PLANINSKI VESTNIKi ČE SOLIRAM, SEM SAM SEBI EDINI NASPROTNIK PRETRGANI TRAK SLAVKO SVETIČIČ Delavski avtobus se ustavi sredi vasi, pot­ niki izstopajo. Da ne bi koga poškodoval s svojim okovanim nahrbtnikom, se zadnji skobacam na prosto. Delavci, utrujeni od vsakdanjega tempa, hitijo domov po naj­ krajših poteh. Tam jih čaka kosilo in topel zapeček, razmišljam, se oprtam — in na­ enkrat se zavem, da sem ostal sam v tišini vasice, zavite v belo, hladno zimsko oble­ ko. Ljudje so doma in pričakujejo pomladi, ki je še daleč. Stopam mimo hiš, le sem in tja me oblaja kakšen zdolgočasen kuža. Gotovo so tudi psi že siti zime, te neskončne beline, ki ščemi v oči. Verjetno so veseli, da sem prišel mimo in me lahko na svoj način pozdravijo in zraven pomahajo z repom. Nosnice vdihavajo mrzel zrak, ki je rezek, da bi ga lahko rezal. Visoko nad dolino se dvigajo mogočni trentarski vršaci pod težo bele opojnosti. Z dolgim korakom stopam mimo hiš in se znova in znova čudim lepoti male trentar­ ske vasi. Ljudje so se dobro pripravili na zimo, pred vsako hišo so visoke skladovnice drv. Ško­ da, da so v vasi ostali le starejši ljudje, mladi so redki in vas je tako obsojena na počasno, neizbežno umiranje. Toda se­ daj se iz dimnikov še kadi in vesel sem, da to še ne bo tako kmalu. Za menoj je zadnja domačija in počasi se spuščam v dno Zadnjice. Zaslišim ropot trentarskih drvarjev, ki s konji vlačijo hlode do vasi. Vse to dolino nekoliko oživi. Ko me zagledajo, me začudeno opazujejo in na vprašanje, kam se odpravljam, skoraj ne vem, če bi povedal resnico ali bi si kaj izmislil. Odločim se za resnico. Zadihan sem, njihovi obrazi pa začudeni in neje­ verni. Zima je in težko verjamejo, da grem v Vršac ponovit težavno smer. Moja od­ ločnost pa jih prepriča. Sledi gora vpra­ šanj in svaril, vendar zmorem odgovarjati le na nekatera. Potem me nekdo spozna, saj velikokrat lazim tam okoli. Pomirijo se in že mi ponujajo stekleničko z žganjem. Ne branim se ga, saj je jutro še daleč, mrzla noč pa še pred menoj. Okrepčan s pekočo tekočino se zahvalim. Pozdrav­ ljajo me, mi obljubijo, da mi bodo sledili z daljnogledom in mi zaželijo veliko sreče. Večer izkoristim za ogled stene, priprav­ ljam opremo in poskušam biti čim bolj sproščen. V nahrbtniku imam le najnuj­ nejše. Trda tema je še, ko me prebudi piskajoči glas ročne ure. Na gorilniku si skuham čaj, toplota me poživi in vse skupaj se mi 312 začne zdeti bolj vedro. Že sem pri vznožju stene, ko je tema še vedno moja sprem­ ljevalka. To je začetek vzpona Belega traku. Svi- tati se začne, ko sem že pod najtežjim odstavkom. Nedokončana sveča mi pre­ kinja lepoto plezanja v ledu — Beli trak je tokrat pretrgan. A začenja se zares, jezen sem zaradi sveče, plezanje po skali mi bo vzelo precej časa. Pripravljam si samovarovanje, dvigam se klin za klinom po neprijazni, previsni skali, potem pa dosežem zgornji, tako varni del sveče. V tem delu se kar preveč zamudim. Na vrhu sveče pritrdim vrv, se spustim nazaj, hkrati izbijam kline in nazadnje sprostim vrv. Čez čas se ozebnik nekoliko položi in dvigam se hitro in lahko. Zaključi se sredi navpič­ ne stene; izstop omogoča polička, ki vodi na njegov desni bok. Led izginja, struk­ tura snega se neverjetno hitro menja. Po­ lice so zametene s pršičem, lahki plezalni copati bodo ostali v nahrbtniku. Čutim, da me je prevarala slika stene, ki sem jo tako dolgo opazoval iz doline: zdela se mi je kopna in suha. Toda časa za kesanje ni. Vzpon nadaljujem v čevljih, ki se mi tokrat zdijo prav res nerodni. Kmalu bom v zgor­ nji tretjini stene in Vršac bo za mano, toda zdaj je še nad mano. Njegova vloga se mi naenkrat zazdi stroga, skoraj stra­ žarska. Snamem si dereze in brez predaha nadaljujem s plezanjem. Mimo strehe že ležem, ko se spet začne temniti; spet je tu moja temna spremljevalka. Ni kaj, zima je, dnevi so kratki. Vrh Vršaca se vedno bolj zavija v sivo, odurno meglenost, na obrazu začutim sne­ žinke. Torej je začelo še snežitil Posku­ šam se otresti neprijetnega občutka, ki mi počasi prodira pod kožo. Zberem se in previdno tipam za oprimki. Vsak stop je še previdnejši. Vse misli so se razblinile v eno samo — premagati steno. Še malo, samo še sto metrov... Z veseljem opazim, da bosta zadnja dva raztežaja lahka. Spo­ znanje me umiri in nadaljujem, stena pa postaja vse položnejša. Še nekaj prijemov in tu je vrh, tako odsekan. Sam na vrhu Vršaca! Uspelo mi je! Čutim se nenavadno sproščen, umirjen, srečen. Ta mir gre z menoj v bivak in prija mi biti sam. Sili me k razmišljanju. Premlevam vzpon, čutim, da je bil dobro opravljen, zadovoljen moram biti. Pa zopet druga plat, ki gloda v meni in zopet neskončna vprašanja. Neštetokrat se sprašujem, če se to godi le meni. Samo trenutno zadovoljstvo, vedno samo trenut­ no, potem vse izpuhti kot meglica in spet moram začeti znova. Vse od začetka. Raz­ mišljati, plezati in živeti. Ne smem biti zadovoljen! Danes sem uporabljal kline... PLANINSKI VESTNIK moral sem ... plezalniki so ostali v nahrbt­ niku ... ni šlo drugače? Občutek imam, da mi je življenje postalo eno samo čakanje. Čas od enega do dru­ gega vzpona. Čakanje na boljši vzpon, ča­ kanje ne vem česa. Ne, saj nisem sam, vedno je nekdo z menoj. To so neskonč­ na vprašanja: zakaj to in ne ono? Ljudje sprašujejo in jaz ne znam odgovoriti, zakaj samohodstvo. Če soliram, ne tekmujem, če tekmujem, potem sem sam sebi edini nasprotnik. Stena to ni, če jo zmorem sam. To je moj osebni izziv in če bom razočaran, bom jaz, to je moje samopremagovanje, to je moje iskanje, iskanje zadovoljstva, moči in svobode. Če hočem biti dober, moram solirati, to je moj pogoj. Tu ni naključij, to ni izzivanje usode, to ni izpostavljanje. To je potreba. Spet sem v vasi. Prijazen domačin me po­ vabi v hišo. Objame me toplota. Človek mi ponuja skodelico čaja. Omamljen od vse te toplote, skoraj izgubljen, kakor bi bil brez teže, mirno vzamem skodelico čaja in pobožno popijem tekočino do zadnje kapljice. SVETOVNA REKORDERKA Trikrat je bila doslej na odpravah, ki so odšle na več kot 8000 metrov visoke gore, leta 1978 na Mount Everestu (8848 m), ta­ krat še s pomočjo dodatnega kisika iz jeklenke, leta 1985 na Nanga Parbatu (8125 m), lani pa nasploh kot prva žen­ ska na K2 (8611 m) v pakistanskem Ka- rakorumu, in sicer brez uporabe dodat­ nega kisika. Verjetno pa bodo sledili še nadaljnji taki podvigi, kajti prikupna Po­ ljakinja VVanda Rutkievviz je visokogorska alpinistka z dušo in srcem. Z osemnajstimi leti se je čisto po na­ ključju zapletla v alpinizem. Skoraj isti trenutek je začutila, da se plezanju ne bo več odpovedala. Kljub nesreči v go­ rah, ki jo je prisilila, da je bila dve leti navezana na bergle, se je leta 1984 vrnila k svoji stari strasti. Sicer je takrat pustila svoj poklic računalniške inženirke, ki ga je opravljala med dvema do tremi od­ pravami, na katerih je vsako leto sode­ lovala, in zdaj živi tudi takrat, kadar ni na odpravah, v svojem svetu, obkrožena s stvarmi, ki so povezane z gorništvom. Hkrati je na Poljskem izšla njena avtobio­ grafska knjiga, prva, ki jo je napisala. Poleg tega je zaposlena z izbiranjem in obdelovanjem filmskega gradiva, ki je na­ stalo na različnih odpravah. Na celuloid- nem traku je ohranila tudi tisto gorniško Kombinacija v Vršacu. Beli trak s smerjo Popoldanska. Beli trak, prva ponovitev, Popoldanska prav tako prva zimska ponovitev. Ocena: A 1, 90—60 st., V, 1100 m, 13 h. skupino, ki je na K 2 v začetku avgusta minulega leta med enotedenskim snež­ nim viharjem izgubila šest svojih članov. To, da »smrtna cona« vedno znova zah­ teva žrtve, VVande ne odvrne od njene strasti: zdaj že načrtuje svoj naslednji podvig, ko namerava plezati na Šišo Pangmo v Tibetu. Je ena izmed dvanajstih žensk na svetu, ki je priplezala višje od 8500 metrov. Žen­ ske, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo, kot se sama, dobro pozna, če ne osebno pa vsaj po imenih in njihovih dosežkih. V tej druščini, meni VVanda, je kot v dru­ žini, razmerja so prijateljska, vendar je v njih tudi nekaj tekmovalnega duha. Lastne družine in otrok nima; smisel nje­ nega življenja so gore, kjer vsakdo najde natančno tisto, kar išče. Za eksistenčno razsežnost gre, ki jo sili k temu, da tam zgoraj preživi; čustvovanje tam zgoraj, pa tudi strah in negotovost sta vzrok za to, da »spodaj« človek spet zna ceniti celo najbolj same po sebi razumljive reči. Izmed treh zvrsti alpinizma je plezanje po najvišjih gorah tisto, kar največ zah­ teva od telesa. Pri športnem plezanju člo­ vek ni odvisen niti od vremena niti od težav z višino in orientacijo. Tudi »klasič­ no« alpsko plezanje najpogosteje ne pri­ pelje do človeku sovražnih višin. Pri viso- 313 TRIJE OSEMTISOCAKI VVANDE RUTKIEVVICZ