108
1.01 Izvirni znanstveni članek 27-725(497.12)-46:94(100)"1914/1918"
Miha Šimac
asistent pri Katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo, dr. znanosti, 
Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana
e-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si
ORIS VPLIVA PRVE SVETOVNE VOJNE NA 
PASTORALNO DELO DUHOVNIKOV
1 UVOD
Z izbruhom vojne je topot vojaškega škornja začel narekovati utrip vsak-
danjega življenja ljudi. Posledično je vojna globoko zarezala v življenje in delo 
duhovnikov, saj so se ti znašli pred popolnoma novimi nalogami, ki še zdaleč 
niso bile povezane le s temeljnim duhovniškim poslanstvom. Ta zareza je bila v 
slovenskem prostoru še večja, saj se je po letu 1915 frontno dogajanje preselilo 
praktično pred domači prag in če so se ob mobilizaciji duhovniki sprva soočali 
zlasti s pastoralnim delom pri mobiliziranih domačih možeh in fantih, se je nji-
hov delokrog med vojno še razširil. Njihovo življenje in delo je ostalo obeleženo 
v različnih časopisnih noticah, ohranjenih župnijskih kronikah, posameznih 
dnevniških noticah ter v zaprašenih vizitacijskih poročilih, ki so jih župniki 
napisali ob škofovi vizitaciji. Na podlagi tega gradiva je bilo mogoče na kratko 
orisati delovanje dušnih pastirjev in težave, s katerimi so se soočali pri svojem 
delu v viharnih letih vojne.
2 POLOŽAJ DUHOVŠČINE V SLOVENSKIH DEŽELAH NA 
PREDVEČER VOJNE
Na predvečer prve svetovne vojne je večina Slovencev, ki je bivala v habs-
burški monarhiji, sodila v avstrijsko polovico monarhije, prebivalstvo pa je bilo 
konfesionalno večinsko katoliško. V cerkvenem oziru so bili tako razdeljeni 
med salzburško metropolijo, pod katero so sodile lavantinska, krška (celovška) 
in sekavska škofija, ter ilirsko metropolijo z nadškofijo Gorica, tržaško-koprsko 
in ljubljansko škofijo. Omeniti velja še tisti del Slovencev, ki je ostal v ogrski 
polovici monarhije in je spadal pod sombotelsko škofijo; Beneški Slovenci so 
po letu 1866 ostali pod žezlom italijanskega kralja in so v veliki meri sodili pod 
videmsko nadškofijo, za njihovo versko življenje pa so bili v prvi vrsti odgovor-
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 109
ni duhovniki, zlasti župniki, saj so župnije predstavljale tisto temeljno versko 
sredino, v kateri so bili deležni duhovnih spodbud in verske oskrbe.
Na podlagi poročil cerkvenih letopisov posameznih škofij, v katerih so pre-
bivali Slovenci, je bilo za leto 1909 mogoče sestaviti naslednjo okvirno tabelo:
Škofija Katoličani Število duhovnikov 
(svetni in redovni 
duhovniki)
Župnije Druga dušnopastirska mesta 
(vključno s kanonikati, 
katehetskimi mesti)
Krška 376.0511 506 273 197
Lavantinska 521.896 504 217 159
Goriška 257.704 345 86 233
Ljubljanska 572.613 722 296 273
Tržaško-koprska 431.932 281 119 233
Vir: Letopisi dotičnih škofij za leto 1909.
Omenjena tabela le ilustrativno prikaže število duhovnikov in župnij ozi-
roma dušnopastirskih postojank, kakor tudi število vernikov po posameznih 
škofijah v avstrijski polovici monarhije. Vključili bi lahko še vse tiste župnije 
v sombotelski škofiji, kjer so živeli Slovenci, podoben podatek pa bi bil dobro-
došel tudi o vseh Slovencih, ki so ostali pod italijanskim kraljem v videmski 
nadškofiji. 
Že leta 1909 so v že omenjenem časopisnem prispevku o ljubljanski škofiji 
zapisali še, da so skoraj vsi prebivalci omenjene škofije katoliške vere; »v sodnij-
skih okrajih Kostanjevica in Metlika prebiva tudi okrog 400 unijatov, poleg tega 
živi v škofiji tudi nekaj pravoslavnih, protestantov in židov«.1 Omenjeni zapis 
seveda lepo opomni, da je bila Avstro-Ogrska poznana »ne le kot ‚multinaci-
onalni‘ temveč tudi kot ‚multikonfesionalni imperij‘«, kakor je zapisal Adam 
Wandruszka.2 Država je res priznavala sedem veroizpovedi in omogočala ver-
nikom, da so opravljali svoje verske obrede; ob tem pa je mogoče še vedno reči, 
da je bil habsburški imperij, kljub svoji preosnovi v dvojno monarhijo leta 1867, 
prodoru liberalizma in svežnju t. i. majskih zakonov iz leta 1868, ki so omeje-
vali in deloma zamajali dotlej izjemen vpliv Katoliške cerkve, vse do svojega 
razpada leta 1918 še vedno pretežno katoliški. Omenjena verska raznolikost se 
je v manjši meri odražala tudi v deželah s slovenskim življem, kar lahko razbe-
remo iz zadnjega popisa prebivalstva iz leta 1910. Po teh podatkih je bilo stanje 
naslednje:
1 Slovenec, 1. marec 1909.
2 Adam Wandruszka, Katholisches Kaisertum und Miltikonfessionelles Reich, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band IV: Die 
Konfessionen, str. XI.
110 Miha Šimac
 Koroška Štajerska Kranjska Primorje (Kustenland)
Katoličani 371.333 (93,72 %) 1.416.155 (98,06 
%)
524.846 (99,78 %) 877.504 (98,18 %)
Pravoslavni 39 (0,01 %) 925 (0,06 %) 308 (0,06 %) 3.067 (0,34 %)
Evangeličani 
obeh 
veroizpovedi
24.299 (6,12 %) 22.351 (1,55 %) 635 (0,12 %) 4.714 (0,53 %)
Judje 341 (0,09 %) 2.895 (0,20 %) 146 (0,03 %) 6.513 (0,73 %)
Drugoverci 188 (0,05 %) 1.831 (0,13 %) 60 (0,01 %) 1.999 (0,22 %)
VSEH OSEB 396.200 1.444.157 525.995 893.797
Vir: Hof- und Staats-Handbuch der Österreichisch-Ungarischen Monarchie für das Jahr 
1912, der k. k. Hof- und Staatsdruckerei, Wien 1912, str. 604; 642; 652; 663.
Ob tem je potrebno opozoriti, da se podatki iz omenjenega popisa prebi-
valstva glede števila prebivalcev ne ujemajo s podatki iz škofijskih letopisov. Ob 
primerjavi obeh tabel so namreč odstopanja zelo opazna. Na to so bili očitno 
pozorni že leta 1911, ko so v Slovencu objavili prispevek, v katerem je mogoče 
dobiti vsaj delna pojasnila, zakaj je do takšnih razlik prišlo: »Ljudsko štetje in 
štetje župljanov, iz tega še nič ni razvidno ‚stanje duš‘. Ljudsko štetje šteje tudi 
drugoverce, šteje slučajno in začasno tam navzoče tujce, katerih katoliški dušni 
pastir nima vpisanih kot svoje ovčice. Ima pa vpisane kot prave in lastne župlja-
ne mnoge ob času štetja začasno od doma odsotne in drugod štete domačine, ki 
so šli za nekaj mesecev, tudi za nekaj let iskat v tujino zaslužka, ali v delo ali tudi 
v službo, pa se povračajo domov.«3
Iz tega bi lahko razbrali, da so duhovniki med svoje šteli tudi tiste, ki so 
odšli v tujino. Zaradi slabih gospodarskih razmer je bilo pri Slovencih veliko 
takih selitev. Večino je namreč predstavljalo kmečko prebivalstvo, ki se je, kljub 
izboljšavam, uvajanjem novih kmetijskih naprav in postopkov, še vedno sooča-
lo z revščino in stiskami. Nemalokrat so se njihove kmetije zaradi zadolženosti 
znašle tudi na dražbah. Že leta 1901 so Novice poročale, da je med vsemi avstrij-
skimi deželami prav Kranjska tista, ki ima zaradi izseljevanja najmanjši prirast 
prebivalstva. Ljudje so se odpravljali deloma v Ameriko in deloma v Vestfalijo. 
Po nekaterih ocenah, ki so jih navedli, naj bi bilo takrat na ameriških tleh okoli 
150.000 Slovencev, v Vestfaliji pa okoli 30.000. Pri tem so opozorili še na vse 
tiste, ki so odšli na delo v rudnike ali iskat svojo srečo na Štajersko in Ogrsko.4 
Izseljevanje se je nadaljevalo tudi v prihodnjih letih.
Vsi tisti, ki so ostali v domačih krajih, so bili še vedno vpeti v življenje 
župnij, ki mu je v veliki meri dajal ton koledar cerkvenega leta in farni zvono-
3 Slovenec, 4. september 1911, str. 2.
4 Novice, 12. julij 1901.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 111
vi. Prav v župnijskih središčih pa so duhovniki skušali poskrbeti za primerno 
socialno in versko življenje. »Poveličevati Boga in ljudi zveličati!« Tako je prvi 
namen delovanja dušnih pastirjev strnjeno povzel Anton5 Zupančič.6 Pri tem 
delu kot tudi pri karitativnem in društvenem življenju, v katerem so sodelovali, 
pa so se duhovniki tesno naslanjali na delovanje takratnih škofov, ki so vsak po 
svojih močeh poskušali skrbeti za versko prenovitev in poživitev ljudstva. V 
zadnjih letih habsburške dvojne monarhije je ljubljansko škofijo vodil Anton 
Bonaventura Jeglič (1898–1930), ki je s svojo energičnostjo in delavnostjo pustil 
velik pečat. Pozornost je posvečal tako kleru kot vernikom; podpiral pa je tudi 
redovne skupnosti. V ljubljansko škofijo je tako povabil salezijance, ki so nato 
leta 1901 prišli na Rakovnik, kakor je poročalo takratno časopisje.7 V tržaško-
koprski škofiji se je za poživitev verske vneme od leta 1911 naprej trudil škof An-
drej Karlin (1911–1919), v lavantinski škofiji škof Mihael Napotnik (1889–1922), 
na sedežu goriške nadškofije pa je bila zahtevna služba metropolita in nadško-
fa zaupana Frančišku Borgii Sedeju (1906–1931). Vsi ti so s svojim delovanjem 
postavljali smernice vsemu verskemu, pa tudi narodnostnemu delovanju med 
ljudstvom. Podpirali so ustanavljanje različnih bratovščin in društev, skrbeli 
za izobraževanje klera, sodelovali pri različnih karitativnih dejavnostih, vodili 
škofijske sinode itd.8 Škof Jeglič je denimo prav na škofijski sinodi leta 1903 
posebej izpostavil željo, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije ustanovijo 
Marijine družbe in kongregacije. V slabih dveh letih je bilo tako, kakor navaja 
Drago Zalar, že priglašenih 115 fantovskih, 10 moških, 15 ženskih in kar 218 de-
kliških Marijinih družb. Val ustanavljanj pa se je dokaj hitro prenesel tudi na 
vse sosednje škofije in ena najmočnejših cerkvenih organizacij so postale prav 
Marijine družbe, saj so bile zelo redke župnije, »kjer niso delovale vsaj dekliške 
Marijine družbe, v nekaterih župnijah pa so delovale celo Marijine družbe za 
vse štiri stanove (dekliške, mladeniške, za žene in za može)«.9 Ob tem ne sme-
mo pozabiti še ustanavljanja Marijinih dijaških kongregacij. Poleg teh pa so se 
ustanavljala še druga društva, postavljali so se domovi itd.
Kljub opisanemu pestremu dogajanju v župnijah pa vse to ni moglo pre-
prečiti postopnega odmika posameznih delov prebivalstva od Cerkve, pojavlja-
joče se verske indiference, ponekod celo sovražnosti do Cerkve ali odpada od 
nje. Na to so vplivali različni dejavniki; od vzgoje v domači hiši do duhovnikove 
zavzetosti in sposobnosti delovanja, političnih agitacij, različnih idej, ki so se 
5 Anton Zupančič, r. 13. 1. 1841, Ljubljana; m. 3. 8. 1867; † 7. 9. 1915, Ljubljana. V: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000: stanje 1. 
januar 2000, Ljubljana 2000, str. 422. Odslej: Letopis 2000.
6 Anton Zupančič, Duhovno pastirstvo, Katoliška bukvarna, Ljubljana 1894, str. 2.
7 Prim. Slovenec, 30. november 1901.
8 France Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Metod Benedik, ur. Zgodovina Cerkve na Sloven-
skem, Celje 1991, str. 184–187.
9 Drago Zalar, Marijine družbe na Slovenskem, Družina, Ljubljana 2001, str. 22.
112 Miha Šimac
širile preko tiska, pa vse do vplivov gibanja »Los von Rom«. Deloma naj bi se 
zlasti možje in fantje verske mlačnosti ali Cerkvi celo nasprotnih nazorov nav-
zeli v vojski;10 na razmere na podeželju pa naj bi imela svoj vpliv tudi bližina 
tovarn v večjih mestih, kakor je leta 1907 menil kovorski župnik Jurij Rozman.11 
V vizitacijskem zapisniku je ob tem še strnjeno opisal tedanje razmere v kovor-
ski župniji: »Vse, kar nima opraviti s kmetijstvom celo leto, hodi v tovarne ali 
doma sedi pri čevljarskem delu: mnogo jih že ne zna več kmečkega, poslov za 
kmečko delo ni dobiti.« Na koncu poročila je še potožil, da je med ljudmi v nje-
govi župniji precej razširjena tudi ljubezen do žgane kapljice.12 Njegova pritožba 
glede alkohola seveda še zdaleč ni bila osamljen primer, saj je bilo tega veliko 
tudi po drugih krajih; le da so na Štajerskem raje posegali po vinu. Duhovniki 
so omenjeno težavo skušali reševati z abstinenčnimi krožki in društvi. Duhov-
niki in še zlasti župniki so se torej pri svojem pastoralnem delu soočali z vedno 
novimi izzivi in razmerami, na katere pa vsi vedno niso imeli najbolj primernih 
in učinkovitih odgovorov.
3 VOJNA!
V leto 1914 so ljudje vstopili s pričakovanji o svetli prihodnosti. Kljub temu 
pa se v časopisih niso izognili vprašanju o miru: »V začetku leta se vsak vpra-
šuje, ali bo v prihodnjem letu vojna ali mir. Novo leto smo začeli ob mirnem 
času in vse kaže, da so se evropski duhovi nekoliko pomirili,« je 3. januarja 1914 
razmišljal neodvisen politični dnevnik Dan. Pri tem pa ni manjkalo opozorilo, 
da »vlada samo navidezen mir« in da težnje različnih držav ter mnoga politična 
vprašanja – posebej še na Balkanu – niso rešena. »Zato se obetajo za l. 1914 novi 
viharni dogodki.«13 Najbrž pa je le malo bralcev zaslutilo, da bo tega leta zares 
prišlo do takšnih »viharnih dogodkov«, ki so potem zaobjeli večji del Evrope.
Življenje v monarhiji in po župnijah je po novem letu teklo po svojih usta-
ljenih tirih; duhovniki so skrbeli za aktivno življenje župnij, ljudje pa so se ro-
jevali, poročali, odhajali na tuje, se vračali domov in umirali. Vsemu življenju 
po župnijah so svojevrsten ton še naprej dajali različni prazniki in slavnosti. 
Škofje so v pastirskih listih že v začetku leta sporočili tudi predvidene datume 
kanoničnih vizitacij in birmanj. Tako je imel škof Jeglič v tem letu namen vizi-
tirati dekanije Vipava, Postojna, Trnovo, Moravče, pa tudi ljubljansko okolico 
– v njegovem programu sta se znašla Tomišelj in Želimlje. V programu je podal 
tudi predvideni čas prihoda in zapisal še nekatera navodila glede vizitacijskih 
10 Prim. Jernej Hafner, Slovenskim fantom na pot v cesarsko službo, Ljubljana 1914, str. 18.
11 Jurij Rozman, roj.18. 4. 1846 v Trbojah pri Kranju. V mašnika je bil posvečen 31. 7. 1871, umrl 1. 1. 1933 v rojstnem kraju. V Kovorju 
je bil župnik od oktobra 1901 do maja 1930, torej skoraj polnih 30 let. V: Glasnik kovorske župnije, 20. 2. 1933, str. 1.
12 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 11, Promemoria župnije Kovor 1907.
13 Dan, 3. januar 1914, str. 1.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 113
zapisnikov, arhiva in obiska šole.14 Ob vsem tem pa so bili ljudje in duhovniki 
marsikje zelo angažirani tako na gospodarskem, kulturnem, kot tudi na politič-
nem področju.
Poleti 1914 se je obetala bogata žetev, ob tej priložnosti pa ni manjkalo 
različnih prireditev in romanj po posameznih župnijah. Posamezniki, romarske 
skupine, različne organizacije, društva in bratovščine so tudi to poletje iz vseh 
smeri med drugim romali k Mariji Pomagaj. Tako je na Brezje 24. maja t. l. po-
romala tudi skupina jeseniškega Orla,15 tik pred julijsko mobilizacijo pa so člani 
Svete vojske na Brezjah organizirali protialkoholni shod, ki se ga je udeležilo 
okoli 2000 ljudi.16 Drugod so shode organizirali v domačih ali sosednjih župni-
jah. V Šempetru v Savinjski dolini je denimo Savinjsko okrožje Zveze sloven-
skih deklet 20. junija t. l. organiziralo skupni shod, kjer jim je maševal dr. Josip 
Hohnjec,17 kakor so zapisali v »Naš Dom«, prilogo Slovenskega gospodarja.18 V 
preserski župniji so 2. junija organizirali shod dekliških Marijinih družb cele 
dekanije; 27. junija je bil predviden še mladeniški shod.19 Že naslednjega dne pa 
je monarhijo in svet pretresla vest o sarajevskem atentatu na avstro-ogrskega 
prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Sofijo. Ljudje so to 
dejanje obsojali in si dajali duška, le malokdo pa je slutil, kaj bi lahko smrt nad-
vojvodskega para pravzaprav sprožila. 
»Vojska bo! Ta glas se je kakor blisk raznesel po vsej župniji. Bila je ravno 
nedelja, god sv. Ane in pri podružnici sv. Ane duhovno opravilo.«20 Tako je 
mesec dni po sarajevskih dogodkih v mirno poletno nedeljo po vseh krajih Av-
stro-Ogrske odjeknila novica o vojni. Srbska vlada po mnenju cesarskih oblasti 
ni zadostno odgovorila na ultimat, ki ji je bil postavljen 23. julija. Ostareli cesar 
Franc Jožef je zato posegel po meču in Srbiji napovedal vojno. To pa je nato 
sprožilo pravi plaz vojnih napovedi: »Napoved za napovedjo vojske je sledila. V 
nekaj dnevih so v vojski Avstrija, Nemčija in Turčija na eni strani; na drugi pa 
Rusija, Anglija, Srbija, Francija, Belgija, Japonska, Črna gora.«21 Tako je v farni 
kroniki julija 1914 dogajanje zabeležil Anton Skubic,22 takratni ribniški dekan. 
Ob izbruhu vojne so se oglasili škofje s pastirskimi pismi. V njih so se 
obračali na vernike in duhovnike ter poskušali pojasniti vzroke za t. i. »pra-
14 Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31.
15 Slovenec, 4. junij 1914, str. 6.
16 Gorenjec, 24. julij 1914.
17 Josip Hohnjec, r. 1. 1. 1873, Sv. Peter pod Svetimi gorami; m. 25. 7. 1896; † 17. 2. 1964, Velenje. V: Letopis 2000, str. 791.
18 Naš dom, str. 2. V: Sgp, 23. julij 1914. 
19 Slovenec, 27. junij 1914, str. 5.
20 Župnijski arhiv (ŽA) Tržič, Kronika župnije Tržič. 
21 ŽA Ribnica, Ribniška kronika. Za posredovane zapise se iskreno zahvaljujem ribniškemu župniku Antonu Berčanu in Marini 
Gradišnik.
22 Anton Skubic, r. 7. 4. 1892, Šmarje - Sap; m. 24. 6. 1916; † 25. 3. 1948 Montefranco, Italija. V: Letopis 2000, str. 444.
114 Miha Šimac
vično vojno«,23 do katere je prišlo.24 Škof Jeglič je tako v pastirskem pismu, 
naslovljenem na duhovnike in vernike ljubljanske škofije, skušal pojasniti 
vzroke za vojno ter vernikom položil na srce, da naj bo to obdobje preizkušenj 
»čas molitve, čas pokore in čas ljubezni do bližnjega.« Duhovnike pa je med 
drugim opozoril na molitve v času vojne ter jim podal nekaj splošnih navodil. 
Tako je denimo zapisal, da naj dušni pastirji v svojih pridigah na ljudi delujejo 
kolikor mogoče tolažilno. Ob tem jih je tudi pozval, naj po svojih močeh poma-
gajo in sodelujejo pri delih »telesnega usmiljenja«.25
3.1 O nekaterih nalogah duhovščine
»Sedaj duhovnik ne sme biti le gledalec, ampak mora biti častnik na boji-
šču src,« je poudaril Jožef Somrek,26 ko je razpravljal o nalogah duhovnikov v 
vojnem času. V svojem razmišljanju je izpostavil skrb za versko-nravno prero-
ditev ljudstva, zlasti še za tiste, ki so versko zanemarjeni ali pa so Cerkvi postali 
celo nasprotni. Za to naj bi duhovnik uporabljal predvsem prižnico in različne 
nagovore. Z njimi naj bi ljudi spodbujal in jih tolažil, jih vabil k pobožnostim 
in svetim zakramentom; zlasti k spovedi in pogostejšemu prejemanju obhajila. 
Poleg tovrstnih nagovorov je v razpravi duhovnikom položil na srce, da naj bi ti 
vodili vsaj občasno »primerne stanovske duhovne vaje«. Somrek je imel pri tem 
še posebej v mislih mladenke in žene, ni pa pozabil tudi na moške stanovske 
družbe, ki naj, kljub vojni, ne bi nehale prirejati svojih shodov. Duhovniki bi 
morali biti v tem času pozorni tudi na vse, ki so bili vpoklicani v vojaško službo; 
za to naj bi vodili zapisnik vpoklicanih in si beležili morebitne spremembe, če 
je bil kdo ranjen, odlikovan ali je padel na bojišču. Pogosto naj bi obiskovali 
ljudi po domovih in se zanimali za njihove težave in bridkosti: »Četudi ne more 
odpraviti bolečin, pa lajšati jih more s tem, da tolaži, vzpodbuja, dela pogum, 
kaže sočutje. Pri tem pa naj ohrani stanovsko čast in previdnost.« Duhovnik 
pri tem ne bi smel ostati le pri besedah, kakor je zapisal Somrek, temveč naj bi 
tudi sam gmotno pomagal, kolikor je pač mogel in sodeloval pri karitativnem 
delovanju različnih odborov, da bi se tako pomagalo ljudem v stiskah.27 Po-
dobno je naloge duhovnika v vojnem času obravnaval tudi Andrej Kalan.28 V 
svojem spisu pa je še posebej poudarjal, da naj bodo duhovniki nosilci upanja, 
23 O pravični vojni glej npr. D. M. Jr. Bell, Just War as Christian Discipleship: Recentering the Tradition in the Church rather than the State, 
Grand Rapids 2009.
24 O pastirskih pismih avstro-ogrskih škofov glej: W. Achleitner, Gott im Krieg: Die Theologie der österreichischen Bischöfe in den Hir-
tenbriefen zum Ersten Weltkrieg, Wien 1997.
25 Duhovnikom in vernikom, v: LŠL 49 (1914), št. IX, str. 101–102.
26 Josip (Jožef) Somrek, r. 22. 1. 1871, Čadram - Oplotnica; m. 25. 7. 1897; † 22. 10. 1936, Šmartno pri Slovenj Gradcu. V: Letopis 
2000, str. 780.
27 Voditelj v bogoslovnih vedah (VBV), 1915, str. 55–60.
28 Andrej Kalan, r. 2. 12. 1858, Stara Loka; m. 24. 7. 1882; † 3. 6. 1933, Ljubljana. Stolni prošt. V: Letopis 2000, str. 432.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 115
ob vseh zaupanih jim nalogah pa naj se osredotočajo predvsem »na svoj glavni 
cilj na oznanjevanje in razširjanje kraljestva božjega. V duhovnem pastirstvu, 
pri socijalnem delu, v politiki, v umetnosti in literaturi, povsod kjer svečenik 
dela, naj dela temu glavnemu namenu primerno«.29 Nekateri duhovniki so že v 
prvih mesecih vojne v glasilih razpravljali, kako naj se čas preizkušenj obrne v 
prid ljudstva, in menili, da bo zaradi tega več molitve in zatekanja k svetim za-
kramentom, sovraštva in nasprotovanja pa se bodo zaradi vojne poravnala.30 Te 
pozitivistične ideje so se v naslednjih mesecih izkazale za pretirane. Podobno se 
je godilo razpravam in načrtom, ki so se ukvarjali z vprašanjem o nalogah du-
šnih pastirjev po koncu vojne. O tej temi je na pastoralni konferenci v Velikov-
cu govoril Anton Benedek.31 V razpravi je izpostavil, da se bo duhovnik po vojni 
moral zavzemati za vojake, za spomin in duše padlih, za invalide in bolne, kot 
tudi za karitativno delovanje in primerno dušno oskrbo ljudstva.32 Toda vseh 
teh opravil in izzivov duhovščini v resnici ni manjkalo že v tistih, vojnih, dneh.
3.2 Duhovniške naloge v praksi ob začetku vojne
Najprej so duhovniki poskušali pomiriti ljudi, jim pojasniti vzroke za vojno 
ter posebej izpostaviti patriotizem in zglede, ki jih je na bojiščih mogoče najti.33 
Še pomembnejše od tega pa je bilo zagotavljanje primerne pastoralne oskrbe za 
vse v vojaško službo vpoklicane može in fante. Iz nekaterih župnijskih kronik in 
vizitacijskih poročil je mogoče razbrati, da je velika večina vpoklicanih fantov 
in mož tako že v domačih župnijah na večer pred odhodom opravila sveto spo-
ved, naslednjega jutra pa bila še pri sveti maši in prejela sveto obhajilo.34 Mnogi 
so potem od župnikov, kaplanov ali domačih prejeli svetinjice in rožne vence.35 
Podobni prizori so se ponekod odvijali skorajda ves vojni čas.
Skupaj z vpoklicanimi možmi in fanti so v vojašnice odhajali tudi duhov-
niki, ki so jih oblasti imele v seznamih rezervne ali nadomestne rezervne voja-
ške duhovščine.36 Med temi je bil tudi remšniški kaplan Janez (Januš) Golec,37 ki 
je v svojih spominih o sprejemu takšne brzojavke zapisal: »Nje vsebina je tudi 
meni prav na kratko povedala, da sem od danes naprej podvržen vojaški postavi 
29 Vzajemnost, 1915, št. 2, str. 20.
30 Prim. Vzajemnost, 1914, št. 9, str. 110–111.
31 Anton Benedek, r. 19. 5. 1877, Griže pri Celju; m. 19. 7. 1906; †?. V: Personalstand der Säkularund Regular Geistlichkeit der Diözese 
Gurkund Kärnten für 1925, Klagenfurt: Imverlage der fürstbischóflichen Ordinariatskanzlei, str. 109. Bil je duhovnik krške škofije.
32 Prim. Vzajemnost, 1915, št. 8, str. 113–116.
33 Prim. S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, v: AES 27, Ljubljana, 2005, str. 194. Odslej: Oblak, Kronika župnije 
Kropa.
34 Prim. ŽA Ribnica, Ribniška kronika, zapis z dne 26. 7. 1914.
35 Prim. J. Jereb, Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku, v: AES 29, Ljubljana 2007, str. 244. Odslej: Jerebova kronika.
36 O ureditvi duhovne oskrbe v cesarski vojski glej: M. Šimac, Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom, v: AES 36, 
Ljubljana 2014. Odslej: M. Šimac, Vojaški duhovniki.
37 Janez (Januš) Golec, r. 28. 8. 1888, Polje ob Sotli; m. 25. 7. 1911; † 24. 5. 1965, Maribor. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Golec 
Januš.
116 Miha Šimac
in moram takoj v Trst. Mislite si sedaj hribovsko mirnosrečnega kaplana, ki bo 
moral mesto na novo štacijo, na vojsko! Vrtelo in kovalo mi je po glavi.«38 Samo 
iz ljubljanske škofije je bilo že do sredine avgusta vpoklicanih 6,39 iz lavantinske 
škofije pa 11 duhovnikov.40 Prve posledice teh vpoklicev so bile premestitve ne-
katerih kaplanov. Tudi tržiški župnik Jožef Potokar41 se je zato takrat poslovil od 
svojega kaplana Antona Goleta,42 ki je bil prestavljen v Idrijo.43
Prav za vse odhajajoče na bojišča pa so verniki in duhovniki molili, kot 
je molitev župnika približno opisal Fran Saleški Finžgar:44 »Prosim te zanje! 
Varuj jih! Vrni otrokom očete, materam sinove! Miserere – prizanesi svojemu 
ljudstvu!«45
3.3 Preganjanje duhovščine
Izbruh vojne naj bi deloval na vse ljudi in narode monarhije navduševalno 
ter povezovalno: »Zdaj mislijo vsi državljani mogočnega cesarstva isto, čutijo 
isto, spoznajo, da so udje velike enote, staročastite Habsburške države. Zdaj so 
vsa politiška in narodnostna nasprotja poravnana,« je ob izbruhu vojne menil 
lavantinski škof Mihael Napotnik.46 Država se je v prvih dneh vojne zdela zares 
enotna in složna, kakor je to mogoče zaslediti tudi v nekaterih zapisih. V resnici 
pa je bila ta podoba le navidezna, pod njenim plaščem sta se skrivala žalost in 
strah ljudi pred negotovo prihodnostjo, pa tudi nacionalna nasprotja in naspro-
tovanje Cerkvi v resnici še zdaleč nista zamrla, ampak sta se prav ob izbruhu 
vojne in uveljavitvi t. i. vojnega absolutizma še posebej pokazala. Prvi očitki, 
ki so jih ob izbruhu vojne naslovili na duhovščino, so bili: »duhovni so krivi 
vojske«.47 Če so se s temi očitki, ki so se sicer pojavljali tudi še v poznejših vojnih 
letih,48 nekako mogli soočiti, pa je bilo soočenje z nastopom nemškega naciona-
lizma precej težje. Ta si je namreč dal duška zlasti s preganjanjem zavednih Slo-
vencev – učiteljev in še posebej narodno zavedne duhovščine na Koroškem in 
Štajerskem. Najpogosteje so jih dolžili, da so premalo domoljubni, z različnimi 
ovadbami (npr. žalitev veličanstva, obtožba srbofilstva) so jih pošiljali v graške 
preiskovalne zapore.49 Slovenske duhovnike je ob tem preganjanju še posebej 
38 Sgp, 23. november 1916, str. 2.
39 Prim. V vojno službo, v: LŠL 49 (1914), št. X., str. 110.
40 Prim. Cerkveni zaukaznik 1914, VIII., str. 130.
41 Jožef Potokar, r. 17. 2. 1874, Stična; m. 23. 7. 1898; † 19. 6. 1922, Tržič. V: Letopis 2000, str. 427.
42 Anton Gole, r. 15. 1. 1882, Dobrnič; m. 14. 7. 1905; † 20. 11. 1958, Stična. V: prav tam, str. 449.
43 Prim. ŽA Tržič, Župnijska kronika Tržič.
44 Fran S. Finžgar, r. 9. 2. 1871, Breznica; m. 21. 7. 1894; † 2. 6. 1962, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 451.
45 Fran Saleški Finžgar, Prerokovana. V: Zbrano delo V., DZS, Ljubljana 1983, str. 22.
46 Cerkveni zaukaznik 1914, X, str. 144.
47 Prim. Vzajemnost, 1914, št. 10 in 11, str. 121.
48 Prim. Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku, str. 356.
49 O preganjanju duhovščine na Štajerskem glej: F. Čuček in M. Moll, Duhovniki za rešetkami: poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem 
Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22, Ljubljana 2006.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 117
bolelo, da jih je v časopisnem prispevku tega dolžil tudi njihov sobrat, duhovnik 
in graški profesor dr. Johannes Ude (1874–1965). S svojim člankom v časopisu 
je dolžil slovenske duhovnike, da so krivi za »(veleizdajo, fanatično mišljenje, 
zmedene nazore o narodnem vprašanju, simpatijo z morilci itd.) ne da bi nave-
del kakšnih dokazov«.50 Šele oster nastop dunajskega kardinala dr. Friedricha 
Gustava Piffla (1864–1932)51 proti takšnemu obrekovanju in očitkom je zadevo 
umiril; vendar pa ni preprečil preganjanj, do katerih je v manjši meri prihajalo 
tudi še v naslednjih letih.52 Od izbruha vojne do konca leta 1914 je bilo v graških 
zaporih zaprtih 910 oseb, od tega kar 117 duhovnikov (večina teh je bila potem 
izpuščena).53 Tako veliko število zaprtih duhovnikov je zagotovo vplivalo tudi 
na zagotavljanje pastoralne oskrbe med ljudstvom. Vprašanje je tudi, v kolikšni 
meri je ljudstvo po njihovi izpustitvi še imelo zaupanje v preganjane duhovnike. 
Sence nezaupanja in različne govorice o krivdi duhovnikov za vojno so po teh 
dogodkih ostale in jih je, kakor je zabeležila Nataša Budna, mogoče opaziti tudi 
v nekaterih zapisih v župnijskih kronikah.54
4 »ZA BLAGOR LJUDSTVA«
Vsi tisti, ki so ostali doma in na katere je padlo breme vzdrževanja pose-
sti, kmečko in tovarniško delo, so sprva pričakovali hiter konec vojne. Živo so 
se zanimali za časopisna poročila in dogajanje na bojiščih. Toda to zanimanje 
je zaradi neugodnih poročil, domov prihajajočih ranjencev in ob vedno novih 
naborih kaj kmalu pojemalo. Če so v Kropi 20. avgusta 1914 še željno čakali na 
novice o vojnih dogodkih, jih čez nekaj tednov to ni več pretirano zanimalo.55 
Zelo kmalu se je namreč pokazalo, da Avstro-Ogrska na vojno takšnih razse-
žnosti ni bila pripravljena, posledično pa je bilo v državi že sredi leta 1915 po-
manjkanje živil; sprva moke in žita, pozneje še mesa. Država je sprejela različne 
ukrepe in vpeljala maksimiranje cen, povsod se je priporočalo varčevanje, vršile 
so se različne nabirke (zbiranja barvnih kovin, naposled tudi zvonov). Ob vsem 
tem je zato ljudi začelo veliko bolj vznemirjati preprosto vprašanje – vprašanje 
preživetja. Z namenom pomagati ljudem so se zato ustanavljali različni odbori 
od podružnic Rdečega križa v prvih tednih vojne, različnih komitejev pa vse do 
ljudskih kuhinj, ki so jih ponekod – zlasti po mestih – ustanavljali v zadnjem 
50 Slovenec, 21. september 1914, str. 4.
51 Prim. Slovenec, 6. oktober 1914, str. 1.
52 Do zapiranj posameznih slovenskih duhovnikov je na Koroškem tako prišlo še med majem in septembrom 1915 ter med febru-
arjem in julijem 1916. Prim. P. G. Tropper, Kirche an der Front: Die Diözese Gurk im Ersten Weltkrieg (1914 – 1918), Hermagoras/
Mohorjeva, Klagenfurt/Celovec 2015, str. 105–106.
53 Prim. W. Lukan, Iz »črnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«?: Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni, Zbirka 
zgodovinskega časopisa 47, Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2014, str. 
31, op. št. 78.
54 Prim. N. Budna, Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, v: Loški razgledi 1995, str. 81.
55 Prim. Oblak, kronika župnije Kropa, str. 216; str. 232.
118 Miha Šimac
letu vojne. Pri vseh teh dobrodelnih in karitativnih dejavnostih so bili vključe-
ni tudi duhovniki. Marsikje so bili prav oni na čelu vseh teh organizacij in so 
po svojih močeh poskušali blažiti posledice vojnega pomanjkanja med ljudmi. 
Vpliva duhovnikov so se zavedali tako ljudje kot tudi oblasti, prav župnišča pa 
so na nek način postajala pomemben vezni člen med njimi.
4.1 Podpore družinam
Že ob izbruhu vojne so mnogi vpoklicani možje in fantje še pred odhodom 
na bojišče želeli skleniti sveti zakon. Na to sta reagirali tako država kot tudi 
Cerkev in olajšali same postopke sklenitve zakonske zveze. Če je država v prvi 
vrsti olajšave namenila aktivnim vojakom in častnikom – zlasti glede vpraša-
nja ženitnih kavcij –, se je Cerkev sprva odzvala s podeljevanjem spregledov 
vseh treh, do takrat predpisanih, oklicev. Pozneje so bili duhovniki v škofijskih 
listih posebej opozorjeni tudi na poroke preko namestnika.56 Seveda je pri tem 
potrebno upoštevati tudi razlikovanje jurisdikcije – katere osebe so sodile pod 
vojaško duhovščino in katere osebe so lahko poročali krajevni duhovniki. Pri 
tem je v letih vojne večkrat prihajalo do manjših sprememb, o čemer so bili 
duhovniki najpogosteje obveščeni v škofijskih listih.57 V obeh primerih pa za 
samo veljavno poroko ni smel obstajati noben zadržek. Iz raziskave Jasne Van-
ček lahko razberemo, da je ob začetku vojne do takšnih porok v velikem številu 
prihajalo tudi v slovenskih deželah. Samo pri sv. Petru v Ljubljani so tako do 
konca leta 1914 sklenili 144 zakonskih zvez, pri frančiškanih v Ljubljani pa je 
bilo to število še višje – 230. Seveda so se po različnih slovenskih krajih poročali 
tudi še v poznejših vojnih letih.58
Na vpoklicane vojake in njihove izbranke naj bi pri odločitvi za ta korak 
imele določen vpliv tudi ugodnosti, ki jih je za družine mobiliziranih vojakov z 
vojnim zakonom iz leta 1912 posebej predpisala država. Do finančnih podpor, 
ki jih je predvideval zakon, so bili namreč upravičeni vsi tisti, ki jih je mobilizi-
ranec s svojim dohodkom preživljal. Najpogosteje je šlo pri tem seveda za žene 
in otroke, pa tudi za starše. Podpora se je izplačevala ves čas odsotnosti mobi-
liziranca, višina pa je bila določena glede na število družinskih članov. Če pa je 
vpoklicani dezertiral ali je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na težko ječo, se 
je takšna podpora ukinila. Če je vpoklicanec padel v boju, je bila družina upra-
vičena do prejemanja podpore še naslednjih šest mesecev od dneva njegove 
smrti. Po preteku tega časa pa so lahko računali na sicer zelo skromno vojaško 
preskrbnino.59 Prav te ugodnosti naj bi ponekod pripomogle tudi k temu, da so 
56 Prim. Poroke v vojnem času, v: LŠL 50 (1915), št. III., str. 55.
57 Prim. Vojaške poroke, posebno črnovojnikov, v: LŠL 51 (1916), št. X., str. 102.
58 Jasna Vanček, »Vojne poroke« med prvo svetovno vojno, v: Zgodovina za vse 1 (2009), str. 40–47.
59 Povzeto po: Jasna Vanček: Prva svetovna vojna in poroke z vojaki. V: Na Fronti, revija za vojaško zgodovino, št. 5 (2008), str. 28.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 119
nekateri možje, ki so »čež veliko let pohujšljivo živeli in 2 – 5 nezakonskih otrok 
imeli«, sprejeli zakrament svetega zakona in so »sirote« dobile očeta, kakor je 
poročal župnik župnije Sv. Magdalena v Mariboru.60 Leta 1917 je bil sprejet še 
dodaten ukrep, državno finančno podporo pa so namenili tudi »družinam, ka-
terih reditelji so zadržani v – Ameriki«, kakor je poročal časopis Slovenec.61
Prošnje in vloge za takšne podpore so po mnogih župnijah pisali župniki 
in kaplani.62 V Sori je to delo opravljal župnik Fran Saleški Finžgar, pri tem 
opravilu mu je pomagal kaplan in tudi dr. Izidor Cankar,63 ki je bil takrat pri 
njem na počitnicah.64 Zdi pa se, da so žene zaradi nevednosti imele vlaganje 
takšnih prošenj za »beračenje«, kakor je o tem poročal prav sorški župnik. Sam 
jim je moral nato razložiti, za kaj pri teh podporah pravzaprav gre, in šele potem 
so privolile in prosile zanje.65 Na sploh je v kroniki zapisal, da so prošnje za vso 
faro pisali v župnišču.66
Pri samem določanju podpore naj bi ponekod prihajalo do nepravilnosti. 
Posamezni župniki so v kronikah zabeležili, da so se pri določanju glavarstva 
ozirala le na izjave orožnikov. Ti seveda niso poznali razmer pri sleherni dru-
žini, svoje je dodalo še pritoževanje soseda čez soseda.67 Posamezniki, ki so bili 
morda oškodovani ali podpore niso prejeli, so potem videli krivdo za negativno 
rešitev tudi pri piscih prošenj – duhovnikih. Finžgar poroča, da se je po tem, ko 
so nekaterim prošnjam ugodili, drugim pa ne, pojavljala zavist in »vzrok je bil 
župnik, da je enim bolje naredil kot drugim«. Zaradi tega je potem poskušal in-
tervenirati pri glavarstvu, v veliki meri pa so bile te intervencije in nove prošnje 
nato tudi uspešne.68
Tudi same podpore, kakor gre razbrati iz nekaterih župnijskih kronik in 
vizitacijskih poročil, niso vedno zgledno vplivale na življenje ljudi. Zaradi izda-
tnih podpor naj bi bile žene ponekod preveč lahkomiselne. Župnik Janez Jereb69 
je bil v svojem opisu te »lahkomišljenosti« mnogo bolj določen – denar od pod-
por so nekateri prejemniki oziroma prejemnice ob začetku vojne zapravljali za 
popivanja.70 Drugod so bile podpore tako izdatne, da so ljudje dobili več, kot je 
mož poprej zaslužil. Kako naj bi to vplivalo na posamezne žene, je opisal tržiški 
župnik, ki je v kroniko zapisal naslednje: »Ko so nekega Tržičana pri vojakih 
60 NŠAM, Pastoralne konference, Pastoralne konference za leto 1915, šk. 12.
61 Slovenec, 5. december 1917, str. 4.
62 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria – Ovsiše 1918.
63 Izidor Cankar, r. 22. 4. 1886, Šid; m. 12. 7. 1909; † 22. 9. 1958, Ljubljana. V: Catalogus cleri 1917, str. 179; ZSS 1968, str. 152–155.
64 ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 191.
65 Fran Saleški Finžgar, Leta mojega popotovanja, DZS, Ljubljana 1992, str. 259.
66 ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 191.
67 Prim. J. Jereb, Jerebova kronika, str. 253.
68 Prim. ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 191.
69 Janez Jereb, r. 5. 5. 1873, Ljubljana; m. 22. 7. 1897; † 8. 6. 1937, Čušperk, Kopanj. V: Letopis 2000, str. 434.
70 Jerebova kronika, str. 253–254.
120 Miha Šimac
radi nesposobnosti odslovili, se ga je žena kar ustrašila, ker je prišel domov in 
vzdihnila: ‚Oh, zakaj si vendar prišel?‘ Zaslužek, ki ga ji je mož odstopil, zdaleka 
ni dosegel državne podpore, ki bi jo bila sicer dobila.«71 Za razliko od omenje-
nega primera pa so bile odmerjene finančne podpore ponekod nižje od tega, 
kar je mož prej zaslužil, kakor denimo omenja vizitacijsko poročilo za Banjo 
Loko. Iz njega izvemo še, da so podpore ponekod povzročile napetost »med 
starimi in nevestami«.72 Tako kot v teh domačih hišah je višina podpor tudi 
sicer marsikje vplivala na odnose med ljudmi. Pojav »nevoščljivosti« pri tem ni 
bil nič nepričakovanega.73
Prošnje za podporo pa so dejansko predstavljale le uverturo v vse, kar je 
sledilo. Župnikom so namreč, zaradi vedno novih vpoklicev, kmalu zaupali še 
različna druga opravila, od občinskih funkcij do vodenja različnih odborov. 
Sorški župnik Finžgar je v spominih zapisal, kako je vedno znova prevzemal 
nove funkcije – postal je občinski tajnik in se kmalu znašel v množici birokra-
cije, saj je država zasipavala občinske urade z vedno novimi in novimi razglasi. 
Zaupali so mu še dela pri regulaciji Sore, postal je upravitelj živinorejske prista-
ve na Robežu in ob tem opravljal še posle pisarja za vse svoje župljane, ki so se 
obračali nanj z različnimi prošnjami. Vsem je tudi pisal prošnje, odgovarjal na 
dopise itd.74 Takšne funkcije in opravila so bila župnikom zaupana tudi drugod. 
Nekateri od njih so v župniščih vzpostavili pravo »vojno kanclijo«, ki je imela 
svoj urnik delovanja. V semiškem župnišču je takšna »kanclija« delovala ob 
nedeljah, ponedeljkih in četrtkih in je oskrbovala pošto (za ruske vojne ujetnike 
je župnik pisal rusko!), med drugim pa so se prek nje vršile tudi poizvedbe in 
vlagale prošnje za dopuste domačinov.75 Tako kot so se ljudje obračali k duho-
vščini po pomoč, se je le-ta obračala na ljudi in jih z različnimi apeli nagovarja-
la, naj sodelujejo pri karitativnem delu in skrbi za bližnjega. 
4.2 Skrb za begunce
Prvi tovrstni pozivi so govorili o beguncih76 in prav z njihovim prihodom 
v slovenske dežele je mnogim ljudem vsa tragična podoba vojne postala še bolj 
jasna. Že sredi septembra 1914 so prvi begunci prišli iz Dalmacije, Galicije in 
Poljske. Tako so 17. septembra samo v Črnomelj pripeljali 200 galiških begun-
cev, Poljakov.77 Okrajna glavarstva so jih potem razporejala po krajih in tako se 
je večje ali manjše število le-teh znašlo v različnih župnijah. Denimo, v Ribnico 
71 ŽA Tržič, Župnijska kronika.
72 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Banja Loka 1918.
73 Prav tam, Promemoria Ribno 1918.
74 F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 209–210.
75 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Semič 1917.
76 Prim. Usmilite se Poljakov, v: LŠL 50 (1915), XI., str. 115.
77 NŠAL, ŽA Adlešišči, Kronika 191–1916, str. 183–184.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 121
so takrat poslali 56 galiških beguncev,78 v Soro pa 43 poljskih beguncev.79 Po 
župnijah so jih potem nastanili po hišah. Ponekod so v župnije prišli le mladi 
fantje in dekleta. Ti mladi begunci pa niso bili povsod zadovoljni s tem, da so 
jih ločili in razporedili po posameznih hišah, saj bi si želeli ostati skupaj. Takšen 
primer je bil v Križah, iz tamkajšnje župnijske kronike pa je moč razbrati, da naj 
bi to željo narekovala zaljubljenost. Šele po posredovanju župnika so popusti-
li.80 Nasploh se ocene o beguncih in njihovem življenju po slovenskih župnijah 
precej razlikujejo. Ponekod naj bi bili izjemno pobožni, delavni, spet drugod 
temu ni bilo tako.81 Ne glede na to pa so župniki po svojih močeh poskušali po-
skrbeti tudi za njihovo dušno oskrbo. Pri tem so bili za tiste poljske in rusinske 
begunce, ki niso bili vešči nemškega ali slovenskega jezika, določeni posame-
zni duhovniki, ki so lahko zadostili njihovim potrebam. Poljaki, denimo, so se 
lahko obrnili tudi na župnijski urad v Leskovcu, kjer sta prebivala dva poljska 
jezuita.82 Mnogo beguncev iz Galicije je bilo grkokatoličanov, zato so župniki 
večkrat povabili tudi njihove duhovnike – begunce, da so jim ti potem maševali 
in z njimi praznovali različne praznike. V Ribnico je tako 22. decembra 1914 
prispel przemyslski stolni pridigar Julian Miahky. Skupaj z dekanom sta nasle-
dnjega dne spovedovala tamkajšnje begunce, Miahky pa je potem vernikom 
pridigal in daroval sveto mašo po vzhodnem obredu, »med katero so prejeli vsi 
begunci sv. obhajilo sub utraquespecie.«83
V prvih mesecih leta 1915 so bili ti begunci v veliki večini poslani v posebna 
taborišča, največ v Gmünd – a župnije so kmalu spet opravljale samaritansko 
delo za begunce. To pot za vse tiste primorske ljudi, ki so zaradi vstopa Italije 
v vojno maja 1915, morali zapustiti svoje domove. Tudi za njih so poskušali po-
skrbeti po najboljših močeh in nekateri od njih so ves čas vojne ostali po posa-
meznih župnijah. Tako je bilo precej beguncev v Škofji Loki, med begunci pa 
so bili tudi duhovniki.84 Velika večina primorskih beguncev pa je bila, tako kot 
poprej že begunci iz Galicije, poslana v različna taborišča. Kljub temu so tudi za 
njih vse do konca vojne še naprej potekale različne nabirke, da bi jim vsaj na ta 
način lajšali bedo begunskega življenja.
78 ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
79 ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 194.
80 NŠAL/ŽA Križe, Razne knjige, fasc. 2. Vojna kronika.
81 Prim. ŽA Tržič, Župnijska kronika; ŽA Ribnica, Župnijska kronika; ŽA Sora, Župnijska kronika.
82 Prim. Dušno pastirstvo Poljakov in Rusinov, v: LŠL 50 (1915), št. VI., str. 82.
83 Pod obema podobama. – ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
84 Prim. Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki II. del (1860–1939), str. 73. Za posredovane posnetke se iskreno zahvaljujem 
Nataši Budna Kodrič.
122 Miha Šimac
4.3 Skrb za prehrano
Z vsakim mesecem vojne je bilo zaradi vedno novih naborov doma vse 
manj delovnih rok. Doma so ostajali le še bolni, ostareli ter seveda ženske in 
otroci, ki so po svojih močeh poskušali storiti vse, da bi bilo delo dobro opra-
vljeno. Zato so tudi šolske oblasti marsikdaj prikrojile šolski pouk. Že jeseni 1914 
so na podeželju pouk pričeli pozneje, da bi otroci lahko pomagali pri kmečkih 
opravilih. Podobno so postopali tudi v naslednjih vojnih letih. Nekateri župniki 
so ob tem poročali, da so bila kljub pomanjkanju delovne sile domača polja 
vseeno dobro obdelana.85 K temu naj bi pripomogla tudi državna oblast, saj je 
za vsako občino vzpostavila žetveno komisijo, ki je morala bdeti nad tem, da so 
bila polja obdelana. Homški župnik Anton Mrkun86 je zapisal, da so te komisije 
morda imele nekaj dela leta 1915, pozneje pa ne več. Ljudje so se namreč sami 
trudili za to, da je bilo vse obdelano. K temu je dodal še, da je tudi sam s prižnice 
priporočal, naj »eden drugemu radi pomagajo, da bo vse poljsko in gospodar-
sko delo opravljeno«.87 V škofijskih listih so škofje objavljali tudi navodila glede 
nedeljskega dela.88 Na duhovnike pa je računala tudi država. Leta 1916 je tako 
ministrstvo za poljedelstvo posebej izpostavljalo pomembno vlogo duhovščine, 
ki naj »prek prižnic poučuje ljudstvo, kako pomembna je obdelanost zemlje.« 
Prav tako so omenili, da bodo marsikje vpoklicani tudi župani krajev in bodo 
edine javne osebe v kraju le še duhovniki, ki bi lahko uspešno vplivali na pravil-
nost delovanj žetvenih komisij. Ob koncu prispevka v Domoljubu so poročilo 
o tem pozivu sklenili takole: »Minister upa na najboljši uspeh, kajti avstrijska 
duhovščina je to svojo najvažnejšo nalogo vršila vedno s celim srcem in ravno 
kmetijsko zadružništvo se ima za svoj procvit zahvaliti največ ravno neumor-
nim katoliškim duhovnikom.«89
Oblasti so kmetom želele pomagati tudi s tem, da so jih bili za različna 
poljska dela pripravljeni oskrbeti z delovno močjo vojnih ujetnikov. Cerkev se 
je zavzemala tudi za njih in njihovo duhovno oskrbo. Skrb za vojne ujetnike ka-
toliške veroizpovedi je bila zlasti tam, kjer so bili ti izven taborišč in so opravljali 
različna dela (poljska, gradbena) po raznih krajih, tako poverjena tamkajšnji 
krajevni duhovščini.90 Župniki so to nalogo skušali dobro opravljati, ob tem pa 
so bili posebej pozorni na vse drugače verujoče vojne ujetnike, ki so se znašli v 
njihovih župnijah. Tako je župnik v Preserjah v župnijsko kroniko zapisal, da je 
nekaj časa v podpeškem kamnolomu delalo okoli 80 ruskih vojnih ujetnikov: 
»Bili so ljudje srednje postave, rumene polti, rumenih brk, vseh starosti, a videti 
85 ŽA Preserje, Kronika župnije, str. 111.
86 Anton Mrkun, r. 4. 7. 1876, Ig; m. 14. 7. 1900; † 31. 10. 1961, Cleveland, ZDA. V: Letopis 2000, str. 451.
87 A. Mrkun, Homec, Ljubljana 1925, str. 81.
88 Prim. Delo ob nedeljah in praznikih, v: LŠL 50 (1915), št. IV., str. 61.
89 Domoljub 1916, str. 202.
90 Prim. Slovenec, 20. julij 1916, str. 4.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 123
je bilo, da so nekako vdani v svojo usodo, brez posebnega hrepenenja po domo-
vini. Bili so, kakor poročajo ljudje, verni in so veliko in radi molili.« Za hrano 
so ti ruski ujetniki skrivaj hodili prosit po vaseh in ljudje so jim dajali krompir, 
jabolka in drugo sadje.91
Vse to prizadevanje pa spričo vojnih razmer, slabih letin in vse večje dra-
ginje ni bilo dovolj, zato so iskali še druge načine, da bi zagotovili zadosti živil 
in prehranili prebivalstvo. Kot odgovor na vse te stiske so se po vseh občinah že 
leta 1915 ustanavljali aprovizacijski odbori, ki so poskušali skrbeti za preživljanje 
ljudstva: »Nastopila je doba nakaznic za živila, oziroma doba krušnih kart.«92 
Tudi pri teh odborih so pomembno, če že ne odločilno, vlogo imeli župniki. 
Kot člani aprovizacijskega odbora oziroma komisije so poskušali skrbeti za to, 
da bi se živila delila kolikor mogoče pravično. Ob tem se je seveda vedno našel 
kdo, ki z dodeljenim ni bil zadovoljen. Črniški župnik Alojzij Novak93 je tako 
opisal, kako je januarja 1916 v takšnem odboru nadomeščal sosednjega župnika 
in delil belo moko, ki je bila takrat prava redkost: »Kot mlinar sem bil zvečer, 
glavo polno šundra /hrupa, trušča/, krika, kreganja tudi prepira – tu za plačilo 
nehvaležnost in zbadanje, da si mi pri moki jemljemo cele kvintale, medtem ko 
drugim delimo le à 6 kg na osebo. Res dobrota je sirota!«94
Aprovizacija je duhovnikom povzročala veliko skrbi in stroškov; za ljudi 
so poskušali storiti vse, kar je bilo mogoče – od osebnih intervencij pri deželne-
mu predsedniku pa do obiskov različnih glavarstev, žitnih komisarjev, zavodov 
itd. Mnogi so poskušali storiti še več in zlasti tisti s podeželja so si prizadevali, 
da so za kmete priskrbeli žitno seme, krmila; na različne načine so poskušali 
tudi zavarovati kmeta, da bi žita ne bilo treba oddajati, kakor je o teh aktivno-
stih poročal belopeški župni upravitelj.95 Vsi ti ukrepi seveda niso zadoščali; 
nasprotja med podeželjem in mesti pa so bila vse večja. Tako so zlasti delavci in 
meščani močno občutili pomanjkanje živil. Zato so se ponje odpravljali h kme-
tom na podeželje, kjer pa si jih z denarjem niso mogli kupiti. Vse bolj je namreč 
v ospredje prihajala blagovna menjava. Kroparski kovači so denimo za živila 
zamenjevali žeblje, sladkor itd.96 Po mestih pa so se ponekod vzpostavljale tudi 
»vojne kuhinje«.97 Pri vsej tej skrbi za hrano in živila so imeli pomembno vlogo 
duhovniki; v luči tega je morda lažje razumeti zapis župnika Franca Koširja,98 ki 
91 ŽA Preserje, Kronika župnije, str. 90.
92 Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936, str. 389.
93 Alojzij Novak, r. 28. 6. 1881, Trnovo pri Ilirski Bistrici; m. 3. 5. 1905; † 30. 8. 1967, Gorica. V: A. Novak, Črniška kronika: frontno 
zaledje v Vipavski dolini med prvo svetovno vojno, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2014, str. 7–8; 13. Odslej: A. Novak, Črniška 
kronika.
94 A. Novak, Črniška kronika, str. 129.
95 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bela peč 1918.
96 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Kropa 1918.
97 Prim. Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 390.
98 Franc Košir, r. 6. 4. 1863, Škofja Loka; m. 21. 7. 1889; † 27. 3. 1953 Ljubljana – Ježica. V: Letopis 2000, str. 447.
124 Miha Šimac
je o tem zapisal: »V teh časih se mora priznati, da ima župnik mnogo več posla 
z aprovizacijami in prehranjevalnimi odbori, kakor z župnijskimi opravili.«99
4.4 Nabirke za različne namene
Ljudstvo je torej računalo na pomoč župnikov, nanje pa je pri različnih na-
birkah za vojne potrebe in potrebe države računala tudi država. Z njene strani 
so tako deževale agitacije za različne nabirke od barvnih kovin za potrebe drža-
ve do prošenj in apelov za zimska oblačila, pletenje nogavic za vojake itd. Prav 
posebej pa so računali na duhovnike, da bodo ti s svojim zgledom in vplivom 
pripomogli k podpisovanju vojnih posojil. Te je razpisala država že leta 1914 »v 
pokritje izrednih vojnih stroškov«. Pri tem naj bi po svojih močeh sodelovali 
vsi podaniki habsburškega vladarja in tako pokazali ljubezen do domovine. Na 
posojeno glavnico je država jamčila posebne obresti, po koncu vojne pa naj bi 
državljani dobili ta posojila vrnjena. Škof Jeglič je svojim duhovnikom priporo-
čal, naj vernike povabijo k vplačevanju vojnega posojila, obenem pa dejal, naj 
pri tem sodelujejo tudi duhovniki sami. Zato, in zaradi državnega jamstva, je 
bilo dopuščeno, da so za vojno posojilo lahko uporabili tudi različne nadarbi-
ne ali obresti različnih glavnic in ustanov, ki so jih premogle župnije.100 Res so 
mnogi verniki in duhovniki vlagali v ta vojna posojila, saj takrat še niso slutili, 
da bo država propadla. Župniki so se pri tem pogosto znašli v precepu in bili 
deležni različnih kritik. Na eni strani so bili od ljudi deležni očitkov, da na ta 
način pomagajo podaljševati vojno, kakor je to zapisal črniški župnik Novak,101 
na drugi strani pa jih je državna oblast lahko gledala postrani, češ, da delujejo 
premalo v domoljubnem duhu.
Dokaz patriotičnega duha so nekateri škofje videli prav v karitativnih de-
javnostih župnij in duhovščine ter različnih nabirkah, ki so jih organizirali. Pri 
tem pa je potrebno opozoriti, da vse nabirke niso bile namenjene le beguncem, 
državi ali vojaški industriji, pač pa pogosto tudi sosednjim župnijam in ljudem 
v stiski ob različnih naravnih in drugih nesrečah (požari).102 Prav tako so spr-
va pogosto organizirali nabirke na prošnje različnih bolnišničnih vodstev za 
ranjene in obolele vojake. V Preserjah so tako nabrali okoli 500 kg jabolk, voz 
krompirja in jajca ter vse to prepeljali v Ljubljano, kjer so zbrano sadje in živila 
predali bolnišnici, ki je takrat delovala v tamkajšnjem uršulinskem samostanu. 
Pri takšnih aktivnostih so po svojih močeh sodelovali tudi otroci. Ti so nabirali 
različne robidnice, zelišča za čaje itd.103
99 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Spomenica Koroška Bela 1918.
100 Prim. Vojno posojilo, v: LŠL 49 (1914), št. XIII., str. 132–134.
101 Prim. A. Novak, Črniška kronika, str. 146.
102 Prim. Nabirka milih darov za pogorelce v Knapah, v: LŠL 50 (1915), št. VII., str. 89.
103 Prim. ŽA Preserje, Kronika župnije, str. 112.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 125
Škofje so želeli ponekod biti o teh aktivnostih posebej obveščeni. Škof Je-
glič se je zato že leta 1915 obrnil na duhovščino s pozivom, naj mu poročajo o 
nabirkah in karitativni dejavnosti po župnijah. To je bil po njegovem tudi odli-
čen odgovor vsem tistim, ki so duhovščini očitali, da niso dovolj požrtvovalni in 
patriotičnega duha.104 Iz poročil, ki so jih potem župniki in dekani posredovali 
ordinariatu, je mogoče razbrati, za kaj vse so leta 1915 nabirali denar. V Adle-
šičih je župnik sam iz svojega premoženja podpiral družine svojih sorodnikov, 
ki so bili ob mobilizaciji vpoklicani v vojsko. Dalje je daroval še za Rdeči križ, 
različnim društvom, v župniji je podpiral šest galiških beguncev itd. Zanimiv 
je njegov zapis, da je v teh vojnih razmerah z donacijo podprl tudi slovenski 
tisk, in sicer Dolenjske novice, da bi te zaradi zmanjšanja števila naročnikov ne 
prenehale izhajati.105
Iz Ambrusa je prišlo poročilo, da je župnik osebno daroval denar za Rdeči 
križ, perilo za vojake in ranjence v bolnišnicah. Za podobne namene so ob raz-
ličnih priložnostih darovali tudi drugi ljudje.106 Dekanija Loka je denimo samo 
za Rdeči križ nabrala nekaj več kot 2.277 kron, prav tako pa več kot 1.655 kron 
samo za različne oblike podpor. Nabirali pa so seveda še za druge namene; za 
begunce, pomožno akcijo deželnega odbora, za domačine itd.107 Tovrstne akcije 
so se odvijale tudi po drugih župnijah in krajih širom monarhije. Škof Jeglič je 
na podlagi teh poročil, ki sicer niso bila popolna, saj jih nekateri (še) niso posla-
li, uspel sestaviti splošno oceno o požrtvovalnosti ljudi in duhovnikov v prvih 
mesecih vojne. Tako so denimo samo za Rdeči križ zbrali in prek ordinariata 
odposlali 13.209,65 kron, za begunce v Galiciji je škof lahko izročil 1.738,36 kron. 
Škof je k temu še dodal: »Koliko ste pa poslali vladi potom c. kr. glavarstev! In 
koliko se je po raznih župnijah storilo za begunce v denarju in živilih! Mislim, 
lahko stopimo pred svet in lahko ponosno rečemo: duhovniki in verniki lju-
bljanske škofije smo svojo patriotično dolžnost storili v polni meri.«108 Podobna 
poročila so pošiljali tudi še pozneje.
Omenjeno patriotično dolžnost so ves čas vojne v večji ali manjši meri 
seveda dokazovali tudi po župnijah ostalih škofij. Toda če so nekateri lahko 
darovali precej sredstev, so bile na drugi strani tudi posamezne župnije, ki pri 
tem niso mogle sodelovati. Razlog je bil preprost – farani sami so bili preveč 
ubožni, da bi lahko še kaj darovali. Župnik župnije Sv. Magdalena v Mariboru je 
prav to navedel kot razlog, zakaj v njihovi župniji niso nabrali mnogo denarja.109 
104 Prim. Spominske knjige in statistika, v: LŠL 50 (1915), št. I, str. 14.
105 NŠAL/ŠAL V., Vojne zadeve, fasc. 310, Vojaške zadeve 1878–1916, ovoj Podporne zadeve duhovščine za blažitev posledic vojne – 
poročila 1915, Poročilo župnijskega urada Adlešiči o karitativnem delovanju župnika in župnije v prvih mesecih vojne.
106 Prav tam, Poročilo o delovanju duhovščine v korist bojevnikom – župnija Ambrus.
107 Prav tam, Pomožna vojna akcija – dekanija Loka.
108 Delo duhovnikov za vojne potrebe, v: LŠL 50 (1915), št. V, str. 70.
109 Prim. NŠAM, Pastoralne konference, Pastoralne konference za leto 1915, šk. 12.
126 Miha Šimac
Očitno pa za manjše nabirke niso bile krive le omenjene slabe razmere, pač pa 
so k temu pripomogle tudi različne govorice in ugotovitve glede nepravilnosti, 
ki so se pojavljale pri nekaterih društvih. Ljudje so izvedeli, »da ni doseglo to 
karitativno delo svojega namena in da so se denarne zbirke za vse kaj drugega 
porabile, je pojenjala radodarnost«, kakor je zapisal župnik v Lescah.110 Zlasti 
naj bi bili ljudje nezaupljivi do Rdečega križa. Pri tem naj bi se ves čas pojavljale 
nepravilnosti, na kar so bili pozorni tudi drugi, kakor nas opozarjajo različni 
dnevniški zapisi.111
5 PASTORALA MED VOJAŠTVOM
»Najaktualnejše pastirsko vprašanje so sedaj naši vojaki,« je leta 1916 pisalo 
v Vzajemnosti.112 Dejansko so bili krajevni duhovniki v reševanje tega vprašanja 
vsaj deloma vključeni že takoj ob začetku vojne, v prvi vrsti seveda s primer-
no duhovno oskrbo vseh vpoklicanih v vojaško službo, kmalu pa so se temu 
pridružile še druge skrbi. Apostolski vojaški vikar je namreč kaj hitro spoznal, 
da je vojaške duhovščine premalo, da bi lahko zagotavljala primerno duhovno 
oskrbo vojaštva po vseh krajih in vseh vlakih, ki so s frontnih črt vozili ranjene 
in obolele. Zato se je obrnil na krajevne škofe z naročilom, naj v svojih škofijah 
določijo nekatere, ki bi delovali na takšnih vlakih. Takim duhovnikom bi rad 
podelil jurisdikcijo, obenem pa so jim zagotovili tudi brezplačno vožnjo s temi 
vlaki. Na to so se odzvali tudi v ljubljanski škofiji in tako so bili za posamezne 
proge določeni nekateri duhovniki oziroma kanoniki. Med temi je bil denimo 
tudi Ignacij Nadrah,113 poleg njega pa je takšno nalogo potem opravljal tudi 
Franc Hiersche,114 takratni župnik v Radečah.115 Toda to še zdaleč ni zadoščalo, 
saj so se polnile tudi sanitetne ustanove, ki so se, glede na razmere, vzpostavljale 
v večjih mestih po monarhiji. 
Že oktobra 1914 so v ljubljanski škofiji na posebni konferenci obravnavali 
vprašanje duhovne oskrbe bolnikov in ranjencev po ljubljanskih vojaških 
sanitetnih ustanovah. Na njej so sodelovali tudi predstavniki različnih redovnih 
skupnosti. Ugotavljali so razmere na področju pastoralne oskrbe vojaštva. V 
Ljubljani sta takrat delovala dva vojaška duhovnika, ki pa za vse bolj napolnjene 
sanitetne ustanove nista zadoščala. Zato so se navzoči duhovniki zavzeli, da se 
uredi in izboljša duhovna oskrba ranjencev in obolelih v ljubljanskih bolnišni-
110 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Lesce 1918.
111 Prim. E. Lampe, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta (1898–1918), ur. M. Ambrožič, Ljubljana 2007, str. 38; F. Milčinski, Dnevnik 
1914−1920, Ljubljana 2000, str. 63. 
112 Vzajemnost 1916, št. 10, str. 113−114.
113 Ignacij Nadrah, r. 24. 12. 1868, Ivančna Gorica; m. 9. 7. 1893; † 17. 11. 1951, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 446. Dolgoletni gene-
ralni vikar ljubljanske škofije, stolni prošt.
114 Franc Hiersche, r. 14. 12. 1866, Početky, Češka; m. 21. 8. 1889; † 12. 2. 1954, Polzela. V: prav tam, str. 788.
115 Prim. Dušno oskrbovanje ranjencev na železnicah, v: LŠL 49 (1914), št. XII., str. 124.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 127
cah. Pri tej razdelitvi delokroga med redovniki in škofijsko duhovščino so se 
ozirali tudi na znanje jezikov posameznih duhovnikov, ki bi lahko duhovno 
oskrbeli večji krog vojaštva. Tako so denimo določili, da poljske in slovaške 
ranjene ter obolele vojake oskrbuje salezijanec Ignacij Stuchly,116 skrb za voja-
ke ogrske narodnosti pa je bila poverjena jezuitu Janezu Hrubešu.117 Zavedali 
so se, da škofijski duhovniki nimajo jurisdikcije v vojaških ustanovah, zato so 
prosili škofa Jegliča, da jim priskrbi te legitimacijske karte.118 Škof Jeglič je zato 
posredoval pri vojaškem vikariatu na Dunaju in pridobil omenjene legitimacij-
ske karte ter jih razdelil med določene duhovnike. Vojaški mornariški superior 
Karel Kokolj119 je bil te pomoči še kako vesel, prosil pa je tudi, da bi pristojni 
duhovniki v posameznih bolnišnicah darovali svete maše. Glede tega je ordina-
riat povabil duhovnike, naj se javijo vsi tisti, ki bi mogli maševati za ranjence. 
Na to vabilo so se odzvali predstavniki posameznih redovnih skupnosti, ki so 
se potem zavezali, da bodo ob določenih dneh maševali v posameznih objektih 
vojaških sanitetnih ustanov.120 Pri tem so bolnim in ranjenim vojakom podelje-
vali svete zakramente, jim razdeljevali knjige, časopise in jim na njihovo željo 
pomagali pri pisanju različnih prošenj, pisem itd. 
5.1 »Pastorala vpoklicanih vojakov«
Takšne naloge so bile sprva namenjene duhovnikom v večjih mestih in 
garnizijah, kjer so pač delovale bolnišnice, ali pa v tistih krajih, koder je pote-
kala železniška proga. Po drugih župnijah so se duhovniki z vojaško pastoralo 
najprej srečevali v skrbi za domače vpoklicane vojake. Večino le-teh so, kakor 
je bilo že omenjeno, pospremili na njihovi poti proti bojiščem, kjer so za njiho-
vo duhovno oskrbo po najboljših močeh skušali skrbeti vojaški kurati.121 Toda 
tudi domači župniki so še potem, ko so bili poslani na fronto, želeli vplivati 
nanje. »Kratko bi se reklo, duhovniki so skušali biti vpoklicanim isto, kot da bi 
bili dotični vojaki doma,« je zapisal dobravski župnik. Pri tem je navajal, da so 
svojim faranom v vojaški suknji skušali pomagati na različne načine: od pisanja 
prošenj za dopuste do različnih vlog, podpor itd.122 Mnogi župniki so bili zato v 
pismeni zvezi z vpoklicanimi vojaki.
116 Ignacij Stuchly, r. 14. 12. 1869, Boleslav, avstrijska Šlezija; m. 3. 11. 1901; † 17. 1. 1953. V: B. Kolar, In memoriam II: nekrolog 
salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Salve, Ljubljana 1997, str. 116–119.
117 Janez Hrubeš, r. 3. 11. 1878, Dunaj; m. 26. 7. 1909; † ? – V: Catalogus cleri 1914, str. 142; 185.
118 Zapisnik seje ljubljanske duhovščine dne 13. 10. 1914 »O dušnem oskrbovanju vojakov ranjencev.« V: NŠAL/ŠAL, Vojne zadeve, fasc. 
313, št. 5144. 
119 Karl Kokol(j), r. 3. 11. 1865, Sv. Barbara v Halozah; m. 6. 7. 1890; † 1. 9. 1931, Ljubljana. Glej: Slovenec, 2. september 1931, str. 5.
120 Zapisnik seje ljubljanske duhovščine dne 13. 10. 1914 »O dušnem oskrbovanju vojakov ranjencev.« V: NŠAL/ŠAL, Vojne zadeve, fasc. 
313, št. 5144.
121 O vojaških kuratih in njihovi pastorali glej: M. Šimac, Vojaški duhovniki, str. 146–190.
122 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Dobrava 1918.
128 Miha Šimac
Ponekod pa so bili duhovniki pri tem izvrševanju »pismenega dušnega pa-
stirstva«, kakor je to označil notranjski duhovnik,123 ovirani. Župnik v Gorjah 
je škofu tako potožil, da vsega tega, kar bi želel narediti za svoje mobilizirane 
može in fante, ne more storiti. Razlog naj bi bil, da »je bil denunciran kot po-
litično zanesljiv«. Dodal je še, da je to zvedel »iz gotovega vira« in menil, da je 
to tudi vzrok, zakaj »mnogo pisem ni dobil, ravnotako pa tudi vojaki njegovih 
ne«.124 Takšni primeri pa so le redko zabeleženi, drugod naj bi bil stik z vo-
jaštvom, kolikor so to dopuščale vojne razmere, nemoten. Seveda so že sami 
dobro vedeli, kaj smejo in česa ne smejo zapisati – državna cenzura je pač pov-
zročila avtocenzuro. Na takšne stike so bili odzivi dokaj različni. Ponekod so 
si z duhovnikom dopisovali le nekateri, drugod pa je, vsaj za večje praznike, 
domači župnik poslal voščilnice vsem vpoklicanim v vojaško službo.125 Nekateri 
so tudi v drugem času poskusili storiti nekaj takšnega in stopiti v »ožjo zvezo z 
vojaki svoje župnije«. Zato je dal župnik neke župnije na Notranjskem leta 1916 
natisniti nekaj sto dopisnic s pozdravi domačega župnika: »Kajti že 10 do 20 
mesecev ni videl, ni govoril župnik s svojimi; naj govori vsaj pismeno!«126 Ne-
kateri župniki so ves čas vojne tudi zbirali takšna pisma, pa tudi pisma, ki so jih 
vojaki pisali domačim ali prijateljem in jih, če so bila bolj zanimiva, prepisovali 
v župnijske kronike. Dobro so se namreč zavedali, da bodo ta prihodnjim rodo-
vom predstavljala pomemben vir za raziskovanje teh hudih časov.127
Poleg pisem so vojake skušali oskrbeti tudi z dobrimi knjigami, časopisi 
in listi. V prvi vrsti pa so pogosto pošiljali molitvenike. Tudi na ta način so do-
mači župniki dali vojakom vedeti, da niso pozabili nanje. Zaradi tega naj bi si 
ponekod duhovniki pridobili simpatije, saj so se jim vojaki potem z različnimi 
razglednicami in pismi zahvaljevali za to pozornost.128
Ob vsem tem so se župniki in drugi duhovniki obračali na vojaške kurate 
in jih spraševali, kaj bi še lahko storili za vojake na bojnih poljanah.129 Vojaški 
kurat Leopold Turšič130 je na ta vprašanja odgovoril s pobudo za ustanovitev 
posebnega letaka ali lista, ki bi se vojakom pošiljal vsakih 14 dni. Predlagal je, 
da bi takšen list obsegal nekako štiri strani in podrobno opisal, kako si je za-
mislil samo sestavo lista. »Na prvi strani bi bila kratka pridiga, meditacija ali 
razprava,« je razložil svoje misli Turšič, »na drugi kake novice iz domovine, na 
tretji novice iz vojske, na zadnji drobiž: opomin h kesanju, kaki izdihljaji itd.« 
123 Prim. Vzajemnost, 1916, št. 5-6, str. 68.
124 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Gorje 1918.
125 Prim. Jerebova kronika, str. 263.
126 Vzajemnost, 1916, št. 5-6, str. 68.
127 Prim. A. Mrkun, Homec, str. 93–102.
128 Prim. Vzajemnost, 1915, št. 12, str. 189.
129 Prim. prav tam, 1916, št. 10, str. 113–114.
130 Leopold Turšič, r. 13. 11. 1883, Stari trg pri Ložu; m. 15. 7. 1907; † 30. 5. 1927, Krško. V: Letopis 2000, str. 429.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 129
Prav tako je pojasnil, da vojaki sicer res potrebujejo molitvenike, a tak list bi 
bil še potrebnejši, saj »prinese kaj novega, tako zaželjene spremembe«. Na ta 
način bi se, kakor so mislili tudi nekateri drugi duhovniki, lahko vplivalo na 
slabe posledice, ki jih povzroča vojska. List pa bi predstavljal tudi neke vrste 
pot za delovanje med temi možmi po koncu vojne. Turšič je ob tem predlagal 
tudi ime: Pozdrav iz domovine.131 Glavno vprašanje je seveda predstavljal denar 
za ta projekt. Sredstva so sicer poskusili pridobiti s strani države, a največ so 
za ta projekt, kot kaže, prispevali duhovniki, ki so očitno presodili, da gre za 
dobro stvar.132 Prav na podlagi teh sredstev je nato prva številka Pozdrava iz 
domovine izšla konec januarja 1916. V njej so bili pozvani tudi možje in fantje, 
naj po svojih močeh prispevajo za to, da bi se list obdržal.133 Duhovniki so ta list 
posredovali vojakom in odziv naj bi bil, vsaj pri nekaterih, precej ugoden. Tudi 
na ta način so torej poskušali vplivati na dušni blagor svojih faranov.
5.2 Vpliv vojaštva na župnije
Če so z domačimi vojaki ohranjali pisne stike in na ta način poskušali 
skrbeti tudi za njihov dušni blagor, so v domačih župnijah, zlasti po vojni 
napovedi Italije, kmalu imeli veliko več opraviti tudi z duhovno oskrbo vojakov, 
ki so se znašli v njihovih krajih. Zlasti po maju 1915 so bile v neposrednem 
zaledju soškega bojišča pogosto nastanjene različne vojaške enote. Nekatere so 
prihajale z bojišča na počitek, druge so bile prepeljane od drugod in so se od-
pravljale na frontno črto, tretje pa so bile dlje časa v rezervi. Večje enote so 
razpolagale z vojaškimi kurati, ki so skrbeli za versko življenje med njimi. Če 
pa teh ni bilo in je šlo za katoličane, so za njihovo duhovno oskrbo poskušali 
skrbeti tamkajšnji krajevni duhovniki. 
V Ribnico sta 17. septembra 1915 s soškega bojišča prišla 14. dragonski polk 
in »6. deželno brambeni polk ulancev«. Podpolkovnik dragoncev se je obrnil na 
dekana Skubica in ga prosil, da »duhovščina ribniška« poskrbi za dušno oskrbo 
vojaštva, saj svojega vojaškega kurata niso imeli. Za njih je dekan tako prvič 
maševal v nedeljo, 26. septembra. Takrat je imel pridigo v nemščini, častniki pa 
so potem dekana prosili, naj ima v prihodnje tudi češko pridigo, saj je bilo »2/3 
vojakov Čehov«. Dekan je to sprejel in pozneje za vojake imel pridige v češčini, 
posebno še, ker so Nemci kmalu odšli iz Ribnice in so tam ostali le še češki in 
ogrski vojaki.134 Tako kot ribniški dekan so bili za takšno dušno oskrbo napro-
šeni tudi po drugih župnijah, pri čemer pa je bilo veliko odvisno tudi od pove-
ljujočih častnikov. Ti seveda niso bili vsi enako naklonjeni duhovščini oziroma 
131 Tole pa res naredimo za naše vojake! V: Vzajemnost, 1916, št. 1-2, str. 19–20.
132 Prim. Vzajemnost, 1916, št. 3-4, str. 36.
133 Prim. Pozdrav iz domovine, 1916, št. 1.
134 Prim. ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
130 Miha Šimac
niso posvečali veliko pozornosti skrbi za versko življenje. To je nato v določeni 
meri vplivalo tudi na vojake.
Poleg maševanja so se župniki velikokrat, posebej pa pred večjimi prazniki 
ali pred odhodom na bojišče, znašli v vlogi spovednika. Črniški župnik in de-
kan Novak je v župnijsko kroniko zapisal, da so ob koncu marca in v začetku 
aprila 1916 vsak dan tri tedne spovedovali vojaštvo. K temu je dodal: »Človek 
mora postati polyglot po sili, ker prišli so k spovedi Slovenci, Čehi, Poljaki, 
Rusini, Nemci.«135 Za prvo silo so si duhovniki pri tem pomagali s posebnimi 
knjižicami Confessarius polyglottus, v katerih so bila v različnih jezikih zapisana 
spovedna vprašanja in obrazci.136 Vprašanje pa je, koliko župnikov je takšno 
knjižico takrat imelo v svojih knjižnicah. Zato pa je potrebno omeniti, da so slo-
venski duhovniki, tako kot njihovi sobratje v vojaški službi, imeli veliko pred-
nost prav zaradi znanja jezikov. Mnogi pa so se različnih, posebej slovanskih 
jezikov, za silo priučili kar sproti.
Omenjena vloga župnikov, kot dušnih pastirjev vojaških oseb, je bila še 
posebej pomembna tam, kjer se je za krajši ali daljši čas vzpostavila vojaška 
sanitetna ustanova. Če te ustanove niso imele lastnega vojaškega kurata, je skrb 
za duhovno oskrbo ranjenih in bolnih spet padla na pleča krajevnega župnika 
oziroma tamkajšnje duhovščine. Na Bledu, kjer so bile vojaške bolnišnice, nekaj 
časa ni bilo nobenega vojaškega kurata. »Zato je vojaška oblast prosila, da je 
opravljal versko službo za vojake,« lahko preberemo v vizitacijskem poročilu iz 
leta 1918 za omenjeno župnijo.137 Dogajalo pa se je tudi, da so bili vojaški kurati 
sicer prisotni in odgovorni za bolnišnico, a so svoje naloge slabo opravljali. Nad 
takšnim češkim duhovnikom se je 16. oktobra 1915 v farni kroniki pritoževal 
tudi ribniški dekan.138 Pogosto so potem namesto za dušno oskrbo bolnikov 
poskušali poskrbeti župniki in krajevna duhovščina. 
Da bi vsi krajevni duhovniki lažje opravljali to poslanstvo med vojaštvom, 
je iz Rima prišlo naslednje sporočilo: »S. Poenitent. apost. daje duhovnikom, 
ki so kakorkoli v vojni službi, isto oblast glede spovedovanja kakor vojnim 
kuratom.«139 Šlo je torej za to, da so duhovniki s tem prejeli posebna pooblastila, 
da so smeli spovedovati in podeljevati odvezo tudi za vse tiste prestopke, ki so 
bili sicer posebej pridržani Apostolskemu sedežu oziroma papežu. Na ta način 
je bilo olajšano delo krajevni duhovščini, ki je marsikje v resnici opravljala sub-
sidiarno vlogo vojaških kuratov. Takšne naloge je v Leonišču dve leti opravljal 
tudi lazarist Alojzij Pohar,140 ki je o tem svojem delu podal naslednje izčrpno 
135 A. Novak, Črniška kronika, str. 143.
136 Prim. Confessarius polyglottus: examen conscientiae in sedecia linguis ad usum sacerdotis: cum pretiunculis, Kirch, Wien, 1914.
137 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bled 1918.
138 Prim. ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
139 Vzajemnost, 1915, št. 4, str. 61.
140 Alojzij Pohar, lazarist, r. 19. 5. 1887, Hrastnik; m. 23. 7. 1911 Gradec, † 17. 12. 1974, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 562.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 131
poročilo: »Tukaj je imenovani izvrševal dve polni leti popolno dušno oskrbo 
vseh ranjencev, od katerih jih je zelo veliko umrlo. Spovedoval je vojake v osmih 
jezikih; skrbel, da ni nikdo umrl brez sv. zakramentov. Obiskoval je bolnike vsa-
ki dan, pogostokrat tudi dvakrat na dan. – Dokler še ni bilo vojske z Italijo, je 
bilo v bolnici precej rekonvalescentov, ki so pridno zahajali vsaki dan k sv. maši 
in k sv. obhajilu. Nekateri so se celo navadili na vsakdanje obhajilo. – Meseca 
majnika je bilo mogoče opravljati za vojake majniško pobožnost. – Ob večjih 
praznikih, posebno seve o božiču in vel. noči so prejeli skoro vsi sv. Zakramen-
te. – Ko je izbruhnila vojska z Italijo, so bili nastanjeni v bolnici večinoma le 
težko ranjeni, ki se ve, niso mogli k sv. maši; vendar je bilo mogoče, da so tudi 
zelo težko ranjeni prisostvovali o božiču polnočnicam; ležali so na nosilih v 
kapeli okoli oltarja. – 
2. Razun tega je imenovani prevzel prostovoljno tudi vso dušno oskrbo 
ranjencev na objektu št. 4 v belgijski vojašnici, dokler je imel tam svojo podru-
žnico »Rdeči križ«. – Pozneje je prevzel pomoč tamošnjemu voj. kuratu za celo 
rezervno bolnico s 1200 ranjenci. – Ker je bolnica v bližini naše cerkve, je bil 
v odsotnosti voj. kurata klican na vse objekte ob vsaki uri. To delo je izvrševal 
tudi, ko je postala vojašnica rezervna bolnica za nalezljive bolezni. Obhajanih je 
bilo v tej bolnici včasih na en dan do 50, posebno v adventu l. 1915. –
3. Razun tega je bil imenovani tudi v pomoč v kolera bolnici izven mesta, 
kamor je večkrat nesel poslednje sv. zakramente in kjer so mu 4 bolni na koleri 
takorekoč v naročju umrli.«141
Pohar je pri svojem delu hudo zbolel in bil nekaj časa na zdravljenju. Po 
prestani bolezni je menil, da je dovolj dobrega zdravja za opravljanje vseh opi-
sanih nalog. Kazalo pa je, da se bo bolezen ponovila, zato so ga predstojniki leta 
1916 razrešili vseh nalog in premestili v Gradec.142 Tako kot Pohar v Ljubljani, 
so te naloge opravljali tudi duhovniki po drugih krajih, kjer so krajši ali daljši 
čas delovale vojaške sanitetne ustanove. Med njimi se je znašel tudi takratni 
rektor Škofovih zavodov, dr. Janez Gnidovec.143 Njegovo delovanje je v spomin-
ski črtici opisal Rado Bednarik (1902–1975), ki je s še nekaterimi dijaki begunci 
takrat zavetje našel prav pod zavodsko streho. Bednarik in njegov prijatelj, prav 
tako begunec, sta med poletnimi počitnicami ostala v Zavodih in kot mašna 
strežnika pomagala dr. Gnidovcu pri svetih mašah. Spremljala pa sta ga tudi pri 
obiskih vojakov po zavodski bolnišnici: »Pa smo šli iz hodnika na hodnik, gor, 
dol, iz sobe v sobo. Gospod rektor, ki je nosil Najsvetejše, je kar z glavo pokimal 
desno, levo, gor, navzdol, da sva znala, v katero sobo in na kateri hodnik kreniti. 
141 Poročilo o delovanju Alojzija Pohar, duhovnika misijonske družbe v treh rezervnih bolnicah tekom 2 let: od oktobra 1914 do okt 1916 
v Ljubljani, v: NŠAL/ŠAL, Vojne zadeve, fasc. 314, št. 4530.
142 Prav tam.
143 Janez Frančišek Gnidovec, r. 29. 9. 1873, Ajdovec; m. 23. 7. 1896; † 3. 2. 1939, Ljubljana. Škof. V: Letopis 2000, str. 346.
132 Miha Šimac
/…/ V dvorani je bilo tiho, ko so se drugi bolniki (po obrazu je vedel, katerega 
je pripravil za sv. obhajilo, čeprav jih je dnevno sto in še več v dvajsetih različ-
nih sobah obhajal) spoštljivo pripravljali za pobožnost. /…/.« Po Bednarikovem 
opisu je bila ob Zavodih postavljena tudi posebna lesena baraka »za bolne na 
koleri«. Tudi tja se je dr. Gnidovec odpravil, da je lahko umirajočim podelil 
svete zakramente, strežnika pa sta ga čakala pred vrati.144
Zanimivo je, da se je o njegovem delovanju našel dokument tudi v Vojnem 
arhivu na Dunaju. Gre pravzaprav za kratko poročilo, ki ga je na Apostolski 
vojaški vikariat naslovil rektor sam. Iz njega je razbrati, da so v mesecu maju 
1917 za bolnike in sanitetno mašo v zavodski kapeli opravili sedem svetih maš. 
Pri tem je petkrat maševal dr. Gnidovec, po enkrat pa sta zanje maševala prof. 
dr. Anton Breznik145 in prof. Pengov.146 Dr. Gnidovec je vojake in ranjence vedno 
nagovoril tudi s pridigami; nemško in slovensko. Število udeležencev je bilo 
seveda različno. V poročilu je zapisal še nekaj podatkov o pobožnostih in mo-
litvah litanij, ki so se pred Najsvetejšim molile v slovanskih, nemškem pa tudi 
v madžarskem jeziku.147 Podobno poročilo sta na Dunaj poslala tudi dr. Franc 
Ksaver Lukman148 in dr. Gvido Rant.149 Prvi je v njem popisal dušno oskrbo bol-
nih in ranjenih v rezervni bolnišnici št. 3 v Mariboru v mesecu avgustu 1917,150 
drugi pa maševanje v ljubljanski šoli za invalide v maju 1918.151
Ob vsem tem je potrebno na kratko omeniti tudi, da so zaradi vedno dlje 
trajajoče vojne duhovniki tu in tam imeli vse pogosteje opraviti tudi z nespo-
štljivim odnosom do vere, duhovnikov in verskih obredov. Takšen primer je bil 
denimo ranjeni Madžar, ki se je zdravil v bolnišnici v škofovih zavodih. Ko je 
dr. Gnidovec vstopil v sobo z Najsvetejšim, se je ta »surovo zarežal. Rektor je 
odložil Najsvetejše na mizo«, se je spominjal Rado Bednarik, »in je s presunlji-
vim glasom, kakršnega še živ dan nisem slišal, zavpil nad surovežem, da je on 
kot vojaški kurat stotnik in da naj vsaj saržo spoštuje. Bolnik se je zdrznil in se 
je izgovarjal, da ni verujoč.« Madžar naj bi se, po zaslugi in molitvi rektorja, 
čez nekaj dni spreobrnil in bil »pobožno obhajan«.152 Zanimivo je, da se je dr. 
Gnidovec pri tem ravnanju skliceval le na svoj čin, čeprav bi lahko proti takšne-
mu ravnanju po vojaških pravilnikih postopal tudi precej bolj strogo. Vojaški 
144 Rado Be.: V spomin rektorju in škofu dr. Gnidovcu in nam za vzgled, v: Vestnik društva Jeglič, 1939, str. 239. 
145 Anton Breznik, r. 26. 6. 1881, Ihan; m. 14. 7. 1905; † 26. 3. 1944 Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 439.
146 Franc Pengov, r. 4. 8. 1876, Sv. Jakob ob Savi; m. 22. 7. 1899; † 2. 9. 1954. V: prav tam, str. 447.
147 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 229, Rektor D. J. Gnidovec [priloga 1].
148 Franc Ksaver Lukman, r. 24. 11. 1880, Loke pri sv. Juriju ob Taboru; m. 1905; † 12. 6. 1958, Ljubljana. V: Lukman, F. Ks.: http://
www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi336060/ (dostopno na spletu 1. 6. 2015).
149 Gvido Rant (OFM), r. 16. 1. 1880, Dobrova; m. 14. 7. 1902; † 7. 5. 1956, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 448.
150 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 232, Lukman, dr. Franz Xaver [priloga 2].
151 Prim. prav tam, karton 244, Dr. p. Guido [sic!] Rant [priloga 3].
152 Rado Be.: V spomin rektorju in škofu dr. Gnidovcu in nam za vzgled, v: Vestnik društva Jeglič, 1939, str. 239.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 133
pravilnik, ki ga je tudi omenjeni Madžar moral poznati, je namreč v členu, ki je 
govoril o motenju vere, posebej določal kazni za takšno ravnanje.153
5.3 Bolezni
Že iz Gnidovčevega opisa delovanja lahko razberemo, da so z vojsko 
in vojaki v župnije prišle tudi nalezljive kužne bolezni; posebej je potrebno 
izpostaviti kolero in tifus. Duhovnike so tako oblasti uporabljale, da so ljudem 
pojasnjevali vzroke in jih poučevali, kaj storiti, da bi se, če že ne preprečilo, vsaj 
omejilo širitev bolezni. Seveda so ti poskušali tudi obiskovati takšne bolnike, 
civilne ali vojaške, in jim prinašati tolažbo svetih zakramentov, kakor je to delal 
črniški dekan Novak.154 V Voditelju v bogoslovnih vedah se najde zanimiv pri-
spevek, ki podaja nekaj navodil, kako naj duhovniki ravnajo ob takšnih obiskih 
in kaj se priporoča za dezinfekcijo. Pri tej naj bi se uporabljala vodna sopara, 
razpuščeno živo apno za stranišča ali pa karbol, lizol, »za desinfekcijo rok nam 
dobro služi špirit«. Duhovniki, so zapisali, morajo po vsakem takem obisku 
posebej skrbeti tudi glede obleke in jo razkužiti, pri čemer so malce naivno 
zapisali, da bi naj »solnčni žarki, kamor naravnost pridejo«, uničili vse bacile, ki 
povzročajo bolezni. Veliko bolj učinkovito je bilo navodilo, naj se oblačila dajo 
v krop, šele pozneje naj se jih opere.155 O dezinfekciji je pisal tudi domžalski 
župnik France Bernik,156 ki je v tamkajšnji bolnišnici večkrat pomagal spovedo-
vati bolne, pozneje pa je dlje čase sam opravljal posle vojaškega kurata.157
Pojav ali sum bolezni med vojaki, nastanjenimi v posameznih krajih, sta 
povzročila, da so se ti kraji znašli v karanteni. Posledično je to seveda vplivalo 
na življenje kraja in tudi na pastoralo duhovščine. Gibanje je bilo ponekod stro-
go prepovedano, drugod omejeno. Vendar se duhovniki niso vedno držali ta-
kšnih prepovedi in so, kljub stražam, uspeli priti, kamor so bili namenjeni. Vča-
sih pa naj bi, kakor so menili ljudje, pri takšnem razglašanju »pojava bolezni« 
v resnici šlo tudi za »švindlanje«. Vojaki so pač poskušali storiti marsikaj, da bi 
se izognili fronti.158
153 »Člen XXV: O motenju vere. Kdor Boga preklinja, bogočastje kake v državi priznane verske druščine moti, s posodami in orodjem, 
namenjenim v božjo službo, grdo dela, javno (očitno) vero zaničuje, naj se kaznuje z ječo do jednega leta, in kedar se je z motenjem 
vere javno pohujšanje dalo, s težko ječo do petih let, pri veliki hudobiji do desetih let.« V: A. Komel, Prisega in vojni členi, Celovec 
1889, str. 15.
154 A. Novak, Črniška kronika, str. 94.
155 Prim. Somrek, Kužne bolezni in pastirsko delovanje, v: VBV 1915, str. 134–135.
156 Franc Bernik, r. 28. 9. 1870; Ljubljana – Šentvid; m. 21. 7. 1894; † 5. 11. 1948, Domžale. V: Letopis 2000, str. 443.
157 NŠAL, ŽA Domžale, fasc. 4, Spomenica duhovnije Matere božje na Goričici 1904–1915, str. 353.
158 Prim. A. Mrkun, Homec, str. 89–90.
134 Miha Šimac
5.4 Predstavniki drugih veroizpovedi
Tako mobilizirani možje in fantje, ljudstvo, kakor tudi vojaška in krajevna 
katoliška duhovščina so se med vojno znašli v stiku z drugače verujočimi. To 
je poželo veliko zanimanja med vsemi, saj so radovedno opazovali, kako svoje 
verske dolžnosti izpolnjujejo drugoverci. V Ribnici je bila tako 24. septembra 
1916 sveta maša za romunske vojake iz Sedmograške (uniati). Dekan Skubic je 
pohvalil pobožnost vojakov in precej podrobno popisal samo sveto mašo: »Vsa 
služba božja se vrši s petjem: poje duhovnik in vojaki. V puščico so darovali 74 
K, te darove imajo menda za dolžnost. Služba božja traja nad ½ 2 uro. Celo taki, 
ki so včasih sanjarili o iztočnem obredu so izgubili do njega veselje, ker ta traja 
predolgo. Sicer pa je obred zelo lep, in ga verniki (vojaki) spremljajo z veliko 
pobožnostjo. Sploh so bili ti vojaki vzor vernih ljudi.«159 Zdi se, da so podobne 
dogodke z zanimanjem spremljali tudi po drugih župnijah. Dogajalo se je tudi, 
da je župnik v župnišču krajši ali daljši čas gostil vojaške kurate drugih veroiz-
povedi. V Črničah je imel precej takšnih priložnosti tamkajšnji župnik Novak. 
Ob koncu meseca marca 1916 je tako sprejel vojaškega rabina Mozesa Schwarza, 
s katerim sta potem razpravljala o različnih verskih vprašanjih, liturgiji itd.160 
Podoben dogodek se je zgodil tudi v ribniškem župnišču, kjer so 16. septem-
bra 1916 za isto mizo – »v prijaznosti« – sedeli katoliški, uniatski in razkolniški 
(arhijerej) vojaški kurat, skupaj z njimi pa seveda tudi Skubic.161 Ta srečevanja 
z drugoverci so po eni strani gotovo odpirala veliko vprašanj, na drugi pa so 
najverjetneje tudi podirala različne stereotipe, ki so bili prisotni med farani in 
tudi med duhovščino. 
Morda je prav to spoznavanje drug drugega vsaj v posamičnih primerih 
vplivalo na to, da je med vojaki in tudi med civilnim prebivalstvom prihajalo do 
prestopov iz ene verske skupnosti v drugo. Takšni dogodki že v času miru niso 
bili redki. Velikokrat je imela pri tem glavno težo želja po sklenitvi zakonske 
zveze z drugače verujočim oziroma verujočo, včasih pa so temu botrovali tudi 
drugačni razlogi. S takšnimi prestopi so se v vojnem času srečevali tako vojaški 
kurati na bojnih poljanah, kot tudi krajevna duhovščina v posameznih škofijah, 
o njih pa je večkrat poročalo časopisje. Časopis Slovenec je tako oktobra 1914 
prinesel notico o izstopu osmih Nemcev iz Katoliške cerkve v Mariboru.162 Na 
drugi strani je denimo leta 1916 isti časopis poročal o prestopu artilerijskega 
poročnika Bruna Fürsta iz Moravske, ki je iz judovske vere prestopil v katoli-
ško.163 Ti prestopi so bili deležni le kratkih notic, večje medijske pozornosti pa 
159 ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
160 A. Novak, Črniška kronika, str. 142–143.
161 ŽA Ribnica, Župnijska kronika.
162 Prim. Slovenec, 22. oktober 1914, str. 6.
163 Prim. Slovenec, 14. julij 1917, str. 6.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 135
je bil očitno deležen prestop »turškega vojaka« v katoliško Cerkev. V resnici je 
šlo za Bošnjaka Meha Jusića, ki je bil doma iz Čeliča. Več mesecev se je, kakor je 
poročalo časopisje, »poučeval v resnicah katoliške vere«. Dne 4. februarja 1917 
je bil potem slovesno krščen v Horjulu pri Vrhniki.164 Za botra mu je bil major 
Karel Eder. Poročilo o tem dogodku se je končalo takole: »Na posebno željo 
izpreobrnjenca mu je presvetli gosp. Knezoškof ljubljanski podelil še zakrament 
sv. birme 8. februarja. Dal Bog, da v pravi katoliški veri vztraja do konca!«165
Drugoverci so vojaškim kuratom, kot tudi krajevnim duhovnikom, pred-
stavljali različne izzive in sprožali številna vprašanja glede pastorale: »Če so na 
smrt bolni, ali naj jih pustim?«, se je spraševal vojaški kurat Janko Cegnar.166 
Vprašanja o tem, kako ravnati z drugoverci v smrtni nevarnosti, seveda niso 
bila edina, s katerimi so se srečevali župniki. Ti so bili pravzaprav včasih v pre-
cepu, saj so po eni strani morali upoštevati cerkvene predpise, po drugi strani 
pa niso smeli nasprotovati vojaškim oblastem. Te so od njih večkrat zahtevale 
nemogoče – tako tudi pokopavanje drugovercev, česar katoliški duhovnik po 
cerkvenih predpisih ni smel storiti. Prav tako se je ob tem izpostavljalo vpraša-
nje glede pokopa nekatoličanov na katoliškem pokopališču. Če so bila ta večja, 
so običajno imela tudi posebej določen in ograjen prostor, kamor so se poleg 
prestopnikov, samomorilcev itd. pokopavali tudi drugoverci. Kaj pa naj storijo 
tam, kjer so bila pokopališča manjša in takšnega prostora ni bilo? S takšnimi 
vprašanji so se soočali mnogi, med njimi pa se je avgusta leta 1915 znašel tudi 
župnik v Dolnjem Logatcu, Valentin Remškar.167 V njegovi župniji je namreč 
delovala mobilna rezervna vojaška bolnišnica (4/16), kjer so umirali tudi ver-
niki drugih veroizpovedi. Vojaška oblast je od župnika zahtevala, da blagoslovi 
trupla »nekatoličanov«, ker pa tega ni smel storiti, so ga potem tožili na etapno 
poveljstvo v Ljubljano. Remškar se je nato obrnil na škofa Jegliča s prošnjo, naj 
on odloči o tem vprašanju oziroma stori ustrezne korake na pristojnem mestu. 
Res je škof Jeglič že 28. avgusta t. l. podal posebno navodilo glede pogrebov 
nekatoliških vojakov na katoliških pokopališčih, pri tem pa posebej poudaril, 
da katoliški duhovnik v nobenem primeru ne sme pokopavati nekatoličanov.168
Ob soočanju s smrtjo in umiranjem vojakov velja omeniti, da so se tudi 
med njimi dogajali primeri samomorov. Cerkev je bila glede tega zelo jasna in 
je pokopavala le v primerih, ko so bili ugotovljeni vzroki oziroma, da je to oseba 
storila zaradi »pomračenja uma«, kakor je mogoče prebrati v knjižici Krščanski 
164 Krst omenjenega vojaka je zares vpisan v krstni matični knjigi dotične župnije. Za ta podatek se zahvaljujem Tonetu Krampaču.
165 Slovenec, 10. februar 1917, str. 6.
166 Janko (Ivan) Cegnar, r. 12. 10. 1887, Stara Loka; m. 14. 7. 1910; † 9. 9. 1939, Ljubljana Trnovo. V: Letopis 2000, str. 436.
167 Valentin Remškar; r. 16. 2. 1871, Brezovica; m. 25. 7. 1895; † 3. 8. 1947, Dolnji Logatec. V: prav tam, str. 443.
168 Prim. M. Šimac, Vojaška zdravstvena in duhovna oskrba v Ljubljani 1914–1918, v: M. Šimac in K. Keber, Patriae ac humanitati, ZRC 
SAZU, Ljubljana 2011, str. 144–145.
136 Miha Šimac
vojak.169 S takšnimi primeri se je srečevala vojaška pa tudi krajevna duhovščina 
in v večini primerov naj bi bili ti nesrečni vojaki cerkveno pokopani. Zdi se, da 
so bili v vojnih razmerah do tega vprašanja duhovniki precej bolj popustljivi 
kakor v miru, saj je bilo med vojaki izjemno težko ugotavljati, zakaj je prišlo do 
takšnega dejanja in v kakšnem stanju je bilo to storjeno. 
Če so nekateri duhovniki to zabeležili le v poročila in kronike, so drugi 
smrtne primere zapisovali tudi v mrliške matice. Tam, kjer so nekaj časa opra-
vljali službo vojaških duhovnikov v sanitetnih ustanovah, jim je bila namreč 
zaupana tudi ta naloga. To pa, kakor je zapisal Bernik, ki je te posle nekaj časa 
opravljal v domžalski bolnišnici, ni bilo vedno lahko početje: o umrlih so veli-
kokrat manjkali tudi osnovni podatki.170
5.5 Konflikti
Župniki so se najbrž največkrat znašli v sporih s poveljujočimi častniki 
različnih enot, ki so bile krajši ali daljši čas nameščene po župnijah. Te so po 
vaseh ponekod pustile pravo razdejanje, različne kraje in pritožbe ljudi nad rav-
nanjem vojaštva so bile ponekod na dnevnem redu. Župniki so proti takšnemu 
ravnanju seveda poskušali protestirati in velikokrat so tudi uspeli doseči, da 
je prišlo do povračila škode. V takšni vlogi branilca svojih faranov se je ve-
likokrat znašel tudi Finžgar, ki je ob tem v svojih spominih zapisal, da je ta-
krat vendarle še vladala neka pravica: »Če si prišel z zakonom, si zmagal.« Iz 
teh spominov je mogoče razbrati, da so župniki po drugi strani večkrat vzeli v 
bran tudi vojake, nad katerimi so se ponekod izživljali nekateri podčastniki ali 
častniki. Z različnimi pritožbami na višja poveljstva ali pa samo z grožnjami, da 
bodo to storili, so potem velikokrat uspeli doseči, da je bil predpostavljeni vsaj 
prestavljen, če že ne kaznovan.171
Na podlagi odnosa vojakov in častnikov posameznih enot do civilnega 
prebivalstva so duhovniki v vizitacije in župnijske kronike zabeležili različne 
ocene. Te so bile le redko tako pozitivne, kakor je črniški župnik pohvalil 29. 
honvedski črnovojniški ogrski polk.172 Podobno pohvalno se je izrazil župnik 
Janez Piber173 v Gorjah o dveh bataljonih 66. »ogerskega oz. slovaškega regi-
menta«. Po deseti soški ofenzivi, leta 1917, sta bila bataljona namreč poslana na 
krajši počitek v to župnijo, kjer so se izkazali z zglednim in pobožnim življe-
njem. Od tam jih je pot vodila nazaj na bojišče, kjer sta se oba bataljona znašla 
v 11. soški bitki. Očitno pa so se med vojaštvom in gorjanskim župnikom spletle 
169 V. Rozman, Krščanski vojak: pouk slovenskim mladeničem, ki so poklicani v vojaško službo, Maribor 1911, str. 111.
170 Prim. F. Bernik, Zgodovina fare Domžale: svojim faranom doma in na ptujem v spomin na veliko dobo farne in domovinske ljubezni 
spisal Franc Bernik, Domžale 1923, str. 275.
171 Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 211–212.
172 Prim. A. Novak, Črniška kronika, str. 110.
173 Janez Piber, r. 12. 4. 1866, Bled, m. 21. 7. 1889; † 10. 6. 1934, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 433.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 137
prijateljske vezi. Častniki so namreč župniku »v zahvalo in priznanje« potem 
posredovali »dragocen spominek: rožni venec, izdelan iz drobcev laških granat 
z napisom: Bog nas je čuval v 11. soški bitki«.174 Toda iz drugih zapisov je mo-
goče razbrati, da so bili prav Ogri, od vseh nastanjenih enot, najhujši.175 Ob tem 
so omenjali tudi druge, zlasti češke in nemške vojake.176 Še bolj črne pa so bile 
tedaj ocene pripadnikov nemških enot, ki so se v zaledju soškega bojišča znašli 
jeseni 1917. Ti naj bi se ljudem zamerili predvsem zaradi surovega postopanja. 
Finžgar jih je v zapisu, ki je datiran s 13.–19. X. 1917, ostro bičal v sorški farni 
kroniki: »Nemška kultura – divjaki, tatovi kur, ovac in vsega. Oblastni, naduti, 
oholi. Ljudstvo jih primerja s hudiči.«177
5.6 Morala
Ob vseh materialnih težavah, ki jih je po župnijah povzročalo vojaštvo, je 
to duhovnikom povzročalo še druge skrbi. V prvi vrsti bi tu bilo mogoče izpo-
staviti vprašanje nravnosti, zlasti zakonsko zvestobo. V Kroniki gospoda Urbana 
je mogoče prebrati, kako so vojaki postopali do deklet in žena in kako je lepi 
seržant z obljubami premotil in zapeljal mlado Agato Korenovo, da je postala 
nezakonska mati. Pisatelj je v omenjeno kroniko v resnici skril dogodke, ki so 
odsevali resnično podobo vojnega časa prve svetovne vojne, s katero je bil kot 
sorški župnik zelo dobro seznanjen.178 Podobni dogodki pa so se odvijali tudi po 
drugih župnijah – od poskusov posilstev do zapeljevanj, prikrite prostitucije, do 
prelomljene zakonske zvestobe in ne nazadnje tudi vidnih posledic.
Ponekod so duhovniki v vizitacijskih poročilih zapisali, da so bila dekleta 
in žene zares zgled drugim. Župnik v Podnartu je svojo župnijo posebej pohva-
lil, češ da pri njih ni nobena od žena, katerih možje so bili v vojski, prelomila 
zakonske zvestobe v vsem obdobju vojne. Zato jim je vzklikal: »Čast, komur 
čast!«179 O tem, da je bila zakonska »nezvestoba neznana reč« in da so se tudi 
dekleta dobro držala, je mogoče prebrati v vizitacijskem poročilu iz Rateč za 
leto 1918.180 Toda če bi ostali le pri takšnih opisih, bi bila podoba zvestobe in 
vprašanje nravnosti naravnost idealna. Da je to idealiziranje, ki ni držalo niti v 
mirnem času, ni treba ugibati. Kako »nevarno« pa lahko postane hvaljenje, pa 
četudi le posameznika ali posameznice, se je najbrž dodobra prepričal kozjanski 
174 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Gorje 1918. Kot zanimivost velja omeniti, da se je župnik izjemno trudil z zbiranjem 
vseh mogočih materialnih ostankov in spominkov, z namenom, da bi se to potem predalo muzeju. Za takšna zbiranja »vojnih 
spominkov« je imel, kakor je zapisal, tudi posebno dovoljenje s strani poveljnika 5. armade.
175 Prim. A. Mrkun, Homec, str. 90.
176 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Radovljica 1918.
177 Prim. ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 247.
178 Prim. F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 211.
179 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Podnart 1918.
180 Prav tam, Promemoria Rateče 1918.
138 Miha Šimac
dekan Tomažič.181 Januš Golec je v svojih spominih zapisal, kako je pri pridigah 
»padlim« dekletom dekan kot svetal zgled znova in znova izpostavljal domačin-
ko Urško. Njen soprog je bil vpoklican v vojsko že ob prvi mobilizaciji, ona pa je 
ostala sama z majhnim sinom ter gostiščem, ki ga je upravljala. Tomažič je torej 
v pridigah slavil njen zgled in zvestobo vse do nekega nedeljskega jutra, ko je 
po maši spet srečal Urško in njenega sinčka. Tega je dekan pred cerkvijo dvignil 
v zrak in mu rekel: »‘Pridni Jožek, ki ajaš in spankaš že skoro 4 leta pri dobri 
mamici, boš kmalu spoznal ateka, ki se bo vrnil domov.‘ Na te besede je uprl 
otrok oči v g. dekana in se odrezal vpričo vseh: ‚Jaz sam spančkam, pri mamici 
ajajo g. doktor Kveder.‘«182 Lahko si le predstavljamo, kako so te otrokove besede 
zarezale v poslušalce, še posebej pa župnika. 
Marsikje v prvih dveh letih vojne tovrstna vprašanja nravnosti niso bila 
v ospredju, po letu 1916 pa se je, če sodimo iz vizitacijskih poročil, to ponekod 
začelo postopoma spreminjati. Vendar je tudi tu težko govoriti o splošnem po-
javu po vseh krajih v enaki meri. Pri tem so deloma na to vplivale tudi vojne 
razmere in stiska. Povsod po državi je namreč pričelo primanjkovati osnovnih 
dobrin in tudi to je bil, kakor je omenil pesnik iz Kreda, deloma razlog, da so se 
žene v stiskah zatekale k plačevanju kruha s svojim telesom.183 Pojav prostitucije 
naj bi se med vojno le še razširil.184 »Veliko gorja je vojna povzročila v zaledju, 
predvsem na Notranjskem. Koliko nedolžnih dekliških duš je zamorila ledena 
slana, kolikim družinam je bilo uničeno skupno življenje! To je bil vzrok, da se 
je v letu 1916 Elizabetina otroška bolnica v Ljubljani čudovito hitro polnila z 
novorojenčki.« Te besede najdemo zapisane v kroniki usmiljenk, ki so potem 
skrbele za te zapuščene otroke.185 Pri tem je mogoče nekaj vrstic prebrati tudi o 
posebnih primerih, ko naj bi take nezakonske otroke prinašali očetje svojih hče-
ra ali pa matere, ki so gojile znanstvo z vojakom in se bale sinov, ki so bili takrat 
na fronti: »Mati se je spečala z vojakom. Zboji se sina, ki bo prišel na dopust, 
zato da otroka v košaro, ga pokrije s solato, pusti v otroški bolnici in izgine.«186 
Prihajalo pa naj bi tudi do detomorov.187 Takšne pojave so zaznavali duhovniki, 
proti temu pa so poskušali nastopati s pridigami, s svarili z lece, ki pa niso imeli 
velikega učinka. Nekoliko bolj učinkovite naj bi bile različne bratovščine, ki pa 
tega kljub temu niso mogle preprečiti. Ponekod so na ljudstvo s slabim zgledom 
181 Marko Tomažič, r. 8. 4. 1861, Ljutomer; m. 18. 7. 1887; † 14. 5. 1930, Kozje. V: Letopis 2000, str. 777.
182 NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Golec Januš, šk. 1, Spomini, str. 1538.
183 A. Čebokli, Andrej Čebokli: pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923), Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1999, str. 116. 
184 O prostituciji med vojaštvom glej: M. Sluga, Vtakni ga, ja, ma ne prav v vsak lajben: nekaj drobcev o spolnem življenju avstro−ogr-
skih vojakov med prvo svetovno vojno, v: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 2011, str. 5–19.
185 DHKL, Provincialna kronika Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni, tipkopis, str. 227.
186 Prav tam, Otroška bolnica v Ljubljani, tipkopis, str. 9.
187 Prim. T. Budkovič, Bohinj 1914 –1918,: med fronto in zaledjem, Mohorjeva založba, Celovec – Ljubljana – Dunaj 1999, str. 167. 
Odslej: T. Budkovič, Bohinj 1914–1918.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 139
in pohujšljivim življenjem kvarno vplivali tudi posamezni duhovniki v vojaški 
suknji.188 Tako so se nekateri župniki znašli na dveh frontah; pridige za ljudstvo 
na eni in ukrepi proti slabim kuratom na drugi strani.
Primerov nezakonskih otrok naj bi bilo v času vojne zelo veliko, povod za 
to pa naj bi dajali vojaki, kakor je leta 1916 menil župnik v Ljutomeru in pri tem 
ošvrknil predvsem pripadnike 97. tržaškega pehotnega polka.189 Pa je bilo temu 
res tako? Duhovnikovo pero je – tako kot v mirnem času – tudi v času vojne 
vodilo krstne matične knjige, ki bi na to vprašanje dale najbrž najbolj relevanten 
odgovor. Doslej podrobne statistične študije o tem (še) ni in tudi tu ni namen, 
da bi se podrobneje ukvarjali le s tem vprašanjem. Zdelo pa se je primerno, da 
se poskusi podati vsaj okvirni, ilustrativni odgovor na zastavljeno vprašanje. V 
spodnji tabeli so tako predstavljeni in uporabljeni podatki iz nekaterih izbranih 
ljubljanskih in mariborskih krstnih matičnih knjig. Vodilo pri tem je bilo, da sta 
bili obe mesti sedeža vojaških garnizij, kjer je torej tudi nastanjenega vojaštva 
več. Pri tem je bila v Ljubljani namensko izbrana tudi matična knjiga ljubljanske 
bolnišnice, saj so tam že v mirnem času pogosto rojevale nezakonske matere. 
Zbrani podatki o vpisanih otrocih190 nam podajo naslednjo sliko:
Krstne knjige 1913 1914 1915 1916 1917 1918
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Vs
eh
 vp
isa
nih
Ne
za
ko
ns
kih
Ljubljana – 
bolnica
498+2 218 527 201 466 166 433 170 387 180-1 419 194
Ljubljana –  
Sv. Peter
468 52 467 45 402 39 308 34 277 25 272 23
Ljubljana –  
Sv. Jakob
106 16 110 18 92 17 78 14 69 15 67 6
Maribor –  
Sv. Janez Krstnik
180 56 165 53 155 45 143 40 103 26 116 44
Maribor –  
Sv. Magdalena
431 94 464 96 352 79 319 77 275 74 289 59
Maribor –  
Sv. Marija
276 59 269 44 199 41 171 29 166 35 138 24
Vir: NŠAL; NŠAM: Prepisi krstnih matičnih knjig za omenjene župnije.
188 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bled 1918.
189 Prim. NŠAM, Škofijska pisarna, F 61- Vizitacije, šk. 15, Promemoria Ljutomer 1916.
190 V tej statistiki so upoštevani čisto vsi vpisi; torej tudi drugoverci, od drugod prihajajoči, v sili krščeni itd. Pri tem je potrebno upoš-
tevati tudi faktor zmote pri samem štetju.
140 Miha Šimac
Tako je, denimo, prav iz podatkov krstnih matičnih knjig ljubljanske bol-
nišnice mogoče razbrati, da je v času vojne število rojstev precej nihalo, medtem 
ko je bilo število nezakonskih otrok precej bolj stabilno. Če je bilo v predvojnem 
času, leta 1913, v omenjeni sanitetni ustanovi kar 43,6 % nezakonskih rojstev, se 
je to v prvih vojnih letih zniževalo, v letu 1917 pa je odstotek nezakonskih roj-
stev spet narasel in celo presegel tistega iz leta 1913. Pri tem je treba opozoriti, 
da ti podatki predstavljajo le en del realne slike, saj tu ni upoštevana umrljivost 
otrok, ki zaradi slabih razmer v vojnem času ni bila nizka.191 Jasno pa je, da so 
bila odstopanja glede rojstev po drugih krajih v vojnih letih lahko precej bolj 
izrazita. Do takšnega odstopanja je v prvi polovici leta 1916 prišlo v že omenjeni 
ljutomerski župniji, »ko je bilo od 52 kar 15 nezakonskih porodov, torej skoro 29 
od sto«. Vendar pa naj bi se situacija v župniji po odhodu vojaštva precej umi-
rila.192 Razmere so bile torej tudi v tem oziru različne, župniki pa so se po svojih 
močeh trudili, da so tudi tem nezakonskim materam in otrokom pomagali. 
Zanimivo vprašanje je seveda, kakšen je bil odnos mož do žena, ki so se v 
času vojne pregrešile zoper zakonsko zvestobo in se potem znašle v blagoslo-
vljenem stanju. Pri tem krivda ni bila vedno na strani vojakov, saj so se takšne 
prepovedane ljubezenske zveze dogajale tudi med ženami in civilisti.193 V pri-
čevanjih iz bohinjske župnije je mogoče zaslutiti različna ravnanja in odgovore 
soprogov. Izjemno zanimiv naj bi bil odgovor moža, ki je doma našel svojega 
otroka na mrtvaškem odru, v hiši pa novorojenca. »Sovaščani so ga spraševali 
kaj bo naredil. Odgovoril jim je: ‚Kaj hočem narediti. Bolje ne bo nič, slabše je 
pa lahko.‘«194 Mnogi najbrž niso takšnih dejstev sprejeli tako zlahka in žalosti 
ob tem najbrž ni manjkalo. Če so nekateri ob tem preklinjali, so bili tudi takšni, 
ki so uteho iskali v molitvi.
6 VERSKO ŽIVLJENJE
»Med vojno se je mnogo molilo,« je zapisal homški župnik Anton Mrkun.195 
V prvih mesecih vojne so, kakor je mogoče razbrati iz župnijskih kronik in 
spomenic posameznih župnij, ljudje v resnici veliko in goreče molili tako za 
zmagoslaven konec vojne kot za svoje domače, se radi udeleževali različnih 
pobožnosti, obiskovali svete maše in pogosteje prejemali svete zakramente. K 
vsemu temu naj bi jih pritegnila zlasti skrb za prihodnost in ljubezen do svojih 
domačih, ki so se znašli v vojaški suknji, kakor je menil tržiški župnik Jožef 
Potokar. Zato so v Tržiču vpeljali še skupno molitev v cerkvi, za kar je bila za-
191 O večji umrljivosti otrok v Ljubljani v prvem četrtletju leta 1917 glej: Slovenec, 9. maj 1917, str. 2.
192 Prim. NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Promemoria Ljutomer 1916.
193 Prim. J. Cvirn, »Župnik je rekel, da bi bilo treba ženske zapečatiti«: vpliv prve svetovne vojne na ločitve zakonov, v: Zgodovina za 
vse, 2004, št. 2, str. 72–73.
194 T. Budkovič, Bohinj 1914–1918, str. 167.
195 A. Mrkun, Homec, str. 79.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 141
služna ženska Marijina družba.196 Podobno so se ljudje zbirali pri molitvah tudi 
po drugih cerkvah, pa tudi po domačih hišah so radi molili; zlasti rožni venec. 
Župnik v Preserjah je o tem med drugim zapisal: »Tudi v takih družinah se 
moli, o katerih bi človek po zunanjem soditi ne verjel.«197 V začetku leta 1915 so 
škofijski listi in druga glasila objavili tudi posebno Molitev za mir, ki jo je spisal 
papež Benedikt XV. Želel je, da bi jo molili verniki vseh narodov.198 V tem času 
so tudi avstrijski škofje sklenili, da se narodi monarhije posvetijo presvetemu 
Srcu Jezusovemu. Skupno pastirsko pismo vseh avstrijskih škofov je v celoti in 
v slovenskem prevodu objavil Novi čas in tudi poročal, da se bo posvetitev v 
goriški nadškofiji »izvršila dne 17. t. m., drugo nedeljo po sv. Treh Kraljih«.199 Na 
Kranjskem se je posvetitev izvršila 6. januarja 1915.200
Ljudstvo je v vojnem času rado obiskovalo svete maše, zlasti ker so bile te 
pogosto darovane za vpoklicane može in fante.201 Žalostna sporočila o padlih 
možeh in fantih so bila seveda velikokrat vzrok, da so ljudje pri svojih župnikih 
zanje darovali za svete maše. Škocjanski župnik je denimo 16. januarja daroval 
»veliko črno mašo za vojaka Okorna z Rožnika«. V nedeljo pa je daroval sveto 
mašo še za padlega vojaka Borštnika.202 Tu in tam se je pripetilo, da se je človek, 
za katerega so že mislili, da je padel in so zanj celo že opravili zadušnico, potem 
oglasil s kakšnim pismom ali kartico. Takšen primer so imeli v hiši vojaka Albi-
na Pintarja iz Št. Ferjana pri Gorici. V prvem vojnem letu je na domači naslov 
prišlo pismo enega od Pintarjevih soborcev, v katerem jim je sporočil Pintar-
jevo smrt v Galiciji, kjer naj bi bil ta tudi pokopan. Domače je preplavila žalost 
in tolažbo zanjo so iskali v molitvah. Tako so potem molili za njegovo dušo in 
»darovali zadušnico«. Toda 16. marca 1915 je prispelo še drugo pismo; to pot je 
pisal Albin sam in domačim sporočil, da je ruski vojni ujetnik v Sibiriji.203 Do-
mači so tako vendarle lahko upali, da ga bodo še videli.
6.1 Romanja in procesije ob različnih priložnostih
Prav želja izprositi pri Bogu srečno vrnitev vpoklicanih mož in fantov je 
bila v vojnem času pogosto tista sila, zaradi katere so se doma ostali možje, 
predvsem pa matere, žene in otroci, radi podajali tudi na Božje poti. Že ob 
začetku vojne so oblasti glede procesij in romanj sprejele posebno odredbo, po 
kateri so bila ta dovoljenja »le z dovoljenjem politične instance prvega reda (c. 
196 ŽA Tržič, Župnijska kronika Tržič.
197 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 14, Promemoria Preserje, 15. junij 1916.
198 Prim. Molitev za mir zapovedana od sv. Očeta, v: LŠL 50 (1915), št. II., str. 47. Molitev je objavljena v prilogah [priloga 4].
199 Prim. Novi čas, 7. januar 1915.
200 Prim. Jerebova kronika, str. 266.
201 Prim. prav tam, str. 284.
202 Prim. prav tam, str. 318.
203 Prim. Slovenec, 22. marec 1915, str. 5.
142 Miha Šimac
kr. okrajno glavarstvo, c. kr. policijsko ravnateljstvo v Ljubljani.)«.204 Kljub temu 
so se verniki radi udeleževali tako zapovedanih ali zaobljubljenih procesij in ro-
manj kot tudi vseh tistih, h katerim so vabili ob različnih priložnostih. Ekspozit 
na Zdihovi je, denimo, leta 1918 poročal, da so tamkajšnji verniki v času vojne 
radi romali k Novi Štifti in na Brezje. Radi so romali tudi na Trsat, vendar pa je 
bilo to, kot kaže, v času vojne prepovedano.205
Prav Brezje so bile na Kranjskem najbrž najbolj oblegano romarsko sve-
tišče, saj so tja hodili tako posamezniki kot skupine iz vseh krajev domovine. 
Prihajali so pač prosit Marijinega varstva za može in fante, za konec vojne, pa 
tudi za druge potrebe so se k Mariji radi obračali. Mnoge župnije so tja vodile 
svoje procesije, posamezna stanovska društva pa so organizirala tudi svoje sho-
de. Gotovo največji shod v vojnem času je predstavljalo vseslovensko narodno 
romanje na Brezje avgusta leta 1915. V ohranjenih poročilih in časopisju razbe-
remo, da se je tega romanja udeležilo nad deset tisoč vernikov iz vseh dežel. Slo-
vesnost je vodil ljubljanski knezoškof Jeglič, ljudi pa sta med drugim nagovorila 
deželni poslanec dr. Evgen Lampe206 in državni poslanec dr. Anton Korošec.207 
Po sveti maši so ljudje skupaj s škofom pred cerkvijo molili tudi posebno moli-
tev naroda.208 Ker vsi, ki so si želeli priti na Brezje, zaradi prometnih in drugih 
težav tega niso mogli storiti, so se odločili, da bodo organizirali romanje k njim 
lažje dostopnemu romarskemu središču. Tako je Slovenski gospodar ob koncu 
avgusta 1915 poročal o odločitvi Savinjčanov in vabil na romanje k Materi Božji 
na Oljko.209 Po poročanju dotičnega časopisa se je tam zbralo nad 7000 ljudi, ki 
so molili »za cesarja, armado in domovino«. Sveto mašo je daroval mariborski 
profesor dr. Josip Hohnjec. Pri tem je bil navzoč tudi tedanji celjski opat, ki je v 
imenu vseh romarjev poslal posebno brzojavko cesarju.210 Romanja ob različnih 
priložnostih so se nadaljevala tudi v naslednjih mesecih. Po nekaterih župnijah 
pa naj bi vojna in vse slabše razmere vplivale tudi na samo udeležbo ljudi pri 
takšnih dogodkih. Fran Saleški Finžgar je v sorški župnijski kroniki poleti 1917 
zapisal podatek o izredno hudi suši, ki je v tistem poletju vplivala na obilnost 
letine. V župniji Preska je tamkajšnji župnik predlagal, da bi se opravila prošnja 
procesija za dež na Šmarno goro: »Ljudje se niso oglasili zanjo! Pojavlja se ne-
kaka splošna indolentnost, obup: Saj je vseeno! Če imam manj, nam bo manj 
treba dati. Bog naj uredi sam, kakor ve, da je prav.«211 Takšni odgovori niso bili 
204 Procesije in romanja, v: LŠL 49 (1914), št. XI., str. 117.
205 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Zdihovo.
206 Evgen Lampe, r. 13. 11. 1874, Metlika; m. 22. 7. 1897; † 16. 12. 1918, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 424.
207 Anton Korošec, r. 12. 5. 1872, Sv. Jurij ob Ščavnici; m. 25. 7. 1895; † 14. 12. 1940, Beograd. V: prav tam, str. 781. 
208 Prim. Slovenec, 17. avgust 1915, str. 2–3.
209 Prim. Sgp, 19. avgust 1915, str. 4.
210 Prim. Sgp, 2. september 1915, str. 3.
211 ŽA Sora, Župnijska kronika, str. 234–235.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 143
redki, ni pa mogoče reči, da so bili prisotni po vseh župnijah. V nasprotnem 
primeru bi najbrž posamezne bratovščine in stanovske organizacije ne vabile k 
procesijam in na romanja tudi še v zadnjem letu vojne. Iz nekaterih časopisnih 
povabil pa je mogoče razbrati, da se je dogajalo prav to. Šentiljska Marijina 
dekliška družba je tako na primer dne 2. julija 1918 priredila romanje k Mariji 
Snežni v Slovenskih goricah.212
Ob romanjih in procesijah ter ob praznovanju različnih cerkvenih prazni-
kov seveda ni manjkalo tudi drugih mirovnih pobožnosti – od križevih potov 
do molitvenih ur, molitve rožnega venca, šmarnična pobožnost itd. Pri tem so 
aktivno sodelovale že omenjene različne bratovščine in stanovske organizacije, 
katerih člani so radi prejemali sv. zakramente. O pomembnosti teh društev za 
poživitev verskega življenja v župnijah so poročali številni župniki. Kriški žu-
pnik Janez Zabukovec213 je, denimo, posebej izpostavil vpliv ženske Marijine 
družbe, ki je močno vplivala na versko življenje v župniji.214 Podobno je razbrati 
tudi iz vizitacijskih poročil drugih župnij širom slovenskih dežel. Seveda pa je 
na samo delovanje različnih bratovščin in družb v sleherni župniji pomemb-
no vplivala tudi angažiranost duhovščine, na kar je opozarjal Jožef Sinko,215 la-
vantinski duhovnik.216 Prav duhovniki so ponekod še posebej ter z različnimi 
nagovori in poukom za dekleta in žene poskušali pozitivno vplivati, da ne bi 
prihajalo do pregreškov zoper moralo ali zoper zakonsko zvestobo. Vojni časi, 
delovanje družb in bratovščin ter povabila k prejemanju zakramentov naj bi 
pozitivne sadove pokazali zlasti v pogostem prejemanju sv. obhajila, kjer je torej 
počasi prodirala želja papeža Pija X. po vsakodnevnem obhajanju vernikov. 
Na svoj način so bili v to pestro versko življenje vključeni tudi otroci. Že v 
škofijskih listih iz prvega vojnega leta je zaslediti povabila škofov, naj se otroci 
z različnimi molitvami obračajo na Boga in Devico Marijo ter na ta način po-
magajo izprositi čimprejšnji konec vojne ter srečno vrnitev domačih mož in 
fantov.217 V takšnih pobožnostih so denimo sodelovali tudi homški otroci, ki so 
med drugim kar nekajkrat darovali sv. obhajilo za dušni blagor vseh umrlih in 
padlih vojakov.218 Podobno so otroci s podobnimi nameni prihajali k obhajilu 
tudi po drugih župnijah; tako na primer v župniji Bela peč. Pri tem je takra-
tni župnik Zajc opazil, da se otroci na to vabilo pogostega prejemanja obhajila 
ponekod niso odzvali zaradi materialne revščine, saj naj ne bi imeli primerne 
obleke in obutve. Deloma je slab odziv otrok pripisal tudi temu, da le-ti »pri 
212 Prim. Sgp, 27. junij 1918, str. 4.
213 Janez Zabukovec, r. 14. 5. 1868, Stari trg pri Ložu; m. 23. 7. 1891; † 24. 4. 1946, Komenda. V: Letopis 2000, str. 443.
214 Prim. NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria 1919.
215 Jožef Sinko, r. 24. 3. 1850, Sv. Jurij ob Ščavnici; m. 27. 7. 1873; † 1. 8. 1932, Sv. Lovrenc v Slov. goricah. V: Letopis 2000, str. 777.
216 Prim. NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Promemoria, Sv. Lovrenc v Slov. Gor. 1915.
217 Prim. Duhovnikom in vernikom, v: LŠL 49 (1914), št. IX., str. 102.
218 Prim. A. Mrkun, Homec, str. 79.
144 Miha Šimac
stariših« niso imeli prave opore. Ne glede na to pa velja omeniti, da je tudi v 
tamkajšnji župniji duhovnik, kljub temu opažanju, poskušal storiti še kaj več za 
duhovno življenje otrok. Tako je denimo posebej za otroke organiziral nekatere 
vojne pobožnosti; z otroškim vrtcem za deklice pa se je odpravil tudi na Brez-
je.219 Tudi drugod se je poznalo, da doma manjka očetova avtoriteta. Nekateri 
župniki in župnijski upravitelji so poskušali to vprašanje reševati »z rednimi 
mesečnimi sestanki »Marijinega vrtca«. »S primernimi nagovori, petjem in 
sestanki v cerkvi so se otroci nekako poživljali,« je o verskem življenju poročal 
dobravski župnik Janez Klavžar.220 Pri tem je v svojem poročilu izpostavil tudi 
lep zgled in sodelovanje tamkajšnje učiteljice, ki je v šoli očitno dobro vplivala 
na otroke.221
6.2 Šolske klopi
Prav v šolskih klopeh so kateheti poskušali vsaj deloma vplivati na otroke, 
da bi jih v teh viharnih časih slabi zgledi ne pritegnili preveč. Josip Somrek se 
je že leta 1915 posebej pomudil prav pri vprašanju kateheze in nalogah kateheta 
pri delu z otroki v tem vojnem obdobju. Pri svojem delu naj bi se kateheti tako 
poskušali posluževati aktualnih dogodkov: »Včasih jih uporabljamo pri podaji 
učne snovi, včasih pri razlagi, prav pogostokrat pa pri naobračbi.« Ob tem je 
navedel še nekaj zgledov. Tako naj bi katehet, ko govori o veri, opozoril na to, da 
so se v času vojne mnogi veri poprej sovražni ljudje spreobrnili in postali verni. 
Podobno je izpostavil zglede ljubezni do bližnjega in dobrih del usmiljenja ter 
tudi moč molitve.222 Seveda pa kateheti teh navodil niso mogli uresničevati v 
polni meri. Vojna in vsakdanje razmere so imele velik vpliv na šolski pouk in 
prisotnost otrok pri njem. Na njihovo pomoč so namreč računali v domačih 
hišah, ko so bili gospodarji vpoklicani v vojaško službo. Zaradi tega so šolski 
sveti pogosto sprejemali odločitve, da se pouk skrajša ali da so nekateri učenci 
zaradi potrebe po fizični moči oproščeni od pouka. Ni bilo redko, da se je zaradi 
teh razmer šolski pouk kdaj končal predčasno. Kovorski šolski svet je denimo 
konec šolskega leta 1914/1915 sklenil, »da je bilo lahko 15 šoloobveznih otrok 
oproščenih pouka od 1. maja dalje zato, da so lahko doma pomagali pri poljskih 
delih. Iz istega razloga se je tudi dopoldanski skrajšal za pol ure«.223 Vendar pa 
so se razmere razlikovale od župnije do župnije; odvisno tudi od tega, ali je šlo 
za podeželske kraje ali pa za kraje, kjer so prevladovali delavci in obrtniki. Za 
razliko od prvih, v slednjih otroci praviloma niso imeli veliko ali pa ponekod 
219 NŠAL, ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Belapeč [priloga 5].
220 Janez Klavžar, r. 29. 1. 1883, Črni Vrh nad Idrijo; m. 12. 7. 1906; † 30. 5. 1934, Dobrava pri Kropi. V: Letopis 2000, str. 433.
221 NŠAL, ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Dobrava 1918.
222 Prim. VBV 1915, str. 61–62.
223 Šolska kronika Kovor, zapis za l. 1914/1915.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 145
skoraj nič opraviti z delom na polju, kakor je prebrati iz poročila za župnijo 
Kropa. Zato naj bi v takšnih krajih otroci lahko redno obiskovali šolo; posledič-
no pa tudi verski pouk »med vojsko ni trpel«.224 Nasprotno pa so bili kraji, ki so 
bili zlasti po letu 1915 blizu vojnih dogajanj ali pa so bili zaradi bližine transpor-
tnih povezav močno vpeti v načrte vojaških oblasti, zelo na udaru: »Šola v tem 
bojnem času silo trpi,« je poročal kapelski župnik Martin Meško225 leta 1916. V 
nadaljevanju je omenil še, da je vojaštvo v maju leta 1915 »zavzelo« šolske pro-
store in jih začasno preuredilo za potrebe vojaške bolnišnice. Zaradi tega je bil 
pouk nekaj mesecev prekinjen, krščanski nauk pa so otrokom lahko podajali 
le v cerkvi, pri čemer je posebej pohvalil marljivost tamkajšnjega kateheta.226 
Ponekod so takšne zasedbe preprečili duhovniki s svojimi apeli pri različnih 
vojaških poveljnikih. Uspeh teh prizadevanj je bil namreč v veliki meri odvi-
sen prav od poveljnikov in njihovega sočutja do civilnega prebivalstva.227 Tu in 
tam so bili med poveljujočimi častniki tudi zavedni Slovenci. Tako je v Srednji 
vasi leta 1915 izpraznitev šolskih prostorov, ki so jih želeli nameniti za potrebe 
bolnih in ranjenih, od vojaštva zahteval poveljnik pohodnih enot 15. korpusa, 
polkovnik Gustav Globočnik pl. Vojka.228 Kot zaveden Slovenec se je namreč 
zelo zavzemal za prebivalstvo Bohinjskega kota in prav zaradi njegovega posre-
dovanja se je šolski pouk v šolskem letu 1915/1916 lahko nemoteno začel.229 Ob 
vseh razmerah pa so na prisotnost otrok v šoli kot tudi pri verskem pouku po 
svojih močeh poskušali vplivati tudi duhovniki sami. Nekaterim duhovnikom 
je s stalnim opominjanjem staršev, naj otroke pošiljajo v šolo in k verskemu po-
uku, ter z iskanjem drugačnih rešitev uspelo doseči, da se kljub vojnim razme-
ram pomanjkanje pouka ni pretirano opazilo. Povsod pa takega uspeha ni bilo.
6.3 »Dnevi duhovnih dobrot«
Med vojno so si ljudje marsikje želeli posebnega svetega misijona, o čemer 
je razmišljal in pisal tudi škof Jeglič ob koncu leta 1915.230 Ob tem pa se zdi, da 
so se nekateri duhovniki v teh viharnih razmerah zatekli tudi k drugačnim reši-
tvam in tako samoiniciativno vsaj malo vplivali na poživitev verskega življenja 
med verniki. Tako je v župniji sv. Križa v Ljutomeru za »čas večne molitve dne 
224 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Kropa 1918.
225 Martin Meško, r. 27. 10. 1845, Ormož; m. 21. 7. 1870; † 10. 8. 1933, Kapela. V: Letopis 2000, str. 778.
226 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Vizitacije Kapela 1916.
227 Prim. A. Novak, Črniška kronika, str. 111.
228 Gustav Viktor Jožef Globočnik pl. Vojka (1859–1946). Kot mladenič si je izbral vojaški stan in končal kadetsko šolo za pehotne 
častnike, nato pa služboval v različnih enotah. Ob začetku vojne je imel čin polkovnika, dne 1. septembra 1915, ko je bil torej 
poveljujoči častnik v Bohinju, pa je bil povišan v generalmajorja. Februarja leta 1917 mu je cesar podelil plemiški stan (pl. Vojka), 
a je s 1. majem 1918 napredoval v čin podmaršala. V prvi svetovni vojni se je udeležil bojev na srbskem in italijanskem bojišču. Za 
podatke se zahvaljujem prof. Vinku Avsenaku.
229 Prim. T. Budkovič, Bohinj 1914–1918, str. 26; str. 105.
230 Prim. Poročilo o drugem shodu dekanov, v: LŠL 50 (1915), št. XII., str. 127–128.
146 Miha Šimac
12. in 13. junija« v župnijo vedno prišel predstavnik redovne skupnosti (franči-
škani, kapucini) in v pridigah nagovarjal ljudi k češčenju presvetega Rešnjega 
Telesa. Posledice teh nagovorov naj bi bile vidne tudi pri številu obhajanih, ki 
naj bi se takrat precej povišalo. Svoj opis je župnik zaključil z naslednjimi be-
sedami: »Tako so ti dnevi, ki so vernikom jako ljubi, postali nek vir raznih du-
hovnih dobrot.«231
Med takšne dneve so župljani gotovo šteli tudi dneve vizitacijskih obiskov 
škofov in birmanja, ki so tudi pozitivno vplivali na versko življenje župljanov. 
»Da se vse pripravlja na veseli dan, v župniji imeti svojega Nadpastirja, je za vse 
dobro znamenje,« je med drugim zapisal Jožef Sinko.232 O načrtovanih letnih 
birmanjih in vizitacijah so škofje posebej obveščali svoje duhovnike preko 
škofijskih listov. A če so bili v mirnem času sprejemi škofov ob obisku župnij 
nadvse slovesni, so zaradi vojnih razmer škofje apelirali na skromnost. Lavan-
tinski škof Napotnik je tako vsako leto svojim duhovnikom posredoval podrob-
na navodila o teh obiskih. Tako je v navodilu iz leta 1917 med drugim zapisal, 
da bo v župnije prihajal »samole s svojim tajnikom« in pri tem opozoril tudi na 
skromno pogostitev. Če župnik ne bi mogel poskrbeti za »najpreprostejšo pri-
pravo«, bi škof »prinesel vsakdanji kruh s seboj«. Prav tako je škof podrobneje 
podal navodila in dnevni red vizitacij oziroma birme ter ob tem opozoril na vse 
»potratne prireditve, kakor godba, razsvetljava, streljanje«, pa tudi na slavolo-
ke in okrasitve ter naročil, naj vse te priprave zaradi vojnih razmer opustijo.233 
Podobno so ravnali tudi drugi škofje.234 Vendar pa se teh predpisov in navodil 
povsod le niso držali. Tako so v Škocijanu pri Turjaku leta 1917 škofa Jegliča ob 
prihodu pričakali postavljeni slavoloki in lepo okrašena cerkev, pa tudi šolsko 
poslopje.235
Izjemen dogodek za črniško župnijo je v trušču vojne in neposredni bližini 
frontne črte gotovo predstavljal tudi obisk nadškofa Frančiška Borgie Sedeja, ko 
je 14. aprila 1916 v tamkajšnji župnijski cerkvi posvetil sv. olja. Župnik in dekan 
Alojzij Novak je bil o tem obveščen le tri dni poprej in ob vseh obveznostih tega 
dogodka sprva ni bil nič kaj vesel. Posebej ga je skrbelo, kako naj pogosti vse 
duhovnike in nadškofa. Dekan je zato apeliral na vse, ki bodo želeli ostati pri 
kosilu, naj prinesejo hrano s seboj, kar so tudi storili. Nadškof o tem ni bil obve-
ščen in je zato mislil, da se pri njih vpliv vojske ne pozna; »pa smo mu pojasnili, 
kako je to prišlo skupaj,« je v župnijsko kroniko zapisal Novak.236
231 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Sv. Križ pri Ljutomeru 1916.
232 Prav tam, Promemoria Sv. Lovrenc v Slov. Gor. 1915.
233 NŠAM, F 61/15, 1917, Navodila zastran birmovanja in kanoniškega obiskovanja v vojnem letu 1917.
234 Prim. Birmovanje in kanonična vizitacija, v: LŠL 50 (1915), št. I, str. 16–17.
235 Prim. Jerebova kronika, str. 364–365.
236 A. Novak, Črniška kronika, str. 144–145.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 147
Dneve veselja je, vsaj za otroke in njihove starše, predstavljalo tudi pripra-
vljanje in potem prejem prvega svetega obhajila. Pri tem so se ponekod zaradi 
predčasnega konca šole posebej poučevali in so potem imeli javno izpraševanje 
krščanskega nauka v cerkvi, kar naj bi bilo koristno tudi za odrasle, saj so tako 
lahko osvežili svoje poznavanje verskih naukov. Pri pripravi na to slovesnost so 
ponekod deloma sodelovale tudi učiteljice in učitelji. Duhovniki so nato otroke 
vsaj v prvih letih vojne poskušali nekoliko razveseliti z različnimi skromnimi 
darili in priboljški.237 Pri tem slovesnem in veselem dogodku se je najbrž le red-
ko zgodilo, da bi bili prav ob tej priložnosti prisotni tudi očetje vojaki. To srečo 
je imela prvoobhajanka Berta Erker. Njen oče Franc Erker, ki je takrat služboval 
kot četovodja na tirolski fronti, je namreč uspel priti domov prav v času, ko je 
hčerka prejela prvo sveto obhajilo.238
6.4 »Religio depopulata …«
Opisani primeri prejemanja različnih »virov duhovnih dobrot« ustvarjajo 
videz, da sta bili pobožnost in verska gorečnost med ljudmi ves čas vojne zares 
veliki. Toda, kakor je mogoče razbrati iz ohranjenih poročil, ljudje so se vojne, 
ki ji ni bilo videti konca, nekako privadili, verska vnema pa je posledično pri 
mnogih počasi začela pojenjati. »Vera peša,« je bilo že leta 1916 mogoče prebrati 
v Bogoljubu. »Mnogi manj molijo in redkeje prejemajo svete zakramente kakor 
prej …«239 Zanimivo je, da naj bi to ponekod že po prvem letu vojne opažali 
tudi vojaki, ki so prihajali domov na dopuste, kakor je mogoče razbrati iz posa-
meznih dnevniških notic.240 Rateški župnik pa je glede tega zapisal, da so ljudje 
prvih osem mesecev vsak večer molili, potem pa je ta navada zamrla: »Ljudstvo 
je polagoma postalo topo in brezobčutno,« je še dodal.241 Razmere seveda niso 
bile povsod enake, ponekod so bile še prav zgledne, kakor je denimo poročal 
župnik iz župnije sv. Križa pri Ljutomeru leta 1916: »Verniki radi obiskujejo 
Božjo službo, so pobožno pri sv. maši, poslušajo radi Božjo besedo v pridigi in 
v krščanskem nauku, pristopajo k sv. Zakramentom, mnogoteri vsaki mesec, 
posebno ob prvih petkih vsakega mesca, ko se obhaja pobožnost na čast presv. 
Srcu Jezusovemu. Veliko jih prejme sv. zakramente vsak tjeden [sic!] in lepo šte-
vilo je tudi takih, ki prejmejo sv. obhajilo vsaki dan.«242 Dlje kot je trajala vojna, 
bolj se je med ljudmi pojavljal dvom, vprašanja o tem, zakaj Bog to dopušča, 
pa niso bila nič nenavadnega. Pri tem so duhovniki opažali opuščanje molitve. 
237 Prim. Jerebova kronika, str. 290.
238 Prim. prav tam, str. 333.
239 Bogoljub, 1916, št. 4, str. 98.
240 Prim. Ivan Matičič, Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega polka. Ljubljana, 
2006, str. 71.
241 NŠAL, ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria o priliki kanonične vizitacije 3. in 4. julija 1918 v Ratečah.
242 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Sv. Križ pri Ljutomeru 1916.
148 Miha Šimac
Kroparski župnik je »ljudsko pojasnilo« takole zabeležil: »Navaden izgovor se 
glasi: Molitev itak nič ne pomaga.«243 Ponekod pa naj bi molitev prepovedali 
tudi možje, ki so se vrnili iz vojske na dopust, kakor je zabeležil škocijanski 
župnik.244
Ocene o delni verski otopelosti in pojemanju molitvene gorečnosti zaradi 
dolgotrajnosti vojne je mogoče najti tudi v zapisih drugih župnij. Vendar se 
da pri tem razbrati tudi nekoliko drugačne razloge za manjšo udeležbo ljudi 
pri romanjih, molitvah in prejemanju zakramentov. Te so nekateri duhovniki 
videli predvsem v težavnih razmerah, v katerih so ljudje živeli. Župnik v Zasipu 
je tako zapisal, da je do opuščanja prišlo tudi zaradi »silnega dela« in da je bila 
popoldanska Božja služba slabše največkrat obiskana zaradi »truda«. Pri tem je 
še izpostavil, da ljudje ob nedeljah praviloma niso delali, razen če so si poma-
gali pri košnji.245 Na to, da je ob nedeljah ponekod trpela služba Božja, naj bi 
vplivalo pomanjkanje hrane in, zlasti med delavci, obilica dela ter posledično 
fizična utrujenost. Zato naj bi ti ob nedeljah raje počivali, kot pa prihajali k služ-
bi Božji.246 Najbrž bi pri tem vprašanju skorajda v vsaki župniji morali posebej 
upoštevati, kaj je bil glavni vir preživljanja ljudi in tudi kakšna je bila vzgoja, ki 
so je bili ti deležni. Kjer je bila vera globoko zasidrana, je bila molitev še vedno 
postavljena na visoko mesto človekovega vsakodnevnega življenja, kjer pa je 
bila vera ljudi bolj površna, je bil tudi njen pomen znatno manjši; ponekod pa 
je na plan prihajalo tako nasprotovanje Cerkvi kot tudi versko neznanje. Ško-
cijanski župnik je o slednjem zabeležil tudi naslednji primer: »Eius pater dives 
je na smrtni postelji rekel: »Dajte mi v trugo kaj denarja. Ko duša pride na oni 
svet, mora nekaj plačati, da se čez eno vodo prepelje … saj tako vem, da se na 
onem svetu brez denarja nič ne dobi. Tam bomo ravno tako barantali, kakor 
smo tu.«247 Vse te razmere so močno vplivale na mlada dekleta in fante. 
6.5 Mladina
Duhovniki so v svojih zapisih večkrat tožili, da se vse vojno dogajanje še 
kako pozna pri mladini, ki je v tem času postala neobvladljiva. Jeseniški župnik 
je menil, da so poleg vojnih razmer, slabih zgledov in »zanikrnih« staršev na 
otroke vplivale tudi neprimerne možnosti za pouk kot tudi splošno pomanjka-
nje, še posebej slaba in pomanjkljiva prehrana. Vse to naj bi pripeljalo do tega, 
da so bili otroci bolj trmoglavi, neradi pa so obiskovali tudi verski pouk. Še po-
sebej je v svoji spomenici izpostavil vprašanje odraščajočih fantov, starih od 14 
243 NŠAL, ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria župnije Kropa 1918.
244 Prim. Jerebova kronika, str. 393.
245 NŠAL, ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Spomenica o stanju verskega življenja v župniji Zasip – dobravski ob kanonični vizitaciji dne 27. 
VI. 1918. 
246 Prav tam, Promemoria pro anno 1918 – Župnija Bela peč.
247 Prim. Jerebova kronika, str. 358.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 149
do 17 let. Lavantinski duhovnik je glede tega vprašanja že leta 1915 v spomenici 
opozoril, da »mnogi zapuščajo mladi svoj dom in gredo v druge kraje iskat si 
boljšega kruha«. Prav to pa naj bi bilo krivo, da so se mladi fantje in dekleta v 
svetu izgubili.248 Deloma naj bi, kakor je ugotavljal tudi jeseniški župnik, k temu 
prispevala slaba družba pri obrtnikih ali pri železnici, kamor so mladi odhajali 
na delo. K temu kritičnemu pogledu je župnik še dodal: »Hvala Bogu, niso vsi 
taki; oni, ki pristopijo pravočasno h katoliškemu delavskemu društvu, so rešeni 
te podivjanosti.« Pozitiven vpliv nanje naj bi še vedno imel tudi dober zgled od 
doma, pri čemer pa je župnik ugotavljal, da je bilo v župniji mnogo fantov od 
drugod. Podobno je ugotavljal tudi glede deklet, ki so našle službo v privatnih 
hišah ali v tovarni. Med temi naj bi bile celo takšne, ki so bile Cerkvi naspro-
tne. V splošnem pa je za domača dekleta, kar zadeva vernosti, župnik menil, 
da nanje ugodno vpliva Marijina družba in da so trdna. Vendar je temu opisu 
previdno dodal: »Seveda, če bi mogel človek videti v srce vsakega v župniji bi-
vajočega dekleta, bi se pač ustrašil.«249
O mladini in zlasti o fantih, starih od 14 do 17 let, so pisali tudi drugi duhov-
niki in izpostavljali pravzaprav identične razvade: fantiči so se želeli prištevati 
k odraslim, nastopali so včasih oblastno, osorno, med njimi se je vse pogosteje 
širila kletev. Nekateri od njih so tudi že kadili, kakor je pisal župnik v Lescah, 
drugi so hodili po gostilnah in ponočevali. Pri tem je župnik sicer opozoril, da 
gre v njegovi župniji le za posameznike, ki so »bolj podivjani« in torej tja ne gre 
prištevati vseh fantov.250 Proti takšnemu ravnanju in še zlasti proti ponočevanju 
so se duhovniki borili s pogovori, opozorili in pridigami, pri katerih pa so se 
radi sklicevali tudi na pisma, ki so jih domov pošiljali posamezni bojujoči se 
možje ali fantje. V njih so ti mlade pozivali, naj tega ne počno.251 Vprašanje pa 
je, v kolikšni meri so ta pisma dosegla svoj namen in preprečila takšne razvade. 
Te naj bi bolj učinkovito preprečevali po tistih župnijah in krajih, kjer so plodno 
delovale različne bratovščine ali stanovske družbe, v katere so vabili fante. Toda 
biti član ali članica takšne družbe še zdaleč ni bilo zagotovilo, da tudi pri teh 
mladih ne bo prihajalo do različnih oblik prestopkov.
Razmere so se torej razlikovale od župnije do župnije, vsem duhovniškim 
zapisom pa je bila nekako skupna naslednja ugotovitev: moč avtoritete duhov-
nikov in spoštovanje do starejših sta pri mnogih mladih med vojno počasi, a za-
nesljivo vse bolj kopnela. Mladina naj bi se tako počasi navzemala bolj »posve-
tnega duha« in se vse manj menila za različne pobožnosti, med sveto mašo pa 
ostajala zunaj cerkve ali pa se celo neprimerno obnašala. Po nekaterih župnijah 
248 NŠAM, Škofijska pisarna, F 61 - Vizitacije, šk. 15, Promemoria Sevnica 1915.
249 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Jesenice, 1918.
250 Prav tam, Promemoria za župnijo Lesce 1918.
251 Prim. Jerebova kronika, str. 300–301.
150 Miha Šimac
so fantje to počeli kar med sveto mašo na koru. Škocijanski župnik je v kroniki 
denimo opisal, kako je župnik na Golem zaradi nespodobnega obnašanja leta 
1918 fantom prepovedal vstop in zaprl dostop na kor, ti pa so prežagali »bangar-
je« in tja vdrli. Podobno naj bi se zgodilo tudi na Robu, kjer naj bi potem prišlo 
celo do napada na duhovnika. Pri tem ni umanjkalo niti zmerjanja duhovni-
kov.252 Proti tovrstnemu nespodobnemu obnašanju v cerkvi so se duhovniki bo-
jevali vsak na svoj način. Nekateri so včasih prestopnike tudi javno omenili v 
pridigah, drugi so poskušali s pogovori, nekateri pa so početje posebej prepove-
dali. Teh prepovedi pa mladi, kakor je razbrati iz posameznih poročil, ponekod 
niso prav nič upoštevali. Jožef Ocepek,253 ki je v vojnem letu 1918 župnikoval v 
Ovsišah, je denimo poročal, da so mladi med službo Božjo »ostajali na stopnji-
cah, ki vodijo na kor, za pevci in za orgljami«. To jim je potem prepovedal, a 
ni nič pomagalo, zaradi tega pa se je potem moral obrniti »za pomoč na c. kr. 
okrajno glavarstvo, ki je pod kaznijo prepovedalo, kar sem že jaz preje prepove-
dal. In tako mislim, da se bo polagoma odpravila ta razvada,« je zaključil župnik 
Ocepek.254 Toda to upanje se marsikje ni popolnoma uresničilo. 
V splošnem je torej mogoče zapisati, da so na versko življenje tako mladih 
kot utrip delovanja sleherne župnije v vojnem času najbolj vplivale vojne raz-
mere, zaradi česar je trpela vzgoja; svoje je dodala tudi draginja, pomanjkanje 
itd. Vse to se je iz leta v leto slabšalo, česar so se zavedali tudi župniki. Na razno-
likost ocen verskega življenja pa so imeli del vpliva tudi duhovniki s svojo agil-
nostjo; pa tudi s tem, da jih je bilo zaradi vojnih razmer z vsakim letom manj. 
6.6 Pomanjkanje duhovnikov
Leta 1918 je bilo v časopisju zaslediti kar nekaj tožb, da v posameznih škofi-
jah močno primanjkuje duhovnikov.255 Nekateri izmed njih so bili namreč tedaj 
v vojaški službi, drugi so onemogli na polju dela, tretji so preminuli. Škofje so 
si sicer prizadevali, da bi dosegli odpust iz vojaške službe za nekatere svoje du-
hovnike, vendar so bili, zaradi razmer, pri tem neuspešni. Tako je bil neuspešen 
tudi poskus goriškega nadškofa Sedeja, ko je v začetku leta 1918 prosil, da iz vo-
jaške službe izpustijo sedem duhovnikov goriške nadškofije.256 Nastale vrzeli so 
sicer deloma lahko pokrivali z duhovniškim podmladkom. Ilustrativni prikaz 
nam poda število novomašnikov v lavantinski in ljubljanski škofiji: 
252 Prim. prav tam, str. 393.
253 Jožef Ocepek, r. 6. 3. 1876, Šentlambert; m. 22. 7. 1899; † 19. 6. 1964 Jesenice – bolnišnica; pokopan Ovsiše. V: Letopis 2000, str. 
453.
254 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria – Ovsiše 1918.
255 Prim. Slovenec, 8. 7. 1918, str. 5.
256 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil., karton 2395, VII, 6210-1918, Miltgeistliche Der Görzer Erzdioezese.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 151
 Leto Ljubljanska škofija Lavantinska škofija
1914 12 14
1915 23 15
1916 20 11
1917 25 18
1918 15+2 (avgust–kanonična starost ovira ) 8+1257
Vir: LŠL za omenjena leta; NŠAM, Škofijska pisarna, F 62 – Ordinacije, Protocollum 
Ordinationum ab anno 1780 usque ad annum 1942 incl.
Pričujoče številke delujejo izjemno pomirjevalno, saj je bilo recimo število 
novomašnikov v ljubljanski škofiji leta 1917 večje kot število tistih, ki so mašni-
ško posvečenje prejeli pred vojno. Kar pa je v resnici skrbelo škofe, je bila pra-
znina, ki se je odražala v skromnih številkah prvoletnikov v bogoslovnih šolah 
prav v teh vojnih letih. Vojaška oblast je namreč z vsakim letom vojne v armado 
klicala vse mlajše letnike. Zato mnogi, ki so želeli študirati teologijo, tega niso 
mogli. Tisti pa, ki so že bili v bogoslovju, so bili vpeti v karitativno delo; mno-
gi od njih so, vsaj v času počitnic, delovali kot sanitetni strežniki po različnih 
vojaških bolnišnicah.258 Zanimivo je, da se nekateri bogoslovci niso odpovedali 
vojaški službi, čeprav jim je vojni zakon iz leta 1912 to omogočal. Lavantinski 
bogoslovec Stanislav Jurko, ki je odšel na bojišče, je potem v prvih mesecih 
vojne hitro napredoval in do konca leta 1914 že postal kadet.259 Ob tem ostaja 
odprto vprašanje, koliko je bilo takšnih bogoslovcev z ljubljanskega, maribor-
skega, goriškega ali celovškega bogoslovja, ki se, tako kot Jurko, niso odpovedali 
vojaški službi. Najverjetneje pa bi lahko rekli, da je bilo takšnih precej manj 
kot tistih, že vpoklicanih fantov, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov 
poskušali vstopiti v bogoslovje. Pri tem so na vse mogoče načine poskušali po-
magati tudi domači župniki. Za abiturienta Franca Kirarja, ki si je želel postati 
duhovnik,260 se je tako leta 1917 trudil tudi Janez Perko,261 župnik v Šmarjeti na 
Dolenjskem.262 Vsa tovrstna prizadevanja pa praviloma niso prinesla uspeha, 
saj so vojaške oblasti upoštevale le tiste, ki so bili že pred vstopom v vojsko 
(oziroma pred vpoklicem) dejansko v bogoslovju. Da se bodo te težke razmere 
spremenile in bodo pregnali zaskrbljenost, ki jih je takrat trla glede bodočega 
duhovniškega naraščaja, so upali vsi. Toda svetel žarek upanja, da se bo to zares 
zgodilo, jim je zasijal šele ob koncu vojne leta 1918.
257 Za pomoč in opozorilo na dodatno ordinacijo redovnika v letu 1918 se zahvaljujem Lilijani Urlep.
258 Prim. NŠAL/ŠAL, Vojne zadeve, fasc. 313, št. 2600.
259 Prim. Slovenec, 30. december 1914, str. 4.
260 Kaže, da je svojo željo uresničil in postal duhovnik. V Letopisu 2000 namreč med drugim najdemo tudi njegovo ime in naslednje 
podatke o njem: Franc Kirar, r. 13. 10. 1895, Šmarjeta; m. 10. 7. 1921; † 11. 8. 1973, Podgrad. V: Letopis 2000, str. 458.
261 Janez (Ivan) Perko, r. 24. 5. 1880, Poljane nad Škofjo Loko; m. 18. 7. 1903; † 21. 6. 1950, Šmarjeta. V: Letopis 2000, str. 445.
262 Prim. NŠAL/ŠAL V., fasc. 311, Vojaške zadeve 1917–1921, No. 134.
152 Miha Šimac
6.7 Novi izzivi na obzorju
Ob razpadu habsburškega imperija so se s frontnih črt in iz vojnega uje-
tništva vračali možje in fantje. Doma so jih pričakale težke gospodarske raz-
mere, ponekod razrušeni domovi in žalostne družinske zgodbe. Vračali so se v 
popolnoma novo državno tvorbo, ki pa še ni bila do konca formirana in se je še 
bojevala na novem, severnem bojišču.263 Ob tem so bili mnogi vojaki tudi sami 
prežeti z novimi idejami; drugačnimi od tistih, ki so jih gojili v času pred iz-
bruhom vojne. V enem od vizitacijskih zapisnikov lahko beremo: »Vojaki bodo 
prišli najbrž še slabši domov, kakor so šli v vojsko. – Po svetu so videli veliko 
krivice in nemoralnosti, zlasti v ozadju, in bodo najbrž tudi sami ravnali po 
teh zgibih, vsaj se slaba reč človeka raji prime nego dobra.«264 Prav tako je bilo 
vprašanje, kaj bo glede deklet in žena, ki so v teh bridkih časih izgubile vero in 
zaupanje v tedanje ideale. V tem oziru bi torej dušni pastirji le težko pričakovali, 
da bodo prav vsem še vedno predstavljali enako moralno avtoriteto kot prej. Ob 
tem ne gre pozabiti tudi težkih razmer, ki so jih bili deležni narodno zavedni 
duhovniki na Primorskem in tudi na Koroškem.265
»Mi gremo časom nasproti, ki bodo obličje precej predrugačili,«266 je me-
nil župni upravitelj v Beli peči. Ta drugačnost se je po vojni pokazala v vsej 
svoji polnosti. Posledice vojnih naporov in izkustev so v ljudeh prelomile stare, 
zakoreninjene navade in posledično še kako vplivale na duhovno življenje. Du-
hovniki so bili zaradi tega postavljeni pred nove izzive na polju pastorale, na kar 
vsi niso bili dobro pripravljeni. Morda pa so nekateri pri tem računali, da bodo 
prav v teh novih nalogah in izzivih primeren odgovor dali možje in fantje, ki 
so bili preizkušeni v vseh vojnih strahotah. Posledice vojne pa so se pokazale 
tudi med tako preizkušenimi duhovniki, ki so prišli iz vojaške službe. Nekateri 
so namreč s fronte prinesli kal bolezni, posamezni so postali invalidi ali pa so 
imeli težave z živci. Škofje so jim potem le stežka zaupali pomembnejše naloge. 
Zato pa so pri tem najbrž bolj mislili na tiste fante, ki so svojo vero izklesali in 
utrdili v frontnih črtah; po vojni pa so se odločili vojaške uniforme zamenjati 
za duhovniški talar. In kot je kazalo takoj po vojni, takšnih ni bilo malo. Če 
je še v šolskem letu 1917/1918 prvi letnik ljubljanskega bogoslovja štel le osem 
domačih in dva tuja bogoslovca, je bilo tako že v letu 1918/1919 v prvem letniku 
bogoslovja 51 domačih bogoslovcev in dva tuja; eden je bil goriški, drugi pa je 
bil – zanimivo – grkokatolik iz Križevcev.267 Škofu Jegliču se naposled, vsaj v 
ljubljanski škofiji, le ni bilo treba več bati za nove duhovnike.
263 O bojih za severno mejo glej: L. Ude, Boj za severno mejo 1918–1919, Maribor 1977.
264 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bela peč 1918 [priloga 5].
265 O razmerah, ki so bile po župnijah južne Koroške v viharnih letih 1918–1918, glej: Veliko navdušenje: Iz koroških farnih kronik 
1918-1920, ur. M. Messner, H. Verdel, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, Drava, Celovec 1989.
266 NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bela peč 1918.
267 NŠAL 32, fasc. 76: Katalog slušateljev za študijsko leto1918/1919.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 153
7 POVZETEK
Z izbruhom vojne je topot vojaškega škornja začel narekovati utrip vsak-
danjega življenja ljudi. Posledično je vojna globoko zarezala v življenje in delo 
duhovnikov. Ta zareza je bila v slovenskem prostoru še večja, saj se je po letu 
1915 frontno dogajanje preselilo praktično pred domači prag in če so se ob mo-
bilizaciji duhovniki sprva soočali zlasti s pastoralnim delom pri mobiliziranih 
domačih možeh in fantih, se je njihov delokrog v teku vojne še razširil. Njihovo 
življenje in delo je ostalo obeleženo v različnih časopisnih noticah, ohranjenih 
župnijskih kronikah, posameznih dnevniških noticah ter v zaprašenih vizita-
cijskih poročil, ki so jih župniki spisali ob škofovi vizitaciji. Na podlagi tega 
gradiva je bilo mogoče na kratko orisati delovanje dušnih pastirjev, skrbnikov 
za gmotni blagor župljanov pa tudi tistih, ki so se po svojih močeh trudili za 
duhovno oskrbo vojakov, tako tistih, ki so iz domačih krajev odhajali na boji-
šča, kakor tudi tistih, ki so se, zlasti po vstopu Italije v vojno, znašli v njihovih 
župnijah. Za njih so maševali, jim podeljevali svete zakramente, posredovali 
pri vojaških poveljstvih ob različnih prilikah ter jim na sploh poskušali poma-
gati. Zlasti je bila njihova vloga dušnih pastirjev pomembna tam, kjer vojaštvo 
ni imelo svojega vojaškega kurata. Najpogosteje je bilo to v krajih, kjer se je 
za krajši ali daljši čas vzpostavila vojaška sanitetna ustanova. V teh primerih 
je tako skrb za duhovno oskrbo ranjenih in bolnih padla na pleča krajevnega 
župnika, ki je pravzaprav tako opravljal subsidiarno vlogo vojaškega kurata. Pri 
tem so mu občasno pomagali kaplani ali drugi duhovniki. Dlje kot je vojna 
trajala, večje težave so pri svojem delu imeli, saj se je moč avtoritete počasi 
izgubljala in relativizirala. Veliko bolj je postajalo pomembno življenje in doži-
vetje trenutkov, kar se je odražalo tudi v padanju morale. Vojaki, ki so bivali v 
zaledju, so namreč predstavljali »grožnjo« nravnosti in zakonski zvestobi. Če so 
v začetku vojne župniki še lahko poročali o zglednem življenju žena in deklet, 
se je to postopno spreminjalo. Vse več je bilo pritožb nad ravnanji vojakov pa 
tudi nad moralnim življenjem deklet in žena, v krajih, kjer se je vojaštvo dlje 
časa zadrževalo. Na eni strani je prihajalo celo do posilstev, na drugi strani so 
zaradi pomanjkanja marsikje žene skušale plačevati vsakdanji kruh tudi s svo-
jim telesom. Vse to se je ponekod odražalo v številu nezakonskih otrok, ki so jih 
v krstne knjige vpisovali župniki. 
Ob vsem tem so se ves čas srečevali tudi z drugače verujočimi. Opazovali 
so njihovo življenje in še zlasti duhovno življenje pri njih. Zlasti ta srečanja so 
predstavljala posebno izkustvo, ki so ponekod tudi pomagala podreti marsika-
teri mejnik in predsodek tako s strani duhovnikov kot tudi vernikov. 
Vojaški vpoklici mladih fantov so v času vojne vplivali na zmanjšano šte-
vilo bogoslovcev po semeniščih in manjše število kaplanov. Tako je bilo tudi 
duhovščine manj, nalog pa vse več. Te nove okoliščine, dodatne obveznosti, ki 
154 Miha Šimac
so bile zaupane duhovščini, so pustile svoj pečat pri razumevanju svojega po-
slanstva in delovanja duhovnikov med vojaštvom in prebivalstvom, ki se je od 
sprva goreče pobožnosti počasi umikalo v apatijo in brezbrižnost. Z vsem tem 
so se potem morali spoprijeti tudi po koncu vojne, ko so se znašli v popolnoma 
novi državi, kjer katoliška Cerkev ni več predstavljala večine.
KLJUČNE BESEDE: prva svetovna vojna, slovenske dežele, župnije, duhovniki, 
pastoralna oskrba, vojaštvo
Summary
AN OVERVIEW OF THE INFLUENCE OF THE FIRST WORLD WAR  
ON THE PASTORAL WORK OF PRIESTS
When the First World War broke out, the stamping of military boots started to 
dictate the rhythm of everyday life. As a consequence, the War cut deeply also 
into the life and work of priests. This cut was even deeper on the Slovenian soil 
due to the fact that after 1915 the action of the front moved practically to the 
home doorstep. If upon the mobilisation priests were primarily occupied with 
the pastoral work revolving around the mobilised men and boys from home, 
their scope of duties widened significantly during the Great War. Their life 
and work remains recorded in various newspaper notices, the preserved par-
ish chronicles, individual diary notices, and dusty visitation reports written by 
priests upon the bishop’s visitation. On the basis of this material it was possible 
to briefly outline the work of these men of God, the guardians of the parishion-
ers’ material well-being, and those who tried their best for the spiritual needs of 
the soldiers – the soldiers who departed from home for the battlefield, as well as 
those who, especially after Italy joined the First World War, found themselves 
in their parishes. Priests gave services, granted holy sacraments, upon different 
occasions intervened at military commands, and generally tried to help. Their 
role of spiritual leaders was especially important at locations where military 
lacked their own military curates. Most frequently these were places where a 
military hospital was established for shorter or longer periods of time and in 
such instances the care for the spiritual needs of the ill and the wounded was 
shouldered by the local priest who thus actually performed the subsidiary role 
of a military curate. In his efforts he was occasionally aided by chaplains or 
other priests. The longer the War lasted, the greater were their troubles since 
the power of authority slowly diminished and was relativized. Living and expe-
riencing the moment to the fullest became increasingly important, which was 
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 155
reflected in the poor state of morale. Namely, soldiers staying in the hinterland 
presented a »threat« to the morals and marital fidelity. If at the beginning of 
the War priests were still able to report about the commendable behaviour of 
women and girls, the situation started to change gradually. Complaints regard-
ing the actions of soldiers and the moral life of women and girls were ever more 
frequent, especially in towns and villages where military remained for a longer 
period of time. On the one hand, rapes were not uncommon, while on the oth-
er hand, due to the lack of financial means, women tried to pay for their daily 
bread with their own bodies. These situations were in some parts reflected in 
the number of illegitimate children recorded by the priests in baptismal books.
Additionally, priests were constantly in contact with people of other beliefs. 
They observed their life and especially their spiritual practices. Such meetings 
presented a special experience which more than once helped overcome several 
barriers and prejudices on the side of the priests as well as believers. 
Military drafts of young men in the time of the First World War influenced 
the number of seminarians and the decreased number of chaplains. Thus there 
were fewer clergymen but more duties. These new circumstances and additional 
duties entrusted to the clergy left their mark in the understanding of the priest’s 
own mission and their work among the soldiers as well as among the general 
population who drifted from their initial ardent devotion towards apathy and 
indifference. Priests were faced with all these difficulties also after the Great 
War ended, when they found themselves in a completely new state, in which 
members of the Catholic Church no longer presented the majority.
KEY WORDS: First World War, Slovenian Lands, parishes, priests, pastoral care, 
military
PRILOGE
Priloga 1: Poročilo dr. Janeza Gnidovca, rektorja Zavoda sv. Stanislava, 
o duhovni oskrbi ranjenih in bolnih vojakov v mesecu maju 1917 v 
tamkajšnji rezervni bolnišnici.
Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 229, Rektor D. J. Gnidovec.
Gottesdienstausweis.
[žig] Mil. Seelsorge des k. u. k. Reservespitals No 1 
in St. Veit bei Laibach.
St. Veit ob Laibach, den 4. Juni 1917
156 Miha Šimac
Exh. Nr. 29
Ausweis 
über den im Monate Mai 1917 abgehaltenen Militärgottesdienst und Religion-
sunterricht.
Wann? Wo? Für welche 
Truppen?
In welcher 
Sprache?
Welches 
Thema?
Wer? Anmerkung
6. Mai Spitalskapelle Rekonvaleszenten slowenisch 
und 
deutsch
Die österliche Zeit 
ermahntuns zum 
Gottestraum
Dr. 
Gnidovec
9. Mai Spitalskapelle Spitalsmannschaft - Prof. 
Pengov
Hl. Messe anlaßlich 
des Geburtsfestes 
Ihrer Majestät der 
Kaiserin
9. Mai Spitalskapelle Rekonvaleszenten Prof. Dr. 
Breznik
Hl. Messe wie 
oben
13. Mai Spitalskapelle Rekonvaleszenten slowenisch 
und deutsch
Bedeutung der 
Bittprozessionen
Dr. 
Gnidovec
17. Mai Spitalskapelle Rekonvaleszenten slowenisch 
und deutsch
Christi Himmel
fahrt
Dr. 
Gnidovec
20. Mai Spitalskapelle Rekonvaleszenten slowenisch 
und deutsch
Vorbereitung auf 
das Pfingstfest
Dr.
Gnidovec
27. Mai Spitalskapelle Spitalsmannschaft slowenisch 
und deutsch
Dankbarkeit zum 
Hl. Geiste
Dr.
Gnidovec
Im Monate Mai wurde auch alle Abende mit Ausnahme von den 4 letzten 
Tagen des Monates (wegen sehr großen Transportes) eine Andacht zur Mutter 
Gottes abgehalten. Vor dem ausgesetzten Allerheiligsten wurde in einer slawi-
schen, in deutscher und ungarischer Sprache die Litanei und das Friedensgebet 
verrichtet.
Die Beteiligung seitens der Kranken und Verwundeten war verschieden, je 
nach der Zahl und nach dem Gesundheitszustande der Kranken. Die Zahl der 
Teilnehmer schwankte zwischen 20 und 60.
[podpis] Rektor Dr. J. Gnidovec, 
Militärseelsorger
Priloga 2: Poročilo dr. Franca Ksaverija Lukmana o duhovni oskrbi ranjenih in 
obolelih v mesecu avgustu 1917 v vojaški rezervni bolnišnici št. 3 v Mariboru.
Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 232, Lukman, dr. Franz Xaver.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 157
Gottesdienstausweis
K. u. k. Reservespital No. 3 Marburg a. d. Drau 
Nr. 44
Ausweis
über den im Monat August 1917 abgehaltenen Militärgottesdienst.
Wann? Wo? In welcher 
Sprache?
Welches Thema? Wer? Anmerkung
4/8 III. Abt. deutsch, 
slowen.
? Männerstolz u. – demut Dr. Lukman
5/8 I.‘‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘ 10. Sonnt. u. 
Pfingsten
6/8 II. ‚‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘
11/8 III. ‚‘ ‚‘ Der rechte Gebrauh d. 
Sprache
‚‘ 11. Sonnt. u. 
Pfingsten
12/8 I.‘‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘
13/8 II. ‚‘ ‚‘ Der Triumphtag Mariens ‚‘
15/8 I. ‚‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘ Assumptio B. M. V.
17/8 Kirche der 
Schulschwestern
Hochamt mit Te Deum ‚‘ Geburtstag Sr. 
Majestät
18/8 III. Abt. deutsch, slow. Der barmherzige Samariter ‚‘
19/8 I. ‚‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘ 12. Sonnt. u. 
Pfingsten
20/8 II. ‚‘ ‚‘ ‚‘ ‚‘
Am letzten Augustsonntag (26/8) war das Spital ausgeleer zwecks Aufnahme 
neuer Verwundeter aus der 11. Isonzoschlacht.
Stille hl. Messen in der I. Abt. jeden Mittwoch u. Feiertag.
[podpis] Dr. Franz Xaver Lukman 
subsid. Militärseelsorger
Priloga 3: Poročilo dr. Gvida Ranta o duhovni oskrbi invalidov v ljubljanski 
šoli v maju 1918.
Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 244, Dr. p. Guido [sic!] Rant.
[žig] Militärseelsorge das k. u. k. Garnisonsspitals Nr. 8 in Laibach 
No 908
An das hochwürdigste k. u. k. Feldvikariat 
in  
Wien.
Ausweis
über die vom DrP. Guido Rant O. F. M. in der k. u. k. Invalidenschule in 
Laibach für das Militär abgehaltenen Gottesdienste im Monate Mai 1918.
158 Miha Šimac
Tag Ort Gegenstand der Predigt
5. Mai.
Dom. V. p. Pascha
[k. u. k. 
Garnisonsspital 
No 8]
Invalidenschule
Maria unsere Mutter: 
a) als Heil der Kranken;
b) als Zuflucht den Sünder;
c) als Trösterin der Betrübten
9. Mai.
Ascensio Domini
‚‘ Die Himmelfahrt:
a) unserer Gedanken, ein Trost für den Invaliden.
b) unserer Gebete für I. Majestät die Kaiserin, eine Pflicht für den 
Soldaten.
12. Mai
Dom. infra oct. 
Ascens.
‚‘ Der Kampf der Welt gegen die Religion:
a) Warum verfolgt die Welt unsere Religion?
b) Wie soll sich, der Soldat bei der Aufeindung der Religion 
verhalten?
19. Mai.
Dom. Pentecostes
‚‘ Die Erneuerung der Welt durch den hl. Geist:
a) Die religiösen, politischen und sozialen Verhältnisse im 
Heidentum.
b) Die Veränderung dieser Verhältnisse nach der Ankunft des hl. 
Geist
20. Mai.
Fer. II.
Pentecostes
‚‘ Die Gnade des hl. Geistes:
a) Der Mensch in der Sünde.
b) Der Mensch in der Gnade.
26. Mai.
Festum ss. 
Trinitatis.
Dom. I. p. Pent.
‚‘ Die hlst. Dreifaltigkeit und der Mensch:
a) Die Erschaffung
b) Die Erlösung,}des Menschen durch Gott.
c) Die Heiligung
30. Mai.
Festum
ss. Corporis Christi.
‚‘ Die Eucharisti der Mittelpunkt des Lebens:
a) Die Eucharistie im Leben
b) Die Eucharistie im Tode.
Die Predigt wurde während der hl. Messe abgehalten.
Laibach, am 6. Juni 1918.
[podpis] Dr P. Guido Rant O. F. M. 
Subsidiar – Militärseelsorger
Priloga 4: Molitev za mir, ki jo je prinesel Ljubljanski škofijski list in so jo 
molili po župnijah.
Vir: Molitev za mir, zapovedana od sv. Očeta, v: LŠL 50 (1915), št. II., str. 47.
MOLITEV.
V stiski in sili vojske, ki ograža [sic!] ljudstva in narode v obstoju, pribeži-
mo, o Jezus, k tvojemu tako ljubeznipolnemu [sic!]Srcu, ki je naše najvarnejše 
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 159
zavetje. Tebe, o Bog usmiljenja, prosimo goreče: odvrni to strašno šibo. K tebi, 
o Kralj miru, kličemo v srčni molitvi: daj nam kmalu zaželjeni mir!
Iz svojega božjega Srca si po vsem svetu razlil sveto ljubezen, da bi prene-
hal vsak razpor in bi gospodovala med ljudmi samo ljubezen. Tvoje Srce je bîlo, 
ko si bival na zemlji, polno nežnega sočutja za človeško trpljenje. Oh, naj se nas 
usmili tvoje Srce tudi v tej uri, ki nas težko tlači z usodepolnim [sic!] sovra-
štvom in strašnim prelivanjem krvi.
Usmili se toliko mater, ki so v strahu in skrbi za usodo svojih sinov, usmili 
se toliko družin, ki so oropane svojega poglavarja, usmili se nesrečne Evrope, ki 
jo je zadelo tako težko gorjé. Navdaj vladarje in narode z mislijo na mir, daj, da 
preneha prepir, ki razdvaja narode; stori, da zopet objame narode medsebojna 
ljubezen; spomni se, da si jih za ceno svoje krvi storil za brate. Nekoč si poln 
ljubezni uslišal klic apostola Petra: »Reši nas, Gospod, poginjamo«, in zapove-
dal mir razburkanim valovom; tudi danes odpusti, usliši milostno našo zaupno 
molitev in daj viharnemu svetu zopet mir in pokoj.
In ti, preblažena Devica, kakor prej v časih največje sile, tako nam pomagaj 
tudi zdaj! Varuj nas in reši nas. Amen.
Priloga 5: Promemorija župnije Bela peč za leto 1918.
Vir: NŠAL/ŠAL V., Vizitacije, fasc. 15, Promemoria Bela peč 1918.
Župnija Bela peč
Promemoria pro anno 1918
tempore belli orbis terrarum 
vide škof. list 1917, 5, 50.
sestavil župni uprav. Franc Zajc.268
I. Vojska in mladina
Verski poduk se je, če izvzamemo nekaj presledkov, vršil redno. Šolo so 
konec leta 1915 zasedli vojaki, a občina je odstopila šoli veliko dvorano v stari 
šoli (Gemeindehaus), kjer se vrši poduk še danes. – Obisk je bil pa ves čas vojske 
slab, deloma prav slab, ker so morali otroci kmečkih starišev [sic!] pomagati pri 
kmetijstvu. Veliko otrok je izostalo tudi, ker niso imeli obleke in obutev. –
Pogosto sv. obhajilo se je priporočalo, vendar se temu vabilu ni odzvalo 
veliko otrok, deloma ker manjka obleka, obuvalo, deloma ker ni pri stariših 
prave zaslombe. –
268 Franc Zajc, r. 27. 10. 1879, Sodražica; m. 18. 7. 1903; † ?. V: Catalogus cleri et beneficiorum ecclesiasticorum dioecesis Labacensis 
inuente anno 1917, str. 108.
160 Miha Šimac
Otroški vrtec za deklice se je negoval – vstanovil se je leta 1917, 18. avgu-
sta – deklice so prišle večinoma vsak mesec k sv. obhajilu. –
Z otroci smo napravili nekaj vojnih pobožnosti, enkrat smo napravili tudi 
Božjo pot na Brezje, da izprosimo skorajšen mir. Božje poti se je udeležilo okrog 
20 deklic. –
b) Ponavljanja šola se je tudi redno vršila, pa tudi tukaj je bil obisk precej slab. 
– Odsotnost očetov se pri otrocih precej čuti. Disciplina trpi. –
c) Odraščujoči fantiči so postali že precej samozavestni, zlasti tukaj, ko že z 14 
letom stopijo v službo pri tovarni in že zaslužijo svoj kruh; v takih krajih 
je nevarnost demoralizacije še veliko večja, ker se prav lahko pohujšajo. 
Tudi k maši ne prihajajo redno, ker stariši pazijo premalo na red in ver-
sko vzgojo.
c) Oblastveni ukrepi tu ne pridejo veliko v poštev, ker se premalo izvajajo. Če 
ni v družini sami pravega reda in discipline, tudi posvetna oblast malo 
doseže. –
d) Tudi glede deklet bi bilo kaj boljšega želeti. – Stariši jim puščajo preveč 
prostosti, preveč se gibljejo po cesti. – Nekaj jih je hodilo tudi na Koroško 
v vojaško družbo, kljub temu, da sem jih večkrat svaril, tudi stariše sem 
opozarjal na nevarnost, ki preti njih otrokom. – Pa ni pomagalo veliko. 
– Marijina družba med dekleti je toliko časa, dokler pri pretežni večini 
vlada posvetni duh, nemogoča; po Marijinem vrtcu upam, da se bo dalo 
tudi tukaj rešiti, kar bo mogoče. – Ker je večina dekliškega naraščaja 
navdana posvetnega duha, ničemurnosti [sic!], ni tudi opaziti veselja do 
zakramentov; vendar je tudi nekaj deklet, ki so poštena in pridejo tudi 
večkrat k spovedi. –
II. Vojska in družina
V vojsko je bilo poklicanih okroglo devetdeset mož in mladenčev; a veliko 
jih je, zlasti delavcev, železničarjev in rudarjev, oproščenih. – Žene so bile v 
začetku precej potrte. Žene, ki so zgubile radi vojske svoje može, so bile zelo 
žalostne. – V vojni in radi vojske so postale vdove štiri žene; ena je prišla med 
tem tudi z druge fare sem. Vsega skupaj je tu pet vdov. – Ko so prišli radi mrtva-
ških opravil k meni, sem jih tolažil, razdelil sem med nje tudi denarja in živil iz 
pomožnega fonda. – Ker so žene večinoma versko bolj mlačne, je poduk mater 
(oziroma obisk) pomanjkljiv, vsaj jih k popoldanski službi Božji prav malo pri-
de. – Tudi ženski spol je tu od nekdaj versko mlačen, zato tudi k zakramentom 
večinoma bolj redko zahajajo. Pač je pa tudi nekaj dobrih in pobožnih žena, 
zlasti starejših, ki pridejo le večkrat k mizi Gospodovi. – V dveh slučajih se je 
prelomila zakonska zvestoba; moža, dotičnih žensk sta v Ameriki. – Da bi bila 
ljubezen med zakonci kaj posebno trpela, se ne da opaziti. Evitatio prolis ni 
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 161
izključena, vendar se ne da generalizirati. – Vzgoja otrok pa precej trpi, ker so 
tu stariši do otrok premehki, manjka prave, trdne discipline. –
Razmere med nevestami in starimi ni posebno prijazno, opaža se mržnja 
in samoljubje, zlasti, ker manjka živež. Večkrat je morala aprovizacija starim iti 
na roke. – A opomniti je treba tudi, da se mladim materam – nevestam smilijo 
otroci, ki vendar lažje potrpe kakor stari, ki so itak že hudemu privajeni. – Po-
manjkanje hranil tudi v tem oziru slabo vpliva na družinske razmere. –
Družba sv. družine šteje 25 družin. –
III. Posledice vojne.
Posledice vojne so slabe, vsaj je vojska višek človeške zlobe in slabosti. – 
Verniki so postali malodušni, vera ni globoko vkoreninjena in peša; skrb, kaj 
bomo jedli, s čim se bomo oblačili, tlači ljudi, ki žive večinoma le od tega, kar se 
uvozi, kakor mora. – Moli se bolj malo. – Do sv. zakramentov se ne kaže poseb-
no veselje – tudi služba Božja trpi radi pomanjkanja. Ljudje hodijo ob nedeljah 
na Koroško po živež, zlasti delavci, ki imajo ta dan edin prost v tednu. Manjka 
pa tudi obleka. Delavci so nejevoljni, ker imajo pičel živež in ker tudi plača ne 
odgovarja silni draginji. Ljudje, zlasti delavci so preveč utrujeni in pešajo radi 
preslabe hrane – manjka zlasti masti – in ob nedeljah doma počivajo, namesto 
da bi šli k Božji službi. – Tudi vpliva slabo, ker vodečih oseb ni blizu – in nava-
den mož si misli, če gospodi ni treba iti v cerkev, pa tudi jaz ne grem. – Godrnja 
se proti Bogu, dvomi se o pravičnosti Božji, ker imajo eni vsega zadosti, drugi 
pa ne vedo, kaj bodo dali jutri pod zobe! Lahkoživja pri ljudeh ni opažati, ker 
vlada šplošno pomanjkanje; vendar je življenje vojaščine bolj slabo učinkovalo, 
ker so častniki zlasti živeli v izobilici. – Pijančevanje je prenehalo, ker je izginilo 
žganje, vino je pa predrago – vsaj velja danes liter vina 6 do 8 K. – V fari sami 
se ne pleše, a žalibog hodi nekaj deklet – kakor že omenjeno – na Koroško, kjer 
se shajajo z vojaki in plešejo. To je splošno najbolj mučno za dušno pastirstvo, 
da v teh časih, ko hodi gorje, pomanjkanje, trpljenje, s težkimi nogami po svetu, 
ko umira toliko krepkih ljudskih mož in mladenčev v bojnih jarkih, ki preliva 
toliko vdov in sirot grenke solze težkih družinskih zgub, da v teh časih nekaj 
ljudi še toliko pijetete [sic!] do svojega bližnjega nima, da bi opustili neumni in 
nori ples. –
IV. Karitativno delo duhovščine v blagoslov ljudstva. –
Vpoklicance se je pred odhodom vabilo k zakramentom, kjer naj dobi moč 
in krepilo za težki stan, ki ga nastopajo. Nekaj se [jih] je temu vabilo odzvalo. 
Koj nekaj vojakov, zlasti mlajših mi piše z bojišča. Vojaki se ob dopustu večino-
ma zglasijo pri meni, zlasti glede aprovizacije. – Skrbi se zanje, da se doma ne 
stradajo – vsaj jim tega pri vojakih ne manjka. – Vdovam in sirotam se gre po 
162 Miha Šimac
pomožni akciji na roke. – Za vojake je bil po inicijativi tukajšnega [sic!] dušnega 
pastirja vstanovljen odsek za rudeči križ. – Nabiral se je na priporočilo iz lece 
denar, volna, kovine za vojaške namene. – Za vojake te fare smo preskrbeli gor-
ke, volnene predmete proti mrazu. 
Za rudeči križ, za ranjence, slepce i druge tuzadevne namene se je po od-
seku rudečega križa nabralo 3.961,89 K. Cerkev sama je v te namene žrtvovala 
K 223.777. Blaga se je nabralo v domovinske namene:srajc 113, spodnjih hlač 23, 
nogavic 40, »Hützen« 4 pare, rjuh 33, ovojk (Füsslappen) 90, avb proti snegu 24, 
žepnih robcev 17, žilogrelcev (Pulswärmer) 34, »Schwals« 6, šarpije 9 paketov, 
brisač 6, polštrov [sic!] 6, 2 odeji, 19 kg volne. – Božičnih darov smo nabrali 
vsega skupaj 348 K 49 v.[inarjev]. – Cerkev je darovala za Božične darove 46 K 
90 v; za vdove in sirote 70 K 20; za begunce 25 K 60 v. Župni upravitelj je dal za 
rudeči križ in pomožni akciji 132 K. – 
Odsek za pomožno akcijo (Hilfsaction) je nabral po iniciativi župnega 
upravitelja, ki ga je ustanovil, 1.026 K 61 v. – Cerkev je v ta namen dala K 128 v 
43. – Vse prireditve v domoljubne namene je organiziral dušni pastir, vprizoril 
je v te namene več ljudskih iger, večinoma verskega značaja in mladino tudi sam 
izvežbal za te prireditve. – 
Pri aprovizaciji, najteže vprašanje tega časa pomanjkanja in draginje, je 
imel dušni pastir prvo skrb, je to nehvaležno akcijo organiziral in še danes vodi 
tej težke posle. – Aprovizacija je tu v premeri [sic!] z drugimi kraji še precej po-
volna. – Imel sem radi živil veliko potov in stroškov. – Dvakrat sem šel osebno 
v Ljubljano; interveniral sem pri deželnem predsedniku, pri žitnem zavodu, pri 
okrajnem glavarstvu, pri žitnih komisarjih, pri deželni aprovizaciji. Kot načel-
nik kmetijske podružnice sem skrbel za semensko žito, za krmila; varoval sem 
kmete, da jim ni bilo treba oddajati žita. Belopeški kmet tudi v resnici ni oddal 
doslej razen sena in nekaj krompirja – pa še tega za tukajšnjo potrebo – niče-
sar, nasprotno sem skrbel, da so kmetje, ki tukaj v resnici večinoma prav malo 
pridelajo, tudi svoj delež dobili pri aprovizaciji. – Skrbelo se je, da je bilo blago 
pravično razdeljeno, da se je oziralo na potrebe in siromaštvo. – Knjigovodstvo 
aprovizacije je vodil dušni pastir; prometa je bilo vsako leto do 120.000. –
Ko je državo votirala 300.000.000 kron za siromašne sloje, zlasti delavske, 
da dobi meso bolj poceni, sem župana opozoril, da naj intervenira, da dobi tudi 
občina svoj delež. – Tovarna je za delavce to pomoč odklonila, a občina dobiva 
vsak mesec do 1500 K. S tem pomožnim fondom, s katerim razpolaga aproviza-
cija, skrbimo, da dobe reveži živež, mast i. dr. zastonj, blago prodajamo z 50 %, 
20 % popustom, zlasti mast, ki je silno draga, da jo normalen človek ni vstanu 
kupiti. –
Dušni pastir se je trudil za begunce, posredoval zanje pri posredovalnici, 
jim izprosil obleko, denarnih podpor, krompirja. Skrbel je tudi, da so dobili svoj 
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 163
delež pri aprovizaciji, da niso bili prikrajšani. – Po pomožni akciji smo imeli 
skrb za invalide in njihove svojce. – Med revne otroke sem razdelil obleko, de-
nar, večkrat tudi kruha in drugih živil, če je kaj preostajalo. – Deželni odbor je 
poslal župnemu upravitelju 1000 K v podporo revnih družin; s tega fonda smo 
tudi omilili bedo in siromaštvo, zlati otrok. Pri tem težavnem in neprijetnem 
delovanju sta me zlasti podpirala pridna in vesta moža, Ivan Eichleter, podžu-
pan in Jakob Puci, odbornik kmetijske podružnice. – Veliko je pomagala tudi 
tukajšnja učiteljica Gizela Eisenhartova, da smo mogli izvršiti vse te težke akcije 
v blagor trpečega ljudstva. –
V. Karitativno delo.
Za javnost. Verniki so podpisovali vojna posojila, so, kakor je razvidno iz 
zgorajšnjih podatkov, radi prispevali za vojne namene, rudeči križ, pomožno 
akcijo, invalide, slepce i. t. d. Kmet je tukaj sam revež, se ne more preživiti na 
svoji zemlji – malo jo je, so večinoma travniki, podnebje je mrzlo – pa so le 
nekateri radi pomagali revnim s krompirjem, zeljem. – Vendar kaže neka na-
petost med delavci in kmeti, ker prvi očitajo zadnim, da imajo dosti živeža, da 
se preveč stisnjeni, medtem ko delavec strada. Kmetje pa zopet jezi, ker morajo 
oddajati svojo živino za delavce; Bela peč mora namreč sama skrbeti za kontin-
gent mesa, od drugod ne dobimo nič živine za zakol. –
Vsled vojaških podpor je bilo tudi precej jeze in zavisti, ker nekatere žen-
ske nočejo nič pomagati pri kmetijskem delu, na jesen in zimo pa le pridejo 
prosit živeža. 
Trgovin je tukaj malo. Prodaja se precej drago, vendar o kakem oderuštvu 
ne smemo ravno govoriti. Blago se ni nakopičevalo, ker tu ni blaga in ker je 
aprovizacija prevzela živila v svojo režijo in prodaja blago po zmernih cenah. 
– Obogateli niso posebno nobeni sloji, če izvzamemo tovarno, ki dela zdaj v 
vojski velike dobičke, ker dobavlja armadi, pri tem pa delavca bolj slabo plača. 
Res pa je tudi, da jim daje draga živila, zlasti mast z znatnim popustom. – Nekaj 
gostiln je imelo tudi precej prometa, zlasti, kadar se je nastanilo vojaštvo. – Zdaj 
ni veliko skupila, ker teh ni in ker je pijača silno draga.
VI. Vojaki.
Vojaki, ki prihajajo domov kot invalidi in subarbitriranci, so versko bolj 
indiferentni in mlačni. K službi Božji jih nekaj pride, k zakramentom prihajajo 
po malem. Če imajo kake predsodke proti cerkvi, duhovščini, ni ravno znano, 
ker se duhovščine bolj ogibljejo. Da bi vojaki – možje prelomili zakonsko zve-
stobo, se ne more trditi; fantje imajo pa glede čistosti bolj široko vest. Splošno je 
opaziti, da tukaj ljudstvo že od nekdaj nima tistega zaupanja do dušnih pastir-
164 Miha Šimac
jev, kakor se opaža po pristno kmečkih farah. Vsaj tvorijo nadpolovico župnije 
delavske družine, ki so pa večinoma tuje in so kot take duhovniku bolj odtujene.
VII. Tuje vojaštvo v župniji.
Tuji vojaki so bili v župniji večkrat nastanjeni, toda večinoma le prehodno. 
Dalj časa je bivala tukaj neka havbična baterija in sicer poleti leta 1915. Leta 
1916 so bili tu nastanjeni pionirji, in sicer čez zimo. Imel sem skozi dva meseca 
posebno mašo zanje in sem biniral. Imel sem ob tej priliki tudi cerkvene govore 
zanje, in sicer v slovenskem in nemškem jeziku. V Podklancu je bila delj časa 
neka vojaška formacija »Reparatur Werkstätte«. Mimogrede so nekaj noči tu 
prenočili nek štajerski polk (LIR 3), marca mesca je bil tu in v Ratečah domači 
gorski polk št. 2 – imeli so tu velikonočno spoved – vojni kurat Turšič je bil znji-
mi – spovedovati sem pomagal tudi jaz. Leta 1917 sta bila tu neki topovski polk 
– bili so večinoma Čehi, in pa Linški »Hausregiment Inf. Reg. 14«. Vojaške bol-
nice ni bilo. – Tudi vojni ujetniki so bili večkrat tukaj, v začetku Rusi, ki so delali 
v borštu drva, in popravljali deželno cesto. Pozneje so prišli tudi laški ujetniki, 
ki so bili tudi v gojzdu zaposleni. – Vojaštvo je bilo splošno dobro in ne preveč 
vsiljivo. Vendar se mora pripoznati, da so se ženske, zlasti dekleta nekoliko pre-
več prijazno obnašale do njih. Sklepala so se tudi znanja s temi tujci – dekleta 
iščejo ženinov. Shajali so se večkrat v neki gostilni na Koroškem. Nezakonskih 
otrok je bilo v letih vojske doslej 12. – O spolnih boleznih ni doslej še nič znano.
VIII. Domači nasprotniki
O kakem poboljšanju v verskem oziru ne moremo govoriti. – Vojska v tem 
oziru ni uplivala blagodejno. – Ljudstvo, ki je bilo od nekdaj tu bolj mlačno, je 
ostalo tudi sedaj tako. Ker politične stranke tukaj niso formelne organizirane, se 
o kakem političnem boju in nasprotovanju ne da poročati. – Vendar je moralo 
biti tu določenih nekaj konfidentov, ki so najbrž duhovnega pastirja denun-
cirali, da je politično sumljiv (ker je slučajno Slovenec) – gre tu za narodno 
sovraštvo. –
Vendar o kakem izrečnim [sic!] hujskanju ne moremo govoriti. Splošna 
nezadovolnost [sic!] se ni nikoli izrabljala proti cerkvi, kakor proti kapitalistič-
nemu podjetju tu, ki je delavce bolj zmerno plačevalo. – Zaupanje napram du-
hovščini je ostalo pri starem. – Vendar se je z aprovizacijo doprinesel dokaz, 
da duhovni v času sile in bede ne stoji brezbrižno ob strani, ampak ima srce za 
ljudstvo. – Upanje je, da se je s tem doprinesel očiten dokaz, da ravno duhov-
nik v časih stiske in bede stoji nesebično na strani ljudstva, da kot usmiljeni 
samaritan olajša tudi telesno bedo. – Z ljudmi splošno dobro shajam, osebnih 
sovražnikov nimam.
Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov 165
IX. Česa se je posebno bati v prihodnosti?
Prihodnost je temna in se ne da popisati – Kolo časa se vrti z veliko brzino. 
– Vojaki bodo prišli najbrž še slabši domov, kakor so šli v vojsko. – Po svetu so 
videli veliko krivice in nemoralnosti, zlasti v ozadju, in bodo najbrž tudi sami 
ravnali po teh zgibih, vsaj se slaba reč človek [sic] raji prime nego dobra. – Z 
dekleti bo velik križ, ker bodo gotovo presilno iskale svojih prihodnih mož, vsaj 
s že zdaj opaža neka nervoznost in skrb, kaj bo glede zakonskih zvez prinesla 
težka prihodnost. 
Glede politiškega življenja prihodnosti je težko govoriti. – Zdaj živimo v 
neki težki, zlasti gospodarsko težki, krizi. Kako bo socialni organizem to krizo 
prestal, je zdaj še težko govoriti. – Glede politiških strank je gotovo, da ima tu 
socialna demokracija prihodnost, ker se je ta stranka še najbolj protivila vojni in 
skušala delati za mir, medtem ko so bile meščanske stranke, med njimi žalibog 
tudi nemško krščansko socialna stranka, bojaželjne in zagovarjale opravičenost 
sedanje vojske. – Ljudstvo kot tako, katero vojska najbolj tlači, je vojske do grla 
sito, ker vidi v nji le krvavo kupčijo velekapitalistov, ki se igrajo z njegovo krvjo 
in z njegovim imetjem. –
V gospodarskih ozirih bodo srednji stanovi, mala obrt, mala trgovina in 
tudi zlasti kmečki stan, oslabeli. Res je sicer, da se je kmet, tudi obrtnik rešil 
dolgov, da ima zdaj tudi denar, a nevarnost je, da bo prišel po vojski iz dežja pod 
kap, in da bodo »die letzten Dinge ärger als die ersten.« –
Pomisliti je treba, da je zlasti kmet zgubil svoj najboljši obratni kapital, 
zlasti živino, da mu manjka krepkih delavnih moči – vsaj je menda 70 % arma-
de kmečkih sinov – delavci in razni meščanski sloji so oproščeni ali delajo »in 
Hinterlande«, med tem ko se mora kmet boriti za svojo smrt. – Kmečki inven-
tar je bil pobran, šli so vozovi, poslopja so zanemarjena, strehe za nič, veliko 
orodja manjka. Vse te reči bodo po vojski silno drage, tudi delavci, rokodelci 
bodo dragi. Denar bo zginil kakor je prišel. Državne finance bode treba sani-
rati, odstopiti bo treba del premoženja, davki bodo povišani. Vlada bo skušala 
državni dolg navaliti na ljudske rame in nevarnost bo, da bo kmet v kratkem 
zopet zlezel v dolgove, ki ga bodo hujše tlačili kot prejšnji. Poleg tega je ljudstvo 
po raznih šikanah vladnih odredb, radi rekvizicij i. t. d. zgubilo veselje do dela 
in bo zašlo v neko letargijo, ki ga bo morila.
Delavstvo trpi pomanjkanje, v pravi besedi strada, je bilo pred vojsko ne-
zadovolno [sic!] in bo po vojski še bolj. Njegove telesne moči so opešale, in 
s tem bo trpela tudi moralna moč in odpornost. Delavec je že prej rad verjel 
raznim utopijam in bo vojski še bolj dostopen raznim agitacijam, ki mu bodo 
obljubljale modro nebo na zemlji. Nevarnost je, da bo prišla socialna revolucija, 
ki bo vse hujša kakor so bile razne politiške prekucije preteklosti. Rusia docet. – 
Vse se giblje, cuncta movebuntur. – Mi gremo časom nasproti, ki bodo obličje 
166 Miha Šimac
Evrope precej predrugačili. – Ker bo manjkalo surovin, bo Evropa postala odvi-
sna od Amerike in Azije, in to bo vplivalo na politiško in gospodarsko življenje 
zlasti osrednjih držav.
Razpok v ljudski stranki se tukaj posebno ne čuti, ker so merodajni faktorji 
nemškega mišljenja in jih politika slovenskih strank ne zanima. –
Splošno pa se mora reči, da bo radi razpora moč prejšnje ljudske stranke 
trpela. – Gotovo je, da ima ima [sic] na novo organizirana ljudska stranka pri-
hodnost, ker ima jasne, res demokratične cilje, med tem ko je starinstvo s svojo 
oligarhijo in osebnim kultom (oboževanjem) zgubilo tla med ljudstvom, ki rajši 
prenaša tuje nego domače tlačanstvo. – Velika škoda je, da se je toliko uglednih 
duhovnih gospodov, katerim nihče ne more odrekati zaslug za gospodarsko in 
politiško organizacijo stare ljudske stranke, oklenilo z vso svojo dušo ljubljan-
skega triumviratapri deželnem odboru. –
Vendar se lahko trdi, da bo jasna izjava presvetlega kneza in škofa v tem 
oziru uplivala blagodejno, – če tudi nekatere gospode boli …, ker je s tem mlada 
ljudska stranka dokazala, da ima tudi čut za narodnostno gibanje; s tem se je 
izvilo narodni napredni stranki glavno orožje iz rok, češ, da se samo ona bori za 
narodnost, da je ljudska stranka brezdomovinska, da klečeplazi pred avstrijsko 
birokracijo a la Stürgk. Merodajni činitelji so lahko s tem spoznali, da ni sloven-
sko ljudstvo samo dobro za fronto, ampak, da si hoče tudi doma priboriti mesto, 
ki mu gre po Božji in človeški pravici. –
X. Po Marijinem vrtcu se skuša polagoma začeti izobraževalno delo; de-
klicam sem preskrbel malo knjižico, katere se prav rade poslužujejo. Uči se jih 
petja, nabožnega in ljudskega. Misijon bi bil zelo potreben, da bi zopet oživilo 
versko življenje. Po vojski se bo lahko priredil. – Glede moških je tu težava, 
organizirati jih versko, ko se še z dekleti in ženami ne da veliko opraviti. – Va-
žnejši dogodki so se zabeležili v župnijsko kroniko.
Bela peč, 1. julija 1918. 
[podpis] Fr. Zajc