Gospodarske stvari. Nekaj črtic o tobaku. Ko sem bil še majhen, sem rad šel k sosedu par korakov od domače hiše. Sosed je bil star mož in nekoliko tudi čebelar. — Večkrat sva sedela skupaj na klopi pred ulniakom. Imel je leseno pipico, prav priprosto, raenda sad njegovega dela, iz katere je vedno vlekel tobak. Tu in tam so prisedli k nama tudi moj oče. Med vsakdanjim različnim govorjenjem prideta tudi na tobak. Sosed si popravi z levo roko pipo, parkrat prav debelu pntegne in reče: «Da, ta ljubi tobaček, za niega bi že še bilo denarja, ako bi ne bilo treba vedno te peklenske soli kupovati.* Iz teh besedi sŁ vidi, da je bil slari sosed ljubitelj tobaka prve vrste. Soseda pa, njeguva pridna žena, je bila nekako huda na tobak. Zivela je z možem sicer v lepi zaslopnosti, pa včasi jo je vendar zgrabila jeza, da je nevoljno izbruhnila besede: «Za ta peklenski tnbak pač vse gre, da še za ljubo sol krajcarja ni pri hiši.» Sol in tobak delata torej gospodarju in gospodinji največ skrbi. Za sol se poteguje gospodinja, a gospodar je zagovornik tobaka. V sledečem hočem kratko podati nekoliko črtic o tobaku, da pustim možem kot glavam družine prvo besedo. Besedo tobak izvajajo nekateri od Tabago ali Tobago, torej od imena malega otoka manjših Antil. Drugi pa trde, da pride to ime od besede «tabako,» kar toliko pomeni kakor cev, skozi katero so kadilci na Antilah dim te rastline v se vlekli. Temu pa naj bo kakor hoče, ker mislim, da se kadilci ne brigajo mnogo za besedo, ako jim le pipa diši in jo imajo s čem nabasati. Domovina tobaka je Amerika. Kolumb je videl na otoku Kuba ljudske glavače, ki so imeli v ustih goreče svalčke, iz tobačnega perja, torej nekake smodke. Tudi nekake pipe so že imeli tara. Možaki so imeli namreč dolge cevi, ki so bile na enem koncu razdeljene na dva dela. Te so vtikali v nos, drugi konec pa v posodo, v kateri je gorel tobak. Ako je potegnil parkrat skozi cev dim v se, se je pijan od tobaka zgrudil na tla in trdno zaspal. Spečega so zgrabile služkinje, katerim je bil to že prej naznanil, in ga nesle na posteljo. Indijanci narede v zemljo večjo ljukno, natlačijo v njo tobaka in ga zažgejo. Okrog v postranske ljuknice vtaknejo manjše cevi, se posedejo na tla in vlečejo iz njih. Oče Roman Tane, ki je Kolumba spremljal, pripoveduje, da je našel na otoku Doraingo divjake, ki so s tobakovim dimom odganjali od sebe <moskitos,> kar je po našem toliko, kakor komarje in mušice, ki so v toplejših krajih veliko večje in nadležnejše, kakor pri nas. Iz Amerike je prišel tobak tudi v Evropo. Prve sadike tobaka so se vsadile na Portugalskem leta 1559. Drugo leto najdemo tobak že na Francoskem. Francoski odposlanec Janez Nikot (Jean Nicot) v Lisabonu je dobil iz Floride tobačne rastline z nasvetom, da so za zdravilo proti različni bolezni na koži, tako proti lišaju in mozolcem. S tem nasvetom pošlje ta odposlanec tobak kraljici Katarini medičiski. Za tega voljo so takrat tobak imenovali zelišče matere kraljice. Leta 1686 je prinesel Franc Drake tobak na Angleško. General Raleigh je bil na Angleškem prvi kadilec. Ko enkrat v svoji sobi sedi na stolu ter puši in sicer tako raočno, da je bila soba že polna dima, se mu nekaj zelo neljubega zgodi. V sobo pride sluga, kateremu še kadenje ni bilo znano. Ko zapazi, da je vse v dimu in da se še celo gospodu iz ust kadi, zgrabi, misleč, da gospod gori, umivalnik poln vode in pluskne v njega, da ga popolnoma zmoči. Po Nemčiji se je tobak razširil v 301etni vojski, ki je trajala od leta 1618—1648. Med prvimi kadilci pa najdemo že tudi kadilko. Tako se nam poroča, da je hčerka Ljudovika XIV., ki je Francosko kraljeval od leta 1643.—1715., pušila tobak. Kakor kadenje, tako se je tudi njuhanje (šnofanje) hitro razSirilo in sicer najprej na Spaniskem in Francoskem. Priljubilo se je njuhanje kakor sedaj, tako tudi nekdaj najbolj ljudem, ki so zavoljo svojega poklica mnogo sedeli, kakor nradnikom in nekaterim rokodelcera. Na otoku Island niso imeli sprva tobačnic, kakoršne imamo sedaj, ampak tobak so imeli v rogih kakor smodnik. Kateri ie hotel njuhati, si je nastavil rog na nos in glavo nagnil. To delo je šlo od enega do drugega tako dolgo v krogu, da je prišel rog do posestnika nazaj. Saksonski minister Briihl je bil velik prijatelj njuhanja. On je imel v vsaki izmed 365 oblek, ki so bile odločene za sleherni dan, eno tobačnico, da bi nikdar in nikjer brez tobaka ne bil. Tobak pa je imel že tudi sprva mnogo sovražnikov. Tako je bilo na AngleSkem kadenje po postavi prepovedano. Vsakemu kadilcu naj bi se odrezal nos. Jakob I. (16031625) je spisal celo knjigo proti tobaku in prosil svoje podložnike, naj vendar odlože to grdo razvado. Sultan Amurat IV. 16231640. je dal vsakemu kadilcu predreti nos, mu obesiti na njega pipo ter ga tako goniti po ulici gor in dol. Kalvinci na Švicarskem in sicer v kantonu Bern so tobakarje ravno tako preganjali in kaznovali, kakor prešestnike. (Dalje prih.) Sejmi. Dne 13. junija pri Sv. Andražu v Slov. goricah, pri Sv. Janžu tik Slovensk. Gradca, v Brežicah, v Rogatcu in v Žalcu. Dne 16. iunija pri Sv. Barbari nad Konjicami, v Jurkloštru, v Kostrivnici, Lembachu, Mozirju, na Planini in pri Šv. Vidu pri Ptuju. Dne 17. junija pri Sv. Trojici v Slov. goricah.