegovega predhodnika Slovenskega Primorca, izhaja naše slovensko katoliško glasilo 34 let (1945-1978). Za časopis je to lepa doba, saj toliko let izhaja po vojni le še slovenski dnevnik v Trstu. Ne vemo, kaj bodo rekli bralci našega katoliškega tednika o teh 34 letih izhajanja. Mi pri uredništvu smo si svesti nekaterih dejstev. biti svoboden in neodvisen Najprej, da smo si vsa leta prizadevali, da bi ostali svobodni in neodvisni od katerega koli centra oblasti. Nikomur nismo hoteli služiti kot samo slovenskemu krščanskemu ljudstvu v italijanskem zamejstvu. Zato je bil prvi naš cilj, da moramo ostati finančno neodvisni. Kajti biti finančno odvisen pomeni zmeraj imeti nekega gospodarja. Tega nismo hoteli, nočemo in ne bomo hoteli. Vsa ta leta smo zaupali v pomoč naših bralcev In prijateljev in seveda v božjo pomoč. Ne ena ne druga pomoč nas ni prevarala. Darovi za Katoliški tisk in zlasti še vsakoletna nabirka so nam še zmeraj pomagali, da smo se prekopali mimo vseh finančnih kriz, ki so vsakotoliko ogrožale obstoj tudi našega lista. Menimo, da je v današnjih časih finančna neodvisnost lista nujen pogoj, da se ohrani demokratični pluralizem mnenj, posebno ko je znano, kako hud pritisk se Izvaja na slovenski zamejski tisk z namenom, da bi se pridružil enoglasnemu zboru tiska v Sloveniji. Hoteli smo biti finančno neodvisni tudi zato, da bi mogli biti povsem v službi slovenske zamejske katoliške skupnosti, njenih idealov, njenih ciljev, njenih potreb. To je bil vsa leta naš namen in naša želja, naš program. BOJ ZA NAŠE NARODNE PRAVICE Italijanska republika si je po vojni dala izrazito demokratično in socialno napredno ustavo. Toda načela ustave je bilo treba uresničiti. To ni bilo lahko, ker so iz preteklosti ostale sila močne usedline fašistične diktature in pri nas italijanskega iredentizma. Zaradi tega smo se posebno v prvih 15 letih našega pisanja morali velikokrat spoprijeti s temi podtalnimi silami, ki so ovirale naš narodni obstoj in napredek, naše demokratične pravice, našo enakopravnost z večinskim narodom. Ob smrti dr. Klinca je neki goriški tednik osumil njega in vso slovensko duhovščino nelojalnosti do italijanske republike. Piše: »Njegova dejavnost na škofiji je kaj kmalu bila zapletena v problematiko narodnostnega značaja, ki je od padca fašizma zadobivala večkrat svojevrstne in zaskrbljujoče poteze in pogosto kot revanšizem resničnih ali namišljenih pravic slovenske narodne manjšine. Državne oblasti v Gorici so se znašle pred nemajhno silo in pred glasnikom, ki se Je zavedal svoje prvenstvene zavzetosti; pri tem jim ni ostalo drugega kot da so vrnile goriškemu nadškofu razne spomenice v obrambo manjšine, ki jih je skupaj s skromnim številom slovenskih duhovnikov podpisal tudi msgr. Klinec.« To, kar se je v tistih povojnih letih vršilo z raznimi spomenicami, sta Slovenski Primorec prej in Katoliški glas kasneje opravljala javno s svojimi načelnimi članki, protesti, izjavami. Pa trdijo še danes, da je to bil »revanšizem resničnih ali namišljenih pravic slovenske narodne manjšine«. V resnici je bil le boj za zmago demokratičnih svoboščin, zagotovljenih v italijanski ustavi. PROTI VSAKI DIKTATURI Toda med našim ljudstvom je bilo treba boriti še drug boj: boj za pravico do idejnega, političnega in kulturnega pluralizma. Ob koncu vojne leta 1945 se je namreč zgodilo, da se je zrušila ena diktatura, uveljavila se je pa nova z imenom OF in ki sl je pozneje privzela še drugačne nazive. Stalinistično diktaturo, ki so jo takoj po vojni vpeljali doma, so hoteli vsiliti tudi v zamejstvu. Zvesti demokratičnim načelom J. E. Kreka in nauku Pija XII. smo se postavili po robu tudi tej novi diktaturi za idejni, kulturni in politični pluralizem, kot ga zagotavlja italijanska ustava. Danes po tridesetih letih Je težko razumeti, kako oster Je bil včasih ta boj, kako ostre so bile polemike pod uredništvom pok. msgr. Mirka Bruinata in pok. Stanka Staniča, toda bojevati ga je bilo treba, da ohranimo ne samo verske in narodne vrednote, temveč tudi kulturno in politično demokracijo med slovenskimi zamejci. Pozneje so se duhovi nekoliko pomirili. Vendar ta boj ni še dobojevan in še dolga leta ne bo, dokler ne bo tudi dejansko priznana in uveljavljena med našimi slovenskemi zamejci pravica, ki izhaja iz italijanske ustave: »Vsi imajo pravico, da svobodno izražajo svojo misel z govorjeno in pisano besedo in z vsakršnim drugim sredstvom obveščanja« (čl. 21). In pa politična pravica: »Vsi državljani imajo pravico, da se svobodno združujejo v stranke, da na ta način z demokratično metodo določajo državno politiko« (čl. 49). To pravico morajo priznati ne samo Slovenci Slovencem v Italiji, temveč tudi sosedna republika Slovenija. Prav zaradi teh narodnih in demokratičnih ciljev smo v preteklosti bolj ali manj posegali tudi na področje politike, saj nam je šlo za to, da bi tudi člani slovenske narodne skupnosti v Italiji zoreli v zavestne demokrate, ki odklanjajo sleherno diktaturo. Zaradi tega smo tudi izkazovali posebno pozornost delovanju tisti stranki med nami, ki po našem mnenju največ prispeva k takemu demokratičnemu zorenju slovenskih ljudi in največ tudi pomaga k obrambi in rasti njih narodne zavesti. NAŠ PROGRAM JE JASEN Znano nam je, kako nas nekatera glasila v emigraciji napadajo, češ da smo se izneverili svoji nekdanji politični anti-komuntstični liniji; znano nam je tudi, kako nas sodi Zveza komunistov Slovenije, češ da rušimo Jugoslavijo in ji jemljemo ugled. Vse to in še marsikaj drugega nam je znano. Vendar našim kritikom in nasprotnikom odgovarjamo, da je naš program jasen in naša linija ravna. Sledili ji bomo tudi v novem desetletju, ker smo uverjeni, da je v dobro naše slovenske katoliške in demokratične skupnosti v Italiji. Bralce, prijatelje in sotrudnike prosimo le, da bi nam ostali zvesti in nas še naprej moralno in gmotno podpirali, da bi mogli še kaj narediti za naše ljudstvo in njegov blagor. želje izročil Mariji, Kraljici miru in takole sklenil: »Marija je Mati Cerkve. Gotovo nam bo pokazala najbolj varno pot h Kristusu in nas bo tudi vodila po njej.« Polnočno sv. mašo je sv. oče opravil v baziliki sv. Petra. Zbrane vernike je na kratko nagovoril in jih opozoril na pomen Kristusovega rojstva. Kristus se je rodil v skromnih razmerah, ker nam je hotel biti kar najbolj blizu. Zavest, da je Bog z nami, je osrečujoča, saj pomeni, da nas išče in dviga. Zato je Kristusovo rojstvo najvažnejši dogodek človeške zgodovine, pa tudi dogodek, ki zadeva bistvo vsakega posameznika. Sv. oče je v baziliki sv. Petra ob 10,45 daroval tudi tretjo božično mašo, opoldne pa se je pokazal na balkonu nad glavnim vhodom v cerkev, da podeli blagoslov Urbi et Orbi (rimskemu mestu in vsemu svetu). Trg je bil poln ljudi, čeprav je v Rimu vse dopoldne deževalo in je dež ponehal šele malo pred dvanajsto. Papežev nastop, govor in blagoslov je prenašala Mondovizija. Prvič sta bili s trgom sv. Petra direktno povezani Japonska in republika Filipini. Računajo, da je prenos gledalo pol milijarde ljudi. Za izhodišče svojega božičnega voščila je sv. oče vzel misel iz bogoslužja: »Kristus se je rodil, veselimo se!« Ne čudimo se preprostosti svetonočnega sporočila. Človek v tehnično razviti družbi ga je še zlasti potreben, kajti »kjer se Bog časti, je tudi človek spoštovan.« Razumljivo je, da se je papež tudi ob tej priložnosti dotaknil vprašanja svetovnega miru. Kljub bridkim izkušnjam dveh svetovnih vojn v tem stoletju živijo ljudje še vedno v sovraštvu med seboj, dogajajo se krivice, širi se revščina, lakota, vzbuja se bojevitost in celo zločinskost. Mednarodne pogodbe so premalo trdne. Mir je zato edino sprejemljivo sredstvo in pot za rešitev odprtih vprašanj. »Molimo za plemenito stvar miru in zanj darujmo vse svoje moči,« je vzkliknil sv. oče na koncu svojega govora. Nato je voščil v raznih jezikih, med drugim v poljščini, ruščini in kitajščini, potem pa je podelil svoj blagoslov. Slovesna proglasitev škotiie v Kom Furlanski zgodovinar Pio Paschini trdi, da je nezanesljivo poročilo, ki pravi, da je bila škofija v Kopru ustanovljena že v 6. stoletju, pač pa je zgodovinsko dejstvo, da jo je ustanovil papež Aleksander III. leta 1177. Dejansko pa je bila uresničena šele leta 1186. Obsegala je Koper in ozemlje okrog mesta, kar ga je spadalo pod beneško republiko. Od takrat dalje imamo nepretrgano vrsto škofov do leta 1828, ko je papež Pij VIII. ukinil samostojno koprsko škofijo in jo združil s tržaško tako, da so tržaški škofje bili istočasno tudi koprski. Tako stanje je trajalo do septembra 1947, ko je Koper ob državni razmejitvi prišel kot del cone B pod upravo SFR Jugoslavije. Tedaj je postal prvi škofijski upravitelj administrature msgr. Albin Kjuder, župnik v Tomaju. Njemu je sledil msgr. M. Toroš, dokler ni bil leta 1964 imenovan za administratorja celotnega Slovenskega Primorja dr. Janez Jenko. Ta je v svojih rokah združil vse dele koprske, goriške in reške škofije, ki so prišli pod Jugoslavijo in so v njih prebivali Slovenci. To prehodno stanje je trajalo do lani, ko je po Osimskih sporazumih bila obnovljena koprska škofija in ločena od tržaške. Msgr. Jenko je postal pravi koprski škof, msgr. Bellomi pa samo tržaški in ne več tržaško-koprski. Dr. Jenko kot koprski škof upravlja tudi dele goriške nadškofije, ki so prišli pod Jugoslavijo. Proglasitev nove samostojne škofije v Kopru se bo slovesno izvršila v koprski stolnici v nedeljo 8. januarja ob 10. uri. Msgr. dr. Jenko je na ta trenutek dolgo čakal, zato želi, naj bo čim bolj slovesen. Iz Beograda bo prišel nuncij msgr. Cec-chini, ki bo prebral papeško bulo o obnovitvi koprske škofije. K slovesnosti pa so povabljeni še številni drugi škofje: ljubljanski dr. Pogačnik in njegov pomožni škof dr. Lenič, mariborski dr. Držečnik in dr. Grmič, potem tržaški Bellomi, goriški Cocolin, videmski Battisti. Povabljeni so tudi številni hrvaški škofje. Poleg tega so prejeli vabilo še razni duhovniki, tudi nekateri iz zamejstva. Povabljene so bile tudi civilne oblasti. ■ Tito je pričakal novo leto na Brionih pri Pulju. Vsa svetovna javnost je z zanimanjem pričakovala, če se bo vsaj to pot pojavila žena Jovanka, ki ni doslej ob tej priložnosti nikdar manjkala. Pa je ni bilo. Medtem ko so ostali gostje imeli ob sebi svoje žene, pa sta Titu delala družbo Stevan Doronjski in Kiro Gligorov. Bela knjiga o Korošcih Toliko pričakovana in terjana, vsaj po koroških nemških strankah, avstrijska »bela knjiga« o Slovencih na Koroškem je končno izšla v izdaji urada zveznega kanclerja. Izšla je v nemški, francoski in agleški izdaji, toda le nekaj več kot sto strani. Ko jo človek vzame v roke, doume, zakaj se jo je avstrijska vlada tako obotavljala izdati, čeprav jo je napovedala že pred štirimi leti. V njej pisci zamolčujejo vse diskriminacije in zatiranje koroških rojakov zadnjih sto let, posebno pa še dejstev, da so jih statistično skrčili od več kot sto tisoč na kakih dvajset tisoč in pa umazano propagando in manipuliranje z »vindišarstvom« kot predstopnjo za ponemčenje preprostih ljudi, ki so hoteli biti, s tem da so se tako izjavili, samo zvesti avstrijski državljani. V knjigi je nekaj fotografij dvojezičnih napisov, eden na slovenski hranilnici in posojilnici v Selah, drugi pa nekje v Podjuni pred neko vasjo; natisnjenih je nekaj učbenikov za slovenske ure, seveda pa o prijavah in drugem, kar bi koroški rojaki, da bi bili enakopravni, morali imeti, ni nobenega sledu. Da ni bilo kaj zbrati za tako »knjigo«, priča tudi to, da se v njej posveča veliko prostora tudi hrvaški skupnosti na Gradiščanskem. še največji del te »knjige« pa predstavljajo ponatisi diplomatskih not in spomenic med Beogradom in Dunajem. In to je vse. Dunajska vlada očitno spet špekulira, da bo svet bolj verjel idilični deželi Avstriji kot pa »balkanski« Jugoslaviji. ■ Ministrski predsednik Andreotti je podpisal odlok o ustanovitvi posebne komisije za pripravo zakona o globalni zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Komisija šteje 12 članov, predseduje pa ji prof. Giovanni Cassandro, bivši sodnik ustavnega sodišča. V vladno komisijo je hilo imenovanih pet Slovencev. Od teh so štirje iz tržaške pokrajine