V. Mik Kaj je ded prinesel iz nebes? Bila sta ded in babica. Imela sta hišico kakor kletko in vrtec. To ie bilo vse, kar je bila njuna last. Am-pak rada sta se imela in sta bila rada na svetu. Nekoč pravi babica dedu: »Zlezi na podstrešje po nekaj krhljev, jedla jih bova po večerji.« — Ded je pristavil lestvo in lezel na podstrešje. Lezel je in lezel — pa je zmanjkalo lestve pod njim. Kaj zdaj? Kaj mu je početi? Ple-zati je moral kvišku, zmeraj više, kajti nazaj ni mogel. Priplezal ie do nebes. »Pozdravljen, ded, pri nas.« mu je rekel sveti Peter pred nebeškimi vrati. »Na vas in babico že dolgo čakamo, saj sta oba pridna in po-štena in se rada imata. No, kaj pa noge? Ali vas ne bolijo od dolgega plezanja?« I no, kar je res, je res; deda so noge bolele, saj to je bila dolga pot z zemlje do nebeških vrat. Ded je nerad tožil, ampak nebesa so nebe-sa, tam se ne sme lagati. Pa je to-rej povedal. Sveti Peter je samo po-kimal s sivo glavo. »Vidiš, vidiš ... mi smo te vlekli kvišku, drugače bi sploh ne priplezal do nebes.« »Prinesita dedu nebeške copate,« je veleval sveti Peter, »da bo lahko hodil pri nas, in ga peljita po ne-beškem kraljestvu!« Angelčka sta brž skočila po co-pate. Ded se je preobul — in vsak korak je meril petdeset metrov. »To bi naša babica skakala v teh copatah!« si je mislil, ko sta ga an-gelčka vodila po nebesih. In koliko angelov je bilo po vseh straneh! Veliki, majhni in prav majčkeni; vsi, vsi so mahali z rokami dedu in se mu prijazno smehljali. Angelčka sta vodila deda po srebrnih hodni-kih, kjer so bila sama ztata vrata in iz vseh vrat se je slišala tako le-pa godba, kakor če igrajo najlepše orgle. In na koncu tega dolgega, dolgega hodnika je bila prekrasna dvorana. V njej sam nakit, obleka, posodje in igrače. »Tako, ded,« sta mu rekla sprem-ljevalca, »tu si lahko izbereš eno reč zase in eno za babico. Toda sa-mo eno. Dobro premisli!« Ampak ded ni dolgo premišljal. »Kaj bi midva, ki sva že z eno nogo v grobu?! Samo če nama Bog zdravje da ... Vzel bi tukajle za In potem se je ded poslovil, se lepo zahvalil in plezal po lestvi na-vzdol. In dva debelolična angelčka sta prijela lestvo in nesla deda sko-zi zvezdnato noč na zemljo... »No, to je lepo, da že greš, stari,« se je razveselila babica, ko je sto-pil ded v sobo. »Bala sem se že ...« babico tale možnar, ta bi ji uga-jal... in jaz, jaz bi vzel zase tole pipo z zlatim čopom.« In angelčka sta mu lepo zavila možnar, pipo pa si je ded spravil v žep. Pa je dejal, da mora že domov, da ne bo babica skrbela. Angelčka sta ga torej odvedla nazaj k nebe-škim vratom. Sveti Peter se mu je na široko smejal ter mu pomahal s svojo pi-po, prav takšno, kakršno je imel ded v žepu. Vprašal je deda, kako mu je bilo v nebesih všeč in kaj je izbral za babico. »Tako, tako,« je rekel; »pozdravi lepo babico... imejta se rada kakor prej ...« »Povedal ji bom pozdrav,« se je smehljal ded in sezuval copate, »ampak, sveti Peter, to so copate! Noge so v njih lahke kakor pero, še vzdigovati jih ni treba! Gospod, ko bi imela naša babica takšne, ta bi še v njih letala in skakala!« Sveti Peter je pomežiknil ange-loma, in ta sta ga razumela. Hitro sta prinesla še en zavitek in ga pri-vezala dedu na hrbet, da bi ne videl. Ded pa je samo pripovedoval. Pravil ji je o nebesih, o angelih, no, o vsem, kar je videl, ničesar ni po-zabil. Babica se je čudila in, ko bi ne bil ded brž razvezal zavitka, bi mu menda niti ne bila ver.jela. Ampak ko je razvezal zavitek! Vsa soba je bila kakor z zlatom za-lita... Babica je brž vrgla v mož-nar košček sladkorja... in tik, tik — že je zvonilo kakor v cerkvenem zvoniku, kadar vabijo zvonovi k maši. In ko je poveznila možnar na krožnik, sta padla iz možnarja dva kolača, lepo spečena, polna rozin! Babica je vrgla v možnar iznova sladkor, ga stolkla, zvrnila možnar in glej — spet sta padla iz njega dva kolača, toda napolnjena z ma-kom. In tako je babica tolkla in tolkla, kolačev je bilo zmeraj več! To sta se najedla! In ko je potem ded vzel pipo iz žepa — spet novo čudo! Kadil je in kadil, pa tobaka ni bilo konec. In dišal je skoraj kakor kolači... In uganite, kaj je bilo v tistem zavitku, ki so ga angelci privezali dedu na hrbet! I no, copate — in še In tako sta živela, se imela rada dvoje: ene za babico, druge za de- in sta se veselila življenja. Kako bi da. Babica si je obula ene, ded pa se tudi ne! Kadar sta si poželela ko- druge — in že sta korakala po sobi lačev, jima je bilo treba vzeti samo in po dvorišču in po cesti. Babica možnar — in že je bilo kolačev pol- je hodila kakor mlado dekle, ded na skleda... s pipo pa za njo... Oba sta bila, Še vsi siromaki, ki so potrkali na kakor da jima je dvajset let, pro- njune dveri, so jih dobili vbogajme, žna, urna, poskočna. kolikor so jih hoteli...